EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.11.2021

COM(2021) 741 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Poročilo o mehanizmu opozarjanja za leto 2022























Pripravljeno v skladu s členoma 3 in 4 Uredbe (EU) št. 1176/2011 o preprečevanju in
odpravljanju makroekonomskih neravnotežij

{SWD(2021) 361 final}

Kazalo

Povzetek

1.Makroekonomsko okolje in razvoj neravnotežij v euroobmočju

2.Neravnotežja, tveganja in prilagajanje: najpomembnejša dogajanja po državah

2.1Pregled rezultatov preglednice

2.2Zunanji sektor in konkurenčnost

2.3Zasebni dolg in trgi stanovanjskih nepremičnin

2.4Sektor država

2.5Finančni sektor

3.Povzetek glavnih izzivov in posledice nadzora

4.Pripombe glede posameznih držav članic

Priloga 1: Napovedi in kratkoročne napovedi glede glavnih kazalnikov iz preglednice

Priloga 2: Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji

Povzetek

To poročilo o mehanizmu opozarjanja je drugo, ki ga je zaznamovala pandemija COVID-19, nanaša pa se tudi na obdobje okrevanja gospodarstva po krizi, ki je nenadoma in nepričakovano izbruhnila leta 2020. Pandemija COVID-19 je povzročila gospodarsko krizo, ki po težavnosti nima primere. Po motnjah v prvi polovici leta 2020 je hitro prišlo do začetne faze gospodarskega okrevanja, ko so se po vsej Evropi omilili zajezitveni ukrepi. Razvoj cepiv je izboljšal gospodarske obete. Čeprav so razlike med državami članicami še vedno prisotne, prizadevanja za obravnavanje takojšnjih učinkov gospodarskega šoka prinašajo sadove. Uspešno zagotavljanje dostopnosti cepiv ter učinkovita in ciljno usmerjena strategija za zajezitev virusa sta od pomladi 2021 skupaj okrepila okrevanje gospodarske dejavnosti, usklajevanje gospodarskih politik pa se je preusmerilo v postavljanje temeljev za trdno in vključujoče okrevanje ter večjo odpornost. V skladu z gospodarsko napovedjo Komisije iz jeseni 2021 se pričakuje, da se bo večina držav članic do konca leta 2021 približala svojim ravnem proizvodnje pred krizo, le nekaj držav pa bo to storilo naslednje leto.

Pandemija je izbruhnila v času procesa odpravljanja večine neravnotežij v ugodnem makroekonomskem okolju, pri čemer pa so se pojavljala nova tveganja, povezana z znaki pregrevanja. Daljše obdobje gospodarske rasti v večjem delu preteklega desetletja je omogočilo postopno odpravo neravnotežij. Ta so bila povezana z visokimi ravnmi deležev zasebnega in javnega dolga v BDP, ki so bile posledica svetovne finančne krize in obdobja njenega nastajanja pred tem. Odpravljeni so bili tudi veliki primanjkljaji na tekočem računu ali živahna rast posojil, zaradi česar se je postopno zmanjševal zunanji dolga in so se okrepili bančni sistemi. V zadnjih letih so se nakopičili izzivi in tveganja, povezani z znaki pregrevanja v nekaterih sektorjih v nekaterih državah po stalni gospodarski rasti, predvsem na ravni cen stanovanjskih nepremičnin in stroškovne konkurenčnosti, zlasti v državah, kjer je bila gospodarska rast bolj živahna.

Pandemija je prekinila zmanjševanje deležev javnega dolga v BDP, medtem ko so cene stanovanjskih nepremičnin pospešeno rasle, kar kaže na splošno poslabšanje makroekonomskih tveganj. Neravnotežja, povezana z visokim javnim in zasebnim dolgom, so se poslabšala zaradi močnega upada BDP in fiskalnega učinka potrebnih ukrepov za reševanje krize zaradi COVID-19, zaščito proizvodnih zmogljivosti ter omejevanje učinka na zaposlovanje in socialnega učinka. Cene stanovanjskih nepremičnin, ki so že bile živahne, so rasle še hitreje in predstavljajo tveganje v več državah, zlasti kadar jih spremlja znatno povečanje hipotekarnega dolga. Banke so lahko zahvaljujoč trdnim količnikom kapitalske ustreznosti in visokim likvidnostnim rezervam še naprej zagotavljale posojila gospodarstvu. Vendar bi lahko v bančnem sektorju prišlo do sekundarnih učinkov, ko se bodo odpravili zaščitni ukrepi in bo dolgoročnejši učinek pandemije na solventnost podjetij začutilo celotno gospodarstvo. Zunanji računi so se poslabšali v državah, ki so odvisne od prihodkov čezmejnega turizma. Razširjena podpora politike je pomagala omejiti brezposelnost in je stabilizirala dohodke gospodinjstev. Z okrevanjem se v nekaterih državah pojavljajo pomanjkanje delovne sile in pritiski na stroške, v več državah pa je predvideno znatno povečanje plač.

Hiter in usklajen odziv politike na pandemijo je ublažil njen gospodarski učinek, mehanizem za okrevanje in odpornost pa je edinstvena priložnost, da iz krize izidemo močnejši. Splošna odstopna klavzula Pakta za stabilnost in rast je bila aktivirana takoj po izbruhu pandemije in je podprla nacionalne fiskalne ukrepe. Dogovor o začasnem okviru za državno pomoč je državam članicam omogočil, da izkoristijo vso fleksibilnost, predvideno v okviru pravil o državni pomoči. Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) je pomagal zaščititi delovna mesta. Vlade so zagotovile doslej največjo fiskalno podporo in podporo politike, Evropska centralna banka (ECB) pa je izvedla vrsto ukrepov za ohranitev finančne stabilnosti in zagotovitev nemotenega delovanja finančnih trgov. Z okrevanjem bo učinkovito izvajanje reform in naložb v načrte za okrevanje in odpornost pripomoglo k spodbujanju trajnega okrevanja, krepitvi odpornosti ter pospeševanju zelenega in digitalnega prehoda EU. Izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost lahko pripomore k zmanjšanju neravnotežij in ublaži makroekonomska tveganja. Načrti zagotavljajo edinstveno priložnost, da se države članice, ki jih je kriza zaradi COVID-19 najbolj prizadela, usmerijo na trajnostno pot višje rasti, ki bo spodbujala ustvarjanje delovnih mest, izboljšala vzdržnost dolga in pripomogla k ponovnemu uravnoteženju evropskega gospodarstva kot celote.

Horizontalno analizo, predstavljeno v poročilu o mehanizmu opozarjanja, je mogoče povzeti, kot sledi:

·Kriza zaradi COVID-19 je začasno prizadela zunanje položaje, vendar se vzorci tekočega računa niso bistveno spremenili. Države z večjimi čezmejnimi turističnimi sektorji so na splošno zabeležile izrazito povečanje primanjkljajev na tekočem računu ali zmanjšanje svojih skromnih presežkov. Pričakuje se, da se bo to postopno popravilo s povečevanjem potovanj. Nekateri veliki presežki na tekočem računu so se leta 2020 rahlo zmanjšali, zaradi česar se je tekoči račun euroobmočja kot celote uskladil s temelji. Vendar podatki za prvo polovico leta 2021 kažejo izrazito povečanje presežka na tekočem računu euroobmočja, predvsem zaradi višje storitvene bilance. Tekoči račun euroobmočja se bo po sedanjih napovedih v letu 2021 vrnil na raven iz leta 2019, kar odraža nadaljnje umirjeno domače povpraševanje. Na splošno so bile največje spremembe tekočih računov strukturne: v vseh državah članicah je zasebni sektor povečal stanje neto prihrankov, medtem ko se je neto stanje posojil javnega sektorja izrazito zmanjšalo zaradi učinka pandemije COVID-19 in ukrepov, sprejetih za njeno ublažitev. Več držav članic z velikim negativnim neto stanjem mednarodnih naložb je v letu 2020 zabeležilo poslabšanje tekočih računov, vendar naj bi se učinek na njihove deleže neto stanja mednarodnih naložb v BDP postopoma obrnil.

·Motnje v gospodarski dejavnosti v letu 2020 so povzročile veliko povečanje stroškov dela na enoto, ki naj bi se z okrevanjem deloma obrnilo, vendar se v številnih primerih pojavljajo pomanjkanje delovne sile in pritiski na stroške. Stroški dela na enoto so se povečali po vsej EU, saj je kljub močnemu upadanju proizvodnje število zaposlenih ostalo stabilno, kar so omogočile različne javne pobude za ohranjanje delovnih mest, zlasti sheme skrajšanega delovnega časa, ki so bile bolj naklonjene zmanjšanju števila opravljenih ur kot stopenj zaposlenosti. Ti učinki se odražajo v začasnem zmanjšanju nominalne produktivnosti dela v letu 2020. Z okrevanjem se povečuje produktivnost in zmanjšuje del izgub pri stroških dela na enoto. Vendar se v nekaterih državah rast plač povečuje, s čimer se včasih nadaljujejo trendi iz obdobja pred pandemijo. Vendar se razmere na trgu dela med sektorji in državami razlikujejo, pri čemer se je v nekaterih primerih zaposlenost na splošno vrnila na ravni pred krizo, v drugih pa še vedno ostajajo precejšnje vrzeli. V nekaterih primerih se lahko večja prerazporeditev med delovnimi mesti, podjetji in sektorji nadaljuje v obdobju okrevanja in lahko privede do nekaterih trajnih sprememb proizvodne zmogljivosti držav. V nekaterih drugih primerih prihaja do pomanjkanja delovne sile, zlasti v državah, ki jih je kriza manj prizadela, in zaradi večjega povpraševanja. V kombinaciji z drugimi dejavniki, kot so hitro rastoče cene energije, lahko pritiski na stroške postanejo znatni in v prihodnosti postanejo tveganje.

·Z vrsto ukrepov politike so se med krizo ohranila delovna mesta in proizvodne zmogljivosti, in sicer s podpiranjem likvidnosti in solventnosti zasebnega sektorja. Podporni ukrepi, kot so moratoriji na odplačevanje dolga in državna poroštva za posojila, so pomagali preprečiti, da bi se pomanjkanje likvidnosti v zasebnem sektorju na začetku krize zaradi COVID-19 spremenilo v težave s solventnostjo. Moratoriji so omogočili odlog odplačevanja dolga, s čimer sta se povečala nominalna višina dolga in s tem povezani stroški obresti. S postopno ukinitvijo teh ukrepov se lahko pojavijo morebitne težave pri odplačevanju, zlasti v sektorjih, ki jih je kriza bolj prizadela, in med podjetji, ki so bila ranljiva že prej. V številnih državah je povečanje zadolževanja podjetij in gospodinjstev spremljalo povečanje neto prihrankov.

·Zadolženost podjetij se je leta 2020 v večini držav EU povečala, včasih močno. Novo zadolževanje za kritje nenadnih izgub prihodkov in pomanjkanja likvidnosti, ki so posledica pandemije, je poleg učinka hude recesije prispevalo k povečanju deleža dolga podjetij v BDP. Neto kreditni tokovi so bili sicer do začetka leta 2021 znatno večji, njihovo nedavno umirjanje pa bi lahko bilo znak manjšega povpraševanja, ki bi bilo lahko povezano s podjetji, ki uporabljajo akumulirano likvidnost, ali manjše ponudbe posojil.

·S krepitvijo okrevanja se je povečalo zadolževanje gospodinjstev. Leta 2020 so bili večji deleži dolga gospodinjstev v BDP predvsem posledica velikega padca BDP. Na vrhuncu pandemije so bili kreditni tokovi umirjeni, predvsem zaradi močnega upada potrošniških posojil. Hkrati so se v številnih državah zaradi velike aktivnosti na nepremičninskem trgu in hitro naraščajočih cen stanovanjskih nepremičnin povečala hipotekarna posojila. Od začetka leta 2021 so se neto kreditni tokovi zaradi okrevanja v več državah povečali.

·Kriza zaradi COVID-19 in ukrepi, ki so jih vlade sprejele za njeno ublažitev, so močno vplivali na javni dolg. Bistvena obsežna podpora, ki so jo zagotovile vlade, je prispevala k temu, da del negativnih gospodarskih posledic pandemije ni dosegel gospodinjstev in podjetij, ter zaščitila delovna mesta in potencial rasti. Delež javnega dolga v BDP se je bolj povečal v državah, ki jih je recesija nesorazmerno prizadela, predvsem zaradi njihovih turističnih sektorjev. Z okrevanjem se pričakuje, da se bodo deleži javnega dolga v BDP stabilizirali, pri čemer so nekateri že začeli upadati, vendar pa vlade iz te krize na splošno prihajajo z očitno višjo zadolženostjo. Spodbujevalna fiskalna naravnanost in ukrepi denarne politike se vzajemno krepijo pri ohranjanju zaupanja in stabilnosti. Pogoji izposojanja so za vlade kljub povečanim potrebam po financiranju še naprej ugodni, in sicer zaradi ukrepov denarne politike in dolgoročnih dejavnikov, kot je presežek prihrankov nad naložbami v euroobmočju. Glede na gibanja inflacije so se stroški izposojanja nekoliko zaostrili, vendar ostajajo na splošno nizki. Stroški izposojanja so se nekoliko bolj povečali za nekatere države članice zunaj euroobmočja s spremenljivimi deviznimi tečaji. Nekatere imajo nezanemarljive deleže dolga, denominiranega v tuji valuti, ali razmeroma kratke zapadlosti dolga.

·Pandemijo spremlja nadaljnja hitra rast cen stanovanjskih nepremičnin. Cene stanovanjskih nepremičnin so začele po letih zviševanja v letu 2020 in v prvi polovici leta 2021 rasti še hitreje in dosegle najhitrejše stopnje rasti po svetovni finančni krizi. V več državah EU se kažejo tveganja precenitve. To vzbuja zaskrbljenost, zlasti kadar je zadolženost gospodinjstev visoka ali hitro narašča. Rast cen stanovanjskih nepremičnin je posledica različnih dejavnikov, ki spodbujajo povpraševanje in omejujejo dobavo. Omejitve dobave so bile prisotne že pred pandemijo, zapore pa so te omejitve začasno še zaostrile. Pandemija je morda povzročila nekatere strukturne spremembe v povpraševanju po stanovanjskih nepremičninah, saj lahko prehod na več dela na daljavo spremeni geografske preference. Finančni pogoji so spodbujevalni in bodo na splošno verjetno še naprej podpirali povečano povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah, medtem ko bodo dohodki gospodinjstev, ki bodo z okrevanjem rasli, verjetno ohranjali nadaljnjo rast cen stanovanjskih nepremičnin.

