EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.11.2021

COM(2021) 743 final

PREDLOG SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE
IN SVETA O ZAPOSLOVANJU

Kazalo

KLJUČNA SPOROČILA    

PREGLED TRENDOV IN IZZIVOV NA TRGU DELA IN SOCIALNEM PODROČJU V EVROPSKI UNIJI    

1.1 Trendi na trgu dela    

1.2 Trendi na socialnem področju    

1.3 Revidirani pregled socialnih kazalnikov: pregled izzivov, povezanih z načeli stebra    

1.4 Krovni cilji EU do leta 2030    

REFORME ZAPOSLOVANJA IN SOCIALNE REFORME – USPEŠNOST IN UKREPI DRŽAV ČLANIC    

2.1 Smernica št. 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili    

2.1.1    Ključni kazalniki    

2.1.2    Odziv politike    

2.2 Smernica št. 6: Krepitev ponudbe delovne sile ter izboljšanje dostopa do zaposlitve, spretnosti in kompetenc    

2.2.1    Ključni kazalniki    

2.2.2    Odziv politike    

2.3 Smernica št. 7: Izboljšanje delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga    

2.3.1    Ključni kazalniki    

2.3.2    Odziv politike    

2.4 Smernica št. 8: Spodbujanje enakih možnosti za vse, krepitev socialne vključenosti in boj proti revščini    

2.4.1    Ključni kazalniki    

2.4.2    Odziv politike    

KLJUČNA SPOROČILA

Skupno poročilo Evropske komisije in Sveta o zaposlovanju vsako leto v skladu s členom 148 PDEU spremlja stanje na področju zaposlovanja v Uniji in izvajanje smernic za zaposlovanje. Vsebuje letni pregled glavnih dogodkov na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropski uniji ter nedavnih ukrepov politike držav članic v skladu s smernicami za politike zaposlovanja držav članic 1 . Opredeljuje tudi s tem povezana prednostna področja za ukrepe politike. Predlog Komisije za to poročilo je del jesenskega svežnja evropskega semestra; po izmenjavi mnenj med Komisijo in pripravljalnimi telesi bo končno besedilo sprejel Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: Svet EPSCO).

Skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2022 je bolj osredotočeno na izvajanje evropskega stebra socialnih pravic v skladu z zavezami iz akcijskega načrta iz marca 2021 in voditeljev EU v Izjavi iz Porta z dne 8. maja 2021. Njegovo izvajanje bo okrepilo prizadevanja Unije za zeleni, digitalni in pravični prehod ter prispevalo k doseganju navzgor usmerjene socialne in ekonomske konvergence z obravnavanjem demografskih izzivov. Prispevalo bo tudi k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. To poročilo krepi spremljanje socialnega stebra, zlasti s tematskimi okviri, ki zajemajo ključne izzive na treh področjih, tj. enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje. Poročilo vključuje tudi tri nove krovne cilje EU do leta 2030 glede zaposlovanja, znanj in spretnosti ter zmanjšanja revščine iz akcijskega načrta za steber, ki so jih voditelji EU pozdravili na socialnem vrhu v Portu in junijskem zasedanju Evropskega sveta. EU se je zavezala naslednjim krovnim ciljem do leta 2030:

·zaposlenega bi moralo biti vsaj 78 % prebivalstva, starega od 20 do 64 let;

·vsaj 60 % ljudi v starosti 25–64 let bi se moralo vsako leto udeležiti učnih dejavnosti ter

·število ljudi, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, bi se v primerjavi z letom 2019 moralo zmanjšati za vsaj 15 milijonov.

Izvajanje reform in naložb, predvidenih v načrtih držav članic za okrevanje in odpornost, bo skupaj s kohezijskimi skladi spodbujalo pravično, vključujoče in trajnostno okrevanje. Mehanizem za okrevanje in odpornost spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo z izboljšanjem odpornosti, pripravljenosti na krize, zmogljivosti prilagajanja in potenciala rasti držav članic. Na ta način mehanizem prispeva tudi k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic, pri čemer je posebna pozornost namenjena obravnavanju izzivov, opredeljenih v priporočilih za posamezne države 2 . V zvezi s tem so pomembni štirje od šestih stebrov, ki opredeljujejo področje uporabe mehanizma, in sicer: (i) pametna, trajnostna in vključujoča rast; (ii) socialna in teritorialna kohezija; (iii) zdravje ter gospodarska, socialna in institucionalna odpornost ter (iv) politike za naslednjo generacijo, otroke in mlade. Skupno poročilo o zaposlovanju kot del analize odziva politike vključuje tudi izbor ukrepov, podprtih z mehanizmom za okrevanje in odpornost ter drugimi viri financiranja EU, vključno z Evropskim socialnim skladom plus, Evropskim skladom za regionalni razvoj in Skladom za pravični prehod.

Revidirani pregled socialnih kazalnikov podpira analizo v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2022 in celoviteje zajema načela stebra. Komisija je v okviru akcijskega načrta za socialni steber iz marca 2021 predlagala revizijo pregleda socialnih kazalnikov, da bi omogočila boljše spremljanje stebra z revidiranim sklopom glavnih kazalnikov, ki jih je Svet EPSCO potrdil junija 2021. V skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2022 se zato ocenjuje uspešnost držav članic na podlagi revidiranega sklopa glavnih kazalnikov 3 . Ti zdaj vključujejo kazalnike, ki omogočajo zajetje pomembnih razsežnosti, kot so izobraževanje odraslih, vključevanje invalidov na trg dela, tveganje revščine in socialne izključenosti otrok ter preobremenjenost s stanovanjskimi stroški. Dokazi iz revidiranega pregleda socialnih kazalnikov skupaj z analizo dokazov in okvira politike za posamezne države omogočajo natančnejšo opredelitev ključnih izzivov na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialnih izzivov v EU in njenih državah članicah (glej sliko 1). To bi omogočilo natančnejše spremljanje socialnega razvoja in razlik. Svetovalni odbori Sveta EPSCO bodo razpravljali o predlogu Španije in Belgije za postopek v zvezi s socialnimi neravnotežji na podlagi člena 148 PDEU v okviru evropskega semestra.

Slika 1: Izzivi na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialni izzivi v državah članicah EU po glavnih kazalnikih v revidiranem pregledu socialnih kazalnikov 

Opombe: 1) podatki za kazalnike o udeležbi odraslih v izobraževanju še niso na voljo; 2) kazalnik o digitalnih znanjih in spretnostih se nanaša na podatke za leto 2019; 3) podatki za nekatere države pri nekaterih kazalnikih manjkajo: legende za vse kazalnike so predstavljene v Prilogi k poročilu.

Posledice krize zaradi COVID-19 na trgu dela so ublažili hitri in odločilni ukrepi politike na ravni držav članic in EU. Okrevanje trga dela se utrjuje, vendar pa se zaposlenost in skupno število opravljenih delovnih ur še nista vrnila na raven pred krizo.  4 Potem ko je stopnja delovne aktivnosti v drugem četrtletju leta 2020 dosegla najnižjo točko, tj. 71,6 %, se je v drugem četrtletju leta 2021 pri osebah v starostni skupini 20–64 let delno popravila na 72,8 %, kar je pod najvišjo vrednostjo 73,3 %, ki je bila dosežena v zadnjem četrtletju leta 2019. Čeprav bo okrevanje gospodarstva podpiralo ustvarjanje delovnih mest, vrnitve na stopnje zaposlenosti pred krizo ni pričakovati pred letom 2022. Kot je razvidno iz krovnega cilja EU glede stopnje delovne aktivnosti, je visoka stopnja zaposlenosti ključna prednostna naloga do leta 2030, s čimer bi zagotovili polno udeležbo vseh v gospodarstvu in družbi ter prispevali k zmanjšanju števila ljudi, ki jim grozi revščina. Na splošno je povečanje brezposelnosti ostalo pod ravnjo, ki bi jo bilo mogoče pričakovati glede na obseg učinka COVID-19 na gospodarstvo. Razlog za to so ukrepi politike, ki so jih uvedle države članice, tudi s podporo finančnih sredstev EU (zlasti evropskega instrumenta za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) 5 in pomočjo pri okrevanju za kohezijo in območja Evrope (REACT-EU) 6 ), v manjši meri pa tudi dejstva, da so nekateri ljudje, ko je postalo težje najti zaposlitev, vsaj začasno postali neaktivni.

Kriza zaradi COVID-19 je ustavila pozitiven trend stopnje aktivnosti v zadnjih letih. Stopnja aktivnosti v EU27 za starostno skupino 20–64 let se je zaradi pandemije nekoliko znižala, vendar pa se je, gledano z vidika četrtletij, že dvignila na raven pred krizo. To je bilo predvsem posledica udeležbe žensk in starostne skupine 55–64 let na trgu dela. V absolutnem smislu se je število delovno spodobnega prebivalstva EU v zadnjem desetletju kljub temu zmanjševalo, kar je tudi dejavnik povečanja pomanjkanja delovne sile. V zvezi s tem so pomembne politike, ki na trg dela uvajajo več ljudi, omogočajo daljše in bolj zdravo delovno življenje ter srednje- in dolgoročno izboljšujejo produktivnost. Izboljšanje delovnih pogojev in njihovo boljše prilagajanje spreminjajočim se potrebam delavcev v njihovi življenjski dobi bi pozitivno vplivala na ponudbo delovne sile ter tako potencialno podprla višje stopnje delovne aktivnosti.

Ko gospodarstvo okreva po pretresu zaradi COVID-19, se verjetno ne bodo ponovno odprla vsa delovna mesta, podpora pri prehajanju med delovnimi mesti pa postaja še zlasti pomembna. Od drugega četrtletja leta 2020 najvišje stopnje rasti zaposlovanja beležijo na področju gradbeništva, javne uprave in dejavnosti IKT, najnižje stopnje rasti pa na področju trgovine na debelo in na drobno, kulturnih in razvedrilnih dejavnosti ter kmetijstva. Za nekatera od prizadetih podjetij bo pandemija pomenila le prehoden pretres. Pri drugih lahko pride do korenitih sprememb v poslovnih modelih, delno zaradi spremembe želja potrošnikov (npr. širša uporaba e-trgovine) ter organizacije in delovnih praks podjetij (vključno z digitalizacijo in spodbujanjem bolj trajnostnih proizvodnih metod). S tega vidika lahko nekatere naloge postanejo odvečne, kar zahteva prestrukturiranje v smislu delovnih metod in vložka dela, pri čemer morajo oblikovalci politik in podjetja podpirati prehode med delovnimi mesti v skladu s priporočilom Komisije o učinkoviti aktivni podpori zaposlovanju (EASE). Okrevanje je tudi priložnost za usmeritev k bolj trajnostnemu socialno-ekonomskemu sistemu z novimi poslovnimi modeli in obsežnimi posledicami za vrsto ponujenih delovnih mest ter potrebna znanja in spretnosti. Za odpravo pomanjkanja delovne sile, pomoč pri povečanju produktivnosti, plač in socialne kohezije ter olajšanje zelenega in digitalnega prehoda je potrebna hitra prerazporeditev delovne sile, podprta z učinkovitimi aktivnimi politikami trga dela ter ukrepi za izpopolnjevanje in preusposabljanje. Sheme skrajšanega delovnega časa imajo lahko pri tem koristno vlogo, saj podpirajo procese prestrukturiranja. Ostati bi morale del nabora politik tudi po krizi in se preusmeriti na pomoč pri posodobitvi gospodarstva (npr. s povezanimi ukrepi za razvoj znanj in spretnosti) brez zavlačevanja strukturnih prilagoditev.

Kriza zaradi COVID-19 je močneje prizadela mlade, zlasti pred kratkih zaposlene, ter izostrila potrebo po hitrem in odločnem ukrepanju politike. Stopnja brezposelnosti mladih (starih 15–24 let) v EU je do sredine leta 2021 pokazala prve znake okrevanja, vendar je v drugem četrtletju 2021 še vedno znašala 17,4 %, kar je skoraj trikratnik stopnje brezposelnosti prebivalstva, starega 25–74 let. Pretres zaradi COVID-19 je obrnil šestletni trend upadanja števila mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), deloma zaradi prekarnega položaja mladih na trgu dela. Zato so potrebni odločni ukrepi politike, da se preprečijo tveganja dolgoročnejših negativnih učinkov na njihovo dobro počutje in karierne možnosti. Zmanjšanje števila NEET je dejansko eden od dopolnilnih ciljev EU, ki jih je Evropska komisija predlagala v akcijskem načrtu za socialni steber. Okrepljeno jamstvo za mlade krepi ukrepe za zagotavljanje kakovostne ponudbe za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo v štirih mesecih po tem, ko postanejo brezposelni ali se prenehajo formalno izobraževati 7 . Pobuda ALMA (Aim, Learn, Master, Achieve) 8 bo pomagala prikrajšanim mladim NEET, da pridobijo poklicne izkušnje v tujini, vključno s potrebno socialno podporo, da bi jih vključili v izobraževanje, poklicno usposabljanje ali kakovostno zaposlitev.

Glede na neenakomeren vpliv krize na različne skupine delavcev so za zagotovitev vključujočega okrevanja pomembne prilagojene aktivne politike trga dela. Delavci z nestandardno zaposlitvijo so bili močno prizadeti, zlasti tisti s pogodbami za določen čas v državah članicah z večjim deležem zaposlitev za določen čas 9 . Osebe, ki niso rojene v EU, so pogosteje izgubile delovno mesto kot osebe, rojene v EU. Poleg tega obstaja velik potencial za povečanje zaposlenosti invalidov: vrzel med stopnjo delovne aktivnosti invalidov in drugih oseb je leta 2020 v EU znašala 24,5 odstotne točke.

Pandemija je dodatno izpostavila dolgotrajne izzive, povezane z udeležbo žensk na trgu dela. Čeprav dokazi ne kažejo večjega negativnega vpliva na stopnje delovne aktivnosti žensk v primerjavi z moškimi, je bil pri ženskah v obdobjih omejitve gibanja upad delovnih ur večji kot pri moških. Podlaga tega razvoja so razlike v zastopanosti žensk in moških v sektorjih in poklicih, ki jih je prizadela kriza, razlike med spoloma pri uporabi dela na daljavo ter dejstvo, da so ženske prevzele večji delež oskrbovalskih obveznosti. Poleg tega je med krizo več samskih žensk z otroki izgubilo delovno mesto kot žensk brez njih. To poudarja pomen storitev otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe za povečanje udeležbe žensk na trgu dela. V zvezi s tem je cilj direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja 10 , ki jo morajo države članice prenesti do 2. avgusta 2022, zagotoviti enak dostop in uravnoteženo uporabo ureditev dopusta za moške in ženske. Staršem z otroki ali delavcem z oskrbovanimi sorodniki bo omogočila boljše usklajevanje obveznosti oskrbe in poklicnih obveznosti. Hkrati zasnova davčnih sistemov v številnih državah članicah še naprej odvrača od udeležbe prejemnikov drugega dohodka v gospodinjstvu (ki so najpogosteje ženske) na trgu dela.

Čeprav obstaja potencial za povečanje zaposlenosti med nekaterimi skupinami, vse večje pomanjkanje delovne sile v številnih državah članicah kaže na ključni pomen splošnejše potrebe po izpopolnjevanju in preusposabljanju. Upad gospodarske aktivnost zaradi COVID-19 je povzročil pomanjkanje delovne sile v skoraj vseh državah članicah. Leta 2021 se je po omilitvi omejitve gibanja in postopnem gospodarskem okrevanju v večini držav članic število prostih delovnih mest znova začelo dvigati. Sektorji, kot so gradbeništvo, zdravstvo in dolgotrajna oskrba ter informacijske in komunikacijske tehnologije, so poročali o največjem pomanjkanju delovne sile, ki je med drugim posledica dolgotrajnega pomanjkanja znanj in spretnosti. Večje povpraševanje po delovni sili v sektorjih, povezanih z energijo iz obnovljivih virov, gradbeništvom, kmetijstvom in gozdarstvom, je mogoče pričakovati tudi zaradi zelenega in digitalnega prehoda, pri čemer bo povpraševanje večinoma zadevalo osebe iz skupine srednje usposobljenih delavcev.

Zaposlitev ne zagotavlja vedno dostojnega dohodka za življenje. Revščina zaposlenih v EU27 se je povečala z 8,5 % leta 2010 na 9 % leta 2019. Na splošno se delavci s pogodbami o zaposlitvi za določen čas srečujejo z veliko večjim tveganjem revščine zaposlenih kot delavci s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas (16,2 % v primerjavi s 5,9 %), enako velja za nizko usposobljene delavce v primerjavi z visoko usposobljenimi delavci (19 % v primerjavi s 4,9 %). Poleg tega bodo delavci, ki niso rojeni v EU, veliko verjetneje izkusili revščino zaposlenih kot osebe, rojene v EU. Čeprav se je minimalna plača pred kratkim povečala v številnih državah članicah, zakonsko določena minimalna plača v primerjavi z drugimi plačami v gospodarstvu pogosto ostaja nizka. V skladu s predlogom Komisije za direktivo o ustreznih minimalnih plačah 11 imajo kolektivna pogajanja ključno vlogo pri doseganju ustrezne zaščite minimalne plače po vsej Uniji.

Zaposlenost za določen čas se od začetka pandemije zmanjšuje, kar je posledica večjih izgub delovnih mest za določen čas kot med osebami, zaposlenimi za nedoločen čas, čeprav je v več državah članicah še vedno znatna. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so še vedno zelo pogoste med ženskami, mladimi in zaposlenimi, ki niso rojeni v EU. Za izboljšanje splošne kakovosti delovnih mest so ključnega pomena pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki služijo kot izhodišče za prehod v smeri zaposlitev za nedoločen čas. V nekaterih državah članicah je prvi razlog, da imajo delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas, še vedno ta, da oseba težko najde zaposlitev za nedoločen čas. Delavci z neprostovoljnimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas pogosto poročajo o nižjih stopnjah zadovoljstva na delovnem mestu, kar lahko vpliva na njihovo uspešnost ter pridobivanje znanj in spretnosti. Delež zaposlitev s krajšim delovnim časom v EU se je v letu 2020 zmanjšal v primerjavi s prejšnjim letom, vendar neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom še vedno prizadene precejšen odstotek zaposlenih. 

Nenadno znatno povečanje dela na daljavo je pokazalo prednosti in izzive, povezane z delom na daljavo. V izrednih zdravstvenih razmerah se je delo na daljavo izkazalo za pomembno za številna podjetja, da bi zagotovila neprekinjeno poslovanje in zaščitila zdravje svojih zaposlenih. V običajnih razmerah omogoča tudi krajši čas vožnje na delo, večjo prožnost in možnosti pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja za zaposlene ter večjo učinkovitost in produktivnost za podjetja. Kljub temu lahko delo na daljavo včasih zamegli obstoječe meje med delom in zasebnim življenjem, kar pomeni večjo intenzivnost dela in težave pri zagotavljanju kolektivnega zastopanja in udeležbe pri sprejemanju odločitev na delovnem mestu ter v nekaterih primerih usposabljanju. Digitalne tehnologije so omogočile povečanje dela na daljavo in podprle boljše usklajevanje med povpraševanjem po delovni sili in njeno ponudbo, hkrati pa predstavljajo izzive za nekatere skupine pri polni udeležbi na trgu dela in v družbi, zlasti za nizko usposobljene in starejše. Zaradi tega se lahko posledično poveča tveganje digitalne vrzeli ter izključenosti s trga dela in socialne izključenosti, zato je pomembno, da se vsi opremijo z digitalnimi znanji in spretnostmi, potrebnimi za izkoriščanje prehoda na digitalno tehnologijo.

Pandemija je pospešila sedanje trende v digitalizaciji, vključno s spodbujanjem dela prek platform, zaradi česar so potrebni ukrepi politike za obvladovanje s tem povezanih sprememb, zlasti kar zadeva delovne pogoje in dostop do socialne zaščite. Digitalne tehnologije prinašajo nove načine učenja in dela ter nove priložnosti za podjetja in potrošnike. Na trgu ustvarjajo zaposlitvene možnosti in lahko prispevajo k boljšemu usklajevanju med delodajalci in delojemalci. Vendar lahko pomenijo tudi tveganja za obstoječa delovna mesta in kakovost zaposlitve, zlasti za tiste, ki opravljajo zelo rutinske dejavnosti, in nizko usposobljene delavce. Vzporedno s prerazporeditvijo delovne sile v poklice, za katere so potrebna digitalna znanja in spretnosti, bi lahko prišlo do prerazporeditve v poklice, povezane z gospodarstvom digitalnih delovnih platform. Povpraševanje po spletni delovni sili med pandemijo hitro narašča (prihodki so se v zadnjih petih letih povečali za petkrat), kar še bolj poudarja pomen pojasnitve pravnega statusa in izboljšanja pogojev za platformne delavce.

Prehod na zeleno gospodarstvo in zaveza doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050 sta edinstvena priložnost za ponovni zagon gospodarstva EU na trajnosten, vključujoč in odporen način. Če bodo vzpostavljene prave spremljajoče politike, bi lahko s prehodom na podnebno nevtralnost ustvarili do milijon dodatnih delovnih mest do leta 2030, čeprav se pričakuje, da se bodo učinki razlikovali med poklici, sektorji in regijami. Delovna mesta bodo večinoma ustvarjena v skupini srednje usposobljenih delavcev, kar lahko pomaga ublažiti trende polarizacije trga dela. Vendar zeleni prehod ne bo enako vplival na vse Evropejce in bo na nekatere vplival negativno, kar bo pomenilo izgubo delovnih mest in prestrukturiranje v nekaterih sektorjih (zlasti v ekstraktivnih sektorjih in visoko energetsko intenzivnih sektorjih) ter vse večje pritiske na dohodke gospodinjstev. Poleg tega bo v številnih sektorjih za obstoječa delovna mesta treba pridobiti dopolnilna znanja in spretnosti v podporo zelenemu prehodu. Te spremembe so lahko izziv, zlasti za najranljivejše in nekatere regije, zlasti tiste, ki so udeležene v industrijskem prehodu ali so jih prizadele spremembe vzorcev porabe, in premogovniške regije. Hkrati imajo številne dejavnosti, povezane s prehodom na bolj krožno gospodarstvo, velik potencial, da prispevajo k socialnemu gospodarstvu in ustvarjanju delovnih mest. Za premagovanje teh izzivov bodo ključnega pomena izpopolnjevanje, preusposabljanje in podpora prehajanju med delovnimi mesti. Ljudem lahko zagotovijo prava znanja in spretnosti ter spodbujajo hitro prerazporeditev delovne sile, ki prispeva k večji učinkovitosti, produktivnosti in plačam. Kot je bilo napovedano v evropskem programu znanj in spretnosti, se bosta okrepila spremljanje ekologizacije naših poklicev ter opredelitev vrste prilagajanja znanj in spretnosti, potrebnih v posameznih poklicih in sektorjih.

Energijska revščina je vse pogostejša oblika revščine, ki zahteva sprejetje ciljno usmerjenih ukrepov. Danes zadeva do 34 milijonov ljudi v EU, pri čemer približno petina ljudi z dohodkom pod pragom revščine poroča, da ne more ustrezno ogrevati svojega doma. Komisija je oktobra 2021 sprejela poročilo z naslovom Spopadanje z naraščajočimi cenami energije 12 , v katerem so bili kot ključni elementi nabora orodij za zmanjšanje energijske revščine in obravnavanje takojšnjega učinka nedavnih zvišanj cen poudarjeni pravični sistemi davkov in socialnih prejemkov, ciljno usmerjeni ukrepi dohodkovne podpore in vključujoče politike obnove. Za socialno pravičen zeleni prehod so potrebni spremljevalni ukrepi politike zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialne politike, ki obravnavajo ta izziv. Komisija namerava decembra 2021 predlagati priporočilo Sveta za obravnavo socialnih in delovnih vidikov podnebnega prehoda.

Visokokakovostno in učinkovito sodelovanje socialnih partnerjev je osnovni pogoj za dobro delovanje evropskega socialnega tržnega gospodarstva, ki zagotavlja bolj trajnostne in vključujoče rezultate politike. Več kot polovica vseh ukrepov na področjih aktivnih politik trga dela in zaščite dohodka, sprejetih od izbruha pandemije, je bila bodisi dogovorjena med socialnimi partnerji bodisi so bili ti vključeni v pogajanja. V smernicah za zaposlovanje je poziv državam članicam, naj zagotovijo pravočasno in tehtno vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje zaposlitvenih, socialnih in po potrebi ekonomskih reform in politik, tudi s podpiranjem njihove večje zmogljivosti. V skladu z nacionalnimi praksami in institucionalnimi okviri je namen sodelovanja s socialnimi partnerji na vseh ravneh izboljšati zasnovo reform in zagotoviti odgovornost zanje. Na splošno je kakovost vključenosti socialnih partnerjev v nacionalne politike zaposlovanja in socialne politike v zadnjih letih ostala stabilna ali se je nekoliko izboljšala, vendar se med državami članicami še vedno precej razlikuje. Pri tem je pomembno in ključno tudi sodelovanje organizacij civilne družbe. To je zlasti pomembno v času, ko je za zagotovitev močnega okrevanja ter podpore zelenemu in digitalnemu prehodu potrebno trdno soglasje. V prihodnje bo za zagotovitev uspešnega izvajanja načrtovanih ukrepov pomembno ustrezno vključevanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost.

Izidi izobraževanja so še vedno tesno povezani s socialno-ekonomskim ozadjem. Sistemi izobraževanja in usposabljanja v državah članicah so zaradi COVID-19 pod močnim pritiskom. Delež mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, se je med pandemijo še naprej zmanjševal, čeprav počasneje, med državami pa so še vedno razlike. Prve študije in raziskave iz držav članic kažejo znatno izgubo znanja med pandemijo, pri čemer so še posebej prizadete učeče se osebe z manj ugodnim socialno-ekonomskim ozadjem ali osebe z migrantskim ozadjem, ki niso rojene v EU. Poleg neenakega dostopa do spletnega digitalnega izobraževanja je njihovo učenje oviralo na primer manj spodbudno učno okolje doma. Brez povezave s pandemijo ostaja socialno-ekonomsko ali migrantsko ozadje učencev tudi pomemben kazalnik njihove ravni digitalnih znanj in spretnosti. Kar zadeva osnovna znanja in spretnosti, se po določenem napredku v preteklosti delež petnajstletnikov pod pragom uspešnosti spet povečuje. To poudarja pomen zagotavljanja kakovostnega izobraževanja že v zgodnjem obdobju. Kljub povišanju stopnje doseganja terciarne izobrazbe ostajajo v večini držav članic med generacijami socialne razlike v udeležbi v terciarnem izobraževanju. Obstoječa neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih poudarjajo tudi potrebo po okrepitvi ustreznosti izobraževanja za potrebe trga dela in nadaljnjem povečanju udeležbe v terciarnem izobraževanju, zlasti v sektorjih, kjer povpraševanje narašča, kot so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ter naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika. Preprečevanje in zmanjševanje neenakosti pri izidih izobraževanja, povezanih s socialno-ekonomskim ali migrantskim ozadjem, sta ključnega pomena za zagotavljanje enakih možnosti za vse, kar pozitivno vpliva na raven znanj in spretnosti posameznikov ter potencial rasti gospodarstva.

Razvoj znanj in spretnosti pri odraslih je še vedno daleč od standardne prakse po vsej EU, pri čemer so med državami velike razlike, hude posledice pa so vidne tudi zaradi pandemije; krovni cilj EU do leta 2030 bo podprl nadaljnja prizadevanja, potrebna v zvezi s to razsežnostjo. Zagotavljanje znanj in spretnosti delovne sile za trge dela v prihodnosti zato ostaja velik izziv. Napovedi potreb po znanjih in spretnostih kažejo na spremembo profilov znanj in spretnosti na trgu dela zaradi hitrih tehnoloških sprememb, tudi zaradi zelenega in digitalnega prehoda, ter nadaljnji upad nizko usposobljenih poklicev. To ustvarja nujno potrebo po izpopolnjevanju in preusposabljanju. Glede na navedeno je bil krovni cilj EU za izobraževanje odraslih (v prejšnjem letu) določen na 60 % v primerjavi s 37,4 % iz leta 2016. Udeležba nizko usposobljenih oseb in migrantov v izobraževanju odraslih je ostala precej pod povprečjem. Za povečanje udeležbe odraslih v izobraževanju je potreben celostni pristop, ki usklajeno odpravlja različne ovire, tudi z zbiranjem podatkov o znanjih in spretnostih ter uporabo napovedi potreb v partnerstvu z ustreznimi deležniki. To pomeni združevanje finančne podpore za neposredne stroške, kot so individualne pravice do usposabljanja s plačanim študijskim dopustom in storitvami karierne orientacije, pa tudi pregled zagotovljenih kakovostnih priložnosti za usposabljanje ter informacije o vrednotenju in certifikaciji znanj in spretnosti.

Države članice EU so zabeležile omejen napredek pri zagotavljanju osnovnih digitalnih znanj in spretnosti za odrasle, potrebna pa so tudi znatna nadaljnja prizadevanja za napredna digitalna znanja in spretnosti. Pandemija je močno povečala povpraševanje po digitalnih znanjih in spretnostih na vseh ravneh kot prečno zahtevo v številnih poklicih in sektorjih. Najnovejši razpoložljivi podatki za glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov iz leta 2019 kažejo, da je z vsaj osnovnimi digitalnimi znanji in spretnostmi razpolagalo le 56 % odraslih. Kazalnik kaže tudi pomanjkanje konvergence med državami članicami in zelo počasen napredek od leta 2014. Digitalna znanja in spretnosti (na ustrezni ravni) se zahtevajo na več kot 90 % sedanjih delovnih mest in v skoraj vseh sektorjih gospodarstva. Napredek na tem področju je bistvenega pomena, če želi EU zadostiti vse večji potrebi po digitalnih znanjih in spretnostih za vsakodnevno udeležbo v družbi ter posebnim potrebam gospodarstva po strokovnjakih s področja IKT.

Kljub krizi zaradi COVID-19 so skupni dohodki gospodinjstev v državah članicah EU v letu 2020 v povprečju ostali na splošno stabilni zaradi izjemnega hitrega odziva politike na ravni držav članic in EU. Ob izbruhu pandemije se je dohodek gospodinjstev v drugem četrtletju 2020 močno zmanjšal, vendar si je do konca leta opomogel, med letoma 2019 in 2020 pa je na splošno ostal stabilen. Upad je bil najizrazitejši pri sredstvih za zaposlene, pa tudi pri samozaposlenih osebah in pri neto dohodku iz lastnine. V letu 2020 so neto socialni prejemki močno prispevali k skupnemu dohodku in imeli pomembno vlogo pri blaženju splošnega upada dohodka gospodinjstev v drugem četrtletju, k čemur so do neke mere prispevale tudi prilagoditve davkov na dohodek in premoženje. Ker se je realni BDP medletno zmanjšal za 6 %, ta stabilnost skupnih dohodkov gospodinjstev v letu 2020 kaže na učinkovitost izjemnih diskrecijskih politik, uvedenih za ublažitev socialnih posledic krize, pa tudi avtomatskega stabilizacijskega učinka sistemov socialne zaščite in davčnih sistemov. V drugem četrtletju leta 2021 so hitro rasli tako realni BDP kot sredstva za zaposlene, in sicer po približno enaki stopnji, kot so se leto pred tem krčili. Na splošno se je realni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev v tem četrtletju povečal bolj, kot se je krčil leto prej, tudi zaradi počasnejšega zmanjševanja neto socialnih prejemkov v primerjavi z drugimi viri dohodka.

Sistemi socialne zaščite so pomagali prebroditi krizo zaradi COVID-19 brez znatnega povečanja tveganja revščine ali dohodkovne neenakosti. Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti in vsaka od njenih komponent ter splošna dohodkovna neenakost so med letoma 2019 in 2020 v večini držav na splošno ostali stabilne 13 . To odraža učinek sistemov davkov in socialnih prejemkov ter obsežne javne podpre, vključno s shemami skrajšanega delovnega časa in drugimi ukrepi za ohranitev delovnih mest, ki so bili uvedeni ali podaljšani med krizo zaradi COVID-19, zlasti za ranljive skupine. Zgodnje ocene odhodkov za socialno zaščito v letu 2020 za 19 držav članic 14 kažejo na ravni brez primere in velika povečanja v primerjavi z letom 2019. Kljub nekaterim začasnim ukrepom za izboljšanje dostopa do (ustrezne) socialne zaščite v mnogih državah še vedno obstajajo vrzeli, zlasti za nestandardne delavce in samozaposlene osebe. Nekatere strukturne reforme so napovedane v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države članice za izvajanje priporočila Sveta iz leta 2019 o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite 15 .

Tveganje revščine in socialne izključenosti kljub temu ostaja veliko za nekatere skupine prebivalstva, zlasti za družine z otroki, invalide, osebe, ki niso rojene v EU, in Rome. Revščina v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo se je v zadnjem desetletju povečala. V večini držav članic so otroci bolj izpostavljeni revščini (vključno z dolgotrajno revščino) kot odrasli. Za otroke, ki odraščajo v revščini ali socialni izključenosti, je manj verjetno, da bodo uspešni v šoli, dobrega zdravja in da bodo pozneje v življenju v celoti uresničili svoj potencial. V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic je bil predstavljen dopolnilni cilj krovnega cilja do leta 2030 glede zmanjšanja revščine, in sicer zmanjšanje števila otrok, izpostavljenih revščini ali socialni izključenosti, za vsaj 5 milijonov do leta 2030. V nekaterih državah članicah je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih, ki odraščajo z enim staršem, ali v družinah z več kot tremi otroki ali z migrantskim ali romskim ozadjem, do trikrat večja kot pri drugih otrocih. S priporočilom Sveta z dne 14. junija 2021 je bilo vzpostavljeno evropsko jamstvo za otroke, da bi preprečili socialno izključenost otrok in se borili proti njej z zagotavljanjem dostopa do sklopa ključnih storitev. Osebe, ki niso rojene v EU, so prav tako bolj izpostavljene tveganju revščine ali socialne izključenosti. Velika večina Romov živi pod nacionalnim pragom revščine. Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški se je pred krizo po vsej EU nenehno zniževala, vendar so razmere še vedno kritične za ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Leta 2020 je približno desetina prebivalstva EU živela v gospodinjstvih, ki so za stanovanjske stroške porabila 40 % ali več svojega (ekvivalentnega) razpoložljivega dohodka. Pri prebivalstvu s tveganjem revščine je bila stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški precej višja s pomembnimi razlikami med državami članicami.

Učinek socialnih transferjev na zmanjšanje revščine je v EU27 od leta 2015 stabilen, vendar so se tik pred krizo pokazale razlike. V EU so socialni transferji (brez pokojnin) v povprečju zmanjšali stopnjo tveganja revščine za približno tretjino. Vendar so med državami članicami so precejšnje razlike, od približno 16 % do več kot 50 %. Med letoma 2019 in 2020 so se razlike med državami članicami povečale. V smislu pokritosti s socialno zaščito obstajajo precejšnje razlike, zlasti med nestandardnimi delavci in samozaposlenimi osebami, medtem ko se je denarna socialna pomoč na podlagi minimalnega dohodka kot odstotek praga revščine v letu 2019 znižala skoraj v vseh državah članicah. Ravni minimalnega dohodka so v 12 državah članicah precej nižje od 60 % praga revščine. Komisija namerava leta 2022 predlagati priporočilo Sveta o minimalnem dohodku, da bi učinkovito podprla in dopolnila politike držav članic.

*************

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za reševanje izzivov v zvezi s politiko zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialno politiko, ki so opredeljeni v tem skupnem poročilu o zaposlovanju. Analiza, predstavljena v poročilu, poudarja številna prednostna področja za ukrepe politike. Njihov cilj bi moral biti spodbujanje vključujočega okrevanja s spodbujanjem ustvarjanja delovnih mest, lajšanjem prehodov iz brezposelnosti v zaposlitev in med sektorji, izboljšanjem ekonomske in socialne odpornosti ter zagotavljanjem pravičnega zelenega in digitalnega prehoda ob hkratnem napredovanju pri doseganju krovnih ciljev EU do leta 2030 glede zaposlovanja, znanj in spretnosti ter zmanjšanja revščine.

V skladu s smernicami za zaposlovanje so države članice pozvane, naj:

·postopoma preidejo z ukrepov za izredne razmere na ukrepe za okrevanje na trgih dela ter sprejmejo ukrepe za spodbujanje večje udeležbe na trgu dela in ponovno aktiviranje delavcev, ki jih je pandemija najbolj prizadela;

·razvijejo usklajene svežnje politik spodbud za zaposlovanje in prehod, ukrepe za izpopolnjevanje in preusposabljanje ter okrepljeno podporo služb za zaposlovanje za prehajanje med delovnimi mesti v skladu s priporočilom za učinkovito aktivno podporo zaposlovanju;

·okrepijo učinkovitost in uspešnost aktivnih politik trga dela in javnih služb za zaposlovanje, vključno z naložbami v digitalno infrastrukturo in storitve (ob hkratnem zagotavljanju dostopnosti), napovedovanje potreb po znanjih in spretnostih ter zbiranje podatkov o njih (tudi v zvezi z zelenim in digitalnim prehodom), sisteme profiliranja in ustrezno usposabljanje osebja;

·izboljšajo možnosti mladih na trgu dela s spodbujanjem vključujočega in kakovostnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter terciarnega izobraževanja; zagotavljajo ciljno usmerjeno podporo službam za zaposlovanje (vključno z mentorstvom, orientacijo in svetovanjem) ter podpirajo kakovostna vajeništva in pripravništva (zlasti v malih in srednjih podjetjih) v skladu z okrepljenim jamstvom za mlade;

·zagotovijo enakost spolov in okrepijo udeležbo žensk na trgu dela, tudi s politikami za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, dostop do cenovno dostopne in kakovostne dolgotrajne oskrbe ter storitev predšolske vzgoje in varstva; in zagotovijo, da imajo starši in druge osebe z oskrbovalskimi obveznostmi možnost koriščenja dopusta iz družinskih razlogov in prožnih ureditev dela, hkrati pa spodbujajo uravnoteženo koriščenje teh pravic med ženskami in moškimi;

·izboljšajo učne izide in zmanjšajo neenakosti v izobraževanju in usposabljanju; razširijo dostop do terciarnega izobraževanja (zlasti za prikrajšane skupine); preprečijo zgodnje opuščanje šolanja; dodatno povečajo udeležbo v terciarnem izobraževanju in njegovo ustreznost za trg dela, s posebnim poudarkom na sektorjih, kot sta IKT ter naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, tudi z mikrokvalifikacijami;

·vlagajo v izpopolnjevanje in preusposabljanje odraslih, zlasti v znanja in spretnosti, potrebna za digitalni in zeleni prehod, in sicer z okrepitvijo določb o individualnih pravicah do usposabljanja, zlasti prek individualnih izobraževalnih računov, podpiranjem obsežnih javno-zasebnih partnerstev z več akterji v okviru pakta za znanja in spretnosti ter koalicije za digitalna znanja in spretnosti ter delovna mesta, z zagotavljanjem večjih spodbud podjetjem in delavcem za izpopolnjevanje in preusposabljanje ter vlaganjem v infrastrukturo in opremo, vključno z digitalno;

·spodbujajo digitalne kompetence učencev in odraslih ter povečajo nabor digitalnih talentov na trgu dela z razvojem ekosistemov digitalnega izobraževanja in usposabljanja, ki jih podpirajo ključni dejavniki, kot so visokohitrostna povezljivost za šole, oprema in usposabljanje učiteljev; podpirajo institucije s strokovnim znanjem o digitalizaciji s posebnim poudarkom na vključevanju in zmanjševanju digitalne vrzeli;

·uvedejo reforme ureditev trga dela ter sistemov davkov in socialnih prejemkov, da bi se zagotovilo zmanjšanje segmentacije trga dela in spodbudilo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest; zagotovijo, da imajo delavci z nestandardnimi oblikami zaposlitve in samozaposlene osebe dostop do ustrezne socialne zaščite v skladu s priporočilom Sveta o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite;

·zagotovijo, da so delovna okolja varna in dobro prilagojena zahtevam obdobja po pandemiji ter da so dostopne prožne ureditve dela;

·zagotovijo socialno pravičen proces prehoda;

·spodbujajo kolektivna pogajanja, socialni dialog in vključevanje socialnih partnerjev, tudi v zvezi z izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost;

·vsem otrokom, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, zagotovijo brezplačen in učinkovit dostop do zdravstvenega varstva, predšolske vzgoje in varstva, izobraževanja in šolskih dejavnosti, učinkovit dostop do zdrave prehrane in ustreznih stanovanj v skladu s Priporočilom Sveta o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke.

·vlagajo v ustrezne in vzdržne sisteme socialne zaščite za vse, vključno s shemami minimalnega dohodka, podpirajo reforme za ohranitev in okrepitev ravni zaščite ter izboljšajo zaščito tistih, ki niso vključeni ali niso zadostno kriti; izboljšajo ustreznost nadomestil oziroma prejemkov, prenosljivost pravic, dostop do kakovostnih storitev in podpore za vključevanje tistih, ki so sposobni delati, na trg dela; okrepijo zagotavljanje kakovostnih, cenovno dostopnih in trajnostnih storitev dolgotrajne oskrbe; ocenijo porazdelitveni učinek politik;

·vlagajo v zmogljivost zdravstvenih sistemov, vključno s primarnim zdravstvenim varstvom, usklajevanjem oskrbe, zdravstvenim osebjem in e-zdravjem; zmanjšajo samoplačniške izdatke, izboljšajo kritje z zdravstvenim varstvom in spodbujajo izpopolnjevanje in preusposabljanje zdravstvenih delavcev.

Financiranje EU, tudi prek Evropskega socialnega sklada plus, Evropskega sklada za regionalni razvoj in mehanizma za okrevanje in odpornost, podpira države članice pri krepitvi izvajanja ukrepov politike na teh področjih.

Celovito in ambiciozno izvajanje reform in naložb iz nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost bo ključnega pomena za zagotovitev učinkovite podpore okrevanju ter pravičnemu zelenemu in digitalnemu prehodu. Pomembno bo prispevalo k obravnavanju izzivov politike zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialne politike, opredeljenih v priporočilih za posamezne države v okviru evropskega semestra. Ukrepi, povezani s temi področji, v nacionalnih načrtih, ki jih je Svet že odobril, znašajo približno 135 milijard EUR, kar je približno 30 % skupnih dodeljenih finančnih sredstev iz teh odobrenih načrtov, kar bo pomembno prispevalo k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic.

PREGLED TRENDOV IN IZZIVOV NA TRGU DELA IN SOCIALNEM PODROČJU V EVROPSKI UNIJI

1.1 Trendi na trgu dela

Okrevanje trga dela se utrjuje, vendar se zaposlenost še ni vrnila na raven pred krizo. V drugem četrtletju leta 2021 je bilo v EU skupno zaposlenih 207,5 milijona ljudi 16 . To je 4,1 milijona več kot v drugem četrtletju leta 2020, a še vedno za dva milijona manj kot v zadnjem četrtletju leta 2019. Potem ko je stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) v drugem četrtletju leta 2020 dosegla najnižjo točko 71,6 %, se je delno zvišala, in sicer na 72,8 % v drugem četrtletju leta 2021, kar je še vedno pod najvišjo vrednostjo 73,3 % v zadnjem četrtletju leta 2019. Na letni ravni je stopnja delovne aktivnosti v EU leta 2020 znašala 72,5 %, kar je 0,7 odstotne točke pod vrednostjo iz leta 2019. V nekaterih gospodarskih dejavnostih so stopnje zaposlenosti še vedno precej nižje kot pred krizo. Zlasti trgovina, promet, nastanitvena in gostinska dejavnost imajo v drugem četrtletju leta 2021 še vedno 2,3 milijona manj zaposlenih kot v zadnjem četrtletju leta 2019 (zmanjšanje za 4,5 %), sledi jim proizvodnja (zmanjšanje za 2,5 %). Nasprotno so sektorji, kot sta gradbeništvo ter informacijske in komunikacijske dejavnosti, že znova dosegli ravni zaposlenosti pred pandemijo 17 . Na splošno naj bi se zaposlenost v letu 2021 povečala za 0,8 %, v letu 2022 pa za 1 %, preden naj bi se v letu 2023 nekoliko umirila, in sicer z 0,6 % 18 . Cilj EU, da bi bilo do leta 2030 zaposlenih vsaj 78 % prebivalstva, starega 20–64 let, odraža skupno zavezo vključujočemu okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti (glej oddelek 1.4).

Hkrati se je stopnja prostih delovnih mest po začetnem upadu zaradi krize zaradi COVID-19 do zdaj povišala na skoraj rekordno raven 19 . Pred krizo, tj. v drugem četrtletju leta 2019, je stopnja prostih delovnih mest v EU27 znašala 2,4 %. Zaradi zajezitvenih ukrepov za odziv na pandemijo in s tem povezane zaustavitve ali upočasnitve gospodarskih dejavnosti se je stopnja prostih delovnih mest znižala. Stopnja je v drugem četrtletju leta 2020 v EU27 padla na 1,6 %, kar je najnižje od prvega četrtletja leta 2016. Od takrat raste in je v drugem četrtletju leta 2021 dosegla 2,3 %, torej je skoraj v celoti izničila posledice pretresa zaradi COVID-19. Čeprav je običajno, da se prosta delovna mesta na ciklična nihanja odzivajo hitreje kot brezposelnost, trendi in informacije iz raziskave (tj. Eurofound) kažejo, da je treba skrbno spremljati morebitno pomanjkanje delovne sile (glej oddelek 2.1).

Hiter odziv politike je pomagal zajeziti učinek na trg dela v okviru krize zaradi COVID-19 20 . Pandemija je povzročila krizo v javnem zdravju, ki je močno vplivala na gospodarsko dejavnost, trge dela in družbo. Stopnja brezposelnosti (15–74 let) se je povečala s 6,6 % v zadnjem četrtletju leta 2019 (najnižja raven v EU27 do zdaj) na 7,6 % v tretjem četrtletju leta 2020. V euroobmočju je bila stopnja brezposelnosti nekoliko višja in je v tretjem četrtletju 2020 znašala 8,5 % (1,1 odstotne točke nad vrednostjo v zadnjem četrtletju leta 2019). Pred kratkim sta omilitev zajezitvenih ukrepov in uvedba kampanj cepljenja pripomogli k ponovnemu zagonu gospodarstev EU ter prispevali k znižanju stopnje brezposelnosti na 7,3 % v drugem četrtletju leta 2021 (8 % v euroobmočju). Na splošno je povečanje brezposelnosti ostalo pod ravnjo, ki bi jo bilo mogoče pričakovati glede na obseg učinka COVID-19 na gospodarstvo. To je posledica ukrepov politike, ki so jih uvedle države članice, tudi s podporo sredstev EU (zlasti instrumenta SURE, pa tudi pomoči REACT-EU in naložbenih pobud v odziv na koronavirus, tj. CRII in CRII+), pa tudi posledica neaktivnosti ljudi, ki so zapustili trg dela, saj je iskanje zaposlitve postalo težje, zaradi česar so mnogi prenehali iskati zaposlitev. Najnovejši mesečni podatki kažejo, da se je stopnja brezposelnosti v EU septembra 2021 dodatno znižala na 6,7 % (7,4 % v euroobmočju), s čimer se je približala ravnem pred krizo. Vendar so med državami članicami velike razlike (glej oddelek 2.1). Poleg tega je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v EU v drugem četrtletju leta 2021 dosegla 2,9 % aktivnega prebivalstva, kar pomeni zmerno, a stalno naraščanje v primerjavi z rekordno nizko stopnjo v drugem četrtletju leta 2020 (2 %).

Skupno število opravljenih delovnih ur se je po strmem upadu po izbruhu pandemije delno dvignilo, vendar je še vedno pod ravnjo pred krizo. V drugem četrtletju leta 2021 je število ur še vedno znašalo 82,8 milijarde. To je 9,7 milijarde ur več od rekordno nizkega števila v drugem četrtletju leta 2020 (73,1 milijarde), predvsem zaradi boljših razmer na trgu dela, podaljšanja možnosti dela na daljavo in zmanjšanja tedenskih odsotnosti z dela (z 19,4 % skupne zaposlenosti v drugem četrtletju leta 2020 na 10,5 % v drugem četrtletju leta 2021). Vendar je to še vedno skoraj 2,5 milijarde ur manj od najvišje vrednosti, dosežene v prvem četrtletju leta 2019, kar še vedno kaže na vlogo, ki jo imajo ali so jo imele sheme skrajšanega delovnega časa ali začasnega čakanja na delo za številne delavce, skupaj z omejitvami pri odpuščanju, ki jih je več držav članic uvedlo za pomoč pri ohranitvi delovnih mest (glej oddelek 2.1). Število opravljenih delovnih ur na zaposlenega se je v EU v zadnjem desetletju počasi, a stalno zmanjševalo, pri čemer so glavni dejavniki razširitev dela s krajšim delovnim časom in druge prožne ureditve dela (tj. pogodbe o delu brez določenega obsega delovnih ur ali delo na zahtevo v okviru platformnega dela).

Izbruh pandemije COVID-19 je ustavil pozitiven trend stopnje aktivnosti v zadnjih letih. Stopnja aktivnosti v EU za osebe, stare 20–64 let, je leta 2020 znašala 77,8 %, kar je 0,5 odstotne točke manj kot leta 2019. Vendar se je v drugem četrtletju leta 2021 znova dvignila na 78,3 %, kar je v skladu z vrednostmi, zabeleženimi pred krizo. V ozadju te skupne vrednosti je bilo ugotovljeno povečanje pri ženskah (na 72,7 %, kar je 0,3 odstotne točke več kot v zadnjem četrtletju leta 2019), medtem ko je bilo pri moških zabeleženo zmanjšanje (na 84 %, kar je 0,3 odstotne točke pod vrednostjo za zadnje četrtletje leta 2019). Rezultati so najbolj pozitivni v starostni skupini 55–64 let, saj se je številka na vrhuncu krize le rahlo zmanjšala, podatki v drugem četrtletju leta 2021 pa so bili nad ravnmi pred pandemijo.

Čeprav se je stopnja delovne aktivnosti žensk ob krizi zaradi COVID-19 znižala nekoliko manj od stopnje delovne aktivnosti moških, še vedno obstajajo znatne razlike med spoloma. Leta 2020 se je stopnja delovne aktivnosti žensk (starih 20–64 let) znižala na 66,9 %, kar je 0,5 odstotne točke manj kot leta 2019, medtem ko se je pri moških znižala na 78 %, kar je 0,9 odstotne točke pod vrednostjo iz leta pred tem. Četrtletno se je stopnja delovne aktivnosti žensk znižala s 67,4 % v zadnjem četrtletju leta 2019 na 66,1 % v drugem četrtletju leta 2020, vendar se je do drugega četrtletja leta 2021 dvignila na 67,2 %. Stopnja delovne aktivnosti moških je v drugem četrtletju leta 2021 znašala 78,3 %, kar je 0,8 odstotne točke pod vrednostjo v zadnjem četrtletju leta 2019. Zaradi tega razvoja se je vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma nekoliko zmanjšala, in sicer za 11,1 odstotne točke v drugem četrtletju leta 2021 v primerjavi z 11,6 odstotne točke v zadnjem četrtletju leta 2019 (v letih 2020 in 2019 letno za 11,1 odstotne točke oz. 11,5 odstotne točke).

Kriza je močno vplivala na rezultate mladih na trgu dela, čeprav se njihov položaj od konca leta 2020 izboljšuje. Stopnja brezposelnosti mladih (15–24 let) je leta 2020 v EU dosegla 17,1 %, kar je 1,8 odstotne točke več kot leta 2019. V drugem četrtletju leta 2021 je stopnja brezposelnosti mladih znašala 17,4 %, kar je 2,6 odstotne točke več kot v zadnjem četrtletju leta 2019, vendar za 1 odstotno točko manj od najvišje vrednosti, dosežene v tretjem četrtletju leta 2020. Na splošno je bilo v drugem četrtletju leta 2021 v EU brezposelnih približno 3,2 milijona mladih (15–24 let), tj. 5,1 milijona, če se upoštevajo vsi NEET, in 9,4 milijona, če se upošteva večja starostna skupina od 15 do 29 let. Četrtletni delež NEET za to starostno skupino je v EU v drugem četrtletju leta 2021 znašal 13,2 % (0,7 odstotne točke več kot v zadnjem četrtletju leta 2019, a 1,5 odstotne točke manj od najvišje vrednosti iz drugega četrtletja leta 2020).

Starejši delavci so posledice krize zaradi COVID-19 na trgu dela prestali bolje kot druge skupine. Stopnja delovne aktivnosti starejših delavcev (55–64 let) je od izbruha COVID-19 ostala razmeroma stabilna. V drugem četrtletju leta 2021 je dosegla 60,2 %, kar je 0,4 odstotne točke nad ravnjo iz zadnjega četrtletja leta 2019, pri čemer se je trend v zadnjem desetletju stalno povečeval. Stopnja delovne aktivnosti odraslih v starostni skupini 25–54 let je v drugem četrtletju leta 2021 znašala 80,3 %, kar je še vedno nekoliko pod ravnjo pred pandemijo (80,8 % v zadnjem četrtletju leta 2019). Stopnja brezposelnosti oseb v starostni skupini 55–74 let v EU se je zmerno povečala, in sicer s 4,7 % v zadnjem četrtletju leta 2019 na 5,3 % v drugem četrtletju leta 2021.

Slika 1: Vpliv krize na zaposlenost se razlikuje po starostnih skupinah

Stopnje delovne aktivnosti po spolu in starostnih skupinah v EU27, sezonsko, ne koledarsko prilagojeni podatki (v %)

Opomba: prekinitev časovne vrste iz prvega četrtletja leta 2021.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsi_emp_q].

