—

ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji in členov 6, 8 in 67 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (direktiva o pravicah žrtev) (1),

—

ob upoštevanju členov 21, 23, 24 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), ki je začela veljati 1. avgusta 2014,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju splošne pripombe št. 13 Odbora za pravice otroka z dne 18. aprila 2011 o pravici otrok, da niso žrtve kakršnega koli nasilja,

—

ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok,

—

ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 29. maja 1993 o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah,

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/800 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku (2),

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete 18. decembra 1979, in splošnega priporočila št. 35 Odbora za odpravo diskriminacije žensk o nasilju nad ženskami na podlagi spola, s katerim je bilo posodobljeno splošno priporočilo št. 19 o nasilju nad ženskami,

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela 2,

—

ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je začela veljati 1. januarja 2016, ter zlasti cilja trajnostnega razvoja št. 5 o enakosti spolov, pa tudi cilja trajnostnega razvoja št. 16.2 o izkoreninjenju zlorabe in izkoriščanja otrok, trgovine z njimi, vseh vrst nasilja nad otroki in njihovega mučenja,

—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki ga je podala Komisija (COM(2016)0109) z dne 4. marca 2016,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152), zlasti njenega prvega cilja o svobodi žensk in deklet pred nasiljem zaradi spola in spolnimi stereotipi,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. novembra 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost LGBTIQ oseb za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0698),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. junija 2020 o strategiji EU o pravicah žrtev (2020–2025) (COM(2020)0258),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 6. marca 2019 z naslovom Poročilo o enakosti žensk in moških za leto 2019 (SWD(2019)0101),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2020 o potrebi po namenski sestavi Sveta za enakost spolov (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi COVID-19 in obdobju po krizi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov (7),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti (8),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah (9),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (uredba Bruselj IIa) (10),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) za leto 2020 o indeksu enakosti spolov,

—

ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) z dne 12. junija 2019 z naslovom Understanding intimate partner violence in the EU: the role of data (Razumevanje nasilja v družini v EU: vloga podatkov),

—

ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) z dne 18. novembra 2019 z naslovom A guide to risk assessment and risk management of intimate partner violence against women for police (Policijski vodnik za oceno tveganja in obvladovanje tveganja nasilja v družini nad ženskami),

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) z dne 3. marca 2014 z naslovom Violence against women: an EU-wide survey (Nasilje nad ženskami: raziskava na ravni EU),

—

ob upoštevanju platforme neodvisnih strokovnjakov o diskriminaciji in nasilju nad ženskami in njene izjave z dne 31. maja 2019 z naslovom Intimate partner violence against women is an essential factor in the determination of child custody (Nasilje v družini nad ženskami je bistven dejavnik pri določanju skrbništva nad otroki),

—

ob upoštevanju izjave, ki jo je 24. marca 2020 podala predsednica skupine strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini pri Svetu Evrope Marceline Naudi, z naslovom For many women and children, the home is not a safe place (Za številne ženske in otroke dom ni varen kraj), o potrebi po spoštovanju standardov Istanbulske konvencije v času pandemije,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju skupne razprave Odbora za pravne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 58 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0254/2021),

A.

ker je enakost spolov temeljna vrednota in osrednji cilj EU ter bi se morala odražati v vseh politikah EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici, zapisani v Pogodbah (11) in Listini (12), ter bi ju bilo treba v celoti spoštovati; ker nasilje na podlagi spola v vseh oblikah pomeni skrajno obliko diskriminacije žensk in kršitev človekovih pravic, zakoreninjenih v neenakosti spolov, ki se na ta način ohranja in krepi; ker ta oblika nasilja izhaja iz spolnih stereotipov glede vlog in sposobnosti žensk in moških ter iz neenakih razmerij moči v družbah in jih tudi ohranja; ker je še vedno močno razširjena in vpliva na ženske na vseh ravneh družbe ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialno ozadje in državo izvora ali prebivališče ter je ena od največjih ovir pri doseganju enakosti spolov; ker ženske in otroci v EU zaradi različnih politik in zakonodaj v državah članicah niso enako zaščiteni pred nasiljem na podlagi spola;

B.

