Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ukrepi EU za obdobje po pandemiji COVID-19: boljše okrevanje s športom

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 290/02)

Poročevalec:

Pietro Vittorio BARBIERI

Sklep plenarne skupščine	23. 3. 2021
Pravna podlaga	Člen 32(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	7. 3. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 3. 2022
Plenarno zasedanje št.	568
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	148/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Po dolgotrajnem obdobju pandemije, ki je močno vplivala na celotno področje množičnega športa, zlasti pa na športna društva, in povzročila zapiranje številnih možnosti, je treba s strateškim pristopom znova vzpostaviti in okrepiti vlogo športa in telesne dejavnosti pri izgradnji odpornejše in bolj trajnostne družbe. To bi bilo treba obravnavati kot del širšega procesa okrevanja gospodarstva in družbe ter pri tem poskušati opredeliti cilje za okrepitev odzivnosti športnega sektorja na vse pogostejše krize.

1.2

Šport in telesno dejavnost bo treba vključiti v strategije za razvoj gospodarstva in družbe ter vzpostaviti širše medsektorske povezave, zlasti z javnim zdravjem, izobraževanjem in vključevanjem v družbo. Šport je sredstvo za doseganje socialne, gospodarske in okoljske trajnosti, ki spodbuja okrevanje in ustvarja nova delovna mesta in poslovne priložnosti. Pri tem bo treba spodbujati tudi dialog s socialnimi partnerji o dobrem počutju in telesni dejavnosti na delovnem mestu. EESO zato poziva k izvedbi študij, ki bi pokazale povezavo med športno dejavnostjo in dobrim počutjem ljudi.

1.3

V okviru šole in na različnih stopnjah izobraževanja je treba dekleta in fante poučiti o vsem, kar zadeva telesno „pismenost“, prav tako kot jih učimo, kako se spoprijeti z določeno nalogo, kako se učiti in rasti. Z oživitvijo telesne vzgoje v šolah skozi igro, zabavo in multidisciplinarnost bomo ustvarili edinstven instrument, ki bo prinašal rezultate, mir, sobivanje ter zlasti šolski uspeh in spodbujanje zdravih življenjskih slogov. To pomeni, da je treba športu in telesni dejavnosti priznati enako vrednost, kot jo pripisujemo drugim predmetom, zlasti pri izobraževanju mladih in zlasti na območjih, daleč od središč, in območjih z geografskimi ovirami.

1.4

V Lizbonski pogodbi je orisana evropska razsežnost družbene in gospodarske vrednosti športa. Po izrednih zdravstvenih razmerah je treba v evropski politiki bolj poudariti vrednote, ki jih predstavljata šport in telesna dejavnost, ter jima zagotoviti enako veljavo kot drugim evropskim politikam. Ne gre torej le za kohezijske politike, temveč je potrebno dejansko opolnomočenje tega področja z vizijo pravega športnega prehoda, ki bi v veliki meri upošteval učinek športa na dobro počutje ljudi in kakovost življenja.

1.5

Zato je treba zlasti:

1.5.1

vključiti stopnjo športne prikrajšanosti – tj. stopnjo izključenosti iz uživanja potrebne dobrine, pravice do ukvarjanja s športom – na seznam kazalnikov Eurostata za merjenje materialne prikrajšanosti;

1.5.2

športnemu sektorju omogočiti dostop do vseh finančnih sredstev EU za obdobje 2021–2027, tako v okviru neposrednega kot tudi posrednega upravljanja, in pri tem obravnavati šport in telesno dejavnost kot naložbo v dobro počutje posameznika in blaginjo družbe;

1.5.3

povečati delež financiranja, namenjenega športu in medsektorskemu sodelovanju, ki vključuje šport, v okviru programa Erasmus+. Financiranje bi moralo prihajati tudi iz različnih misij sklada za okrevanje, ne le iz kohezijskih skladov, saj so se sredstva za šport močno zmanjšala. Poleg tega bi bilo treba bolje prerazporediti sredstva med tekmovalnim športom na visoki ravni in športom za socialni napredek;

1.5.4

izdelati načrte za pomoč športu v primeru (gospodarskih, družbenih in zdravstvenih) kriz in izrednih razmer, med drugim načrte za pripravo nanje, tudi s potrebnimi upravnimi poenostavitvami za premagovanje obsežne birokracije, zlasti za društva za množične športne dejavnosti. Zato je treba prednostno ukrepati zlasti v podporo množičnemu športu, saj ima ta vlogo vključevanja invalidov in oseb v ranljivem položaju, hkrati pa je tudi nosilec pomembne medkulturne interakcije;