Kriza je še posebej prizadela delavce z nestandardnimi oblikami zaposlitve in samozaposlene osebe. Od skupnega števila zaposlenih (starih 20–64 let) v EU leta 2020 (161,6 milijona) jih je imelo približno 19,9 milijona (12,4 %) pogodbo o zaposlitvi za določen čas (1,3 odstotne točke manj od vrednosti iz leta 2019). V drugem četrtletju leta 2021 je bilo približno 21,3 milijona delavcev (20–64, sezonsko prilagojeni podatki) zaposlenih za določen čas, kar je še vedno 0,8 milijona zaposlenih manj kot v zadnjem četrtletju leta 2019. Ta delež je veliko večji med mladimi (15–24 let) kot pri preostalem prebivalstvu, precej večji pa je pri nizko usposobljenih v primerjavi s srednje in visoko usposobljenimi. Delež neprostovoljnih zaposlitev za določen čas se je v primerjavi z letom 2019 še naprej zmanjševal (za 1,1 odstotne točke) in leta 2020 dosegel 6,8 %. Delež pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem številu zaposlenih (20–64 let) se je z nizke ravni v drugem četrtletju leta 2020 (10,1 %) povečal na 11,3 % v drugem četrtletju leta 2021. Število zaposlenih s krajšim delovnim časom se je v letu 2020 stalno povečevalo. Zato je delež delavcev s krajšim delovnim časom (20–64 let) v skupnem številu zaposlenih v drugem četrtletju leta 2021 dosegel 17,7 % (0,6 odstotne točke pod vrednostjo v zadnjem četrtletju leta 2019). Delež neprostovoljnih zaposlitev s krajšim delovnim časom se je v letu 2020 zmanjšal na 25 % (1,5 odstotne točke manj kot leta 2019). Od začetka pandemije v prvem četrtletju leta 2020 se je število samozaposlenih oseb zmanjšalo za 0,7 milijona (z 25,8 milijona na 25,1 milijona v drugem četrtletju leta 2021).

Slika 2: Pogodbe o zaposlitvi za določen čas se razlikujejo glede na starostno skupino in raven usposobljenosti

Delež zaposlenih s pogodbami za določen čas po starosti in ravni izobrazbe v EU27 (2020)

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsq_ etgar], [lfsa_etpgan] in [lfst_r_e2tgaedcu].

Kriza je močno vplivala na rezultate oseb, ki niso rojene v EU, na trgu dela. Leta 2020 je stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) oseb, ki niso rojene v EU, znašala 65,3 %, kar je 2,4 odstotne točke pod vrednostjo iz leta 2019 in 8,2 odstotne točke manj kot pri osebah, rojenih v EU. Stopnja brezposelnosti (15–74 let) oseb, ki niso rojene v EU, je leta 2020 znašala 12,3 %, kar je več od leta pred tem, ko je znašala 10,8 %. Podatki o brezposelnosti kažejo tudi povečanje s 13,5 % v drugem četrtletju leta 2020 na 13,9 % v drugem četrtletju leta 2021.

1.2 Trendi na socialnem področju

Dohodki gospodinjstev v državah članicah EU so v letu 2020 kljub krizi zaradi COVID-19 ostali na splošno stabilni zaradi hitrega odziva politike. Ko je izbruhnila pandemija, se je v drugem četrtletju leta 2020 realni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev močno zmanjšal, in sicer za 3,3 % (medletno), vendar se je do konca leta znova dvignil ter med letoma 2019 in 2020 na splošno ostal stabilen (z zmanjšanjem 0,25 %). Najbolj so se zmanjšala sredstva za zaposlene (–5,5 %), močan upad pa je bil tudi pri prejemkih samozaposlenih oseb (–1,4 %) in neto dohodku iz lastnine (–3,3 %) – glej sliko 3. V letu 2020 so neto socialni prejemki močno prispevali k skupnemu dohodku in imeli pomembno vlogo pri blaženju splošnega upada dohodka gospodinjstev v drugem četrtletju, k čemur so do neke mere prispevale tudi prilagoditve davkov na dohodek in premoženje. Ta trend se je nadaljeval tudi v drugem in tretjem četrtletju leta 2020 ter v prvem četrtletju leta 2021, pri čemer je rast dohodka iz socialnih prejemkov več kot izravnala zmanjšanje sredstev za zaposlene in prejemkov samozaposlenih oseb (ki so se v primerjavi s padcem v drugem četrtletju znatno zmanjšali) ter zmanjšanje neto dohodka iz lastnine. Glede na padec tržnih dohodkov in medletno zmanjšanje realnega BDP za 6 % ta stabilnost skupnih dohodkov gospodinjstev kaže na podporo, zagotovljeno z izjemnimi diskrecijskimi politikami, uvedenimi za ublažitev socialnih posledic krize, in avtomatskimi stabilizacijskimi učinki sistemov socialne zaščite in davčnih sistemov. Spremembe v drugem četrtletju leta 2021 so bile prelomne: hitro so se povečevali tako BDP kot sredstva za zaposlene, in sicer po približno enaki stopnji, kot so se leto pred tem v drugem četrtletju leta 2020 krčili. Na splošno se je realni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev povečal bolj kot leto prej skrčil, tudi zaradi počasnejšega zmanjševanja neto socialnih prejemkov v primerjavi z drugimi viri dohodka.

Slika 3: Splošna stabilnost skupnih dohodkov gospodinjstev v EU v kontekstu krize zaradi COVID-19 je bila v povprečju rezultat odziva politike brez primere

Rast BDP, rast realnega bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev in njegove glavne komponente (EU27)

Opombe: izračuni GD EMPL. Nominalni realni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev je bil deflacioniran z uporabo indeksa cen izdatkov gospodinjstev za končno potrošnjo. Realna rast bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev za EU je ocenjena kot tehtano povprečje vrednosti držav članic za tiste z razpoložljivimi četrtletnimi podatki na podlagi ESR 2010 (skupaj 95 % bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev v EU).

Vir: Eurostat, nacionalna računa [ nasq_10_nf_tr ] in [ namq_10_gdp ]. Podatki niso sezonsko prilagojeni.

V celoti je dohodkovna neenakost v večini držav članic ostala na splošno stabilna. V skladu z Eurostatovimi hitrimi ocenami 21 je povprečno razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov (S80/S20) v EU v letu 2020 ostalo stabilno ali pa se je nekoliko zmanjšalo. To je bil ponovno rezultat obsežne javne podpore in velike avtomatske stabilizacije, ki je ublažila posledice krize, zlasti za ranljive skupine. Medtem ko se je dohodek iz zaposlitve po ocenah zmanjšal za 10 % v prvem dohodkovnem kvintilnem razredu in 2 % v petem, je bil skupni učinek na razpoložljivi dohodek večinoma omejen v celotni porazdelitvi dohodka, in sicer zaradi ugodnega izravnalnega učinka sistemov davkov in socialnih prejemkov ter delovanja skrajšanega delovnega časa in drugih shem za ohranitev delovnih mest.

Delež ljudi s tveganjem revščine ali socialne izključenosti je v prvem letu krize zaradi COVID-19 ostal na splošno stabilen. Leta 2020 je bila približno petina oseb v EU izpostavljena tveganju revščine ali socialne izključenosti (21,9 %). Vse tri komponente 22 kazalnika stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti so bile za večino držav članic medletno stabilne. Po hitrih ocenah Eurostata je bila stopnja tveganja revščine v vsaj polovici držav članic nespremenjena v primerjavi z letom 2019. Te ocene kažejo, da so na novo uvedeni ukrepi politike v kombinaciji s sistemi davkov in socialnih prejemkov ublažili posledice krize zaradi COVID-19, stabilizirali dohodke in znatno prispevali k preprečevanju povečanja tveganja revščine. To je pripeljalo tudi do splošne stabilnosti stopnje materialne in socialne prikrajšanosti (6,8 %, povečanje za samo 0,2 odstotne točke). Tudi delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih pretežno brez delovno aktivnih članov, je ostal stabilen (pri 8,2 %, povečanje za samo 0,1 odstotne točke), kar odraža omejen učinek v smislu izgube delovnih mest, tudi zaradi skrajšanega delovnega časa in drugih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Energijska revščina je vse pomembnejša oblika revščine. Komisija je 13. oktobra 2021 sprejela poročilo z naslovom Spopadanje z naraščajočimi cenami energije 23 , v katerem so bili kot ključni elementi nabora orodij za zmanjšanje energijske revščine in obravnavanje takojšnjega učinka zvišanj cen poudarjeni pravični sistemi davkov in socialnih prejemkov, ciljno usmerjeni ukrepi dohodkovne podpore in vključujoče politike obnove.

Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti otrok je bila prav tako stabilna, vendar so bile razlike med državami in dohodkovna revščina večje. Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih se je med državami članicami bolj razlikovala: štiri države članice so zabeležile vrednosti nad 30 %, medtem ko so bile vrednosti pri štirih državah članicah nižje od 15 %. Dohodkovna revščina pa je bila manj zamejena, saj se je leta 2020 v tretjini držav članic močno povečala. Samohranilci in velike družine so bile precej bolj izpostavljene tveganju revščine ali socialne izključenosti kot družine z enim do dvema otrokoma (v povprečju 42,1 % oz. 29,6 % v EU).

Revščina med zaposlenimi ostaja izziv. Revščina zaposlenih v EU27 se je med letoma 2010 in 2019 povečala za 0,5 odstotne točke (z 8,5 % na 9 %). Čeprav podatki za leto 2020 še niso v celoti na voljo, se zdi, da se stanje od leta 2019 ni bistveno spremenilo. Na splošno se ranljivi delavci srečujejo s težjimi razmerami: delavci s pogodbami o zaposlitvi za določen čas se srečujejo z večjim tveganjem revščine zaposlenih kot delavci s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas (16,2 % v primerjavi s 5,9 %), enako velja za nizko usposobljene delavce v primerjavi z visoko usposobljenimi delavci (19 % v primerjavi s 4,9 %) in delavce, ki niso rojeni v EU, v primerjavi z delavci, rojenimi v EU (20,1 % v primerjavi z 8,1 %).

Kljub socialni odpornosti na skupni ravni je kriza zaradi COVID-19 bolj negativno vplivala na ranljive skupine. Ukrepi omejitve gibanja so nesorazmerno vplivali na invalide 24 na primer v smislu dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih spletnih podpornih storitev, kar je še poslabšalo že obstoječe omejitve pri dostopu do zaposlitve. Osebe z migrantskim ozadjem občutijo stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti, ki so včasih dvakrat višje od stopenj tistih, ki so rojeni v EU 25 . Omejitve gibanja med pandemijo so številnim Romom, ki živijo v segregiranih naseljih, onemogočile vir dohodka in (formalno ali neformalno) ekonomsko aktivnost, kar je vodilo do nadaljnjega poslabšanja njihove stopnje revščine 26 .

1.3 Revidirani pregled socialnih kazalnikov: pregled izzivov, povezanih z načeli stebra

Analiza v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2022 temelji na revidiranem sklopu glavnih kazalnikov pregleda socialnih kazalnikov, ki jih je potrdil Svet 27 . V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic, objavljenem marca 2021, je bil predstavljen predlog revidiranega pregleda socialnih kazalnikov, o katerem je nato potekala razprava z Odborom za zaposlovanje (EMCO) in Odborom za socialno zaščito (SPC), Svet EPSCO pa ga je potrdil 14. junija 2021. Namen revizije je celoviteje zajeti načela stebra in okrepiti vlogo pregleda socialnih kazalnikov kot glavnega kvantitativnega orodja za spremljanje napredka pri izvajanju stebra v okviru evropskega semestra. Revidirani pregled socialnih kazalnikov bo prispeval tudi k dopolnitvi obstoječih orodij spremljanja, zlasti prikaza uspešnosti zaposlovanja in prikaza uspešnosti socialne zaščite 28 .

Glavni kazalniki v revidiranem pregledu socialnih kazalnikov podpirajo spremljanje 18 od 20 načel stebra 29 (štiri več kot v prejšnji različici), kar prispeva k ocenjevanju ključnih zaposlitvenih in socialnih izzivov v državah članicah. Sklop glavnih kazalnikov je bil revidiran v skladu z načeli varčnosti, razpoložljivosti, primerljivosti in statistične zanesljivosti. Kazalniki, povezani z vsakim od treh poglavij stebra, so naslednji (novi kazalniki so označeni z **, revidirani pa z *) 30 :

·Enake možnosti

oUdeležba odraslih v izobraževanju v zadnjih 12 mesecih, v starostni skupini 25–64 let**

oDelež mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, v starostni skupini 18–24 let

oDelež prebivalstva z osnovno ali višjo ravnjo splošne digitalne pismenosti, v starostni skupini 16–74 let

oDelež mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), v starostni skupini 15–29 let*

oVrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma, v starostni skupini 20–64 let

oDohodkovna neenakost, merjena z razmerjem dohodkovnih kvintilnih razredov (S80/S20)

·Pošteni delovni pogoji

oStopnja delovne aktivnosti, v starostni skupini 20–64 let 31

oStopnja brezposelnosti, v starostni skupini 15–74 let

oStopnja dolgotrajne brezposelnosti, v starostni skupini 15–74 let

oRealni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca 32

·Socialna zaščita in vključevanje

oStopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti (od rojstva naprej) (AROPE 0+) 33  

oStopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih (starost 0–17 let) (AROPE 0–17) 34

oUčinek socialnih transferjev (razen pokojnin) na zmanjšanje revščine 35

oVrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov, v starostni skupini 20–64 let** 36

oStopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški** 37

oOtroci, mlajši od treh let, v formalnem otroškem varstvu

oNeizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi po lastnem poročanju, v starostni skupini 16+ let 38

Za glavni kazalnik „vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov“ se kot statistični vir začasno uporablja EU-SILC, vendar bo do leta 2022 za večjo natančnost prešel na anketo o delovni sili EU, pri čemer bodo podatki zagotovljeni leta 2023. Ko bodo podatki na podlagi ankete o delovni sili (2023) na voljo, bodo službe Komisije, vključno z Eurostatom, še naprej spremljale njegovo kakovost in srednjeročno pregledovale kazalnik ter podprle nadaljnje ukrepe za izboljšanje primerljivosti med državami in proučile razvoj dodatnih kazalnikov na tem področju. Od leta 2022 se bodo podatki ankete o delovni sili EU uporabljali tudi za glavni kazalnik „udeležba odraslih v izobraževanju v preteklih 12 mesecih“. Komisija bo kazalnik spremljala skupaj z Eurostatom in izvedla temeljito analizo podatkov iz dveh virov ankete, ko bosta na voljo (2023), da bi zagotovila kakovost in primerljivost podatkov. Za zagotovitev spremljanja smernic za zaposlovanje 6 in 7, tudi v zvezi z aktivnimi politikami trga dela, bo v tem skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2022 izjemoma uporabljen kazalnik udeležbe odraslih v izobraževanju v preteklih štirih tednih (starih 25–64 let).

Glavni kazalniki se analizirajo z uporabo skupne metodologije, o kateri sta se dogovorila Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito (za več podrobnosti glej Prilogo 4). S to metodologijo se ocenjujeta stanje in razvoj v državah članicah, pri čemer se upoštevajo ravni in spremembe glede na prejšnje leto 39 vsakega glavnega kazalnika, vključenega v pregled socialnih kazalnikov. Ravni in spremembe se razvrstijo glede na njihovo odstopanje od ustreznih (netehtanih) povprečij EU. Uspešnost držav članic v zvezi z ravnmi in spremembami se nato kombinira z uporabo dogovorjenega pravila, tako da se vsaka država članica uvrsti v eno od sedmih kategorij („najuspešnejše države“, „nadpovprečne države“, „povprečne/nevtralne države“, „države z dobrim položajem, ki pa ga je treba spremljati“, „države s šibkim položajem, ki pa se izboljšuje“, „države, ki jih je treba spremljati“ in „države s kritičnimi razmerami“). Na tej podlagi je v preglednici 1 predstavljen povzetek razlage pregleda glede na najnovejše razpoložljive podatke za vsak kazalnik.

Glavni kazalniki pregleda socialnih kazalnikov kažejo ključne izzive v državah članicah EU na treh področjih: enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje. Kar zadeva „države s kritičnimi razmerami“ (obarvane rdeče na sliki 4), se razmeroma veliko držav članic še vedno srečuje z velikimi izzivi v zvezi s položajem žensk na trgu dela in udeležbo otrok v formalnem otroškem varstvu (s petimi opozorilnimi oznakami za oba kazalnika). Rezultati drugih skupin na trgu dela prav tako vzbujajo zaskrbljenost v razmeroma velikem številu držav članic, saj sta vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov in stopnja mladih NEET rdeča v šestih oziroma štirih državah. Število mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, je kritično v štirih državah članicah. Na področju socialne zaščite in vključevanja je vpliv socialnih transferjev (razen pokojnin) na zmanjšanje revščine ključnega pomena v velikem številu držav članic (6), kar štiri pa se srečujejo s kritičnimi izzivi v zvezi s tveganjem revščine na splošno in zlasti revščino otrok. V štirih državah članicah so kritična tudi razmerja dohodkovnih kvintilnih razredov. Pri razširitvi vidika, da bi poleg „držav s kritičnimi razmerami“ zajeli tudi „države, ki jih je treba spremljati“, trije kazalniki, tj. mladi NEET, učinek socialnih transferjev na zmanjšanje revščine in otroci, mlajši od treh let, v formalnem otroškem varstvu, kažejo na najbolj problematične primere, pri čemer je bilo za prva dva kazalnika zabeleženih 10, za zadnjega pa 11 držav. V poglavju 2 je podrobna analiza 16 kazalnikov, vključno z dolgoročnejšimi trendi in dodatnimi kazalniki, kjer je ustrezno.

Slika 4: Izzivi na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialni izzivi v državah članicah EU po glavnih kazalnikih v revidiranem pregledu socialnih kazalnikov

Opombe: 1) podatki za kazalnike o udeležbi odraslih v izobraževanju še niso na voljo; 2) kazalnik o digitalnih znanjih in spretnostih se nanaša na podatke za leto 2019; 3) podatki za nekatere države pri nekaterih kazalnikih manjkajo: legende za vse kazalnike so predstavljene v Prilogi.
Preglednica 1: Glavni kazalniki pregleda socialnih kazalnikov: pregled izzivov po državah članicah

Opomba: posodobitev z dne 28. oktobra 2021. Razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov, podatki o stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti, stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti za otroke, učinku socialnih transferjev na zmanjšanje revščine, preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški, otrocih, mlajših od treh let, v formalnem otroškem varstvu in neizpolnjenih potrebah po zdravstveni oskrbi po lastnem poročanju niso na voljo za Irsko in Italijo. Podatki o rasti bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev niso na voljo za Bolgarijo, Estonijo, Francijo in Romunijo. Podatki o vrzeli stopnje delovne aktivnosti invalidov niso bili na voljo za Irsko, Italijo in Latvijo. Prekinitve časovne vrste in oznake so navedene v prilogah 1 in 2.

1.4 Krovni cilji EU do leta 2030

EU je določila tri krovne cilje do leta 2030 na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter zmanjšanja revščine, kot so predstavljeni v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic. Voditelji EU so v Izjavi iz Porta z dne 8. maja 2021 pozdravili krovne cilje, enako je storil Evropski svet , Svet EPSCO pa jih je na junijskem zasedanju odobril 41 . Skupaj z dopolnilnimi cilji, predstavljenimi v nadaljevanju, odražajo tri poglavja stebra, tj. enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje 42 . Ti trije cilji bodo pomagali usmerjati ukrepe v smeri modela okrevanja in rasti s številnimi novimi delovnimi mesti, pri čemer bo vseživljenjsko učenje podpiralo delavce pri čim boljšem izkoriščanju gospodarskih in družbenih sprememb, hkrati pa se borili proti revščini in socialni izključenosti v EU ter prispevali k doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Določeni so na ambiciozni, a realistični ravni, pri čemer so upoštevani socialno-ekonomski okvir, širši trendi ter načrtovane reforme in naložbe, tudi v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Na podlagi dogovorjenih ciljev do leta 2030 v EU:

·zaposlenega bi moralo biti vsaj 78 % prebivalstva v starostni skupini 20–64 let 43 ;

·vsaj 60 % odraslih (v starostni skupini 25–64 let) bi se moralo vsako leto udeležiti usposabljanja;

·število ljudi, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, bi bilo treba zmanjšati za vsaj 15 milijonov.

Države članice zdaj določajo svoje nacionalne cilje v skladu z ambicijami, vključenimi v krovne cilje EU. V Socialni zavezi iz Porta z dne 7. maja 2021 (ki so jo podpisali predsednik in predsednica Evropskega parlamenta in Evropske komisije, portugalski predsednik vlade, socialni partnerji EU in socialna platforma) so bile države članice pozvane, naj določijo ambiciozne nacionalne cilje, ki ob ustreznem upoštevanju izhodiščnega položaja vsake države ustrezno prispevajo k doseganju evropskih ciljev. Komisija je julija 2021 pozvala države članice, naj pošljejo svoje začetne predloge za nacionalne cilje za leto 2030. Krovni cilji EU in nacionalni cilji se bodo spremljali v okviru evropskega semestra.

Kot je razvidno iz krovnega cilja glede stopnje delovne aktivnosti, je visoka stopnja zaposlenosti ključna prednostna naloga do leta 2030, s čimer bi zagotovili polno udeležbo vseh v gospodarstvu in družbi. Udeležba na trgu dela je pomembna za podpiranje potenciala trajnostne in vključujoče rasti, spodbujanje aktivne udeležbe v družbi ter prispevanje k ustreznosti in fiskalni vzdržnosti sistemov socialne zaščite, tudi glede na staranje prebivalstva. Napredek pri zelenem in digitalnem prehodu na trgu dela bo pomemben za doseganje tega cilja. Stopnja delovne aktivnosti na ravni EU je leta 2020 znašala 72,5 %, kar je 5,5 odstotne točke nižje od ciljne vrednosti 78 % do leta 2030, vključene v krovni cilj (glej sliko 5).

V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic so bili določeni cilji za povečanje udeležbe žensk in mladih na trgu dela, ki se medsebojno dopolnjujejo, kar prispeva k cilju skupne stopnje delovne aktivnosti. Namen dopolnilnih ciljev je prepoloviti vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma, povečati zagotavljanje formalne predšolske vzgoje in varstva ter zmanjšati delež mladih (15–29 let), ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, na 9 %. Povečanje udeležbe žensk na trgu dela je pomembno za povečanje potenciala rasti in odzivanje na izziv, povezan s staranjem prebivalstva in zmanjševanjem delovne sile. Ob podpori formalne predšolske vzgoje in varstva lahko večja udeležba žensk na trgu prispeva tudi k zmanjšanju revščine in socialne izključenosti, tudi med otroki, s pozitivnim učinkom na dohodke gospodinjstev. Tudi zmanjšanje deleža NEET pomeni aktiviranje neizkoriščenega potenciala mladih kot ključnega pomena za zagotovitev njihove polne udeležbe v družbi.

Slika 5: Stopnja delovne aktivnosti v starosti 20–64 let v letu 2020

Vir: Eurostat, kazalnik [ tesem010 ].

Krovni cilj do leta 2030 o udeležbi odraslih v izobraževanju odraža potrebo po zagotovitvi prilagajanja in zmogljivosti za izkoriščanje prednosti v okviru hitro spreminjajočih se potreb trga dela po pretresu zaradi COVID-19 ter ob upoštevanju zelene in digitalne preobrazbe. Vpliv pandemije na gospodarstvo in družbo ter prihodnje strukturne spremembe poudarjajo potrebo po prekvalifikacijah skozi celotno poklicno pot ter vseživljenjskem razvoju znanj in spretnosti. To je pomembnejše kot kadar koli prej, saj se pričakuje, da bosta digitalni in zeleni prehod korenito spremenila zahteve po znanjih in spretnostih na številnih delovnih mestih ter ustvarila nova. Glede na navedeno je bil krovni cilj EU za izobraževanje odraslih določen na 60 % v primerjavi s 37,4 % 44 iz leta 2016 (glej sliko 6). Cilj do leta 2030 je bil torej določen na ambiciozni ravni z okrepljenimi prizadevanji EU in držav članic na podlagi evropskega programa znanj in spretnosti ter znatnih dodatnih sredstev EU, ki so na voljo za usposabljanje, tudi v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost (glej poglavje 2.2).

Doseganje cilja izobraževanja odraslih je mogoče le s trdnimi temelji sistemov izobraževanja in usposabljanja, pridobivanje znanj in spretnosti pa se mora odzivati na prihodnje potrebe trga. Raven izobrazbe je pomemben dejavnik pri določanju zaposlitvenih možnosti mladih in postavlja tudi temelje za učenje pozneje v življenju. Kljub temu leta 2020 kar 9,9 % mladih v EU ni doseglo vsaj srednješolske izobrazbe. Zato so bili v akcijskem načrtu za steber določeni cilji, ki dopolnjujejo nadaljnje zmanjšanje zgodnjega opuščanja šolanja in povečanje udeležbe v srednješolskem izobraževanju. Poleg tega dopolnilni cilj vsaj 80 % ljudi v starostni skupini 16–74 let, ki imajo vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti, priznava njihovo ključno vlogo pri zagotavljanju polne udeležbe na trgih dela in v družbah prihodnosti. Ukrepi na tem področju so še zlasti nujni zaradi počasnega napredka na ravni EU od leta 2015 (s 54 % leta 2015 na 56 % leta 2019).

Slika 6: Udeležba odraslih v izobraževanju v zadnjih 12 mesecih (v %, 2016)

Vir: posebni izvleček, na voljo na spletni strani Eurostata .

Doseganje ambicioznega zmanjšanja revščine in socialne izključenosti je bistveno za zagotavljanje vključujoče rasti ter navzgor usmerjene socialne in ekonomske konvergence v EU. Cilj do leta 2030 vključuje zmanjšanje števila ljudi, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, za 15 milijonov do leta 2030 45 . Leta 2020 je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti na ravni EU znašala 21,9 % (glej sliko 7). Da bi države članice dosegle cilj EU glede zmanjšanja revščine, bodo morale ukrepati v skladu s tremi razsežnostmi dohodkovne podpore, dostopa do blaga in storitev ter vključevanja na trg dela.

V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic je kot dopolnilni cilj določeno zmanjšanje števila otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti. Osredotočanje na otroke je ključnega pomena za prekinitev medgeneracijskega kroga revščine in prispevanje k enakim možnostim v EU. Da bi se zavezali temu cilju, se v tem dopolnilnem cilju predlaga zmanjšanje števila otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, za vsaj 5 milijonov do leta 2030.

Slika 7: Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti za celotno prebivalstvo v letu 2020 (v %)

Vir: kazalnik Eurostata [ tepsr_lm410 ]. Cilj do leta 2030 za zmanjšanje števila oseb za 15 milijonov do leta 2030 bi ustrezal 17,6-odstotni stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti glede na izhodiščno vrednost v letu 2019 in osrednji demografski scenarij Eurostata za desetletje 2020.

REFORME ZAPOSLOVANJA IN SOCIALNE REFORME – USPEŠNOST IN UKREPI DRŽAV ČLANIC

2.1 Smernica št. 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

2.1.1    Ključni kazalniki 

Po začetnem pretresu zaradi krize zaradi COVID-19 so se rezultati na trgu dela v letu 2021 stabilizirali. Kljub medletnemu zmanjšanju BDP EU za 6 % v letu 2020 se je stopnja brezposelnosti povečala samo za 0,4 odstotne točke, in sicer s povprečno 6,7 % na 7,1 % v istem obdobju (s povečanjem mesečnih podatkov za 1,4 odstotne točke z najnižje vrednosti pred krizo, ki je marca 2020 znašala 6,3 %, na najvišjo vrednost 7,7 % septembra 2020). Podporni ukrepi v obliki skrajšanega delovnega časa in drugih shem za ohranitev delovnih mest so prispevali k sorazmerno omejenemu povečanju brezposelnosti. Nižja udeležba na trgu dela, predvsem zaradi strahu pred širjenjem okužbe in zmanjšanih možnosti pridobitve zaposlitve zaradi omejene gospodarske dejavnosti, je prav tako ublažila povišanje stopnje brezposelnosti. Čeprav bo okrevanje gospodarstva podpiralo ustvarjanje delovnih mest, vrnitve na stopnje zaposlenosti pred krizo ni pričakovati pred letom 2022. To velja kljub dejstvu, da se je stopnja brezposelnosti septembra 2021 približala ravni pred krizo (6,7 %).

Število delavcev, upravičenih do skrajšanega delovnega časa in podobnih shem za ohranitev delovnih mest, je ostalo visoko do sredine leta 2021. Vse države članice EU so v času krize zaradi COVID-19 bodisi uvedle bodisi okrepile sheme skrajšanega delovnega časa in/ali podobne sheme za ohranitev delovnih mest. V prvem valu pandemije (aprila in maja 2020) je uporaba takih shem dosegla najvišjo raven do zdaj (do 40 % vseh zaposlenih v do 60 % vseh podjetij v državah članicah, kot sta Francija in Italija, glej sliko 2.1.1). Uporaba teh shem je ostala precejšnja tudi v drugi polovici leta 2020 in prvi polovici leta 2021, čeprav v manjšem obsegu. Ti podporni ukrepi so znatno prispevali k omejevanju učinka pandemije na trg dela, zlasti v smislu stopenj delovne aktivnosti in zlasti pri delavcih z nižjimi dohodki (Eurostat, 2021 46 ). V nekaterih državah članicah (npr. v Estoniji in Latviji) so sheme prenehali uporabljati in jih nato znova uvedli zaradi ponovnega izbruha pandemije. V okviru odziva EU na pandemijo je leta 2020 podporo iz instrumenta SURE prejelo 19 držav članic za skupaj približno 31 milijonov ljudi in 2,5 milijona podjetij 47 . Pomembno bo zagotoviti, da sheme skrajšanega delovnega časa olajšajo in podprejo procese prestrukturiranja ter ne zamaknejo strukturnih prilagoditev. V ta namen bi bilo treba ob primernem času izredne ukrepe postopoma odpraviti.

Slika 2.1.1: Delež zaposlenih in podjetij, podprtih s skrajšanim delovnim časom in drugimi ukrepi za ohranitev delovnih mest, se je postopoma zmanjševal

Obseg ukrepov za ohranitev delovnih mest se je med državami članicami razlikoval (v %, od prvega četrtletja leta 2020 do drugega četrtletja leta 2021)

Opomba: za Češko in Romunijo podatki niso na voljo.

Vir: Eurostat, statistika v zvezi s COVID-19 48 .

Brezposelnost se je v večini državi članic leta 2020 v primerjavi z letom 2019 povečala. Leta 2020 se je stopnja brezposelnosti v primerjavi z letom 2019 povišala v vseh državah članicah razen štirih (glej sliko 2.1.2), najvišja stopnja za EU (7,7 %) pa je bila dosežena septembra 2020. Stanje pregleda socialnih kazalnikov kaže, da je Španija „država s kritičnimi razmerami“, ki je v letu 2020 zabeležila povečanje že tako visoke stopnje brezposelnosti, medtem ko sta Grčija in Italija „državi s šibkim položajem, ki pa se izboljšuje“. Stanje brezposelnosti v baltskih državah se je v letu 2020 precej poslabšalo, čeprav nedavni podatki kažejo na okrevanje v letu 2021. V prvih devetih mesecih leta 2021 je bilo največje zmanjšanje brezposelnosti zabeleženo na Cipru (–3,5 odstotne točke), v Grčiji (–3,1 odstotne točke) in Avstriji (–2,1 odstotne točke). V istem obdobju so bila manjša izboljšanja, ki pa so še vedno presegala 1 odstotno točko, zabeležena na Irskem, Danskem, v Sloveniji, Estoniji in Španiji.

Slika 2.1.2: Brezposelnost se je leta 2020 povečala v večini držav članic

Stopnja brezposelnosti (v starostni skupini 15–74 let) ter letna sprememba med letoma 2019 in 2020 (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat, [ une_rt_a ] anketa o delovni sili.

V skladu s kazalnikom pregleda socialnih kazalnikov se je zaposlenost v letu 2020 v skoraj vseh državah EU v primerjavi z letom 2019 zmanjšala. Kot je prikazano na sliki 2.1.3, so Grčija, Italija in Španija v skladu z metodologijo pregleda socialnih kazalnikov še vedno „države s kritičnimi razmerami“ zaradi nadaljnjega upada zaposlenosti, zaradi katerega so stopnje delovne aktivnosti ostale približno pri 65 % ali manj. Po drugi strani so Švedska, Nemčija, Češka in Nizozemska „najuspešnejše države“ (s stopnjami blizu ali nad 80 % leta 2020). Na splošno se je stopnja delovne aktivnosti v EU (starostna skupina 20–64 let) v letu 2020 znižala na 72,5 % (–0,7 odstotne točke v primerjavi z letom 2019). Stopnje delovne aktivnosti so se začele dvigati v tretjem četrtletju leta 2020. Kljub temu je bila zaposlenost v EU (zaposlene in samozaposlene osebe) v drugem četrtletju leta 2021 (po podatkih iz nacionalnih računov) 1 % nižja kot v zadnjem četrtletju leta 2019, ko je dosegla vrh, pri tem pa obstajajo vztrajne regionalne razlike (glej Prilogo 3). Kriza zaradi COVID-19 ni vplivala na vrzel stopnje delovne aktivnosti med mesti in podeželjem, ki je leta 2020 za prebivalstvo v starostni skupini 20–64 let znašala 0,9 odstotne točke (zmanjšanje za 0,1 odstotne točke v primerjavi z letom 2019). Podatki nacionalnih računov kažejo, da je bila rast zaposlenosti od prvega do drugega četrtletja leta 2021 pozitivna v vseh državah članicah razen v Estoniji in Španiji. V devetih državah članicah (Belgija, Danska, Francija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska in Portugalska) je stopnja delovne aktivnosti v drugem četrtletju leta 2021 presegla ravni pred krizo (zadnje četrtletje leta 2019).

Slika 2.1.3: Stopnja delovne aktivnosti se je leta 2020 znižala v skoraj vseh državah članicah

Stopnja delovne aktivnosti (v starostni skupini 20–64 let) ter njena letna sprememba med letoma 2019 in 2020 (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat [ lfsi_emp_a ], anketa o delovni sili.

V vseh državah članicah razen dveh se je število opravljenih delovnih ur na zaposlenega od začetka krize zaradi COVID-19 zmanjšalo. Zaradi ukrepov za zajezitev takojšnjega učinka krize na zaposlenost zmanjšanje skupnega števila delovnih ur kaže večji upad, kot so ga morda pokazale spremembe v skupnih stopnjah delovne aktivnosti (slika 2.1.4). Stopnja, do katere se je bilo mogoče izogniti izgubi delovnih mest, je bila odvisna tudi od značilnosti poklicev, vključno s kritično naravo in stopnjo možnosti dela na daljavo pri poklicih, ter potrebne družbene interakcije. Po dosegu vrhunca v drugem četrtletju leta 2020 se je število delavcev, odsotnih z dela, v večini držav zmanjšalo na raven pred pandemijo. Od začetka okrevanja je število opravljenih delovnih ur, razen na Danskem in Poljskem, ostalo pod ravnmi pred pandemijo. Nizke ravni opravljenih delovnih ur lahko glede na še vedno zmanjšano aktivnost odražajo uporabo skrajšanega delovnega časa, vendar pa tudi ni jasno, kdaj se bodo opravljene ure na zaposlenega vrnile na ravni pred krizo 49 . Razčlenitev gibanja opravljenih delovnih ur po spolu je predstavljena v oddelku 2.2.

Slika 2.1.4: Večina držav članic je zabeležila znaten upad zaposlenosti in skupnega števila opravljenih delovnih ur

Sprememba skupne zaposlenosti in opravljenih delovnih ur med zadnjim četrtletjem leta 2019 in drugim četrtletjem leta 2021 (v %)

Opomba: sezonsko in koledarsko prilagojeni podatki, razen samo sezonsko prilagojenih podatkov za Češko, Grčijo, Francijo, Malto, Poljsko, Portugalsko in Slovaško (zaposlenost) ter Malto in Slovaško (opravljene ure). Podatki o opravljenih urah za Belgijo niso na voljo. Podatki za Luksemburg in Irsko se nanašajo na prvo četrtletje leta 2021.

Vir: nacionalni računi Eurostat [namq_10_a10_e].

Zaposlenost se je bolj zmanjšala v sektorjih, ki so jih bolj prizadele omejitve gibanja in potrebni zajezitveni ukrepi, uvedeni za boj proti pandemiji. Največji upad zaposlenosti je bil zabeležen v sektorjih, ki so jih omejitve gibanja najbolj prizadele, kot so nastanitvena in gostinska dejavnost, dejavnost potovalnih agencij, kulturne dejavnosti in gospodinjske storitve 50 . Nasprotno, proizvodnja farmacevtskih surovin, zavarovalništvo, računalniško programiranje in telekomunikacije so med dejavnostmi, pri katerih se je zaposlenost leta 2020 najbolj povečala (v primerjavi z letom pred tem) 51 . Najbolj prizadeti sektorji so bili tudi glavni upravičenci do ureditev skrajšanega delovnega časa.

Upad samozaposlenosti je bil večji kot pri skupni zaposlenosti, pri čemer so bile med državami nekatere razlike. Leta 2020 se je število samozaposlenih oseb v EU zmanjšalo za 1,5 %, kar predstavlja 14-odstotni delež; to zmanjšanje je bilo najizrazitejše pri samozaposlenih osebah z zaposlenimi (–4,7 %). Zlasti so bile prizadete samozaposlene osebe v Nemčiji in Italiji. Enajst držav članic je zabeležilo rast števila samozaposlenih oseb, zlasti Poljska, Francija, Nizozemska in Madžarska. V drugem četrtletju leta 2021 se je število samozaposlenih v EU zmanjšalo za 2,6 % v primerjavi z enakim četrtletjem prejšnjega leta, pri čemer se je število samozaposlenih oseb brez zaposlenih zmanjšalo za 5 %. Največje zmanjšanje v letu 2021 so zabeležili v Romuniji, Italiji, na Portugalskem in Nizozemskem. Med prvim četrtletjem leta 2021 in drugim četrtletjem leta 2021 je raven skupne zaposlenosti v EU okrevala, število samozaposlenih oseb 52 pa ne.

Kriza zaradi COVID-19 je začasno zmanjšala zgodovinsko visoke ravni pomanjkanja delovne sile, ki so bile dosežene prej, vendar se te v državah članicah znova povečujejo. Do pomanjkanja delovne sile pride, kadar delodajalci ne morejo najti delavcev, ki jih potrebujejo za zapolnitev prostih delovnih mest. Pred krizo, tj. v drugem četrtletju leta 2019, je stopnja prostih delovnih mest v EU27 znašala 2,4 %. Stopnja prostih delovnih mest se je v drugem četrtletju leta 2020 znižala na 1,6 % in od takrat naprej raste ter je v drugem četrtletju leta 2021 dosegla 2,3 %, torej je skoraj v celoti izničila posledice pretresa zaradi COVID-19. Glede na evropske raziskave podjetij in potrošnikov (EU-BCS) je bilo pred pandemijo pomanjkanje delovne sile najvišje do zdaj v 15 državah članicah (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Estonija, Grčija, Francija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Portugalska, Romunija in Slovaška – glej sliko 2.1.5) 53 . Upad gospodarske aktivnost zaradi COVID-19 je povzročil upad pomanjkanja delovne sile v skoraj vseh državah članicah 54 . Leta 2021 se je po omilitvi omejitve gibanja in postopnem gospodarskem okrevanju v večini držav članic pomanjkanje delovne sile znova začelo večati. V sektorjih, kot so gradbeništvo, zdravstvo in dolgotrajna oskrba ter informacije in komunikacije, temu procesu botruje dolgotrajno pomanjkanje znanj in spretnosti. Pomanjkanje se je v drugem četrtletju leta 2021 približalo ravnem pred pandemijo, brezposelnost pa se je le malenkostno zmanjšala. V nekaterih državah članicah se je pomanjkanje delovne sile povečalo bolj kot v drugih. Največ delodajalcev (več kot 20 %), ki so poročali, da je bilo pomanjkanje delovne sile glavni dejavnik za omejevanje proizvodnje v prvih treh četrtletjih leta 2021, prihaja s Poljske, Romunije, Litve, Hrvaške, Grčije in Nemčije.

Slika 2.1.5: Sporočeno pomanjkanje delovne sile se je zaradi pandemije v večini držav članic zmanjšalo, vendar se z okrevanjem znova povečuje

Indeks pomanjkanja delovne sile – delež delodajalcev v proizvodnem, storitvenem in gradbenem sektorju, ki poroča, da je pomanjkanje delovne sile glavni dejavnik, ki omejuje njihovo proizvodnjo (v %, 2013–2021).

Opombe: države so razvrščene v padajočem vrstnem redu glede na pomanjkanje delovne sile v letu 2021. Podatki za leto 2021 so izračunani kot povprečje prvih treh četrtletij.

Vir: EU-BCS.

Kriza zaradi COVID-19 je povzročila velik padec v stopnji nominalne rasti plač, ki mu je sledilo okrevanje v prvi polovici leta 2021. V primerjavi z letom 2019, ko so se plače 55 v EU27 zvišale za 3,6 %, je bila leta 2020 rast plač negativna, in sicer –1,8 %. Zmanjšanje je mogoče vsaj delno pojasniti z učinkom skrajšanega delovnega časa, pri čemer so razlike odvisne od zasnove nacionalnih ukrepov 56 . Vendar pa negativne skupne številke prikrivajo precejšnje razlike med državami. Leta 2020 so Litva, Romunija, Nizozemska in Bolgarija zabeležile visoko nominalno rast plač, ki je znašala 3 % ali več. Plače so se znižale v južnoevropskih državah ter v Belgiji, Avstriji in na Finskem. Največji upad je bil zabeležen v Italiji (–6,9 %), Španiji (–5,4 %), Franciji (–3,9 %) in na Cipru (–3,6 %) (slika 2.1.6). To je predvsem posledica zmanjšanja števila opravljenih delovnih ur, povezanega z razširjeno uporabo shem skrajšanega delovnega časa. V prvi polovici leta 2021, ko je več držav članic izstopilo iz recesije, sheme skrajšanega delovnega časa pa so se postopno ukinile, so vse države članice, razen Irske in Češke, znova zaznale povečanje rasti plač. Na splošno je rast plač v prvi polovici leta 2021 tako v EU kot v euroobmočju znašala 3,6 %.

Slika 2.1.6: Nominalna rast plač je med krizo v več državah članicah postala negativna, vendar si je v letu 2021 opomogla

Nominalna sredstva na zaposlenega (letna sprememba v %, 2019–2020 in drugo četrtletje leta 2021)

Opombe: (1) Plače se merijo s kazalnikom „nominalna sredstva na zaposlenega“, ki se izračuna tako, da se skupna sredstva za zaposlene delijo s skupnim številom zaposlenih. Skupna sredstva so celotno nadomestilo v denarju ali naravi, ki ga delodajalec plača zaposlenemu v zameno za njegovo opravljeno delo v obračunskem obdobju in ima dva dela: (i) plače, ki se plačajo v denarju ali naravi, in (ii) socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. (2) Vsi uporabljeni podatki so podatki iz nacionalnih računov. Kazalniki temeljijo na vrednostih v nacionalni valuti. (3) Države so razvrščene v naraščajočem vrstnem redu glede na realno rast plač v letu 2020.

Vir: Evropska komisija, podatkovna zbirka AMECO.

Realne plače so se leta 2020 znižale v več državah članicah in skupaj za EU, vendar so se leta 2021 znova dvignile. Danska, Madžarska, Nemčija, Avstrija, Češka, Malta, Ciper, Finska, Belgija, Luksemburg in Francija so v letu 2020 doživele medletno zmanjšanje realne rasti plač (glej sliko 2.1.7). Največje zmanjšanje je bilo ugotovljeno v Franciji (–5,2 %) in Luksemburgu (–3,0 %). Realne plače so se v letu 2020 najbolj povečale v Litvi (7,0 %), Latviji (5,3 %) in Romuniji (3,4 %). Po negativni povprečni realni rasti plač v letu 2020 (–0,9 %) so se realne plače v EU v prvi polovici leta 2021 dvignile za 1,1 %. Najvišja realna rast plač v prvi polovici leta 2021 je bila zabeležena v Litvi (3,9 ), Franciji (3,7 %) in na Madžarskem (3,1 %). V prihodnje lahko negotovost glede inflacijskih obetov vpliva na realno rast plač 57 .

Slika 2.1.7: Leta 2020 so se realne plače v EU v povprečju znižale, vendar so se v prvi polovici leta 2021 znova dvigale

Realna sredstva na zaposlenega, deflator BDP (letna sprememba v %; 2018, 2019, 2020 in drugo četrtletje leta 2021)

Vir: AMECO.

Urne postavke so se v letu 2020 znatno zvišale zaradi drastične prilagoditve navzdol opravljenih delovnih ur zaradi skrajšanega delovnega časa in podobnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Urne postavke so se v EU povečale za približno 4,6 %, v euroobmočju pa za 5,2 % (najvišji stopnji od leta 2001), potem ko so leta 2019 znašale 2,7 % oziroma 2,2 %. Četrtletno gledano ugotovljene simetrične spremembe urnih plačil in sredstev na zaposlenega kažejo, da je bilo zmanjšanje sredstev na zaposlenega večinoma povezano z manjšim številom opravljenih delovnih ur zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. V nekaterih državah članicah (Avstrija, Grčija, Francija, Malta in Slovenija) so povečanja urnih plačil več kot štirikrat presegla tista, ki so bila zabeležena pri nominalnih sredstvih na zaposlenega. V prvem četrtletju leta 2021 je stopnja urnega plačila v EU nekoliko presegla stopnjo iz zadnjega četrtletja leta 2020 (0,3 %).

Zaposlitev ne zagotavlja vedno dostojnega dohodka za življenje. Revščina zaposlenih v EU27 58 se je povečala z 8,5 % leta 2010 na 9,0 % leta 2019 (kot je prikazano na sliki 2.1.8). Na splošno se delavci s pogodbami o zaposlitvi za določen čas srečujejo z večjim tveganjem revščine zaposlenih kot delavci s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas (16,2 % v primerjavi s 5,9 %), enako velja za nizko usposobljene delavce v primerjavi z visoko usposobljenimi delavci (19 % v primerjavi s 4,9 %). Poleg tega bodo delavci, ki niso rojeni v EU, veliko verjetneje izkusili revščino zaposlenih kot osebe, rojene v EU (20,1 % v primerjavi z 8,1 %). Slika 2.1.8 kaže, da je bilo leta 2019 v Romuniji, Španiji, Luksemburgu, Italiji, na Portugalskem in v Grčiji več kot 10 % delavcev izpostavljenih tveganju revščine. V tej skupini držav se je stopnja revščine zaposlenih v letu 2019 glede na leto 2010 dejansko zvišala v Španiji, Italiji, Luksemburgu in na Portugalskem.

Slika 2.1.8: Revščina zaposlenih se je v zadnjem desetletju v EU povečala

Stopnja tveganja revščine pri zaposlenih, 2019 in 2010 (v %)

Vir: Eurostat [ilc_iw01].

Čeprav se je minimalna plača nedavno povečala v številnih državah članicah, zakonsko določena minimalna plača v primerjavi z drugimi plačami v gospodarstvu pogosto ostaja nizka. V skoraj vseh državah članicah je zakonsko določena minimalna plača nižja od 60 % mediane plače in pod 50 % povprečne plače (glej sliko 2.1.9). Poleg tega je bila v istem letu v državah, kot so Litva, Irska, Nizozemska, Madžarska, Estonija, Latvija in Češka, minimalna plača nižja od 50 % mediane plače in nižja od 40 % povprečne plače 59 .

Slika 2.1.9: V skoraj vseh državah članicah je zakonsko določena minimalna plača nižja od 60 % mediane plače in nižja od 50 % povprečne plače

Zakonsko določene minimalne plače kot odstotek bruto mediane plače in povprečne plače zaposlenih za polni delovni čas (v %, 2019)

Opomba: v grafu niso zajete Avstrija, Ciper, Danska, Finska, Italija in Švedska, ki nimajo zakonsko določene minimalne plače. V teh državah je zaščita minimalne plače zagotovljena s kolektivnimi pogodbami.

Vir: Eurostat [earn_mw_cur], OECD.

Kolektivna pogajanja imajo ključno vlogo pri doseganju ustrezne zaščite minimalne plače v Uniji. Pokritost s kolektivnimi pogajanji se v številnih državah članicah v zadnjih dveh desetletjih zmanjšuje. Trend upadanja je bil najizrazitejši v Grčiji, Romuniji, Bolgariji, na Slovaškem, Cipru in v Sloveniji (glej sliko 2.1.10). V več državah članicah je zmanjšanje pokritosti s kolektivnimi pogajanji mogoče pojasniti z upadom pogajanj z več delodajalci na sektorski ali nacionalni ravni zaradi regulativnih sprememb, prilagoditvami načinov širitve kolektivnih pogajanj ali spremembami drugih dejavnikov, kot sta gostota združenj delodajalcev 60 in članstvo v sindikatih 61 . K temu trendu so prispevale tudi strukturne spremembe v gospodarstvu v smeri manjšega števila sindikalnih sektorjev, zlasti storitvenih, in upad članstva v sindikatih, povezan s povečanjem nestandardnih oblik dela, kot je platformno delo. V državah, kjer se minimalne plače določajo izključno na podlagi kolektivnih pogajanj, je raven pokritosti nad 80 %. Edina izjema je Ciper z znatnim znižanjem v zadnjih dveh desetletjih (s 65 % na 43 %) in napovedanim prehodom na zakonsko določeno minimalno plačo do leta 2022. V Italiji, Španiji, na Finskem in Danskem se je pokritost od leta 2000 povečala, v Avstriji pa je pokritost s kolektivnimi pogajanji ostala na isto visoki ravni (pri čemer je zajetih 98 % zaposlenih). Cilj predloga Komisije za direktivo o ustreznih minimalnih plačah 62 je izboljšati njihovo ustreznost tudi s spodbujanjem kolektivnih pogajanj o plačah. Komisija zagotavlja podporo za krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev v okviru posebnih razpisov za socialni dialog, Programa EU za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI) in ESS+.

Slika 2.1.10: Stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji med zaposlenimi se je v obdobju 2000–2019 znižala v skoraj vseh državah članicah

Število zaposlenih, za katere velja kolektivna pogodba, deljeno s skupnim številom prejemnikov plač (v %, 2000 in 2019)

Opomba: (1) Najnovejši podatki so na voljo za leto: 2019 (Avstrija, Belgija, Češka, Madžarska, Italija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska), 2018 (Bolgarija, Nemčija, Danska, Španija, Francija, Luksemburg, Litva, Švedska), 2017 (Grčija, Finska, Irska, Slovenija, Romunija), 2016 (Ciper, Malta), 2015 (Slovaška) in 2014 (Hrvaška). (2) Za IT je bila pokritost popravljena na 100 %, kar odraža dejstvo, da delovna sodišča uporabljajo osnovne plače, določene v kolektivnih pogodbah (lestvice minimalnih plač), kot referenco za uporabo ustavnega načela sorazmernega in zadostnega plačila.

Vir: podatkovna zbirka OECD/AIAS (2021).

Pričakuje se, da bosta zeleni in digitalni prehod znatno vplivala na prihodnji razvoj trga dela. Pandemija je pospešila sedanje trenje digitalizacije gospodarstev in družb EU. Digitalne tehnologije prinašajo nove načine učenja, dela, izpolnjevanja ambicij ter izboljšanja dostopa do izobraževanja in zaposlitvenih možnosti. Na trgu ustvarjajo nove zaposlitvene možnosti ter prispevajo k boljšemu usklajevanju med delodajalci in delojemalci. Vendar pomenijo tudi tveganja za obstoječa delovna mesta, zlasti za tiste v zelo rutinskih dejavnostih in nizko usposobljene delavce. To lahko vodi v večjo polarizacijo z zmanjšanjem zaposlenosti v srednje plačanih poklicih ter hkratnim povečanjem števila nizko in visoko plačanih poklicev 63 . Hkrati bi lahko s prehodom na podnebno nevtralnost z ustreznimi spremljevalnimi politikami do leta 2030 v EU ustvarili do milijon dodatnih zelenih delovnih mest, čeprav se pričakuje, da se bodo učinki med poklici, sektorji in regijami spet razlikovali 64 . Zanimivo je, da analiza kaže, da bodo ustvarjena delovna mesta v sektorjih, povezanih z energijo iz obnovljivih virov, gradbeništvom, kmetijstvom in gozdarstvom ter večinoma v skupini srednje usposobljenih delavcev, kar lahko prispeva k ublažitvi omenjenega trenda polarizacije trga dela. Vendar pa tudi v tem primeru obstajajo delavci, ki bodo izgubili delovna mesta (zlasti v ekstraktivnih sektorjih in visoko energijsko intenzivnih sektorjih) ter bodo še bolj izpostavljeni spreminjajočim se nalogam in zahtevam po znanjih in spretnostih. Hitra prerazporeditev delovne sile lahko prispeva k večji učinkovitosti, povečanju produktivnosti in plač, zlasti v sektorjih, usmerjenih v prihodnost, s ključno vlogo pri izpopolnjevanju in preusposabljanju delovne sile (glej okvir 1 stebra in poglavje 2.2.1).

Visok davčni primež stroškov dela lahko negativno vpliva tako na povpraševanje po delovni sili kot njeno ponudbo. Z davčnim primežem stroškov dela se meri razlika med delodajalčevimi stroški dela in neto plačami zaposlenih, izražena kot razmerje celotnih stroškov plač. Povprečni davčni primež v EU27 za samsko osebo s povprečno plačo se je od leta 2010 postopoma zmanjšal na 39,7 % leta 2020. Od leta 2010 je sedem držav članic EU zaznalo opazno zmanjšanje (več kot 2 odstotni točki) davčnega primeža pri povprečni plači, pri čemer se je najbolj zmanjšal v Romuniji (–6,3 odstotne točke), na Madžarskem (–5,8 odstotne točke), v Belgiji (–4,4 odstotne točke) in Litvi (–3,7 % odstotne točke). Nasprotno se je od leta 2010 močno povečal na Malti (4,6 odstotne točke), Portugalskem (4,2 odstotne točke) in na Češkem (1,7 odstotne točke) (glej sliko 2.1.11).

Slika 2.1.11: Davčni primež na povprečno plačo se je v zadnjem desetletju v večini držav članic EU zmanjšal

Davčni primež za samsko osebo s povprečno plačo, spremembe 2010 in 2020 (v %)

Opombe: podatki za leto 2010 niso na voljo za Hrvaško in Ciper.

Vir: Podatkovna zbirka Evropske komisije o kazalnikih davkov in socialnih prejemkov na podlagi modela davkov in socialnih prejemkov OECD (posodobljeno marca 2021).