·Bančni sektor je ohranil trdne količnike kapitalske ustreznosti, vendar se je dobičkonosnost leta 2020 zmanjšala, celoten vpliv krize na bilance stanja bank pa bo viden šele pozneje. Razmere v bančnem sektorju so se od svetovne finančne krize znatno izboljšale, saj so bile v obdobju pred pandemijo ustvarjene kapitalske rezerve, poleg tega pa so se količniki kapitalske ustreznosti v letu 2020 še povečali, med drugim zaradi začasnih regulativnih omejitev za izplačila dividend. Vpliv krize zaradi COVID-19 na bančni sektor je bil omejen zahvaljujoč okrepitvi sektorja po finančni krizi in obsežnim začasnim ukrepom politike, kot so kreditna jamstva, moratoriji na odplačevanje dolga ali začasno rahljanje predpisov. Obseg nedonosnih posojil se je v letu 2020 še naprej zmanjševal, zlasti v državah, v katerih so bila znatna in v katerih so banke očistile slabe naložbe iz preteklosti. Vendar je dolgoletno vprašanje nizke dobičkonosnosti še vedno aktualno. Poleg tega se lahko popolni učinek krize na kakovost sredstev, dobičkonosnost in kapitalske rezerve še vedno pokaže, ko bodo ukrepi politike umaknjeni. Treba bi bilo pozorno spremljati morebitne povratne učinke med bankami, državami in podjetniškim sektorjem.

Čeprav so posledice pandemije ublažili odločni ukrepi politike, je ta še povečala razlike med državami euroobmočja. Države članice z večjimi čezmejnimi turističnimi sektorji so bile najbolj izpostavljene gospodarskemu učinku pandemije COVID-19, kar je povzročilo različne učinke na zaposlovanje in rast. Ker je za te države značilen tudi razmeroma velik javni, zasebni ali zunanji dolg, je to privedlo do večje razpršenosti zadolženosti v euroobmočju. Nekateri od teh vzorcev so povezani z začasnimi dejavniki, kot je učinek omejitev potovanj, vendar lahko kljub uspešnosti odločnih ukrepov politike pri blaženju vse večjih gospodarskih in socialnih razlik kriza pusti posledice in utrdi razlike med državami.

V euroobmočju kot celoti še vedno obstaja velik presežek na tekočem računu, kar kaže, da je še na voljo manevrski prostor za ohranjanje okrevanja na skupni ravni euroobmočja. To bi prispevalo tudi k hitrejšemu zmanjšanju neravnotežij. Tekoči račun za celotno območje se je začasno zmanjšal na raven blizu njegovih temeljev, vendar naj bi se vrnil na ravni pred krizo nad temelji. Rezultati na ravni držav članic se zelo razlikujejo. Zunanje ponovno uravnoteženje v euroobmočju je toliko bolj pomembno zaradi omejenega manevrskega prostora za dodatno denarno podporo za ohranjanje povpraševanja.

Glede na medsebojne povezave med gospodarstvi euroobmočja je potrebna ustrezna kombinacija makroekonomskih politik med državami članicami, da se ohrani okrevanje, hkrati pa se odpravijo neravnotežja in obravnavajo nastajajoča tveganja. Gospodarska rast v neto upnicah euroobmočja, tudi na podlagi ugodnih pogojev povpraševanja, ne bi bila koristna le za te države, temveč tudi za neto dolžnice, saj višja rast v euroobmočju podpira rast in razdolževanje ter izboljšanje zunanjih položajev v zadnji skupini držav. V zvezi s tem bi bil koristen umik izredne podpore politike, ki je bila uvedena v času krize in je časovno vezana na potrebe po prilagoditvi. Izrazito in trajno izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti v neto dolžnicah bi prav tako prispevalo k zunanjemu ponovnemu uravnoteženju in pomagalo zmanjšati stroške servisiranja dolga. Učinkovita uporaba instrumentov, vzpostavljenih na ravni euroobmočja in EU, bi z učinkovitim izvajanjem potrebnih reform in naložb pripomogla k spodbujanju trajnega okrevanja in krepitvi odpornosti, vključno z obravnavanjem neravnotežij in nastajajočih tveganj. Pri tem je ključnega pomena, da se financiranje preko instrumenta NextGenerationEU in večletnega finančnega okvira v celoti porabi in usmeri v najbolj produktivne namene. To bi čim bolj povečalo gospodarski učinek sredstev in prispevalo k uravnoteženi rasti.

Celoten vpliv pandemije na neravnotežja se bo jasno pokazal šele z zamikom, saj bi se lahko pojavili sekundarni učinki. Na strani podjetij ostajajo žepi osnovnih finančnih ranljivosti zaradi izčrpavanja lastniškega kapitala po dolgotrajnih izgubah in visokih dolgovih. Na nekatera podjetja bi lahko vplivale strukturne spremembe, ki zahtevajo prilagoditve njihovih poslovnih modelov. Prenehanje veljavnosti podpornih ukrepov lahko povzroči povečanje obsega nedonosnih posojil in stečajev vsaj v sektorjih, ki jih je kriza zaradi COVID-19 najbolj prizadela, in med podjetji, ki so bila ranljiva pred krizo. Za uresničitev tega bo morda potrebno nekaj časa, odvisno od vrste restrukturiranja, ki se lahko ponudi sicer insolventnim posojilojemalcem. Zmožnost postopkov v primeru insolventnosti, da odpravijo obstoječe oslabitve, je pomembna za zagotovitev toka novih posojil v gospodarstvo. Zagotavljanje državnih poroštev za posojila podjetjem prispeva k ohranitvi gospodarskih subjektov, ki so sposobni preživeti, vendar bi lahko, če bi bilo precejšnje, privedlo tudi do povratnih učinkov med podjetniškim in državnim sektorjem, kar bi vplivalo tudi na banke. Slabosti v bilanci stanja podjetij lahko vplivajo na trg dela in s tem tudi zmožnost nekaterih gospodinjstev, da odplačajo svoja posojila. Močna povečanja obsega hipotekarnih posojil so dodaten dejavnik tveganja, zlasti v primeru popravka na trgih stanovanjskih nepremičnin. Podobno bi lahko dodatno poslabšanje cen poslovnih nepremičnin oslabilo tudi finančni sektor.

Pogoji financiranja bodo vplivali na razvoj neravnotežij. Okolje z nizkimi obrestnimi merami je omogočilo vladam, podjetjem in gospodinjstvom, da prevzamejo večji dolg in ublažijo posledice pandemije ter zaščitijo delovna mesta in proizvodne zmogljivosti. Povečanje obrestnih mer bi povečalo stroške financiranja dolga v javnem in zasebnem sektorju ter povečalo tveganja tam, kjer so potrebe po financiranju velike. Inflacija se je od začetka leta 2021 izrazito povečala v euroobmočju in številnih drugih razvitih gospodarstvih. Čeprav se dejavniki za to povečanje inflacije, vključno s porastom cen energije, zdijo večinoma prehodni, obstaja tveganje, da to obdobje povečanja morda ne bo tako kratkotrajno. Dokler se pogoji financiranja ne zaostrijo, lahko višja inflacija zmanjša stroške servisiranja dolga. Vendar bi dolgotrajno naraščanje inflacije lahko zaostrilo pogoje financiranja in višje stroške izposojanja.

Gibanja na trgih stanovanjskih nepremičnin je treba pozorno spremljati. Visoke cene stanovanjskih nepremičnin predstavljajo tveganje, zlasti v povezavi z visoko zadolženostjo gospodinjstev in negotovimi prilagoditvami trga dela. To pomeni tveganje, da gospodinjstva ne bodo mogla izpolniti svojih hipotekarnih obveznosti. Višje obrestne mere bi lahko pomenile dodaten pritisk na sposobnost odplačevanja hipotekarnih kreditov, kar bi posredno vplivalo na bančni sektor. Nadaljnja rast cen v obdobju okrevanja bi lahko povzročila pritiske na plače in spodbudila večje hipotekarno zadolževanje. Cenovna dostopnost stanovanjskih nepremičnin se je v zadnjih letih poslabšala, kar ima lahko negativne makroekonomske posledice, povezane z manjšo zasebno potrošnjo in mobilnostjo delovne sile ter preusmerjanjem posojil v naložbe, ki ne povečujejo produktivnost.

Za zmanjšanje visoke ravni javnega in zasebnega dolga je bistveno, ali se bo okrevanje razvilo v trajno rast, za katero so potrebne produktivne naložbe. Trajno okrevanje je odvisno od podporne naravnanosti politike in pravočasnega umika izredne podpore politike, sprejete v obdobju krize. Trajna gospodarska rast je odvisna od krepitve gospodarske in socialne odpornosti, kar zahteva izvajanje ustreznih reform in naložb. Naložbe, ki povečujejo produktivnost, so potrebne za srednjeročno spodbujanje rasti in podporo strukturnim spremembam, ki so potrebne za uresničitev zelenega in digitalnega prehoda v času demografskih sprememb. To je še toliko bolj pomembno, ker številne države zaznamujeta visok javni in zasebni dolg ter razmeroma nizka potencialna rast, zaradi česar je težje znižati visoke ravni dolga. V razmerah visokega javnega dolga je treba izboljšati sestavo odhodkov in prihodkov, da se ustvari prostor, ki omogoča izvajanje javnih naložb, pri čemer pa je potrebno tudi razdolževanje na podlagi verodostojne strategije za fiskalno prilagoditev, da se zagotovi prostor za reševanje morebitnih prihodnjih kriz. Hkrati lahko potrebe podjetij po razdolževanju ovirajo zasebne naložbe. Učinkovito izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost ima pomembno vlogo pri podpiranju javnih in zasebnih naložb, s čimer pomaga pri premagovanju dolgoročnih posledic pandemije in odpiranju poti do močnejše rasti in odpornosti. Novi mehanizem za okrevanje in odpornost bo skupaj z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi spodbudil okrevanje, ki bo bogato z naložbami, njihovo učinkovito izvajanje pa bo pomenilo bolj trajnostno, vključujoče in odporno gospodarstvo EU ter gospodarstvo EU, ki bo bolje pripravljeno na zeleni in digitalni prehod, kar je v skladu s cilji Unije na tem področju.

Pandemija je poudarila pozitivno vlogo proticiklične diskrecijske fiskalne politike, podpornih denarnih politik in evropskega usklajevanja pri odzivanju na gospodarsko krizo. Kriza zaradi COVID-19 je pokazala, da so lahko obsežni diskrecijski fiskalni odzivi učinkoviti pri blaženju neposrednega učinka velikega šoka in uspešni pri utiranju poti hitremu okrevanju. Takojšnji nacionalni fiskalni napor je bil podprt z uporabo fleksibilnosti, ki obstaja v regulativnih okvirih EU. Skupni odziv je spodbudil zaupanje. Ukrepi denarne politike so prispevali k ohranjanju ugodnih pogojev financiranja za vse gospodarske sektorje med pandemijo, podpiranju gospodarske aktivnosti in zaščiti srednjeročne stabilnosti cen. Učinki fiskalne in denarne politike, ki so se vzajemno krepili, so bili ključni za ublažitev posledic krize in podporo okrevanju. Medtem ko se pričakuje, da bo denarna politika v prihodnjih letih ostala spodbujevalna, okolje z nizkimi obrestnimi merami in nedavno naraščanje inflacije omejujeta možnost nadaljnjega rahljanja denarne politike. Fiskalna politika bo zato morda morala ohraniti stabilizacijsko vlogo, če se pojavijo negativna tveganja, preudarna proračunska politika v običajnih časih pa ustvarja zaupanje v učinkovitost takšne politike v času krize.

Preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij ostaja bistvenega pomena. Prvič, šibko okrevanje gospodarstva bi lahko povzročilo porast stečajev podjetij, kar bi povzročilo izgubo delovnih mest, pa tudi večje povpraševanje po jamstvih, povezanih s krizo, za posojila podjetjem in omejevanje naložb. Drugič, neugodna gospodarska gibanja bi lahko okrepila povratne učinke med državami in bankami. Tretjič, rastoče cene premoženja in stanovanjskih nepremičnin bi lahko povečale ranljivost gospodinjstev zaradi nevzdržnega porasta cen premoženja. Ta tveganja lahko negativno vplivajo na vzdržnost javnega dolga in omejijo možnosti fiskalne politike za odzivanje na prihodnje izzive. Odpravljanje nakopičenih ranljivosti bo prispevalo tudi h konsolidaciji okrevanja in krepitvi dolgoročne rasti. Bolj podobne gospodarske strukture in bolj usklajeni poslovni cikli bodo prispevali k večji učinkovitosti skupne denarne politike.

S spodbujanjem okrevanja, ki je bogato z naložbami, bo mehanizem za okrevanje in odpornost prispeval k makroekonomski stabilnosti. Z učinkovitim izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost bo gospodarstvo EU postalo bolj trajnostno, vključujoče in odporno ter bo bolje pripravljeno na zeleni in digitalni prehod. To bo tudi pomagalo ublažiti tveganje povečevanja razlik znotraj EU, saj so nepovratna sredstva iz mehanizma za okrevanje in odpornost namenjena državam članicam z nižjim BDP na prebivalca, večjo brezposelnostjo ter tistim, ki jih je kriza zaradi COVID-19 najbolj prizadela. Poleg tega bodo v nasprotju z leti po svetovni finančni krizi okrevanje po pandemiji podpirale večje javne naložbe. Z nepovratnimi sredstvi iz mehanizma za okrevanje in odpornost se bodo financirali visokokakovostni naložbeni projekti in omogočile reforme za povečanje produktivnosti, ne da bi se pri tem povečali nacionalni primanjkljaji in stopnje zadolženosti. Ocenjuje se, da bodo ta nepovratna sredstva in drugi viri financiranja EU v letih 2021 in 2022 spodbudili javne naložbe v državah članicah v višini v povprečju približno 0,5 % BDP na leto.

Preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij krepi sposobnost držav članic, da se odzovejo na šoke, in podpira ekonomsko konvergenco. Odpravljanje ali preprečevanje nakopičenih neravnotežij bo prispevalo h konsolidaciji okrevanja in krepitvi dolgoročne rasti. Države z obstoječimi neravnotežji morajo začeti ponovno izpolnjevati usmeritev popravkov iz obdobja pred pandemijo, in sicer ob podpori politik za spodbujanje potencialne rasti. Zmanjšanje neravnotežij lahko prinese tudi pozitivne učinke prelivanja med državami. Tesnejše gospodarsko in finančno povezovanje ter bolj usklajeni poslovni cikli bodo prispevali k večji učinkovitosti skupne denarne politike, zlasti v primeru članic euroobmočja, kar bo omogočalo boljše odzivanje na prihodnje izzive.

To poročilo o mehanizmu opozarjanja ugotavlja, da so poglobljeni pregledi potrebni za 12 držav članic: Ciper, Francijo, Grčijo, Hrvaško, Irsko, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Romunijo, Španijo in Švedsko. Za te države članice je bil v prejšnjem letnem ciklu nadzora v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji opravljen poglobljeni pregled in zanje se je štelo, da pri njih obstajajo neravnotežja (Francija, Hrvaška, Irska, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Španija in Švedska) ali čezmerna neravnotežja (Ciper, Grčija in Italija). Z novimi poglobljenimi pregledi se bo ocenilo, kako so se ta neravnotežja razvijala, pri čemer se bo analizirala njihova resnost, razvoj in odziv politike držav članic, da bi se posodobile obstoječe ocene in ocenile morebitne preostale potrebe politike. V oddelku 3 je naveden povzetek razvoja teh neravnotežij, v oddelku 4 pa podrobne informacije za posamezne države.