ker so kljub številnim primerom uradnega priznanja in napredku, doseženem na področju enakosti spolov, ženske še vedno diskriminirane in prikrajšane ter še vedno obstajajo socialne, ekonomske in kulturne neenakosti; ker glede na indeks enakosti spolov EIGE za leto 2020 enakost žensk in moških doslej še v nobeni državi članici ni v celoti dosežena; ker je napredek EU na področju enakosti spolov še vedno počasen, pri čemer se indeks v povprečju izboljša za eno točko vsaki dve leti; ker bomo pri tej hitrosti potrebovali skoraj 70 let, da dosežemo enakost spolov v EU; ker je Parlament že pozval k vzpostavitvi nove sestave Sveta ministrov in državnih sekretarjev, ki so pristojni za enakost spolov;

C.

ker različne oblike zatiranja ne obstajajo ločeno, temveč se prekrivajo in posameznike prizadenejo hkrati ter tako povzročijo presečne oblike diskriminacije; ker se diskriminacija na podlagi spola pogosto prekriva z drugimi oblikami diskriminacije, na primer na podlagi rase, barve kože, etnične pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

D.

ker smo v tem desetletju na svetovni in evropski ravni priča očitnim in organiziranim napadom na enakost spolov in pravice žensk, med drugim tudi v EU;

E.

ker je enakost spolov bistven pogoj za inovativno, konkurenčno in uspešno gospodarstvo EU ter bo vodila do ustvarjanja novih delovnih mest in večje produktivnosti, zlasti v okviru digitalizacije in prehoda na zeleno gospodarstvo;

F.

ker nasilje v družini pomeni vsako dejanje fizičnega, spolnega, psihološkega ali ekonomskega nasilja, ki se zgodi med nekdanjima ali trenutnima zakoncema ali partnerjema, ne glede na to, ali storilec še prebiva ali je prebival z žrtvijo; ker je nasilje v družini ena od najpogostejših oblik nasilja na podlagi spola, saj je po ocenah 22 % žensk izkusilo fizično in/ali spolno nasilje, 43 % pa jih je doživelo psihološko nasilje partnerja (13); ker ta oblika nasilja nesorazmerno prizadene ženske in otroke; ker nasilje v družini pomeni vsako dejanje fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja, ki se zgodi v družini ali gospodinjski enoti ali med nekdanjima ali trenutnima zakoncema ali partnerjema, ne glede na to, ali storilec še prebiva ali je prebival z žrtvijo (14); ker je nasilje v družini hud in pogosto dolgotrajen in prikrit socialni problem, ki povzroča sistematične fizične in/ali psihološke travme s hudimi posledicami za žrtve ter resno vpliva na čustveno, ekonomsko in socialno blaginjo cele družine, saj je storilec oseba, ki bi ji žrtev sicer morala zaupati; ker od 70 % do 85 % otrok, ki so žrtve nasilja, pozna osebo, ki jih zlorablja, in ker je velika večina teh otrok žrtev oseb, ki jim zaupajo (15); ker imajo storilci žrtve pogosto pod prisilnim nadzorom, za katerega so značilni ustrahovanje, nadziranje, osamitev in zlorabe;

G.

ker so stopnje nasilja v družini v podeželskih in oddaljenih skupnostih še večje kot na mestnih območjih; ker ženske na podeželskih in oddaljenih območjih doživljajo večje stopnje nasilja v družini ter pogostejšo in resnejšo fizično, psihološko in ekonomsko zlorabo, ki je še hujša, ker živijo precej daleč od razpoložljivih virov in storitev, pri katerih bi lahko poiskale pomoč; ker je mogoče slabo razumevanje nasilja v družini pri zdravstvenih, socialnih in pravnih službah v podeželskih in oddaljenih regijah opredeliti kot znatno težavo za žrtve nasilja v družini;

H.

ker v EU večino enostarševskih gospodinjstev vodijo matere samohranilke, ki so še posebej ekonomsko ranljive, zlasti tiste v kategorijah z nizkimi plačami, in za katere je bolj verjetno, da bodo zaradi starševstva zgodaj zapustile trg dela, zato so v slabšem položaju, ko se poskušajo nanj vrniti; ker je leta 2019 v EU 40,3 % enostarševskih gospodinjstev grozila revščina ali socialna izključenost (16);

I.

ker je 30 % žensk, ki so bile žrtve spolnega nasilja prejšnjega ali sedanjega partnerja, tudi v otroštvu doživelo spolno nasilje, in ker 73 % mater, ki so bile žrtve partnerjevega fizičnega in/ali spolnega nasilja, navaja, da je za nasilje vedel vsaj eden od otrok (17);

J.