Davčni primež za osebe z nizkim dohodkom je običajno nižji kot za osebe z višjim dohodkom. Obdavčitev oseb z nizkim dohodkom ima pomembne posledice za trg dela (prehod v delo, siva ekonomija; glej oddelek 2.3) in za socialno vključenost (glej oddelek 2.4). V zvezi s tem so med državami članicami EU velike razlike. Leta 2020 je bil davčni primež za ljudi, ki zaslužijo 50 % povprečne plače, na Madžarskem in v Nemčiji višji od 40 %, na Cipru in v Franciji pa pod 20 %. Davčni primež za delavce na dnu porazdelitve dohodka se je zadnjem desetletju zmanjšal v številnih državah EU. Za povprečje EU je bilo med letoma 2010 in 2020 ugotovljeno zmanjšanje davčnega primeža za osebe, ki prejemajo 50 % povprečne plače, za 2,6 odstotne točke. V šestih državah (Francija, Belgija, Latvija, Litva, Estonija, Italija) je zmanjšanje presegalo 5 odstotnih točk (glej sliko 2.1.12).

Slika 2.1.12: Znižanje davkov za delavce na dnu porazdelitve dohodka v večini držav članic EU

Razvoj davčnega primeža za osebe z nizkim dohodkom (50 % in 67 % povprečne plače), samske osebe (v odstotnih točkah, 2010–2020)

Opombe: (*) podatki za Hrvaško od leta 2013 in (**) podatki za Ciper od leta 2014.

Vir: Podatkovna zbirka Evropske komisije o kazalnikih davkov in socialnih prejemkov na podlagi modela davkov in socialnih prejemkov OECD (posodobljeno marca 2021).

Sestava davčnega primeža stroškov dela se med državami članicami močno razlikuje. Njegove komponente (tj. dohodnina, prispevki za socialno varnost delodajalcev in zaposlenih), zlasti njihova višina, lahko vsaj kratkoročno različno vplivajo na ponudbo delovne sile ali povpraševanje po njej. Na sliki 2.1.13 so prikazane razčlenitve davčnega primeža za samskega prejemnika povprečne plače v letu 2020. V Franciji, na Češkem in v Estoniji delodajalci plačujejo najvišje prispevke za socialno varnost, ki predstavljajo več kot 25 % stroškov zaposlovanja. Skupni prispevki za socialni varnost (delodajalcev in zaposlenih) so, gledano kot delež stroškov zaposlovanja, najvišji v Avstriji (36 %), sledijo pa ji Francija, Slovaška in Češka. Razen Danske, pri kateri prispevki za socialno varnost niso zajeti v davčnem primežu, so najnižji skupni prispevki za socialno varnost, izraženi kot delež stroškov dela, na Irskem (13,6 %) in Malti (17,8 %). Največji delež davčnega primeža, ki bremeni zaposlene, imata Romunija (29 %) in Litva (19,1 %). Prispevki delodajalcev za socialno varnost v Litvi in Romuniji znašajo manj kot 5 %.

Slika 2.1.13: Razlike v sestavi davčnega primeža stroškov dela med državami so velike

Sestava davčnega primeža za samskega prejemnika povprečne plače (v %, 2020)

Opomba: države članice so razvrščene v padajočem vrstnem redu glede na raven skupnega davčnega primeža; družinski dodatki ne vplivajo na podatke, saj se podatki nanašajo na dohodek samske osebe brez zakonskega partnerja ali otrok.

Vir: Podatkovna zbirka Evropske komisije o kazalnikih davkov in socialnih prejemkov na podlagi modela davkov in socialnih prejemkov OECD (posodobljeno marca 2021).

V nekaterih primerih obstajajo možnosti preusmeritve obdavčenja z dela, zlasti z zmanjšanjem davčnega primeža za skupine z nizkimi in srednjimi dohodki, na rasti prijaznejše davčne osnove ob ustreznem upoštevanju morebitnih distribucijskih učinkov in zagotavljanju ustrezne socialne zaščite. Zakonodajni predlogi, predstavljeni v svežnju „Pripravljeni na 55“ 65 z dne 14. julija 2021, vključno s predlagano revizijo sistema EU trgovanja z emisijami in direktive o obdavčitvi energije, so zasnovani tako, da omogočajo stroškovno učinkovit in pravičen prehod na čisto energijo z uskladitvijo gospodarskih spodbud z višjimi in pravno zavezujočimi podnebnimi cilji EU. Iz dokazov je razvidno, da davki na goriva in druge energente kot delež razpoložljivega dohodka najbolj obremenjujejo gospodinjstva z najnižjimi dohodki 66 . Zato je potrebna preudarna zasnova politike, da bi obravnavali distribucijske učinke, zlasti na skupine z najnižjimi dohodki 67 . Leta 2019 približno 7 % prebivalstva EU27, tj. 31 milijonov ljudi, ni moglo ustrezno ogrevati svojih domov, pri čemer so bile precejšnje razlike med državami članicami in dohodkovnimi skupinami, prizadete pa so bile zlasti tudi skupine z nižjimi srednjimi dohodki 68 , 69 .

2.1.2    Odziv politike

Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) je v letih 2020 in 2021 pomembno prispeval k preprečevanju povečanja brezposelnosti. Instrument SURE je zagotovil vzajemna posojila s sredstvi v višini 100 milijard EUR za podporo državam članicam pri zaščiti delovnih mest in dohodkov delavcev v okviru pandemije COVID-19. Komisija je do zdaj izplačala že skoraj 95 % skupne finančne pomoči v okviru instrumenta SURE, ki jo je odobril Svet. V prvem valu pandemije leta 2020 je podporo v okviru instrumenta SURE po ocenah prejelo približno 31 milijonov ljudi in 2,5 milijona podjetij v 19 državah članicah. Glede na povratne informacije upravičenk je bila podpora v okviru instrumenta SURE pomembna pri vzpostavitvi njihovih shem skrajšanega delovnega časa ter povečanju njihovega kritja in obsega 70 .

Ocenjuje se, da je bilo samo med marcem in septembrom leta 2020 za delo s skrajšanim delovnim časom in podobne sheme za ohranitev delovnih mest porabljenih skoraj 100 milijard EUR. Posebna narava, merila za upravičenost, raven in trajanje podpore ter vir financiranja in vključevanje zahtev glede usposabljanja in zaščita pred odpuščanjem so se od države do države razlikovali. Določbe so se razlikovale tudi v zahtevah glede minimalnega zmanjšanja prometa. 14 držav članic je določilo minimalno zmanjšanje v razponu od 10 do 50 % prometa, kar bi lahko močno omejilo delež upravičenih podjetij in delavcev. Raven dohodka, prejetega med neopravljenimi urami, se je med državami članicami bistveno razlikovala. Stopnje nadomestitve dohodka so se gibale med 60 % in 100 %, pri čemer je večina držav določila zgornje meje 71 . Vse države članice razen šestih so delavcem s skrajšanim delovnim časom ponudile določeno obliko zaščite pred odpuščanjem. Avstrija, Grčija, Italija, Nizozemska in Portugalska so izključile možnost odpuščanja celotne delovne sile podjetja, ki je za določeno obdobje zaprosilo za državno podporo. Štiri države so v svoje določbe o skrajšanem delovnem času vključile zahtevo po zagotavljanju usposabljanja med izpadom delovnega časa (Avstrija, Madžarska, Nemčija in Francija), slednji pa sta za to ponudili tudi finančne spodbude 72 .

Več kot tri četrtine držav članic je med pandemijo uvedlo posebne ukrepe dohodkovne podpore za samozaposlene osebe. V vseh državah razen treh so bili ti ukrepi popolnoma novi in časovno omejeni. Kar zadeva upravičene skupine, so nekatere države podporo večinoma usmerile v samozaposlene osebe v najbolj prizadetih sektorjih (npr. Belgija 73 in Francija), druge pa so podporo večinoma ali izključno usmerile v samozaposlene osebe brez zaposlenih (Nizozemska in Poljska) ali v posebne pravne strukture 74 . Češka, Grčija, Poljska in Portugalska niso dovolile kombiniranja dohodkovne podpore samozaposlenim osebam z drugo vladno podporo. V nekaterih državah so bili za razmejitev upravičenih skupin vzpostavljeni tudi spodnji ali zgornji pragovi dohodka iz samozaposlitve. Kar zadeva minimalne izgube prometa, sta Latvija in Romunija dostop do svojih shem omejili na samozaposlene osebe, ki jih je prizadelo popolno zaprtje nekaterih sektorjev, pragovi v nekaterih drugih državah članicah pa so se gibali med 10 % in 5 % izgube prometa. Na splošno se je raven dohodkovne podpore, zagotovljene samozaposlenim osebam, znižala pod raven podpore, zagotovljene zaposlenim, vključenim v sheme skrajšanega delovnega časa ali začasne brezposelnosti 75 .

V letu 2021 je večina držav članic začela ukinjati svoje sheme nujne pomoči ali zmanjševati njihov obseg. Na Češkem, v Estoniji, na Madžarskem, v Latviji, Litvi in na Poljskem so bile posebne začasne sheme, uvedene v odziv na krizo, postopno odpravljene med majem in avgustom 2021, septembra 2021 so bile odpravljene na Nizozemskem in Švedskem, na Cipru pa oktobra 2021. V Bolgariji, na Danskem, v Grčiji, na Hrvaškem, Malti, Irskem, Slovaškem in v Romuniji bodo zadevne sheme za nujne primere predvidoma ostale v veljavi (vsaj) do konca leta 2021. Države članice s stalnimi shemami, vzpostavljenimi že pred krizo zaradi COVID-19, so začele odpravljati nujne postopke, ki so olajšali odstop do podpore za skrajšani delovni čas.

Številne države članice so prilagodile in dopolnile svoje sheme skrajšanega delovnega časa, da bi se bolje odzvale na izzive na trgu dela pri okrevanju v skladu z načelom 4 stebra (aktivna podpora zaposlovanju). Avstrija, Nemčija, Francija, Italija, Portugalska, Španija in Švedska zagotavljajo spodbude za usposabljanje delavcev s skrajšanim delovnim časom. Na Portugalskem je bila podpora za skrajšani delovni čas dopolnjena s shemo, ki delodajalce spodbuja k nadaljevanju dejavnosti. V nekaterih državah, na primer v Italiji in Franciji, se sheme skrajšanega delovnega časa ne uporabljajo le za odpravljanje začasnih motenj v dejavnosti, temveč tudi za obravnavanje trajnega zmanjšanja dejavnosti v okviru postopkov prestrukturiranja podjetij. V Italiji ta ukrep vključuje podporo za prehod na novo delovno mesto, medtem ko v Franciji v ta namen obstaja ločena shema (Transco). Nekatere države članice (kot so Slovaška, Češka in Španija) izvajajo trajno reformo svojih shem skrajšanega delovnega časa.

Številne države so uvedle več ukrepov za spodbujanje zaposlovanja po pretresu zaradi COVID-19 (glej sliko 2.1.14). Spodbude za zaposlovanje, kot so začasne ali enkratne subvencije, ki jih vlada zagotavlja podjetjem, ki zaposlujejo pod določenimi pogoji (npr. za določeno obdobje, na podlagi določene pogodbe, s poudarkom na nekaterih kategorijah), so se v večini držav pogosto uporabljale za spodbujanje okrevanja s številnimi novimi delovnimi mesti. Polovica teh shem spodbud za zaposlovanje je bila vzpostavljena že leta 2020, druge pa leta 2021. Datumi izteka teh ukrepov se med državami članicami razlikujejo, večinoma pa so določeni za leti 2021 in 2022.

Ciljne skupine ukrepov za podporo zaposlovanju se razlikujejo, v večini pa so to brezposelni, mladi, invalidi in starejši. Kot je prikazano na sliki 2.1.14, so bili najpogosteje obravnavani brezposelni in v nekaterih primerih (Belgija, Danska, Estonija, Grčija, Španija, Hrvaška, Madžarska, Avstrija in Slovaška) so bile vključene tudi ciljno usmerjene določbe za dolgotrajno brezposelne. Zelo pogosto so ukrepi zagotavljali podporo mladim ali NEET (v kar 16 državah članicah). Številne sheme spodbud so bile povezane s programi vajeništva ali praks, na primer v Avstriji, kjer se za vsakega zaposlenega vajenca izplača dodatek v višini do 3 000 EUR (in dodatnih 1 000 EUR, če podjetje prevzame vajence od plačilno nesposobnega podjetja). Druge obravnavane kategorije so bile ženske (Bolgarija, Grčija, Italija, Luksemburg in Avstrija) in invalidi (Češka, Danska, Grčija, Španija, Francija, Italija, Luksemburg, Malta, Avstrija, Portugalska in Slovaška). Belgija je uporabila začasna znižanja prispevkov za socialno varnost za podjetja v sektorjih organizacije dogodkov, hotelirstvu in sektorju potovanj ter za podjetja, ki na novo zaposlujejo ali zaposlujejo osebe, ki se vračajo iz začasne brezposelnosti. Estonija je zagotovila posebne spodbude za kmetijski sektor, Italija pa je med drugim okrepila ukrepe, sprejete za jug (Decontribuzione Sud). Grčija, Slovenija in Švedska so uvedle subvencije za podjetja, ki so ustvarila „zelena delovna mesta“ ali delovala v nizkoemisijskih sektorjih. Skupno je 23 držav članic uvedlo subvencije za zaposlovanje v korist posebnih skupin.

Slika 2.1.14: Nekatere oblike spodbud za zaposlovanje v odziv na krizo zaradi COVID-19 so uvedle vse države članice razen dveh

Ukrepi spodbud za zaposlovanje, ki so jih sprejele države članice v odziv na pretres zaradi COVID-19, po ciljnih populacijah (2020–2021)

Opomba: za Nizozemsko in Poljsko niso bili ugotovljeni nobeni ukrepi. Pri Španiji se preglednica poleg že obstoječih nacionalnih spodbud za zaposlovanje nanaša na ukrepe nekaterih regij. Vir: analiza Evropske komisije; Eurofound, podatkovna zbirka COVID-19 EU Policy Watch; Flash Reports on Labour Law (Kratka poročila o delovnem pravu) Evropskega strokovnega centra (ECE) ter sprejeti načrti držav članic EU za okrevanje in odpornost.

Več držav članic je napovedalo ukrepe za spodbujanje podjetništva in samozaposlovanja. Španija namerava vzpostaviti mrežo centrov za orientacijo, podjetništvo in inovacije kot del ukrepov za izboljšanje usklajevanja javnih služb za zaposlovanje med regijami ter načrtuje usposabljanje osebja teh javnih služb. Hrvaška bo v okviru ustvarjanja delovnih mest v podporo zelenemu in digitalnemu prehodu usmerjala sredstva in vire javnih služb za zaposlovanje, da bi prednostno obravnavala reaktivacijo in (samo)zaposlitev neaktivnih, dolgotrajno brezposelnih in mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo. Podobno bo Litva vzpostavila pilotni projekt za podporo podjetništvu in ustvarjanju delovnih mest za dvojni prehod in krožno gospodarstvo, skupaj z izpopolnjevanjem zaposlenih v javnih službah za zaposlovanje v ta namen. Ukrepi teh držav prejemajo podporo v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost in/ali Evropskega socialnega sklada plus.

Nekaj držav članic sprejema ukrepe za podporo socialnemu gospodarstvu. Natančneje, Španija bo razvila vsaj 30 projektov na področju socialnega gospodarstva, osredotočenih na podjetništvo mladih, in digitalne platforme za prebivalstvo na podeželskih območjih. Poljska namerava v letu 2022 sprejeti zakon o socialnem gospodarstvu, s katerim se bo med drugim v poljski pravni red uvedla opredelitev socialnega podjetja, določila pravila za delovanje sektorja socialnega gospodarstva ter zagotovil okvir za njegovo sodelovanje z drugimi javnimi in zasebnimi akterji. Zakon bo podpiral zaposlovanje in socialno vključevanje oseb, ki jim grozi socialna izključenost, ustvarjal nova delovna mesta v socialnih podjetjih in olajšal zagotavljanje socialnih storitev lokalni skupnosti s strani akterjev socialnega gospodarstva.

Leta 2021 so se v skladu z načelom 6 stebra (v zvezi s plačami) zakonsko določene minimalne plače glede na prejšnje leto 83 zvišale v večini držav članic. Največje povečanje minimalne plače v odstotkih je bilo zabeleženo v Latviji (16,3 %), čeprav ostaja najnižja med baltskimi državami. Plače so se znatno povečale tudi v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki imajo običajno razmeroma nizke minimalne plače (npr. v Sloveniji za 8,9 %, na Poljskem za 7,7 %, Slovaškem za 7,4 %, v Litvi za 5,8 % in na Hrvaškem za 4,6 %). Na Slovaškem je bila minimalna plača za leto 2021 določena na 57 % povprečne plače 84 . V državah članicah, v katerih določanje minimalne plače temelji na formulah (vključno s Francijo, Luksemburgom, Malto in Nizozemsko), je bilo zabeleženo bolj zmerno povečanje (v Luksemburgu za 2,8 %, v drugih navedenih državah pod 2 %) in zaradi krize ni prišlo do odstopanja od formule. Za zamrznitev svojih minimalnih plač za leto 2021 sta se odločili samo Estonija in Grčija. Belgija bo zakonsko določeno minimalno plačo zvišala v letih 2022, 2024 in 2026. Španija je septembra 2021 zvišala svojo minimalno plačo za 1,6 % s ciljem, da bi jo pred koncem mandata sedanje vlade zvišala na 60 % povprečne plače.

Sprejeti so bili številni ukrepi za zmanjšanje davčnega primeža stroškov dela za povečanje neto dohodkov delavcev in družin z nižjimi dohodki ter v nekaterih primerih za spodbujanje ponudbe delovne sile. Grčija je na primer revidirala osnovo za izračun obveznosti iz naslova dohodnine in zmanjšala prispevke za socialno varnost za zaposlene s polnim delovnim časom za 0,9 odstotne točke, kar je začelo veljati junija 2020, od januarja 2021 pa za dodatne 3 odstotne točke. Italija je zmanjšala davčni primež za odvisne delavce: za dohodke do 28 000 EUR na leto znaša olajšava za zadnjih šest mesecev leta 2020 600 EUR, od začetka leta 2021 pa znaša 1 200 EUR. Nižja olajšava je predvidena za višje dohodke v višini do 40 000 EUR. V Belgiji (regija Flandrija) se bodo od leta 2021 z bonusom za zaposlovanje neto plače delavcev z nizkimi dohodki, katerih (bruto) mesečna plača za polni delovni čas ne presega 1 700 EUR, zvišale za največ 50 EUR na mesec. Bonus je namenjen odpravljanju pasti brezposelnosti in neaktivnosti, postopno pa se bo zniževal do nič za osebe z bruto mesečno plačo v višini vsaj 2 500 EUR. Francija je znižala stopnjo dohodnine v prvem razredu s 14 % na 11 % in prilagodila mehanizem davčnih olajšav („décote“), da bi olajšala uporabo dohodnine. Avstrija je povečala najvišje povračilo prispevkov za socialno varnost za osebe z nizkimi dohodki s 400 EUR na 700 EUR in od januarja 2020 znižala stopnjo dohodnine v prvem razredu s 25 % na 20 %, njen načrt za okrevanje in odpornost pa vključuje zavezo, da bo sprejela nadaljnje ukrepe za znižanje stopenj dohodnine. Hrvaška je uvedla zmanjšanje obveznosti iz naslova dohodnine za 100 % za mlajše od 25 let in 50 % za osebe v starostni skupini 26–30 let za letne plače, nižje od 360 000 HRK (približno 50 000 EUR). Madžarska od leta 2022 izvzema mlade, mlajše od 25 let, iz plačila dohodnine do zneska povprečnega bruto dohodka prejšnjega leta, da bi povečala aktivnost in zaposlenost mladih. Bolgarija je uvedla davčne olajšave za starše, ki vzgajajo otroke. Komisija je objavila zbirko orodij za deležnike v podporo prehodu z obdavčitve dela na okoljske davke 85 . 

2.2 Smernica št. 6: Krepitev ponudbe delovne sile ter izboljšanje dostopa do zaposlitve, spretnosti in kompetenc

V tem oddelku je obravnavano izvajanje smernice za zaposlovanje št. 6, v skladu s katero se državam članicam priporoča, naj ustvarijo pogoje, ki spodbujajo ponudbo delovne sile, strokovno usposobljenost in kompetence, v skladu z načeli evropskega stebra socialnih pravic, in sicer načelom 1 (izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje), 2 (enakost spolov), 3 (enake možnosti), 4 (aktivna podpora zaposlovanju), 9 (ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem), 11 (otroško varstvo in podpora za otroke) in 17 (vključevanje invalidov). V oddelku 2.2.1 so predstavljeni ključni dogodki na področju izobraževanja ter znanj in spretnosti, pa tudi razmere na trgu dela, zlasti glede ranljivih in premalo zastopanih skupin. V oddelku 2.2.2 so predstavljeni ukrepi politike, ki jih države članice izvajajo na teh področjih politike.

2.2.1    Ključni kazalniki

Udeležba v predšolski vzgoji in varstvu se je v zadnjih letih še naprej povečevala, med državami članicami pa še vedno obstajajo precejšnje razlike glede dostopnosti in kakovosti teh storitev. Vpis v predšolsko vzgojo in varstvo pomembno vpliva na prihodnje izobraževalne poti otrok, njihove zaposlitvene možnosti in aktivno udeležbo v družbi ter na povečanje udeležbe njihovih staršev na trgu dela. Leta 2021 so se države članice dogovorile o cilju na ravni EU, da bi moralo biti do leta 2030 96 % otrok med tretjim letom starosti in šoloobvezno starostjo vključenih v predšolsko vzgojo in varstvo 86 . Leta 2019 je delež udeležbe v predšolski vzgoji in varstvu v tej starostni skupini na ravni EU znašal 92,8 %, kar pomeni povečanje za 1,6 odstotne točke v primerjavi z letom 2014. Ta cilj dopolnjuje barcelonski cilj udeležbe v otroškem varstvu, ki je bil določen za podporo udeležbi žensk na trgu dela in uporabljen v revidiranem pregledu socialnih kazalnikov 87 . Kot je prikazano na sliki 2.2.1, so bile najnižje stopnje udeležbe zabeležene v Grčiji (68,8 %), na Slovaškem (77,8 %), v Romuniji (78,6 %), na Hrvaškem (79,4 %) in v Bolgariji (79,9 %), medtem ko je bila udeležba na Irskem in v Franciji univerzalna. V povprečju je stopnja udeležbe otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, mnogo nižja od stopnje udeležbe njihovih vrstnikov iz bolje preskrbljenih družin 88 . Večina držav je za zagotovitev kakovostne predšolske vzgoje in varstva do šolskega leta 2019–2020 določila merila za usposobljenost osebja ali njihov stalni poklicni razvoj 89 .

Slika 2.2.1: Dostop do predšolske vzgoje in varstva od treh let do šoloobvezne starosti je izboljšala nekaj več kot polovica držav članic

Udeležba otrok od treh let do šoloobvezne starosti v predšolski vzgoji in varstvu (2014 in 2019) in cilj evropskega izobraževalnega prostora do leta 2030 (v %)

Opomba: podatki za Irsko in Poljsko so ocenjeni; podatki za Francijo so začasni, opredelitev se razlikuje za EU27, Belgijo, Malto. Podatki za Portugalsko niso na voljo.

Vir: Eurostat (UOE) [ educ_uoe_enra21 ].

Delež mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, se je znatno zmanjšal, čeprav se je pozitivni trend upočasnil, razlike med državami pa ostajajo. Stopnja zgodnjega opuščanja šolanja v EU se je zmanjšala s 13,8 % leta 2010 na 9,9 % leta 2020, vendar se je med letoma 2015 in 2020 stanje le nekoliko izboljšalo, in sicer za 1,1 odstotne točke. Pandemija bo verjetno imela dodatne negativne posledice, zlasti v zvezi z ranljivimi gospodinjstvi 90 . Glavni kazalniki pregleda socialnih kazalnikov kaže, da je šest držav članic (Ciper, Litva, Švedska, Luksemburg, Češka in Finska) med letoma 2019 in 2020 zabeležilo povečanje zgodnjega opuščanja šolanja za približno 1 odstotno točko ali več. Na splošno razlike med državami ostajajo izrazite (glej sliko 2.2.2). Cilj evropskega izobraževalnega prostora glede zgodnjega opuščanja je, da bi se ta stopnja do leta 2030 znižala na manj kot 9 %. Ta cilj je doseglo že 18 držav članic, šest pa jih še vedno poroča o vrednostih, ki presegajo 12 % (Španija, Romunija, Italija, Bolgarija, Malta in Madžarska). V nekaterih regijah južne Španije in Italije ter vzhodne Bolgarije in Romunije stopnja zgodnjega opuščanja šolanja presega 15 % (glej Prilogo 3). Medtem ko je leta 2020 v EU šolanje v povprečju zgodaj opustilo 8 % mladih žensk, je delež mladih moških znašal 11,8 %. Ta vrzel je še zlasti izrazita (več kot 5 odstotnih točk) v Španiji, na Portugalskem, Cipru in v Italiji. Romunija in Češka sta edini državi članici, v katerih je ta stopnja nižja pri moških kot pri ženskah.

Slika 2.2.2: Zgodnje opuščanje šolanja ostaja izziv kljub izboljšavam

Mladi, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, v starostni skupini 18–24 let (v %, 2020 in sprememba glede na leto 2019, glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Prekinitev časovne vrste za Nemčijo za leto 2020 in Nizozemsko za leto 2019. Nezanesljivi podatki za Hrvaško za leti 2019 in 2020. Začasni podatki za Nemčijo za leto 2020.

Vir: Eurostat ( edat_lfse_14 ).

Stopnje zgodnjega opuščanja šolanja so znatno višje pri učencih, ki niso rojeni v EU. Leta 2020 je bila stopnja zgodnjega opuščanja šolanja v EU med mladimi v starostni skupini 18–24 let, rojenimi v EU, 8,7 %, pri mladih, ki niso bili rojeni v EU, pa skoraj trikrat višja (23,2 %). Zgodnje opuščanje šolanja je bilo še izrazitejše pri mladih moških, ki niso bili rojeni v EU, v primerjavi z njihovimi vrstniki, rojenimi v EU (25,2 % v primerjavi z 10,5 %). Leta 2020 je več kot četrtina mladih v Italiji, Nemčiji, Španiji, na Malti, Cipru in v Grčiji, ki niso bili rojeni v EU, zgodaj opustila šolanje 91 . Slovenija (7,4 %) in Češka (8 %) sta pri učencih, ki niso bili rojeni v EU, dosegli dobre rezultate, pod ciljno vrednostjo 9 %, vendar je ta stopnja še vedno višja kot pri učencih, rojenih v EU.

Po letih stalnega napredka se delež petnajstletnikov pod pragom uspešnosti pri osnovnih znanjih in spretnostih spet povečuje, učenci z manj ugodnim socialno-ekonomskim ozadjem pa se srečujejo s posebno težkimi okoliščinami. Program mednarodne primerjave dosežkov učencev (PISA) pod okriljem OECD za leto 2018 kaže, da cilj na ravni EU v okviru evropskega izobraževalnega prostora (tj. stopnja poduspešnosti pod 15 %) še zdaleč ni dosežen na nobenem od treh področij, na katerih potekajo preizkusi PISA (glej sliko 2.2.3). V primerjavi z letom 2015 se je stanje poslabšalo na vseh treh področjih: za 2,5 odstotne točke pri bralni, za 0,5 odstotne točke pri matematični in za 1,1 odstotne točke pri naravoslovni pismenosti. Med učenci z nizkimi dosežki je zelo veliko učencev z manj ugodnim socialno-ekonomskim ozadjem in/ali migrantskim ozadjem, ki imajo težave pri doseganju osnovnega znanja na vseh treh področjih. Primerjava med deleži učencev z nizkimi dosežki v spodnji in zgornji četrtini indeksa ekonomskega, socialnega in kulturnega statusa 92 kaže vrzel 23 odstotnih točk pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. V zadnji raziskavi v okviru programa PISA leta 2018 so bile v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem, Slovaškem in Luksemburgu zabeležene znatne razlike pri bralni pismenosti v ekonomskem, socialnem in kulturnem statusu (v višini 37,5 odstotne točke ali več). Vrzel v uspešnosti v Estoniji in na Finskem je bila manjša od 15 odstotnih točk. Neenakosti pri izidih izobraževanja, povezanih s socialno-ekonomskim ali migrantskim ozadjem, predstavljajo velike ovire pri zagotavljanju enakih možnosti za vse, kar lahko dodatno vpliva na raven znanj in spretnosti posameznikov ter potencial rasti gospodarstva.

Slika 2.2.3: Stopnja nizkih dosežkov pri osnovnih znanjih in spretnostih ostaja visoka v večini držav članic

Stopnja učencev z nizkimi dosežki pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti v okviru programa PISA (v %, 2018)

Opomba: v grafu je prikazan delež učencev pod pragom uspešnosti na vseh treh področjih hkrati.

Vir: PISA 2018, OECD, pridobljeni podatki EU so na voljo tukaj .

Potrebna so znatna prizadevanja za izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti učencev po vsej EU. V ta namen so države članice določile cilj na ravni EU za evropski izobraževalni prostor, da bi do leta 2030 zmanjšali delež osmošolcev in osmošolk (13 ali 14-letnikov) z nizkimi dosežki pri računalniški in informacijski pismenosti pod 15 %. Cikla mednarodne raziskave računalniške in informacijske pismenosti (ICILS) 93 za leti 2013 in 2018 kažeta, da sta se cilju na ravni EU približali le dve od sodelujočih držav članic: Češka leta 2013 (15 %) in Danska leta 2018 (16,2 %). Študija je pokazala tudi, da socialno-ekonomsko ali migrantsko ozadje učencev ostaja pomemben kazalnik njihove ravni digitalnih znanj in spretnosti. Za krepitev digitalnih znanj in spretnosti učencev je treba razviti visokozmogljive digitalne izobraževalne ekosisteme, podprte s ključnimi dejavniki, kot so povezljivost, oprema, tehnična podpora institucijam in podporne tehnologije za učence invalide. Potrebni so tudi dobro usposobljeni učitelji, ki so ob vstopu v poklic digitalno pripravljeni in imajo možnost, da na svoji poklicni poti še naprej razvijajo in krepijo svoje specifične digitalne kompetence 94 . V okviru akcijskega načrta za digitalno izobraževanje na ravni EU in držav članic potekajo prizadevanja za dosego teh ciljev.

Odpravljanje neenakosti v šolah je bistveno, da se vsakemu učencu omogoči, da razvije spretnosti in znanje za aktivno udeležbo v gospodarstvu in družbi. V številnih državah EU se šole srečujejo z izzivi pri zagotavljanju pravičnejše razporeditvi učnih možnosti in izidov 95 , kar lahko pripelje do reprodukcije obstoječih vzorcev socialno-ekonomskih prednosti/prikrajšanosti. Na primer osebe z nižjo izobrazbo (manj kot srednješolsko) bodo verjetno težje našle zaposlitev ali prešle s pogodbe o zaposlitvi za določen čas na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas 96 . Poleg tega diskriminacija negativno vpliva na stopnje dokončanja šolanja, zlasti pri otrocih iz etničnih manjšin ali otrocih, ki se srečujejo z omejitvami pri običajnih aktivnostih zaradi invalidnosti ali dolgotrajnih zdravstvenih težav 97 . Nekatere države so sprejele ukrepe za zagotovitev spremembe v pedagoških pristopih za okrepitev vključenosti v razredih skupaj z ukrepi za aktivno odpravo segregacije in poučevanjem o raznolikosti 98 (glej oddelek 2.2.2). Vendar si morajo vse šole v EU bolj prizadevati za zagotavljanje enakih možnosti za vse.

Romski učenci se še vedno srečujejo z velikimi ovirami, nove zaveze na ravni EU pa so namenjene izboljšanju njihovega položaja. Kljub omejenemu napredku v zadnjem desetletju je vrzel v izobraževanju med Romi in splošnim prebivalstvom še vedno velika. Na podlagi raziskav Agencije za temeljne pravice 99 je le 42–55 % romskih otrok vključenih v predšolsko vzgojo in varstvo, vsaj srednješolsko izobraževanje pa zaključi 26–28 % mladih Romov v starostni skupini 20–24 let. Poleg tega vsak tretji romski otrok obiskuje razred, v katerem je večina njegovih sošolcev Romov. Poročila Sveta Evrope o Bolgariji, Češki, Madžarski in Slovaški, objavljena leta 2020, opozarjajo na stalne izzive, povezane z ločenim šolanjem romskih otrok 100 . Pandemija COVID-19 je ta problem še zaostrila, zlasti kar zadeva dostop do interneta, informacijsko opremo in podporo učenju v gospodinjstvih 101 . EU je za odpravo teh pomislekov predlagala nove cilje v strateškem okviru za enakost, vključevanje in udeležbo Romov do leta 2030 102 ter v priporočilu Sveta o enakosti, vključevanju in udeležbi Romov 103 .

Mladi invalidi imajo zaradi višje stopnje zgodnjega opuščanja šolanja in nižjih deležev dosežene terciarne izobrazbe še vedno manj možnosti na trgu dela. Leta 2019 je bilo na ravni EU približno 21,8 % mladih invalidov (v starostni skupini 18–24 let), ki so zgodaj opustili šolanje, v primerjavi z 9,7 % ostalih mladih 104 .,  105 . Stopnje so bile nižje pri mladih invalidkah (16,7 %) kot pri mladih invalidih (27 %). Podoben vzorec je opaziti pri migrantskem prebivalstvu, saj je 34,6 % mladih migrantov invalidov (rojenih v EU in zunaj nje) zgodaj opustilo šolanje v primerjavi z 19,8 % mladih migrantov, ki niso invalidi 106 . Poleg tega je v EU leta 2019 32,5 % invalidov zaključilo terciarno ali enakovredno izobraževanje v primerjavi s 43,6 % oseb, ki niso invalidi. Naložbe v izobraževanje invalidov zmanjšujejo njihovo relativno prikrajšanost, saj je vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov z visokošolsko izobrazbo (14 odstotnih točk) manjša kot pri invalidih s samo osnovno izobrazbo (28 odstotnih točk) 107 (glej oddelek 2.3.1).

Medtem ko so se sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja med pandemijo usmerili k prožnejšim ponudbam učnih možnosti, vključno z uporabo digitalnih orodij, se srečujejo z nekaterimi sektorskimi izzivi. V poklicnem izobraževanju in usposabljanju je pandemija povzročila podobne izzive, povezane z digitalno vrzeljo, kot v splošnem izobraževanju 108 , vendar so se šole in izvajalci poklicnega izobraževanja in usposabljanja poleg tega srečevali s posebnimi izzivi 109 . Medtem ko je 37 % vprašanih v anketi o podpori vajeništvu 110 poročalo o prenosu nekaterih svojih dejavnosti v času pandemije na splet, je 86 % vprašanih v svetovni raziskavi MOD o vplivu COVID-19 na razvoj in usposabljanje osebja 111 poročalo o popolni ali delni prekinitvi usposabljanja vajencev. Najpogosteje omenjeni izzivi so bili: (i) težave pri izvajanju praktičnega usposabljanja, (ii) težave z infrastrukturo ali opremo in (iii) pomanjkanje prilagojenih programov usposabljanja in virov. Da bi podprli digitalni prehod šol in podjetij za usposabljanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, je bilo jeseni 2021 orodje SELFIE, razvito na ravni EU, razširjeno z novim modulom za učenje skozi delo. To izvajalcem poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter podjetjem za usposabljanje pomaga oceniti njihovo digitalno pripravljenost in opredeli praktična področja, na katerih so potrebne izboljšave.

Delež prebivalstva s terciarno izobrazbo v EU se povečuje; še vedno pa so premalo zastopani mladi moški in študenti, ki niso bili rojeni v EU. Kakovostno terciarno izobraževanje ima ključno vlogo pri možnostih ljudi na trgu dela in socialni mobilnosti 112 . Države članice so se dogovorile o cilju na ravni EU v okviru evropskega izobraževalnega prostora, v skladu s katerim naj bi do leta 2030 terciarno izobrazbo imelo vsaj 45 % ljudi v starostni skupini 25–34 let. Leta 2020 je ta delež v EU znašal 40,5 %, kar je 8,3 odstotne točke več kot leta 2010, pri čemer se je stanje izboljšalo v vseh državah članicah (slika 2.2.4). Kljub temu obstajajo izrazite razlike med državami. 11 držav članic je že doseglo cilj na ravni EU, v skupini držav, kjer je delež prebivalstva s terciarno izobrazbo manjši od 45 %, pa do leta 2020 samo Romunija in Italija nista dosegli 30 %. Vendar obstajajo velike razlike med spoloma: povprečni delež žensk v starostni skupini 25–34 let s terciarno izobrazbo je 46 % in za kar 10,8 odstotne točke presega delež moških (35,2 %). Poleg tega so rezultati za osebe, ki niso bile rojene v EU, še slabši. Leta 2020 je povprečni delež prebivalstva s terciarno izobrazbo v starostni skupini 25–34 let znašal 41,3 % pri osebah, rojenih v EU, in 34,4 % pri osebah, ki niso bile rojene v EU 113 . V 19 od 20 držav članic, ki sodelujejo v raziskavi Evroštudent o socialnih in ekonomskih pogojih življenja študentov v Evropi, so premalo zastopani študenti, ki prihajajo iz okolij z nižjo izobrazbo (edina izjema je Irska) 114 . Ti dejavniki skupaj kažejo na vztrajne izzive v smislu pravičnosti in dostopa.

Slika 2.2.4: Delež prebivalstva s terciarno izobrazbo se je po vsej EU povečal, kljub temu obstajajo velike razlike med državami članicami in spoloma

Terciarna izobrazba po državah, spolu in državljanstvu, 2010 in 2020, ter cilj evropskega izobraževalnega prostora do leta 2030 (v %, starostna skupina 25–34 let)

Opomba: Nemčija: prekinitev časovne vrste in začasni podatki v letu 2020. Belgija, Romunija, Slovaška: za leto 2020 ni podatkov za osebe, ki niso bilo rojene v EU. Litva: podatki za osebe, ki niso bilo rojene v EU, za leto 2020 niso zanesljivi.

Eurostat, anketa o delovni sili v EU. Spletna koda podatkov: [ edat_lfs_9912 ].

Kar zadeva stopnje delovne aktivnosti skupin prebivalstva z doseženimi različnimi ravnmi izobrazbe, je v letu 2020 na splošno mogoče opaziti podoben upad. V EU se je leta 2020 stopnja delovne aktivnosti oseb v starostni skupini 20–64 let znižala za 0,8 odstotne točke pri nizko usposobljenih, 1,2 odstotne točke pri srednje usposobljenih in 0,9 odstotne točke pri visoko usposobljenih osebah (na 54,9 %, 72,2 % oz. 83,9 %, glej sliko 2.2.5). Večji upad je bil zabeležen pri stopnjah delovne aktivnosti novih diplomantov v starostni skupini 20–34 let, ki so se znižale za 4,7 odstotne točke pri nižje usposobljenih osebah in 4,5 odstotne točke pri osebah s splošno sekundarno izobrazbo. Stopnja delovne aktivnosti novih diplomantov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v starostni skupini 20–34 let se je znižala za 3 odstotne točke, z 79,1 % leta 2019 na 76,1 % leta 2020, v treh državah pa je bil zabeležen padec, ki je presegal 10 odstotnih točk (Španija, Ciper in Litva). Delež tistih, ki so pred kratkim zaključili terciarno izobraževanje, se je zmanjšal le za 1,3 točke, kar podpira dolgoročni trend boljših rezultatov zaposlovanja oseb s terciarno izobrazbo.

Slika 2.2.5: Pandemija je vplivala na stopnje delovne aktivnosti pri vseh ravneh izobrazbe

Stopnje delovne aktivnosti po ravni izobrazbe (% oseb v starostni skupini 20–64 let v letu 2020)

Opomba: prekinitev časovne vrste in začasni podatki za Nemčijo.

Vir: Eurostat [ lfsa_ergaed ].

Obstoječe pomanjkanje znanj in spretnosti na trgih dela EU 115 se bo v nekaterih sektorjih in poklicih verjetno nadaljevalo in povečevalo. V raziskavi Evropske investicijske banke iz leta 2020 o naložbah se je delež delodajalcev v EU, ki menijo, da težave pri iskanju delavcev z ustreznimi znanji in spretnostmi ovirajo naložbe, povečal s 66 % v letu 2016 na 76 % v letu 2019, pri čemer se je leta 2020 le malo zmanjšal na 73 % 116 . Eurofound je poročal o povečanju stopnje prostih delovnih mest v sektorju gradbeništva, zdravstva ter informacijske in komunikacijske tehnologije, kjer je bilo pomanjkanje znanj in spretnosti težava že pred pandemijo 117 . Kriza zaradi COVID-19 je morda pospešila obstoječi premik v profilih znanj in spretnosti zaposlenih (glej sliko 2.2.6) ter prehod zaposlovanja na delovnih mestih z nižjo ravnijo kvalifikacij na delovna mesta z višjo ravnijo kvalifikacij 118 . Širši trend je povezan z digitalizacijo, spreminjajočimi se vzorci povpraševanja potrošnikov in povezanimi strukturnimi spremembami v gospodarstvu 119 .

Slika 2.2.6: Delež zaposlenih z nizko in srednjo ravnijo kvalifikacij se je v zadnjem desetletju zmanjševal

Delež skupne stopnje delovne aktivnosti glede na raven kvalifikacij v EU27 (v %, 2011–2020)

Vir: Eurostat [lfsi_educ_a].

Razvoj znanj in spretnosti odraslih je še vedno daleč od običajne prakse po vsej EU; krovni cilj EU do leta 2030 bo podprl nadaljnja prizadevanja v zvezi s to razsežnostjo. Zagotavljanje, da ima delovna sila znanja in spretnosti za trge dela prihodnosti, ostaja velik izziv z velikimi razlikami med državami, čutijo pa se tudi posledice pandemije. Leta 2019 je stopnja udeležbe odraslih (v starostni skupini 25–64 let) v učnih dejavnostih (v predhodnih štirih tednih) dosegla 10,8 %. Zaradi pandemije se je ta stopnja leta 2020 znižala na 9,2 %, kar ne dosega 15-odstotnega cilja, določenega v strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju do leta 2020 (ET 2020) 120 . V Franciji, na Danskem in Švedskem so med letoma 2019 in 2020 zabeležili padec za več kot 5 odstotnih točk. Med državami so na splošno velike razlike in majhna konvergenca. Leta 2020 je cilj preseglo le šest držav (Švedska, Finska, Danska, Nizozemska, Estonija in Luksemburg). Po drugi stani je sedem držav ostalo pod 5 % (Ciper, Grčija, Poljska, Hrvaška, Slovaška, Bolgarija in Romunija). Leta 2020 se je izobraževanja udeležilo več žensk kot moških: 10 % žensk v primerjavi z 8,2 % moških (slika 2.2.7), pri čemer je bila zelo velika razlika na Švedskem (35,5 % žensk in 21,9 % moških) in Finskem (31,7 % v primerjavi s 23 %) 121 . Da bi okrepili prizadevanja na področju izobraževanja odraslih, je Svet pozdravil predlog Komisije o krovnem cilju, da se do leta 2030 v izobraževanje vključi vsaj 60 % odraslih (v zadnjih 12 mesecih) 122 . Cilj podpirata resolucija Sveta o novem evropskem programu za izobraževanje odraslih za obdobje 2021–2030 (v pripravi) ter evropski program znanj in spretnosti, finančno pa ga podpirata ESS+ ter mehanizem za okrevanje in odpornost.

Slika 2.2.7: Pandemija je povzročila nazadovanje pri udeležbi odraslih v izobraževanju v skoraj vseh državah članicah

Udeležba odraslih v izobraževanju (zadnji štirje tedni, starostna skupina 25–64 let), v letih 2019 in 2020, po državah in spolu

Vir: anketa o delovni sili v EU, Eurostat [ trng_lfs_01 ].

Udeležba nizko usposobljenih odraslih v izobraževanju odraslih ostaja precej pod povprečjem. Leta 2020 je v EU povprečna udeležba nizko usposobljenih odraslih v izobraževanju (3,4 %) dosegla približno eno tretjino skupnega števila, v primerjavi z letom 2019 pa se je zmanjšala za 0,9 odstotne točke 123 . Deset držav članic je poročalo o rezultatih pod povprečjem EU (za dodatnih šest držav podatki niso bili na voljo 124 ). Švedska, Finska in Danska so enako kot leta 2019 zabeležile največji delež nizko usposobljenih odraslih, ki so se udeležili izobraževanja (14 % in več). Razlika med spoloma je bila minimalna, čeprav se podatki med državami močno razlikujejo. Največja razlika v korist moških je bila zabeležena v Luksemburgu (6,3 % v primerjavi s 5,1 %), na Malti (4,0 % v primerjavi z 2,9 %) in v Avstriji (4,4 % v primerjavi s 3,5 %), v korist žensk pa na Švedskem (27,7 % žensk v primerjavi s 17,2 % moških), Finskem (20,8 % v primerjavi z 11,3 %) in na Danskem (16,2 % v primerjavi z 12,6 %) 125 . Leta 2020 je bila v EU pri odraslih, ki niso bili rojeni v EU, v starostni skupini 25–64 let (od katerih jih je 38 % nizko usposobljenih v primerjavi z 18,8 % oseb, rojenih v EU 126 ), malo večja verjetnost, da se bodo udeležili izobraževanja kot pri odraslih, rojenih v EU (9,9 % v primerjavi z 9,1 %). Osebe, ki niso bile rojene v EU, pa se manj pogosto udeležijo izobraževanja v Sloveniji (vrzel 4,6 odstotne točke), Italiji (4,3 odstotne točke), Estoniji (4 odstotne točke), Franciji (3,8 odstotne točke) in Latviji (3,8 odstotne točke) 127 .

Pandemija je znatno povečala delež spletnega izobraževanja odraslih, ki se je z 8 % leta 2019 povečal na 13 % leta 2020, potem ko se je od leta 2017 povečal samo za 1 odstotno točko 128 . Podatki kažejo na velike razlike med državami v deležih spletnega izobraževanja odraslih, pri čemer so velike razlike med ženskimi in moškimi zlasti na Cipru in v Estoniji (kjer se je stopnja udeležbe žensk v primerjavi z moškimi povečala za štirikrat), Avstriji, Litvi in na Malti (za trikrat), v Luksemburgu in Grčiji (za več kot dvakrat). Ta razvoj dogodkov še dodatno poudarja pomen zagotavljanja dostopa do digitalnih znanj in spretnosti za vse.

Države članice EU so zabeležile omejen napredek pri zagotavljanju osnovnih digitalnih znanj in spretnosti za odrasle, potrebna pa so tudi znatna nadaljnja prizadevanja za napredna digitalna znanja in spretnosti. Pandemija je znatno povečala povpraševanje po digitalnih znanjih in spretnostih na vseh ravneh kot prečno zahtevo v številnih poklicih in sektorjih 129 . Vendar pa glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov kaže, da je imelo leta 2019 le 56 % odraslih (v starostni skupini 16–74 let) v EU vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti (najnovejši razpoložljivi podatki). Kazalnik kaže tudi pomanjkanje konvergence med državami članicami (slika 2.2.8) in zelo počasen napredek od leta 2014. Da bi pospešili napredek, je v predlogu Komisije o vzpostavitvi programa politike „Pot v digitalno desetletje“ do leta 2030 130 predviden cilj, da bo imelo do leta 2030 80 % ljudi v starostni skupini 16 do 74 let vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti. V EU je bilo zabeleženo spodbudnejše povečanje deleža posameznikov z digitalnimi znanji in spretnostmi, ki presegajo osnovno raven, z 29 % leta 2017 na 31 % leta 2019, vendar so v številnih državah velike vrzeli. Digitalna znanja in spretnosti (na ustrezni ravni) se zahtevajo na več kot 90 % sedanjih delovnih mest in v skoraj vseh sektorjih gospodarstva. Napredek na tem področju je na primer bistvenega pomena, če želi EU zadovoljiti velike potrebe po strokovnjakih s področja IKT 131 . Da bi zagotovili uspešen digitalni prehod EU, je v predlogu „Pot v digitalno desetletje“ predlagan tudi cilj 20 milijonov zaposlenih strokovnjakov s področja IKT do leta 2030 (s poudarkom na povečanju števila strokovnjakinj s področja IKT, ki trenutno predstavljajo le 18 % vseh strokovnjakov v Evropi).

Slika 2.2.8: Velike razlike med državami in počasen napredek na področju digitalnih znanj in spretnosti odraslih

Delež prebivalstva z osnovno ali višjo ravnjo splošne digitalne pismenosti in letna sprememba (v %, 2019 in spremembe glede na leto 2017, glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Prekinitev časovne vrste za Češko, Italijo, Latvijo in Luksemburg leta 2019. Podatki za leto 2017 niso na voljo za Italijo (2019: 42 %).

Vir: Eurostat, spletna koda podatkov [ tepsr_sp410 ].

Pričakuje se, da bo zeleni prehod ustvaril nova delovna mesta in spremenil naloge v številnih poklicih, s čimer se bo še dodatno okrepila potreba po izpopolnjevanju in preusposabljanju delovne sile. Ob ustrezni in pravočasni podpori za preusposabljanje in izpopolnjevanje lahko ustvarjanje delovnih mest, ki izhaja iz politik na področju podnebnih sprememb, doda srednje usposobljena delovna mesta ter pomaga ublažiti trende polarizacije delovnih mest. Napoved znanj in spretnosti Cedefopa 132 iz leta 2021 kaže, da se pričakovani učinek politik evropskega zelenega dogovora med sektorji močno razlikuje. Kljub temu se pričakuje, da se bodo v večini sektorjev spremenile naloge, ne pa da se bo zaposlenost na splošno povečala ali zmanjšala (npr. motorna vozila). Čeprav ni skupno dogovorjene opredelitve zahtevanih znanj in spretnosti za zeleni prehod, se lahko kot pomembne za prihodnost opredelijo tri kategorije znanj in spretnosti: poklicna tehnična znanja in spretnosti, prečna poklicna znanja (kot so digitalna znanja in spretnosti) ter kompetence za vse državljane (npr. okoljska ozaveščenost) 133 . V okviru evropskega programa znanj in spretnosti ter akcijskega načrta za digitalno izobraževanje na ravni EU in držav članic delo poteka na področju izobraževanja ter znanj in spretnosti za zeleni prehod (ter digitalnih znanj in spretnosti).

Kriza zaradi COVID-19 je močneje prizadela mlade, zlasti tiste, ki so morali prvič vstopiti na trg dela. Stopnja brezposelnosti mladih (v starostni skupini 15–24 let) se je v drugem četrtletju leta 2021 povečala na 17,4 %, kar je za 0,6 odstotne točke več kot v drugem četrtletju leta 2020 in 2,5 odstotne točke več kot pred pandemijo (drugo četrtletje leta 2019). To je skoraj trikratnik stopnje brezposelnosti prebivalstva v starostni skupini 25–74 let, ki je v drugem četrtletju leta 2021 znašala 6,2 %. V državah članicah se je brezposelnost mladih med drugim četrtletjem leta 2019 in drugim četrtletjem leta 2021 močno povečala (na Hrvaškem za 13 odstotnih točk, v Litvi za 9,2 odstotne točke, v Sloveniji za 7,7 odstotne točke in na Švedskem za 6,5 odstotne točke, slika 2.2.9). Brezposelnost mladih je bila v nekaterih državah članicah 30-odstotna ali višja (v Španiji je dosegla 38,4 %, v Grčiji 38,2 % in na Švedskem 30 %). Položaj je bil še zlasti težek za mlade, ki so prešli iz izobraževalnega sistema na trg dela. Skupno število pred kratkim zaposlenih v starostni skupini 20–64 let se je leta 2020 v povprečju zmanjšalo na 6,5 milijona na četrtletje v primerjavi s približno 7,5 milijona ljudi v povprečju v prejšnjih letih. Leta 2020 so bile visoke tudi stopnje neprostovoljnih zaposlitev za določen čas pri mladih v starostni skupini 15–24 let, saj jih je bilo 13,2 % zaposlenih za določen čas, ker niso mogli najti stalne zaposlitve (v primerjavi s 6,3 % delavcev v starostni skupini 25–64 let). V Španiji, na Portugalskem, v Italiji in na Hrvaškem je bilo takih več kot četrtina 139 . Podatki o brezposelnosti in zaposlovanju mladih kažejo na strukturni izziv, zaradi katerega so potrebni odločni ukrepi politike za preprečevanje dolgoročno negativnih učinkov na znanja in spretnosti mladih ter njihove možnosti na trgu dela.

Slika 2.2.9: Stopnje brezposelnosti mladih so se med krizo zaradi COVID-19 povišale

Stopnja brezposelnosti mladih (starostna skupina 15–24 let), primerjava med prvim četrtletjem leta 2020 in drugim četrtletjem leta 2021

Opomba: nizka zanesljivost za Bolgarijo, Estonijo, Hrvaško, Luksemburg, Malto in Slovenijo v prvem četrtletju leta 2020. Ni podatkov za Nemčijo za prvo četrtletje leta 2020. Prekinitev časovne vrste za vse države članice v prvem četrtletju leta 2021. Nizka zanesljivost za Hrvaško, Malto in Slovenijo v drugem četrtletju leta 2021. Drugačna opredelitev za Španijo in Francijo za drugo četrtletje leta 2021.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [ LFSQ_URGAED ].

Pretres zaradi COVID-19 je obrnil šestletni trend upadanja števila mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET). Zmanjšanje deleža NEET v starostni skupini 15–29 let z 12,6 % v letu 2019 na 9 % do leta 2030 je eden od dopolnilnih ciljev EU, ki jih je Evropska komisija predlagala v svojem akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic. Zaradi krize se je delež NEET v tej starostni skupini med letoma 2019 in 2020 povečal za 1,1 odstotne točke na 13,7 %. Pred krizo so države članice stalno napredovale pri zniževanju stopenj NEET (z rekordno visokih 16,1 % na rekordno nizkih 12,6 % v EU med letoma 2013 in 2019) 140 . Glavnik kazalnik pregleda socialnih kazalnikov ( Figure 2.2.10 ) kaže, da so se stopnje NEET med letoma 2019 in 2020 zvišale v vseh državah članicah razen dveh (Romunija z zmanjšanjem za 0,2 odstotne točke in Nizozemska brez sprememb). Štiri države so glede na pregled socialnih kazalnikov „države s kritičnimi razmerami“, pri čemer je stopnja NEET že visoka, od leta 2019 pa se je povišala za 1 odstotno točko ali celo več (Španija, Bolgarija, Italija, Grčija). Štiri države članice so zabeležile povišanje, ki močno presega povprečje, za 1,8 odstotne točke ali več (Irska, Španija, Litva in Portugalska), čeprav je stopnja NEET na Portugalskem (11 %) in v Litvi (13 %) ostala pod tehtanim povprečjem EU 141 . Večina držav članic beleži regionalne razlike v stopnjah NEET, ki so v nekaterih primerih znatne (glej Prilogo 3). Okrepljeno jamstvo za mlade krepi ukrepe za boj proti zgodnjemu opuščanju šolanja, zagotavlja priložnosti za vajeništva in pripravništva ter zagotavlja podporo s strani služb za zaposlovanje, zlasti v smislu svetovanja, orientacije in mentorstva 142 . 