Poleg tega se pri številnih državah članicah, ki v prejšnjem krogu niso bile predmet poglobljenega pregleda, kažejo gibanja, ki si zaslužijo posebno pozornost. Na Slovaškem prihaja do močne rasti cen stanovanjskih nepremičnin skupaj s trajno, čeprav upočasnjeno rastjo zadolževanja gospodinjstev. Izvoz je izrazito skoncentriran v nekaj posameznih sektorjih, prišlo pa je tudi do izgub stroškovne konkurenčnosti, vendar deleži na izvoznih trgih doslej niso bili prizadeti. V primeru Madžarske si pozornost zasluži medsebojno učinkovanje izposojanja države in zunanjega financiranja v kontekstu znatne dolžniške izpostavljenosti v tuji valuti. Rast cen stanovanjskih nepremičnin je močna. Pritiski na stroškovno konkurenčnost se povečujejo, vendar deleži na izvoznih trgih doslej niso bili prizadeti.

Spremljati je treba tudi razvoj tveganj v drugih državah članicah, ki so pogosto povezana s trgi stanovanjskih nepremičnin. V primeru Danske in Luksemburga razvoj na trgu stanovanjskih nepremičnin kaže na kopičenje tveganj. Čeprav lahko spremenjene preference, spodbudni finančni pogoji in omejitve dobave ohranjajo rast cen stanovanjskih nepremičnin, pa tveganja popravka navzdol, ki bi lahko vplival na širše gospodarstvo, ni mogoče zanemariti. Na Češkem prihaja do močne rasti cen stanovanjskih nepremičnin in stalnih izgub stroškovne konkurenčnosti, ki so že nekaj let precejšnje. Na Malti vse večji zasebni dolg skupaj s slabostmi insolvenčnega okvira povzroča posebne ranljivosti. V teh šestih državah članicah bi bilo treba pozorno spremljati in nadzorovati razvoj dogodkov in ugotoviti, ali je v skladu z makroekonomsko stabilnostjo in ali prispeva k njej. Stanje glede na ravnotežje tveganj trenutno ne kaže na potrebo po poglobljenem pregledu. Oddelek 4 vsebuje več informacij o gibanjih v posameznih državah.

1.    Makroekonomsko okolje in razvoj neravnotežij v euroobmočju

Gospodarske razmere

To poročilo o mehanizmu opozarjanja je pripravljeno ob upoštevanju gospodarskih razmer zaradi pandemije COVID-19. Prvotni učinek pandemije je bila huda recesija, saj so omejevalni ukrepi za zajezitev širjenja virusa v letu 2020 močno vplivali na gospodarsko dejavnost. Rezultat je bil 5,9-odstotni upad BDP v EU in 6,4-odstotni upad v euroobmočju v letu 2020, pri čemer so bile razlike med državami velike. Nekatere države so zabeležile padce okrog ali nad dvomestno številko, v drugih pa je prišlo do blagih recesij. Izboljšanje zdravstvenih razmer je omogočilo rahljanje zajezitvenih ukrepov od drugega četrtletja leta 2020, s čimer se je začelo okrevanje. Glede na različne valove pandemije so do začetka leta 2021 nastajala tudi neenakomerna obdobja okrevanja. Cepljenje, skupaj z učinkovito in ciljno usmerjeno strategijo za zajezitev virusa, ter obsežni ukrepi javne podpore so od pomladi 2021 omogočili večjo mobilnost in oživitev gospodarske aktivnosti, ki je bila večja od pričakovane. Na splošno Komisija v gospodarski napovedi iz jeseni 2021 pričakuje, da se bo BDP v letu 2021 v EU in euroobmočju povečal za 5 %, v letu 2022 pa za 4,3 %. Na podlagi napovedi naj bi se večina držav članic do konca leta 2021 približala svojim ravnem proizvodnje pred krizo, le nekaj držav pa bo to storilo naslednje leto (graf 1.1 a)( 1 ). 

Čeprav so posledice pandemije ublažili odločni ukrepi politike, je ta še povečala razlike med državami euroobmočja. To odraža neenakomerno škodo, nastalo zaradi pandemije, in razlike v gospodarskih strukturah. Storitve, ki zahtevajo veliko stikov, so omejitve bolj prizadele kot proizvodnjo. To je povzročilo velike razlike v gospodarski uspešnosti tako znotraj držav kot med njimi. V državah z večjimi čezmejnimi turističnimi sektorji, ki so jih omejitve gibanja še posebej prizadele, se je BDP skrčil bolj od povprečja, poleg tega pa so se precej poslabšali zunanji računi. To velja za Grčijo, Portugalsko in Španijo. Recesija je močno prizadela tudi države z visokim domačim dolgom, kot sta Francija in Italija (glej graf 1.1 b). To so tudi države z enimi od najvišjih zasebnih, javnih ali zunanjih dolgov v EU. V nekaterih od teh držav naj bi bilo okrevanje počasnejše.

Izjemen odziv politike je bil ključen za ublažitev posledic krize zaradi COVID-19 in podporo okrevanju, hkrati pa je pozitivno vplival na makroekonomsko stabilnost. Vlade so zagotovile doslej največjo fiskalno podporo, da bi zaščitile delovna mesta in dohodke ter podprle podjetja, s čimer so zmanjšale tveganje stečajev podjetij. Za plačila davkov in odplačila dolgov s strani gospodinjstev in podjetij so bili zagotovljeni moratoriji, za bančna posojila pa so bila zagotovljena državna poroštva. Zato je bil bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev leta 2020 kljub izraziti recesiji v EU kot celoti pretežno stabilen. Stopnja brezposelnosti v EU se je povečala le za 0,4 odstotne točke, stečajev podjetij je bilo zelo malo, saj so velik del tega učinka absorbirale vlade.

Na ravni EU je potekalo doslej največje usklajevanje odzivov politike. Splošna odstopna klavzula Pakta za stabilnost in rast je bila aktivirana takoj po izbruhu pandemije in je podprla fiskalne ukrepe. Dogovor o začasnem okviru za državno pomoč je državam članicam omogočil, da izkoristijo vso fleksibilnost, predvideno v okviru pravil o državni pomoči. Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) je zaščitil trge dela. Naložbeni pobudi v odziv na koronavirus (CRII in CRII plus) ter pobuda REACT-EU so mobilizirale in dopolnile sredstva kohezijske politike za podporo javnemu zdravstvenemu sektorju, podjetjem in najranljivejšemu prebivalstvu. Evropski mehanizem za stabilnost in Evropska investicijska banka sta dala na voljo finančne instrumente. Učinkovito izvajanje reform in naložb mehanizma za okrevanje in odpornost bo pripomoglo k temu, da bo gospodarstvo EU postalo bolj trajnostno, vključujoče in odporno ter bo bolje pripravljeno na zeleni in digitalni prehod, kar je v skladu s cilji Unije na tem področju.

Usklajen odziv svetovne denarne politike je privedel do spodbujevalnih finančnih pogojev. Evropska centralna banka (ECB) je izvedla vrsto ukrepov za ohranitev finančne stabilnosti in zagotovitev nemotenega delovanja finančnih trgov. Bankam je zagotovila dodatno likvidnost, omilila zahteve glede zavarovanja in izvedla znatne dodatne nakupe sredstev javnega in zasebnega sektorja. Spodbujevalno naravnana denarna politika je podprla ugodno razpoloženje na finančnih trgih in pomagala preprečiti kreditni krč, vrednotenja na številnih trgih obveznic in delniških trgih pa so presegla ravni pred pandemijo. Skupaj z dolgoročnejšimi dejavniki, vključno s presežkom prihrankov nad naložbami v euroobmočju, je visoka likvidnost trga zagotovila nizke stroške državnega najemanja posojil, ki so bili v nekaterih primerih še nižji kot pred nastopom krize, razmiki v euroobmočju pa so se zmanjšali. Pričakovanja o močnem okrevanju so še okrepila pozitivno razpoloženje na trgih, k čemur je prispeval tudi preboj na področju razvoja cepiv jeseni 2020.

Finančni pogoji ostajajo na zgodovinsko nizki ravni, vendar je treba spremljati znake zaostrovanja. Čeprav so se donosi državnih obveznic v letu 2021 rahlo povečali, običajno ostajajo precej pod preteklimi povprečji. Države z najboljšimi bonitetnimi ocenami imajo negativne ali skoraj ničelne obrestne mere za svoje dolgove, medtem ko so se v več državah članicah, zlasti zunaj euroobmočja, obrestne mere nekoliko povečale. Ugodni pogoji financiranja, čeprav so se nekoliko zaostrili, so bili očitni na trgih podjetniških obveznic, bančne posojilne obrestne mere pa so bile v EU na rekordno nizkih ravneh ali blizu teh ravni. Vrednost eura se je v drugi polovici leta 2020 povečala, nato pa se je nekoliko zmanjšala, kar se je odražalo v valutah nekaterih držav, ki niso članice euroobmočja.

Inflacija se je v letu 2021 povečala, vendar se pričakuje, da bo to povečanje večinoma prehodno. Skupna inflacija v euroobmočju se je v zadnjih mesecih po inflaciji, ki je bila skoraj desetletje pod ciljno vrednostjo, dvignila na najvišjo raven v zadnjem desetletju. Inflacija je bila v številnih državah članicah zunaj euroobmočja nad ciljnimi vrednostmi. K povečanju so največ prispevala povečanja cen energije, manj pa osnovna inflacija. Pričakuje se, da bo dvig inflacije večinoma prehoden, čeprav ne nujno kratkotrajen. Za razrešitev nekaterih trenj, povezanih s prehodom s fosilnih goriv, bo morda potreben čas. S ponovnim odpiranjem gospodarstva se je močno povečalo povpraševanje, vendar je aktivnost omejena zaradi ozkih grl v dobavi. Verjetno je, da bo prišlo do določenega prenosa naraščajočih stroškov na nekatere cene življenjskih potrebščin, čeprav je negotovo v kakšnem obsegu, obenem pa lahko manjše profitne marže absorbirajo del povečanja. Tveganja trajne dinamike inflacije se trenutno zdijo omejena, saj imajo inflacijska pričakovanja v euroobmočju trdne temelje in na splošno odražajo vrnitev k trendom pred pandemijo. Vendar lahko strukturne prilagoditve, vključno z odzivom vzorcev porabe na s pandemijo povezana pomanjkanja strokovno usposobljene delovne sile ter pomanjkanja strokovno usposobljene delovne sile v posameznih panogah, vplivajo na relativne cene in plače, kar lahko poveča nestanovitnost inflacije. Dolgotrajno naraščanje inflacije bi lahko povzročilo spremembe v časovnem okviru normalizacije denarne politike ter zaostrene finančne pogoje in višje stroške izposojanja.

Gospodarstvo EU okreva hitreje, kot je bilo pričakovano, vendar gospodarski obeti ostajajo negotovi. Po vsej EU so uspešne kampanje cepljenja zmanjšale potrebo po strogih zajezitvenih ukrepih za omejitev prihodnjih valov okužb. Na svetovni ravni so tveganja, povezana s pandemijo, še vedno velika zaradi manjšega obsega cepljenja. Trgovina še vedno okreva po omejitvah, sprejetih zaradi pandemije, zavirajo pa jo tudi ozka grla na strani dobave, ki vplivajo na aktivnosti, ki so močno vključene v globalne vrednostne verige. Trajne preusmeritve vrednostnih verig ustvarjajo stroške in lahko prinesejo tveganja in priložnosti za države EU. Zmanjševanje dobičkonosnosti podjetij in povečevanje finančnega vzvoda sta zmanjšala zasebne naložbe. To lahko upočasni okrevanje in ovira razdolževanje podjetij. Umik podpore politike lahko sproži spremembo ocen tveganja. Negotovost bi lahko povečala nestanovitnost na finančnih trgih s škodljivimi učinki na cene finančnega premoženja in nepremičnin zaradi splošne ločitve cen vrednostnih papirjev od gospodarskih temeljev( 2 ) ( 3 ) ( 4 ). Po drugi strani bi lahko hitrejši napredek pri obvladovanju pandemije po svetu ter izvajanju ambicioznih in usklajenih reform in naložb v EU omogočil trajno okrevanje.

Močno okrevanje podpira makroekonomsko stabilnost, vendar lahko sekundarni učinki recesije pridejo z zamikom in še vedno pomenijo tveganja. Ob močni rasti BDP sta se visoka deleža javnega dolga in dolga zasebnega sektorja po lanskoletnem izrazitem povečanju v večini držav EU stabilizirala ali se rahlo zmanjšujeta. Odprava podpore politike bo neizogibno razkrila morebitne osnovne ranljivosti v industrijskih panogah in na področjih, ki jih je COVID-19 najbolj prizadel. Odprava moratorijev na odplačevanje dolga bi lahko podjetjem in gospodinjstvom povzročila težave pri servisiranju dolga ter vodila do insolventnosti podjetij in brezposelnosti. Medsebojne povezave med državnimi in zasebnimi dolgovi ter finančnim sektorjem so mehanizem za prenos tveganj. Poslabšanje kakovosti javnih in zasebnih sredstev lahko vpliva na bilance stanja finančnih institucij, katerih nizka dobičkonosnost se je med pandemijo še dodatno poslabšala. Težave pri servisiranju dolga lahko zmanjšajo naložbe, dohodke gospodinjstev in potrošnjo, upočasnijo gospodarsko rast in ogrozijo razdolževanje. Pandemija je povzročila poslabšanje stroškovne konkurenčnosti v številnih državah z močnim povečanjem stroškov dela že pred krizo, kar naj bi se po napovedih v nekaterih primerih še nadaljevalo. Cene stanovanjskih nepremičnin rastejo najhitreje v zadnjih več kot desetih letih, pri čemer se njihova rast ni ustavila niti med pandemijo oziroma se je celo okrepila. Za razliko od povečanja zadolženosti gospodarsko okrevanje verjetno ne bo vodilo do popravka cen stanovanjskih nepremičnin, čeprav se lahko nekatere kratkoročne težave z dobavo ublažijo. Hitra rast cen stanovanjskih nepremičnin vzbuja zaskrbljenost za makroekonomsko stabilnost, zlasti če jo spremljata visoka zadolženost gospodinjstev in močna rast posojil. Vse manjša cenovna dostopnost stanovanjskih nepremičnin lahko povzroči gospodarske stroške z zmanjšanjem potrošnje in ogrožanjem mobilnosti delovne sile. Hkrati bi lahko popravki cen nepremičnin in drugih sredstev povzročili poslabšanje bilanc stanja finančnih institucij.

Učinki prelivanja in težave euroobmočja s prilagajanjem( 5 )

Kriza zaradi COVID-19 je povečala neravnotežja znotraj euroobmočja. Večina držav, ki jih je kriza zaradi COVID-19 najbolj prizadela, so bile tiste, ki so vstopile v pandemijo z višjim javnim, zasebnim ali zunanjim dolgom, v nekaterih primerih v kombinaciji z nizko potencialno rastjo BDP. Kriza zaradi COVID-19 je izrazito vplivala na zunanje položaje neto dolžnic z velikimi turističnimi sektorji, medem ko so bili učinki na zunanje račune drugih držav bolj omejeni. Nekatere države, ki jih je recesija najbolj prizadela, hitro okrevajo, v drugih pa okrevanje napreduje počasneje. To kaže, da lahko gospodarska rast vsaj v bližnji prihodnosti manj prispeva k odpravljanju neravnotežij, povezanih s stanji, ter poudarja pomen učinkovitih reform in naložb za odpravo strukturnih pomanjkljivosti in povečanje potencialnega BDP v prihodnosti( 6 ). 