ker sta se v številnih državah članicah zaradi ukrepov za omejitev gibanja in omejevanje socialnih stikov med pandemijo covida-19 zelo povečali razširjenost in resnost primerov nasilja v družini, psihološkega nasilja, prisilnega nadzora in spletnega nasilja, pri čemer se je za 60 % povečalo število klicev v sili, ki so jih opravile žrtve nasilja v družini (18); ker sta zahteva, da ljudje ostanejo doma, in zaskrbljujoč izbruh te vzporedne pandemije ženskam in otrokom otežila dostop do učinkovite zaščite, podpornih storitev in pravnega varstva ter razkrila, da so bili podporna sredstva in strukture nezadostni ter da so žrtve imele le omejen dostop do podpornih storitev, zaradi česar so številne ostale brez ustrezne in pravočasne zaščite; ker bi si države članice morale izmenjevati dobre prakse na področju posebnih ukrepov za zagotavljanje pravočasne in dostopne pomoči žrtvam, vključno z vzpostavitvijo sistema za pošiljanje sporočil v sili ter kontaktnih točk za pomoč v lekarnah in supermarketih; ker žrtve, njihove družine, prijatelji, znanci in sosedje nasilje v družini nad ženskami kljub razširjenosti tega pojava v EU iz različnih razlogov še vedno premalo pogosto prijavljajo, kar je zlasti veljalo med pandemijo covida-19, in ker še zdaleč ni dovolj izčrpnih, primerljivih in po spolu razčlenjenih podatkov, zaradi česar je težko v celoti oceniti učinek krize; ker raziskava Agencije za temeljne pravice (FRA) o nasilju nad ženskami kaže, da žrtve najhujše incidente nasilja v družini prijavijo policiji v le 14 % primerov, dve tretjini ženskih žrtev pa nasilja zaradi strahu, neinformiranosti o pravicah žrtev ali splošnega prepričanja, da je nasilje v družini zasebna zadeva, o kateri se ne bi smelo javno govoriti, ne prijavi oblastem (19);

K.

ker sta se nasilje v družini in nasilje na podlagi spola povečala zaradi ukrepov za omejitev gibanja, sprejetih med pandemijo covida-19, in ker se je po podatkih iz najnovejšega poročila Europola (20) izredno povečalo tudi število spolnih zlorab otrok na spletu v EU;

L.

ker se je med omejitvami gibanja znatno povečalo nasilje v družini nad osebami LGBTI+, zlasti mladimi;

M.

ker je treba ustrezno pozornost nameniti tudi ekonomskemu nasilju nad ženskami, kot so poškodovanje lastnine, omejevanje dostopa do finančnih virov, izobraževanja ali trga dela ter neizpolnjevanje ekonomskih obveznosti, kot je plačevanje preživnine, saj je oviranje finančne neodvisnosti in družinskega premoženja tesno povezano z drugimi oblikami nasilja in pomeni dodatno past za žrtve; ker so žrtve, ki niso finančno neodvisne, pogosto prisiljene še naprej živeti v istem stanovanju s storilcem, da bi se izognile finančni negotovosti, brezdomstvu ali revščini, in ker se je ta trend nedavno še povečal zaradi pandemije covida-19; ker sta pošteno plačilo in ekonomska neodvisnost bistvena, da lahko ženske izstopijo iz odnosov, v katerih vladajo zlorabe in nasilje; ker mora v nekaterih državah članicah žrtev za izvrševanje odločitev sodišča o finančnem nadomestilu ostati v stiku s storilcem, zaradi česar je dodatno izpostavljena možnosti fizične in čustvene zlorabe;

N.

ker so lahko otroci doma in v družinskem okolju tudi žrtve tako imenovanega prisostvovanja nasilju (21), ko so priče kakršni koli obliki nasilja, ki se izvaja s fizičnim, verbalnim, psihološkim, spolnim in ekonomskim nasiljem nad referenčnimi osebami ali drugimi njim čustveno pomembnimi osebami; ker ima takšno nasilje zelo resne posledice za psihološki in čustveni razvoj otroka in mu je zato treba nameniti ustrezno pozornost v postopkih prenehanja življenjske skupnosti in ureditve varstva in vzgoje otroka, pri čemer je treba zagotoviti, da se upoštevajo predvsem koristi otroka, zlasti pri določitvi varstva in vzgoje ter pravice do stikov po prenehanju življenjske skupnosti; ker je prisostvovanje nasilju pogosto težko prepoznati in ker ženske žrtve nasilja v družini živijo v stanju napetosti in čustvenih težav; ker bi v primerih nasilja v družini in vprašanjih zaščite otrok sodišča morala upoštevati mnenja strokovnjakov z ustreznim znanjem in orodji, da bi preprečila odločitve zoper matere, pri katerih niso ustrezno upoštevane vse okoliščine;