Slika 2.2.10: Stopnje NEET so se zvišale v vseh državah članicah razen dveh in v več državah vzbujajo zaskrbljenost

Stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (v starostni skupini 15–29 let) (v % ter sprememba med letoma 2019 in 2020, glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat [ edat_lfse_35 ].

Spremembe v stopnji NEET med upadom gospodarske rasti so bile posledica povečanja brezposelnosti in neaktivnosti. Med letoma 2019 in 2020 se je delež neaktivnih NEET v EU povečal za 0,8 odstotne točke (s 7,8 % na 8,6 %), stopnja brezposelnih NEET pa za 0,4 odstotne točke (s 4,8 % na 5,2 %). Leta 2020 je bila stopnja neaktivnih NEET zlasti visoka v Italiji (15,7 %), Bolgariji (14,7 %), Romuniji (11,5 %) in na Madžarskem (10,5 %) (slika 2.2.11). Stopnja neaktivnih NEET je bila razmeroma nizka v Luksemburgu (3,7 %), na Švedskem (3,9 %) in Nizozemskem (4,1 %). Med ženskami je veliko več neaktivnih NEET v primerjavi z brezposelnimi (10,8 % v primerjavi s 4,6 %), medtem ko sta ti stopnji pri moških skoraj enaki. Pri ženskah NEET so oskrbovalske obveznosti petkrat pogosteje razlog za neaktivnost kot pri moških 143 . Izziv podpore neaktivnim NEET je še večji zaradi njihovih različnih osebnih okoliščin 144 . Lahko so na primer začasno odpuščeni, čakajo na vrnitev na delo, so odvrnjeni od iskanja zaposlitve, skrbijo za družinskega člana, trpijo za boleznijo ali so invalidi. To so razmere, v katerih so potrebni različni posebej prilagojeni ukrepi politike.

Slika 2.2.11: Večina NEET v državah EU je neaktivnih, vendar se delež med državami članicami znatno razlikuje

Stopnja neaktivnih in brezposelnih NEET (starostna skupina 15–29 let) v državah članicah EU (v %, 2020)

Opomba: države so razvrščene po padajočem deležu neaktivnih NEET. Nemčija: prekinitev časovne serije, začasno.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [edat_lfse_20].

Na splošno je bila stopnja NEET leta 2020 višja med mladimi, ki niso bili rojeni v EU, pri čemer so se ženske spoprijemale s posebej kritičnimi razmerami. Leta 2020 je v EU v povprečna stopnja NEET med mladimi (starimi 15–29 let), rojenimi zunaj EU, znašala 24,6 %, med mladimi, rojenimi v EU, pa 12,7 % 145 . V šestih državah se je stopnja NEET, ki niso bili rojeni v EU, medletno skokovito povišala za več kot 3 odstotne točke (Španija, Italija, Avstrija, Luksemburg, Irska in Finska), Slovenija in Malta pa sta zabeležili znatno izboljšanje (–6,6 odstotne točke oz. –3,9 odstotne točke). Na ravni EU je bila stopnja NEET v letu 2020 višja pri ženskah kot pri moških (za 2,9 odstotne točke). V primerjavi z ženskami, ki so bile rojene v EU, je bila pri ženskah, ki niso bile rojene v EU, zabeležena povprečna stopnja NEET v EU v višini 31,3 %, kar ustreza vrzeli 17,5 odstotne točke. Na ravni države je bila pri ženskah, ki niso bile rojene v EU, zabeležena velika vrzel v NEET v višini več kot 20 odstotnih točk v primerjavi z njihovimi vrstnicami, rojenimi v EU, v Grčiji, Italiji, Belgiji, Avstriji, Nemčiji in Franciji. V Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu, Sloveniji in Avstriji je bila stopnja NEET pri ženskah, ki niso bile rojene v EU, vsaj trikrat višja.

Sestava delovne sile se zaradi demografskih sprememb prilagaja in povišujejo se stopnje delovne aktivnosti starejših delavcev. Leta 2010 je bilo v EU 24,3 milijona delavcev v starostni skupini 55–64 let v primerjavi s 143,4 milijona, ki so bili stari 25–54 let. Desetletje pozneje, leta 2020, se je število delavcev v starostni skupini 25–54 let zmanjšalo za 1,7 milijona, število starejših delavcev pa se je povečalo za 11,5 milijona. Stopnja delovne aktivnosti starejših delavcev se je med pandemijo povečala, in sicer z 59,1 % leta 2019 na 59,6 % leta 2020. Do tega povečanja je prišlo po desetletju izboljšav (s 44,7 % leta 2020). To povečanje je bilo večje pri ženskah, in sicer se je zvišalo s 37 % leta 2010 na 53,4 % leta 2020, pri čemer se je vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma pri tej starostni skupini zmanjšala za približno 3 odstotne točke. Razlike med državami članicami so ostale, čeprav je v nekaterih državah z nizko stopnjo delovne aktivnosti leta 2010, kot so Malta, Italija, Poljska in zlasti Madžarska, prišlo do znatnih izboljšav. Hkrati je bil upad delovnih ur pri starejših delavcih med pandemijo večji 146 .

Znižanje stopnje delovne aktivnosti je bilo izrazitejše pri moških kot pri ženskah, kar pojasnjuje rahlo zmanjšanje še vedno velike vrzeli stopnje delovne aktivnosti med spoloma. Med letoma 2019 in 2020 se je stopnja delovne aktivnosti žensk (v starostni skupini 20–64 let) v EU v povprečju znižala za 0,5 odstotne točke 147 in leta 2020 dosegla 66,7 %. Zaradi nekoliko večjega upada stopenj delovne aktivnosti moških (za 0,9 odstotne točke) je glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov za vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma pokazal rahel upad (z 11,5 % na 11,1 %). Vrzel kljub temu ostaja velika z velikimi razlikami med državami. Najmanjšo vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma v letu 2020 so zabeležile Litva (1,7 odstotne točke), Finska (2,9 odstotne točke), Latvija (3,8 odstotne točke) in Švedska (4,9 odstotne točke), vse od teh držav pa se uvrščajo med „najuspešnejše države“ (slika 2.2.12). Na drugi strani so bile kot „države s kritičnimi razmerami“ v pregledu socialnih kazalnikov razvrščene Italija (19,9 odstotne točke), Romunija (19,3 odstotne točke), Grčija (18,9 odstotne točke), Madžarska (16,1 odstotne točke) in Poljska (15,7 odstotne točke). Več držav beleži velike regionalne razlike pri vrzeli stopnje delovne aktivnosti med spoloma (glej Prilogo 3). Kljub rahlemu izboljšanju vrzeli stopnje delovne aktivnosti med spoloma v EU27 že drugo leto zapored ni bilo konvergence, saj so se razmere v številnih državah članicah z velikimi vrzelmi stopnje delovne aktivnosti med spoloma v letu 2020 poslabšale. 

Slika 2.2.12: Vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma je še vedno velika, pri čemer so med državami članicami precejšnje razlike

Vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma (starostna skupina 20–64 let) (v % in letna sprememba v obdobju 2019–2020, glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat, [ tesem060 ].

Vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma je večja, če upoštevamo zaposlitev v ekvivalentu polnega delovnega časa (EPDČ). Leta 2020 se je vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma v EPDČ pri osebah v starostni skupini 20–64 let 148 v primerjavi z letom 2019 nekoliko zmanjšala (za 0,3 odstotne točke) in je znašala 17,1 %. To v veliki meri odraža dejstvo, da so ženske pogosteje delale s krajšim delovnim časom (29,1 % zaposlenih žensk v primerjavi s 7,8 % moških leta 2020). To zmanjšanje vrzeli stopnje delovne aktivnosti v EPDČ je bilo nekoliko manjše kot pri zaposlenosti na splošno, deloma tudi zaradi večjega zmanjšanja števila opravljenih delovnih ur zaposlenih žensk med krizo. Vrzeli med spoloma v EPDČ so bile leta 2020 najmanjše v Litvi, na Finskem in v Latviji, največje pa na Malti (21,8 odstotne točke), Nizozemskem (23 odstotnih točk) in v Italiji (24,5 odstotne točke). V ozadju tega razvoja so razlike v zastopanosti žensk in moških v sektorjih in poklicih, ki jih je prizadela kriza 149 , razlike med spoloma pri opravljanju dela na daljavo ter posledice nenadnega povečanja neplačanega oskrbovalskega dela (kar je ženskam pogosto še otežilo usklajevanje dela z oskrbovalskimi obveznostmi).

Medtem ko je bilo zmanjšanje zaposlenosti med krizo nekoliko izrazitejše pri moških, je bilo zmanjšanje skupnega števila opravljenih delovnih ur 150 izrazitejše pri ženskah. Delež žensk in moških, ki delajo v poklicih, kjer je bilo mogoče preprečiti izgubo zaposlitve, se pogosto razlikuje, kar pomaga pojasniti razlike med spoloma, opažene pri izgubi zaposlitve in skrajšanju delovnega časa 151 . Med zadnjim četrtletjem leta 2019 in zadnjim četrtletjem leta 2020 se je skupno število opravljenih delovnih ur v glavni zaposlitvi pri ženskah v EU v povprečju zmanjšalo za 6,1 odstotne točke v primerjavi s 4,3 odstotne točke pri moških. Število opravljenih delovnih ur pri ženskah se je zmanjšalo v vseh državah članicah razen dveh (Malta in Luksemburg), čeprav se je obseg po državah precej razlikoval (slika 2.2.13). V Avstriji, Grčiji, na Irskem in v Italiji je bil pri ženskah v indeksu skupnega števila opravljenih delovnih ur zabeležen padec za več kot 8 odstotnih točk. Od konca leta 2020 se je skupno število opravljenih delovnih ur v EU nekoliko dvignilo tako pri ženskah kot pri moških, čeprav v drugem četrtletju leta 2021 ravni pred krizo še niso bile dosežene.

Slika 2.2.13: Med državami obstajajo velike razlike v zmanjšanju števila opravljenih delovnih ur po spolu

Sprememba indeksa skupnega števila opravljenih delovnih ur po spolu (v %, sprememba med zadnjim četrtletjem leta 2019 in letom 2020)

Opomba: indeks skupnega dejanskega števila opravljenih delovnih ur v okviru glavne zaposlitve, pri čemer je referenca (100) leto 2006 (letno povprečje). Indeks prikazuje spremembo skupnega dejanskega števila delovnih ur v zadevnem četrtletju leta v primerjavi z dejanskim številom delovnih ur v letu 2006. Na vrednost indeksa vplivata število zaposlenih oseb v zadevnem četrtletju leta in število opravljenih delovnih ur vsake od teh zaposlenih oseb; temelji na sezonsko prilagojenih podatkih. Podatki za Nemčijo niso na voljo.

Vir: Eurostat ( lfsi_ahw_q ).

Vpliv starševstva na zaposlenost je večji pri ženskah kot pri moških. Leta 2020 je bila stopnja delovne aktivnosti pri moških v starostni skupini 25–49 let z vsaj enim otrokom, mlajšim od šestih let, v vseh državah članicah višja kot pri njihovih vrstnikih brez majhnih otrok (za 10,4 odstotne točke). Enak negativen učinek je bil opažen pri ženskah (za 11,8 % odstotne točke na ravni EU) v vseh državah članicah razen dveh (Portugalska in Hrvaška), tako da povprečna vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma pri osebah z vsaj enim majhnim otrokom v EU znaša 32,2 odstotne točke (slika 2.2.14). Na Češkem, Madžarskem in Slovaškem je negativni vpliv starševstva pri ženskah v tej skupini še posebno velik (večji od 40 odstotnih točk) 152 . Ta izid je lahko delno povezan s porazdelitvijo obveznosti oskrbe otrok: leta 2016 je za otroke vsak dan skrbelo več kot 85 % mater v primerjavi s 65 % moških (zadnji razpoložljivi podatki) 153 . Ravni izobrazbe so tesno povezane z vplivom materinstva na delo: leta 2020 je stopnja delovne aktivnosti nizko usposobljenih žensk z vsaj enim otrokom, mlajšim od šestih let, znašala 35,3 % v primerjavi z 61,9 % žensk s srednješolsko izobrazbo in 79,5 % žensk s terciarno izobrazbo.

Slika 2.2.14: V EU je pri ženskah z majhnimi otroki višja stopnja delovne aktivnosti kot pri ženskah brez otrok samo v dveh državah

Vpliv starševstva na zaposlenost pri moških in ženskah (v starostni skupini 25–49 let) leta 2020

Opomba: vpliv starševstva na zaposlenost je razlika v odstotnih točkah v stopnjah delovne aktivnosti pri materah (očetih) z vsaj enim otrokom, mlajšim od šest let, in pri ženskah (moških) brez otrok.

Vir: Eurostat [ lfst_hheredch ].

Usklajevanje delovnih in starševskih obveznosti je bilo za ženske med pandemijo COVID-19 razmeroma zahtevnejše. Zgodnji podatki o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja očetov in mater med pandemijo kažejo, da so imele verjetno ženske več težav pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Spomladi 2020 je na primer 20 % zaposlenih mater v primerjavi s 13 % zaposlenih očetov poročalo, da se zaradi družinskih obveznosti vedno ali večino časa težko osredotočajo na svoje delo. Nasprotno je ta delež leta 2015 zajemal samo 4 % zaposlenih mater in 3 % zaposlenih očetov 154 . V nekaterih državah članicah (Belgija, Nemčija, Nizozemska, Luksemburg, Francija, Estonija) je več kot petina zaposlenih staršev poročala o težavah v zvezi s tem. Razmere so se med pandemijo sčasoma izboljšale, vendar se ženske še vedno spoprijemajo z večjimi težavami.

Na brezposelnost žensk močno vpliva dostop do kakovostne in cenovno sprejemljive predšolske vzgoje in varstva. Glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov o otroškem varstvu ocenjuje, da je delež otrok, mlajših od treh let, ki so vključeni v formalno predšolsko vzgojo in varstvo leta 2019 na ravni EU27 znašal 35,3 % 155 , s čimer je bil presežen barcelonski cilj 33-odstotne udeležbe. Vendar med državami članicami še vedno obstajajo razlike, saj jih 16 še vedno ni doseglo cilja. Analiza pregleda socialnih kazalnikov za pet držav članic (Češko, Madžarsko, Slovaško, Poljsko in Romunijo) kaže, da so to „države s kritičnimi razmerami“ 156 (slika 2.2.15). Po drugi strani pa je na Danskem, Nizozemskem in v Luksemburgu več kot 60 % otrok, mlajših od treh let, vpisanih v predšolsko vzgojo in varstvo. Vendar jih večina na Nizozemskem obiskuje manj kot 30 ur na teden. Za zmanjšanje vrzeli stopnje delovne aktivnosti med spoloma je bistveno, da je zagotavljanje formalnega otroškega varstva združljivo z delom s polnim delovnim časom. S tem se prepreči, da bi bil eden od staršev, običajno mati, prisiljen opravljati delo s krajšim delovnim časom, kar bi imelo negativne posledice za rezultate na trgu dela ter ustreznost zaslužka in pokojnine. Ustrezne politike za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, kot so prožne ureditve dela in dopust iz družinskih razlogov, imajo prav tako pomembno vlogo pri zmanjševanju ovir za udeležbo ljudi z oskrbovalskimi obveznostmi na trgu dela. Če jih ženske in moški uporabljajo uravnoteženo, lahko prispevajo tudi k zmanjševanju vrzeli stopnje delovne aktivnosti med spoloma.

Slika 2.2.15: Med državami članicami ostajajo velike razlike glede uporabe storitev otroškega varstva

Otroci, mlajši od treh let, ki so vključeni v formalno otroško varstvo, in letna sprememba (v %, 2020 in letne spremembe glede na leto 2019, glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat [ tepsr_sp210 ].

Ker se prebivalstvo EU stara, bodo velike razlike med spoloma pri oskrbovalskih obveznostih verjetno imele večje posledice na zaposlenost in družbo. Leta 2020 je bilo v EU približno 5,7 milijona žensk, starih 15–64 let, ki so bile neaktivne zaradi oskrbovalskih obveznosti (približno 16 % vseh neaktivnih žensk) v primerjavi s samo 0,3 milijona moških (ali približno 1 % neaktivnih moških). Velik je tudi delež žensk (59 %) med neformalnimi oskrbovalci, starimi 18 let ali več, ki negujejo odrasle v družinskem ali družbenem okolju (kot so odrasli invalidi ali bolniki) 157 . Razlika med moškimi in ženskami je največja v starostni skupini 45–64 let, v povprečju znaša 8 odstotnih točk. Poleg tega ženske porabijo več časa za zagotavljanje neformalne oskrbe (17 ur tedensko v primerjavi s 14 urami pri moških) 158 . Glede na to ima zagotavljanje ustreznih in cenovno dostopnih storitev oskrbe, tako predšolske vzgoje in varstva kot dolgotrajne oskrbe, pomembno vlogo pri krepitvi udeležbe žensk na trgu dela (glej okvir 6 o dolgotrajni oskrbi).

Obdavčitev znatno prispeva k pastem neaktivnosti prejemnikov drugega dohodka v gospodinjstvu v večini držav članic, kar pomembno vpliva na enakost spolov. Past neaktivnosti 159 za prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu 160 (v družini z dvema otrokoma) je največja v Litvi, na Danskem, v Sloveniji, Belgiji, Nemčiji in Romuniji (glej sliko 2.2.16). Če se na primer neaktivni zakonec z dvema otrokoma v Litvi zaposli in za to prejme 67 % povprečne plače, je zaradi davkov in ukinjenih nadomestil ob več kot 70 % svojega zaslužka. Nasprotno pa ta past v Estoniji in na Nizozemskem znaša manj kot 20 %, na Cipru pa manj kot 10 %. Prispevek obdavčitve je najizrazitejši v Belgiji, Nemčiji in Romuniji, pri čemer je potencialna izguba prihodka prejemnika drugega dohodka v gospodinjstvu ob vključitvi v plačano zaposlitev za 67 % povprečne plače višja od 40 %. Več kot tri četrtine prejemnikov drugega dohodka v gospodinjstvu (78 %) v EU so ženske. Na njihovo udeležbo na trgu torej vplivata stopnja skupne obdavčitve skupnega dohodka para (vključno s prenosljivimi davčnimi dobropisi) in zasnova sistema socialnih prejemkov (npr. ukinitev prejemkov na podlagi premoženjskega stanja). Skupni progresivni davčni sistemi lahko zvišajo mejne davčne stopnje za osebe brez dohodkov ali nižjimi dohodki, saj je njihov dohodek dejansko obdavčen po višji mejni davčni stopnji v skladu z njegovim partnerjem z višjim dohodkom. Taki sistemi lahko zato prispevajo k vrzelim stopnje delovne aktivnosti med spoloma in neprilagojenim plačilnim vrzelim med spoloma.

Slika 2.2.16: Efektivna davčna stopnja ob nastopu zaposlitve za prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu v EU znaša več kot 30 % zaslužka

Past neaktivnosti za prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu (v %, 2020)

Opomba: (1) podatki veljajo za prejemnika drugega dohodka v gospodinjstvu, ki prejme 67 % povprečne plače, v družini z dvema prejemnikoma dohodka in dvema otrokoma; glavni prejemnik dohodkov prejema povprečno plačo; (2) prispevek obdavčitve (vključno s prispevki za socialno varnost) se nanaša na odstotek dodatnega bruto dohodka, ki je obdavčen zaradi obdavčitve in prispevkov za socialno varnost (drugi elementi, ki prispevajo k pasti nizkih plač, so ukinjena nadomestila za primer brezposelnosti, socialna pomoč in stanovanjski dodatki).

Vir: podatkovna zbirka Evropske komisije, GD ECFIN, o kazalnikih davkov in socialnih prejemkov na podlagi modela davkov in socialnih prejemkov OECD (posodobljeno marca 2021).

Na udeležbo žensk na trgu dela lahko negativno vplivata tudi povečanje davkov in prehitra ukinitev nadomestil s povečanjem delovnega časa. Ta pojav (znan kot „past nizkih plač“) lahko vpliva na ljudi, ki so aktivni in delajo s krajšim delovnim časom. Pri prejemnikih drugega dohodka v gospodinjstvu ima obdavčitev ključno vlogo pri določanju resnosti te pasti nizkih plač v večini držav članic. Na sliki 2.2.17 je prikazan odstotek dodatnih dohodkov, ki se „znižajo zaradi obdavčitve“, ko prejemniki drugega dohodka v gospodinjstvu povečajo število svojih delovnih ur in s tem svoj zaslužek z ene tretjine na dve tretjini povprečne plače. Prejemniki drugega dohodka v gospodinjstvu lahko v povprečju izgubijo približno tretjino svojega dodatnega zaslužka, ki se v Litvi dvigne nad 100 % (zaradi visoke vrednosti izgubljenih stanovanjskih dodatkov), v Belgiji pa do 60 %. Prispevek obdavčitve pri tem je največji v Belgiji, sledi pa ji Nemčija.

Slika 2.2.17: V številnih državah članicah je ob zvišanju plače obdavčen velik del dohodkov prejemnikov drugega dohodka v gospodinjstvu

Odstotek dodatnega dohodka, ki se zmanjša zaradi obdavčitve, kadar se dohodek prejemnika drugega dohodka v gospodinjstvu dvigne s 33 % na 66 %, prejemnik glavnega dohodka pa prejema 100 % povprečne plače, v gospodinjstvu z dvema otrokoma (v %, 2020)

Vir: podatkovna zbirka Evropske komisije, GD ECFIN, o kazalnikih davkov in socialnih prejemkov na podlagi modela davkov in socialnih prejemkov OECD (posodobljeno marca 2021).

Plačilna vrzel med spoloma ostaja velika kljub rahlemu izboljšanju. Čeprav ima terciarno izobrazbo več žensk kot moških 161 , se je neprilagojena plačilna vrzel med spoloma 162 na ravni EU medletno le rahlo spremenila (14,1 % leta 2019, pri čemer se je od leta 2018 zmanjšala za 0,3 odstotne točke). To nadaljuje trend rahlega izboljšanja, saj se je stanje med letoma 2013 in 2019 izboljšalo za 1,9 odstotne točke. Neprilagojena plačilna vrzel med spoloma ostaja večja od 20 % v Estoniji in Latviji, najnižje vrednosti (med 1 % in 5 %) pa so evidentirane v Italiji, Luksemburgu in Romuniji 163 . Od leta 2013 se je stanje precej izboljšalo v Estoniji, Španiji, Luksemburgu in na Cipru (za 8,1 odstotne točke, 5,9 odstotne točke, 4,9 odstotne točke oz. 4,8 odstotne točke), na Hrvaškem in v Latviji pa se je plačilna vrzel med spoloma povečala za več kot 2 odstotni točki (slika 2.2.18). Na plačilne vrzeli močno vplivajo sektorska in poklicna spolna segregacija ter razlike v doseženi izobrazbi 164 . Pomembno vlogo imajo verjetno imeli tudi številni drugi dejavniki, vključno s spolnimi stereotipi, težavami pri usklajevanju dela z oskrbovalskimi obveznosti (kar ima za posledico tudi prekinitve poklicne poti), diskriminacijo in nepreglednimi plačnimi strukturami 165 . Plačilne vrzeli se kopičijo skozi vse življenje in pogosto vodijo v pokojninske vrzeli med spoloma, ki so leta 2019 v EU27 pri osebah v starostni skupini 65–74 let znašale 29,5 %, pri čemer so bile razlike med državami članicami velike (razlika v Estoniji je leta 2019 znašala manj kot 1 % v primerjavi z Luksemburgom s 46 %). Komisija je marca 2021 v okviru prizadevanj za reševanje tega izziva predstavila predlog direktive o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo s preglednostjo plačil in mehanizmi za izvrševanje 166 .

Slika 2.2.18: Kljub zmernim izboljšavam od leta 2013 plačilna vrzel med spoloma ostaja velika v več državah članicah

Sprememba v neprilagojeni plačilni vrzeli med spoloma; industrija, gradbeništvo in storitve (2013–2019).

Opomba: vrednosti za Irsko se nanašajo na leto 2018; vrednosti za Grčijo se nanašajo na leti 2014 in 2018.

Vir: Eurostat [tesem180].

Obstaja velik potencial za večjo udeležbo invalidov na trgu dela. Načelo 17 evropskega stebra socialnih pravic poziva k vključevanju invalidov, zlasti z večjo udeležbo na trgu dela. Revidirani pregled socialnih kazalnikov vključuje glavni kazalnik za spremljanje njihovega vključevanja na trg dela kot sredstva za zmanjšanje neenakosti in prispevanje k doseganju zaposlitvenih ambicij, določenih v strategiji o pravicah invalidov 167 . Vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov 168 je leta 2020 v EU znašala 24,5 odstotne točke. Kazalnik pregleda socialnih kazalnikov kaže zelo raznoliko uspešnost držav članic (glej sliko 2.2.19). Vrzel je bila največja v Belgiji (nad 35 odstotnih točk), Bolgariji, na Hrvaškem, v Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in v Romuniji (nad 30 odstotnih točk), najmanjša pa na Danskem, Portugalskem in Finskem (pod 20 odstotnih točk). Pandemija COVID-19 je poglobila že obstoječe omejitve pri dostopu dostop do zaposlitve 169 . Med državami so se pojavile razlike pri razvoju vrzeli stopnje delovne aktivnosti invalidov med letoma 2019 in 2020. Nemčija se je s povečanjem za 5,9 odstotne točke uvrstila med „države s kritičnimi razmerami“, tri države (Švedska, Malta in Romunija) pa so „države, ki jih je treba spremljati“. Vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov se je od začetka merjenja leta 2014 v EU še povečala (za 1,8 odstotne točke). Leta 2019 je bila stopnja brezposelnosti v EU27 prav tako precej višja med invalidi (17,3 % v primerjavi z 8,3 %) 170 , kar kaže na nujno potrebo po ukrepih politike na tem področju. 

Slika 2.2.19: Vrzel stopnje delovne aktivnosti invalidov ostaja velika, velike pa so tudi razlike med državami članicami

Vrzel stopnje delovne aktivnosti med invalidi in neinvalidi leta 2020 v primerjavi z letom 2019 (starostna skupina 20–64 let) (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Nemčijo in Luksemburg za leto 2020; začasni podatki za Francijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško za leto 2020. Vrednost za EU27 je ocenjena.

Vir: EU-SILC 2020, Eurostat, [ htlh_dlm200 ].

Rezultati oseb, ki niso bile rojene v EU, na trgu dela so manj zadovoljivi v primerjavi z državljani, rojenimi v EU, in mobilnimi državljani EU. Stopnje delovne aktivnosti za osebe, ki niso bile rojene v EU, v starostni skupini 20–64 let so leta 2020 zaostajale za stopnjami delovne aktivnosti oseb, rojenih v EU (62 % v primerjavi s 73,5 %), in so se glede na čas pred krizo še poslabšale. Med letoma 2019 in 2020 se je stopnja brezposelnosti pri osebah, ki niso bile rojene v EU, v starostni skupini 15–74 let povišala za 2,1 odstotne točke na 16,9 %, stopnja brezposelnosti pri osebah, rojenih v EU, pa se je povečala za 0,3 odstotne točke na 6,5 %, kar kaže na nesorazmeren vpliv COVID-19 171 na prvo skupino. Non-EU migrants tend to be over-represented in low-skilled jobs (they hold over one in four low-skilled jobs in the EU) while at the same time they are more likely to be overqualified than natives 172 . Ta delež je večji od 40 % v Avstriji, Nemčiji in na Švedskem ter večji od 60 % v Luksemburgu. Položaj žensk z migrantskim ozadjem je še zlasti kritičen, saj se je njihova vrzel stopnje aktivnosti v letu 2020 povečala na 10,8 odstotne točke, pri čemer je stopnja aktivnosti še posebej nizka (pod 60 %) v Franciji, Belgiji in Italiji. Migranti iz tretjih držav, ki skupaj z mobilnimi delavci v EU predstavljajo znaten delež tako imenovanih „kritičnih delavcev“, so od začetka pandemije prispevali k delovanju gospodarstva 173 . However, even within the ‘essential worker’ category, migrants faced higher risks of losing their jobs than the native-born 174 .

2.2.2    Odziv politike 

Države članice sprejemajo ukrepe za izboljšanje udeležbe v predšolski vzgoji in varstvu ter njene kakovosti. V Litvi imajo od septembra 2021 družine, ki so izpostavljene tveganju revščine, zagotovljen dostop do predprimarne vzgoje in izobraževanja za otroke, mlajše od šestih let. Zakonska pravica so predprimarne vzgoje in izobraževanja se bo postopoma razširila: občine bi morale predšolsko vzgojo in varstvo zagotoviti vsem štiriletnim otrokom, katerih starši potrebujejo mesto leta 2023, vsem triletnim otrokom leta 2024 in vsem dveletnim otrokom leta 2025. Možnost vključitve v predprimarno vzgojo in izobraževanje se bo septembra 2023 spustila s šestih na pet let. V Estoniji so načrtovane spremembe zakona o predprimarni vzgoji in izobraževanju, da bi se opredelili strukturirani učni izidi, pri čemer bi se osredotočili na ocenjevanje razvoja otrok in ne na njihovo prisotnost. To bi moralo prispevati k izboljšanju kakovosti predšolske vzgoje in varstva. Ciper v okviru svojega načrta za okrevanje in odpornost od zadnjega četrtletja leta 2022 načrtuje zagotavljanje brezplačne obvezne predprimarne vzgoje in izobraževanja od četrtega leta naprej, vključno z gradnjo in obnovo otroških vrtcev v občinah, ter nepovratna sredstva za brezplačno predšolsko vzgojo in varstvo v skupnosti in zasebnih vrtcih, kar dopolnjujejo ukrepi, ki bodo financirani iz ESS+. Bolgarija je leta 2020 začela izvajati triletni program, podprt z nacionalnim proračunom, za izgradnjo 67 novih otroških vrtcev. V Španiji bo iz načrta za okrevanje in odpornost financiranih 60 000 novih mest za predšolsko vzgojo in varstvo.

Za znižanje stopenj in pomoč pri prehodu na trg dela so potrebne celovite strategije, ki se osredotočajo na temeljne vzroke zgodnjega opuščanja šolanja. V skladu z načelom 1 stebra o izobraževanju, usposabljanju in vseživljenjskem učenju ostaja prednostna naloga EU zmanjšati delež mladih, ki izobraževanje in usposabljanje opustijo, preden zaključijo srednješolsko izobraževanje. Uspešni pristopi politike združujejo ukrepe za preprečevanje, posredovanje in kompenzacijo na vseh ravneh. REACT-EU v Bolgariji podpira projekt za preprečevanje prekinitve izobraževalnega procesa in podporo vključevanju z zmanjšanjem tveganja osipa, povezanega z učenjem na daljavo. Obravnavanje zgodnjega opuščanja šolanja v Romuniji je podprto z namensko reformo in naložbami iz nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, katerih cilj je bolje opredeliti otroke, pri katerih obstaja tveganje osipa, ter uvesti ciljno usmerjene ukrepe, vključno z nepovratnimi sredstvi za šole. Nedavna reforma izobraževalnega sistema na Finskem je podaljšala šoloobvezno starost s 16 na 18 let, da bi mladi lahko izpolnili bodisi srednješolski program in opravili maturo bodisi pridobili poklicno srednješolsko kvalifikacijo. Na Cipru se s pomočjo Instrumenta za tehnično podporo pripravlja akcijski načrt za opredelitev rešitev za zadržanje in vključevanje učencev, pri katerih obstaja tveganje osipa. Cilj belgijskega načrta za okrevanje in odpornost je zmanjšanje zgodnjega opuščanja šolanja v francosko govoreči skupnosti v Belgiji, vključno z okrepitvijo osebne orientacije za ranljive mlade, odpravljanjem negativnih učinkov krize zaradi COVID-19 in reformo organizacijskih struktur. Cilj načrta za okrevanje in odpornost Malte je odpraviti zgodnje opuščanje šolanja ter zagotoviti pravočasno in učinkovito ukrepanje s slednjem podatkov o vsakem učencu v javnih šolah od vrtca do zadnje faze njegove izobraževalne poti.

Po krizi zaradi COVID-19 so prednostna naloga ambiciozne in učinkovite korektivne politike za kompenzacijo izgube znanja, spodbujanje digitalnega izobraževanja ter spodbujanje vključenosti in pravičnosti v izobraževanju in usposabljanju. Romunija bo v okviru pomoči REACT-EU spodbujala korektivne izobraževalne ukrepe za kompenzacijo izgube znanja zaradi zaprtja šol. 30 milijonov EUR bo dodeljenih za financiranje obšolskih dejavnosti in dopolnilnega pouka za 168 000 prikrajšanih učencev, vključno z Romi in učenci, ki živijo na podeželskih območjih. V Bolgariji je bilo v okviru pomoči REACT-RU namenjenih 109,5 milijona BGN (57 milijonov EUR) za podporo šolskemu izobraževanju po pandemiji z zagotavljanjem tehničnih sredstev in specializiranih usposabljanj za učenje na daljavo v elektronskem okolju. Ti ukrepi so namenjeni učencem, učiteljem, šolskim mediatorjem in staršem. Nizozemska je februarja 2021 napovedala izredne naložbe v izobraževanje za kompenzacijo izgub znanja, povezanih s pandemijo. Nacionalni izobraževalni program zajema vse ravni izobraževanja, njegov proračun pa je 8,5 milijarde EUR. Šole z večjim deležem prikrajšanih učencev bodo prejele sorazmerno večji delež sredstev. Portugalska s programom za digitalizacijo šol spodbuja digitalni prehod na področju izobraževanja in usposabljanja. Ob podpori naložbenih pobud v odziv na koronavirus (CRII in CRII+) je zagotovila informacijsko opremo za prikrajšane učence ter usposabljanje učiteljev na področju digitalnih kompetenc. Češka, Grčija, Irska in Slovaška nameravajo uporabiti sredstva iz mehanizma za okrevanje in odpornost, da bi učencem in dijakom iz družin z nizkimi dohodki zagotovile opremo IKT in digitalna orodja, medtem ko belgijski in slovenski načrt za okrevanje in odpornost zajemata znatne naložbe v digitalno infrastrukturo v šolah.V malteškem načrtu za okrevanje in odpornost so zajete naložbe v enote za avtizem in multisenzorične učilnice v šolah. Slovaška namerava uporabiti mehanizem za okrevanje in odpornost za podporo vključevanju otrok s posebnimi izobraževalnimi potrebami in otrok iz prikrajšanih socialno-ekonomskih okolij, vključno z Romi.

Pospešitev digitalne preobrazbe, ki jo je povzročila pandemija, je pripeljala do okrepljenih prizadevanj držav članic na področju digitalnih znanj in spretnosti za trg dela v skladu z načelom 1 stebra (izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje). EU usklajuje in podpira prizadevanja za digitalna znanja in spretnosti prek koalicije za digitalna znanja in spretnosti ter delovna mesta, platforme za digitalne spretnosti in delovna mesta 175 in akcijskega načrta za digitalno izobraževanje. Številne države članice so v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost načrtovale ukrepe v zvezi z digitalnimi znanji in spretnostmi. Na Irskem so v akcijskem načrtu Technology Skills 2022: Ireland’s Third ICT Skills Action Plan (Tehnološka znanja in spretnosti za leto 2022: tretji irski akcijski načrt za znanja in spretnosti na področju IKT) opredeljene prednostne naloge za digitalna znanja in spretnosti na področju izobraževanja ter za strokovnjake s področja IKT. Prihodnji akcijski načrt Cipra, imenovan „e-skills Action Plan“ (akcijski načrt za e-znanja in spretnosti), v okviru načrta za okrevanje in odpornost vključuje ukrepe za vključevanje digitalnih znanj in spretnosti v izobraževalni sistem ter uskladitev učnih načrtov s potrebami trga dela. Romunija načrtuje naložbe v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost za osebe v preduniverzitetnem izobraževanju, visokošolskem izobraževanju, za odrasle in javno upravo. Italija je julija 2020 opredelila nacionalno strategijo za digitalna znanja in spretnosti s štirimi vrstami ukrepov za študente, aktivno delovno silo, strokovnjake na področju IKT in državljane. V številnih državah članicah so cilji za razvoj digitalnih znanj in spretnosti zajeti v splošnih nacionalnih strategijah izobraževanja, strategijah ali politikah digitalizacije industrije ali zaposlovanja, kot je program digitalne delovne sile za Madžarsko , litovski  časovni načrt digitalizacije za obdobje 2019–2030 in nacionalna strategija digitalizacije šolskega sistema na Švedskem. Na Finskem se strategije in projekti na področju umetne inteligence izvajajo na nacionalni ravni, v Latviji pa ima strategija za kibernetsko varnost za obdobje 2019–2022 posebne cilje za izobraževanje osebja javne in lokalne uprave o varnosti IKT ter zagotavljanje znanj in spretnosti na področju kibernetske varnosti za mala in srednja podjetja ter državljane. Španija je predstavila nacionalni načrt na področju digitalnih kompetenc, v katerem je predvidela usposabljanje s področja digitalnih znanj in spretnosti za splošno prebivalstvo in delavce, ki bo podprto v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Več kot tretjina držav članic je odobrila tudi splošno nacionalno strategijo digitalizacije. Latvija in Španija sta poleg strategij, ki jih že izvajata, leta 2021 sprejeli tudi novo digitalno strategijo.

Države članice so se hitro odzvale, da bi ublažile negativen vpliv COVID-19 na poklicno izobraževanje in usposabljanje (PIU). Nekatere države, kot so Nemčija, Avstrija, Danska, Luksemburg in Francija, so zagotovile finančne spodbude za podjetja za zaposlovanje vajencev. V Avstriji so na primer podjetja prejela dodatek za vajeništvo v višini 2 000 EUR za vsako pogodbo o usposabljanju, sklenjeno med marcem 2020 in marcem 2021 (MSP prejmejo dodatnih 1 000 EUR). Dodatna podpora se zagotovi, če podjetje prevzame vajence od podjetja, ki je postalo plačilno nesposobno. Francija je okrepila javno podporo za zaposlovanje vajencev, mlajših od 18 let (ki se je zvišala s 4 125 EUR na 5 000 EUR), in vajencev, starih 18 let ali več (ki se je zvišala s 5 125 EUR na 8 000 EUR), za vsako pogodbo o vajeništvu, sklenjeno med 1. julijem 2020 in 31. decembrom 2021. Na Finskem je bil zakon o poklicnem izobraževanju in usposabljanju začasno spremenjen v zvezi z oceno znanj in spretnosti ter kompetenc učečih se v avtentičnih delovnih situacijah za obdobje od 1. julija 2020 do 31. julija 2021. Če učeče se osebe niso mogle dokazati svojih znanj in spretnosti v avtentičnih delovnih situacijah, so bile vzpostavljene ureditve za opravljanje drugih praktičnih nalog, podobne avtentičnim delovnim situacijam in postopkom. V Romuniji je nacionalni center za razvoj tehniškega poklicnega izobraževanja in usposabljanja objavil metodološka referenčna merila za krepitev poučevanja in učenja v začetnem poklicnem izobraževanju in usposabljanju kot podporni vodnik za učitelje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja 176 .

Nekatere države članice so še naprej izvajale strukturne reforme sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Septembra 2020 so ministri in ministrice, pristojni za poklicno izobraževanje in usposabljanje, držav članic, držav kandidatk za članstvo v EU in držav EGP, evropski socialni partnerji in Evropska komisija skupaj sprejeli Izjavo iz Osnabrücka o poklicnem izobraževanju in usposabljanju kot dejavniku okrevanja in pravičnega prehoda na digitalno in zeleno gospodarstvo 177 . Grčija je z zakonom iz decembra 2020 uvedla nov pravni okvir za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vseživljenjsko učenje. Novi zakon je zajel tudi obsežno reformo upravljanja poklicnega izobraževanja in usposabljanja z vzpostavitvijo nacionalnega svetovalnega organa (osrednjega sveta za poklicno izobraževanje in usposabljanje), v katerem sodelujejo predstavniki s področja izobraževanja in drugih zadevnih ministrstev, združenj delodajalcev in zaposlenih ter zbornic. Sprejeti so bili pomembni ukrepi za preprečevanje prekrivanja, boljše obravnavanje potreb trga dela in podporo avtonomiji na ravni izvajalcev poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Litva je leta 2020 odobrila nov postopek za ocenjevanje kompetenc, pridobljenih z vajeništvom, delovnimi izkušnjami, samostojnim učenjem ali drugimi vrstami učenja. Novi postopek ocenjevanja je v uporabi od septembra 2021, vključuje pa praktična znanja in spretnosti ter standardiziran preskus osnovnega (teoretičnega) znanja. Nadzirajo ga komisije za ocenjevanje usposobljenosti, v katerih so tudi strokovnjaki iz podjetij. V Španiji je bil julija 2020 sprejet načrt za posodobitev poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Poleg tega je trenutno v zakonodajnem postopku v parlamentu zakon o vzpostavitvi dualnega integriranega sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja za začetno in nadaljnje poklicno izobraževanje in usposabljanje ter certifikate o poklicnih kvalifikacijah. Predlog zajema 11 strateških področij, da bi posodobili ponudbo poklicnega izobraževanja in usposabljanja, podprli vajeništvo ter mala in srednja podjetja. Poljska je leta 2021 sprejela zakonodajni akt o sistemu spremljanja diplomantov poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Določa nove ministrske pristojnosti za spremljanje razvoja poklicne poti diplomantov s srednješolsko izobrazbo. Namen spremljanja je zagotoviti povratne informacije o poklicnih poteh diplomantov različnih poklicnih, tehniških in splošnih srednjih šol ter posekundarnih institucij. Romunski načrt za okrevanje in odpornost vključuje reformo dualnega izobraževalnega sistema za izpolnitev potreb dijakov in trga dela, zlasti s povečanjem števila kvalifikacij in diplomantov ter zagotavljanjem dostopa do višješolskega tehniškega izobraževanja dijakom v dualnem izobraževanju.

Države članice namenjajo več pozornosti znanjem in spretnostim, potrebnim za podporo zelenemu prehodu. Nekatere države članice so sprejele in izvajajo nacionalne ukrepe za podporo pridobivanju znanj in spretnosti za zeleni prehod. Leta 2020 so na primer nemški organi skupaj z raziskovalci in socialnimi partnerji posodobili „standardno delovno mesto“ na področju varstva okolja in trajnostnosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, ki se bo uporabljalo v vseh novih učnih načrtih vajeništva in priporočilo za vse obstoječe učne načrte. Novo delovno mesto zajema sklop šestih osnovnih znanj in spretnosti ter kompetenc za zeleni prehod, ki bi jih morali med vajeništvom pridobiti vsi vajenci v vseh sektorjih. Leta 2020 je malteški nacionalni statistični urad izvedel drugo raziskavo o zelenih delovnih mestih. Njegov glavni cilj je bil posodobiti podatke, zbrane pri prvi raziskavi o zelenih delovnih mestih iz leta 2016, ter jih vključiti v temeljitejšo analizo potreb po znanjih in spretnostih za zeleni prehod, ki jo je opravil nacionalni svet za znanja in spretnosti. Malta je oktobra 2021 objavila tudi svojo nacionalno politiko zaposlovanja za obdobje 2021–2030, katere cilj je delavcem zagotoviti potrebna znanja in spretnosti (vključno z zelenimi), podpreti rast podjetij in ustvarjanje delovnih mest ter okrepiti svoje institucije trga dela. Na Švedskem je pobuda za zelena delovna mesta iz leta 2020 namenjena brezposelnim osebam za usposabljanje v deficitarnih poklicih v zelenem sektorju. Nekatere države EU so v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost načrtovale ukrepe v zvezi z znanji in spretnostmi za zeleni prehod. Hrvaški načrt za okrevanje in odpornost podpira financiranje bonov za akreditirano izobraževanje odraslih, od tega naj bi bilo 70 % povezano z znanji in spretnostmi, potrebnimi za zeleni prehod. Romunija v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost načrtuje naložbe v krepitev strokovne usposobljenosti strokovnjakov in delavcev v sektorju prenove z razvojem usposabljanja o energijsko učinkoviti gradnji. Mehanizem za okrevanje in odpornost v Estoniji podpira zeleni prehod podjetij, na primer z vlaganjem v razvoj modulov izpopolnjevanja in preusposabljanja, vključno s podrobno vsebino usposabljanja, strukturo in gradivi za usposabljanje, da se zagotovi usposabljanje v zvezi z znanji in spretnostmi za zeleni prehod.

Države članice so leta 2020 sprejele ukrepe za odziv na vpliv pandemije COVID-19 na izobraževanje odraslih. Poleg pospešenega razvoja zagotavljanja spletnega učenja za odrasle je več držav sprejelo posebne ukrepe za odziv na posledice pandemije. V Sloveniji je bila podpora izvajalcem izobraževanja odraslih del petega paketa ukrepov za omilitev posledic pandemije (PKP5). Švedska je leta 2020 financirala celotno izobraževanje odraslih (odgovornost občin), s čimer je razširila upravičenost in povečala finančna sredstva za udeležbo več kot 25 000 dodatnih učečih se oseb. Danska je brezposelnim olajšala dostop do obstoječega programa vajeništva za odrasle, brezposelni v poklicnem usposabljanju so prejeli višja nadomestila s poudarkom na znanjih in spretnostih za zelena delovna mesta in sektorju oskrbe. Nemški zvezni organi so povečali podporo centrom za izobraževanje odraslih s poudarkom na digitalnih znanjih in spretnostih tudi s pomočjo sredstev v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Luksemburg je v okviru načrta za okrevanje in odpornost vsem delavcem v shemi skrajšanega delovnega časa ponudil bone za razvoj digitalnih znanj in spretnosti. Nizozemska v okviru obsežnega socialnega svežnja v vrednosti 1,4 milijarde EUR podpira izpopolnjevanje in preusposabljanje tistih, ki jih je pandemija najbolj prizadela (kot so mladi, nižje usposobljeni, osebe z migrantskim ozadjem in/ali invalidi ter samozaposlene osebe brez zaposlenih).

Znatno število držav članic je začelo izvajati zakonodajne pobude in strateške načrte za podporo udeležbi odraslih v izobraževanju, pogosto s podporo mehanizma za okrevanje in odpornost v skladu z načeloma 1 in 4 stebra (izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje oz. aktivna podpora zaposlovanju). Z nedavnim finskim zakonom je bil vzpostavljen storitveni center za stalno učenje, ki bo usklajeval in razvijal storitve usposabljanja za delovno sposobne ljudi, analiziral potrebe po razvoju znanj in spretnosti, podpiral regionalne mreže in financiral dejavnosti usposabljanja. V Grčiji je bila nadgradnja centrov za vseživljenjsko učenje vključena v novi zakon o nacionalnem sistemu poklicnega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja. Italija je ustanovila sklad za nova znanja in spretnosti, v okviru katerega je napovedala nacionalni strateški načrt za znanja in spretnosti odraslih, da bi se spoprijela z visoko stopnjo nizko usposobljenih oseb v državi. Irska je začela izvajati strategijo o novih poteh do dela za naslednjih pet let. Več držav je v svojih načrtih za okrevanje in odpornost predvidelo finančno podporo posameznim učečim se osebam. Hrvaška je predvidela shemo bonov za odrasle, ki sodelujejo v preverjeno kakovostnih programih izobraževanja odraslih, ki so usklajeni s hrvaškim ogrodjem kvalifikacij. Grčija je predvidela račune za vseživljenjsko učenje, da bi podprla udeležbo odraslih v izobraževanju. Litva je v svojem načrtu za okrevanje in odpornost napovedala vzpostavitev platforme za vseživljenjsko učenje „vse na enem mestu“ na podlagi načela individualnih izobraževalnih računov, ki so bili tudi del latvijskega načrta za okrevanje in odpornost, skupaj z okrepljenim učenjem na delovnem mestu ter vrednotenjem znanj in spretnosti. Malta je v svojem načrtu za okrevanje in odpornost napovedala izvajanje ključnih ukrepov v okviru posodobljene strategije za osnovna znanja, podprla pa bo tudi vzpostavitev digitalne platforme za učenje odraslih. Sprejela je tudi program za razvoj znanj in spretnosti, ki podpira mala in srednja podjetja pri usposabljanju njihove delovne sile. Francija bo dopolnila svojo obstoječo shemo individualnih izobraževalnih računov za spodbujanje razvoja digitalnih znanj in spretnosti. V okviru načrta Češke za revizijo sistema za usposabljanje in prekvalifikacijo bo poseben poudarek na digitalnih znanjih in spretnostih. Cilj načrta, ki ga podpirata mehanizem za okrevanje in odpornost ter ESS+, je vzpostaviti 14 regionalnih centrov za usposabljanje, ki jih upravljajo javne službe za zaposlovanje. Švedska namerava decembra 2021 uvesti poklicne tečaje za odrasle z intelektualno oviranostjo. V Belgiji je bilo sprejetih več ukrepov za podporo znanj in spretnosti odraslih, od tega nekateri v okviru načrta za okrevanje in odpornost: več „časovnih kreditov“ za delavce, ki se učijo, in vzpostavitev sheme individualnih izobraževalnih računov v regiji Flandrija, v regiji Valonija pa vzpostavitev projektov „Start digital“ in „Upskills Wallonia“. Nizozemska je ustanovila javni individualni izobraževalni in razvojni sklad 178 . Luksemburg je v načrt za okrevanje in odpornost vključil novo strategijo za znanja in spretnosti za analizo trenutnih potreb po znanjih in spretnostih ter oblikovanje in izvajanje akcijskega načrta za usposabljanja v prihodnosti.

Izboljšanje kakovosti visokošolskega izobraževanja je ključno, zlasti glede na zviševanje stopenj doseganja terciarne izobrazbe. Več držav članic je napovedalo ali uvedlo reforme v skladu s tem. Latvija izvaja celovito reformo visokega šolstva, s katero so predvidene strukturne spremembe v treh stebrih: upravljanju, financiranju in človeških virih. Z novim zakonom so visokošolske institucije razdeljene na univerze za naravoslovje, umetnost in kulturo, univerze za uporabne znanosti in visokošolske ustanove za uporabne znanosti, pri čemer so merila kakovosti določena za vsako vrsto posebej. Luksemburg je oktobra 2020 začel izvajati nov program kratkega cikla za zaščito mladih pred brezposelnostjo. Novi posekundarni program usposabljanja „Diplom+“ je prilagodljiv program, ki traja dva semestra, namenjen pa je mladim, ki po končanem srednješolskem izobraževanju niso niti vključeni visokošolsko izobraževanje niti še nimajo zaposlitve. Program se lahko prekine kadar koli, zaključeni moduli so certificirani, udeleženci pa upravičeni do dodatka za študij. Sklad za napredovanje visokega šolstva, ki ga je pred kratkim odobrila Belgija (regija Flandrija), zajema sveženj reform in naložb s tremi glavnimi cilji: racionalizirati ponudbo usposabljanja v visokošolskem izobraževanju, tudi tako, da bo ustreznejša za trg dela in bolj prilagodljiva; podpirati vseživljenjsko učenje v visokošolskem izobraževanju in zagotoviti optimalno koriščenje digitalnih oblik izobraževanja.

Gospodarska recesija, ki jo je povzročila pandemija, je močno prizadela mlade, ki so postali prednostna skupina za podporo, zlasti prek okrepljenih vajeništev. V Belgiji (regija Flandrija) je na primer vlada zvišala premijo za ponudnike vajeništev za 1 000 EUR s sredstvi, ki so na voljo v okviru pomoči REACT-EU. V Belgiji (regija Valonija) mesečna premija za delodajalce, ki ponujajo vajeništva v določenih sektorjih, v prvih štirih mesecih vajeništva znaša 390 EUR. Irska je sprejela shemo spodbud za vajeništvo, ki delodajalcem, ki ponujajo nova vajeništva, zagotavlja plačilo v višini 2 000 EUR. Avstrija je podjetjem ponudila bonus za vajence („Lehrlingsbonus“), financiranje pa je zagotovljeno za prevzem vajencev v prvem letu usposabljanja iz programa vajeništva med podjetji do 31. marca 2021.

Države članice so okrepile subvencije za zaposlovanje mladih v skladu z načeloma 1 in 3 stebra (o izobraževanju, usposabljanju in vseživljenjskem učenju oz. enakih možnostih). Irska je ponudila dodatne subvencije za zaposlovanje v okviru sheme JobsPlus in tako zagotovila do 7 500 EUR v dveh letih za zaposlitev brezposelnih oseb, mlajših od 30 let. Ciper je ponudil spodbude za zaposlovanje mladih, starih 15–29 let. Shema zajema subvencioniranje plač v višini do 8 600 EUR za vsako novo zaposlitev za obdobje 10 mesecev. S pomočjo sredstev ESS naj bi se v enem letu zaposlilo 1 200 brezposelnih mladih. Romunija je med koncem leta 2020 in septembrom leta 2021 subvencionirala zaposlovanje mladih, starih 16–29 let, ki so bili prijavljeni pri javni službi za zaposlovanje. Bruseljska vlada v Belgiji je uvedla šestmesečno subvencijo za zaposlovanje brezposelnih mladih, mlajših od 30 let, v višini 500 EUR na mesec. Grčija je napovedala nov program za mlade, stare 18–29 let, ki nimajo predhodnih delovnih izkušenj, z začetkom izvajanja programa januarja 2022. Subvencioniranje bo na voljo šest mesecev in v okviru tega bo 600 EUR prejela mlada oseba, 600 EUR pa podjetje, ki jo je zaposlilo. Kot je navedeno v priporočilu EASE (glej okvir 1), imata lahko združevanje spodbud za zaposlovanje z ukrepi za izpopolnjevanje in preusposabljanje ter okrepljena podpora s strani služb za zaposlovanje pomembno vlogo pri podpiranju ustvarjanja delovnih mest in lajšanju prehodov med delovnimi mesti.