1.5.5

spodbujati podporo mrežam aktivnega državljanstva pri doseganju teh ciljev na lokalni ravni, in sicer s partnerstvi in skupnimi projekti javnih politik in mrež, da bi spodbudili socialne inovacije, pri tem pa izkoristiti izkušnje skupnega upravljanja in krožno subsidiarnost; spodbujati sodelovanje socialnih partnerjev in organizacij.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

V pandemiji, ki je še vedno izziv in v okviru katere se še vedno bojujemo za zaščito človeških življenj in sredstev za preživljanje, ne smemo pozabiti, da smo pred odločitvami, ki bodo določile prihodnost socialno-ekonomskih sistemov v EU in življenje evropskih državljanov.

2.2

Izredne zdravstvene razmere so pokazale, da zaradi večdimenzionalnosti težav, ki nas pestijo, ni mogoče doseči tako visoke ravni odpornosti, da bi bili socialno-ekonomski sistemi v EU popolnoma varni. Našo družbo je treba začeti prilagajati krizam in spremembam ter spodbujati modele odpornosti, ki temeljijo na sposobnosti predvidevanja kriz in njihovega reševanja z ustreznimi instrumenti.

2.3

Pandemija COVID-19 je spremenila gospodarske, družbene in zdravstvene načrte za prihodnost, s tem pa se je spremenil tudi pristop k razvojnim in kohezijskim strategijam. Odločiti se moramo, ali bomo nadaljevali tako kot doslej oziroma ali bomo spremenili in prilagodili vzorec, na katerem temeljijo razvojne in kohezijske politike, v skladu z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in izkušnjami, ki smo jih pridobili v pandemiji COVID-19.

2.4

Kriza zaradi COVID-19 je močno prizadela ves svet športa po vsej Evropi, vendar je treba poudariti, da se je z največjimi težavami in izzivi soočil sektor množičnega športa. Kriza na področju športa je prizadela predvsem mlade, saj je omejila njihovo „pravico“ do športnega udejstvovanja in telesne dejavnosti. Zdravstvena kriza je vplivala tudi na celoten sektor športnih organizacij in športne industrije, njene posledice pa bodo pogojevale tudi srednjeročno okrevanje tega sektorja.

3.   Vloga športa v razvojnih in kohezijskih procesih

3.1

Šport civilni družbi omogoča, da konstruktivno usmerja svoje sposobnosti, jo z edinstvenim in večdimenzionalnim pristopom, ki prinaša telesne in duševne koristi, bogati s pozitivnimi vrednotami ter s svojo zmožnostjo združevanja kulturno različnih skupnosti blaži socialne probleme. Deluje kot nosilec socialne, ekonomske in okoljske trajnostnosti na načine, opredeljene v tem mnenju, prispeva k prenovi in povečuje privlačnost regij in krajev ter podpira proces okrevanja, saj omogoča ustvarjanje novih zaposlitvenih in podjetniških priložnosti, ki temeljijo na športu. Kar zadeva gospodarsko razsežnost, lahko šport spodbudi nastanek novih podjetniških dejavnosti ali krepitev že obstoječih z uporabo socialnih in tehnoloških inovacij.

3.2

S športom je mogoče ustvariti nove možnosti za zaposlovanje, med drugim s programi formalnega in neformalnega usposabljanja mladih. Šport je tudi orodje za izboljšanje in krepitev zdravja ter znanj in spretnosti delavcev, ker temelji zlasti na človeškem prispevku, pa služi tudi kot učinkovit vzvod za zaposlovanje na lokalni ravni.

3.3

Kar zadeva družbeno razsežnost, lahko šport vpliva na široko paleto družbenih skupin, premosti razlike in ponovno poveže lokalne skupnosti ter družbene skupine v ranljivem položaju vključi v življenje skupnosti. Poleg tega lahko športni projekti prispevajo k revitalizaciji družbe na prikrajšanih območjih evropskih regij, kot so predmestja, podeželje in območja, daleč od središč.