Trgovinska bilanca euroobmočja se je v letu 2020 rahlo povečala, saj se je proizvodnja zmanjšala vzporedno z upadajočim povpraševanjem. Izvoz in uvoz blaga in storitev sta se leta 2020 zmanjšala. Presežek blagovne menjave se je okrepil, k čemur so v veliki meri prispevale nižje cene energije, medtem ko se je presežek storitev zmanjšal, predvsem zaradi upada mednarodnih potovanj. Na splošno je to ustavilo zmanjševanje trgovinskega presežka euroobmočja, ki se je začelo leta 2017. Trgovinska bilanca naj bi se v letu 2021 rahlo povečala in v letu 2022 ostala na splošno nespremenjena (graf 1.2). Kljub še vedno veliki proizvodni vrzeli naj bi se osnovna inflacija v euroobmočju (skupna inflacija razen energije in nepredelanih živil) v letu 2021 povečala, hkrati pa ostala pod ciljno skupno inflacijo.

Presežek na tekočem računu euroobmočja se je v letu 2020 še naprej postopno zmanjševal in dosegel raven, ki je skladna s tisto, ki jo kažejo temelji euroobmočja, vendar se v letu 2021 spet povečuje. V letu 2020 je bil na tekočem računu euroobmočja zabeležen presežek v višini 2 % BDP (graf 1.3 a)( 7 ). Kljub rahlemu povečanju trgovinske bilance je zaradi nekoliko nižjih saldov dohodkov tekoči račun nekoliko upadel. Nominalni in ciklično prilagojeni tekoči računi, ki so znašali 1,6 % BDP, so se približali standardni ravni tekočega računa, ki odraža gospodarske temelje euroobmočja, ocenjene na 1,7 % BDP( 8 ). To je odražalo domače povpraševanje, ki je bilo bolj odporno kot v večini trgovinskih partneric. Vendar podatki za prvo polovico leta 2021 kažejo povečanje presežka na tekočem računu euroobmočja, predvsem zaradi višje storitvene bilance. Na splošno naj bi se tekoči račun euroobmočja po sedanjih napovedih v letu 2021 vrnil na raven iz leta 2019. To odraža vrnitev razlike med BDP in agregatnim povpraševanjem na raven pred pandemijo in s tem nadaljnji obstoj umirjenega domačega povpraševanja (graf 1.2).

Leta 2020 so bile glavne spremembe zunanjih saldov sektorske in ne geografske. Presežki na tekočem računu držav, ki največ prispevata k presežku euroobmočja, tj. Nemčija in Nizozemska (graf 1.3 a), so se leta 2020 še zmanjšali. Pozitivni prispevek Italije in negativni prispevek Francije sta se nekoliko povečala. Povečanje presežka euroobmočja v prvi polovici leta 2021 je bilo predvsem posledica porasta tekočega računa Irske. Tudi prispevka Nemčije in Nizozemske k presežku euroobmočja sta se povečala in vrnila na ravni iz leta 2019. Delež italijanskega presežka se je še povečal in je dosegel nizozemskega. Kar zadeva geografsko sestavo presežka euroobmočja, se trenutno napoveduje, da naj bi v prihodnje ostala na splošno stabilna. Nasprotno pa so se sektorski prispevki k zunanjemu saldu leta 2020 bistveno spremenili (graf 1.3 b). Večje prihranke gospodinjstev in v manjši meri podjetij so izravnale odločne ekspanzivne fiskalne politike. Neto posojanje zasebnega sektorja naj bi se v letu 2021 še povečalo, predvsem zaradi podjetniškega sektorja in kljub zmanjšanju previdnostnih prihrankov in povečanju potrošnje gospodinjstev. Neto izposojanje sektorja država naj bi ostalo skoraj nespremenjeno, pri čemer bo veliko povečanje nemškega primanjkljaja močno prispevalo k velikemu neto izposojanju sektorja država v euroobmočju (graf 1.4). Pričakuje se, da se bodo javnofinančna stanja v letu 2022 bistveno poslabšala (glej tudi oddelek 2.4 o sektorju država). Ker se napoveduje podoben upad za neto posojanje zasebnega sektorja, naj bi zunanji položaj ostal stabilen.

Odziv politike

Pandemija je poudarila pozitivno vlogo proticiklične diskrecijske fiskalne politike, podpornih denarnih politik in evropskega usklajevanja pri odzivanju na gospodarsko krizo. Kriza zaradi COVID-19 je pokazala, da so lahko obsežni diskrecijski fiskalni odzivi učinkoviti pri blaženju neposrednega učinka velikega šoka in uspešni pri utiranju poti hitremu okrevanju. Takojšnji nacionalni fiskalni napor je bil podprt z rahljanjem regulativnih okvirov EU. Skupni odziv je spodbudil splošno zaupanje v gospodarstvo. Ukrepi denarne politike so prispevali k ohranjanju ugodnih pogojev financiranja za vse gospodarske sektorje med pandemijo, podpiranju gospodarske aktivnosti in zaščiti srednjeročne stabilnosti cen. Učinki fiskalne in denarne politike, ki so se vzajemno krepili, so bili ključni za ublažitev posledic krize in podporo okrevanju. Medtem ko naj bi bili pogoji financiranja še naprej spodbujevalni, okolje z nizkimi obrestnimi merami in nedavno naraščanje inflacije omejujeta možnost nadaljnjega rahljanja denarne politike. Fiskalna politika bo zato morda morala ohraniti stabilizacijsko vlogo, če se pojavijo negativna tveganja, preudarna proračunska politika v običajnih časih pa ustvarja zaupanje v učinkovitost takšne politike v času krize.

Preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij ostaja bistvenega pomena. Prvič, šibko okrevanje gospodarstva bi lahko povzročilo porast stečajev podjetij, kar bi povzročilo izgubo delovnih mest, pa tudi večje povpraševanje po jamstvih, povezanih s krizo, za posojila podjetjem in omejevanje naložb. Drugič, neugodna gospodarska gibanja bi lahko okrepila povratne učinke med državami in bankami. Tretjič, rastoče cene premoženja in stanovanjskih nepremičnin bi lahko povečale ranljivost gospodinjstev zaradi nevzdržnega porasta cen premoženja( 9 ). Ta tveganja lahko negativno vplivajo na vzdržnost javnega dolga in omejijo možnosti fiskalne politike za odzivanje na prihodnje izzive. Odpravljanje nakopičenih ranljivosti bo prispevalo tudi h konsolidaciji okrevanja in krepitvi dolgoročne rasti. Bolj podobne gospodarske strukture in bolj usklajeni poslovni cikli bodo prispevali k večji učinkovitosti skupne denarne politike.

Za zmanjšanje visoke ravni javnega in zasebnega dolga je bistveno, ali se bo okrevanje razvilo v trajno rast, za katero so potrebne produktivne naložbe. Slednje je odvisno od podporne naravnanosti politike med okrevanjem in pravočasnega umika izredne podpore politike, sprejete v obdobju krize. Moč rasti je odvisna od krepitve gospodarskih temeljev, kar zahteva izvajanje ustreznih reform in naložb. To je še toliko bolj pomembno, ker številne države zaznamujeta visok javni in zasebni dolg ter razmeroma nizka potencialna rast BDP. To otežuje zmanjševanje stroškov servisiranja njihovega dolga in zahteva verodostojno vrnitev na preudarne srednjeročne položaje, kadar gospodarske razmere to dopuščajo.

Glede na medsebojne povezave med gospodarstvi euroobmočja je potrebna ustrezna kombinacija makroekonomskih politik med državami članicami, da se ohrani okrevanje, hkrati pa se odpravijo neravnotežja in obravnavajo nastajajoča tveganja. Gospodarska rast v neto upnicah euroobmočja, tudi na podlagi ugodnih pogojev povpraševanja, ne bi bila koristna le za te države, temveč tudi za neto dolžnice, saj višja rast v euroobmočju podpira rast in razdolževanje ter izboljšanje zunanjih položajev v zadnji skupini držav. V zvezi s tem bi bil koristen umik izredne podpore politike, ki je bila uvedena v času krize in je časovno vezana na potrebe po prilagoditvi. Izrazito in trajno izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti v neto dolžnicah bi prav tako prispevalo k zunanjemu ponovnemu uravnoteženju in pomagalo zmanjšati stroške servisiranja dolga. Učinkovita uporaba instrumentov, vzpostavljenih na ravni euroobmočja in EU, bi z učinkovitim izvajanjem potrebnih reform in naložb pripomogla k spodbujanju trajnega okrevanja in krepitvi odpornosti, vključno z obravnavanjem neravnotežij in nastajajočih tveganj. Pri tem bo ključnega pomena, da se financiranje preko instrumenta NextGenerationEU v celoti porabi in usmeri v najbolj produktivne namene. To bi okrepilo gospodarski učinek teh sredstev in preprečilo tveganje prekomerne rasti nemenjalnih dejavnosti in zunanjih neravnotežij v državah, v katerih prilivi sredstev EU predstavljajo velik delež BDP.

Učinkovito izvajanje reform in naložb v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost bo s spodbujanjem okrevanja, ki je bogato z naložbami, in krepitvijo odpornosti prispevalo k makroekonomski stabilnosti. Z učinkovitim izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost bo gospodarstvo EU postalo bolj trajnostno, vključujoče in odporno ter bo bolje pripravljeno na dvojni prehod. To bo tudi pomagalo ublažiti tveganje povečevanja razlik znotraj EU, saj so nepovratna sredstva iz mehanizma za okrevanje in odpornost namenjena državam članicam z nižjim BDP na prebivalca in tistim, ki jih je kriza zaradi COVID-19 najbolj prizadela. Ker bo izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost podprlo potencialno rast, bi lahko to izboljšalo vzdržnost dolga, zlasti v državah članicah, ki se soočajo z največjimi fiskalnimi tveganji in previsokim zasebnim dolgom. Poleg tega bodo v nasprotju z leti po svetovni finančni krizi okrevanje po pandemiji podpirale večje javne naložbe. Z nepovratnimi sredstvi iz mehanizma za okrevanje in odpornost se bodo financirali visokokakovostni naložbeni projekti in omogočile reforme za povečanje produktivnosti, ne da bi se pri tem povečali nacionalni primanjkljaji in stopnje zadolženosti. Ocenjuje se, da bodo ta nepovratna sredstva in drugi viri financiranja EU v letih 2021 in 2022 spodbudili javne naložbe v državah članicah v višini v povprečju približno 0,5 % BDP na leto.

2.    Neravnotežja, tveganja in prilagajanje: najpomembnejša dogajanja po državah

2.1    Pregled rezultatov preglednice

Poročilo o mehanizmu opozarjanja temelji na ekonomski razlagi preglednice postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, ki je pripomoček za odkrivanje dokazov prima facie o možnih tveganjih in ranljivostih. Preglednica vsebuje 14 kazalnikov z okvirnimi pragovi na naslednjih področjih: zunanji položaji, konkurenčnost, zasebni in javni dolg, trg stanovanjskih nepremičnin, bančni sektor in zaposlovanje. Temelji na podatkih dobre statistične kakovosti, da se zagotovita stabilnost in doslednost podatkov med državami. V skladu z uredbo o postopku v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji (Uredba (EU) št. 1176/2011) je vloga Komisije podati ekonomsko razlago vrednosti iz preglednice, ki omogoča globlje razumevanje splošnega gospodarskega ozadja in upoštevanje posebnosti posameznih držav; kazalniki iz preglednice se ne tolmačijo mehanično( 10 ). Razlago preglednice dopolnjuje niz 28 pomožnih kazalnikov.

Poleg tega to poročilo uporablja napovedi, kratkoročne napovedi in visokofrekvenčne podatke za boljše merjenje možnega razvoja tveganj za makroekonomsko stabilnost. Uradna preglednica iz poročila o mehanizmu opozarjanja vsebuje podatke do leta 2020. Glede na precejšnjo negotovost glede celotnega učinka krize zaradi COVID-19 to poročilo vključuje v prihodnost usmerjeno oceno morebitnih posledic krize za makroekonomsko stabilnost in razvoj obstoječih makroekonomskih neravnotežij. To je v skladu s pristopom iz poročila o mehanizmu opozarjanja, objavljenega novembra 2020. Vrednosti spremenljivk iz preglednice za leto 2021 in naslednja leta so bile ocenjene ob upoštevanju podatkov iz napovedi Komisije, kratkoročne napovedi pa temeljijo na medletnih podatkih (za podrobnosti glej Prilogo 1). Te napovedi temeljijo na precej negotovi podlagi, zato je treba to upoštevati, da se ohranita načeli preglednosti v zvezi z analizo in uporabljenimi podatki ter previdnosti pri zaključkih. Poleg tega se tako kot v prejšnjih letih pri oceni iz poročila o mehanizmu opozarjanja upoštevajo tudi spoznanja iz okvirov ocenjevanja ter ugotovitve iz obstoječih poglobljenih pregledov in ustreznih analiz.

Podatki iz preglednice kažejo, da je bilo nedavno odpravljanje neravnotežij na strani stanj prekinjeno zaradi krize zaradi COVID-19, medtem ko so tveganja pregrevanja, povezana predvsem s trgi stanovanjskih nepremičnin, morda postala bolj razširjena. Štetje primerov vrednosti, ki se skozi leta pojavljajo zunaj pragov iz preglednice iz poročila o mehanizmu opozarjanja, razkriva naslednje (graf 2.1.1):

·Gospodarska rast med letoma 2013 in 2019 je pripomogla k zmanjšanju deležev zasebnega in javnega dolga v BDP, kar se je odražalo v upadanju števila držav članic z deleži dolga nad pragovi do leta 2019. Kriza zaradi COVID-19 je to zmanjševanje prekinila in več držav je zabeležilo ali se zanje pričakuje, da bodo zabeležile, podatke o zasebnem in javnem dolgu nad pragovi.

·Zaradi višjih cen stanovanjskih nepremičnin podatki za vse večje število držav kažejo, da v zadnjih letih presegajo ustrezne pragove. Ta vzorec je leta 2020 postal veliko bolj prepoznaven, saj je več držav preseglo prag.

·Rast stroškov dela na enoto (na podlagi kumulativnih sprememb v treh letih) je bila v številnih primerih pred krizo zaradi COVID-19 nad pragovi, stroški dela na enoto pa so se v letu 2020 še dodatno močno povečali. Razlog za to je bil predvsem avtomatičen učinek veliko nižje produktivnosti zaradi zmanjšane aktivnosti v razmerah precejšnjega kopičenja delovne sile. Pričakuje se, da se bo rast stroškov dela na enoto upočasnila, saj bi moralo okrevanje omogočiti oživitev nominalne produktivnosti. Podatki, ki presegajo realni efektivni devizni tečaj in pragove deležev na izvoznih trgih, so v letu 2020 postali številčnejši, vendar se pričakuje, da se bo njihovo število razmeroma hitro zmanjšalo.

·Za precejšnje število držav članic je mogoče odčitati podatke za tekoče račune (na podlagi triletnih povprečij), ki še naprej presegajo bodisi zgornji bodisi spodnji prag. V zadnjih letih je bilo več držav s presežki na tekočem računu, ki so presegale zgornji prag, kot pa držav s primanjkljaji nad spodnjim pragom. Kriza zaradi COVID-19 ni bistveno spremenila vzorcev tekočega računa, čeprav je še nekaj držav malenkostno preseglo pragove( 11 ). Pričakuje se, da bo okrevanje pripomoglo k zmanjšanju števila primerov zelo negativnega neto stanja mednarodnih naložb v smislu BDP, kar bi pomenilo obnovitev trenda izboljšanja zunanjih položajev iz obdobja pred pandemijo.