Države članice so sprejele nove podporne ukrepe za zaposlovanje in usposabljanje mladih z izboljšanimi javnimi službami za zaposlovanje v skladu z okrepljenim jamstvom za mlade in načelom 4 stebra (aktivna podpora zaposlovanju). Javne službe za zaposlovanje ostajajo osrednji akter pri izvajanju jamstva za mlade, mnoge pa razvijajo nove ali izboljšane storitve, usmerjene v mlade. Nekatere države članice so uvedle nove ukrepe za usposabljanje mladih. Portugalska je uvedla program pripravništva v javni upravi („EstágiAP XXI“) za mlade z visokošolsko izobrazbo. Države članice so tudi uvedle ali nameravajo uvesti več strukturnih reform v svojih javnih službah za zaposlovanje ter sistemih izobraževanja in usposabljanja, ki bodo podprle zaposlovanje mladih. Načrt za okrevanje in odpornost Cipra na primer vključuje načrte za okrepitev podpore mladim s svežnjem ukrepov za povečanje dosega NEET in posodobitev javnih služb za zaposlovanje. Na Češkem bodo mladi med glavnimi upravičenci srednjeročnega cilja (do leta 2025) za reformo sistema usposabljanja in prekvalifikacij, podprtega z mehanizmom za okrevanje in odpornost ter ESS+. Reforma bo zajemala imenovanje tristranskega odbora za usklajevanje razvoja vseživljenjskega učenja in ustanovitev 14 regionalnih centrov za usposabljanje v pristojnosti javnih služb za zaposlovanje. Estonija je v svoj načrt za okrevanje in odpornost vključila sprejetje sheme okrepljenega jamstva za mlade, ki zajema izboljšano shemo „My First Job“ (Moja prva zaposlitev), ki spodbuja zaposlovanje mladih z malo delovnih izkušenj z združevanjem usposabljanja in subvencij za plače. Španija je sprejela načrt jamstva za mlade plus za obdobje 2021–2027, da bi poglobila medinstitucionalno sodelovanje, okrepila sodelovanje z zasebnim sektorjem in lokalnimi organi ter izboljšala izobraževanje, usposabljanje in storitve trga dela. Država s podporo iz mehanizma za okrevanje in odpornost načrtuje nadaljnje naložbe za spodbujanje zaposlovanja mladih. Nemčija je za pomoč mladim migrantom uvedla več kot 470 služb za mlade migrante („Jugendmigrationsdienste“), ki se osredotočajo na vključevanje v usposabljanje in na trg dela. Mlade s starši migranti, vključno z begunci, podpira z vrsto storitev, vključno z usposabljanjem za prijavo na delovno mesto, usposabljanjem za uporabo novih medijev in spletno svetovalno službo („jmd4you“), ki so na voljo brezplačno in v različnih jezikih.

Države članice so začele izvajati tudi pobude, ki podpirajo položaj starejših delavcev na trgu dela. V okviru italijanskega programa „Garanzia Occupabilità Lavoratori“ se izvajajo aktivne politike, ki temeljijo na specifičnih potrebah za spodbujanje vključevanja upravičencev do dohodka iz državljanstva v zaposlitev ter vključevanja delavcev v shemo skrajšanega delovnega časa in starejših. Slovaška namerava uporabiti podporo iz mehanizma za okrevanje in odpornost za zagotavljanje usposabljanja na področju digitalnih znanj in spretnosti ter osnovne opreme za 172 800 starejših in prikrajšanih oseb. Ena od več ciljnih skupin ukrepa v slovenskem načrtu za okrevanje in odpornost za izpopolnjevanje in preusposabljanje v digitalnih spretnostih zaposlenih in samozaposlenih oseb so tudi starejši delavci. Del ciprskega načrta za okrevanje in odpornost je tudi usposabljanje na področju digitalnih znanj in spretnosti za osebe, starejše od 55 let.Starejši so tudi ena od ciljnih skupin v posodobljeni malteški strategiji zaposlovanja, ki jo podpira mehanizem za okrevanje in odpornost.

Države članice so uvedle začasne ukrepe za podporo staršem z otroki med pandemijo COVID-19 v skladu z načelom 9 stebra (ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem) in načelom 11 (otroško varstvo in podpora za otroke). V Italiji se je od oktobra 2020 do konca leta 2021 dodelil dodatek v višini 1 000 EUR za nakup storitev varstva otrok ali vpis v poletne tabore, predviden za obdobja prekinitve izobraževalnih dejavnosti v šolah. Luksemburg je pravico do dopusta iz družinskih razlogov zaradi popolnega ali delnega zaprtja šol ali ustanov za varstvo otrok podaljšal do 17. julija 2021. Do novembra 2021 je bil podaljšan tudi dopust za podporo družini za osebe, ki so bile prisiljene prenehati z delom, da bi skrbele za odrasle invalide ali starejše osebe z resno izgubo samostojnosti. V Romuniji imajo zaposleni, ki so starši, na podlagi rezultatov epidemiološke raziskave COVID-19, ki je pripeljala do omejitve/začasne prekinitve izobraževalne dejavnosti, plačan dopust za varstvo svojih otrok, če se ti ne morejo udeležiti pouka. V Španiji je bila z načrtom „Skrbi zame“ („Plan Mecuida“) okrepljena prožnost zaposlenih, da zaradi pandemije prevzamejo družinske obveznosti, vezane na mladoletne ali starejše osebe. Delodajalec in delavec sta se morala dogovoriti o posebnih ukrepih, ki po potrebi vključujejo zmanjšanje števila delovnih ur zaposlenega do 100 % (v primerjavi s 50 % prej) s sorazmernim znižanjem plače. Na Danskem so lahko starši otrok, ki so bili poslani domov iz šole zaradi COVID-19 ali so bili okuženi s COVID-19, ostali doma z otroki in prejemali nadomestilo za starševski dopust. Pobuda je potekala od 1. oktobra 2020 do 30. junija 2021. V Belgiji, je vlada uvedla starševski dopust zaradi COVID-19, ki dopolnjuje obstoječo pravico do starševskega dopusta z višjimi nadomestili kot pri obstoječi shemi.

V državah članicah se vse pogosteje sprejemajo ali krepijo stalni ukrepi v zvezi z dopustom iz družinskih razlogov. Grčija je junija 2021 sprejela nov zakon, v katerem so zajete določbe direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (2019/1158) 179 z zagotavljanjem starševskega dopusta, podaljšanjem očetovskega ali materinskega dopusta in uvedbo prožne ureditve dela. Zakon poleg minimalnih zahtev direktive določa dopuste, dogovorjene s socialnimi partnerji v predhodnih nacionalnih splošnih kolektivnih pogodbah (npr. dopust za oskrbo otroka, dopust za spremljanje šolske uspešnosti, dopust za starše bolnih otrok ali otrok s posebnimi potrebami ali enostarševske družine). V Italiji je bilo število dni obveznega očetovskega dopusta podaljšano s sedem na deset dni. Španija je od januarja 2021 očetovski in materinski dopust nadomestila z neprenosljivim 16-tedenskim dopustom ob rojstvu otroka s polnim nadomestilom. Francija je od maja 2021 podaljšala trajanje očetovskega dopusta z 11 na 25 dni. Poleg treh dni dopusta ob rojstvu otroka so obvezni štirje od 25 dni. Na Nizozemskem prejmejo partnerji žensk, ki so rodile, od 1. julija 2020 dodatnih pet tednov dopusta. Ta dodatni dopust ob rojstvu otroka s 70-odstotnim nadomestilom plače, ki ga plača javna služba za zaposlovanje, se lahko izkoristi v prvih šestih mesecih otrokovega življenja. Regija Flandrija v Belgiji je uvedla dodatno dohodkovno podporo („spodbujevalna premija“) za delavce, ki izkoristijo časovni kredit za oskrbo sorodnika. Premija je dodatek k zvezni dodelitvi sredstev, znesek pa je odvisen od sektorja. Bolgarija je s 1. oktobrom 2021 znatno povečala nadomestilo za drugo leto materinstva s 380 BGN na 650 BGN (s 195 EUR na 330 EUR).

Uvedeni so ciljni ukrepi za spodbujanje aktivacije, krepitev znanj in spretnosti ter podporo zaposlovanju žensk v skladu z načelom 2 stebra (o enakosti spolov) in načelom 4 (aktivna podpora zaposlovanju). Da bi podprla vrnitev mater na delo ter spodbudila usklajevanje delovnega časa in časa za družinsko oskrbo, je Italija povečala sklad za družinsko politiko za 50 milijonov EUR (na 732 milijonov EUR), ki naj bi se dodelil za podporo in okrepitev organizacijskih ukrepov, ki so jih sprejela podjetja za spodbujanje vrnitev mater na delo po porodu. Italijanski načrt za okrevanje in odpornost je namenjen tudi ženskam v okviru ukrepov aktivne politike trga dela in podjetništva. Program na Madžarskem od oktobra 2020 podpira izpopolnjevanje in preusposabljanje mladih staršev, zlasti žensk, da se jim olajša vstop/vrnitev na trg dela. Nizko usposobljenim staršem, starim 18 let ali več, ki prejemajo družinski dodatek in se želijo udeležiti usposabljanja za dokončanje petega do osmega razreda osnovne šole, srednješolskega izobraževanja ali usposabljanja odraslih, je na voljo štipendija v višini 110–550 EUR (odvisno od intenzivnosti usposabljanja). S proračunom v višini 3 milijarde HUF (približno 8,3 milijona EUR) se lahko podpre usposabljanje 2 500 ljudi. Španski načrt za okrevanje in odpornost vključuje ukrep za podporo zaposlovanju žensk na treh glavnih področjih: a) usposabljanje na digitalnem in zelenem področju ter področju dolgotrajne oskrbe, podjetništva in socialnega gospodarstva; b) poti vključevanja žensk, ki so žrtve nasilja ali trgovine z ljudmi; c) vključevanje načela enakosti spolov v vse elemente letnih načrtov zaposlovanja javnih služb za zaposlovanje. Na Finskem sprememba zakona o višini plačil za predšolsko vzgojo in varstvo povečuje spodbude za delo, zlasti za starše, ki ostanejo doma (to so večinoma ženske) v družinah z nizkimi in srednjimi dohodki. Z zakonodajno spremembo (ki je začela veljati 1. avgusta 2021) se je z zvišanjem dohodkovnih pragov za 31 % znižala višina plačil za predšolsko vzgojo in varstvo v vseh dohodkovnih razredih. To bo zagotovilo brezplačno predšolsko vzgojo in varstvo približno 20 000 družinam. Družine z več otroki bodo upravičene do znižanja plačila za sorojence, saj bo plačilo za drugega otroka znašalo 40 % (v primerjavi z zdajšnjimi 50 %). Slovenski načrt za okrevanje in odpornost podpira spletno platformo z orodji za delodajalce in delavce za spodbujanje prožnih načinov dela ter 135 projektov za vzpostavitev ali nadgradnjo pogojev za opravljanje dela od doma, vključno s strokovno pomočjo pri ocenjevanju in opredeljevanju specifičnih potreb podjetij.

Države članice so uvedle več ukrepov za spodbujanje zaposlovanja invalidov, vključno z začasnimi ukrepi za ublažitev posledic krize zaradi COVID-19. Romunija je leta 2020 spremenila pravni okvir o pravicah invalidov in zaščiti pred diskriminacijo, da bi zagotovila enake možnosti, dostopnost delovnih mest in prilagoditev nalog v skladu s funkcijskim potencialom. Latvijski načrt za invalide za obdobje 2021–2023 vključuje ukrep za prilagoditev pravil za pridobitev statusa invalidnosti, uvedbo ukrepov za vključevanje invalidov na trg dela in izboljšanje dostopnosti infrastrukture. V Belgiji (regija Valonija) bodo najranljivejši iskalci zaposlitve deležni prilagojene in celovitejše orientacije. Razviti bodo tudi centri znanja za zagotavljanje podpore pri posebnih temah (npr. duševno zdravje, invalidi). Francija načrtuje ukrepe za izboljšanje dostopa do usposabljanja in orientacije pri zaposlovanju za invalidne in manj usposobljene javne uslužbence, vključno s plačili in posebnimi dnevi odsotnosti. Ta ukrep bo ranljivejšim javnim uslužbencem omogočil dostop do usposabljanja in možnosti pri preklicnih prehodih.

Več držav članic je sprejelo ukrepe za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest med invalidi s ciljno usmerjenimi spodbudami za zaposlovanje v skladu z načeloma 3 in 17 stebra (o enakih možnostih oz. vključevanju invalidov). Avstrija je zaradi pandemije COVID-19 obstoječe subvencije za plače invalidov povečala za 50 % za obdobje treh mesecev. Začasno (do septembra 2021) je za 50 % zvišala tudi njihovo nadomestilo za varnost delovnega mesta. Podjetja morajo za vsakih 25 zaposlenih zaposliti eno osebo z identificirano invalidnostjo; nasprotno morajo plačati mesečni izravnalni davek na vsakega nezaposlenega invalida. Izravnalni davek je namenjen podpori vključevanja invalidov na trg dela. Belgija (regija Bruselj) uporablja načrt za okrevanje in odpornost za podporo delodajalcem pri vključevanju invalidov. Na Češkem se je najvišji znesek prispevka za podporo zaposlovanju invalidov povečal za 800 CZK (približno 30 EUR) na 13 600 CZK (približno 525 EUR). Nizozemska je zvišala najvišjo raven prejemkov za mlade invalide s 25 % na 70 % oziroma 75 % minimalne plače za delovno spodobne in delovno nesposobne osebe. Mladi, upravičeni do invalidnine, bodo ob začetku dela prejeli višji dohodek. Svoje ugodnosti lahko ohranijo, če se vpišejo v izobraževanje, in lahko ob prenehanju zaposlitve znova prejemajo prejemke.

Nekatere države so uvedle podporo za oskrbovalce invalidov. Invalidi imajo enako pravico do samostojnega življenja in vključenosti v skupnost, za kar so potrebne raznolike storitve na ravni skupnosti in družine 180 . Zaradi različne kakovosti storitev, pomanjkanja delovne sile in zahtevnih delovnih pogojev so nekatere države članice okrepile prizadevanja na tem področju. Latvija v okviru deinstitucionalizacije izvaja več projektov z razvojem storitev v skupnosti in infrastrukture za zagotavljanje storitev z izboljšanjem kvalifikacij ter znanj in spretnosti socialnih delavcev ter s financiranjem storitev v skupnosti. Malta je sprejela nacionalno strategijo o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 z zavezami za okrepitev shem osebne asistence, ki bodo invalidom omogočili, da še naprej živijo v lastnih domovih in skupnostih. Belgija (regija Valonija) bo v okviru načrta za okrevanje in odpornost razvila strategijo za deinstitucionalizacijo ter vlagala v prilagojena stanovanja za starejše in invalide. Slovaška je zvišala nadomestilo za nego invalidov, da bi dosegla minimalno neto plačo (za 31,70 EUR in dosegla 508,44 EUR). Letos bo korist od dodatka za pomoč invalidom imelo približno 40 890 delovno sposobnih oskrbovalcev in približno 23 700 upokojencev. 11 820 upravičencev bo prejelo višji dodatek za osebno asistenco (dvig s 4,18 EUR na 4,82 EUR). V Bolgariji bo 53 000 starejšim in invalidom zagotovljena nega na domu z naložbami v višini 43,5 milijona EUR (s pomočjo REACT-EU), sredstev pa bo deležnih 16 000 negovalcev. Razvit je bil tudi program usposabljanja za zdravnike specialiste in strokovnjake na področju socialnih storitev, ki zagotavljajo patronažno oskrbo. Estonija je razširila upravičenost do dodatka za starše otrok s posebnimi potrebami, tako da so do dodatka upravičeni tudi rejniki ali skrbniki, ki otroka vzgajajo sami.

Več držav članic je začelo izvajati ukrepe za podporo vključevanju državljanov tretjih držav na trg dela. Na Finskem je bil 1. oktobra 2021 spremenjen zakon o tujcih, da se prepreči izkoriščanje tuje delovne sile, izboljša pravni status žrtev izkoriščanja delovne sile in spodbudi prijavljanje takih primerov. Švedska je sprejela pobudo „Intensive Year“, namenjeno novim udeležencem, ki sodelujejo v programu vključevanja. Udeleženci so lahko za obdobje enega leta, ki se je začelo leta 2021, izbirali med intenzivnim učenjem švedščine ali prakso s polnim delovnim časom na delovnem mestu v kombinaciji z dodatnimi dejavnostmi, da se olajša njihovo vključevanje na lokalni trg dela. Država je okrepila tudi programe vseživljenjskega učenja na ravni občin in v izobraževalnih ustanovah za odrasle, ki morajo izboljšati svoj položaj na trgu dela. Okrepljena podpora je zagotovljena pri orientaciji, vrednotenju znanj in spretnosti, poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter švedskem jeziku. Novincem in prosilcem za azil s predhodnimi delovnimi izkušnjami na področju zdravstvenega varstva ali izobrazbo na področju zdravstva ter zaposlenim na področju oskrbe starejših, kot so negovalci in pomožno zdravstveno osebje, bo zagotovljeno namensko usposabljanje za poklicne namene.

Države članice so leta 2020 uvedle ali nadaljevale različne ukrepe za izboljšanje udeležbe romskih otrok v izobraževanju in njihovega dostopa do izobraževanja. Bolgarija je uvedla obvezno izobraževanje pri starosti štirih let za vse otroke, da bi izboljšala vključevanje ranljivih otrok v predprimarno vzgojo in izobraževanje. Na Madžarskem je vrtec obvezen za otroke od tretjega dela dalje, vendar številni dejavniki dejansko omejujejo potencialni pozitivni učinek tega ukrepa in ovirajo učinkovito odpravo segregacije (kot so različna pravila, avtonomija, velikost šolskih okrožij, model sankcij za diskriminacijo). V Italiji so bili z ministrskim odlokom uvedeni novi ciljno usmerjeni ukrepi za spodbujanje vključujočega izobraževanja romskih otrok. Nizozemska je nadaljevala program podpore za šole, ki izobražujejo učence iz ranljivih skupin, kot so Romi in Sinti. Portugalska je uvedla programe štipendiranja za romske dijake in študente, ki so vključeni v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje. Grčija je leta 2020 začela izvajati projekt „Vključujoče šole za Rome“ in uvedla program štipendiranja za študente v visokošolskem izobraževanju. V Franciji je z novim ministrskim odlokom določen seznam dokazil za vpis v šolo, tako da občine ne postavljajo nerazumnih zahtev (npr. račune za elektriko), ki jih osebe, ki živijo v neformalnih naseljih, ne morejo izpolniti. Več držav, vključno s Hrvaško, Irsko in Španijo, je uvedlo ukrepe za vključitev zgodovine, kulture ali jezika Romov in Travellerjev v svoje izobraževalne sisteme 181 . Kot je navedeno v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021, je večina držav članic sprejela nacionalne strategije za enakost, vključevanje in udeležbo Romov. Češka je pred kratkim sprejela novo strategijo za vključevanje Romov za obdobje 2021–2030, katere cilj je izboljšati raven izobrazbe Romov z usposabljanjem učiteljev o tem, kako delati v raznolikih razredih, zagotavljanjem podpore za predprimarno vzgojo in izobraževanje ter vzpostavitvijo storitev šolskega svetovanja. Slovaško ministrstvo za izobraževanje je ustanovilo oddelek za vključujoče izobraževanje in imenovalo državnega sekretarja, pristojnega za vključujoče izobraževanje, da bi med drugim obravnavali stalno preveliko zastopanost romskih otrok v izobraževanju otrok s posebnimi potrebami.

2.3 Smernica št. 7: Izboljšanje delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga

Ta oddelek je osredotočen na izvajanje smernice za zaposlovanje št. 7, v skladu s katero se državam članicam priporoča, naj izboljšajo delovanje trga dela in učinkovitost socialnega dialoga. Med drugim zajema uravnoteženje prožnosti in varnosti v politikah trga dela, preprečevanje segmentacije trga dela in spodbujanje prehajanja na pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter zagotavljanje učinkovitosti aktivnih politik trga dela. Ti cilji so v skladu z načeli 4 (aktivna podpora zaposlovanju), 5 (varna in prilagodljiva zaposlitev), 7 (informacije o pogojih za zaposlitev in zaščiti v primeru odpustitve, 8 (socialni dialog in udeležba delavcev), 10 (zdravo, varno in primerno delovno okolje) in 13 evropskega stebra socialnih pravic (nadomestila za primer brezposelnosti). Na podlagi obstoječih nacionalnih praks sta obravnavana tudi spodbujanje socialnega dialoga in sodelovanje z organizacijami civilne družbe. V oddelku 2.3.2 so predstavljeni ukrepi držav članic na teh področjih.

2.3.1    Ključni kazalniki

V zadnjih letih se je na trgih dela v EU hitro povečala raznolikost oblik zaposlitve. Čeprav standardna zaposlitev ostaja prevladujoča, se je v državah članicah EU v zadnjih letih nabor razpoložljivih oblik zaposlitve razširil in ta trend se bo verjetno nadaljeval. Na podlagi analize novih delovnih razmerij v državah članicah je Eurofound nove oblike zaposlitve združil v devet kategorij in opisal njihove glavne značilnosti 182 . Na sliki 2.3.1 je prikazan razvoj takih novih oblik zaposlitve v državah članicah od leta 2014, kar lahko vpliva na kakovost delovnih mest in delovne pogoje v teh državah (glej okvir 3). Medtem ko je bilo leta 2015 na primer mobilno delo na podlagi informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) prisotno v 16 državah članicah, zdaj o njem poročajo vse države članice. Občasno delo je bilo leta 2015 novo v desetih državah članicah, do leta 2021 pa je postalo razširjeno v 23 državah članicah EU. Najbolj se je razširilo platformno delo, o katerem je v obdobju 2013–2014 poročalo približno deset držav članic, danes pa je prisotno v vseh državah članicah (več podrobnosti o platformnem delu je navedenih spodaj) 183 .

Slika 2.3.1: V EU postajajo vse bolj razširjene nove oblike zaposlitve

Oblike zaposlitve, opredeljene kot nove, v obdobju 2013–2014 v primerjavi z letom 2020 (št. držav članic)

Opomba: Estonija in Malta nista vključeni v podatke za leto 2015. Podatki za Luksemburg so bili posodobljeni leta 2021.

Vir: Eurofound (2020), New forms of employment: 2020 update (Nove oblike zaposlovanja: posodobitev za leto 2020), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

Oblike zaposlitve se med državami članicami razlikujejo, vključno z zakonsko urejenim in neurejenim delom. Pregled Eurofounda vključuje vse oblike zaposlitve, ki temeljijo na vseh vrstah pogodb, ne glede na to, ali spadajo v splošno delovno pravo ali posebne predpise, tudi na podlagi kolektivnih pogodb. Nove oblike zaposlitve se lahko uporabljajo tako za zaposlene kot samozaposlene ali izključno za eno od teh dveh skupin. Kot je razvidno s slike 2.3.2, je Hrvaška s samo ene od devetih zgoraj analiziranih novih oblik zaposlitve, ki je bila v obdobju 2013–2014 opredeljena kot „obstoječa“, v letu 2020 prešla na vse. V trinajstih državah članicah je bilo opredeljenih sedem ali več oblik zaposlitve. Nasprotno pa se je na Cipru, v Luksemburgu in Španiji leta 2020 poročalo o štirih ali manj novih oblikah zaposlitve. Povečano število oblik dela vpliva na stopnjo prožnosti trga dela in na pogoje zaposlovanja v zadevnih državah 184 , 185 . Vlade in socialni partnerji imajo s kolektivnimi pogodbami na voljo različne instrumente za zagotavljanje zdravih delovnih pogojev in socialne zaščite za ljudi, vključene v te nove oblike zaposlitve (glej oddelek 2.3.2). Zaradi velike raznolikosti novih oblik zaposlitve ter njihovih različnih učinkov na zaposlovanje in socialne razmere je potrebno nadaljnje spremljanje.

Slika 2.3.2: Pregled ravni in obsega pogostosti novih oblik zaposlitve v državah članicah

Število novih oblik zaposlitve v EU27. Primerjava med številom oblik, ki so bile v obdobju 2013–2014 opredeljene kot nove, in oblik, ki so razširjene v letu 2020

Opomba: Estonija in Malta nista vključeni v podatke za leto 2015. Podatki za Luksemburg so bili posodobljeni leta 2021.

Vir: Eurofound (2015, 2020) za več podrobnosti o vrsti različnih novih oblik zaposlitve in njihovih posledicah.

Platformno delo se močno povečuje, prihodki pa so se v zadnjih petih letih povečali za petkrat, kar v ospredje prinaša vprašanja, povezana s pravnim statusom, delovnimi pogoji in dostopom do socialne zaščite. Z uporabo dokazov iz druge raziskave COLLEEM je v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 že zagotovljen pregled pogostosti platformnega dela v državah članicah. Čeprav je obseg 186 uporabe platformnega dela še vedno razmeroma omejen, se hitro povečuje, pri čemer so se ocenjeni prihodki vpletenih strani povečali s 3 milijard EUR v letu 2016 na približno 14 milijard EUR v letu 2020. V istem obdobju so se skupni dohodki oseb, ki delajo prek platform, dejavnih v EU, dvainpolkrat povečali, in sicer z ocenjene 2,6 milijarde EUR v letu 2016 na 6,3 milijarde EUR v letu 2020. Osebe, ki delajo prek platform, so najpogosteje mladi moški z višjimi kvalifikacijami, čeprav na njihov profil zelo vpliva vrsta obravnavanega platformnega dela 187 . Ženske so na primer pogosteje zastopane na področju osebnih in gospodinjskih storitev ter v sektorju oskrbe. Druga pomembna ugotovitev izhaja iz analize platformnega dela po poklicih, zlasti za zaposlene, ki v izrednih zdravstvenih razmerah delajo v izpostavljenih poklicih 188 . Medtem ko so bili nekateri v nekaterih državah članicah priznani kot kritični delavci in so tako pridobili dostop do socialne zaščite, so se zaposlitvene in dohodkovne možnosti drugih poslabšale. Osrednje vprašanje je bila upravičenost do podpore, pogosto pogojena z zaposlitvenim statusom oseb, ki delajo prek platform, vrsto opravljenih nalog in mehanizmi upravljanja, ki jih uporablja platforma. Leta 2021 je bila prevladujoča razvrstitev zaposlitvenega statusa pri platformnem delu samozaposlitev. Devet od desetih platform, ki delujejo v EU, osebe, ki delajo prek njih, opredeljujejo kot samozaposlene 189 .

Širjenje dela na daljavo zaradi krize zaradi COVID-19 je za nekatere delavce povzročilo znatno spremembo delovnih ureditev, čeprav z razlikami glede na starost in spol. Odstotek zaposlenih (starih 15–64 let), ki so poročali o rednem delu od doma, se je v EU povečal s 3,2 % v letu 2019 na 10,8 % v letu 2020 (slika 2.3.3). Delež zaposlenih, ki so poročali o manj rednem delu od doma (npr. samo „občasno“), je ostal isti (7,9 %). Čeprav se je pogostost dela od doma v letu 2020 povečala za vse starostne skupine, je bila največja med prebivalstvom v delovno najbolj aktivnih letih (25–49 let, 11,6 %), sledili pa so starejši delavci (50–64 let, 10,4 %) in nato mladi delavci (15–24 let, 5,8 %). Pogostost je bila tudi večja pri ženskah (11,7 %) kot pri moških (9,9 %).

Slika 2.3.3: Pandemija je delo na daljavo pospešila v vseh državah članicah

Zaposleni, ki so običajno delali od doma pred pandemijo in med njo (v %, v letih 2019 in 2020, leva os), v primerjavi s potencialnim deležem dela na daljavo (na podlagi analize poklicnih nalog, desna os)

Opomba: odstotek zaposlenih po državah članicah, ki so v letih 2019 in 2020 običajno delali od doma, ter delež zaposlitev, ki omogočajo delo na daljavo, na podlagi analize poklicnih nalog.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_ehomp] ter Eurofound in Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (2021), What just happened? COVID-19 lockdowns and change in the labour market (Kaj se je pravkar zgodilo? Omejitve gibanja in spremembe na trgu dela zaradi COVID-19), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

Znaten prehod na delo na daljavo je pokazal svoj potencial in tudi pasti, kar prinaša nove izzive v zvezi z delovnim časom in delovnimi pogoji. V izrednih zdravstvenih razmerah se je delo na daljavo izkazalo za pomembno za številna podjetja, da bi zagotovila neprekinjeno poslovanje in zaščitila zdravje svojih zaposlenih. V običajnih razmerah omogoča tudi skrajšanje vožnje na delo ter zagotavlja večjo prožnost in možnosti pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja za zaposlene ter večjo produktivnost in učinkovitost za podjetja. Delo na daljavo je kljub temu zabrisalo obstoječe meje med poklicnim in zasebnim življenjem, kar pomeni pomembne izzive za zaposlene, ki delajo na daljavo med pandemijo, v smislu delovnega časa ali izoliranosti 199 . V primerjavi s tistimi, ki delajo delno od doma ali samo iz prostorov delodajalca, je večji odstotek zaposlenih, ki delajo samo od doma, poročal o od 41 do 60 urah dela na teden (glej sliko 2.3.7, levi diagram). Razlike med spoloma so bile prav tako očitne, ker je bilo več žensk razmeroma pogosteje prisiljenih reorganizirati svoj urnik dela (vključno z delom v prostem času), da bi ga uskladile z družinskimi obveznostmi. Med tistimi, ki so delali samo od doma, bodisi s krajšim bodisi s polnim delovnim časom, je večji delež žensk (25 %) kot moških (19 %) delal dlje od rednega delovnega časa. Razlika med spoloma je večja, če gledamo na zaposlene z otroki (starimi od 0 do 11 let), ki delajo samo od doma (35 % žensk v primerjavi s 23 % moških). Iz dokazov je razvidno tudi, da se je pogostost delovne izoliranosti povečala s številom opravljenih ur dela od doma (glej sliko 2.3.7, desni diagram). Približno 20 % zaposlenih, ki so od doma delali od 41 do 60 ur, se je počutilo izolirane, v primerjavi s 14 % tistih, ki so enako število ur delali v prostorih delodajalcev. Obstajajo pa bistvene razlike med sektorji in poklici. Prizadevanja Komisije za dopolnitev in podporo politik držav članic na področju duševnega zdravja lahko pomagajo ublažiti nekatere izzive, ki jih prinaša pandemija.

Slika 2.3.7: Prehod na delo na daljavo za nekatere zaposlene pomeni izzive

Odstotek zaposlenih, ki delajo od 41 do 60 ur na teden, po kraju dela (levi diagram). Odstotek zaposlenih s polnim delovnim časom, ki se počutijo izolirane na delovnem mestu, po številu opravljenih ur dela od doma (EU27, v %, desni diagram)

Vir: e-raziskava Eurofounda (2021) o življenju, delu in pandemiji COVID-19, drugi krog.

Obravnavanje vzrokov segmentacije trga dela 200 prispeva k izboljšanju kakovosti delovnih mest. V skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 je bila predstavljena obsežna analiza segmentacije trga dela, vključno s pogodbenimi ureditvami (tj. pogodbami za nedoločen čas v primerjavi s pogodbami za določen čas), naravo in raznolikostjo delovnopravne zakonodaje v državah članicah (tj. pravili, ki urejajo individualno in kolektivno zaposlovanje in odpuščanje delavcev s pogodbami za določen čas) ter vrstami zadevnih delavcev (npr. delavci z neprostovoljno zaposlitvijo za določen čas ali s krajšim delovnim časom). Izboljšanje segmentacije trga dela prispeva k izvajanju načel 5 (varna in prilagodljiva zaposlitev) in 7 (informacije o pogojih za zaposlitev in zaščiti v primeru odpustitve) evropskega stebra socialnih pravic. Z analizo, predstavljeno tukaj, se posodablja in dopolnjuje prejšnja analiza.

Zaposlenost za določen čas 201 se je od začetka pandemije zmanjšala, vendar je v več državah članicah še vedno precejšnja. Delež pogodb o zaposlitvi za določen čas v starostni skupini 20–64 let se je v EU zmanjšal s povprečno 13,7 % v letu 2019 na 12,4 % v letu 2020, kar kaže na večje ukinjanje delovnih mest kot pri zaposlenih za nedoločen čas (ki so bili sorazmerno bolj zaščiteni s pravnimi določbami o zaposlovanju in odpuščanju ter s shemami skrajšanega delovnega časa in drugimi ukrepi za ohranjanje delovnih mest). Razlika med največjim in najmanjšim deležem zaposlitev za določen čas v državah članicah je še vedno velika, in sicer 22,7 odstotne točke, čeprav je manjša kot leta 2019 (24,6 odstotne točke). Glede na četrtletne podatke je delež zaposlenih za določen čas (v starostni skupini 20–64 let, desezonirano) je v drugem četrtletju leta 2021 znašal 13,2 %, kar pomeni povečanje za 1,1 odstotne točke v primerjavi z drugim četrtletjem leta 2020. To lahko pomeni, da se je pomemben del zaposlitev za določen čas, izgubljen med pandemijo, že vrnil. Vendar se podatki med državami precej razlikujejo 202 . Države članice, kot so Španija, Poljska, Portugalska, Italija, Hrvaška in Nizozemska, so med letoma 2019 in 2020 zabeležile zmanjšanje deleža zaposlenih za določen čas za približno 2 odstotni točki ali več. Vendar je skupni delež v večini teh držav še vedno precej nad povprečjem EU, in sicer več kot 15 % v Španiji, na Poljskem in Portugalskem. Nasprotno so bili najmanjši deleži, manjši od 3 %, zabeleženi v Litvi, Romuniji, Estoniji in Latviji (glej sliko 2.3.8).

Slika 2.3.8: Zaposlitev za določen čas se je v letu 2020 zmanjšala, vendar v številnih državah članicah ostaja precejšnja

Delež zaposlenih za določen čas med vsemi zaposlenimi (v starostni skupini od 20 do 64 let), letni podatki

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsi_pt_a].

Čeprav se je povprečni delež pogodb o zaposlitvi za določen čas v letu 2020 zmanjšal, je še vedno precejšen med ženskami, mladimi in zaposlenimi, rojenimi zunaj EU. Leta 2020 je delež zaposlenih žensk (starih 20–64 let) s pogodbami o zaposlitvi za določen čas v EU znašal 13,4 % v primerjavi z 11,8 % pri moških ter se je med letoma 2019 in 2020 zmanjšal za 1,3 odstotne točke (v primerjavi z 1,5 odstotne točke pri moških). Vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma pri zaposlitvi za določen čas se je rahlo povečala, in sicer s povprečno 1,3 odstotne točke v letu 2019 na 1,6 odstotne točke v letu 2020, čeprav se trenutno med državami precej razlikuje (glej sliko 2.3.9). Leta 2020 je bil največji delež žensk z zaposlitvijo za določen čas na splošno v Španiji (25,5 %), na Poljskem (19,2 %), Cipru (18 %) in Portugalskem (17,8 %). V istem letu je bil delež zaposlitev za določen čas pri mladih, starih 15–24 let, veliko večji, in sicer 46,3 %, kot pri osebah, starih 25–54 let (11,5 %), in osebah, starih 55–64 let (6,1 %). Tudi pri delavcih, rojenih zunaj EU, je bil leta 2020 zabeležen veliko večji delež zaposlitev za določen čas (20,9 %) kot pri rojenih v EU (15,5 %), pri čemer je bila vrzel še zlasti izrazita (več kot 10 odstotnih točk) na Cipru, Švedskem in Portugalskem ter nato v Franciji in Španiji (med 7 in 10 odstotnimi točkami).

Slika 2.3.9: Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so veliko pogostejše pri mladih (v starostni skupini 15–24 let) v vseh državah članicah, razlike med spoloma pa so običajno precejšnje.

Zaposleni za določen čas kot delež skupnega števila zaposlenih po starosti (v %, leva os) in razlikah med spoloma (v %, desna os) pri zaposlitvah za določen čas (2020)

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_etpgan].

Za izboljšanje splošne kakovosti delovnih mest so ključnega pomena pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so izhodišče za zaposlitev za nedoločen čas. Dvojnost trga dela pogosto zaznamujejo visoki deleži pogodb o zaposlitvi za določen čas ter nizke stopnje prehajanja med temi pogodbami in delovnimi razmerji za nedoločen čas 203 . Nekatere države članice se pri tem srečujejo z velikimi izzivi. Na sliki 2.3.10 so prikazane stopnje prehajanja s pogodb za določen čas na pogodbe za nedoločen čas (povprečno za triletno obdobje med letoma 2018 in 2020 za nadzor morebitnih odstopanj, povezanih z gospodarskim ciklom), pri čemer se je upoštevalo število zaposlenih za določen čas kot odstotek skupnega števila zaposlenih (starostna skupina 20–64 let). V teh treh državah članicah (v Španiji, Italiji in Franciji) z velikim deležem zaposlitev za določen čas so stopnje prehajanja s pogodb o zaposlitvi za določen čas na pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas nizke (manj kot 20 %). V drugih državah, kot so Hrvaška, Nizozemska in Portugalska, so stopnje zaposlitve za določen čas še vedno precejšnje (približno 15 % ali več), vendar so stopnje prehajanja višje (na Portugalskem nad 35 % ter na Nizozemskem in Hrvaškem nad 40 %). Nasprotno imajo Češka, Estonija, Avstrija in Romunija nizke stopnje pogodb o zaposlitvi za določen čas (manj kot 7 %) in razmeroma visoke stopnje prehajanja na pogodbe za nedoločen čas (nad 40 %).

Slika 2.3.10: Delež pogodb o zaposlitvi za določen čas in njihova sprememba v zaposlitev za nedoločen čas se med državami članicami močno razlikujeta

Zaposleni za določen čas kot odstotek skupnega števila zaposlenih (20–64 let) v letu 2020 in stopnja prehajanja na zaposlitev za nedoločen čas (povprečna vrednost za leta 2018, 2019 in 2020)

Opomba: stopnje prehajanja delovne sile v letu 2020 še niso na voljo za Nemčijo, Irsko, Italijo, Latvijo in Slovaško. Vrednost za Latvijo se nanaša na leto 2017, vrednost za Slovaško pa na leto 2016.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsq_etpga] in EU-SILC [ilc_lvhl32].

Nekatere države članice še vedno beležijo znatne deleže neprostovoljnih zaposlitev za določen čas. Odstotek neprostovoljnih zaposlitev za določen čas (v starostni skupini 15–64 let) se je v zadnjih letih v EU27 počasi, a vztrajno zmanjševal, in sicer z 8,8 % v letu 2016 na 7,9 % v letu 2019 in 6,8 % v letu 2020. V nekaterih državah članicah je glavni razlog, da imajo delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas, še vedno ta, da oseba težko najde zaposlitev za nedoločen čas. Delavci z neprostovoljnimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas pogosto poročajo o nižjih stopnjah zadovoljstva na delovnem mestu, kar lahko vpliva na njihovo uspešnost, pridobivanje znanj in spretnosti ter poklicno napredovanje. Med državami so še vedno velike razlike (do 19 odstotnih točk). V državah članicah, kot so Španija, Portugalska, Ciper, Hrvaška in Italija, več kot 12 % zaposlenih s pogodbami za določen čas poroča, da so v takem položaju, ker niso mogli najti zaposlitve za nedoločen čas. V Italiji in Španiji ta številka sovpada tudi z nizkimi stopnjami prehajanja z zaposlitve za določen čas na zaposlitev za nedoločen čas (glej sliko 2.3.10). Nasprotno so deleži neprostovoljnih zaposlitev za določen čas najmanjši v Estoniji, Avstriji, Litvi in Nemčiji, kjer znašajo manj kot 1 % 204 .

Čeprav se je delež zaposlitev s krajšim delovnim časom v EU v letu 2020 zmanjšal v primerjavi s prejšnjim letom, neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom še vedno prizadene precejšen odstotek zaposlenih. Odstotek delavcev s krajšim delovnim časom (starih 15–64 let) je leta 2020 v EU znašal 17,2 %, kar je 1,2 odstotne točke manj kot leta 2019. Medtem ko jih je šest držav (Nizozemska, Avstrija, Belgija, Danska, Nemčija in Švedska) leta 2020 zabeležilo več kot 20 %, so jih štiri države (Bolgarija, Slovaška, Hrvaška, Madžarska) zabeležile manj kot 5 % (glej sliko 2.3.11). Nemčija je med letoma 2019 in 2020 zabeležila največje zmanjšanje odstotka dela s krajšim delovnim časom (4,7 odstotne točke), delež v Estoniji in Luksemburgu pa se je v istem obdobju povečal (za približno 1 odstotno točko). Delež neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom glede na skupno število zaposlitev s krajšim delovnim časom (v starostni skupini 15–64 let) v EU se je v zadnjih letih zmanjševal in se je leta 2020 zmanjšal na 24,4 % (1,4 odstotne točke manj kot leta 2019 in približno 8 odstotnih točk manj kot leta 2014). Medtem ko šest držav članic (tj. Italija, Grčija, Ciper, Romunija, Bolgarija in Španija) poroča o številkah nad 50 %, druge države (tj. Češka, Belgija, Slovenija in Nizozemska) poročajo o številkah, ki znašajo 6 % ali manj. Na Slovaškem se je delež delavcem z neprostovoljnim krajšim delovnim časom med letoma 2019 in 2020 znatno zmanjšal (za 7,1 odstotne točke). Nasprotno se je v istem obdobju povečal v Litvi (za 5,9 odstotne točke) in Bolgariji (za 3,4 odstotne točke). V drugih državah članicah so bile spremembe manjše (tj. pod 2,5 odstotne točke).

Slika 2.3.11: Med državami članicami obstajajo velike razlike v deležu dela s krajšim delovnim časom in njegovi neprostovoljni komponenti

Delež zaposlitev s krajšim delovnim časom glede na skupno zaposlenost (v starostni skupini 15–64 let) in neprostovoljna zaposlitev s krajšim delovnim časom kot odstotek vseh zaposlitev s krajšim delovnim časom (v starostni skupini 15–64 let), letni podatki, odstotki

Opomba: prekinitev časovne vrste za Nemčijo.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsi_pt_a] in [lfsa_eppgai].

Delež samozaposlenih oseb brez zaposlenih (t. i. delavci, ki delajo za svoj račun) je še vedno velik. Delavci, ki delajo za svoj račun, lahko v nekaterih okoliščinah prikrivajo odvisno delovno razmerje ali „navidezno“ samozaposlitev. Leta 2020 je bilo približno 15,8 milijona samozaposlenih (starih 15–64 let) brez zaposlenih. Čeprav ta številka pomeni povečanje za 0,8 milijona v primerjavi z letom 2019, je za približno 1,2 milijona nižja od najvišje vrednosti leta 2014. Relativno se je delež samozaposlenih (starih 15–64 let) brez zaposlenih nekoliko povečal (za 0,5 odstotne točke) v primerjavi s prejšnjim letom in dosegel 8,2 % celotne zaposlenosti. Vendar so med državami članicami in sektorji precejšnje razlike. Štiri države članice (Malta, Nizozemska, Belgija in Španija) beležijo najvišje stopnje delavcev, ki delajo za svoj račun (nad 13 %), v Avstriji, na Švedskem, v Nemčiji in na Danskem pa so stopnje pod 5 % ali manj 205 . Zagotavljanje dostopa do socialne zaščite za vse, tudi za samozaposlene, ostaja bistveno, tudi za zmanjšanje negotovosti v razmerah, ki jih zaznamujejo pandemija in njene socialno-ekonomske posledice.

Kriza zaradi COVID-19 je vplivala na več dejavnosti, v katerih je neprijavljeno delo navadno bolj razširjeno, pri čemer je potrebno pozorno spremljanje nekaterih sektorjev in kategorij delavcev. Številne dejavnosti, pri katerih ima neprijavljeno delo pomembno vlogo, vključujejo neposredne in intenzivne socialne stike (npr. gostinske storitve, kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti in gospodinjske storitve). Hkrati sta obsežna uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter povečana vloga platformnega gospodarstva podprla usklajevanje ponudbe delovne sile in povpraševanja po njej v teh sektorjih. Iz predhodnih podatkov o inšpekcijah dela v letu 2020 je v številnih državah članicah razvidno znatno zmanjšanje v primerjavi z letom 2019. V 19 državah se v enem letu inšpekcijski pregled izvede pri manj kot 10 % delodajalcev 206 . Krepitev zmogljivosti inšpektoratov za delo in zagotavljanje spodbud za spodbujanje preoblikovanja neprijavljenega dela v formalno delo sta ključna dejavnika za obravnavanje tega pojava ter zagotavljanje ustreznega zdravja in varnosti pri delu ter socialne zaščite za vse. Evropska platforma za ukrepanje proti neprijavljenemu delu je od maja 2021 del Evropskega organa za delo (ELA), kar bo omogočilo celovitejše obravnavanje vidikov, povezanih z inšpekcijskimi pregledi in izvrševanjem 207 .

V letu 2021 je bilo zabeleženo rahlo povečanje dolgotrajne brezposelnosti, kar je prekinilo napredek, dosežen v prejšnjih letih. Raven in razvoj stopnje dolgotrajne brezposelnosti 208 sta običajno dober približek učinkovitosti aktivnih politik trga dela pri doseganju pomoči potrebnih ljudi in njihovem učinkovitem usklajevanju z delovnimi mesti 209 . Pred pandemijo se je povprečna stopnja dolgotrajne brezposelnosti v EU stalno zniževala, in sicer s 5,3 % leta 2014 na 2,4 % leta 2020 (0,2 odstotne točke manj kot leta 2019). Kljub temu se je stopnja v drugem četrtletju leta 2021 v primerjavi z drugim četrtletjem leta 2020 v večini držav članic povišala, močno pa se je poslabšala (za več kot 1 odstotno točko) v Španiji, Italiji, na Portugalskem, Hrvaškem in Cipru. Razlike med državami članicami ostajajo precejšnje, saj so se leta 2020 gibale od 0,6 % na Češkem in Poljskem do povprečja EU (2,4 %) v Bolgariji, na Portugalskem in v Litvi ter do 4,7 % v Italiji, 5 % v Španiji in 10,9 % v Grčiji. Glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov o stopnji dolgotrajne brezposelnosti kaže na „državo s kritičnimi razmerami“ za Španijo, ki združuje raven nad povprečjem (5 % v letu 2020) z le rahlim zmanjšanjem (za 0,3 odstotne točke) v zadnjem letu (slika 2.3.12). Estonija, Litva, Luksemburg in Slovaška so zaradi poslabšanja ali omejenega izboljšanja v prejšnjem letu označene kot „države, ki jih je treba spremljati“. Grčija in Italija sta zaradi pozitivnega trenda označeni kot „državi s šibkim položajem, ki pa se izboljšuje“ (–1,3 odstotne točke oz. –0,9 odstotne točke v letu 2020 v primerjavi z letom 2019). Na Češkem, v Nemčiji, na Danskem, Madžarskem, Malti, Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem in Švedskem je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v letu 2020 ostala nizka in na splošno stabilna. V stopnji dolgotrajne brezposelnosti so velike razlike tudi med regijami (Priloga 3). Visoka in vztrajajoča dolgotrajna brezposelnost negativno vpliva na človeški kapital in potencialno rast ter je razlog za poziv k ukrepom za izboljšanje učinkovitosti aktivnih politik trga dela in javnih služb za zaposlovanje (vključno z bolj ciljno usmerjenim ozaveščanjem, individualno podporo in tesnim sodelovanjem z delodajalci in socialnimi službami) 210 .

Slika 2.3.12: Leta 2020 se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v več državah članicah znižala, čeprav je morda treba celoten učinek krize zaradi COVID-19 še ugotoviti

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti, ravni leta 2020 in letne spremembe glede na leto 2019 (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [ tesem130 ].

Udeležba v ukrepih aktivne politike trga dela se med državami članicami močno razlikuje, razlike pa ne odražajo vedno obsega izzivov, s katerimi se srečujejo. Raven udeležbe v rednih ukrepih politike trga dela 211 na 100 brezposelnih oseb, ki želijo delati, zagotavlja ustrezne informacije o prizadevanjih držav članic za ponovno vključitev neaktivnih oseb na trg dela (glej sliko 2.3.13) 212 . Te številke so se med letoma 2014 in 2018 različno intenzivno povečale v 17 državah članicah (v Avstriji, Belgiji, Bolgariji, na Hrvaškem, Danskem, v Estoniji, na Madžarskem, v Italiji, na Malti, Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji, na Slovaškem, v Španiji in na Finskem). Zlasti v Estoniji, Španiji in Belgiji ter v manjši meri na Poljskem in Slovaškem je bilo med letoma 2014 in 2019 ugotovljeno znatno povečanje udeležbe pri aktivacijskih ukrepih. V petih drugih državah (tj. v Grčiji, Nemčiji, Franciji in Luksemburgu) se je število v istem obdobju zmanjšalo. Nasprotno se je število v drugih državah članicah (tj. v Bolgariji, na Cipru, v Latviji, Litvi, na Hrvaškem, Malti, v Romuniji in Sloveniji) skozi čas le malo spremenilo. Medtem ko države, kot sta Španija in Belgija, združujejo razmeroma visoke ravni porabe za ukrepe za podporo trgu dela s pomembnimi izzivi dolgotrajne brezposelnosti, je v državah, kot so Grčija, Italija, Slovaška, Bolgarija in do neke mere Slovenija, podpora iskalcem zaposlitve razmeroma nizka (tj. pod 0,2 % BDP) v primerjavi z obsegom izziva, značilnega za posamezno državo (glej sliko 2.3.14). V državah članicah z nizkimi stopnjami udeležbe v aktivnih ukrepi trga dela je krepitev njihovega zagotavljanja bistvenega pomena za preprečevanje morebitnih dolgoročnih „učinkov brazgotinjenja“ in prispevanje k vključujočemu okrevanju. Poleg (in kot dopolnitev) financiranja, ki ga tradicionalno zagotavljajo Evropski socialni sklad, in drugih sredstev kohezijske politike (vključno z mehanizmom REACT-EU ter pobudama CRII in CRII+) mehanizem za okrevanje in odpornost 213 zagotavlja pomembno financiranje EU za podporo tovrstnih ukrepov v skladu s priporočilom Komisije glede učinkovite aktivne podpore zaposlovanju.

Slika 2.3.13: Med državami članicami obstajajo razlike glede udeležbe v ukrepih aktivne politike trga dela

Udeleženci rednih ukrepov politike trga dela (kategorija 2–7) na 100 brezposelnih oseb, ki želijo delati

Opomba: podatki za Češko niso na voljo, za Grčijo pa so na voljo samo do leta 2018. Nizka zanesljivost podatkov za Litvo za leto 2019.

Vir: Eurostat, podatkovna zbirka o politikah trga dela [lmp_ind_actsup].

Slika 2.3.14: Poraba za aktivne ukrepe trga dela se med državami članicami močno razlikuje in ni vedno povezana z izzivi, s katerimi se srečujejo

Poraba za aktivne ukrepe trga dela (kategorije 2–7, v odstotkih BDP, 2019) in dolgotrajna brezposelnost kot odstotek prebivalstva v delovni sili (2020)

Vir: podatkovna zbirka o politikah trga dela [lmp_expsumm] in anketa o delovni sili [une_ltu_a].

Oblikovanje in izvajanje individualiziranih shem za vključevanje v zaposlitev je ključnega pomena za reševanje pomembnih izzivov zaposljivosti za dolgotrajno brezposelne. Dogovori o vključitvi v zaposlitev zagotavljajo prilagojeno podporo za ponovno vključitev dolgotrajno brezposelnih na trg dela. Čeprav se dogovori o vključitvi v zaposlitev med državami članicami razlikujejo, na splošno vključujejo mentorstvo, individualizirano podporo za iskanje zaposlitve, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje ter druge vrste socialne podpore (npr. stanovanja, prevoz ali storitve za otroke in oskrbo), kadar je to potrebno za iskalce zaposlitve, ki se srečujejo z dodatnimi težavami. Dogovore o vključitvi v zaposlitev pripravita poklicni svetovalec in iskalec zaposlitve, vsebujejo pa akcijski načrt in ukrepe za pomoč dolgotrajno brezposelnim pri iskanju ustrezne zaposlitve. Pogosto so podprti z individualnimi poglobljenimi ocenami za opredelitev specifičnih in potencialnih potreb vsakega registriranega dolgotrajno brezposelnega najpozneje v 18 mesecih od nastopa brezposelnosti. Namen poglobljenih ocen je pripraviti individualizirane akcijske načrte s časovnim razporedom in nizom ukrepov za doseganje predlaganih ciljev. Leta 2019 je 46,5 % vseh dolgotrajno brezposelnih v EU, ki jim je bil ponujen dogovor o vključitvi v zaposlitev, ponovno vstopilo na trg dela. Ta številka se je povečala na 48,3 % za dolgotrajno brezposelne, ki sodelujejo v individualiziranih akcijskih načrtih (glej sliko 2.3.15). Velik del dolgotrajno brezposelnih, ki so imeli poseben dogovor o vključitvi v zaposlitev in redni individualizirani akcijski načrt, je sodeloval pri različnih oblikah ukrepov izpopolnjevanja 214 .

Slika 2.3.15: Zagotavljanje prilagojenih aktivacijskih načrtov prispeva k večji zaposljivosti dolgotrajno brezposelnih

Delež obdobij dolgotrajne brezposelnosti, ki se končajo z zaposlitvijo, za različne dogovore o vključitvi v zaposlitev v odstotkih (starostna skupina 25–64 let, 2019)

Opomba: podatki za Češko, Grčijo in Romunijo niso na voljo.

Vir: podatkovna zbirka o politikah trga dela in anketa o delovni sili.