O.

ker ima izobraževanje, zlasti o spolnih normah, enakosti spolov, dinamiki moči v odnosih, soglasju in spoštovanju mej, temeljno vlogo pri pridobivanju znanj in spretnosti otrok in mladih za vzpostavljanje zdravih odnosov ter prispeva k boju proti nasilju na podlagi spola; ker glede na mednarodne tehnične smernice Unesca o spolni vzgoji programi z učnim načrtom za celovito spolno vzgojo otrokom in mladim omogočajo pridobivanje znanja, pozitivnih pogledov in spretnosti na tem področju, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, enakosti spolov, soglasja in raznolikosti, ter povečujejo njihovo vlogo;

P.

ker se je treba – če želimo izkoreniniti nasilje na podlagi spola –, opirati na dosledne in primerljive upravne podatke, pridobljene na podlagi trdnega in usklajenega okvira za zbiranje podatkov; ker razpoložljivi podatki, ki jih zbirajo organi kazenskega pregona in pravosodni organi držav članic, ne kažejo vsega obsega nasilja v družini ter njegovih učinkov in dolgoročnega vpliva na ženske in otroke, saj večina držav članic ne zbira primerljivih podatkov o nasilju, razčlenjenih po spolu, niti ne obravnava nasilja v družini kot ločenega kaznivega dejanja, zato nastaja sivo območje, ki izraža dejstvo, da dejanska razširjenost in pojavnost nasilja v družini v veliki meri nista kvantitativno opredeljeni in evidentirani; ker poleg tega tudi ni podatkov o povečanem tveganju in razširjenosti nasilja v družini za posebne skupine, kot so skupine žensk v prikrajšanem položaju ali diskriminirane skupine žensk;

Q.

ker se v nekaterih državah članicah nasilje v družini nad ženskami pogosto zanemarja in se zdi, da pri odločanju o varstvu in vzgoji in ureditvi stikov z otrokom samodejno prevlada pravilo skupnega varstva in vzgoje otroka ali starševske skrbi; ker ima neupoštevanje takšnega nasilja hude posledice za ženske in otroke, ki se lahko stopnjujejo v feminicid in/ali detomor; ker so za žrtve nasilja v družini potrebni posebni zaščitni ukrepi; ker se položaj žrtev bistveno poslabša, če so ekonomsko ali socialno odvisne od storilca; ker je zato ključno, da se taka oblika nasilja upošteva pri odločanju o prenehanju življenjske skupnosti in ureditvah varstva in vzgoje in da se obtožbe o nasilju obravnavajo pred vprašanji varstva in vzgoje ter ureditve stikov; ker bi morala sodišča v državah članicah zagotoviti, da se v skladu z načelom otrokovih koristi izvede celovita ocena za določitev pravice do varstva in vzgoje ter pravice do stikov z otroki, pri čemer bi postopek vključeval zaslišanje otroka, sodelovanje z vsemi ustreznimi službami, zagotavljanje psihološke podpore ter upoštevanje strokovnega znanja in izkušenj vpletenih strokovnjakov;

R.

ker organi kazenskega pregona v večini držav članic v svoje ocene tveganja ne vključujejo sistematično informacij o izkušnjah z nasiljem v družini, ki jih podajo otroci;

S.

ker bi morale otrokove koristi vedno biti na prvem mestu pri odločitvah, ki zadevajo otroke, vključno z družinskimi spori, in ker bi torej bilo treba pravico vsakega otroka do rednih stikov s staršema, ki izhaja iz člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah in člena 9 Konvencije OZN o otrokovih pravicah, po potrebi omejiti, če je to v korist otroka;

T.

ker imajo otroci v skladu s členom 12 Konvencije OZN o otrokovih pravicah ter členoma 4 in 16 Direktive (EU) 2016/800 pravico do izražanja lastnega mnenja v vseh zadevah v zvezi z njimi, tudi v sodnih in upravnih postopkih, v otroku prijazni obliki, pri čemer je njihovo mnenje vedno upoštevano prednostno v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo;

U.