·Kaže se vpliv krize na trg dela. Čeprav so stopnje brezposelnosti ostale na splošno omejene, so se stopnje aktivnosti znižale in presegle ustrezni prag v nekaj državah članicah, pri čemer je več ljudi zapustilo trge dela, kar je tudi razlog za bolj umirjeno rast nominalnih stopenj brezposelnosti. Dolgotrajna brezposelnost in zlasti brezposelnost mladih kažeta svojo običajno visoko občutljivost na spremembe razmer na trgu dela.

V preostalem delu poročila o mehanizmu opozarjanja so podrobno obravnavana ta in druga sorodna vprašanja.

2.2    Zunanji sektor in konkurenčnost

2.2.1Zunanji sektor

Kriza zaradi COVID-19 je negativno vplivala na tekoče račune več držav članic, v katerih so obstajale velike zunanje obveznosti, medtem ko so presežki na tekočih računih več držav ostali veliki. Po vsej EU so se saldi tekočega računa v letu 2020 gibali v različne smeri, pri čemer so se v državah, ki so močno odvisne od izvoza potovalnih storitev, stanja na tekočih računih močno poslabšala. Med temi so bile Hrvaška, Ciper, Grčija in Malta ter v manjši meri Portugalska in Španija (graf 2.2.1). Vse razen Malte so imele pred krizo zaradi COVID-19 velike zunanje obveznosti. Nasprotno pa so se stanja na tekočih računih precej izboljšala na Češkem, v Latviji, Litvi in na Poljskem, predvsem zaradi višjih trgovinskih bilanc, pa tudi zaradi naraščajočih saldov prihodkov od naložb v razmerah zmanjšanja dohodkov tujih vlagateljev v času krize. Veliki presežki na tekočih računih so se med pandemijo zmanjšali v Nemčiji, na Danskem in zlasti na Nizozemskem, vendar so še vedno precejšnji. V Sloveniji se je presežek na tekočem računu še povečal. Zaradi nižjih cen energije v letu 2020 so se povečali tekoči računi skoraj vseh držav članic.

Čeprav so spremembe zunanjih saldov ostale večinoma omejene in začasne glede na razsežnost gospodarskega šoka, je prišlo do velikega premika v sektorskih prispevkih k zunanjim tokovom držav EU. Gospodinjstva so povečala svoje prihranke iz previdnostnih razlogov in zaradi omejenih možnosti potrošnje, medtem ko so podjetja zaradi negotovosti svoje naložbe običajno zmanjšala, kar je povzročilo povečanja neto položajev posojanja/izposojanja v zasebnih sektorjih (graf 2.2.3 a, b in c). Nasprotno so vlade posredovale v podporo gospodarstva v krizi, hkrati pa so imele nižje prihodke, kar je povzročilo veliko neto izposojanje sektorja država v vseh državah EU. Velika nihanja v posameznih sektorjih se na splošno izravnajo in zato v večini držav članic niso povzročila bistvenih sprememb v skupnih neto položajih posojanja/izposojanja.

Tekoči računi treh držav članic so bili leta 2020 pod nižjim pragom iz preglednice v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, ki odraža triletno povprečje. Velik primanjkljaj na tekočem računu Cipra se je v letu 2020 še naprej povečeval in dosegel –10,1 % BDP, predvsem zaradi manj mednarodnega turizma, pa tudi zaradi poglabljanja primanjkljaja iz naslova salda primarnih dohodkov. Njegovo triletno povprečje se je spustilo še nižje pod prag v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Tekoči račun je pod svojo standardno ravnjo in pod ravnjo, ki je potrebna, da se neto stanje mednarodnih naložb v naslednjih 10 letih zviša na raven previdnostnega merila( 12 ) ( 13 ). Trend stalnega upadanja tekočega računa Romunije se je nadaljeval, saj se je rahlo znižal na –5 % BDP, kar je nekoliko povečalo vrzel do ustrezne standardne ravni. Medtem ko je tekoči račun Irske leta 2020 znašal –2,7 % BDP, se je triletno povprečje približalo –6 %, k čemur je prispeval izjemno velik primanjkljaj v letu 2019( 14 ).

Leta 2020 so imele štiri države članice presežke na tekočem računu, ki so presegali zgornji prag v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. To za Dansko, Nemčijo in Nizozemsko velja že skoraj desetletje. Presežki na Danskem in v Nemčiji so leta 2020 znašali 8,1 % oziroma 6,9 % BDP, kar je manj kot leta 2019, presežek Nizozemske pa se je zmanjšal z 9,4 % na 7 % BDP, k čemur so prispevale tudi aktivnosti multinacionalnih družb. Medtem ko se je danski presežek zmanjšal zaradi nižje trgovinske bilance, je bilo zmanjšanje v Nemčiji in na Nizozemskem predvsem posledica nižjega salda prihodkov od naložb. Visok presežek v Sloveniji se je med krizo povečal s 6 % na 7,4 % BDP zaradi višje trgovinske bilance in salda primarnih dohodkov. Presežki v vseh štirih državah so ostali bistveno višji od njihovih standardnih ravni tekočega računa in referenčnih vrednosti za tekoči račun, potrebnih za stabilizacijo neto stanja mednarodnih naložb.

Tekoči računi večine drugih držav EU so leta 2020 z nekaterimi pomembnimi izjemami presegli ravni za posamezne države, na katere kažejo temelji. Nominalni in ciklično prilagojeni tekoči računi so bili višji od tekočih računov, ki jih upravičujejo temelji, ali blizu tem ravnem, ter v večini držav članic višji od tekočih računov, potrebnih za stabilizacijo neto stanja mednarodnih naložb (graf 2.2.1)( 15 ). Pomembni izjemi sta bili Grčija in Portugalska, katerih realizacija tekočega računa je bila nižja od standardne ravni in salda, potrebnega za dosego previdnostnega praga neto stanja mednarodnih naložb v obdobju 10 let. Med krizo zaradi COVID-19 sta se v obeh državah, predvsem v Grčiji, precej zmanjšala tekoča računa, ki sta se v prejšnjih letih znatno okrepila.

Primanjkljaji na tekočih računih držav z večjimi čezmejnimi turističnimi sektorji naj bi se v letih 2021 in 2022 počasi izboljševali, medtem ko se pričakuje, da se bodo največji presežki večinoma, čeprav ne vedno, rahlo zmanjšali (graf 2.2.2). V prihodnje se pričakuje postopno okrevanje na področju mednarodnih potovanj, ki pa bi lahko bilo neenakomerno in v obdobju, ki ga zajema napoved, še vedno nedokončno (glej okvir 1 o turizmu). Podprlo bo izboljšanje tekočih računov držav, ki so močno odvisne od izvoza turističnih storitev, zlasti Hrvaške, Cipra in Grčije. Vendar se pričakuje, da se bo velik primanjkljaj Cipra na tekočem računu izboljševal le počasi. Stanje na tekočem računu Romunije naj bi se po napovedih še poslabšalo. Nasprotno naj bi nestanovitni tekoči račun Irske v obdobju, ki ga zajema napoved, zabeležil velike presežke. Po napovedih naj bi se veliki presežki Danske, Nemčije in Slovenije zmanjšali, čeprav v primeru Nemčije zelo malo, medtem ko naj bi se presežek Nizozemske do leta 2022 ponovno povečal in skoraj dosegel raven iz leta 2019.

Z vidika varčevanja in naložb se v večini držav članic ne pričakuje, da bi se prispevek različnih sektorjev k zunanjim položajem bistveno spremenil. Medtem ko naj bi zasebni sektorji večinoma ostali neto posojilodajalci, naj bi vlade v letu 2021 ostale neto posojilojemalke (graf 2.2.3 d). Po napovedih naj bi se v zasebnih sektorjih neto stanja posojil družb v večini držav članic povečala, neto stanja posojil gospodinjstev pa nekoliko zmanjšala. V povprečju naj bi se neto izposojanje sektorja država rahlo zmanjšalo. V javnem sektorju bodo neto stanja posojil držav članic z visokim presežkom na tekočem računu vplivala na njihov zunanji položaj.

V letu 2020 se je neto stanje mednarodnih naložb poslabšalo v večini velikih neto dolžnic, medtem ko se je večinoma izboljšalo pri tistih z velikimi pozitivnimi stanji. Po povečanju neto stanja mednarodnih naložb leta 2019 v vseh državah EU, razen v štirih, so bile v letu 2020 precejšnje razlike med posameznimi državami glede na razvoj neto stanja mednarodnih naložb, pri čemer se je to stanje v skoraj polovici držav članic zmanjšalo. Leta 2020 je bilo neto stanje mednarodnih naložb v desetih državah EU pod pragom iz preglednice v višini –35 % BDP, tj. v eni manj kot leta 2019. V vseh teh primerih se pričakuje, da bodo njihova stanja za leto 2021 ostala nižja od neto stanja mednarodnih naložb, na katerega kažejo temelji, za šest držav pa se predvideva, da bo njihovo neto stanje mednarodnih naložb na ravneh pod previdnostnimi pragovi (graf 2.2.4)( 16 ). Velika negativna neto stanja mednarodnih naložb naj bi se večinoma izboljšala. Srednjeročno se pričakuje, da bodo tri države članice z neto stanji mednarodnih naložb, ki so bila leta 2020 nižja od –35 %, ta stanja presegla. Predvideva se, da se bodo velika pozitivna neto stanja mednarodnih naložb še naprej povečevala ali ostala na splošno stabilna.

V državah članicah z največjimi negativnimi neto stanji mednarodnih naložb je v letu 2020 prišlo do največjih upadov, vendar se pričakuje, da bo okrevanje v večini primerov omogočilo izboljšanja. Neto stanja mednarodnih naložb za Ciper, Grčijo, Irsko in Portugalsko znašajo manj kot –100 % BDP in so pod njihovimi temeljnimi in previdnostnimi merili. Sledi jim Španija z neto stanjem mednarodnih naložb v višini približno –85 % BDP. Z izjemo Irske so se njihova stanja močno poslabšala, kar je v primeru Cipra in Grčije znašalo približno 20 odstotnih točk BDP. Glavni dejavniki so bili zmanjšanje nominalnega BDP, zlasti v Grčiji, in veliki primanjkljaji na tekočem računu, zlasti na Cipru. Na Irskem in Cipru ravni neto stanja mednarodnih naložb v veliki meri odražajo čezmejne finančne odnose mednarodnih podjetij in subjektov za posebne namene. Za vseh teh pet držav so značilna razmeroma velika negativna neto stanja mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila (NENDI), tj. veliki deleži neto dolžniških obveznosti v njihovem zunanjem položaju( 17 ). Večina zunanjih obveznosti Grčije je sestavljena iz javnega dolga pod ugodnimi pogoji. Zunanja vzdržnost nekaterih držav članic z velikimi negativnimi neto stanji mednarodnih naložb bo poleg prerazporeditev EU v okviru večletnega finančnega okvira podprta s prilivi nepovratnih sredstev v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, včasih znatnimi. Kljub temu trenutne projekcije kažejo, da bo neto stanje mednarodnih naložb Cipra celo srednjeročno stagniralo. Nasprotno bi se morala neto stanja mednarodnih naložb drugih držav z velikimi negativnimi neto stanji mednarodnih naložb postopno izboljšati do leta 2022 in v srednjeročnem obdobju na podlagi močne rasti BDP in izboljšanih tekočih računov, pri čemer se pričakuje izjemno hiter napredek v primeru Irske zaradi visokih napovedanih presežkov na tekočem računu.

V večini držav EU z zmerno negativnimi neto stanji mednarodnih naložb se stanja v letu 2020 niso bistveno spremenila, napovedi pa kažejo, da bo v večini od teh držav v prihodnje prišlo do izboljšanj. Za vse te države, tj. Hrvaško, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Slovaško, se pričakuje, da bodo njihova neto stanja mednarodnih naložb v letu 2021 pod temeljnimi merili, vendar se samo za neto stanji mednarodnih naložb slednjih dveh držav članic napovedujejo ravni pod previdnostnim pragom. Za neto stanja mednarodnih naložb vseh teh držav članic ter drugih držav Srednje in Vzhodne Evrope in baltskih držav so značilne velike vhodne neposredne tuje investicije in neto stanja mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila, ki so veliko ugodnejša od njihovih neto stanj mednarodnih naložb. Poleg tega so te države razmeroma velike prejemnice prerazporeditev EU v okviru večletnega finančnega okvira, kar pomeni nezanemarljivo podporo za njihove zunanje položaje. Nepovratna sredstva iz mehanizma za okrevanje in odpornost, ki dopolnjujejo prerazporeditve večletnega finančnega okvira, dodatno podpirajo povečanja neto stanja mednarodnih naložb večine teh držav. Na splošno napovedi kažejo na izboljšanja neto stanj mednarodnih naložb teh držav v prihodnosti, z izjemo Romunije, katere stanje naj bi se rahlo poslabšalo (graf 2.2.4).

Tudi znotraj skupine držav članic z velikimi pozitivnimi neto stanji mednarodnih naložb je v letu 2020 prihajalo do razlik. Neto stanja mednarodnih naložb Nizozemske, Nemčije, Malte in Belgije so se še povečala, v prvih dveh državah zahvaljujoč nadaljnjim precejšnjim presežkom na tekočih računih, v vseh štirih primerih pa je k temu prispeval padec nominalnega BDP. Zlasti Nizozemska, pa tudi Malta, sta zabeležili tudi močne pozitivne učinke vrednotenja. Nasprotno pa so negativne spremembe v vrednotenju omejile povečanje neto stanja mednarodnih naložb v Nemčiji. Veliko pozitivno neto stanje mednarodnih naložb Danske in Luksemburga se je v razmerah negativnih sprememb v vrednotenju zmanjšalo kljub velikim presežkom na tekočih računih v zadnjih dveh državah.

Pogoji zunanjega financiranja se lahko v prihodnje zaostrijo, kar bi lahko imelo posledice za nekatere države zunaj euroobmočja. Na začetku krize zaradi COVID-19 so se napetosti na svetovnih finančnih trgih občutile v več državah zunaj euroobmočja. Takrat so bile valute nekaterih držav članic zunaj euroobmočja, zlasti madžarski forint, pod pritiskom in njihova vrednost se je marca in aprila 2020 zmanjšala, vendar je nato prišlo do okrevanja in stabilizacije že maja (graf 2.2.5), ko se je zaznavanje tveganj na svetovni ravni izboljšalo, kapitalski tokovi pa so se stabilizirali. Nekaterih obnovljenih volatilnosti kapitalskih tokov ali zaostrovanja pogojev zunanjega financiranja v prihodnje ni mogoče izključiti, deloma v pričakovanju zaostritve denarne politike v ZDA in drugih razvitih gospodarstvih. V tem okviru so države zunaj euroobmočja z napovedanimi velikimi neto stanji posojil manj izpostavljene tveganjem za zunanje (re)financiranje, če bi se ta ponovno pojavila, podobno kot države članice s precejšnjimi deviznimi rezervami. V tem okviru imajo pomembno vlogo tudi potrebe po zunanjem financiranju, tako v zasebnem sektorju kot v sektorju država (glej oddelek 2.4 o sektorju država).