Javne službe za zaposlovanje imajo ključno vlogo pri podpiranju iskalcev zaposlitve in usmerjanju ukrepov za zagotovitev nemotenega prehajanja med delovnimi mesti, tudi v smeri bolj zelenega gospodarstva. Razmere na trgu dela in obeti za številne posameznike so se v razmerah, ki jih je zaznamovala kriza zaradi COVID-19, močno spremenili, kar je še bolj vplivalo na tiste, ki so bili že prej v ranljivem položaju. Uspešne in učinkovite javne službe za zaposlovanje so ključne za to, da se vsem iskalcem zaposlitve ponudi poklicna možnost in da se preprečijo negativni učinki („brazgotinjenja“) brezposelnosti ali predhodne neaktivnosti. Poleg tega imajo lahko javne službe za zaposlovanje ključno vlogo pri opredeljevanju in podpiranju strukturnih sprememb na trgu dela z ukrepi, kot so večje predvidevanje, strokovno znanje in partnerstva 215 . Dokazano zmogljivost javnih služb za zaposlovanje za učinkovito prilagajanje opravljanja storitev in prevzem ključne vloge pri odzivanju na razmere na trgu dela bi bilo treba dodatno podpreti z digitalizacijo, krepitvijo zmogljivosti in prizadevanji za posodobitev ter okrepljenim sodelovanjem z ustreznimi deležniki na trgu dela, vključno z drugimi ponudniki zaposlitve, socialnimi službami in socialnimi partnerji.

Pri uporabi javnih služb za zaposlovanje obstajajo velike razlike, pri čemer se vedenje pri iskanju zaposlitve med državami članicami razlikuje. Iz analize deleža iskalcev zaposlitve, ki so poročali o uporabi javnih služb za zaposlovanje za iskanje zaposlitve, za leto 2020 je razvidno, da se ta delež giblje od 20 % v Italiji in Romuniji do približno 60 % v Belgiji, na Švedskem, Madžarskem, v Luksemburgu in Nemčiji ter do več kot 75 % na Češkem in v Litvi (glej sliko 2.3.16). v nekaterih državah članicah so bile ugotovljene majhne razlike glede na spol, najizrazitejše pa so v Latviji, Bolgariji, Sloveniji, na Irskem in Hrvaškem. Na splošno se je uporaba javnih služb za zaposlovanje s strani iskalcev zaposlitve v zadnjih letih v EU zmanjševala, in sicer z 49,1 % v letu 2014 na 46,1 % v letu 2017 in 42,5 % v letu 2020 (to lahko do neke mere odraža tudi sorazmerno večjo uporabo drugih metod iskanja zaposlitve, zlasti digitalnih). Ta številka je višja kot pri uporabi zasebnih služb za zaposlovanje (21,3 %) ali objavi ali odgovoru na oglase (40,6 %), ki sta od leta 2017 ostala na splošno nespremenjena. Čeprav uporaba različnih alternativ ni izključna in ni bilo ugotovljenega jasnega vzorca dopolnjevanja ali nadomeščanja med metodami iskanja zaposlitve, je v 12 državah članicah odstotek tistih, ki trdijo, da uporabljajo javne službe za zaposlovanje, manjši od 50 %. Med letoma 2017 in 2020 so nekatere države članice, kot so Estonija, Litva in Bolgarija, zabeležile znatno povečanje uporabe javnih služb za zaposlovanje (za več kot 6 odstotnih točk). Nasprotno se je v istem obdobju uporaba javnih služb za zaposlovanje s strani iskalcev zaposlitve znatno zmanjšala (za približno 10 odstotnih točk) v Nemčiji, na Cipru in v Romuniji. Hkrati se je delež anketirancev, ki trdijo, da pri iskanju zaposlitve uporabljajo socialne stike (npr. prijatelji, sorodniki in sindikati), v EU v zadnjih letih znatno zmanjšal (z 71 % leta 2017 na 66 % leta 2020), enako pa se je zgodilo pri tistih, ki se odločijo za pošiljanje prošenj neposredno delodajalcem (s približno 60 % na 53 % v istem obdobju). Tehnične in človeške zmogljivosti javnih služb za zaposlovanje, njihovo digitalno povezovanje in stopnja partnerstva z delodajalci so še naprej pomembni dejavniki za določitev kakovosti in privlačnosti storitev javnih služb za zaposlovanje.

Slika 2.3.16: Med državami članicami obstajajo velike razlike v uporabi javnih služb za zaposlovanje, pri čemer se nekoliko razlikujejo glede na spol

Odstotek brezposelnih, ki so za iskanje zaposlitve uporabljali javno službo za zaposlovanje, v letu 2020, vrednosti po spolu

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_ugmsw].

Slika 2.3.17: Iskalci zaposlitve uporabljajo zelo raznolike metode iskanja na različne in pogosto neizključujoče načine

Odstotek brezposelnih oseb, ki izjavijo, da so za iskanje zaposlitve uporabile določeno metodo (2020)

Opomba: države so razvrščene po naraščajočih stopnjah stikov z javno službo za zaposlovanje.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_ugmsw].

Leta 2020 se je delež kratkotrajno brezposelnih, ki prejemajo nadomestilo, povečal v večini držav članic. Splošni vpliv krize zaradi COVID-19 na zaposlenost je bil omejen zaradi obsežne uporabe skrajšanega delovnega časa in podobnih ukrepov za ohranitev delovnih mest (glej oddelek 2.1). Vendar so se posamezniki, ki so izgubili službo ali so bili ob izbruhu krize že brezposelni, znašli v posebno težkem položaju 216 . V skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 je bila predstavljena podrobna analiza glavnih značilnosti sistemov nadomestil za brezposelnost v EU na podlagi rezultatov primerjalne analize nadomestil za brezposelnost in aktivnih politik trga dela, dogovorjenih z Odborom za zaposlovanje. Čeprav analiza na splošno ostaja veljavna, je treba opozoriti, da se je med letoma 2019 in 2020 obseg sistemov nadomestil za brezposelnost povečal v večini držav članic, še bolj pa v Bolgariji, Estoniji, Grčiji, Španiji, na Malti, v Romuniji in na Slovaškem (glej sliko 2.3.18). Za države članice z bolj posodobljenimi podatki, ki so na voljo 217 , je relativno povečanje števila prejemnikov nadomestil za brezposelnost še posebej znatno (40 % ali več od februarja 2020 do pomladi ali začetka poletja 2021) v Estoniji, na Portugalskem, v Romuniji, na Slovaškem in Švedskem. Vendar se je v večini držav članic število prejemnikov nadomestil za brezposelnost v zadnjih mesecih zmanjšalo v skladu z izboljšanjem razmer na trgu dela. Leta 2020 v EU 32,8 % brezposelnih, prijavljenih manj kot eno leto, ni prejemalo nadomestil, ta odstotek pa je na Hrvaškem in Slovaškem večji od 50 % 218 .

Slika 2.3.18: Delež kratkotrajno brezposelnih, ki prejemajo nadomestilo za brezposelnost, se je v večini držav članic povečal

Kratkotrajno brezposelni (tj. manj kot 12 mesecev), ki prejemajo nadomestila za brezposelnost, starostna skupina 15–64 let

Opomba: podatki niso na voljo na Irsko in Nizozemsko. Podatki za Nemčijo se nanašajo samo na leto 2019.

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_ugadra].

V letu 2021 sta trajanje obdobja zaposlitve za upravičenost do nadomestila za brezposelnost in obdobje, v katerem se lahko nadomestila uveljavijo, na splošno ostala nespremenjena. Zahtevano trajanje zavarovalne dobe se je spremenilo samo v Sloveniji, in sicer z devetih mesecev v letu 2020 na deset mesecev v letu 2021 – glej sliko 2.3.19. Zahtevana doba za upravičenost do nadomestila za brezposelnost je najkrajša v Italiji, tj. 13 tednov socialnih prispevkov. Po drugi strani pa je država z najdaljšo zahtevano dobo za upravičenosti Slovaška s 104 tedni. Kot je prikazano na sliki 2.3.20, so delavci, odpuščeni po enem letu dela, upravičeni do nadomestil, katerih trajanje je zelo različno, odvisno od države članice. V 16 državah članicah se nadomestila lahko uveljavljajo za največ šest mesecev (24 tednov). Vendar pa na Danskem in v Belgiji ta pravica traja do dve leti ali več. V Luksemburgu in Grčiji traja točno eno leto, v Litvi, Latviji in na Irskem pa približno osem mesecev.

Slika 2.3.19: Doba plačevanja prispevkov za upravičenost do nadomestil za brezposelnost se med državami članicami močno razlikuje

Trajanje zahtevane zavarovalne dobe za upravičenost, v tednih, podatki za leti 2015 in 2020

Opomba: na Malti (2016 in 2021) mora biti od prve zaposlitve osebe plačanih vsaj 50 tedenskih prispevkov; na Irskem (2016 in 2021) morajo biti od prve zaposlitve osebe plačani vsaj 104 tedenski prispevki; v Avstriji (2021) pa mora biti za prvo prijavo plačanih vsaj 52 tedenskih prispevkov in vsaj 28 tedenskih prispevkov za naslednje prijave.

Vir: podatkovna zbirka MISSOC (januar 2015 in januar 2021).

Slika 2.3.20: V večini držav članic se lahko nadomestila za brezposelnost uveljavljajo za največ šest mesecev za enoletno delovno dobo

Najdaljše trajanje prejemanja nadomestil v številu tednov pri upravičencih z enim letom delovne dobe, 2020 in 2015

Opomba: v Belgiji trajanje prejemanja nadomestil ni omejeno. Na Cipru se tedni izračunajo na podlagi šestih delovnih dni na teden. Na Irskem se nadomestilo za 39 tednov (234 dni) izplača le tistim z 260 ali več plačanimi tedenskimi prispevki socialnega zavarovanja v zvezi s plačo. Na Slovaškem oseba, ki ima prispevke plačane za eno leto, ne more prejemati nadomestila za brezposelnost (zahtevata se vsaj dve leti plačanih prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti v zadnjih štirih letih). Na Poljskem je trajanje prejemanja odvisno od stopnje brezposelnosti v regiji glede na nacionalno povprečje.

Vir: podatkovna zbirka MISSOC (januar 2015 in januar 2021) in nacionalna zakonodaja.

Nadomestitev dohodka za brezposelne se med državami članicami razlikuje in je odvisna od trajanja obdobja brezposelnosti. Na sliki 2.3.21 so primerjane nadomestitvene stopnje za zaposlene z nizkimi dohodki (67 % povprečnega nacionalnega dohodka) s kratko delovno dobo (do 12 mesecev prispevkov za socialno varnost) po vsej EU. Neto nadomestitvene stopnje v drugem mesecu brezposelnosti se gibljejo od 12,3 % predhodnega (neto) dohodka na Madžarskem ali 19 % v Romuniji do več kot 90 % v Luksemburgu ali Belgiji. V Franciji in na Irskem se nadomestitvene stopnje v obdobju brezposelnosti ne spreminjajo. Vendar pa se nadomestitvene stopnje v večini držav članic sčasoma znižajo. Velike razlike med drugim in 12. mesecem brezposelnosti so na splošno posledica prehoda iskalcev zaposlitve iz zavarovanja za primer brezposelnosti na podporo za brezposelnost ali socialno pomoč, kar na splošno pomeni nižje ravni nadomestil.

Slika 2.3.21: Nadomestila za brezposelnost se v EU precej razlikujejo

Neto nadomestitvena stopnja nadomestil za brezposelnost pri osebah s 67 % povprečne plače v drugem in dvanajstem mesecu brezposelnosti (2020)

Opomba: kazalnik je izračunan za 20-letno samsko osebo brez otrok in s kratko delovno dobo (eno leto). Vključeni so različni elementi dohodka, nadomestila za brezposelnost in druga nadomestila in dodatki (npr. socialna pomoč in stanovanjski dodatek).

Vir: Evropska komisija na podlagi modela OECD za davke ter socialne prejemke in nadomestila.

Visokokakovosten in učinkovit socialni dialog je predpogoj za dobro delovanje evropskega socialnega tržnega gospodarstva, saj zagotavlja bolj trajnostne in vključujoče rezultate politike. V skladu s smernico za zaposlovanje št. 7 in evropskim stebrom socialnih pravic so države članice pozvane, naj zagotovijo pravočasno in tehtno vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje zaposlitvenih, socialnih ter po potrebi ekonomskih reform in politik, tudi s podpiranjem njihove večje zmogljivosti. V skladu z nacionalnimi praksami in institucionalnimi okviri je namen sodelovanja s socialnimi partnerji na vseh ravneh izboljšati zasnovo predloženih reform in zagotoviti odgovornost zanje. Prav tako se zmanjšujejo konflikti in prispeva k obvladovanju strukturnih sprememb ter krepitvi socialne kohezije. To je zlasti pomembno v času, ko je za zagotovitev močnega okrevanja po krizi ter podpore zelenemu in digitalnemu prehodu potrebno trdno soglasje. Socialni partnerji že imajo ključno vlogo v okviru krize zaradi COVID-19, pri čemer je bila več kot polovica vseh ukrepov na področjih aktivnih politik trga dela in zaščite dohodka, sprejetih od izbruha pandemije, bodisi dogovorjena z organizacijami socialnih partnerjev bodisi so bili ti vključeni v pogajanja. Na splošno je vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje nacionalnih politik zaposlovanja in socialnih politik v zadnjih nekaj letih ostala nespremenjena oziroma se je nekoliko izboljšala. Vendar se med državami članicami še vedno precej razlikuje 219 . Odbor za zaposlovanje (EMCO) je od leta 2016 vsako leto izvedel večstranske preglede sodelovanja socialnih partnerjev v državah članicah EU, da bi ocenil izzive in dobre prakse v zvezi s tem.

Na podlagi uredbe o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost 220 so bile države članice pozvane, naj v svoje načrte za okrevanje in odpornost vključijo povzetek postopka posvetovanja z ustreznimi deležniki, vključno s socialnimi partnerji, ter navedejo, kako so bili upoštevani njihovi prispevki. V skladu s smernicami Komisije o pripravi načrtov za okrevanje in odpornost 221 bi moral povzetek zajemati obseg, vrsto in čas posvetovanj. Predhodni rezultati študije, ki jo izvaja mreža nacionalnih korespondentov Eurofounda 222 , kažejo različne stopnje vključenosti v državah članicah. V nekaterih primerih tako organizacije delodajalcev kot sindikati poročajo, da so imeli dovolj časa za sodelovanje pri pripravi ali oceni načrta za okrevanje in odpornost, preden je bil leta 2021 uradno predložen. V drugih primerih pa so socialni partnerji navedli, da je bil za posvetovanje dodeljen omejen čas. Kar zadeva priložnost, da bi prispevali k razvoju načrta za okrevanje in odpornost, je večina socialnih partnerjev poročala o majhnem zadovoljstvu s povratnimi informacijami in odgovori vladnih predstavnikov. Večinoma so menili, da je njihova vključenost informativna, manj pa so jo videli kot posvetovanje. V prihodnje bo za zagotovitev uspešnega izvajanja načrtovanih ukrepov pomembna ustrezna vključitev socialnih partnerjev v izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost.

Vključenost organizacij civilne družbe je ključna tudi za vzpostavitev nacionalne odgovornosti za reforme in naložbe ter zagotavljanje njihovega trajnega učinka. Na podlagi obstoječih nacionalnih praks in v skladu s tem, kar je navedeno v uredbi o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost, se je veliko držav članic pri pripravi načrtov za okrevanje in odpornost posvetovalo z organizacijami civilne družbe in drugimi ustreznimi deležniki. To je v skladu s smernicami za zaposlovanje iz leta 2021 223 in smernicami Evropske komisije za države članice, objavljenimi januarja 2021. Glede na resolucijo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (na podlagi posvetovanj med njegovimi člani in predstavniki deležnikov v državah članicah) je omejen čas, ki je bil na voljo za posvetovanja in izmenjave, oviral učinkovito in smiselno vključenost organizacij civilne družbe 224 . V prihodnje bodo izkušnje organizacij civilne družbe na področju politik zaposlovanja in socialnih politik, tudi v zvezi s projekti na terenu, pomembne za zagotovitev učinkovitega in nemotenega napredka pri izvajanju ustreznih reform in naložb.

2.3.2    Odziv politike

Nedavni razvoj dogodkov je nekatere države članice spodbudil k spremembi nacionalnih predpisov, pomembnih za nove oblike zaposlitve in prožne ureditve dela, vključno z delom na daljavo. Julija 2020 je Portugalska začela izvajati program spodbud za javne uslužbence, da ostanejo na območjih z nizko gostoto prebivalstva, ki vključujejo delo na daljavo in delitev delovnih prostorov. Medtem v parlamentu poteka razprava o novi širši ureditvi za spodbujanje dela na daljavo. Novembra 2020 je Romunija spremenila obstoječi pravni okvir, da bi uredila delo na daljavo, vključno s pogoji, pod katerimi lahko delodajalci določijo delo na daljavo kot normo, ter potrebo po tem, da zaposleni prejmejo vse informacije in opremo, potrebne za opravljanje dela na daljavo. Slovaška je spremenila svoj delovni zakonik, da bi uredila ustanovitev domače pisarne in finančni prispevek, ki ga mora zagotoviti delodajalec na podlagi dvostranskega sporazuma ali kolektivne pogodbe. Pravne spremembe veljajo od marca 2021. Španija je v okviru širše reforme uvedla nov regulativni okvir za delo na daljavo v zasebnem in javnem sektorju. Nov pravni okvir daje prednost mešanim oblikam zaposlitve, saj zagotavlja enake delovne pogoje za tiste, ki delajo na daljavo in na kraju samem, ki je bil pozneje spremenjen, med drugim zato, da se v zasebnem sektorju v primeru neskladnosti naložijo sankcije inšpekcije dela. Oktobra 2020 je Slovenija spremenila zakon o državnem tožilstvu, da bi pojasnila ureditev delovnega časa v okviru pripravljenosti in dežurstva javnih uslužbencev državnega tožilstva. Ciper v svojem načrtu za okrevanje in odpornost načrtuje ureditev prožnih ureditev dela in reformo sistema socialne varnosti, da bi vključil nov sistem digitalnih operacij, ter revizijo veljavne zakonodaje, da bi upravičenost do socialne varnosti razširil na vse, vključno s samozaposlenimi in delavci z nestandardnimi pogodbami (za več podrobnosti glej oddelek 2.1.2). Junija 2021 je Grčija v okviru širše reforme delovnega prava v svoj pravni okvir vpeljala prožni delovni čas in delo na daljavo.

Nekatere države članice so sprejele ukrepe za ureditev platformnega gospodarstva glede na njegov vse večji pomen. Nizozemska je 1. julija 2020 poleg ukrepov, predstavljenih v okviru o kakovosti delovnih mest, posodobila obstoječi pravni okvir, da bi se dejavnosti dostave hrane na neodvisni in komercialni podlagi omejile na posameznike, starejše od 16 let. Francija je oktobra 2020 sprejela ciljno usmerjen ukrep za ureditev aktivnosti mladih, mlajših od 16 let, na spletnih platformah. Aprila 2021 je sprejela reformo, s katero si je prizadevala urediti platformno gospodarstvo na področju prevoza. Francija je v okviru te širše reforme uvedla tudi ukrep za zagotovitev ustrezne zastopanosti samozaposlenih delavcev na platformah za prevozne storitve in spodbujanje socialnega dialoga, tudi prek novoustanovljenega javnega organa za socialne odnose zaposlitvenih platform (ARPE).

Več držav članic je pregledalo svoje predpise, da bi zagotovile ustrezno zdravje in varnost pri delu v skladu z načelom 10 stebra (zdravo, varno in primerno delovno okolje). Julija 2020 je v Latviji začela veljati sprememba zakona o delovnopravnem varstvu. Njen namen je bil opredeliti delo na daljavo ter razširiti področje uporabe obstoječih zdravstvenih in varnostnih predpisov na tovrstno delo ter poenotiti pristop za standardne in nestandardne delavce. Decembra 2020 je Francija pregledala delovne pogoje na področju zdravstvenih storitev, da bi okrepila preventivo na delovnem mestu ter spodbudila udeležbo zaposlenih pri testiranju in cepljenju. Francija načrtuje tudi oblikovanje „preventivnega potnega lista“, ki bi vključeval vsa usposabljanja, ki jih opravijo zaposleni, v zvezi s preprečevanjem tveganj na delovnem mestu. Decembra 2020 je Romunija posodobila obstoječi okvir za zaščito delavcev pred tveganji, povezanimi z izpostavljenostjo biološkim dejavnikom pri delu, vključno s COVID-19.

Nekatere države članice so spremenile svojo zakonodajo o odpuščanju, da bi ublažile vpliv krize zaradi COVID-19 na trg dela. Španija je do februarja 2022 podaljšala začasno prepoved odpovedi pogodbe zaradi višje sile in odpuščanja na podlagi objektivnih razlogov (gospodarskih, tehničnih, organizacijskih in proizvodnih) v zvezi s COVID-19, ki je bila prvotno uvedena v odziv na pandemijo. Italija je za podjetja, upravičena do sheme skrajšanega delovnega časa, do konca junija 2021 podaljšala začasno prepoved odpuščanja, ki je bila sprejeta marca 2020.

Nekatere države članice predlagajo nove ali spremenjene predpise o delu za določen čas za odziv na obstoječe in nastajajoče izzive, povezane s trgom dela. Španija je do konca septembra 2021 podaljšala začasno prekinitev odpuščanja delavcev s pogodbami (tako za določen kot za nedoločen čas), ki jo je sprejela marca 2020. Za pogodbe za določen čas jo je podaljšala še do februarja 2022. Poleg tega je Španija v svojem načrtu za okrevanje in odpornost predvidela poenostavitev in preureditev oblik pogodb o zaposlitvi, vključno s pregledom uporabe pogodbe o usposabljanju/vajeništvu in sezonske pogodbe, s čimer bi okrepila potrebo po utemeljitvi začasne zaposlitve, tako da bi pogodbe za nedoločen čas sčasoma postale splošno pravilo. Italija je posodobila zakon, ki omogoča nadaljnje podaljšanje ali obnovitev pogodb za določen čas za največ 12 mesecev in brez poseganja v najdaljše skupno trajanje, ki je 24 mesecev. Junija 2020 je Slovaška sprejela prehodno določbo, ki delodajalcem omogoča podaljšanje in ponovna pogajanja o pogodbah za določen čas, ki naj bi bile prekinjene največ dva meseca po prenehanju izrednih razmer. Če tega ne storijo, se delovno razmerje spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas. Litva je avgusta 2020 uvedla merila, ki jih morajo izpolnjevati agencije za začasno delo, zlasti kar zadeva njihov status in zmožnost opravljanja dejavnosti začasnega zaposlovanja. Decembra 2020 je Francija spremenila obstoječi okvir plačanega dopusta in predlagala nova pravila o obnovitvi nekaterih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skladu s kolektivnimi pogodbami.

Nekatere države članice so v skladu z načelom 5 stebra (varna in prilagodljiva zaposlitev) uvedle tudi ciljno usmerjene ukrepe za spodbujanje prehoda na zaposlitev za nedoločen čas. Julija 2021 je Španija v okviru svojega načrta za okrevanje in odpornost spremenila osnovni statut javnega uslužbenca, da bi zmanjšala delež pogodb za določen čas v javnem sektorju in preprečila zlorabo te vrste zaposlitve. Decembra 2022 so predvideni dodatni ustalitveni postopki za začasne uslužbence, statuti za posamezne sektorje, kot sta zdravstvo in izobraževanje, pa bodo ustrezno spremenjeni. Da bi Portugalska spodbudila preoblikovanje pogodb za določen čas v pogodbe za nedoločen čas, je avgusta 2020 sprejela dodatek za pogodbo v višini dvakratnika osnovne mesečne plače, določene v pogodbi (do največ okoli 2 200 EUR). Maja 2021 je Italija sprejela novo pogodbo o ponovni zaposlitvi, da bi podprla preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in spodbudila prehajanje na trgu dela. Cilj ukrepa je spodbujati zaposlovanje za nedoločen čas z začasno oprostitvijo plačila prispevkov za socialno varnost za delodajalce.

Prizadevanja za boj proti neprijavljenemu delu se v več državah članicah nadaljujejo z dodatnimi ukrepi, vključno s krepitvijo zmogljivosti inšpektoratov za delo. Grčija načrtuje spremembe davčne ureditve in ureditve socialne varnosti v kulturnem in umetniškem sektorju, da bi spodbudila prijavljeno delo. Februarja 2021 je Španija sprejela akcijski načrt za ureditev plač in prispevkov za socialno varnost za delavce v sektorju oskrbe na domu z inšpekcijami dela, kampanjami za ozaveščanje in tehnično pomočjo. Do marca 2021 je inšpektorat za delo v Španiji delodajalcem poslal več kot 45 000 dopisov. To je pripeljalo do regularizacije približno 30 000 delavcev v gospodinjstvu. Hrvaška je v okviru širše reforme sprejela nacionalni načrt za boj proti neprijavljenemu delu za obdobje 2021–2024, ki vključuje več zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov za preprečevanje zlorab atipičnih oblik dela, ozaveščanje o koristih zakonitega dela in spodbujanje lojalne konkurence. Litva je sprejela nov ciljno usmerjen ukrep za boj proti neprijavljenemu delu v gradbenem sektorju. V skladu z ukrepom, ki naj bi začel veljati januarja 2022, bodo morale imeti vse osebe, ki delajo na gradbišču, identifikacijsko oznako „gradbinca“, delodajalci pa bodo morali vse potrebne podatke poslati v centraliziran identifikacijski sistem. Poleg tega Litva spremenila tudi svoje delovno pravo, da bi zagotovila preglednost pri izplačevanju plač in drugih pravic iz dela (med drugim dnevnic in stroškov službenih potovanj) za vse zaposlene. Spremembe bodo predvidoma začele veljati januarja 2022. V okviru širše reforme Romunija načrtuje formalizacijo domačega dela z uvedbo vrednotnic za delo. Veljati naj bi začele v začetku leta 2022.

Več držav članic je svoje službe za zaposlovanje prilagodilo za boljši odziv na nedavni razvoj dogodkov na trgu dela. Novembra 2020 je Estonija sprejela nov program zaposlovanja za obdobje 2021–2023, da bi bolje podprla tiste, ki se srečujejo z ovirami pri zaposlovanju, zlasti dolgotrajno brezposelne. Decembra 2020 je Grčija vzpostavila platformo „myOAEDlive“, prek katere se brezposelnim in podjetjem zagotavljajo spletne svetovalne storitve, vključno s tolmačenjem iz tujih jezikov ali vanje, kadar je to potrebno. Finska je decembra 2020 sprejela pilotni projekt za okrepitev zagotavljanja služb za zaposlovanje na lokalni ravni. S 25 pilotnimi območji, ki jih sestavlja 118 občin, je cilj pilotnih projektov lokalnih organov povečati zaposlovanje iskalcev zaposlitve, zlasti dolgotrajno brezposelnih in tistih iz ranljivih okolij, ter jim zagotoviti usposabljanje, da bi se zagotovila razpoložljivost kvalificirane delovne sile. Projekt se je začel marca 2021 in naj bi se končal junija 2023. Decembra 2020 je Madžarska predstavila nov portal za povezovanje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih „KarrierM“ (moja poklicna pot), ki zagotavlja informacije iskalcem zaposlitve in tudi delodajalcem. Portal s skupnim proračunom v višini 2,8 milijarde HUF (7,6 milijona EUR) ponuja tudi individualno orientacijo in podporo za iskalce zaposlitve. Vendar je Madžarska v okviru širše reforme februarja 2021 sprejela nov pravni okvir, s katerim je iz nabora orodij javnih služb za zaposlovanje odstranila finančno podporo za stroške usposabljanja in s tem povezane potne stroške. S to spremembo se lahko zmanjšajo spodbude iskalcev zaposlitve za vpis v usposabljanje.

Države članice so sprejele ukrepe za izboljšanje podpore javnih služb za zaposlovanje, da bi med drugim dosegle ranljivejše skupine prebivalstva. Luksemburg je začel izvajati projekt „eADEM“ za digitalizacijo svojih javnih služb za zaposlovanje in izboljšanje učinkovitosti z nadgradnjo svoje opreme IT. Po navedbah iz načrta za okrevanje in odpornost Luksemburga naj bi se projekt začel februarja 2021 in zaključil do konca leta 2024 ali začetka leta 2025. Aprila 2021 je bil uveden ukrep za povečanje števila digitalnih storitev, ki jih zagotavljajo javne službe za zaposlovanje, ponudbe za zaposlitev pa bodo zdaj na voljo vsem iskalcem zaposlitve in ne le tistim, ki so prijavljeni. To je rezultat obnovljenih partnerstev med poslovnim združenjem in javnimi službami za zaposlovanje (december 2020) ter reforme sistema za ponovno klasifikacijo poklicev, ki je začela veljati novembra 2020. Decembra 2020 je Romunija začela izvajati projekt, ki se financira iz Evropskega socialnega sklada, da bi z razvojem služb za vodenje primerov za iskalce zaposlitve, vključno z ranljivimi skupinami, posodobila strukture javnih služb za zaposlovanje. Poleg tega Romunija načrtuje vzpostavitev nove platforme za izboljšanje javnih služb za zaposlovanje za delodajalce, vključno z usposabljanjem 900 zaposlenih in ukrepi za spodbujanje sodelovanja z območnimi agencijami za zaposlovanje. Julija 2020 je Irska sprejela začasni ukrep za povečanje zmogljivosti javnih služb za zaposlovanje, da bi podprla iskalce zaposlitve s pomočjo pri iskanju zaposlitve, tudi prek drugih pogodbenih storitev in lokalnih agencij za zaposlovanje. Bolgarija je leta 2019 uvedla novo službo, imenovano „mobilni urad za delo“, da bi zagotovila storitve za zaposlovanje na oddaljenih območjih, kjer ni stalnega urada za delo. Po začasni prekinitvi delovanja mobilnih uradov za delo zaradi pandemije COVID-19 so uradi julija 2021 ponovno začeli svojo dejavnost ter zagotavljali orientacijo in podporo več kot 1 400 iskalcem zaposlitve. Belgijski načrt za okrevanje in odpornost vključuje ukrepe za spodbujanje izmenjave podatkov o kratkotrajno brezposelnih med različnimi ravnmi upravljanja. Cilj je bolje podpreti javne službe za zaposlovanje pri doseganju te posebne skupine z dopolnilnimi ukrepi, ki so jih pripravile regionalne službe za zaposlovanje (npr. v regiji Flandrija). Belgijska regija Valonija bo januarja 2022 izvedla sklop ukrepov za zagotavljanje bolj prilagojenih smernic za iskalce zaposlitve. To vključuje uvedbo digitalnih orodij ter boljših ukrepov povezovanja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih, namenjenih najranljivejšim iskalcem zaposlitve. Septembra 2021 je Grčija uzakonila nov okvir upravljanja za svojo javno službo za zaposlovanje ter načrtuje naložbe v posodobitev lokalnih podružnic, vključno z ukrepi za izboljšanje blagovne znamke, komuniciranja in svetovanja.

Več držav članic je v skladu z načelom 4 stebra (aktivna podpora zaposlovanju) uvedlo predvsem začasne ukrepe za povečanje učinkovitosti obstoječih okvirov aktivnih politik trga dela, zlasti za boj proti dolgotrajni brezposelnosti. Julija 2020 je Irska odobrila začasni ukrep za zagotovitev 10 000 dodatnih delovnih mest za delovno prakso in shem poklicnih izkušenj za osebe, brezposelne šest ali več mesecev. Oktobra 2020 je Grčija sprejela nov program subvencij za zaposlovanje za 100 000 novih delovnih mest v zasebnem sektorju. Država šest mesecev krije prispevke za socialno varnost novozaposlenih in zagotavlja dodatno subvencijo za plače v višini 200 EUR na mesec za predhodno dolgotrajno brezposelne osebe,. Od januarja 2022 bo program razširjen s 50 000 novimi mesti. Decembra 2020 je belgijska regija Valonija uvedla novo začasno subvencijo za zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih v sektorjih, ki jih je kriza zaradi COVID-19 močno prizadela. Nova shema je vredna 1 000 EUR na mesec v obdobju največ 24 mesecev in se zagotavlja poleg druge subvencije za zaposlovanje, katere znesek se sčasoma zmanjšuje. Decembra 2020 je Francija razširila pilotni projekt territoires zéro chômeurs na nadaljnje vključevanje dolgotrajno brezposelnih. V okviru tega projekta je ukrep „vključevanje v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas“ posebej namenjen delavcem, starejšim od 57 let, s prilagojenimi pogodbami za nedoločen čas. Projekt je bil za dodatnih pet let razširjen na 50 novih območij. Avstrija je odobrila novo dodelitev finančnih sredstev za podporo vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela ter boljše usmerjanje in podporo javne službe za zaposlovanje, vključno z ukrepi za izboljšanje znanj in spretnosti, ki se financirajo v okviru načrta za okrevanje in odpornost. Januarja 2021 je na Finskem začelo veljati več sprememb delovnega prava. Njihov namen je zagotoviti bolj prilagojene in integrirane storitve za osebe v ranljivem položaju, zlasti za dolgotrajno brezposelne. Maja 2021 je Danska dosegla dogovor o dodelitvi 159 milijonov DKK (približno 21 milijonov EUR) za boj proti dolgotrajni brezposelnosti in podporo vključevanju prizadetih oseb, zlasti iskalcev zaposlitve, starejših od 50 let, na trg dela.

Države članice so uvedle nove (večinoma začasne) ali podaljšale obstoječe ukrepe za okrepitev svojih sistemov nadomestil za brezposelnost v skladu z načelom 13 stebra o nadomestilih za brezposelnost. Danska je avgusta 2020 začela izvajati začasni ukrep za zagotavljanje višjih nadomestil za brezposelnost (do 110 %) nizko usposobljenim iskalcem zaposlitve, ki so začeli poklicno usposabljanje. Portugalska je v okviru sklopa začasnih ukrepov za ublažitev negativnega vpliva pandemije novembra 2020 prilagodila formulo za izračun nadomestil za brezposelnost v primerih, ko se je obdobje jamstva za dostop do nadomestil skrajšalo, in začasno opustila obveznost izključnosti (torej se je mogoče samozaposliti med prejemanjem nadomestil za brezposelnost). Decembra 2020 je Portugalska pravice do nadomestila za brezposelnost, ki se iztečejo leta 2021, podaljšala za dodatnih šest mesecev. Belgija je začasno prekinila postopno zniževanje nadomestila za brezposelnost do konca septembra 2021 in ga zamrznila na ravni, do katere je bil upravičenec upravičen aprila 2020. Maja 2021 je Španija sprejela začasen sistem nadomestil za brezposelnost do septembra 2021 (v vrednosti 776 EUR) za umetnike, ki so predhodno prispevali v sistem nadomestil za brezposelnost (za štiri do šest mesecev v primeru prispevka v višini najmanj 20 do 55 dni v letu 2019). Estonija je odobrila reformo, s katero se je od leta 2021 znatno zvišala raven nadomestila za brezposelnost. Od 1. avgusta 2020 se je neto nadomestitvena stopnja denarnih nadomestil iz zavarovanja za primer brezposelnosti v prvih 100 dneh obdobja brezposelnosti zvišala s 50 % na 60 % predhodnega zaslužka. Poleg tega je v načrtu za okrevanje in odpornost predviden mehanizem za podaljšanje najdaljšega trajanja nadomestil za brezposelnost v primeru visoke brezposelnosti. V Litvi lahko delavci, ki po vrnitvi na trg dela prenehajo prejemati nadomestila, lažje zaprosijo za nadomestilo za brezposelnost, če ponovno postanejo brezposelni.

Nekateri od ukrepov, sprejetih v zvezi s sistemi nadomestil za brezposelnost, so zasnovani za izboljšanje položaja posebnih skupin prebivalstva. Luksemburg je sprejel začasni ukrep za podaljšanje posebne sheme skrajšanega delovnega časa v okviru krize zaradi COVID-19 do junija 2021. Višina nadomestila, plačanega za delno brezposelnost v skladu z delovnim zakonikom, ne sme biti nižja od zneska, določenega za minimalno socialno plačo za nekvalificirane delavce. Italija je v letih 2020 in 2021 odobrila začasne določbe za začasno prekinitev postopnega zmanjševanja nadomestil za brezposelnost in razširitev kategorij potencialnih upravičencev. Decembra 2020 je odobrila tudi začasno dohodkovno podporo v vrednosti 500 EUR neto na mesec za brezposelne ali ženske, ki imajo vzdrževane otroke in en dohodek. Ukrep velja do leta 2023 in bo pomenil skupne odhodke v višini največ 5 milijonov EUR na leto. Aprila 2021 je Latvija s štirih na šest mesecev podaljšala začasno podporo v višini 180 EUR za prejemnike, ki so izčrpali nadomestila za brezposelnost, ki je bila uvedena marca 2020. Poleg tega je Latvija decembra 2020 sprejela začasno nadomestilo za brezposelnost (500 EUR za prva dva meseca in 375 EUR za zadnja dva meseca) za mlade diplomante, prijavljene kot brezposelne. Oba ukrepa sta se končala 30. junija 2021. Poleg tega je začasno nadomestilo dopolnjeno s trajnim ukrepom za največ dvakratno podaljšanje izplačila nadomestila za brezposelnost in polnega kritja drugih nadomestil (tj. invalidnine). Obe skupini potencialnih upravičencev sta morali biti prijavljeni pri javni službi za zaposlovanje in sodelovati v aktivnih politikah trga dela. Avstrija je spremenila zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti, da bi zagotovila začasno podporo zaposlenim staršem z otroki, starimi do 14 let ali s posebnimi potrebami (brez starostne omejitve). Ukrep, podaljšan do julija 2021, zajema tudi oskrbovalce starejših. Avstrija je sprejela tudi začasne ukrepe za podporo delavcem v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, ki so izgubili dohodek, z enkratnimi subvencijami v višini od 1 000 do 3 500 EUR, odvisno od primera. Avgusta 2020 je Irska spremenila obstoječi regulativni okvir, da bi zagotovila začasno nadomestilo za brezposelnost tistim, ki so izgubili zaposlitev zaradi pandemije, pri čemer se ravni nadomestil v valovih ponovno določijo.

Države članice so prilagodile svoje regulativne okvire, da bi zagotovile ustreznost nadomestil za brezposelnost in kritje z njimi, pri čemer so upoštevale tudi zahteve glede izpolnjevanja pogojev. Decembra 2020 je Finska uvedla ukrep za rahljanje pogojev za upravičenost do nadomestil za brezposelnost, zlasti za iskalce zaposlitve, ki so vpisani v kratkotrajno izobraževanje. Pričakuje se tudi, da se bo z ukrepom zmanjšala delovna obremenitev javnih služb za zaposlovanje in zagotovilo, da bodo sredstva dodeljena tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč. Italija je financirala začasna nadomestila za dohodke sezonskih delavcev, priložnostnih delavcev in samozaposlenih. Estonija je spremenila obstoječo ureditev, da bi se raven nadomestil za brezposelnost od januarja 2021 povečala s 35 % na 50 % minimalne mesečne plače. Grčija po prenehanju začasnega podaljševanja rednega nadomestila za brezposelnost maja 2021 načrtuje širšo reformo obstoječih sistemov nadomestil za brezposelnost. Cilj je izboljšati ustreznost in pokritost, spodbuditi hitrejšo vrnitev na trg dela ter odpraviti ovire za razvoj znanj in spretnosti. Junija 2021 je Finska nadalje podaljšala obstoječi pravni okvir do septembra 2021, tako da iskalci zaposlitve prejemajo nadomestila za brezposelnost kot predplačilo za obdobje šestih mesecev namesto običajnega dvomesečnega obdobja. Junija 2021 je Malta začela oceno obstoječih sistemov nadomestil za brezposelnost, na podlagi katere bo pripravila poročilo, ki bo zagotovilo konkretne dokaze za doseganje učinkovitega kritja in boljše ustreznosti nadomestil ter hkrati okrepilo spodbude za delo. V okviru izvajanja načrta za okrevanje in odpornost naj bi bilo poročilo objavljeno do sredine leta 2022.

Nekatere države članice so sprejele nove ali spremenile obstoječe predpise, da bi spodbudile prosto gibanje delavcev in hkrati zagotovile varstvo pravic delavcev. Aprila 2021 je Romunija odobrila nove določbe za zagotovitev pravnega varstva romunskih državljanov, ki delajo v tujini, s pogodbami, ki jih usklajujejo agencije za zaposlovanje, ne glede na njihov izvor (iz Romunije ali druge države članice). Aprila 2021 je Finska spremenila obstoječi pravni okvir o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene sezonskega dela. Cilj ukrepa je zmanjšati upravno breme za delodajalce in tuje sezonske delavce, dopolnjujejo pa ga dodatne spremembe, ki bodo začele veljati oktobra 2021 ter bodo namenjene preprečevanju in odkrivanju nepoštenih delovnih praks. Junija 2021 je Luksemburg podaljšal davčno ureditev z Belgijo in Francijo za čezmejne delavce, ki so zaposleni v državi, vendar zdaj delajo na daljavo, pozneje pa jo je podaljšal do 31. decembra oziroma 15. novembra. Sporazum med Luksemburgom in Nemčijo se lahko obnovi vsak mesec.

Več držav članic je v skladu z načelom 8 stebra o socialnem dialogu in udeležbi delavcev prilagodilo svoje okvire za vključevanje socialnih partnerjev in kolektivna pogajanja. Februarja 2021 je Francija sprejela nov pravni okvir za kolektivna pogajanja v javnem sektorju, vključno z opredelitvijo klavzul, o katerih se lahko pogaja, kot so vajeništva, in izvajanje politik nadomestil. Aprila 2021 je Francija sprejela reformo, katere cilj je okrepiti socialni dialog v platformnem gospodarstvu z vzpostavitvijo volitev ter imenovanjem predstavnikov in nacionalnega organa, pristojnega za organizacijo volitev. Julija 2021 je Ciper organiziral konvencijo svetovalnega odbora za delo, da bi s socialnimi partnerji razpravljal o številnih pomembnih reformah v državi in s tem zagotovil učinkovito delovanje mehanizmov za kolektivna pogajanja, vzajemne sporazume ter preprečevanje in reševanje sporov med delavci in delodajalci. Grčija je posodobila okvir kolektivnega delovnega prava, pri čemer je vzpostavila digitalni register sindikatov, uredila pravico do stavke in povečala minimalno opravljanje storitev med stavkami za podjetja, ki zagotavljajo javne storitve, na do 33 %. Španija namerava v okviru svojega načrta za okrevanje in odpornost izboljšati delovanje kolektivnih pogajanj s spremembo ustreznih pravnih pravil in vključitvijo sprememb pogajalske strukture, da bi okrepila reprezentativnost pogajalskih strani, obogatila vsebino dialoga ter povečala pravno varnost pri njegovem izvajanju in učinkih. Tudi Romunija namerava v okviru reform, predlaganih v načrtu za okrevanje in odpornost, spremeniti zakonodajni okvir, da bi izboljšala delovanje socialnega dialoga.

2.4 Smernica št. 8: Spodbujanje enakih možnosti za vse, krepitev socialne vključenosti in boj proti revščini

V tem oddelku je obravnavano izvajanje smernice za zaposlovanje št. 8, v skladu s katero se državam članicam priporoča, naj spodbujajo enake možnosti za vse, krepijo socialno vključenost in se borijo proti revščini v skladu z načeli 2 (enakost spolov), 3 (enake možnosti), 11 (otroško varstvo in podpora za otroke), 12 (socialna zaščita), 14 (minimalni dohodek), 15 (dohodki in pokojnine za starejše), 16 (zdravstveno varstvo), 17 (vključevanje invalidov), 18 (dolgotrajna oskrba), 19 (stanovanja in pomoč za brezdomce) in 20 stebra (dostop do osnovnih storitev). Oddelek 2.4.1 vsebuje analizo ključnih kazalnikov, oddelek 2.4.2 pa poročilo o ukrepih politike držav članic na področju sistemov socialne zaščite in socialne vključenosti.

2.4.1    Ključni kazalniki

Bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca je kljub krizi zaradi COVID-19 v letu 2020 v povprečju ostal na splošno stabilen. Največje povečanje je bilo zabeleženo v Litvi, sledili sta ji Irska in Poljska (10,2, 5,7 oz. 4,9 odstotne točke) – glej sliko 2.4.1. Španija je doživela največje zmanjšanje, sledili so ji Ciper, Malta in Italija (–5,4 odstotne točke, –3,2 odstotne točke, –2,3 odstotne točke oz. –2,1 odstotne točke). V veliki večini držav EU je bila sprememba sicer precej manjša. Kot je obravnavano v oddelku 2.1.1, razlike med državami članicami v zvezi s tem merilom med drugim odražajo sektorske razlike pri vplivu krize zaradi COVID-19, pa tudi različen obseg shem dohodkovne podpore in različno delovanje avtomatskih stabilizatorjev. V nekaterih državah članicah je realni bruto razpoložljivi dohodek na prebivalca še vedno pod vrednostmi iz leta 2008, pri čemer so označene kot „države, ki jih je treba spremljati“ (Avstrija 225 ) ali kot „države s kritičnimi razmerami“ (Grčija, Italija, Španija in Ciper).

Slika 2.4.1: Bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca je kljub krizi zaradi COVID-19 v letu 2020 ostal na splošno stabilen

Rast realnega bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev na prebivalca (2008 = 100) v letu 2020 in sprememba glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Bolgarijo, Estonijo, Francijo in Romunijo niso na voljo.

Vir: Eurostat, [ tepsr_wc310 ].

Delež oseb s tveganjem revščine ali socialne izključenosti je leta 2020 ostal na splošno stabilen ali pa se je v večini držav članic zmanjšal, vendar so še vedno velike razlike. Komisija je v akcijskem načrtu o evropskem stebru socialnih pravic kot krovni cilj za leto 2030 določila zmanjšanje števila oseb s tveganjem revščine ali socialne izključenosti za 15 milijonov. Leta 2020 so imele Romunija, Bolgarija, Grčija in Španija najvišje stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti (35,8 %, 33,6 %, 27,5 % in 27 %), najnižje pa so bile na Češkem, Slovaškem, v Sloveniji in na Nizozemskem (11,5 %, 13,8 %, 14,3 % in 15,8 %). Med državami z visokimi ravnmi je Romunija zabeležila rahel upad (za 0,5 odstotne točke) na 35,8 %, Bolgarija in Španija pa sta zabeležili rahlo povečanje (0,4 odstotne točke oz. 0,8 odstotne točke), vendar so v skladu z metodologijo pregleda socialnih kazalnikov vse še vedno „države s kritičnimi razmerami“. Litva in Nemčija sta „državi, ki ju je treba spremljati“ (glej sliko 2.4.2), vendar je treba pri slednji opozoriti na resno prekinitev časovne vrste zaradi velike spremembe v zbiranju podatkov 226 . O največjem zmanjšanju stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti je poročala Latvija (za 1,6 odstotne točke na 25,1 %), kar je pomenilo nadaljevanje trenda zmanjševanja s še vedno visoke ravni. Med tistimi z najnižjimi stopnjami tveganja revščine ali socialne izključenosti se je Slovaška še izboljšala, in sicer za 1,1 odstotne točke na 13,8 %, Češka pa se je izboljšala za 0,6 odstotne točke na 11,5 %. Razlike v stopnjah tveganja revščine ali socialne izključenosti so med evropskimi regijami velike, pri čemer je vrzel večja kot med državami članicami. Take razlike se lahko pojavijo v eni sami državi članici, kot sta Španija in Italija – glej sliko 8 v Prilogi 3.

Slika 2.4.2: Delež oseb s tveganjem revščine ali socialne izključenosti je ostal na splošno stabilen ali pa se je v večini držav članic zmanjšal, vendar so razlike še vedno velike

Delež prebivalstva s tveganjem revščine ali socialne izključenosti (v %), stopnje leta 2020 in spremembe glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo ter so začasni za Francijo, Latvijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Nemčijo in Luksemburg. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku tveganja revščine ali socialne izključenosti EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi. Opredelitev glavnega kazalnika se po reviziji leta 2021 nekoliko razlikuje od opredelitve predhodnega kazalnika [ ilc_peps01 ]. 227

Vir: Eurostat, [ tepsr_lm410 ].

Hitro posredovanje vlad je pomagalo ublažiti vpliv pandemije na tveganje dohodkovne revščine, resno materialno in socialno prikrajšanost ter delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih pretežno brez delovno aktivnih članov. Kazalnik stopnje tveganja revščine za leto 2020 (ki temelji na EU-SILC in se nanaša na ravni dohodka v letu 2019) je ostal precej stabilen za vse države članice (glej zgornjo preglednico na sliki 2.4.3). Po hitrih ocenah Eurostata (ki se nanašajo na dohodke za leto 2020) 228 se je povečanje v primerjavi z letom 2019 omejilo v vsaj polovici držav članic (v Estoniji, Litvi, na Finskem, v Romuniji in na Češkem pa se je nekoliko zmanjšalo). Kljub temu se ocenjuje rahlo povečanje za Grčijo, Španijo, Hrvaško, Slovenijo in v manjši meri Italijo. Stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti 229 je v letu 2020 na splošno ostala stabilna, čeprav z malo konvergence. Medtem ko je nekaj držav (Litva, Slovaška, Poljska in Grčija) zabeležilo omejeno zmanjšanje, so druge države dosegle stabilnost ali rahlo povečanje (Španija, Bolgarija in Romunija). Prav tako je ostal stabilen delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo 230 , kar odraža prizadevanja politike za zajezitev izgube delovnih mest. Opazni pozitivni izjemi sta Slovaška in Portugalska (z zmanjšanjem za 2 oz. 1,2 odstotne točke), medtem ko so bila v Franciji zabeležena povečanja (za 1,7 odstotne točke).

Slika 2.4.3: Izboljšave elementov stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti od leta 2015 so se v skoraj vseh državah članicah zaradi sprejetih ukrepov politike ohranile tudi med krizo

Elementi glavnega kazalnika stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti (v %, 2015, 2019, 2020)

Opozoriti je treba, da so vrednosti kazalnikov razvrščene glede na stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti za leto 2020. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo. Kazalnik „stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti“ nadomešča prejšnji element „stopnje resne materialne prikrajšanosti“. Kazalnik „ljudje, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo“ se je od leta 2019 do leta 2020 premaknil s starostne skupine 0–59 let na starostno skupino 0–64 let. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku tveganja revščine ali socialne izključenosti in njegovih elementih EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi.

Vir: Eurostat, [ tessi010 , tepsr_lm420 , tepsr_lm430 ].

Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih (0–17 let) je v letu 2020 v povprečju ostala na splošno stabilna, pri čemer so med državami še vedno velike razlike. Podatki iz raziskave in hitre ocene Eurostata kažejo, da so bili stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih ter njeni elementi v letu 2020 razmeroma stabilni. Med letoma 2019 in 2020 se je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih v 11 državah članicah zmanjšala za več kot 0,5 odstotne točke, pri čemer je bilo največje zmanjšanje zabeleženo na Slovaškem, Švedskem in v Litvi (za približno 3 odstotne točke). Nasprotno se je povečala v desetih državah članicah, pri čemer se je najbolj povečala v Nemčiji, Avstriji in Romuniji (9,7 odstotne točke, 1,8 odstotne točke oz. 1,5 odstotne točke; povečanje v Nemčiji je povezano z že omenjeno prekinitvijo časovne vrste). Romunija, Grčija, Španija in Bolgarija so v pregledu socialnih kazalnikov označene kot „države s kritičnimi razmerami“.  Poleg tega Romunija, Avstrija in Španija beležijo stopnje revščine, ki so znatno višje pri otrocih kot pri celotnem prebivalstvu (za 5,7, 5,2 in 4,8 odstotne točke). Za otroke, ki odraščajo v revščini ali socialni izključenosti, je manj verjetno, da bodo uspešni v šoli, dobrega zdravja in da bodo pozneje v življenju v celoti uresničili svoj potencial. Kot je poudarjeno v primerjalnem okviru za otroško varstvo in podporo otrokom, je stopnja dolgotrajne revščine pri otrocih še vedno višja kot pri preostalem prebivalstvu, učinek socialnih transferjev na revščino otrok pa je v nekaterih državah članicah (kot so Španija, Romunija, Malta, Italija, Bolgarija in Portugalska) znatno manjši od povprečja EU. V nekaterih državah članicah je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih, ki odraščajo z enim staršem ali v družinah z več kot tremi otroki ali migrantskih ali romskih družinah, do trikrat večja kot pri drugih otrocih.

Slika 2.4.4: Delež otrok s tveganjem revščine ali socialne izključenosti je ostal na splošno nespremenjen, vendar so med državami EU velike razlike

Delež otrok (oseb, starih 17 let ali manj) s tveganjem revščine ali socialne izključenosti (v %), stopnje leta 2020 in spremembe glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo ter so začasni za Francijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Nemčijo in Luksemburg. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku tveganja revščine ali socialne izključenosti EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi.

Vir: Eurostat, [ tepsr_lm412 ].

Invalidi, zlasti ženske in delovno sposobne osebe, so bili v letu 2020 veliko bolj izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti. V EU je bilo leta 2020 28,9 % invalidov izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti v primerjavi z 19 % neinvalidov, pri čemer je bilo zabeleženo povečanje z 28,4 % leta 2019 234 . Stopnja je bila najvišja v Bolgariji (52,3 %), Estoniji (40,4 %), Latviji (39,3 %), Litvi (38,7 %) in na Hrvaškem (38,2 %), najnižja pa na Slovaškem, Danskem, Finskem in v Avstriji (med 20,3 % in 22,3 %). Med invalidi so bolj ogrožene ženske (29,9 % v primerjavi s 27,7 % pri moških) in osebe, stare 16–64 let (34,3 % v primerjavi s 23,2 % pri starejših od 65 let). Kriza zaradi COVID-19 je nesorazmerno vplivala na invalide in povečala že obstoječa tveganja izključenosti 235 , zlasti v smislu dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlitve in spletnih podpornih storitev, zlasti za osebe, ki živijo v ustanovah 236 .

Delež ljudi z migrantskim ozadjem in Romov, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo, je precej nad povprečjem. Leta 2020 so bile stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti pri ljudeh, rojenih zunaj EU, veliko višje (približno dvakrat večje) kot pri ljudeh, rojenih v EU 237 , v državah članicah z najvišjimi ravnmi (53 % v primerjavi s 26,9 % v Grčiji, 52,6 % v primerjavi z 21,3 % v Španiji, 45,2 % v primerjavi z 20,4 % v Nemčiji in 44,6 % v primerjavi s 15 % v Belgiji). Med 72 % in 80 % Romov v EU živi z dohodkom, nižjim od zadevnega nacionalnega praga tveganja revščine, kar se je poslabšalo zaradi izgube delovnih mest v pandemiji. Razmere so še slabše za romske otroke 238 .