3.4

V zvezi z okoljsko razsežnostjo je šport strateški instrument za doseganje ciljev, ki predstavljajo odgovor na izzive boja proti podnebnim spremembam. Športno udejstvovanje je instrument za spodbujanje trajnostne mobilnosti in okoljsko obnovo urbanih območij v smislu prilagajanja podnebnim spremembam. Športna infrastruktura, kadar je spremenjena v športne objekte (1) s skoraj ničelno porabo energije, pa tudi organizacija dogodkov z majhnim ogljičnim odtisom bosta prispevali k doseganju ciljev okoljske trajnostnosti. Tudi športne prireditve izjemno pripomorejo k razširjanju pozitivnih okoljskih sporočil.

3.5

Čeprav je šport v vseh glavnih nadnacionalnih strategijah (Agenda 2030, kohezijska politika v obdobju 2021–2027, Globalni akcijski načrt Svetovne zdravstvene organizacije o telesni dejavnosti za obdobje 2018–2030) opredeljen kot prednostni instrument za doseganje razvojnih, trajnostnih in kohezijskih ciljev, je žal očitno, da takšen pristop v številnih državah članicah še ni bil uporabljen, kar pogosto pomeni, da ima športna dejavnost še vedno zgolj prostočasno in rekreativno funkcijo.

3.6

Izredne razmere zaradi COVID-19 bi lahko v športu krizo pretvorile v zmanjšanje športne dejavnosti oziroma jo povsem preprečile. V primeru pomanjkanja specifičnih in inovativnih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče učinkovito obravnavati probleme in iskati rešitve, bo imela ta pomanjkljivost zaradi svoje socialne in ekonomske razsežnosti katastrofalne posledice, saj bodo omejene nekatere bistvene aktivnosti, ki zagotavljajo kakovost življenja ter dobro počutje in zdravje ljudi. Takšne razmere bodo ogrozile preživetje številnih struktur, združenj in podjetij s področja športa, povzročile pa bodo tudi socialni problem, povezan s kakovostjo življenja ljudi, ter ekonomski problem zaradi izpada dohodka tistih, ki se preživljajo s tovrstnimi dejavnostmi. Zaradi neugodnih ekonomskih razmer, ki jih je povzročila kriza, mnogi ne bodo mogli kriti stroškov športnega udejstvovanja ne zase ne za svoje otroke, kar bo negativno vplivalo na telesno počutje in zdravje.

3.7

Nekaterim skupinam, kot so invalidi, bodo tveganja, povezana s prikrajšanostjo na področju športa, poslabšala že tako kritične razmere, ki se v nekaterih državah članicah kažejo kot sistemske omejitve. Zlasti na področju duševnega zdravja je pandemija močno okrnila aktivno sodelovanje uporabnikov, družinskih članov, delavcev, državljanov in športnih združenj, kar zadeva specializirane storitve in oddelke, ter tako osebam z duševnimi težavami onemogočila športno udejstvovanje kot orodje za vzpostavitev in ohranjanje medsebojnih stikov, ki preprečujejo osamitev in marginalizacijo zaradi bolezni. Kolektivno dobro počutje zadeva vse, ne le tistega, ki zdravi, in tistega, ki je zdravljen.

3.8

Ker so bile zelo omejene tudi priložnosti za druženje, kar je močno prizadelo zlasti otroke in mladostnike, bo treba ponovno uvesti priložnosti za šport, telesno dejavnost in učenje, pri čemer bo treba še posebej poskrbeti za varnost vadbenih prostorov, da bi zaščitili otroke in mladostnike. Svet športa je okolje, v katerem se dan za dnem srečuje zelo veliko število otrok in mladostnikov ter njihovih učiteljev, strokovnih delavcev in trenerjev. To okolje je eno od najbolj občutljivih za psihofizični razvoj tistih, ki se udejstvujejo, zato je treba sprejeti posebne politike, ki jim bodo omogočile, da bodo lahko izkoristili vse prednosti vadbe v zaščitenem okolju. Šport za vse ne bi smel pomeniti šport za vsako ceno.

3.9

Redna telesna dejavnost je povezana tudi z aktivnim staranjem in ima lahko ključno vlogo pri izboljšanju funkcionalnih zmožnosti starejših ter kakovosti njihovega življenja. Učinki telesne vadbe so še večji, če vadbo spremlja vključevanje starejših v socialne in ustvarjalne dejavnosti. Šport ima torej preventivno vlogo in omogoča, da delavci postanejo zdravi in telesno pripravljeni upokojenci.