2.2.2Konkurenčnost

Stroški dela na enoto so se v EU zvišali zaradi izrazitega začasnega zmanjšanja nominalne produktivnosti dela v času krize zaradi COVID-19. Preglednica prikazuje rast stroškov dela na enoto na podlagi kumulativne rasti v treh letih do leta 2020, ki sicer v 18 državah članicah presega prag, medtem ko je bil pred enim letom ta prag presežen v osmih državah. Pred letom 2020 so v nekaterih državah, vključno z Bolgarijo, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Luksemburgom, Madžarsko, Malto, Romunijo in Slovaško, obstajali znaki potencialnih pritiskov pregrevanja. Samo v letu 2020 se je rast stroškov dela na enoto pospešila v 22 državah članicah. Vendar naj bi se ta izjemna rast stroškov dela na enoto v številnih državah v letih 2021 in 2022 deloma obrnila v okolju splošno povečane volatilnosti stroškov dela na enoto.

Zaradi posledic pandemije COVID-19 in strukturnih trenj, ki se pojavljajo pri okrevanju, je spremembe v stroškovni konkurenčnosti težko oceniti. Hitra pospešitev rasti stroškov dela na enoto v letu 2020 in njen pričakovani delni preobrat v večini držav v letih 2021 in 2022 je rezultat statističnega učinka zaradi obsežnega kopičenja delovne sile in posledičnega upada nominalne produktivnosti na prebivalca (graf 2.2.6). Razlog za to je bila državna podpora shemam za ohranjanje delovnih mest, predvsem v obliki začasno razširjenih shem skrajšanega delovnega časa, ki so bile bolj naklonjene zmanjšanju števila opravljenih ur kot pa vplivanju na stopnje zaposlenosti. Kombinacija razpoložljivosti delovne sile na trgu dela in pomanjkanja strokovno usposobljene delovne sile kaže na volatilnost in negotovost glede gibanj stroškov dela na enoto v prihodnosti. Ta so povezana z vprašanji dobavne verige in trenji zaradi neenakomernega gospodarskega okrevanja, pa tudi s pospešeno digitalno preobrazbo in dolgoročnejšimi strukturnimi spremembami. Glede na to, da je v zadnjih letih v številnih državah prišlo do visoke rasti stroškov dela na enoto, izgube stroškovne učinkovitosti še naprej pomenijo tveganje, ki ga je treba spremljati, zlasti zato, da bi razumeli, v kolikšni meri je mogoče izgube, zabeležene v letu 2020, med okrevanjem povrniti. Politike za spodbujanje konkurenčnosti in produktivnosti ostajajo zelo pomembne za trajnostno okrevanje po krizi zaradi COVID-19.

Produktivnost dela se je leta 2020 zmanjšala v skoraj vseh državah EU, vendar se pričakuje, da bo letos in naslednje leto okrevala (graf 2.2.6 c). Vložki dela so se med krizo zaradi COVID-19 zmanjšali predvsem zaradi skrajšanega delovnega časa, medtem ko se število zaposlenih skoraj ni spremenilo, kar so podprli vladni ukrepi, vključno z razširjenimi shemami skrajšanega delovnega časa, katerih uporaba se je med okrevanjem znatno zmanjšala. Posledično se je v večini držav produktivnost dela na podlagi števila zaposlenih zmanjšala bolj kot produktivnost dela na podlagi opravljenih ur. V letih 2021 in 2022, ko naj bi se začelo okrevanje in naj bi se obrnili učinki kopičenja delovne sile, se pričakuje poskok številčnih podatkov o produktivnosti. V letu 2022 naj bi bila produktivnost na osebo v vseh državah članicah, razen v Luksemburgu, na Malti, Portugalskem in v Španiji, višja od ustrezne ravni iz leta 2019.

Rast plač je bila v letu 2020 zmerna, vendar naj bi se v letih 2021 in 2022 povečala, včasih izrazito. Rast plač je bila v večini držav EU med krizo zaradi COVID-19 umirjena (graf 2.2.6 d). Sredstva za zaposlene na zaposlenega naj bi se v letih 2021 in 2022 v Bolgariji, na Češkem, v Italiji, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in na Slovaškem povečala po letni stopnji več kot 5 %. Za Belgijo, Estonijo in Irsko naj bi se zvišanja v povprečju gibala med 4 % in 5 %. V Bolgariji, na Češkem, v Estoniji, v Latviji, Litvi, na Madžarskem ter v Romuniji in na Slovaškem je bila vztrajno visoka rast plač in stroškov dela na enoto že pred pandemijo zaskrbljujoča in sproža vprašanja o stroškovni konkurenčnosti.

V celotnem euroobmočju bi morala gibanja stroškov dela na enoto spet podpirati zunanje ponovno uravnoteženje, ko bodo učinki produktivnosti odpravljeni. Rast stroškov dela na enoto je bila leta 2020 močnejša v nekaterih neto dolžnicah, kot so Grčija, Portugalska in Španija, saj so beležile hujše recesije in precejšnje kopičenje delovne sile. Do leta 2022 bo sprememba rasti stroškov dela na enoto spet bolj podpirala zunanje ponovno uravnoteženje, saj naj bi bila po napovedih nekoliko nižja v neto dolžnicah kot v neto upnicah (graf 2.2.7). Na bolj omejen učinek na ponovno uravnoteženje v primerjavi s časom pred pandemijo je vplival trajen učinek na produktivnost, ki bi ga bilo treba obravnavati, da bi odpravili obstoječe razlike. Nasprotno naj bi bila sredstva za zaposlene višja v neto upnicah kot v neto dolžnicah.

Nominalni efektivni devizni tečaji so se v večini držav v letu 2020 povečali. Največja povečanja vrednosti so bila zabeležena za Bolgarijo, Grčijo, Latvijo, Litvo in Švedsko. Samo Madžarska in v manjšem obsegu Češka in Poljska so zabeležile nominalne devalvacije. Povečanje nominalnih efektivnih deviznih tečajev odraža tudi povečanje vrednosti eura na začetku pandemije COVID-19 in s tem povezano umikanje k varnim naložbam. V letu 2021 so se do zdaj nominalni efektivni devizni tečaji v večini držav EU povečali, čeprav v večini primerov bolj zmerno kot leta 2020.

Realni efektivni devizni tečaji na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin so se leta 2020 v večini držav članic zmerno povečali, kar deloma odraža nominalna povečanja. Edini državi, v katerih je prišlo do depreciacije realnega efektivnega deviznega tečaja na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin, sta bili Hrvaška in Madžarska. Največja povečanja vrednosti so bila zabeležena v Bolgariji, Litvi in na Švedskem. To zmerno povečanje vrednosti sledi depreciaciji, do katere je prišlo v letu 2019 v večini držav članic. V prihodnje realni efektivni devizni tečaj na podlagi deflatorja BDP, za katerega so na voljo napovedi za leto 2021, kaže, da se bodo po pričakovanjih realni devizni tečaji zmerno povečali, vendar z opaznimi povečanji vrednosti le v Bolgariji, na Češkem, v Litvi in na Švedskem (graf 2.2.8 b).

Gibanja realnega efektivnega deviznega tečaja spodbujajo zunanje ponovno uravnoteženje, vendar le v omejenem obsegu. V nekaterih neto upnicah, vključno z Dansko, Nemčijo, Nizozemsko in Malto, je prišlo leta 2020 do povečanja realnega efektivnega deviznega tečaja nekoliko nad povprečjem EU. Nekatere velike neto dolžnice ali države, ki jih je recesija zaradi COVID-19 bolj prizadela, kot so Ciper, Hrvaška, Grčija, Italija, Portugalska ali Španija, so zabeležile določeno povečanje konkurenčnosti v primerjavi s temi neto upnicami zahvaljujoč nižji inflaciji, kot kažejo zmernejša gibanja realnih efektivnih deviznih tečajev (graf 2.2.8). Zdi se, da se ta trend nadaljuje tudi v letu 2021, kar kaže, da gibanje realnega efektivnega deviznega tečaja kratkoročno še naprej zmerno podpira zunanje ponovno uravnoteženje.

Deleži na izvoznih trgih so v letu 2020 močno nihali, tri države članice pa so zabeležile izgube nad pragom iz preglednice. Na podlagi skupne spremembe v petih letih so Francija, Grčija in Španija zabeležile precejšnje izgube deležev na izvoznih trgih, ki so presegale prag. V nasprotju s tem so številne države zabeležile precejšnja povečanja, in sicer v primeru Irske, Litve in Poljske za več kot 30 odstotkov. Deleži na izvoznih trgih so v letu 2020 močno nihali. Države EU so samo leta 2020 v povprečju pridobile določene deleže na izvoznih trgih, vendar med državami obstajajo velike razlike.

Nekatere države s precejšnjimi izgubami deležev na izvoznih trgih v letu 2020 bodo po pričakovanjih v bližnji prihodnosti nadomestile le del teh izgub. Strm padec storitvene bilance v kontekstu krize zaradi COVID-19 se je ustavil v Avstriji in Estoniji, v zadnjih četrtletjih pa še v Bolgariji, na Cipru, v Grčiji, na Hrvaškem, v Italiji, na Madžarskem, Malti, Portugalskem in v Španiji. Storitvena trgovinska bilanca Nemčije ostaja rahlo v presežku, potem ko se je od začetka leta 2020 močno izboljšala. Trgovinska bilanca blaga se je od leta 2019 razvijala ugodneje v več državah in delno izravnala upad v storitveni trgovinski bilanci. Pričakuje se, da se bodo deleži na izvoznih trgih v letih 2021 in 2022 zlasti močno povečali v Grčiji, na Hrvaškem in v Španiji, saj bo prišlo do okrevanja na področju čezmejnih potovanj, vendar v vseh primerih to okrevanje ne bo zadostovalo za povrnitev vseh izgub iz leta 2020. Na splošno naj bi se v obdobju 2020–2022 deleži na izvoznih trgih najbolj povečali v Estoniji, na Irskem, v Litvi, Luksemburgu in na Poljskem, v Franciji, Grčiji, na Portugalskem in v Španiji pa zmanjšali.

Gibanja deležev na izvoznih trgih lahko prispevajo k določenemu zunanjemu ponovnemu uravnoteženju v prihodnosti. Pričakuje se, da bodo države z velikimi presežki na tekočem računu, vključno z Dansko, Nemčijo in Nizozemsko, v obdobju 2020–2022 izgubile deleže na izvoznih trgih. Podatki za drugo četrtletje leta 2021 še naprej kažejo na presežke storitvene bilance v odstotkih BDP, pri čemer se krepita trgovinski bilanci blaga v Nemčiji in na Nizozemskem. Kljub temu bodo te države z okrevanjem turističnih tokov verjetno izgubile del povečanja deležev na izvoznih trgih na področju storitev iz obdobja krize zaradi COVID-19.

2.3    Zasebni dolg in trgi stanovanjskih nepremičnin

2.3.1Zasebni dolg

Deleži dolga zasebnega sektorja so se s krizo zaradi COVID-19 izrazito povečali, vendar naj bi se v večini držav v letu 2021 spet začeli zmanjševati. Leta 2020 se je delež dolga zasebnega sektorja v BDP povečal v vseh državah EU, razen na Danskem, Irskem in v Litvi (graf 2.3.1), kar je prekinilo razdolževanje, ki je potekalo v številnih državah. Povečanje leta 2020 je bilo predvsem posledica zmanjšanja BDP, vendar se je v večini držav povečalo tudi zadolževanje, zlasti pri podjetjih. Poroštva za kredite in moratoriji na odplačevanje dolga so bili pomembni ukrepi politike za odpravo pomanjkanja likvidnosti na začetku krize zaradi COVID-19, vendar so prispevali tudi k povečanju dolga. Delež dolga zasebnega sektorja v BDP je v 12 državah članicah (Belgija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Španija in Švedska) presegel prag iz preglednice v višini 133 % BDP; eno leto prej je bilo takih 10 držav, saj sta bili Španija in Malta pod pragom (graf 2.3.1). V drugih državah članicah, ki so ostale pod pragom, je prišlo do izrazitega povečanja. Skupna stanja zasebnih dolgov se zdijo visoka v primerjavi z referenčnimi merili, ki upoštevajo gospodarske temelje v posameznih državah, in pragovi, ki upoštevajo previdnostne pomisleke( 18 ). To velja za Belgijo, Ciper, Dansko, Francijo, Grčijo, Irsko, Luksemburg, Malto, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo in Švedsko.

Na splošno so se zaradi krize zaradi COVID-19 povečala tveganja, povezana z ravnmi zasebnega dolga. Z okrevanjem gospodarstva naj bi se delež zasebnega dolga v BDP v EU leta 2021 začel zmanjševati (graf 2.3.1). Kljub temu se pričakuje, da bo v večini držav EU ostal nad ravnmi iz leta 2019. S postopnim odpravljanjem podpornih ukrepov države bi bila lahko ogrožena sposobnost podjetij in gospodinjstev, da izpolnijo svoje obveznosti odplačevanja, zlasti sektorji, ki jih je kriza zaradi COVID-19 močneje prizadela in v katerih so bile bilance stanja že pred krizo šibkejše, zaradi česar bi se lahko poslabšala kakovost dolga. Poleg tega je naraščanje zadolženosti podjetij, gospodinjstev, držav in bank privedlo tudi do večje medsebojne povezanosti med sektorji, kar bi lahko pospešilo prenos šokov med sektorji. Motnje v globalnih vrednostnih verigah in trenja zaradi neenakomernega gospodarskega okrevanja ob pospešeni digitalni preobrazbi predstavljajo tveganja in povzročajo strukturne spremembe ter osip podjetij in delovnih mest.

2.3.1.1Dolg nefinančnih družb

Zadolženost podjetij se je leta 2020 v večini držav EU povečala, včasih močno. V letu 2020 se je delež dolga podjetij v BDP povečal v 19 državah, zlasti zaradi močnega upada BDP. Vendar so k povečanju prispevali tudi neto kreditni tokovi podjetij glede na izrazito izgubo prihodkov in zaznano pomanjkanje likvidnosti v letu 2020, kar je prav tako prispevalo k močnemu povečanju imetij vlog podjetij. Delež dolga nefinančnih družb v BDP se je zlasti močno povečal v več državah z že tako visoko ravnjo dolga podjetij ali velikim turističnim sektorjem, ki ga je recesija močno prizadela (graf 2.3.3 a). Med temi državami so Ciper, Francija, Grčija, Italija, Malta, Portugalska in Španija. Zelo visoke ravni dolga podjetij so še vedno prisotne tudi v Belgiji, na Irskem, v Luksemburgu in na Nizozemskem, čeprav se ranljivosti delno ublažijo z znatnim deležem posojil za neposredne tuje naložbe in čezmejnim izposojanjem znotraj podjetij.