Energijska revščina se je po vsej EU še naprej zmanjševala, vendar so razmere še vedno kritične za ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Delež ljudi, ki svojih domov ne morejo ustrezno ogrevati, je leta 2020 dosegel 8,2 % 239 . Pri ljudeh z dohodkom pod pragom revščine je ta delež leta 2020 znašal 20,1 % v močnem nasprotju z zgolj 5,8 % ljudmi nad pragom. Cenovna dostopnost je težava zlasti v nekaterih državah članicah v južni in vzhodni Evropi, zlasti v Bolgariji, Litvi, na Cipru, Portugalskem in v Grčiji. Višje cene energije pomenijo tveganje za povečanje energijske revščine. Komisija je 13. oktobra 2021 sprejela sporočilo o spopadanju z naraščajočimi cenami energije 240 , v katerem je bil predstavljen nabor orodij za obravnavanje takojšnjega učinka (trenutnih) nenadnih zvišanj cen in nadaljnjo krepitev odpornosti proti prihodnjim pretresom. Kot je bilo napovedano v svežnju „Pripravljeni na 55“ in da bi zagotovili pravičen prehod na podnebno nevtralnost, namerava Komisija do konca leta 2021 pripraviti predlog priporočila Sveta, da bi državam članicam zagotovila nadaljnje smernice o tem, kako obravnavati socialne in delovne vidike zelenega prehoda 241 . Spremembe cen energije in njihove distribucijske učinke je treba skrbno spremljati, pri čemer je treba sčasoma vzpostaviti izravnalne mehanizme.

Dohodkovna neenakost je bila v večini držav članic pred krizo zaradi COVID-19 stabilna ali se je celo zmanjšala. Podatki iz raziskave kažejo, da je bil v letu 2019 (referenčno dohodkovno leto kazalnika) v EU delež dohodkov zgornjih 20 % porazdelitve dohodka v povprečju skoraj petkrat večji od deleža spodnjih 20 % – glej sliko 2.4.5. Najizrazitejša zmanjšanja dohodkovne neenakosti so bila pred pandemijo opažena v Romuniji, Luksemburgu, na Slovaškem, Poljskem, v Litvi, na Cipru in v Latviji. Posebej močno se je povečala splošna neenakost na Malti, v Franciji in Nemčiji (slednja je kljub temu povezana s prekinitvijo časovne vrste). Nemčija, Bolgarija, Latvija in Litva so „države s kritičnimi razmerami“ zaradi evidentiranja visokih ravni in povečanja ali razmeroma majhnega zmanjšanja neenakosti. Regionalne razlike so med evropskimi regijami velike in so lahko, kot v primeru stopenj tveganja revščine ali socialne izključenosti, velike znotraj ene države članice – glej sliko 4 v Prilogi 3. Kot je navedeno v poglavju 1, hitre ocene Eurostata kažejo, da je razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov (S80/S20) za EU kot celoto v letu 2020 ostalo stabilno 242 , čeprav so se dohodki iz zaposlitve (tržni) po ocenah zmanjšali za 10 % v prvem dohodkovnem kvintilnem razredu in za 2 % v petem dohodkovnem kvintilnem razredu. Pri doseganju tega rezultata sta imela pomembno vlogo vzpostavljena javna podpora, tudi s skrajšanim delovnim časom in drugimi shemami za ohranjanje delovnih mest (glej poglavje 2.1.1), ter delovanje avtomatskih stabilizatorjev prek sistemov davkov in socialnih prejemkov. Ti mehanizmi so bili v številnih primerih okrepljeni, da bi ublažili posledice krize zaradi COVID-19, zlasti za ranljive skupine. Zato se ocenjuje, da je učinek v smislu razpoložljivega dohodka skoraj enak za celotno porazdelitev dohodka, pri čemer se je razpoložljivi dohodek v prvem kvintilnem razredu po ocenah povečal za 2 %, v petem pa se skoraj ni spremenil.

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo ter so začasni za Francijo, Latvijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Dansko, Nemčijo in Luksemburg. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi.

Vir: Eurostat, [ tessi180 ].

Slika 2.4.6: Oblika dohodkovnih neenakosti pri porazdelitvi dohodka se med državami članicami zelo razlikuje

Razmerja kvantnih razredov S80/S20, S80/S50 in S50/S20 (2020)

Opomba: podatki za Irsko in Italijo za leto 2020 niso na voljo, uporabljene so vrednosti za leto 2019.

Vir: Eurostat [ tessi180 ], [ ilc_di11d ], [ ilc_di11e ].

Zgodnje ocene odhodkov za socialno zaščito v letu 2020 za 19 držav članic 243 kažejo na ravni brez primere in velika povečanja v primerjavi z letom 2019. Na splošno so se odhodki za socialno zaščito v letu 2019 povečali za 234 milijard EUR (več kot 8 %). Povečanja v državah članicah se gibljejo od 3 % na Poljskem in Hrvaškem do več kot 20 % na Irskem in Malti. Povečanje v obdobju 2019–2020 je bilo predvsem posledica večje porabe za nadomestila za brezposelnost, vključno z nadomestili, izplačanimi v okviru shem skrajšanega delovnega časa (+101 milijarda EUR ali +75 %). Povečanja so bila zabeležena tudi pri odhodkih, povezanih s socialno izključenostjo (+14 %), stanovanji (+7 %), družinskimi prejemki/prejemki v zvezi z otroki (+6 %), boleznijo/zdravstvenim varstvom (+5 %) in starostnimi prejemki (+3 %). Relativno je bilo med 19 državami članicami, ki so poročale, povečanje porabe za nadomestila za brezposelnost za več kot 100 % zabeleženo v Avstriji, na Češkem, Portugalskem, Irskem, v Estoniji in na Malti. Odhodki za bolezen/zdravstveno varstvo so se za več kot 10 % povečali v Belgiji, Bolgariji, na Češkem, Danskem, Irskem, v Latviji, na Madžarskem, Malti in Portugalskem. Odhodki za socialno zaščito so se močno povečali kot delež BDP, in sicer s 27,6 % v letu 2019 na 31,2 % v letu 2020 (+3,6 odstotne točke), deloma tudi zaradi znižanja skupne ravni BDP v letu 2020.

Učinek socialnih transferjev na zmanjšanje revščine je v EU27 od leta 2015 stabilen, vendar so med državami članicami razlike. V EU so v letu 2020 socialni transferji (brez pokojnin) v povprečju znižali stopnjo tveganja revščine za približno tretjino (32,7 %). Vendar so med državami članicami precejšnje razlike, od približno 16 % v Romuniji do več kot 50 % na Danskem in Finskem. Leta 2020 (glede na dohodke za leto 2019) je pet držav članic doseglo večje vrednosti in povečanja: Francija in Danska (najuspešnejši državi) ter Belgija, Madžarska in Luksemburg (čeprav so zabeležene prekinitve časovne vrste). V istem obdobju je bil učinek zmanjšanja revščine pod povprečjem ter je ostal razmeroma stabilen v Romuniji, Španiji in Grčiji, v Bolgariji, na Malti in Hrvaškem pa se je znatno zmanjšal, pri čemer je vseh šest držav „s kritičnimi razmerami“. Kazalnik kaže nagnjenost k razlikam med državami članicami. Velike so tudi razlike med regijami v EU, pri čemer so bile zlasti nizke vrednosti zabeležene v južnih regijah Italije, večini regij v Romuniji ter nekaterih regijah Grčije in Hrvaške – glej sliko 9 v Prilogi 3.

Slika 2.4.7: Učinek socialnih transferjev na zmanjšanje revščine se med državami članicami razlikuje

Učinek socialnih transferjev (razen pokojnin) na zmanjšanje revščine, stopnje leta 2020 in spremembe glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo ter so začasni za Francijo, Latvijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Nemčijo in Luksemburg. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi.

Vir: Eurostat, [ tespm050 ].

Obstajajo precejšnje razlike v smislu pokritosti s socialno zaščito, zlasti med nestandardnimi delavci. V povprečju je delež delovno sposobnih oseb (16–64 let), ki so izpostavljene revščini in prejemajo socialne prejemke (na individualni ravni 244 ), večji med zaposlenimi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas (41 %) kot med zaposlenimi s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (26 %). Vendar so med državami članicami velike razlike: pokritost je manjša od 25 % na Hrvaškem, Poljskem, Portugalskem, Malti, Madžarskem, Slovaškem in v Grčiji – nekatere od teh držav (kot so Poljska, Portugalska in Hrvaška) prav tako poročajo o veliki razširjenosti pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prav tako je majhna med samozaposlenimi (12,9 %) v primerjavi z zaposlenimi (31 %), kar kaže na slabši dostop do socialne zaščite za prve. Čeprav je približno polovica (52 %) brezposelnih v EU prejemala socialne prejemke, je bil ta delež manjši od 15 % na Hrvaškem, v Grčiji, Romuniji, na Poljskem, Slovaškem in v Bolgariji. V nasprotju z nedavnim znatnim povečanjem števila prejemnikov nadomestil za brezposelnost 245 večina držav članic ni zaznala povečanja prejemnikov socialne pomoči. Vendar se je v številnih državah članicah (v Belgiji, na Češkem, v Grčiji, Španiji, Franciji, Latviji, Litvi, Luksemburgu, na Portugalskem in v Sloveniji) število prejemnikov teh prejemkov skozi leto 2020 znatno povečalo 246 .

Ustreznost sistemov minimalnega dohodka se je v letu 2019 zmanjšala v skoraj vseh državah članicah. Ustreznost denarne socialne pomoči na podlagi minimalnega dohodka se lahko spremlja 256 s primerjavo dohodka upravičencev z nacionalnim pragom revščine in z dohodkom zaposlenega z nizkimi dohodki. Ti sklici kažejo učinek na zmanjševanje dohodkovne revščine ter na aktivacijske razsežnosti oziroma potencialne odvračilne učinke sistemov. V zadnjem letu, za katerega so bili razpoložljivi podatki o dohodkih (2019), se je ustreznost sistemov minimalnega dohodka v EU na splošno zmanjšala, kar kaže, kako je dohodek prejemnikov minimalnega dohodka zaostajal za splošnim razvojem pred krizo zaradi COVID-19. To zmanjšanje je bilo v nekaterih državah znatnejše v primerjavi z dohodkom zaposlenega z nizkimi dohodki (na Malti –5,8 odstotne točke, na Hrvaškem –3,2 odstotne točke, v Romuniji –2,9 odstotne točke) ali v primerjavi s pragom revščine (v Franciji –6,3 odstotne točke, v Grčiji –6 odstotnih točk). Po drugi strani se je ustreznost znatno povečala v Italiji, in sicer po reformi leta 2019, manj pa v Litvi (13,6 odstotne točke) in Sloveniji (15,2 odstotne točke). V nekaj državah je ustreznost minimalnega dohodka blizu praga revščine (na Nizozemskem, Irskem in v Italiji), v Romuniji, Bolgariji, na Madžarskem, Češkem in v Italiji pa je ostala pod tretjino praga revščine – glej sliko 2.4.8.

Slika 2.4.8: Ustreznost minimalne dohodkovne podpore se med državami članicami močno razlikuje

Neto dohodek prejemnikov minimalnega dohodka kot odstotek praga tveganja revščine (zglajen na tri leta) in dohodka zaposlenega z nizkimi dohodki (dohodkovno leto 2019)

Opomba: Diagram se nanaša na samske osebe brez otrok. Neto dohodek prejemnika minimalnega dohodka lahko poleg minimalnega dohodka vključuje tudi druge vrste prejemkov (npr. stanovanjske dodatke). Upoštevani zaposleni z nizkimi dohodki prejema 50 % povprečne plače in dela s polnim delovnim časom.

Vir: izračun GD EMPL na podlagi mikropodatkov EU-SILC.

Slika 2.4.9: Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški se je pred krizo v povprečju znižala, vendar z znatnimi razlikami med državami članicami

Delež oseb, ki živijo v gospodinjstvih, preobremenjenih s stanovanjskimi stroški (v %), stopnje leta 2020 in spremembe glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

Opomba: presečišče osi je netehtano povprečje EU. Legenda je navedena v Prilogi. Podatki za Irsko, Francijo in Italijo niso na voljo ter so začasni za Latvijo, Nizozemsko, Poljsko in Slovaško. Prekinitev časovne vrste za Belgijo, Dansko, Nemčijo in Luksemburg. Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi.

Vir: Eurostat, [ tespm140 ].

Tudi zaradi učinkovitosti pokojninskih sistemov so ljudje, starejši od 65 let, v povprečju bolje zaščiteni pred revščino kot ostalo prebivalstvo. Leta 2020 je bila v EU stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti med osebami, starimi 65 let in več, nekoliko višja od 20 % (20,4 %) in nižja kot pri osebah, starih 18–64 let (21,7 %). Tako je bilo tudi v osmih od 27 držav članic – glej sliko 2.4.10. Vendar je bilo v nekaterih državah članicah tveganje revščine ali socialne izključenosti med starejšimi veliko večje, pri čemer je razlika dosegla najvišjo vrednost v Estoniji, in sicer 24,3 odstotne točke, ter v Latviji in Bolgariji, kjer je znašala 22,3 odstotne točke. V slednji je kar 49,5 % ljudi, starih 65 let in več, izpostavljenih tveganju revščine ali izključenosti. Tveganje med starejšimi se od leta 2015 povečuje 262 , predvsem zaradi povišanja stopnje revščine med okrevanjem. V EU27 obstajajo tudi velike razlike med spoloma. Leta 2020 je bilo tveganje revščine pri starejših moških 16,9 %, pri starejših ženskah pa 23,3 %. Razlika je posledica tega, da ženske prejemajo nižje pokojne, pa tudi tega, da ženske v povprečju živijo dlje in pogosteje same.

Slika 2.4.10: Ljudje, starejši od 65 let, so pred revščino običajno bolje zaščiteni kot ostalo prebivalstvo

Stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti po starostnih skupinah (v %, 2020)

Vir: Eurostat [ ilc_peps01n ]. Podatki za Irsko in Italijo niso na voljo.

Pokojnine v povprečju znašajo več kot polovico dohodka ob koncu poklicne poti. V EU27 je povprečna pokojnina oseb, starih 65–74 let, v letu 2019 znašala 57 % dohodka od dela oseb, starih 50–59 let 263 . Ta delež se od leta 2010, ko je znašal 53 %, povečuje. V nekaterih državah je to medsektorsko nadomestitveno razmerje precej večje od 70 %, zlasti v Luksemburgu, Grčiji, Italiji, na Portugalskem in v Španiji. Zato so te države tudi med državami, v katerih je revščina v starosti manjša od revščine med delovno sposobnim prebivalstvom 264 . Po drugi strani je v 14 državah delež manjši od 50 %, v treh pa manjši od 40 % (Irska, Hrvaška in Bolgarija). V večini držav je delež pri ženskah manjši, 11 držav članic pa nasprotno pri ženskah beleži bistveno večje nadomestitvene deleže, zlasti Češka, Estonija, Danska in Slovaška.

Slika 2.4.11: Zaradi pandemije COVID-19 se je obrnil nedavni trend podaljševanja pričakovane življenjske dobe

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu (leto), države članice, razvrščene po skrajšanju pričakovane življenjske dobe v primerjavi z letom 2019

Slika 2.4.12: Med krizo zaradi COVID-19 so bile sporočene velike razlike med državami članicami glede neizpolnjenih potreb po zdravstveni oskrbi po lastnem poročanju

Neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi po lastnem poročanju, stopnje leta 2020 in spremembe glede na prejšnje leto (glavni kazalnik pregleda socialnih kazalnikov)

2.4.2    Odziv politike

V letih 2020 in 2021 so države članice v okviru krize zaradi COVID-19 uvedle številne začasne in trajne ukrepe dohodkovne podpore. Ti dve leti sta poudarili vrzeli v sistemih socialne zaščite, ki prizadenejo zlasti ljudi v ranljivem položaju (kot so gospodinjstva z nizkimi dohodki brez dohodka, povezanega z delom, ali osebe s prekarnimi zaposlitvami). Vlade so zato sprejele nujne in trajne ukrepe, uvedle nove sheme ali prilagodile obstoječe ter zagotovile večjo ustreznost nadomestil in pokritost z njimi za vse, vključno z nadomestili za skrajne primere.

Ukrepi nujne dohodkovne podpore so bili uvedeni ali prilagojeni glede na potrebe, ki jih je povzročila kriza zaradi COVID-19. Grčija je na primer med pandemijo za tri mesece podaljšala pravico do zajamčenega minimalnega dohodka in stanovanjskega dodatka, da bi preprečila potrebo po fizični prisotnosti pri oddaji novih vlog. V Italiji je vlada do septembra 2021 podaljšala izredni dohodek (Reddito di Emergenza), ki je bil maja 2020 uveden kot začasni ukrep v zvezi z nujnim dohodkom za gospodinjstva brez dostopa do sistema minimalnega dohodka. Na Slovaškem so bili ljudje, ki so ostali brez dohodka ali nadomestil, potem ko so zaradi pandemije izgubili delo, ki so ga imeli pred 12. marcem 2020, upravičeni do mesečne „subvencije za nujne primere“, ki je veljala do 1. julija 2021. Na Nizozemskem je vlada občinam dodelila začasna dodatna sredstva za zagotavljanje dodatne socialne pomoči od januarja 2021 osebam, ki so zaradi krize izgubile dohodek, da bi plačale stanovanjske stroške, kot so najemnina ali odplačila hipoteke, stroški javnih storitev (električna energija, voda, plin) in občinski davki (TONK). V Belgiji je vlada povečala začasne minimalne dohodke za 50 EUR na mesec (do konca decembra 2021).

Poleg nujnih ukrepov so bile sprejete trajne spremembe že obstoječih sistemov za trajnejšo okrepitev socialne odpornosti, in sicer v skladu z načeloma 12 (socialna zaščita) in 14 stebra (minimalni dohodek). V okviru mehanizma za okrevanje in odpornost so bila v ta namen zagotovljena znatna dodatna sredstva EU. V Španiji bo mehanizem podpiral pilotne projekte o učinkovitih načinih vključevanja za upravičence pred kratkim uvedenega nacionalnega sistema minimalnega dohodka. Eden od mejnikov latvijskega načrta za okrevanje in odpornost je posodobitev reforme minimalnega dohodka za obdobje 2022–2024, ki vključuje enotno metodologijo za izračun zajamčenega minimalnega dohodka, ki temelji na dokazih, ter letno indeksacijo, usklajeno s splošnim gibanjem dohodkov. Romunija namerava do konca leta 2022 dokončati reformo minimalnega dohodka za vključenost, med drugim z izboljšanjem ustreznosti in ciljne usmerjenosti nadomestil in spodbud za zaposlovanje ter pokritosti z njimi. Več držav članic je posodobilo svoje sisteme minimalnega dohodka, tako da so povečale ravni nadomestil, zlasti za tiste v najbolj ranljivem položaju. Litva od julija 2021 zagotavlja dodatno nadomestilo za samske osebe, starejše od 65 let, in invalide, ki sicer niso upravičeni do pokojnine po umrlem zavarovancu. Malta je zvišala najvišje stopnje dodatne pomoči za pare z nizkimi dohodki in samske osebe. Dodatek k tej pomoči, ki je bil uveden že leta 2020 za ljudi, stare 65 let in več, s tveganjem revščine, je bil leta 2021 razširjen na vse ljudi v tej starostni skupini, ne glede na to, ali so izpostavljeni tveganju revščine ali ne.

Države članice so uvedle tudi začasne ukrepe za podporo družinam med izrednimi razmerami zaradi COVID-19. A fund of EUR 500 million was established in Italy to finance food solidarity interventions and support vulnerable families in their payments of rent and utility bills. Na Češkem so lahko starši otrok, ki so bili zaradi pandemije poslani domov iz šole, med oktobrom 2020 in junijem 2021 zahtevali plačani oskrbovalski dopust. V Latviji je bilo vsakemu otroku izplačano enkratno nadomestilo v višini 500 EUR. V belgijski regiji Bruselj so ranljiva gospodinjstva za šolsko leto 2020–2021 prejela enkratno nadomestilo v višini 100 EUR na otroka, medtem ko so se v Flandriji otroški dodatki za ranljiva gospodinjstva začasno povečali. Bolgarija je zagotovila mesečno ciljno usmerjeno nadomestilo staršem otrok, starih do 14 let, z nizkimi dohodki, ki so morali v primeru zaprtja izobraževalnih ustanov ostati doma, da so skrbeli za svoje otroke, in niso mogli delati na daljavo ali vzeti plačanega dopusta. Nadomestilo je znašalo 100–150 % minimalne plače (v primeru enega otroka oz. dveh ali več otrok za več kot deset dni zaprtja).

Zneski starševskih, otroških in družinskih prejemkov, metode njihovega izračuna in obdobje upravičenosti do njih so se v večini držav članicah izboljšali. V Estoniji in Litvi so bile osnove za izračun družinskih, porodniških, očetovskih in starševskih prejemkov pregledane, tako da so lahko starši prejemali zneske, ki so odražali njihove dohodke pred pandemijo (tj. na splošno višje). V Latviji so osebe, katerih starševski dopust je potekel med izrednimi razmerami zaradi COVID-19 in se niso mogli vrniti na delo, do junija 2021 prejemale mesečno nadomestilo v višini do 700 EUR. V bruseljski regiji (Belgija) so mladi, mlajši od 21 let, ki so bili v obdobju vključevanja v zaposlitev, upravičeni do otroškega dodatka, tudi če niso zaključili sekundarne izobrazbe. V Latviji se za leto 2022 načrtuje znatno in trajno povečanje družinskih prejemkov, do katerih so večinoma upravičene velike družine. V Litvi se je znesek splošnega otroškega dodatka povečal na 70 EUR na mesec, dodatni prejemek (za otroke s posebnimi potrebami ali otroke v prikrajšanih ali velikih družinah) pa na 111,20 EUR. Na Madžarskem se je nadomestilo za nego dojenčkov julija 2021 povečalo s 70 % na 100 % predhodne bruto plače brez zgornje meje. Ker se od nadomestila ne odštejejo prispevki za socialno varnost in pokojnine, je višje od prejšnje neto plače, ker pa ni omejeno, imajo od njega največjo korist bolje stoječa gospodinjstva. V Romuniji naj bi se otroški dodatki 1. januarja 2022 povečali za 20 %.

Sprejeti so bili tudi posebni ukrepi politike, ki obravnavajo revščino otrok in podpirajo socialno vključevanje ranljivih otrok, in sicer v skladu z načelom 11 stebra (otroško varstvo in podpora za otroke). Na Češkem lahko od julija 2021 starši otrok, za katere drugi starš ne plačuje preživnine, zaprosijo za nadomestno preživnino, ki jo plača javna služba za zaposlovanje, v znesku, ki ga odredi sodišče (vendar ne več kot 3 000 CZK, tj. približno 118 EUR na mesec). V Litvi so od septembra 2021 tudi učenci drugega razreda postali upravičeni do univerzalnih brezplačnih šolskih obrokov. V Franciji se z osnutkom zakona za zaščito dobrobiti otrok, ki so pod zaščito države, posodabljata okvir rejniških družin in nacionalno upravljanje zaščite otrok.

Države članice so v obdobju 2020–2021 še naprej sprejemale ukrepe za podporo ljudem, ki jih je prizadela kriza in niso ustrezno vključeni v socialno zaščito, kot so nestandardni delavci in samozaposleni, in sicer v skladu z načeloma 12 (socialna zaščita) in 13 stebra (nadomestila za primer brezposelnosti). Večina teh ukrepov je bila začasna 271 , nekatere države pa so izvedle tudi več strukturnih reform, da bi izboljšale pokritost s sistemi socialne zaščite ali njihovo ustreznost. Finska je na primer samostojnim podjetnikom in samozaposlenim odobrila začasni dostop do nadomestil za brezposelnost, medtem ko so Nemčija, Avstrija in Španija umetnikom olajšale dostop do nadomestil za brezposelnost. Nizozemska je sprejela več svežnjev začasne dohodkovne podpore (TOZO), večinoma za samozaposlene brez zaposlenih. Belgija je „premostitveno pravico“ (nadomestilo v primeru stečaja) razširila na samozaposlene, ki so se srečali z znatnim upadom prometa ali so bili prisiljeni prekiniti svoje dejavnosti. Španija je samozaposlene, ki jih je prizadela kriza, podprla z izrednimi ugodnostmi in oprostitvami plačil prispevkov. Litva je podprla dohodek samozaposlenih, katerih dejavnosti je prizadela karantena in katerih dohodek se je zmanjšal za vsaj 30 %, Grčija pa je zagotovila posebno dohodkovno podporo samozaposlenim v kmetijstvu, turizmu in obalnem ribištvu.

Države članice so olajšale dostop do nadomestil za čas bolezni in tudi sprejele nekatere ukrepe za izboljšanje dostopa do zdravstvenega varstva, zlasti v zvezi s COVID-19. Litva je razširila seznam oseb, upravičenih do prejemanja nadomestila za čas bolezni, povezanih s COVID-19. Romunija je uvedla novo kategorijo dopusta, da bi tistim, ki jim je odrejena karantena, zagotovila polno odsotnost z dela zaradi bolezni, Slovaška pa je uvedla nadomestilo za nezgode za zaposlene, ki jim je bilo priznano, da so začasno nesposobni za delo. Poleg tega je Estonija začasno financirala izplačilo nadomestil od drugega dne bolezni, Belgija pa je začasno zvišala raven nadomestil za zaposlene in samozaposlene. Estonija je sprejela ukrepe za olajšanje dostopa do zdravstvenega varstva v zvezi s COVID-19 za nezavarovane osebe. Nasprotno pa je Madžarska ukinila pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva za osebe, ki niso zavarovane, zlasti da bi zmanjšala neprijavljeno delo. V Franciji bodo javni delodajalci financirali 50 % dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za javne uslužbence.

Države članice so v skladu z načelom 17 stebra (vključevanje invalidov) sprejele začasne in trajne ukrepe za izboljšanje upravičenosti do nadomestil in storitev, povezanih z invalidnostjo, ter njihove ustreznosti. V Italiji bodo nezaposlene matere ali matere samohranilke, ki imajo vzdrževane otroke s priznanimi posebnimi potrebami, v letih 2021, 2022 in 2023 prejemale mesečni prispevek v višini do 500 EUR neto. Latvija je dodelila enkratni dodatek v višini 200 EUR za prejemnike dodatka za oskrbo invalidov ali dodatka za invalide, ki potrebujejo oskrbo (poleg tistih, ki prejemajo starostno ali invalidsko pokojnino ali pokojnino po umrlem zavarovancu). Malta je uvedla stalno nadomestilo v višini 300 EUR na leto za starše, ki morajo zapustiti zaposlitev, da bi skrbeli za otroka, starejšega od 16 let, ki je upravičen do zvišane podpore za visoko stopnjo invalidnosti. Poleg tega je Malta razširila tudi skupino oseb, ki so upravičene do dodatka za visoko stopnjo invalidnosti v primeru intelektualnih ovir. Od julija 2021 imajo v Litvi vsi invalidi pravico do pomoči osebnega asistenta. Če je dohodek invalida nižji od 256 EUR, je pomoč brezplačna, če pa je dohodek višji, znesek, plačan za osebnega asistenta, ne sme presegati 20 % dohodka invalida. Portugalska je socialne prejemke razširila na osebe, katerih invalidnost je posledica nekaterih nesreč, in zagotovila združevanje z dodatkom za neformalne oskrbovalce ali plačilom instituciji, v kateri se zagotavlja oskrba. Luksemburg je od 1. januarja 2021 za 2,8 % povečal prihodke REVIS (revenu d’inclusion sociale) in nadomestila za osebe z visoko stopnjo invalidnosti (RPGH). V romunskem načrtu za okrevanje in odpornost se predvideva podpora za najmanj 8 455 institucionaliziranih invalidov s ciljem deinstitucionalizacije in izvajanja „neodvisne življenjske poti“.

Dostopnost socialnih storitev, zlasti na daljavo, se je v nekaterih državah članicah izboljšala kot odziv na omejene osebne stike med pandemijo, in sicer v skladu z načelom 20 stebra (dostop do osnovnih storitev). Številne storitve ali posebne naloge, za katere so potrebni osebni stiki, kot so svetovanje ali obiski na domu, so bile po začetku pandemije začasno ustavljene. Ta sprememba je v ospredje postavila potrebo po posodobitvi socialnih storitev, tudi z večjo uporabo digitalnih tehnologij. Reforma, ki poteka v Bolgariji, predvideva pripravo nacionalnega načrta socialnih storitev v sodelovanju z občinami. Namenski projekt ESS bo podpiral vzpostavitev metodološkega okvira, posodobitev standardov kakovosti in usposobljenost osebja nove agencije z nadzorno funkcijo. Cilj reforme, ki jo načrtuje Španija v okviru načrta za okrevanje in odpornost, je opredeliti minimalni skupni portfelj socialnih storitev in s tem povezane standarde po vsej državi. Nekatere države članice se osredotočajo na izboljšanje dostopa do socialnih storitev. Litva je omogočila elektronsko vložitev zahtevkov za socialne storitve. Da bi Portugalska zagotovila neprekinjenost izvajanja storitev, je uvedla začasni zajamčeni finančni prispevek za socialni in solidarnostni sektor.

Številne države članice so v letu 2021 še naprej sprejemale ukrepe za podporo stanovanjskim pravicam gospodinjstev, zlasti tistih iz ranljivih skupin, nekatere pa so sprejele trajnejše ukrepe za dolgoročno izboljšanje cenovne dostopnosti stanovanj, in sicer v skladu z načelom 19 stebra (stanovanja in pomoč za brezdomce). Med najbolj razširjenimi začasnimi ukrepi, ki so jih sprejele vlade v EU, so bile oprostitve plačila hipotek ali najemnin (Avstrija, Belgija, Češka, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Slovaška, Portugalska in Španija) ter moratorij na deložacije (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Irska, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija) 272 . Poleg teh je Irska sprejela zakon o cenovno dostopnih stanovanjih, ki daje prednost večji ponudbi cenovno dostopnih domov. Litva je uvedla sistem ustreznosti nadomestil za najem stanovanj, da bi nadzirala zviševanje najemnin. Malta adopted measures to support first-time buyers and reduce the tax payable on property granted by donation by parents to their children, where the property is to be used as their residence. Španija v svojem načrtu za okrevanje in odpornost predvideva sprejetje kraljevega odloka o določitvi regulativnega okvira za izvajanje programa za energijsko učinkovita socialna najemna stanovanja, skladna z merili energijske učinkovitosti. Luxembourg amended the existing Housing Pact to strengthen the public sector’s capacity to increase the stock of public affordable and sustainable housing, especially for rental. Reforma, o kateri se trenutno razpravlja, bi občinam zagotovila podporo in spodbude za razvoj načrtov rabe zemljišč v sodelovanju s centralno upravo. Slovenija je uvedla spremembe nacionalnega stanovanjskega zakona, da bi spodbudila učinkovit in uravnotežen pristop k zagotavljanju stanovanj, vključno z možnostjo aktiviranja obstoječega, vendar nezasedenega stanovanjskega fonda, ki bi se uporabljal za javna najemna stanovanja. V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic je bil napovedan začetek pobude o cenovno dostopnih stanovanjih. To bo omogočilo prenovo 100 okrožij in vzpostavitev evropske platforme za okrepljeno sodelovanje v boju proti brezdomstvu.

Nekatere države članice so pred kratkim uvedle ali razširile ciljno usmerjene ukrepe za podporo dostopa do energije kot osnovne storitve za najranljivejše, in sicer v skladu z načelom 20 stebra (dostop do osnovnih storitev). Španija je na primer uzakonila ukrepe za podporo dostopa do energije za ljudi z nizkimi dohodki, tudi v skladu s strategijo za boj proti energijski revščini za obdobje 2019–2024. Ciper bo tako kot nekatere druge države izvajal ukrepe za energijsko učinkovitost v okviru načrta za okrevanje in odpornost z izrecnim ciljem zmanjšanja energijske revščine. Komisija je v okviru zelenega dogovora predložila celovit sveženj ukrepov, ki bodo prispevali k zmanjšanju energijske revščine in povečanju kakovosti stanovanj, zlasti za gospodinjstva s srednjimi in nizkimi dohodki 273 . Nedavne pobude, kot sta sveženj „Pripravljeni na 55“ ali priporočilo o energijski revščini 274 , so potrebo po takem strukturnem prilagajanju postavile v ospredje.  

Številne države članice so v skladu z načelom 16 stebra (dostop do zdravstvenega varstva) izvedle reforme za izboljšanje odpornosti in dostopnosti zdravstvenih sistemov. V do zdaj odobrene načrte za okrevanje in odpornost je bil vključen širok nabor ukrepov na tem področju. Odpravljanje pomanjkanja zdravstvenih delavcev je postalo ključno vprašanje zaradi pandemije COVID-19, države članice pa so v svojih načrtih za okrevanje in odpornost začele celovite reforme za odpravo tega pomanjkanja. Španija, Irska, Litva, Malta in Luksemburg so na primer predlagali celovite ukrepe za odpravo pomanjkanja zdravstvenih delavcev, povečanje privlačnosti zdravstvenih poklicev in izboljšanje delovnih pogojev. Portugalska si prizadeva za izboljšanje znanj in spretnosti zdravstvenih delavcev, krepitev večdisciplinarnega skupinskega dela in povečanje števila zdravstvenih delavcev v okviru primarnega zdravstvenega varstva. Načrt za okrevanje in odpornost Italije vključuje usposabljanje za zaposlene v nacionalnem zdravstvenem sistemu. Kriza je spodbudila tudi prizadevanja za ponovni razmislek o načinih financiranja zdravstvenega varstva, da bi se spoprijeli s strukturnim nezadostnim financiranjem in dolgoročno vzdržnostjo baze prihodkov. Luksemburg in Litva sta napovedala reforme za reševanje tega izziva.

Države članice so si v skladu z načelom 16 stebra (zdravstveno varstvo) še naprej prizadevale za vzpostavitev odpornejših zdravstvenih sistemov z zagotavljanjem storitev, prilagojenih potrebam prebivalstva. Eno od prednostnih področij je bilo povečanje vloge primarnega zdravstvenega varstva kot prve kontaktne točke za paciente, kar bi lahko zmanjšalo breme bolnišnic, ki ga povzročajo pretresi, kot je pandemija COVID-19, ali dolgoročnejši pritiski, povezani s staranjem prebivalstva. V zvezi s tem je Litva predlagala okrepitev družinske medicine, Luksemburg pa izboljšanje vključevanja primarnega zdravstvenega varstva v bolnišnice. Portugalska je predlagala celovito reformo, katere cilj je preoblikovati centre za primarno zdravstveno varstvo v bolj proaktivne akterje z razširjenim portfeljem storitev, ki temeljijo na skupnosti, s povezanimi reformami, ki so vključene v njen načrt za okrevanje in odpornost. Odpravljena so bila tudi ozka grla pri dostopu do bolnišnične oskrbe, reforme pa so bile osredotočene predvsem na preoblikovanje bolnišničnega sektorja, ki je bilo potrebno za odziv na pretres. Litva je predlagala reformo, katere cilj je vzpostaviti skupino bolnišnic za nalezljive bolezni in glavnih centrov za nujno pomoč. Nekatere države članice so uvedle tudi ukrepe za izboljšanje kritja z zdravstvenim varstvom, s čimer so izboljšale dostop do nekaterih storitev. Španija se je na primer osredotočila na zobozdravstveno varstvo, zdravstveno varstvo predšolskih otrok in genomsko medicino, Portugalska pa na varstvo duševnega zdravja. Na Portugalskem bo ta prizadevanja za povečanje razpoložljivosti storitev na področju varstva duševnega zdravja v skupnosti spremljal celovit sveženj reform. Zaradi COVID-19 se je pospešila tudi digitalna preobrazba zdravstvenih sistemov. Luksemburg si v okviru programa za okrevanje in odpornost v letu 2022 prizadeva za razširitev svoje rešitve na področju telemedicine za bolnike s kroničnimi boleznimi. Španija je predlagala nov okvir za e-zdravje, vključno z boljšo povezljivostjo in vzpostavitvijo zdravstvenega „podatkovnega jezera“, kjer so združeni podatki iz vseh regij in različnih informacijskih sistemov. Litva je predlagala znatno razširitev infrastrukture za e-zdravje in njeno postavitev. Da bi se zmanjšal pritisk na ordinacije splošnih zdravnikov in oddelek za nujno pomoč v bolnišnicah, je Italija uvedla nove posebne enote za neprekinjenost izvajanja oskrbe in profil „družinske in skupnostne medicinske sestre“, tj. nove vrste medicinske sestre napredne prakse, namenjene krepitvi oskrbe na domu. Poleg tega bo Italija prenovila bolnišnice.

Več držav članic je v skladu z načelom 15 stebra (dohodki in pokojnine za starejše) še naprej reformiralo svoje pokojninske sisteme, da bi se izboljšala njihova ustreznost in fiskalna vzdržnost, zlasti s posredovanjem v zvezi z delovno dobo in upokojitveno starostjo. Belgija namerava sredstva mehanizma za okrevanje in odpornost uporabiti za nadaljnje pokojninske reforme, katerih cilj je podpreti daljšo delovno dobo in povečati vzdržnost. V Španiji je vlada določila program reform, katerega cilj je ponovno vzpostaviti usklajevanje pokojnin in povečati uporabo dodatnih pokojnin, hkrati pa predvideti ukrepe za ohranitev fiskalne vzdržnosti, vključno z uvedbo spodbud za zmanjšanje predčasne upokojitve. V Romuniji se nadaljuje razprava o neporavnanih posebnih pokojninah (po tem, ko so bile mnoge v zadnjem desetletju združene v splošni sistem), ki so se nanašale predvsem na vojsko in policijo, zaradi njihovih previsokih stroškov 275 . Poleg tega v Romuniji načrt za okrevanje in odpornost vključuje reformo javnega pokojninskega sistema z novim zakonodajnim okvirom, katerega cilj je zagotoviti fiskalno vzdržnost v okviru staranja prebivalstva in odpraviti neenakosti 276 . Na Danskem nova določba od avgusta 2020 omogoča predčasno upokojitev (od enega do treh let pod zakonsko določeno starostjo, trenutno 66,5 leta) za osebe z dolgo poklicno potjo (41–43 let) do starosti 61 let 277 . V Nemčiji je „komisija za pokojnine“ 278 marca 2020 objavila poročilo s priporočili za prilagoditve sedanjega sistema, da bi se obravnavali izzivi glede ustreznosti in fiskalne vzdržnosti. Bolgarija je sprejela ukrepe za povečanje pokojnin z uvedbo novih metod izračuna, da ne bi bilo upokojencev pod pragom revščine.

Nekatere države so sprejele nadaljnje ukrepe za reformo naložbenih stebrov svojih pokojninskih sistemov. V Estoniji reforma, sprejeta oktobra 2020, članom obveznega sistema pokojninskega zavarovanja omogoča, da svoje prihranke vzamejo iz sistema, zaradi česar se lahko v prihodnosti zmanjša ustreznost. Na Poljskem je vlada sredi leta 2021 predlagala likvidacijo „obveznih odprtih pokojninskih skladov“, člani pa bodo morali izbirati med prenosi na zasebne račune ali hipotetični državni pokojninski račun, kar bi vplivalo na več kot 15 milijonov ljudi. Medtem so bili tudi na Poljskem (marca 2021) uvedeni poklicni kapitalski načrti zaposlenih, ki so zajemali približno 3 milijone zaposlenih 279 . Na Nizozemskem je bil sredi leta 2020 sistem poklicnega pokojninskega zavarovanja nadalje reformiran, tako da je bil pojem „upravičenost do pokojnine“ nadomeščen s pojmom „pričakovana pokojnina“, kar je dodatno odstopalo od načela vnaprej določenih prejemkov 280 .

(1)

Svet Evropske unije je zadnjo posodobitev smernic za zaposlovanje sprejel oktobra 2021 (UL L 379, 26.10.2021, str. 1).

(2)

Člen 4 Uredbe (EU) 2021/241 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost, UL L 57, 18.2.2021, str. 17.

(3)

V akcijskem načrtu za socialni steber so bili predlagani tudi sekundarni kazalniki pregleda socialnih kazalnikov, o katerih razprave še potekajo.

(4)

To kaže, da je uporaba shem skrajšanega delovnega časa in začasnega čakanja na delo še vedno pomembna za številne delavce, skupaj z omejitvami pri odpuščanju, ki jih je več držav članic uvedlo za pomoč pri ohranjanju delovnih mest.

(5)

Uredba Sveta (EU) 2020/672 z dne 19. maja 2020.

(6)

Uredba (EU) 2020/2221 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. decembra 2020.

(7)

  Priporočilo Sveta z dne 30. oktobra 2020 o Mostu do delovnih mest – okrepitev jamstva za mlade in nadomestitvi Priporočila Sveta z dne 22. aprila 2013 o vzpostavitvi jamstva za mladino, 2020/C 372/01, UL C 372, 4.11.2020, str. 1.

(8)

Več informacij je na voljo na: ALMA (Aim, Learn, Master, Achieve) – Zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje – Evropska komisija (europa.eu) .

(9)

Ti zaposleni so pogosto slabo kriti s prejemki za nadomestitev dohodka, čeprav so si številne vlade prizadevale zmanjšati ali zapolniti te vrzeli z izrednimi ukrepi. Priporočilo Sveta 2019/C 387/01 z dne 8. novembra 2019 o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite, UL C 387, 15.11.2019, str. 1.

(10)

  Direktiva (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU.

(11)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji, COM(2020) 682 final .

(12)

Sporočilo Komisije z naslovom Spopadanje z naraščajočimi cenami energije: nabor orodij za ukrepanje in podporo, COM (2021) 660 final .

(13)

Odraža tudi hitre ocene Eurostata za leto 2020 glede stopenj tveganja revščine in trendov dohodkovne neenakosti.

(14)

Eurostat, Zgodnje ocene – socialna zaščita – Eurostat (europa.eu) , ki zajemajo Belgijo, Bolgarijo, Češko, Nemčijo, Dansko, Estonijo, Irsko, Francijo, Hrvaško, Italijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Slovenijo in Švedsko.

(15)

  Priporočilo Sveta (2019/C 387/01) z dne 8. novembra 2019 .

(16)

Podatki o skupni zaposlenosti izhajajo iz nacionalnih računov (domači koncept); drugi podatki so vzeti iz ankete o delovni sili. V tem oddelku so uporabljeni sezonsko prilagojeni četrtletni podatki.

(17)

Glej Evropska komisija (2021), Labour Market and Wage Developments in Europe Annual Review 2021 (Razvoj trga dela in plač v Evropi, letni pregled 2021) (v pripravi).

(18)

Evropska komisija (2021), European Economic Forecast, Autumn 2021 (Evropska gospodarska napoved iz jeseni 2021), Institutional Paper 160.

(19)

Stopnja prostih delovnih mest je skupno število prostih delovnih mest, izraženo kot odstotek vsote zasedenih in prostih delovnih mest.

(20)

Za podrobnosti glej Employment and Social Developments in Europe, Annual Review 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021) (na voljo na spletnem naslovu: https://op.europa.eu/s/tYkn ) in Labour Market and Wage Developments in Europe, Annual Review 2021 (Razvoj trga dela in plač v Evropi, letni pregled 2021) (v pripravi).

(21)

Objavljeno julija 2021, na voljo na spletnem mestu Eurostata . Vsi podatki za leto 2020 bodo na voljo leta 2022.

(22)

Za podrobnejše informacije glej poglavje 1.3.

(23)

Sporočilo Komisije z naslovom Spopadanje z naraščajočimi cenami energije: nabor orodij za ukrepanje in podporo, COM (2021) 660 final .

(24)

Evropska komisija, Employment and Social Developments in Europ (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021), junij 2021.

(25)

Kot kažejo kazalniki Eurostata [ ilc_peps06 ], stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti za osebe, rojene v tujini, in osebe, rojene v EU.

(26)

Glede na raziskave, ki jih je izvedla Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) leta 2016 (devet držav članic EU) in leta 2019 (pet držav članic EU). Glej SWD(2020) 530 final .

(27)

Razprave z državami članicami so potekale v skupini za kazalnike odbora EMCO in podskupini za kazalnike odbora SPC. Svet EPSCO je 14. junija potrdil mnenje  Odbora za zaposlovanje in Odbora za socialno zaščito o doseženem dogovoru o glavnih kazalnikih revidiranega pregleda socialnih kazalnikov.

(28)

Prikaz uspešnosti zaposlovanja (EPM) in prikaz uspešnosti socialne zaščite (SPPM) sta letni poročili, zadevno poročilo pripravi Odbor za zaposlovanje oziroma Odbor za socialno zaščito. Proučujeta trende, ki jih je treba spremljati, in ključne zaposlitvene in socialne izzive v državah članicah ter spremljata napredek pri doseganju ustreznih vseevropskih ciljev na področju zaposlovanja in socialnih ciljev.

(29)

Načeli, ki še nista zajeti, sta 7 in 8, „Informacije o pogojih za zaposlitev in zaščiti v primeru odpustitve“ oziroma „Socialni dialog in udeležba delavcev“. Za glavne kazalnike veljajo stroge zahteve glede kakovosti, ki morajo imeti tudi jasno normativno razlago. Do zdaj tak kazalnik za ti načeli ni bil na voljo, vendar bo Komisija v zvezi s tem delala še naprej.

(30)

V okviru revizije je bil črtan glavni kazalnik „Neto plača samskega delavca s polnim delovnim časom, ki zasluži povprečno plačo“.

(31)

Eurostat od leta 2021 v skladu z ustreznimi uredbami prek nacionalnih statističnih uradov držav članic zbira podatke za ankete o delovni sili v EU v skladu z revidirano metodologijo. Namen te spremembe je izboljšati podatke o trgu dela, vendar je potrebno proučevanje pri razlagi sprememb kazalnikov blizu časa spremembe, tj. 1. januarja 2021. V to so zajeti tudi glavni kazalniki za stopnjo mladih NEET, stopnjo brezposelnosti, stopnjo dolgotrajne brezposelnosti, vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma, stopnjo tveganja revščine ali socialne izključenosti otrok.

(32)

Na zahtevo Odbora za socialno zaščito se ta kazalnik meri z uporabo „neprilagojenega dohodka“ (tj. brez vključitve socialnih transferjev v naravi), pri čemer je opuščen sklic na uporabo enot standardov kupne moči.

(33)

Skupaj s tremi podkazalniki: resna materialna in socialna prikrajšanost za celotno prebivalstvo (SMSD 0+), tveganje revščine za celotno prebivalstvo (AROP 0+) in delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo (gospodinjstva pretežno brez delovno aktivnih članov), starost 0–64 let (QJ 0–64). Kazalnik SMSD 0+ v podatkih, objavljenih od leta 2021, nadomešča komponento „resna materialna prikrajšanost“, da bi predstavljal bolj realističen sklop potreb v družbah EU.

(34)

Skupaj s tremi podkazalniki: resna materialna in socialna prikrajšanost otrok (SMSD 0–17), resna materialna in socialna prikrajšanost otrok (AROP 0–17) in delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo (gospodinjstva pretežno brez delovno aktivnih članov), otroci (QJ 0–17). Kazalnik SMSD za otroke je spremenjena različica kazalnika SMSD za celotno prebivalstvo.

(35)

Ta učinek se meri kot razlika v celotnem prebivalstvu med deležem ljudi s tveganjem (dohodkovne) revščine pred socialnimi transferji in po njih.

(36)

Kazalnik vrzeli stopnje delovne aktivnosti invalidov se trenutno izračunava na podlagi EU-SILC in na podlagi statusa invalidnosti, kot je naveden v indeksu omejitve splošne aktivnosti (Global Activity Limitation Index, GALI). Vprašani odgovarjajo na naslednja vprašanja: 1) „Ali se zaradi zdravstvenih težav srečujete z omejitvami pri dejavnostih, ki jih ljudje običajno opravljajo? Ali menite, da ste ... zelo omejeni; zmerno omejeni; sploh niste omejeni?“ Če je odgovor na vprašanje 1) „zelo omejeni“ ali „zmerno omejeni“, anketiranci odgovorijo tudi na vprašanje 2) „Ali ste bili omejeni vsaj v zadnjih šestih mesecih? Da ali ne?“ Oseba se šteje za invalida, če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen. Iz izračuna EU-SILC je razvidna povezava med razširjenostjo invalidnosti na podlagi koncepta GALI te vrzeljo stopnje delovne aktivnosti invalidov na podlagi tega koncepta v letu 2020 v državah članicah EU27 (Pearsonov korelacijski koeficient = –0,6).

(37)

Kazalnik meri delež prebivalstva, ki živi v gospodinjstvih, katerih skupni stanovanjski stroški so višji od 40 % razpoložljivega dohodka (tako oba „brez“ stanovanjskih dodatkov). V dokumentu Methodological Guidelines and Description of EU-SILC variables (version April 2020) (Metodološke smernice in opis spremenljivk EU-SILC, različica iz aprila 2020) so opisani dodatki (zajeti so samo tisti, vezani na premoženjsko stanje), vključno z dodatki za najemnino in dodatki za gospodinjstva, ki bivajo v lastnih stanovanjih, brez davčnih ugodnosti in kapitalskih transferjev. V dokumentu so stanovanjski stroški opredeljeni kot mesečni in dejansko plačani stroški, povezani s pravico gospodinjstva, da živi v stanovanju. Vključujejo strukturno zavarovanje (za najemnike: če je plačano), storitve in dajatve (odstranjevanje odplak, odvoz odpadkov itd.; obvezno za lastnike, za najemnike: če je plačano), redno vzdrževanje in popravila, davke (za najemnike: po stanovanju, če je primerno) ter stroške komunalnih storitev (voda, elektrika, plin in ogrevanje). Za lastnike, ki plačujejo hipoteko, so zajeta s tem povezana plačila obresti (vse davčne olajšave so odbite, stanovanjski dodatki pa se ne odbijejo). Pri najemnikih, ki plačujejo tržno ali znižano ceno, je vključeno tudi plačilo najemnine. Pri najemnikih, ki ne plačujejo najemnine, se stanovanjski dodatki ne bi smeli odšteti od skupnih stanovanjskih stroškov.

(38)

Neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi po lastnem poročanju pomenijo subjektivno oceno posameznika o tem, ali je potreboval pregled ali zdravljenje za točno določeno vrsto zdravstvenega varstva, vendar ga ni dobil ali ga ni iskal iz naslednjih treh razlogov: finančni razlogi, čakalne vrste in prevelika oddaljenost. Zdravstvena oskrba se nanaša na posamezne zdravstvene storitve (zdravstveni pregled ali zdravljenje z izjemo zobozdravstva), ki jih opravljajo zdravniki ali osebe z enakovrednimi poklici ali pa se opravljajo pod njihovim neposrednim nadzorom v skladu z nacionalnimi zdravstvenimi sistemi (opredelitev Eurostata). Težave, o katerih ljudje poročajo, da jih imajo pri iskanju zdravstvene oskrbe, kadar so bolni, lahko kažejo na ovire v zvezi z oskrbo.

(39)

Razen bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev, ki se meri v obliki indeksa (2008 = 100, torej izraža spremembo v primerjavi z obdobjem pred krizo) in sprememb v zadnjem letu v dogovoru z Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito.

(40)

 Uredba (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Sklada za pravični prehod; EUR-Lex - 32021R1056 - SL - EUR-Lex (europa.eu) .

(41)

  Izjava iz Porta in sklepi Evropskega sveta (z dne 24. in 25. junija 2021).

(42)

Ti dopolnjujejo druge okvire, kot so evropski zeleni dogovor, evropski program znanj in spretnosti, evropski izobraževalni prostor, strateški okvir EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov in digitalno desetletje.

(43)

Ciljna stopnja delovne aktivnosti je bila določena glede na scenarije, simulirane na podlagi stopenj potencialne rasti BDP in Eurostatovih projekcij prebivalstva do leta 2030 ter razmerja med zaposlenostjo in BDP v obdobju okrevanja med letoma 2013–2019.

(44)

Kot je predstavljeno v poglavju 1.2, so najnovejši razpoložljivi podatki iz leta 2016. Komisija bo kazalnik spremljala skupaj z Eurostatom in izvedla temeljito analizo podatkov iz dveh virov ankete, ko bosta na voljo (2023), da bi zagotovila kakovost in primerljivost podatkov.

(45)

Ob upoštevanju osrednjega demografskega scenarija Eurostata za desetletje 2020.

(46)

  Impact of COVID‑19 on employment income – advanced estimates – Statistics Explained (europa.eu) (Učinek COVID-19 na dohodek iz zaposlitve – napredne ocene – Razlaga statističnih podatkov).

(47)

Drugo poročilo o izvajanju instrumenta SURE (COM/2021/596).

(48)

  Society and work – COVID‑19 (Družba in delo v času COVID-19) – Eurostat (europa.eu) .  

(49)

Evropska komisija (2021), Labour Market and Wage Developments in Europe (Razvoj trga dela in plač v Evropi), letni pregled 2021. Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg (v pripravi).

(50)

Eurofound (2021), COVID-19: Implications for employment and working life (COVID-19: Posledice za zaposlovanje in delovno življenje), serija COVID-19, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(51)

Evropska komisija (2021), Employment and social developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021).

(52)

Podatki iz nacionalnih računov, sezonsko prilagojeni.

(53)

Rezultati se na splošno ujemajo z ugotovitvami iz raziskave naložb Investment Survey skupine Evropske investicijske banke iz leta 2019.

(54)

Čeprav se je ta verjetno omejil z uvedbo skrajšanega delovnega časa in drugimi ukrepi za podporo zaposlovanju.

(55)

Merjeno z nominalnimi sredstvi na zaposlenega.

(56)

V državah, kjer se prejemki izplačujejo neposredno zaposlenim in evidentirajo kot socialni transferji, so sheme skrajšanega delovnega časa povzročile opažen padec stroškov plač.

(57)

Evropska komisija v poletni napovedi za leto 2021 napoveduje zmerno povečanje inflacije v letih 2021 in 2022, vendar ugotavlja, da bi lahko bila inflacija višja od napovedane, če bi bile omejitve ponudbe dolgotrajnejše in bi se cenovni pritiski bolj prenesli na cene življenjskih potrebščin. Glej dokument Institutional Paper 156 Evropske komisije, julij 2021 (poletna napoved).