3.10

Razvoj telesne dejavnosti za čim večje število državljanov zahteva tudi socialne in družbene inovacije, katerih nosilci bi morali biti zlasti organizirana civilna družba in socialni partnerji. Bistveni so vidik vsakdanjega življenja, premislek o dnevnih ritmih zaposlenih, študentov in učencev ter sposobnost oblikovanja prostorov, kjer se lahko istočasno z otroki telesno udejstvujejo tudi starši, ki spremljajo otroke. V pandemiji smo ponovno odkrili telesno vadbo na prostem, ki lahko spodbudi inovativne trende, kot sta urbani in podeželski šport, ter tako vdahne novo življenje prostorom in pripomore k njihovi souporabi. Potreba po socialnih inovacijah je ogromna in jo je treba spodbujati, da bi premagali težavo pomanjkanja časa, ki večini državljanov onemogoča ukvarjanje s športom, tudi če bi si tega želeli.

3.11

Pri razvoju kolektivnih programov za delavce in vse državljane bi bilo treba poudariti vlogo bližnjih zasebnih struktur (športnih centrov), ki lahko sodelujejo s podjetji in drugimi strukturami organizacij civilne družbe (na primer sprejemnimi centri za invalide).

3.12

V tem smislu je bistvenega pomena dejavnost civilne družbe in vseh socialnih partnerjev, ki lahko s spodbujanjem državljanskega angažmaja in socialnega dialoga: spodbujajo strategije za kakovost življenja na delovnem mestu, med drugim v okviru kolektivnih pogodb; predlagajo kampanje za vpis delavcev na telovadbo ali v športna društva; spodbujajo delavce v športu k ščitenju lastnih interesov; uvedejo odmore za gibalne dejavnosti med delovnim časom. Izpostaviti in ponovno poudariti je treba vlogo, ki jo imajo zdravstveni delavci, pa tudi učitelji, ki delajo z majhnimi otroki, pri ozaveščanju o športni dejavnosti in njenem spodbujanju, da bi oblikovali novo kulturo in spodbude, ki bi jih na področju vadbe zagotavljali delodajalci.

3.13

Kar zadeva vprašanje spolov, je Evropska listina o pravicah žensk v športu (2) zagotovo delovni načrt za nadaljnjo vzgojo o razlikah in preizkušanje novih dejavnosti, pri čemer sta potrebna nadaljnji dialog in udeležba različnih akterjev, zlasti na področju komunikacije, kjer se že dlje časa opaža tesnejša povezava med ženskami in mediji, da bi se spodbujali spoštljiv in obziren novinarski jezik, pa tudi šport, ki se bori proti vsem oblikam nasilja, diskriminacije in ekonomske neenakosti, in gibalna kultura, ki je vse bolj vključujoča in po meri vseh.

4.   Šport v Agendi 2030

4.1

Šport je univerzalni jezik, ki povezuje posameznike, narode in kulture, vrednoti športa pa sta univerzalnost in harmonija. Šport je temeljno orodje v podporo ukrepom za preoblikovanje naših družb v bolj kritično razmišljujoča okolja, usmerjena k trajnostnosti. Z zagovarjanjem načel spoštovanja, medsebojnega razumevanja, vključevanja in dialoga lahko pripomore tudi k doseganju ciljev Agende 2030 ter prispeva k razvoju in uresničevanju posameznikov ne glede na starost, spol, izvor, prepričanje in mnenje.

4.2

Čeprav šport kot orodje, ki podpira izvajanje načel iz Agende 2030, sega na številna področja, je jasno, da so med 17 cilji Agende 2030 nekateri, pri katerih lahko šport koristi bolj kot pri drugih.

4.3

Šport je eden od sektorjev, v katerih so pristojnosti EU razmeroma nove, saj so bile uvedene šele z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. EU je pristojna za razvoj politik, ki temeljijo na konkretnih elementih, ter za spodbujanje sodelovanja in vodenje pobud v podporo telesni dejavnosti in športu v Evropi. V obdobju 2014–2020 je bila v okviru programa Erasmus+ (3) prvič uvedena posebna proračunska postavka, namenjena projektom in mrežam v športnem sektorju. V obdobju 2021–2027 bodo ukrepi EU v podporo športu ohranjeni in okrepljeni.