ker Svetovna zdravstvena organizacija in Ameriško psihološko združenje, ki sta dve od najprestižnejših institucij na področju duševnega zdravja, zavračata uporabo izraza sindrom odtujitve otroka od starša (parental alienation syndrome) ter podobnih konceptov in izrazov, saj se lahko strateško izkoriščajo zoper žrtve nasilja za ustvarjanje dvomov o starševskih sposobnostih žrtve, za zavračanje njihovega mnenja in neupoštevanje nasilja, ki so mu izpostavljeni otroci; ker je treba v skladu s priporočilom platforme neodvisnih strokovnjakov o diskriminaciji in nasilju nad ženskami (EDVAW) obtožbe o odtujitvi otroka, ki jih zoper matere podajo nasilni očetje, šteti za nadaljevanje moči in nadzora s strani državnih agencij in akterjev, tudi tistih, ki odločajo o varstvu in vzgoji (22);

V.

ker lahko anonimne prijave in prijave, ki jih žrtve pozneje umaknejo, ovirajo nadaljnjo preiskavo, ki jo izvajajo organi, in preprečevanje nadaljnjega nasilja;

W.

ker se kazenski postopki, ki izhajajo iz prijave nasilja v družini, pogosto obravnavajo popolnoma ločeno od postopkov prenehanja življenjske skupnosti ter odločanja o varstvu in vzgoji; ker to lahko pomeni, da se odredita skupno varstvo in vzgoja otrok in/ali uvedejo pravice do stikov, ki ogrožajo pravice in varnost žrtve in otrok; ker ima lahko to nepopravljive posledice za duševni in čustveni razvoj otrok ter negativno vpliva na njihovo korist; ker morajo države članice zato zagotoviti, da imajo žrtve dostop do zaupnih podpornih storitev za žrtve, ki bodo ustrezale njihovim potrebam, bodo brezplačne in bodo delovale v korist žrtev pred kazenskim postopkom, med njim in ustrezno dolgo po njem ter bodo vključevale sistem psihosocialne podpore, zlasti med postopki zaslišanj, ki bo upošteval čustveno napetost, povezano z okoliščinami;

X.

ker mora Unija v skladu s členom 67 PDEU ob spoštovanju temeljnih pravic vzpostaviti območje svobode, varnosti in pravice, za katero je bistven nediskriminatoren dostop do pravnega varstva za vse;

Y.

ker je treba zagotoviti, da se v družinskopravnih zadevah primarno poskrbi za varnost in zaščito žrtev, in ker se v zadevah, ki vključujejo nasilje nad ženskami in otroki, niti pred sodnim postopkom niti med njim ne bi smeli uporabljati mehanizmi alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija, da žrtvam ne bi povzročili še več škode;

Z.

ker morajo v skladu z Istanbulsko konvencijo njene pogodbenice sprejeti potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se pri določanju varstva in vzgoje ter pravice do stikov z otroki upošteva pojavnost nasilja v družini in da uveljavljanje pravic do stikov ali varstva in vzgoje ne ogroža pravic in varnosti žrtve ali njenih otrok (23); ker je od začetka veljavnosti Istanbulske konvencije minilo osem let, a je šest držav članic, pa tudi EU, še vedno ni ratificiralo; ker je Istanbulska konvencija najpomembnejši obstoječ mednarodni okvir za preprečevanje nasilja na podlagi spola in boj proti njemu;

AA.

ker v primerih nasilja v družini skupno varstvo in vzgoja otrok ženske izpostavlja nenehnemu nasilju, ki bi ga bilo mogoče preprečiti, saj morajo te ostati v geografski bližini storilcev, in jih izpostavlja nadaljnjemu fizičnemu in psihološkemu nasilju ter čustvenim zlorabam, kar lahko posredno ali neposredno vpliva na njihove otroke; ker bi morala imeti v primeru nasilja v družini pravica ženske in otrok do zaščite in življenja brez fizičnega in psihološkega nasilja prednost pred skupnim varstvom in vzgojo; ker lahko storilci nasilja v družini s slabim ravnanjem z otroki uveljavljajo moč in izvajajo nasilje nad materami, kar je vrsta posrednega nasilja na podlagi spola, ki je v nekaterih državah članicah prepoznano kot posredno nasilje;

AB.

ker so telefonske linije za pomoč zelo pomemben način za pridobitev podpore, vendar je telefonsko linijo EU 116 006 za žrtve kaznivih dejanj uvedlo samo 13 držav članic, posebne telefonske linije za pomoč žrtvam nasilja v družini pa ima le nekaj držav članic;

AC.