(58)

Podatki za EU27 do presečnega datuma 28. oktobra 2021 niso bili na voljo. Revščina zaposlenih se nanaša na delež oseb, ki delajo in katerih ekvivalentni razpoložljivi dohodek je pod pragom tveganja revščine, ki je določen kot 60 % nacionalne mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (po socialnih transferjih). Podatki za leto 2007 se nanašajo na edine primerljive združene podatke za EU, ki so na voljo za navedeno leto, in sicer EU27, vključno z Združenim kraljestvom, vendar brez Hrvaške. V povprečju se je revščina zaposlenih v sedanjih 27 državah članicah (tj. vključno s Hrvaško, vendar brez Združenega kraljestva) povečala z 8,5 % v letu 2010 (prvi podatki, ki so na voljo) na 9 % v letu 2019.

(59)

Gostota združenj delodajalcev je opredeljena kot članstvo v smislu vseh oseb, zaposlenih v podjetjih članih, kot delež vseh zaposlenih na organizacijskem področju organizacij.

(60)

Evropska komisija (2021), dokument z naslovom Employment and Social Developments in Europe (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi), letni pregled.

(61)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji, COM(2020) 682 final.

(62)

Evropska komisija (2019): Labour Market and Wage Developments in Europe: Annual Review 2019 Report (Razvoj trga dela in plač v Evropi. Poročilo o letnem pregledu za leto 2019), Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje.

(63)

   Ocena učinka, priložena sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 14. julija 2021 z naslovom „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti ( COM(2021) 550 final ).

(64)

   Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 14. julija 2021 z naslovom „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti ( COM(2021) 550 final ).

(65)

Evropska komisija (2020). Employment and Social Developments in Europe. Annual review 2020 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2020), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg. Na voljo na spletu .

(66)

Nedavna študija je pokazala, da bi lahko simulirani portfelj zelenih davkov v višini 30 milijard EUR, ki bi nadomestil davek od dohodkov, do leta 2030 povečal BDP EU za 35 milijard EUR (0,2 %), s čimer bi se zaposlenost povečala za 140 000 EPDČ (0,1 %). Simulacija v študiji je pokazala pozitivne ali ničelne učinke na dohodek v vseh delih porazdelitve v vseh državah članicah.

(67)

Leta 2019 je delež gospodinjstev z nižjim srednjim dohodkom (med 60 % mediane dohodka in mediano dohodka), ki so poročala o nezmožnosti ustreznega ogrevanja svojih domov, znašal več kot 20 % te dohodkovne skupine v petih državah članicah (Bolgarija, Ciper, Litva, Portugalska, Grčija).

(68)

Vendar zdravju škodljivi vplivi okolja bolj negativno vplivajo na skupine z nižjim socialno-ekonomskim statusom, in sicer zaradi njihove večje izpostavljenosti in večje ranljivosti: https://www.eea.europa.eu/publications/unequal-exposure-and-unequal-impacts/ . 

(69)

Drugo poročilo o izvajanju instrumenta SURE (COM 2021/596).

(70)

Te omejitve so pomenile, da so delo s skrajšanim delovnim časom in podobne sheme po navadi koristnejše za ohranjanje dohodka zaposlenih z nižjimi dohodki.

(71)

Eurofound (2021), COVID-19: Implications for employment and working life (COVID-19: Posledice za zaposlovanje in delovno življenje), serija COVID-19, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(72)

V Belgiji je bila že obstoječa podpora v času krize zaradi COVID-19 razširjena.

(73)

To se nanaša na različne načine ustanavljanja kot samozaposlene osebe (za pravne in davčne namene), na primer samostojni podjetnik, družba z omejeno odgovornostjo, osebna družba itd. Zlasti v državah, kot je Italija, ki imajo številne različne strukture za ustanovitev samostojnega podjetja, vsi niso bili upravičeni do ugodnosti v okviru sheme.

(74)

Eurofound (2021), COVID-19: Implications for employment and working life (COVID-19: Posledice za zaposlovanje in delovno življenje), serija COVID-19, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(75)

Priporočilo Komisije z dne 4. marca 2021 o učinkoviti aktivni podpori zaposlovanju (EASE) po krizi zaradi COVID-19, C(2021) 1372 final.

(76)

Zgodnje aktiviranje se nanaša na ukrepe, namenjene osebam, ki so brezposelne manj kot eno leto, ter vključuje na primer usposabljanje, podporno zaposlovanje in rehabilitacijo ali neposredno ustvarjanje delovnih mest ter svetovanje s strani nacionalnih javnih služb za zaposlovanje.

(77)

Čeprav je stopnja aktivacije iskalcev zaposlitve na Madžarskem razmeroma visoka, je to predvsem posledica javnih del in drugih spodbud za zaposlovanje, medtem ko preusposabljanje in izpopolnjevanje iskalcev zaposlitve v primerjavi z njimi ostajata zanemarljiva.

(78)

Ključne ugotovitve na podlagi obstoječih napovedi in prognostičnih študij o zelenih delovnih mestih ter znanjih in spretnostih so na voljo v mreži javnih služb za zaposlovanje (2021). Greening of the labour market – impacts for the Public Employment Services (Ekologizacija trga dela – vplivi za javne službe za zaposlovanje) .

(79)

  Portal Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja za zbiranje podatkov o znanjih in spretnostih .

(80)

Mreža JSZ (2020). The role of PES in modernising the labour market and managing structural change (Vloga JSZ pri posodabljanju trga dela in upravljanju strukturnih sprememb.

(81)

  Skills-OVATE: Skills Online Vacancy Analysis Tool for Europe (orodje za analizo na spletu objavljenih prostih delovnih mest za znanja in spretnosti za Evropo). Cedefop (europa.eu) .

(82)

Glej Eurofound (2021): Minimalne plače v letu 2021: letno poročilo.

(83)

Če socialni partnerji ne dosežejo dogovora, se vsako leto znesek minimalne mesečne plače za naslednje koledarsko leto določi na 57 % povprečne nominalne plače zaposlenega v slovaškem gospodarstvu za koledarsko leto glede na dve predhodni koledarski leti.

(84)

  https://ec.europa.eu/environment/news/environmental-pollution-new-study-finds-polluters-do-not-pay-damage-they-cause-2021-11-12_en

(85)

Resolucija Sveta o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju pri uresničevanju evropskega izobraževalnega prostora in širše (2021–2030) 2021/C 66/01. Kazalnik za cilj evropskega izobraževalnega prostora meri udeležbo v programih predšolske vzgoje in varstva, ki spadajo v kategorijo ISCED 0 (Eurostatova koda podatkov: educ_uoe_enra21 ).

(86)

Glej oddelek 1.3. Barcelonski cilji so bili dogovorjeni leta 2002 na zasedanju Evropskega sveta v Barceloni. V skladu z njimi bi moralo biti 33 % otrok, mlajših od treh let, in 90 % otrok, starih od treh let do šoloobvezne starosti, vključenih v otroško varstvo.

(87)

Na podlagi najnovejših razpoložljivih podatkov (2016) je vrzel v udeležbi otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, v predšolski vzgoji in varstvu 11,3 odstotne točke. Za podrobnejše informacije glej skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2021.

(88)

Evropska komisija/EACEA/Eurydice (2021) Structural Indicators for Monitoring Education and Training Systems in Europe (Strukturni kazalniki za spremljanje sistemov izobraževanja in usposabljanja v Evropi) (v pripravi).

(89)

Vključno zlasti z učenci in dijaki, ki nimajo infrastrukture za dostop do učenja na daljavo, na primer na podeželskih in oddaljenih območjih. Za celovitejši pregled glej skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2021 ter Pregled izobraževanja in usposabljanja za leto 2020.

(90)

Da bi se preprečili izračuni na podlagi zelo majhnih vzorcev, so v tem poročilu prikazani le rezultati za države članice EU, v katerih je delež učencev z migrantskim ozadjem vsaj 5-odstoten.

(91)

OECD meri indeks ekonomskega, socialnega in kulturnega statusa ob upoštevanju izobrazbe staršev, poklica staršev, lastništva stanovanja ter števila knjig in izobraževalnih virov, ki so na voljo doma.

(92)

V mednarodni raziskavi računalniške in informacijske pismenosti se dosežki učencev merijo z računalniško podprtim ocenjevanjem na dveh področjih digitalnih kompetenc: računalniška in informacijska pismenost ter računalniško mišljenje. Do zdaj sta bila zaključena dva cikla, prvi leta 2013 in drugi leta 2018. Tretji cikel je predviden za leto 2023. V prvem ciklu je sodelovalo devet držav članic, v drugem pa sedem. Danska in Nemčija sta bili edini državi članici, ki sta sodelovali v obeh ciklih. Vendar Danska leta 2013 ni dosegla vzorčne stopnje udeležbe, zato rezultati za leto 2013 niso primerljivi z rezultati za leto 2018.

(93)

Za podrobno analizo digitalnih znanj in spretnosti učencev ter vlogo učiteljev pri krepitvi izidov izobraževanja glej skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2021.

(94)

Poleg velike vrzeli v učnih dosežkih v spodnji in zgornji četrtini indeksa ekonomskega, socialnega in kulturnega statusa je bila v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 podrobneje obravnavana tudi povezava med socialno-ekonomskim statusom in učnimi izidi. Podatki so na voljo v okviru programa PISA iz leta 2018, ki ga izvaja OECD.

(95)

Glej „Employment and Social Developments in Europe, Annual Review 2020“ (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2020), poglavje 2.5 o socialni mobilnosti).

Za podrobno analizo prenosa izobraževalne prednosti/prikrajšanosti z ene generacije na drugo glej poglavje 3 dokumenta z naslovom Employment and Social Developments in Europe Annual Review 2018 (Zaposlovanje in socialni razvoj v Evropi, letni pregled 2018).

(96)

Več informacij je na voljo v publikaciji Evropske komisije (2019) z naslovom Assessment of the implementation of the 2011 Council recommendation on policies to reduce early school leaving (Ocena izvajanja Priporočila Sveta iz leta 2011 o politikah za zmanjševanje osipa).

(97)

FRA, Fundamental rights report 2021 (Poročilo Agencije EU za temeljne pravice o temeljnih pravicah 2021 .

(98)

Podatki niso navedeni kot ena vrednost, saj izhajajo iz dveh valov raziskav, v katerih so sodelovale Belgija, Bolgarija, Češka, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Irska, Madžarska, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Švedska, Slovaška. Glej dokument SWD(2020) 530 final , ki spremlja sporočilo z naslovom Unija enakosti: strateški okvir EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov, COM(2020) 620 final , ki temelji na raziskavi Agencije Evropske unije za temeljne pravice EU-MIDIS II iz leta 2016, raziskavi Agencije Evropske unije za temeljne pravice o Romih in Travellers iz leta 2019 in statističnih podatkih Eurostata [ edat_lfse_03 ] za leto 2019 (Splošno prebivalstvo).

(99)

Svetovalni odbor v okviru Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin za Bolgarijo in Madžarsko ter poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) za Češko in Slovaško, v poročilu o temeljnih pravicah za leto 2021 Agencije Evropske unije za temeljne pravice.

(100)

Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Coronavirus pandemic in the EU – impact on Roma and Travellers (Pandemija COVID-19 v EU – vpliv na Rome in Travellerje), 2020. 

(101)

Sprejet oktobra 2020.

(102)

Sprejeto marca 2021, UL C 93, 19.3.2021, str. 1 .

(103)

Za pojasnila o uporabljeni statistični metodologiji v zvezi z invalidnostjo glej: Eurostat, Disability statistics introduced – Statistics Explained (europa.eu) (Predstavitev statističnih podatkov o invalidnosti – Razlaga statističnih podatkov). Če ni določeno drugače, statistični podatki o invalidnosti temeljijo na ‑mikropodatkih SILC (EU-SILC 2019 ) ali statističnih podatkih, objavljenih v podatkovnih zbirkah Eurostata o zdravju . V vzorec EU-SILC so zajete osebe, ki živijo v zasebnih gospodinjstvih, ne pa tiste, ki živijo v zavodih. Koncept, ki se uporablja za identifikacijo invalidov (oviranih oseb), je, ali anketiranec „za vsaj preteklih šest mesecev“ poroča, da je bil pri „dejavnostih, ki jih ljudje običajno opravljajo, oviran zaradi zdravstvenih težav“. Podatki ne zajemajo obdobja krize zaradi COVID-19.

(104)

Akademska mreža evropskih strokovnjakov s področja invalidnosti (EDE), 2021 (v pripravi, dostopno na tej strani ) . Podatki temeljijo na EU-SILC 2019, pri čemer so mogoča manjša razhajanja glede na podatke iz ankete o delovni sili o isti temi.

(105)

Te stopnje temeljijo na majhnem številu opažanj.

(106)

Podatki EU-SILC za leto 2019, ki jih je analizirala Akademska mreža evropskih strokovnjakov s področja invalidnosti (EDE).

(107)

Podrobneje predstavljeno v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 ter v Pregledu izobraževanja in usposabljanja za leto 2020.

(108)

Glej na primer: OECD (2021). Implications of the COVID‑19 pandemic for Vocational Education and Training (Posledice pandemije zaradi COVID-19 za poklicno izobraževanje).

(109)

  Apprenticeship Support Services (2021). European Alliance for Apprenticeship Monitoring Survey 2019-2020 (Raziskava evropske koalicije za vajeništva o spremljanju za obdobje 2019–2020).

(110)

  MOD (2021), Skilling, upskilling and reskilling of employees, apprentices and interns during the COVID‑19 pandemic: Findings from a global survey of enterprises (Usposabljanje, izpopolnjevanje in preusposabljanje zaposlenih, vajencev in pripravnikov med pandemijo zaradi COVID-19: ugotovitve iz globalne raziskave podjetij).

(111)

Vandeplas, A. (2021) Education, Income, and Inequality in the European Union (Izobraževanje, dohodek in neenakost v Evropski uniji), v Fischer, G. in Strauss, R. (ur.) Europe’s Income, Wealth, Consumption, and Inequality (Dohodek, bogastvo, potrošnja in neenakost v Evropi), Oxford University Press.

(112)

Med pomembnimi izjemami so Poljska, Estonija, Madžarska, Irska in Luksemburg, v katerih je vrzel v obratni smeri.

(113)

Hauschildt, Gwosć, Schirmer, Wartenbergh-Cras (2021) EUROSTUDENT VII Synopsis of Indicators 2018–2021 (Povzetek kazalnikov Evroštudent VII za obdobje 2018–2021), wbv Media.

(114)

Glej oddelek 2.1. Pomanjkanje znanj in spretnosti je bilo podrobneje obravnavano v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021.

(115)

  EIB Investment Report 2020/2021: Building a smart and green Europe in the COVID‑19 era and EIB data portal (Poročilo EIB o naložbah 2020/2021: oblikovanje pametne in zelene Evrope v obdobju COVID-19 in podatkovni portal EIB).

(116)

  Eurofound (2021), Odpravljanje pomanjkanja delovne sile v državah članicah EU.  

(117)

Cedefop (2021). Digital, greener and more resilient. Insights from Cedefop’s European skills forecast (Bolj digitalna, bolj okolju prijazna, odpornejša: spoznanja iz napovedi Cedefop o evropskih znanjih in spretnostih).

(118)

Glej Evropska komisija (2021), Employment and social developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, in Briefing note - Trends, transitions and transformation | Cedefop (europa.eu) (Informativno poročilo – trendi, prehodi in preobrazba).

(119)

Izmerjena udeležba odraslih v izobraževanju v zadnjih štirih tednih v okviru cilja ET 2020 (oznaka Eurostata: [ trng_lfs_01 ]). Za boljše spremljanje vseh oblik izobraževanja odraslih se je Svet junija 2021 odločil spremeniti kazalnik za merjenje udeležbe odraslih v izobraževanju v zadnjih 12 mesecih (glej oddelek 1.3).

(120)

Pandemija ni bistveno vplivala na udeležbo odraslih v izobraževanju po spolu.

(121)

  Sklepi Sveta z dne 25. junija 2021 .

(122)

Eurostat, anketa o delovni sili [trng_lfse_03]. Podatki niso na voljo za Bolgarijo, Hrvaško, Ciper, Latvijo, Romunijo, Slovaško. Razčlenitev po spolu ni na voljo za Litvo in Poljsko.

(123)

Eurostat ne objavlja stopenj udeležbe za določeno skupino, če je v vzorcu premalo „učečih se“.

(124)

Tudi Estonija je zabeležila znatno vrzel, vendar podatki za moške niso zanesljivi.

(125)

Vsi podatki se nanašajo na Eurostat, [edat_lfs_9912] .

(126)

Eurostat, [ trng_lfs_13 ].

(127)

Vsi podatki o udeležbi odraslih v spletnem učenju izhajajo iz izračunov Komisije (JRC) na podlagi raziskave Eurostata Survey on ICT usage in households and by individuals (Raziskava o uporabi IKT v gospodinjstvih in pri posameznikih) [TIN00103], 2017, 2019, 2020. Ker v preglednici Eurostata TIN00103 udeležba po starosti ni razčlenjena, podatki prikazujejo ocene JRC za komponento odraslih. Podatki za leto 2020 za Francijo niso na voljo. Za dodatne informacije o spremembi v udeležbi odraslih v spletnem učenju za leto 2020 glej: v pripravi: Di Pietro, G., in Karpiński, Z. (2021), Covid-19 and online adult learning (COVID-19 in spletno učenje odraslih), Evropska komisija, JRC.

(128)

Morandini, M. C., Thum-Thysen, A., in Vandeplas A. (2020). Facing the digital transformation: Are digital skills enough? (Spoprijemanje z digitalno preobrazbo: ali so digitalna znanja in spretnosti dovolj?) European Economy. Economic Brief, številka 54.

(129)

Cilj je bil predstavljen v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic, v Sporočilu Komisije z dne 9. marca 2021 z naslovom Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje (COM(2021) 118 final) in v Predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. septembra 2021 o vzpostavitvi programa politike „Pot do digitalnega desetletja“ za leto 2030 (COM/2021/574 final).

(130)

Obravnavano v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2021 in podrobneje v poročilu Cedefop z naslovom Digital skills: challenges and opportunities during the pandemic | (Digitalna znanja in spretnosti: izzivi in priložnosti med pandemijo) Cedefop (europa.eu) .

(131)

Cedefop (2021). Digital, greener and more resilient. Insights from Cedefop’s European skills forecast (Bolj digitalna, bolj okolju prijazna, odpornejša: spoznanja iz napovedi Cedefop o evropskih znanjih in spretnostih).

(132)

Za razpravo o potrebi po širokem naboru znanj in spretnosti glej Morandini, M. C., Thum-Thysen, A., in Vandeplas A. (2020). Facing the digital transformation: Are digital skills enough? (Spoprijemanje z digitalno preobrazbo: ali so digitalna znanja in spretnosti dovolj?) European Economy. Economic Brief, številka 54.

(133)

Cedefop (2020 ). Perceptions on adult learning and continuing vocational education and training in Europe. Second Opinion survey – Volume 1 (Dojemanje izobraževanja odraslih ter nadaljnjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi. Druga mnenjska raziskava – zvezek 1).

(134)

Evropska komisija (2020), Workforce skills and innovation diffusion: trends and policy implications (Znanja in spretnosti delovne sile ter razširjanje inovacij – trendi in posledice za politiko). Priloga 8. Glej tudi Evropska komisija (2020), Adult Learning Statistical Synthesis Report: (Statistično zbirno poročilo o izobraževanju odraslih), str. 22–34.

(135)

Cedefop (2020) Dojemanje izobraževanja odraslih ter nadaljnjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi. Druga mnenjska raziskava – zvezek 1 (europa.eu) , slika 30.

(136)

Glej začetno poročilo ocene učinka individualnih izobraževalnih računov.

(137)

Za nadaljnjo razpravo glej raziskavo Cedefop (2020) in OECD (2021) z naslovom Skills Outlook - Learning for Life (Napovedi glede znanj in spretnosti – učenje za življenje). Poglavje 4: Promoting interest and participation in adult learning (spodbujanje zanimanja in udeležbe v izobraževanju odraslih).

(138)

 Vir: Eurostat (spletna podatkovna koda: lfsa_etgar ]) .

(139)

Po reviziji pregleda socialnih kazalnikov se z glavnim kazalnikom NEET zdaj meri prebivalstvo v starostni skupini 15–29 let, namesto 15–24 let. V razširjeni starostni skupini so stopnje NEET višje, vendar trendi ostajajo na splošno primerljivi.

(140)

Stopnja NEET v Litvi je bila nad netehtanim povprečjem EU, ki se meri v okviru pregleda socialnih kazalnikov.

(141)

Priporočilo Sveta z dne 30. oktobra 2020 o Mostu do delovnih mest – okrepitev jamstva za mlade in nadomestitvi Priporočila Sveta z dne 22. aprila 2013 o vzpostavitvi jamstva za mladino (2020/C 372/01).

(142)

Delovni dokument služb Komisije, priložen sporočilu o jamstvu za mlade (COM SWD(2020) 124 final).

(143)

Izbor analiz je na voljo na spletni strani https://www.eurofound.europa.eu/topic/neets .

(144)

Vsi podatki v tem odstavku so iz Eurostata [ edat_lfse_28 ].

(145)

Zbrani podatki prvih dveh krogov ankete LWC, pri katerih je bilo zastavljeno vprašanje: pomlad in poletje 2020.

(146)

Malta, Grčija, Poljska, Luksemburg in Nemčija so zabeležile povečanje, na Nizozemskem pa je zaposlenost ostala stabilna.

(147)

Stopnja delovne aktivnosti v EPDČ primerja razlike med skupinami v povprečju opravljenih delovnih ur. Stopnja delovne aktivnosti v EPDČ se izračuna tako, da se skupno število opravljenih ur v gospodarstvu (prva zaposlitev, druga zaposlitev itd.) deli s povprečnim številom ur s polnim delovnim časom (približno 40) in številom ljudi v starostni skupini 20–64 let. Vir: skupni ocenjevalni okvir (JAF), izračun na podlagi podatkov Eurostata.

(148)

Vse to je obravnavano v študiji Evropskega inštituta za enakost spolov (z naslovom Gender equality and the socio-economic impact of the COVID‑19 pandemic (Enakost spolov in socialno-ekonomski vpliv pandemije COVID-19) . Študija je bila izvedena na zahtevo portugalskega predsedstva in se osredotoča na socialno-ekonomske vplive pandemije z vidika spola.

(149)

To se nanaša na skupne dejanske ure, ki so jih v zadevnih četrtletjih opravili vsi zaposleni in samozaposlene osebe v svoji glavni dejavnosti.

(150)

Evropska komisija (2021), Employment and social developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021).

(151)

Vprašanje je bilo podrobno obravnavano v dokumentu Evropske komisije z naslovom Employment and Social Developments in Europe (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2019), str. 130.

(152)

 Na podlagi podatkov iz podatkovne zbirke statističnih podatkov po spolu inštituta EIGE.

(153)

Podatki za leto 2020 so vzeti iz prve, druge in tretje e-raziskave Eurofounda o življenju, delu in COVID-19 (EU27), zbrani pa so tudi podatki iz Eurofoundove raziskave o evropskih delovnih pogojih iz leta 2015 (EU27).

(154)

To so zadnji razpoložljivi podatki za povprečje EU27.

(155)

Tudi Slovaška ima glede na podatke za leto 2018 (podatki za leto 2019 v času priprave niso na voljo) zelo nizko stopnjo udeležbe (1,4 %).

(156)

Van der Ende, M., van Seben, R., van Exel, J., Bom, J., in Geijsen, T., Prevalence and Cost of Informal Care, ECORYS in Univerza v Rotterdamu, 2021 (v pripravi).

(157)

Na podlagi sedmega vala EHIS (2013–2015) in EQLS (2016).

(158)

Pasti neaktivnosti označujejo učinke obdavčitve vsakega dodatnega eura bruto dohodka.

(159)

Prejemnik drugega dohodka v gospodinjstvu je oseba, ki ni (ali ne bi bila, če razmišlja o nastopu dela) oseba z najvišjimi dohodki v svojem gospodinjstvu. V večini primerov, vendar ne v vseh, je prejemnica drugega dohodka v gospodinjstvu ženska.

(160)

Leta 2020 je imelo v EU27 terciarno izobrazbo 46,1 % žensk v starostni skupini 30–34 let v primerjavi s 36 % moških.

(161)

Neprilagojena plačilna vrzel med spoloma se meri kot razlika med povprečno bruto urno postavko zaposlenih moških in zaposlenih žensk kot odstotek povprečne bruto urne postavke zaposlenih moških. Oznaka Eurostata: [TESEM180].

(162)

Majhne plačilne vrzeli med spoloma so včasih povezane z velikimi vrzelmi stopnje delovne aktivnosti med spoloma (npr. v Italiji in Romuniji) – v takih primerih so lahko majhne plačilne vrzeli večinoma posledica učinkov izbora, pri čemer so na trgu dela večinoma udeležene ženske z največjim potencialom zaslužka.

(163)

Leythienne, D., Ronkowski, P., (2018) A decomposition of the unadjusted gender pay gap using Structure of Earnings Survey data, Statistical Working Papers, Eurostat.

(164)

Podatki za EU27 so omejeni, vendar je bila tema analizirana v EIGE (2020) Peking + 25: peti pregled uresničevanja Pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU.

(165)

Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske s preglednostjo plačil in mehanizmi za izvrševanje .

(166)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021) 101 final).

(167)

Za opredelitev kazalnika glej poglavje 1.3. 

(168)

Glej Evropska komisija (2021), Employment and social developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(169)

Vir: Eurostat, EU-SILC 2020, posodobitev z dne 21. oktobra 2021; podatki za Irsko niso na voljo.

(170)

Tudi državljani EU, ki delajo v drugi državi članici, so zabeležili večji padec stopnje delovne aktivnosti kot državljani države gostiteljice, vendar so njihove stopnje za leto 2020 na splošno primerljive s stopnjo državljanov zadevne države (73,4 % v primerjavi s 73,5 %).

(171)

Eurostat, pridobljeno ad hoc na podlagi ankete o delovni sili, Migrants more likely over-qualified than nationals – Products Eurostat News – Eurostat (europa.eu) 2020 .

(172)

Reid, A., in drugi (2021), „Migrant Workers, Essential Work, and COVID-19“, American Journal of Industrial Medicine, zvezek 64, št. 2, str. 73–77.

(173)

Fasani in Mazza (2020), A Vulnerable Workforce: Migrant Workers in the COVID‑19 Pandemic (Ranljiva delovna sila: delavci migranti v času pandemije COVID-19).

(174)

Platforma združuje javne in zasebne deležnike, da bi odpravili pomanjkanje digitalnih znanj in spretnosti ter izboljšali zaposljivost v Evropi.

(175)

  Repere metodologice pentru consolidarea achizitiilor din anul scolar 2019-2020-EDP (edu.ro) .

(176)

  Izjava iz Osnabrücka .

(177)

V času priprave osnutka ta ukrep ni bil povezan z načrtom za okrevanje in odpornost države.

(178)

Direktiva (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU.

(179)

Strategija o pravicah invalidov poudarja pomen kakovostne, dostopne in cenovno dostopne pomoči, osredotočene na posameznika, ki obsega osebno asistenco, zdravstveno oskrbo in posredovanje socialnih delavcev za pomoč invalidom in njihovim družinam.

(180)

FRA, Fundamental rights report (Poročilo Agencije EU za temeljne pravice o temeljnih pravicah) (2021).  https://fra.europa.eu/sites/default/files/fra_uploads/fra-2021-fundamental-rights-report-2021_en.pdf .

(181)

Za več podrobnosti glej Eurofound (2020), New forms of employment: 2020 update (Nove oblike zaposlovanja: posodobitev za leto 2020), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(182)

Opomba: Mobilno delo na podlagi IKT se nanaša na delovne ureditve, ki se vsaj delno izvajajo zunaj „glavne pisarne“ osebe, in sicer z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Občasno delo je mogoče razumeti kot „neredno ali priložnostno delo brez pričakovanja neprekinjene zaposlitve“ z možnostjo nerednega in nepredvidljivega delovnega časa ali urnika. Za več podrobnosti o drugih oblikah zaposlitve glej Eurofound (2015), New forms of employment, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(183)

Eurofound (2021), Policy brief: First initiatives to improve the employment and working conditions of platform workers: What works (Poročilo o politiki: prve pobude za izboljšanje zaposlitvenih in delovnih pogojev platformnih delavcev – kaj deluje), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg (v pripravi).

(184)

Združeni narodi (2021), Digitally enabled new forms of work and policy implications for labour regulation frameworks and social protection systems (Digitalno omogočene nove oblike dela in politične posledice za okvire predpisov o delu in sisteme socialne zaščite), Oddelek za ekonomske in socialne zadeve, povzetek politike št. 113.

(185)

1,4 % delovno sposobnih oseb v 16 državah, vključenih v raziskavo, trdi, da več kot 20 ur na teden opravljajo storitve prek digitalnih platform dela ali da s tem delom zaslužijo vsaj 50 % svojega dohodka (zmanjšanje za 0,9 odstotne točke v primerjavi z letom 2017). Za sekundarne platformne delavce (tj. delavce, ki delajo več kot deset ur na teden ter s platformnim delom zaslužijo med 25 % in 50 % svojega dohodka) se šteje 4,1 % delavcev, kar pomeni povečanje za 0,5 odstotne točke v primerjavi z letom 2017. Vir: Urzì Brancati, C., in drugi (2020), New evidence on platform workers in Europe. Results from the second COLLEEM survey (Novi dokazi v zvezi s platformnimi delavci v Evropi. Rezultati druge raziskave COLLEEM), Urad za publikacije Evropske unije.

(186)

Evropski strokovni center (2021), Thematic Review 2021 on Platform work (Tematski pregled platformnega dela za leto 2021), zbirno poročilo po naročilu Generalnega direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (KE-02-21-914-EN-N).

(187)

Izraz se uporablja v skladu s seznamom „kritičnih poklicev“, predstavljenim v Smernicah Evropske komisije za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19 (2020).

(188)

W. de Groen, Z. Kilhoffer, L. Westhoff, D. Postica in F. Shamsfakhr (2021), Digital Labour Platforms in the EU: Mapping and Business Models (Digitalne platforme dela v EU: evidentiranje in poslovni modeli). Center za evropske politične študije (CEPS).

(189)

Kakovost delovnih mest je postala pomembna razsežnost po zasedanju Evropskega sveta v Laeknu leta 2001. COM(2001) 313 final.

(190)

Evropska komisija (2020), Labour Market and Wage Developments in Europe (Razvoj trga dela in plač v Evropi), in e-raziskava Eurofounda (2021) o življenju, delu in pandemiji COVID-19.

(191)

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni opredeljuje delavca na prvi črti kot osebo, ki ima službo, zaradi katere ima večje tveganje okužbe s COVID-19, saj ne more delati od doma ali omejiti socialnih stikov. To pogosto vključuje delavce v zdravstvu, dolgotrajni oskrbi, trgovini in socialnem sektorju.

(192)

Glej Eurofound (2020), Telework and ICT-based mobile work: Flexible working in the digital age (Delo na daljavo in mobilno delo na podlagi IKT: prožno delo v digitalni dobi), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(193)

OECD (2020), What happened to jobs at high risk of automation? (Kaj se je zgodilo z delovnimi mesti z velikim tveganjem avtomatizacije?). Povzetek politike o prihodnosti dela.

(194)

Glej zlasti sporočilo Komisije z naslovom „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (COM(2021) 550 final) in predlog Komisije o vzpostavitvi Socialnega sklada za podnebje (COM(2021) 568 final).

(195)

Eurofound (2021), Working conditions and sustainable work: An analysis using the job quality framework (Delovni pogoji in trajnostno delo: analiza z uporabo okvira za kakovost delovnih mest), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg. Opomba: plačilo se razume kot zaslužek delavcev, tj. plače odvisnih zaposlenih in prihodki samozaposlenih delavcev.

(196)

 Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [lfsa_qoe_4a2].

(197)

Eurofound (2018), New tasks in old jobs: Drivers of change and implications for job quality (Nove naloge na starih delovnih mestih: dejavniki sprememb in posledice za kakovost delovnih mest), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(198)

Vir: e-raziskava Eurofounda (2021) o življenju, delu in pandemiji COVID-19, drugi krog. Opomba: e-raziskava se je izvedla v treh krogih, aprila in julija 2020 ter marca 2021. Koncept „potencialnega deleža zaposlitev, ki omogočajo delo na daljavo“ po državi temelji na nedavni raziskavi avtorjev Sostero, M., in drugih, (2020), Teleworkability and the COVID‑19 crisis: a new digital divide? (Možnost dela na daljavo in kriza zaradi COVID-19: nov digitalni razkorak?), Evropska komisija, JRC121193.

(199)

Po navedbah Mednarodne organizacije dela (MOD) je to opredeljeno kot delitev trga dela na ločene podtrge ali segmente, ki se razlikujejo po značilnostih in pravilih vedenja, kot so pogodbeni dogovori, raven izvrševanja ali vrste zadevnih delavcev.

(200)

Ta izraz se nanaša na nestandardne ureditve dela (kot so prožne pogodbe, pogodbe za določen čas, pogodbe na zahtevo in pogodbe o delu brez določenega obsega delovnih ur) ter pogodbe o začasnem agencijskem delu, pri čemer so izključeni delo s krajšim delovnim časom in samozaposleni brez zaposlenih.

(201)

Evropska komisija (2021), Labour Market and Wage Developments in Europe (Razvoj trga dela in plač v Evropi), letni pregled 2021, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg (v pripravi).

(202)

Eurofound (2019), Labour market segmentation: Piloting new empirical and policy analyses (Segmentacija trga dela: poskusno izvajanje novih empiričnih analiz in analiz politike), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(203)

Vir: Eurostat, podatkovna zbirka [tesem190].

(204)

Vir: Eurostat, podatkovna zbirka [tqoe4a3], in anketa o delovni sili [lfsa_egaps].

(205)

COM(2021) 592 final. Sporočilo o uporabi Direktive 2009/52/ES z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

(206)

Za podrobnosti glej spletno mesto Evropskega organa za delo.

(207)

Opredeljeno kot število brezposelnih več kot eno leto kot delež aktivnega prebivalstva.

(208)

 Odbor za zaposlovanje se je dogovoril o stopnji dolgotrajne brezposelnosti kot glavnem kazalniku pregleda socialnih kazalnikov za spremljanje aktivne podpore zaposlovanju.

(209)

Ocena priporočila Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih iz leta 2016, objavljena leta 2019, vsebuje pomembne in še vedno relevantne ugotovitve v zvezi s tem. Glej COM(2019) 169 final in SWD(2019) 154 final.

(210)

V skladu s klasifikacijo politike trga dela ukrepi politike trga dela vključujejo aktivacijske ukrepe za brezposelne in druge ciljne skupine, vključno s kategorijami usposabljanja, kroženjem na delovnih mestih in delitev delovnega mesta, spodbude za zaposlovanje, podporno zaposlitev in rehabilitacijo, neposredno ustvarjanje delovnih mest in spodbude za zagonska podjetja.

(211)

 Kljub temu je pri razlagi tega kazalnika potrebna previdnost, saj meri le udeležbo v politikah trga dela (in ne njihove učinkovitosti) ter za več držav pomeni težavo glede statistične zanesljivosti, povezano s postopkom zbiranja podatkov.

(212)

Uredba (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost.

(213)

Evropska komisija (2019), Data collection for monitoring of the LTU Recommendation: 2017 (Zbiranje podatkov za spremljanje priporočila za dolgotrajno brezposelne: 2017). 

(214)

Vira: Evropska komisija (2021), European Network of Public Employment Services, Work programme 2021 (Evropska mreža javnih služb za zaposlovanje, delovni program za leto 2021), objavljeno junija 2021, in Evropska komisija (2020), letno poročilo, januar–december 2020.

(215)

 Za več informacij glej Evropska komisija (2020), Employment and Social Developments in Europe. Quarterly review (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, četrtletni pregled), junij 2020, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(216)

Glej letno poročilo Odbora za socialno zaščito za leto 2021.

(217)

 Vir: Eurostat, anketa o delovni sili [ lfsa_ugadra ].

(218)

Eurofound (2021), Involvement of social partners in policymaking during the COVID-19 outbreak (Vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje politik med pandemijo COVID-19), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg. Za podrobnosti o kolektivnih pogajanjih glej oddelek 2.1 tega poročila in dokument Employment and Social Developments in Europe, Annual Review 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, letni pregled 2021).

(219)

Uredba (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost.

(220)

Komisija, SWD(2021) 12 final. Guidance to Member States, Recovery and Resilience Plans (Smernice za države članice, načrti za okrevanje in odpornost).

(221)

Vir: Eurofound (2022), Tripartite social dialogue and policy formation: Measures to promote recovery in the aftermath of the COVID‑19 crisis (Tristranski socialni dialog in oblikovanje politik: ukrepi za spodbujanje okrevanja po krizi zaradi COVID-19) (v pripravi). Opomba: predhodni rezultati potekajoče študije Eurofounda o vključevanju nacionalnih socialnih partnerjev v pripravo načrtov za okrevanje in odpornost, ki so jih države članice predložile leta 2021. Mreža nacionalnih korespondentov Eurofounda je pripravila 24 poročil, ki temeljijo na stališčih socialnih partnerjev in do neke mere vladnih predstavnikov. Načrti za okrevanje in odpornost Danske in Malte niso bili vključeni v to predhodno analizo. Za Bolgarijo se prejete povratne informacije nanašajo samo na osnutek,objavljen pred uradno predložitvijo.

(222)

Svet Evropske unije, oktober 2021, UL L 379, 26.10.2021, str. 1.

(223)

Evropski ekonomsko-socialni odbor (2021), Vključevanje organizirane civilne družbe v pripravo nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost – kaj deluje in kaj ne?, resolucija, februar 2021.

(224)

Kot „država, ki jo je treba spremljati“ je označena tudi Belgija, vendar je njen bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca nad ravnjo iz leta 2008.

(225)

Od leta 2020 Nemčija pošilja podatke o kazalniku tveganja revščine ali socialne izključenosti EU-SILC iz raziskave (Mikrozensus), ki se razlikuje od prejšnje, da bi izboljšala kakovost osnovnih podatkov po spremembi kazalnika tveganja revščine ali socialne izključenosti v letu 2021. S to spremembo se je tudi poudarilo, da je bilo tveganje revščine ali socialne izključenosti pri merjenju s prejšnjo metodologijo podcenjeno, kar pomeni prekinitev časovne vrste podatkov. Posledično podatki iz različnih let niso več primerljivi. Leta 2020 se je nemška stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti s 17,3 %, zabeleženih leta 2019, povišala na 22,5 % leta 2020, torej se je povečala za 5,2 odstotne točke. To povečanje je treba obravnavati kot statistično gibanje zaradi izboljšanja vira podatkov.

(226)

Razlog za to je „stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti“, ki nadomešča prejšnji element „stopnje resne materialne prikrajšanosti“. Glej podrobnosti na povezanem spletnem mestu Eurostata . Poleg tega se je kazalnik „ljudje, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo“ od leta 2019 do leta 2020 premaknil s starostne skupine 0–59 let na starostno skupino 0–64 let.

(227)

Objavljeno julija 2021, na voljo na spletnem mestu Eurostata . Obiskano 16. septembra 2021. Obravnavane so samo statistično pomembne spremembe. Ocene za Malto niso na voljo, za Francijo in Romunijo pa manjkajo razčlenitve.

(228)

Kazalnik „stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti“ nadomešča kazalnik „stopnja resne materialne prikrajšanosti“ kot element stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti, z uvedbo razširjenega niza elementov prikrajšanosti – glej novi niz elementov na povezani spletni strani glosarja Eurostata in dodatne podrobnosti v obvestilu podskupini za kazalnike Odbora za socialno zaščito .

(229)

Gospodinjstva, v katerih so odrasli (stari 18–64 let, vendar brez študentov, starih 18–24 let, in oseb, ki so upokojene v skladu s samoopredeljenim trenutnim ekonomskim statusom ali ki prejemajo pokojnino (razen pokojnine po umrlem zavarovancu), ter osebe v starostni skupini 60–64 let, ki so neaktivne in živijo v gospodinjstvu, v katerem so glavni dohodek pokojnine) v zadnjih 12 mesecih delali manj kot 20 % skupnega delovnega potenciala.

(230)

Sprejeta 24. marca 2021, na voljo na spletu . Strategija ima poleg socialno-ekonomskega vključevanja, zdravja in izobraževanja, ki ga zajema evropsko jamstvo za otroke, pet drugih tematskih področij: udeležbo otrok v političnem in demokratičnem življenju, boj proti nasilju nad otroki in zagotavljanje zaščite otrok, otroku prijazno pravosodje, digitalno in informacijsko družbo ter globalno razsežnost.

(231)

To kaže razliko med mediano dohodka oseb s tveganjem revščine in pragom revščine. Eurostat, kazalnik [ ilc_li11 ]. Starostna skupina: skupno. Kazalnik uporablja informacije o dohodkih iz predhodnega leta, zato vrednosti za leto 2020 opisujejo stanje v letu 2019.

(232)

Kazalnik izračuna Eurostat (neobjavljeno) kot razliko med mediano ekvivalentnega skupnega neto dohodka oseb, katerih ekvivalentni razpoložljivi dohodek je pod pragom tveganja revščine in ki živijo v gospodinjstvu z zelo nizko delovno intenzivnostjo, ter samim pragom tveganja revščine, pri čemer je ta razlika izražena kot odstotek praga tveganja revščine. Ta prag je določen pri 60 % nacionalne mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh ljudi v državi in ne za EU kot celoto.

(233)

Kazalnik Eurostat [ hlth_dpe010 ], na podlagi EU-SILC, ki zajema osebe, stare 16 let in več. Na podlagi koncepta kazalnika omejitve splošne aktivnosti se šteje, da so ljudje invalidi, če imajo nekatere ali resne omejitve dejavnosti.

(234)

Evropska komisija, Employment and Social Developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, 2021), junij 2021.

(235)

Svetovna zdravstvena organizacija, Policy Brief: A Disability-Inclusive Response to COVID-19 (Poročilo o politiki: za invalide vključujoč odziv na COVID-19), maj 2020.

(236)

Kot kažejo kazalniki Eurostata [ ilc_peps06 ], [ ilc_li33 ] in [ ilc_iw16 ], tveganje revščine ali socialne izključenosti, stopnja tveganja revščine ter stopnja tveganja revščine zaposlenih.

(237)

 Za podrobnosti in sklicevanja glej SWD(2020) 530 final .

(238)

Glede na kazalnik Eurostata [ ilc_mdes01 ]. Opomba: prekinitev časovne vrste je navedena za povprečje EU ter tudi za Belgijo, Nemčijo in Luksemburg za leto 2020.

(239)

Sporočilo Komisije z naslovom Spopadanje z naraščajočimi cenami energije: nabor orodij za ukrepanje in podporo, COM(2021) 660 final.

(240)

Pobuda je bila napovedana v krovnem sporočilu „Pripravljeni na 55“ (COM(2021) 550 final) in v uvodni izjavi 18 predloga o vzpostavitvi Socialnega sklada za podnebje (COM(2021) 568 final).

(241)

V večini držav članic se zdi, da ocenjena sprememba ni statistično pomembna.

(242)

Vir: Eurostat, Zgodnje ocene – socialna zaščita – Eurostat (europa.eu) , ki zajemajo Belgijo, Bolgarijo, Češko, Nemčijo, Dansko, Estonijo, Irsko, Francijo, Hrvaško, Italijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Slovenijo in Švedsko. Skupaj je teh 19 držav članic leta 2019 predstavljalo približno 79 % BDP EU27 (in 81 % odhodkov za socialno zaščito).

(243)

Glede na kazalnik učinkovitega dostopa, potrjen v okviru spremljanja dostopa do socialne zaščite (delež prejemnikov prejemkov za prebivalstvo s tveganjem revščine pred socialnimi transferji).

(244)

Glej poglavje 2.3.1 o prejemnikih nadomestila za brezposelnost.

(245)

Glej preglednico 7, pripravljeno na podlagi zbirke podatkov Odbora za socialno zaščito, v dopisu Ključni socialni izzivi: ključna sporočila Odbora za socialno zaščito na podlagi letnega pregleda prikaza uspešnosti socialne zaščite .

(246)

  Priporočilo Sveta (2019/C 387/01) z dne 8. novembra 2019 .

(247)

S tem bi preprečili, da bi pravila posameznikom preprečevala pridobivanje ali dostop do nadomestil, in zagotovili, da so pravice ohranjene, zbrane in/ali prenosljive.

(248)

Svoj načrt morata predložiti še Luksemburg in Slovenija. Načrti so na voljo na spletu .

(249)

Devet načrtov predvideva enega od glavnih političnih (ali zakonodajnih) ukrepov (Danska, Španija, Nemčija, Grčija, Hrvaška, Irska, Litva, Finska, Latvija), devet pa tri do šest ukrepov (Ciper, Češka, Estonija, Francija, Italija, Malta, Nizozemska, Portugalska in Romunija). Belgija je v celovitem svežnju pripravila več kot 30 ukrepov, ki obravnavajo različne razsežnosti priporočila.

(250)

Štirinajst držav članic se sklicuje na ukrepe, sprejete od sprejetja priporočila (novembra 2019), medtem ko so ukrepi, načrtovani za prihodnost, vključeni v 17 nacionalnih načrtov.

(251)

Okvir za spremljanje dostopa delavcev in samozaposlenih do socialne zaščite, na voljo na spletu .

(252)

Leta 2020 je bilo za 16 držav članic (za Bolgarijo, Ciper, Estonijo, Španijo, Madžarsko, Hrvaško, Italijo, Litvo, Latvijo, Malto, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko, Romunijo, Slovenijo in Slovaško) izdano priporočilo za posamezno državo o socialni zaščiti, ki je bilo pogosto zelo jasno osredotočeno na izboljšanje dostopa za nestandardne delavce in samozaposlene (za Ciper, Estonijo, Španijo, Italijo, Litvo, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko in Slovenijo). Sprejeti načrti za okrevanje in odpornost za 17 držav članic vključujejo ukrepe v zvezi s socialno zaščito, od katerih jih je bilo 14 povezanih s priporočili za posamezno državo v letu 2019 ali 2020. Večina teh načrtov za okrevanje in odpornost zajema s tem povezana priporočila za posamezno državo, vendar jih le malo v celoti obravnava.

(253)

Glej oddelek 2.4.2 in skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2021.

(254)

Glej tudi Evropsko mrežo za socialno politiko (2021) .

(255)

V skladu z metodologijo, dogovorjeno v primerjalnem okviru o minimalnem dohodku, glej skupna poročila o zaposlovanju za leta 2019, 2020 in 2021.

(256)

Kazalnik meri delež prebivalstva, ki živi v gospodinjstvih, katerih skupni stanovanjski stroški so višji od 40 % razpoložljivega dohodka (oboje „brez“ stanovanjskih dodatkov). V dokumentu Methodological Guidelines and Description of EU-SILC variables (version April 2020) (Metodološke smernice in opis spremenljivk EU-SILC, različica iz aprila 2020) so opisani dodatki (zajeti so samo tisti, vezani na premoženjsko stanje), vključno z dodatki za najemnino in dodatki za gospodinjstva, ki bivajo v lastnih stanovanjih, brez davčnih ugodnosti in kapitalskih transferjev. V dokumentu so stanovanjski stroški opredeljeni kot mesečni in dejansko plačani stroški, povezani s pravico gospodinjstva, da živi v stanovanju. Vključujejo strukturno zavarovanje (za najemnike: če je plačano), storitve in dajatve (odstranjevanje odplak, odvoz odpadkov itd.; obvezno za lastnike, za najemnike: če je plačano), redno vzdrževanje in popravila, davke (za najemnike: po stanovanju, če je primerno) in stroške komunalnih storitev (voda, elektrika, plin in ogrevanje). Za lastnike, ki plačujejo hipoteko, so zajeta plačila obresti na hipoteko (vse davčne olajšave so odbite, stanovanjski dodatki pa se ne odbijejo). Pri najemnikih, ki plačujejo tržno ali znižano ceno, je vključeno tudi plačilo najemnine. Pri najemnikih, ki ne plačujejo najemnine, se stanovanjski dodatki ne bi smeli odšteti od skupnih stanovanjskih stroškov.

(257)

Eurostat, kazalnik [ ilc_lvho07c ].

(258)

Eurostat, kazalnik [ ilc_mdho06 ].

(259)

Glej Eurofound (2021), „Education, healthcare and housing: How access changed for children and families in 2020, COVID-19 series“ (Izobraževanje, zdravstveno varstvo in stanovanja: kako se je v letu 2020 spremenil dostop za otroke in družine, serija COVID-19), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(260)

Glej na primer predhodno analizo OECD o tem, kako bi lahko pandemija COVID-19 vplivala na cenovno dostopnost stanovanj: „Building for a better tomorrow: Policies to make housing more affordable“, Employment, Labour and Social Affairs Policy Briefs (Gradimo boljši jutri: politike za cenovno dostopnejša stanovanja, povzetek politik zaposlovanja, dela in socialnih zadev), OECD, Pariz .

(261)

To je prvo leto, za katerega je mogoč izračun v skladu z novo opredelitvijo.

(262)

Glej Pension Adequacy Report 2021 (Poročilo o ustreznosti pokojnin za leto 2021), stran 40.

(263)

Kot kaže kazalnik Eurostata [ ilc_pnp3 ]. Kazalnik je opredeljen kot razmerje mediane individualnih bruto pokojnin v starostni skupini 65–74 let glede na mediano individualnih bruto dohodkov v starostni skupini 50–59 let, brez ostalih socialnih prejemkov.

(264)

 Pričakovana življenjska doba je periodični kazalnik smrtnosti, ki odraža povprečno življenjsko dobo prebivalstva, ki je odvisna od smrtnosti v izbranem časovnem obdobju, ter je občutljiva na negativne in pozitivne spremembe v enem letu. Alternativna ocena lahko temelji na kazalniku presežne smrtnosti, kot je navedeno na strani 4 dokumenta Employment and social developments in Europe 2021 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, 2021).

(265)

Glej Vincze idr. (2019), Prevalence of Chronic Diseases and Activity-Limiting Disability among Roma and Non-Roma People: A Cross-Sectional, Census-Based Investigation (Razširjenost kroničnih bolezni in invalidnosti, ki omejuje dejavnosti, med Romi in neromskim prebivalstvom: medsektorska preiskava na podlagi popisa prebivalstva). International Journal of Environmental Research and Public Health, 16(19), str. 3620. 

(266)

Podatki za deset držav so začasni, vključujejo prekinitev časovne vrste ali manjkajo. Glej opombo k sliki.

(267)

Raziskava Eurofounda o življenju, delu in COVID-19 , ki zajema približno enako obdobje, kaže, da je 18 % anketirancev v EU poročalo o neizpolnjenih zdravstvenih potrebah med pandemijo.

(268)

Zlasti ljudje, ki živijo v ustanovah, invalidi, Romi in popotniki, begunci in priseljenci ali brezdomci (FRA, poročilo o temeljnih pravicah za leto 2021 ).

(269)

Za razčlenitve neizpolnjenih zdravstvenih potreb glej kazalnika Eurostata [ hlth_silc_29 ] in [ hlth_silc_31 ].

(270)

Glej Evropska mreža za socialno politiko (2021, v pripravi ), „Social protection and inclusion policy responses to the COVID-19 crisis. An analysis of policies in 35 countries“ (Odzivi politike socialne zaščite in vključevanja na krizo zaradi COVID-19, analiza politik v 35 državah).

(271)

Glej OECD (2020), Housing Amid COVID-19: Policy Responses and Challenges (Stanovanja med COVID-19: odzivi in izzivi politike).

(272)

Ti so zlasti: pobuda o valu prenove ( COM(2020) 662 final z dne 17. septembra 2020 ), priporočilo Komisije o energijski revščini ( priporočilo Komisije (EU) 2020/1563 z dne 14. oktobra 2020 ), prihodnja revizija direktive o energijski učinkovitosti ( Direktive 2012/27/EU z dne 25. oktobra 2012 ) ter usmeritve in smernice evropske opazovalnice za energijsko revščino za lokalne ukrepe.

(273)

  Priporočilo in podrobnosti o okviru politike so na voljo na spletu.

(274)

Kratko poročilo Evropske mreže za socialno politiko o Romuniji, marec 2020.

(275)

Kratko poročilo Evropske mreže za socialno politiko o Romuniji, julij 2020.

(276)

Kratko poročilo Evropske mreže za socialno politiko o Danski, januar 2021.

(277)

Rentenkommission „Verlässlicher Generationenvertrag“.

(278)

Kratko poročilo Evropske mreže za socialno politiko o Poljski, julij 2021.

(279)

Glej Ed Westerhout, Eduard Ponds, Peter Zwaneveld (2021), Completing Dutch pension reform (Dokončanje nizozemske pokojninske reforme), referenčni dokument CPB.

(280)

Obveznosti oskrbe imajo velik negativen vpliv na trg dela za ženske, kar je analizirano v oddelku 2.2.1.

(281)

Upoštevanje resnih težav pri vsakodnevnih dejavnostih in/ali bistvenih dejavnostih vsakodnevnega življenja po lastnem poročanju kot okvirna potreba (približek) po dolgotrajni oskrbi v skladu z opredelitvijo, ki jo uporablja Odbor za socialno zaščito.

(282)

Leta 2019 je bila povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU27 za ženske 84 let, kar je več kot pet let več kot za moške (glej kazalnik Eurostata[ demo_mlexpec ]), število let zdravega življenja pa je znašalo 65,1 leta za ženske in 64,2 leta za moške, kar je precej manjša razlika (glej kazalnik Eurostata [ hlth_hlye ]).

(283)

Na podlagi združenih dokazov iz evropske raziskave o kakovosti življenja (2016) in evropske ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu (2013–2015). Glej kazalnika Eurostata [ hlth_ehis_tadlh ] in [ hlth_ehis_tadlhi ] ter Ecorys (2021), Study on exploring the incidence and costs of informal long-term care in the EU (Študija o pogostosti in stroških neformalne dolgotrajne oskrbe v EU), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(284)

Delež prebivalstva, starega 65 let ali več, s prejemki v naravi in denarju za dolgotrajno oskrbo leta 2019 (v %). Izračuni GD ECFIN na podlagi podatkov, uporabljenih za poročilo Evropske komisije in Odbora za ekonomsko politiko o staranju (2021), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(285)

Na podlagi analize OECD 19 jurisdikcij ter majhnih, zmernih in resnih potreb. Glej oddelek 2.3.2 in okvir 2 poročila o dolgotrajni oskrbi za leto 2021 .