5.   Šport in kohezijska politika

5.1

EU si prizadeva doseči cilje večje pravičnosti in odprtosti športnih tekmovanj ter boljše zaščite moralne in fizične integritete športnikov, pri tem pa upoštevati posebno naravo športa. V športnem sektorju pokriva EU zlasti tri področja: 1. socialno vlogo športa; 2. njegovo gospodarsko razsežnost; 3. politični in pravni okvir tega sektorja. Poleg dejavnosti, podprtih s finančnimi instrumenti v okviru neposrednega upravljanja, EU na teh področjih spodbuja uporabo in dopolnjevanje priložnosti, ki jih nudi kohezijska politika.

5.2

Šport in telesna dejavnost lahko dokazano vplivata na široko paleto družbenih skupin, premoščata razlike in znova povežeta lokalne skupnosti ter izključene družbene skupine vključita v življenje skupnosti. Športni projekti lahko prispevajo tudi k številnim političnim ciljem, saj spodbujajo inovacije, omogočajo prenovo mest, podpirajo razvoj podeželja in prispevajo k domačim naložbam v evropskih regijah.

6.   Šport in Globalni akcijski načrt Svetovne zdravstvene organizacije o telesni dejavnosti za obdobje 2018–2030

6.1

V Globalnem akcijskem načrtu o telesni dejavnosti za obdobje 2018–2030 (4) so opredeljeni strateški cilji, ki jih je treba uresničiti s političnimi ukrepi, da bi do leta 2030 dosegli 15-odstotno zmanjšanje telesne nedejavnosti pri odraslih in mladostnikih na svetovni ravni. V načrtu sta poudarjena potreba po medsektorskem in celostnem pristopu ter pomen naložb v socialne, kulturne, gospodarske, okoljske, izobraževalne in druge politike, da bi spodbudili telesno dejavnost in prispevali k doseganju številnih ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030. Strategije za izvajanje načrta morajo upoštevati vse odločilne dejavnike, ki vplivajo na življenjski slog in katerih namen je v medsektorskem okviru in s celostnim pristopom izvesti učinkovite ukrepe za spodbujanje zdravja.

6.2

Spodbujanje telesne dejavnosti je kompleksno vprašanje, ki zahteva močno vodstvo in politično ukrepanje v zdravstvenem sektorju, zlasti na nacionalni ravni, pa tudi tesno sodelovanje z drugimi sektorji, kot so izobraževalni, kulturni, prometni, urbanistični in gospodarski sektor. Za povečanje telesne dejavnosti in odvračanje od sedečega življenjskega sloga je treba obravnavati najpomembnejše okoljske, socialne in individualne vidike telesne nedejavnosti ter v sodelovanju med različnimi sektorji na nacionalni, regionalni in lokalni ravni izvajati učinkovite in trajnostne ukrepe v skladu z medsektorskim pristopom, ki omogoča uporabo ukrepov za spreminjanje nezdravih vedenjskih vzorcev, in sicer z vplivanjem na življenjski slog posameznika, pa tudi ustvarjanjem okoljskih in socialnih pogojev, ugodnih za spremembo nezdravega vedenja.

7.   Od strategij k praksi

7.1

Kljub temu, da lahko šport in telesna dejavnost nedvomno prispevata k doseganju razvojnih, trajnostnih in kohezijskih ciljev, je zagotavljanje razpoložljivosti in dostopnosti evropskih sredstev za pobude, namenjene spodbujanju športa, še vedno zelo težavno. Glavni razlog za to je, da šport v predpisih, ki so osnova za kohezijsko politiko za obdobje 2021–2027, ni opredeljen kot jasno naložbeno področje. Jasna vključitev športa v programe izvajanja kohezijske politike bi jasno začrtala potek tovrstnih finančnih tokov za šport, poleg tega pa bi organi upravljanja skladov lažje pozitivno ocenili projekte, povezane s športom in telesno dejavnostjo.

7.2

Da bi poudarili strateški pomen športa pri izvajanju razvojnih in kohezijskih strategij, je v prilogi predstavljena analiza skladnosti med cilji Agende 2030 in cilji kohezijske politike za obdobje 2021–2027 ter ukrepi, ki jih je mogoče izvajati s pomočjo športa.

---

(1)  Predlog priporočila Sveta o učenju za okoljsko trajnostnost.

(2)  Evropska listina o pravicah žensk v športu.

(3)  Uspešnost programa Erasmus+.

(4)  Globalni akcijski načrt o telesni dejavnosti za obdobje 2018–2030.