Delež dolga nefinančnih družb v BDP je v številnih državah članicah še vedno visok, deleži dolga pa so presegali ravni, na katere so v letu 2020 kazali gospodarski temelji in previdnostni pragovi v 14 državah. To so Belgija, Ciper, Danska, Francija, Grčija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska ter v manjši meri Avstrija in Italija (graf 2.3.2). V večini držav je dolg nefinančnih družb glede na precejšnje razdolževanje v zadnjih letih pod prejšnjo najvišjo vrednostjo, vendar je pandemija del tega napredka izničila. V nekaterih državah, kot so Avstrija, Belgija, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Grčija, Italija, Luksemburg, Poljska, Slovaška in Švedska, je dolg podjetij na najvišji ravni od sredine 90. let prejšnjega stoletja ali zelo blizu tej ravni.

V prihodnje bo visoka nominalna rast BDP v letu 2021 in pozneje samodejno znižala delež dolga v BDP, vendar bodo začetne ravni dolga višje. Zaradi močnega okrevanja BDP se bo delež dolga podjetij v BDP v letu 2021 verjetno zmanjšal – v nekaterih primerih znatno – v vseh državah EU, razen v Grčiji, na Madžarskem in na Švedskem (graf 2.3.3 b). Kreditni tokovi naj bi v več kot polovici držav članic presegli raven pred pandemijo. Visoka nominalna rast BDP bo v letu 2021 in pozneje samodejno zmanjšala delež dolga v BDP. Izredni ukrepi, uvedeni leta 2020, bodo postopno odpravljeni in bodo privedli do obsežnejšega odplačevanja dolga. Poleg tega lahko nefinančne družbe ob zmanjševanju negotovosti in kot alternativa novemu zadolževanju zmanjšajo znatne likvidnostne rezerve, ki so jih oblikovale leta 2020, kar lahko pripomore tudi k razdolževanju.

Na splošno imajo kreditni tokovi nefinančnim družbam od začetka krize zaradi COVID-19 značilne vzorce, ki odražajo različne faze pandemije (graf 2.3.3 b)( 19 ). Bančna posojila nefinančnim družbam so se leta 2020 povečala v več kot dveh tretjinah držav članic, tudi v več državah članicah z visokim dolgom nefinančnih družb, kot so Danska, Francija, Grčija, Italija, Malta, Nizozemska, Portugalska, Španija in Švedska. Do tega je prišlo v razmerah, ko so državna poroštva za kredite prispevala k ohranjanju kreditnih tokov, nominalni dolgovi pa so bili zaradi moratorijev na odplačevanje dolga višji, kot bi bili sicer. Vendar je rast kreditov nefinančnim družbam v zadnjem času v nekaterih velikih državah članicah očitno izgubila zagon, saj je v večini primerov do začetka leta 2021 dosegla stopnjo rasti pod ravnjo pred pandemijo, kar je v nasprotju z rastjo v manjših državah članicah (graf 2.3.4 b). Če se povpraševanje nefinančnih družb po kreditih zmanjša, ker družbe uporabljajo akumulirane likvidnostne rezerve, se lahko kreditni tokovi sčasoma povečajo. Vendar bi bilo lahko splošno zmanjšanje kreditov tudi znak manjšega povpraševanja po kreditih ali ponudbe kreditov, kar bi lahko kazalo na nizko prihodnjo naložbeno dejavnost.

Poroštva za kredite in moratoriji na odplačevanje dolga so nefinančnim družbam pomagali preživeti pandemijo, vendar se lahko v prihodnje še vedno pojavijo večje težave pri odplačevanju dolgov. Poroštva za kredite in moratoriji na odplačevanje dolga so bili pomembni ukrepi politike za odpravo pomanjkanja likvidnosti na začetku krize zaradi COVID-19, vendar so prispevali tudi k povečanju dolga. V nekaterih primerih so neuspešna in tehnično nesolventna podjetja lahko ostala na trgu ter odložila svoje plačilne obveznosti in likvidacijo, do katere bi sicer prišlo. Odlog odplačevanja dolga, ki je bil z moratoriji omogočen nefinančnim družbam po vsej EU, bodisi kot državni ukrep bodisi kot prostovoljna pobuda posojilodajalcev, je pomenil avtomatično povečanje ravni dolga. Postopna odprava moratorijev na odplačevanje v letu 2021 bi lahko razkrila težave pri odplačevanju dolgov v nekaterih delih podjetniškega sektorja. Kriza zaradi COVID-19 doslej ni povzročila povečanja insolventnosti podjetij, vendar do tega lahko pride ob vračanju v normalne razmere, zaradi česar bi lahko nastala tveganja za finančni sektor.

Visoke stopnje dolga podjetij in nizka dobičkonosnost v nekaterih sektorjih bi lahko v prihodnje zmanjšale možnosti za naložbe in odplačilo dolgov. Dobičkonosnost podjetij se je leta 2020 v večini držav članic poslabšala (graf 2.3.4 a). Čeprav se je dobičkonosnost podjetij v prvih mesecih leta 2021 povečala v skoraj vseh državah članicah, ostajajo ranljivosti v storitvenih sektorjih, ki jih je pandemija bolj prizadela. Trajna dinamika inflacije bi lahko za nekatera podjetja povzročila tudi zniževanje stopenj dobička in težave pri odplačevanju dolgov, če bi se stroški povečali bolj kot prihodki, pri čemer so nedavna gibanja cen energentov dejavnik tveganja. Naložbe v opremo so se od konca leta 2019 zmanjšale v vseh državah članicah razen na Cipru. Zmanjšanje je bilo močno v več državah z velikimi dolgovi podjetij, vključno z Irsko, Luksemburgom, Nizozemsko in Belgijo, ter v nekaterih državah z velikim turističnim sektorjem, kot so Italija, Malta, Portugalska in Španija. Visoke ravni dolga podjetij so dejavnik tveganja za prihodnje zasebne naložbe, zlasti glede na dodatne potrebe po podpori zeleni in digitalni preobrazbi. Ob napredovanju okrevanja se pojavljajo znaki, da lahko večje motnje v dobavni verigi v prihodnje privedejo do strukturnih sprememb. Te so razvidne iz kombinacije tesnosti trga dela in razpoložljivosti delovne sile na njem ter vztrajnega neskladja v znanju in spretnostih.

2.3.1.2Zadolženost gospodinjstev

Zadolženost gospodinjstev se je s pandemijo povečala v skoraj vseh državah EU. Gospodinjstva v večini držav EU so se v obdobju pred pandemijo razdolževala, vendar je bila raven zadolženosti še vedno visoka (graf 2.3.5). Zaradi pandemije se je razdolževanje gospodinjstev prekinilo ali pa se je zadolženost gospodinjstev še povečala v državah, v katerih se je zadolženost že pred tem povečevala (graf 2.3.6). Povečanje deleža dolga gospodinjstev v BDP v letu 2020 je bilo v večini primerov posledica velikega zmanjšanja BDP (graf 2.3.7). Ta učinek se bo leta 2021 vsaj delno obrnil, ko bodo gospodarstva začela okrevati. V številnih državah bo dinamična rast kreditov, zlasti hipotekarnega dolga, verjetno prispevala k trajnejšemu povečanju deleža dolga zaradi velike aktivnosti na nepremičninskem trgu in pospešitve cen stanovanjskih nepremičnin (graf 2.3.7 b). Na splošno bo več držav, zlasti tiste z deležem dolga gospodinjstev v BDP, ki je bil pred pandemijo višji od referenčnih meril za posamezne države, še naprej izkazovale visoko zadolženost gospodinjstev.

Leta 2020 je zadolženost gospodinjstev v osmih državah presegala ravni, na katere so kazali gospodarski temelji in previdnostni pragovi. Tako kot leta 2019 so to Danska, Finska, Francija, Grčija, Nizozemska, Portugalska, Španija in Švedska (graf 2.3.5). Zadolženost gospodinjstev v Belgiji in na Cipru še naprej presega previdnostne ravni, čeprav je blizu temu, kar je mogoče pojasniti s temelji, medtem ko je zadolženost gospodinjstev na Hrvaškem in Slovaškem precej nad temeljnimi merili, čeprav je še vedno pod previdnostnimi ravnmi. V nekaterih državah se zdijo deleži dolga precej višji, če se izračunajo kot delež bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev. To velja za Irsko, Luksemburg in Malto, kjer naj bi zadolženost gospodinjstev presegla 100 % bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev( 20 ).

Na neto kreditne tokove gospodinjstvom je pandemija vplivala manj kot na neto kreditne tokove podjetij. Moratoriji na odplačevanje dolga in manjša odplačila so v letu 2020 pomagali ohraniti neto kreditne tokove gospodinjstvom z nekaj razlikami med državami članicami. V Luksemburgu in na Švedskem, kjer je zadolženost gospodinjstev relativno visoka (v Luksemburgu glede na bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev), so neto kreditni tokovi gospodinjstvom v letu 2020 dosegli približno 4–5 % BDP. V drugih državah z razmeroma visoko zadolženostjo gospodinjstev, vključno z Belgijo, Finsko in Francijo, so bili neto tokovi bolj omejeni in so se gibali med 2 % in 3 % BDP. Isto velja za Slovaško, kjer zadolženost gospodinjstev ostaja pod previdnostnim merilom, vendar več let presega raven, na katero kažejo temelji, in za Malto, kjer se zadolženost gospodinjstev prav tako povečuje in je blizu previdnostnemu merilu.

Na splošno so se bančna posojila gospodinjstvom po mesecih intenzivne pandemije ponovno začela gibati v skladu s prejšnjim trendom. Zaradi pandemije se je začasno zmanjšal neto tok bančnih posojil (graf 2.3.8 a). To je bilo najbolj izrazito v Franciji in Španiji (med velikimi državami euroobmočja) in je na splošno ustrezalo zmanjšanju neto toka potrošniških posojil (graf 2.3.8 b). Ti vzorci so bili lahko povezani z omejitvami mobilnosti, zaradi katerih so bile priložnosti za potrošnjo omejene. V nasprotju s tem je bilo hipotekarno kreditiranje razmeroma stabilno, nato pa se je proti koncu leta 2020 pospešilo.

Zadolževanje gospodinjstev je postalo v letu 2021 bolj dinamično. Neto kreditni tokovi gospodinjstvom naj bi bili letos v številnih državah večji. Napovedi sprememb zadolženosti in neto kreditnih tokov, ki temeljijo na mesečnih podatkih ECB o bančnih posojilih (glej Prilogo 1), kažejo na povečanje transakcij v večini držav. Najopaznejša povečanja so v Luksemburgu, na Malti in na Švedskem, ki beležijo povečanja za več kot 4 % BDP, sledijo pa Belgija, Francija in Slovaška (graf 2.3.7 b). Na Finskem, ki je med državami z višjo zadolženostjo gospodinjstev, naj bi kreditni tokovi gospodinjstvom v letu 2021 ostali blizu 2 % BDP.

Čeprav so gospodinjstva povečala svoje prihranke, bi se še vedno lahko uresničila tveganja glede njihove sposobnosti servisiranja dolga. Stopnja varčevanja gospodinjstev se je leta 2020 povečala zaradi prisilnega varčevanja med zaporo ali iz previdnostnih razlogov. Tudi v letu 2021 naj bi bila skupna stopnja varčevanja gospodinjstev nad ravnjo iz leta 2019. Stopnje varčevanja gospodinjstev ostajajo razmeroma nizke na Cipru in v Grčiji. Tudi Danska ima precej nižjo stopnjo varčevanja kot druge države z visoko zadolženostjo v smislu bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev (graf 2.3.9 a). V letu 2020 in na začetku leta 2021 so gospodinjstva nakopičila finančna sredstva, zlasti vloge, zaradi česar so se finančni položaji okrepili. Tveganja glede odplačevanja dolga, povezana s povečanjem brezposelnosti, ki bi negativno vplivala na dohodek gospodinjstev, ostajajo omejena (graf 2.3.9 b). Čeprav se gospodinjstva trenutno soočajo z zelo nizkimi stroški obresti, bi lahko sprememba naravnanosti denarne politike vplivala na njihovo sposobnost servisiranja dolga, zlasti tam, kjer prevladujejo pogodbe s spremenljivo obrestno mero( 21 ).

2.3.2Stanovanjske nepremičnine

Leta 2020 so se realne cene stanovanjskih nepremičnin v 10 državah članicah zvišale nad 6-odstotni prag iz preglednice. Te države so Avstrija, Hrvaška, Estonija, Nemčija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska in Slovaška (graf 2.3.10 b), tj. dve državi pred več kot enim letom. V primeru Hrvaške, Luksemburga, Poljske in Slovaške je to drugo leto zapored, da so se cene stanovanjskih nepremičnin zvišale nad ta prag, medtem ko Portugalska od leta 2016 vsako leto beleži povečanje za več kot 6 %.

Leta 2021 so cene stanovanjskih nepremičnin v večini držav članic še naprej močno rasle. Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin se je v prvi polovici tega leta še pospešila, pri čemer so se v 14 državah EU medletno povečevale za več kot 6 % (graf 2.3.10 b). Na Češkem, Danskem, v Estoniji, Latviji in Luksemburgu je medletna realna rast presegla 10 %. V prvih dveh četrtletjih leta 2021 so se realne cene stanovanjskih nepremičnin na Cipru in v manjšem obsegu v Romuniji znižale, na Irskem in v Italiji pa v glavnem ostale enake.

Rast cen stanovanjskih nepremičnin je posledica različnih dejavnikov, ki spodbujajo povpraševanje in omejujejo ponudbo. Omejitve ponudbe so bile prisotne pred pandemijo in medtem, ko so se med zaporo začasno zaostrile, je pričakovati, da se bodo v prihodnjih letih nadaljevale. Pandemija je morda povzročila nekatere strukturne spremembe v povpraševanju po stanovanjskih nepremičninah, saj lahko prehod na delo na daljavo spremeni geografske preference. Na nekaterih lokacijah bi bilo lahko zaradi tega povpraševanje večje od ponudbe. Finančni pogoji so prilagodljivi in na splošno bodo verjetno še naprej podpirali povečano povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah. Glede na to, da se dohodki gospodinjstev z okrevanjem povečujejo, se zdi verjetno, da se bodo cene stanovanjskih nepremičnin še naprej povečevale.

Nedavna rast cen stanovanjskih nepremičnin krepi stalni trend naraščanja cen stanovanjskih nepremičnin, ki je od leta 2013 prisoten v celotni EU. Realne cene stanovanjskih nepremičnin so se zvišale v vseh državah članicah, razen v Italiji. Največja povečanja (v padajočem vrstnem redu) so bila zabeležena na Madžarskem, v Luksemburgu, na Irskem, Portugalskem, Češkem, v Estoniji in Litvi (graf 2.3.10 a). Leta 2020 je bila edina država EU, kjer se ta trend ni nadaljeval, Irska, ki je imela v letih 2019 in 2020 na splošno stabilne cene.

Zdi se, da so cene stanovanjskih nepremičnin v večini držav EU precenjene. Primerjava indeksov cen stanovanjskih nepremičnin z referenčnimi merili, ki upoštevajo učinek temeljnih gibal cen, kot so dohodek in demografsko stanje, kaže na splošno razširjenost precenjenosti( 22 ). To zlasti velja za Avstrijo, Belgijo, Češko, Dansko, Francijo, Nemčijo, Madžarsko, Luksemburg, Nizozemsko, Portugalsko, Slovaško in Švedsko, ki imajo vse velike vrzeli (graf 2.3.11 a). Merila cenovne dostopnosti, ki temeljijo na številu let povprečnega dohodka, potrebnega za nakup stanovanjske nepremičnine v velikosti 100 kvadratnih metrov( 23 ), kažejo na močno precenjenost na Malti, Irskem in Hrvaškem, medtem ko je v 11 drugih državah članicah za nakup take stanovanjske nepremičnine potrebnih več kot deset let dohodka. Te države so Avstrija, Ciper, Estonija, Francija, Grčija, Madžarska, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija in Švedska (graf 2.3.11 b).