ker je nasilje v družini neločljivo povezano z nasiljem nad otroki in njihovo zlorabo; ker je treba izpostavljenost otrok nasilju v družini šteti za nasilje nad otroki; ker imajo otroci, ki so izpostavljeni nasilju v družini, negativne posledice za duševno in/ali telesno zdravje, ki so lahko akutne in kronične; ker se lahko viktimizacija otrok pri nasilju nad ženskami nadaljuje in stopnjuje v sporu staršev okoli varstva in vzgoje in starševske skrbi; ker sta se zaradi ukrepov za omejitev gibanja, sprejetih za obvladovanje pandemije covida-19, poslabšala duševno zdravje in dobro počutje otrok; ker se število storitev za duševno zdravje otrok po državah članicah močno razlikuje in v mnogih ni zadostno;

AD.

ker odraščanje v nasilnem domačem okolju zelo negativno vpliva na otrokov telesni, čustveni in socialni razvoj ter njegovo poznejše vedenje v odraslosti; ker je otrokova izpostavljenost nasilju skozi izkušnjo slabega ravnanja in/ali kot priča nasilju med partnerjema dejavnik tveganja, da bo postal ranljiv za viktimizacijo ali sam izvajal nasilje, ko bo odrasel, ali da bo imel vedenjske, telesne ali duševne težave;

AE.

ker je kljub napredku iz nedavnih poročil razvidno, da žrtve kaznivih dejanj še vedno ne morejo v celoti uveljavljati svojih pravic v EU; ker je bistveno, da imajo ženske, ki so izpostavljene nasilju v družini, dostop do podpornih služb; ker še vedno ni dovolj specializiranih in splošnih podpornih storitev za žrtve nasilja v družini in ker se žrtve pogosto srečujejo s težavami pri dostopu do pravnega varstva zaradi nezadostnih informacij ter nezadostne podpore in zaščite; ker se žrtve v kazenskih postopkih in pri zahtevanju odškodnine pogosto srečujejo s sekundarno viktimizacijo; ker v številnih primerih uradniki organov kazenskega pregona in pravosodni organi niso zmožni ustrezno podpreti žensk in otrok, ki so žrtve nasilja v družini, in ker so žrtve nasilja na podlagi spola pri prijavljanju nasilja v nekaterih primerih celo deležne malomarnega vedenja ali neprimernih pripomb; ker so organizacije civilne družbe in javne organizacije, zlasti tiste, ki delajo za otroke ter žrtve nasilja v družini in nasilja na podlagi spola ter z njimi, pomembni akterji za preprečevanje in obravnavanje nasilja v družini; ker lahko te organizacije s svojimi praktičnimi izkušnjami tudi pomembno prispevajo k oblikovanju politik in zakonodaje; ker se lahko programi financiranja EU, kot sta program za pravosodje ter program Državljani, enakost, pravice in vrednote, uporabljajo za podporo dejavnosti za zaščito in podpiranje žrtev nasilja v družini, vključno z zagotavljanjem dostopa do pravnega varstva in financiranjem organizacij, ki delajo z žrtvami;

AF.

ker so čezmejni postopki o prenehanju življenjske skupnosti, razvezi zakonske zveze ter varstvu in vzgoji po svoji naravi bolj zapleteni in trajajo dlje; ker zaradi večje mobilnosti znotraj EU narašča število čezmejnih sporov glede starševske odgovornosti ter varstva in vzgoje otrok; ker je samodejno priznavanje sodb v postopkih o pravicah do varstva in vzgoje, kadar gre za nasilje na podlagi spola, problematično, saj imajo države članice različno zakonodajo o nasilju na podlagi spola, nekatere pa nasilja v družini ne priznavajo za kaznivo dejanje in obliko nasilja na podlagi spola; ker mora Komisija povečati prizadevanja, da bi v vseh državah članicah spodbujala dosledno in dejansko izvajanje načel in ciljev iz Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice EU; ker morajo države članice kot podpisnice Konvencije OZN o otrokovih pravicah pri vseh javnih ukrepih, vključno z obravnavo čezmejnih družinskih sporov, upoštevati predvsem koristi otroka; ker člen 83(1) PDEU omogoča, da se določijo minimalna pravila za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim; ker člen 83(2) PDEU omogoča določitev minimalnih pravil za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij, da se zagotovi učinkovito izvajanje politike Unije na področju, za katero veljajo harmonizacijski ukrepi;

AG.

ker člen 82(2) PDEU omogoča, da se določijo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in so potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti glede pravic žrtev kaznivih dejanj;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.