V več primerih se znaki morebitne precenjenosti stanovanjskih nepremičnin kombinirajo z visoko zadolženostjo gospodinjstev ali pospeševanjem hipotekarnega kreditiranja. Luksemburg združuje visoke in močno rastoče cene stanovanjskih nepremičnin z zelo visokimi ravnmi zadolženosti gospodinjstev. Avstrija, Belgija, Danska, Francija, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Švedska kažejo znake potencialno precenjenih cen stanovanjskih nepremičnin z znatno – v primeru Danske zelo visoko – zadolženostjo gospodinjstev. Na Slovaškem se znaki potencialne precenjenosti cen stanovanjskih nepremičnin pojavljajo skupaj z največjim povečanjem zadolženosti gospodinjstev v zadnjih letih, čeprav se je pričela na nizki ravni. 

Tveganje znatnih prilagoditev cen stanovanjskih nepremičnin navzdol zmanjšuje prisotnost omejitev na strani ponudbe, vendar gospodarski pomisleki ostajajo. V številnih državah članicah so bili uvedeni makrobonitetni ukrepi, ki so prispevali k zmanjšanju tveganj za splošno finančno stabilnost, povezano s trgom stanovanjskih nepremičnin( 24 ). Manj dinamična ponudba stanovanjskih nepremičnin je prispevala k zvišanju cen, vendar tudi manjša gradbena dejavnost zmanjšuje neposredni gospodarski učinek popravka cen stanovanjskih nepremičnin.

Cenovna dostopnost stanovanjskih nepremičnin se je poslabšala. Ker cene stanovanjskih nepremičnin rastejo hitreje kot dohodki gospodinjstev, se je cenovna dostopnost stanovanj poslabšala. Rasti cen stanovanjskih nepremičnin na splošno ne sledi pospeševanje zadolženosti gospodinjstev, vendar bi do tega lahko prišlo v prihodnje, ko bodo stanovanjske nepremičnine postale dražje. Rast cen stanovanjskih nepremičnin je v letu 2020 presegla rast dohodkov v vseh državah EU, razen v Latviji, na Cipru in na Irskem. V Luksemburgu, Nemčiji, na Danskem in v Bolgariji več kot 10 % prebivalstva porabi vsaj 40 % svojega razpoložljivega dohodka za stanovanjske stroške, v Grčiji pa velja to za več kot 36 % prebivalstva (graf 2.3.11 b). Poleg očitnih socialnih učinkov ima lahko to tudi pomembne makroekonomske posledice, predvsem zaradi neustreznega razporejanja sredstev. Zaradi visokih cen stanovanjskih nepremičnin se lahko zmanjša skupna zasebna potrošnja in poveča neto trgovinska bilanca, če so kupci stanovanjskih nepremičnin bolj nagnjeni k potrošnji od povprečja. Če visoke cene spremlja zadolževanje, lahko to privede do preusmerjanja kreditov od naložb, ki povečujejo produktivnost. Nenazadnje lahko pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanjskih nepremičnin negativno vpliva na mobilnost delovne sile in posledično na konkurenčnost.

Na trg poslovnih nepremičnin je močno vplival šok zaradi COVID-19 ob velikem upadu transakcij in popravkih cen. Gibanje cen poslovnih nepremičnin se je od izbruha COVID-19 ločilo od gibanja cen stanovanjskih nepremičnin. Transakcije na področju poslovnih nepremičnin so se znatno zmanjšale, v segmentu maloprodaje pa je prišlo do večjega popravka cen. Čeprav nepopolni podatki o poslovnih nepremičninah ne omogočajo zanesljive ocene tveganj in ranljivosti, ankete med vlagatelji kažejo, da se razpoloženje na trgu še vedno slabša( 25 ). To lahko predstavlja tveganje za nekatere banke, saj se poslovne nepremičnine običajno uporabljajo kot kolateralno poroštvo za posojila nefinančnim družbam, zlasti pa za nepremičninske sklade, ki so glavni neposredni imetniki poslovnih nepremičnin.

2.4    Sektor država

Kriza zaradi COVID-19 in ukrepi, ki so jih sprejele države za njeno ublažitev, so močno vplivali na javni dolg, ki se je leta 2020 povečal v vseh državah članicah. Leta 2020 je javni dolg presegel prag iz preglednice (60 % BDP) v 13 državah članicah (Avstrija, Belgija, Hrvaška, Ciper, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija), kar je dve več kot leta 2019, ko sta bili Finska in Nemčija pod pragom. Čeprav so – večinoma začasni – ukrepi, uvedeni leta 2020, neposredno pripomogli k rasti dolga, saj so povečali njegovo nominalno vrednost, so zmanjšali učinek recesije, ki jo je povzročila pandemija, na druge gospodarske sektorje.

Povečanje javnega dolga v letu 2020 je bilo najbolj izrazito v državah, ki jih je COVID-19 močno prizadel. Leta 2020 se je BDP Cipra, Grčije, Italije in Španije povečal za več kot 20 odstotnih točk. Do leta 2022 naj bi se BDP v primerjavi z ravnmi iz leta 2019 najbolj povečal v Belgiji, Grčiji, Španiji, Franciji, Italiji in na Malti. Od teh držav so Belgija, Francija, Grčija, Italija in Španija vstopile v pandemijo z visokimi ravnmi dolga, ki naj bi se po napovedih do leta 2022 stabilizirale.

Povečanje deleža javnega dolga v BDP med letoma 2019 in 2020 je bilo posledica povečanja nominalnega dolga in nenadnega padca BDP. V večini držav je bil največji prispevek posledica povečanja nominalnega dolga, kar vključuje učinek ukrepov politike, uvedenih za podporo drugim gospodarskim sektorjem. Vendar je v primeru Grčije in Italije več kot polovica povečanja deleža dolga izhajala iz učinka imenovalca, ki je večji za višje začetne ravni dolga in tam, kjer je bila recesija močnejša (graf 2.4.1).

V obetih za leti 2021 in 2022 je predvidena splošna stabilizacija javnega dolga, čeprav naj bi se v nekaterih primerih še povečal. Pričakuje se, da bo do konca leta 2022 delež javnega dolga v BDP v približno polovici držav članic presegel ravni iz leta 2020 (graf 2.4.1 b). V več državah naj bi se javni dolg v letu 2021 še povečal zaradi še vedno velikega javnofinančnega primanjkljaja (grafa 2.4.2 in 2.4.3 b), pri čemer naj bi Malta in Slovaška po pričakovanjih presegli 60 % BDP. V letu 2022 naj bi se delež javnega dolga v BDP v večini držav zmanjševal, čeprav naj bi se po scenariju nespremenjene politike v Belgiji, na Češkem, v Estoniji, Latviji, na Malti in v Romuniji povečal.

Pogoji državnega financiranja so ugodni. Donosi državnih obveznic so ostali stabilni ali pa so se leta 2020 po zmernem porastu ob izbruhu pandemije celo nekoliko zmanjšali. Leta 2021 so se nekoliko povečali, hkrati pa kažejo na konvergenco, zlasti med državami euroobmočja. Donosi državnih obveznic na Poljskem, Češkem in Madžarskem so se nekoliko povečali, v Romuniji pa je bilo povečanje izrazitejše. Z ukrepi politike v podporo državnemu financiranju se je zmanjšala volatilnost. Denarna politika, ki so jo izvajale ECB in druge centralne banke v EU, je bila v tem pogledu ključna, spodbujevalna fiskalna naravnanost in ukrepi monetarne politike pa se vzajemno krepijo pri ohranjanju zaupanja in stabilnosti.

Bruto potrebe po financiranju so se v letu 2020 znatno povečale, vendar naj bi se v prihodnjih letih postopoma zmanjševale. Izbruh pandemije je povzročil opazno povečanje bruto potreb po financiranju v vseh državah članicah, v številnih primerih za več kot 10 % BDP (Avstrija, Ciper, Finska, Francija, Italija, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija in Španija). Največje bruto potrebe po financiranju v letu 2020, tj. okoli 30 % BDP, so bile sporočene za Italijo in Španijo (graf 2.4.3 a). Potrebe po financiranju naj bi se za večino držav članic začele zmanjševati leta 2021 ali 2022, kar je skladno z zmanjšanjem primanjkljaja v naslednjih letih (graf 2.4.3 b). Kljub temu naj bi bruto potrebe po financiranju v Franciji, Italiji in Španiji v letu 2022 presegle 20 % BDP.

Struktura javnega dolga bi lahko v nekaterih primerih povečala tveganja, vključno z Bolgarijo( 26 ), Hrvaško, Madžarsko in Romunijo, ki imajo najvišji delež dolga, denominiranega v tujih valutah( 27 ). Pri tem izstopajo zlasti pomembnost dolga v tuji valuti za države zunaj euroobmočja in večje potrebe po refinanciranju, povezane s strukturami, ki so nagnjene k nizki povprečni zapadlosti. Tudi manj razviti in likvidni trgi doma lahko v nekaterih primerih povečajo tveganja financiranja.

Obstajajo tudi nekateri olajševalni dejavniki za večja tveganja za vzdržnost javnih financ v primerjavi z obdobjem pred pandemijo. V naslednjem desetletju naj bi dolg ostal nad ravnjo pred pandemijo v približno tretjini držav članic( 28 ). Vendar se pričakuje, da bodo ugodne razlike med obrestno mero in rastjo BDP v prihodnjih letih prispevale k stabilizaciji ali zmanjšanju deleža dolga. Fiskalna tveganja se lahko ublažijo tudi zaradi daljših zapadlosti dolga, razmeroma stabilnih virov financiranja in zgodovinsko nizkih stroškov izposojanja. Hkrati bi moralo učinkovito izvajanje reform in naložb v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost podpirati potencialno rast in izboljšati vzdržnost dolga.

Potencialna tveganja izhajajo iz povečanja obrestnih mer ali unovčitev poroštev v zvezi s COVID-19. Zvišanje obrestnih mer bi lahko povzročilo povečanje plačil obresti, zlasti za države z velikimi potrebami po financiranju v prihodnosti. Tudi obseg poroštev bi lahko povzročil dodatne fiskalne stroške; v euroobmočju se je med letoma 2019 in 2020 povečal za 14 odstotnih točk BDP. Države z manj fiskalnega manevrskega prostora (vključno z Belgijo, Francijo, Italijo, Portugalsko in Španijo) so uvedle ugodnejše jamstvene poroštvene. Čeprav so te omogočile dodelitev podpore, ne da bi neposredno vplivale na fiskalni saldo, bodo povečale javni dolg, če bodo vpoklicane( 29 ).

V prihodnje bo za okrevanje pomembna ustrezna pot za ponovno vzpostavitev vzdržnosti javnih financ. Splošna odstopna klavzula Pakta za stabilnost in rast, ki je državam članicam omogočila, da podprejo svoja gospodarstva sredi krize zaradi COVID-19, naj bi se po pričakovanjih deaktivirala leta 2023. Če bodo gospodarske razmere to dopuščale, bosta bistvenega pomena doseganje preudarnih srednjeročnih fiskalnih položajev in zagotavljanje vzdržnosti javnih financ v srednjeročnem obdobju. Tveganja, povezana z velikim javnim dolgom, bi bilo treba izravnati s tveganji, ki izhajajo iz predčasne ukinitve fiskalnih ukrepov zaradi COVID-19, saj lahko ta upočasni okrevanje( 30 ) in sčasoma negativno vpliva na rast. Za države, kot so Belgija, Ciper, Francija, Portugalska in Španija, ki imajo visoke ravni javnega in zasebnega dolga, so lahko posledice za rast še izrazitejše.

2.5    Finančni sektor

Bančni sektor EU se je do zdaj izkazal za odpornega na pandemijo, čeprav ga še vedno zaznamujejo že obstoječi izzivi, kot je nizka dobičkonosnost. Bančni sektor EU je po več letih krepitve po svetovni finančni krizi in državni dolžniški krizi, ki sta imeli hude posledice, vstopil v pandemijo dobro kapitaliziran. Vendar se trdnost sektorja med državami razlikuje, pri čemer nekatere še vedno zaznamujejo znatna nedonosna posojila, zelo razširjena pa je tudi nizka dobičkonosnost.

·Bančni sektor EU je zaradi močnega izhodiščnega položaja in ukrepov politike, uvedenih med pandemijo, ostal odporen. Na splošno so bile v obdobju pred pandemijo oblikovane močne kapitalske rezerve, leta 2020 pa sta se še povečala navadni lastniški temeljni kapital in stopnja solventnosti, k čemur so pripomogle regulativne omejitve glede dividend. Obseg nedonosnih posojil se je zaradi čiščenja slabih naložb iz preteklosti še naprej zmanjševal, nova nedonosna posojila pa so ublažili moratoriji na odplačevanje posojil, uvedeni po izbruhu pandemije. Novi krediti so bili podprti z državnimi poroštvi za posojila podjetjem in začasno omilitvijo makrobonitetnih predpisov, finančni pogoji pa so v letu 2021 ostali ohlapni. Rast obveznosti finančnega sektorja je v letu 2020 ostala omejena, pri čemer so samo Estonija, Grčija, Madžarska in Litva presegle prag iz preglednice. Nedavni obremenitveni testi, ki jih je izvedel Evropski bančni organ, kažejo, da je bančni sektor EU na splošno odporen, vendar obstajajo velike razlike med bankami in tiste, ki so osredotočene na domača posojila ali imajo nižje čiste prihodke od obresti, naj bi se soočale z večjim zmanjšanjem kapitala( 31 ).

·Glavni izziv bančnega sektorja EU ostaja njegova nizka dobičkonosnost (graf 2.5.1 a). Donosnost lastniškega kapitala, ki je v večini držav članic vztrajno nizka, se je leta 2020 še zmanjšala zaradi višjih rezervacij za kreditne izgube in nižjih prihodkov. Dobičkonosnost je postala negativna na Cipru, v Grčiji, na Irskem, Portugalskem in v Španiji. V letu 2021 obstajajo znaki okrevanja dobičkonosnosti( 32 ). Ta previdno pozitiven razvoj se odraža tudi v tržni vrednosti bank EU. Te so si od lanske jeseni postopoma opomogle na raven pred pandemijo, vendar ostajajo nekoliko pod splošnimi trgi lastniških vrednostnih papirjev.

·Bančni sektor v nekaterih državah EU še vedno ogrožajo kombinacije zelo nizke dobičkonosnosti, količnikov kapitalske ustreznosti, ki so nižji od povprečnih, ali večjih nedonosnih posojil (graf 2.5.1)( 33 ). V Grčiji se je delež nedonosnih posojil občutno zmanjšal, vendar je še vedno velik( 34 ), medtem ko je dobičkonosnost v letu 2020 postala negativna, količniki kapitalske ustreznosti pa so med najnižjimi v EU. Tudi zelo veliki deleži nedonosnih posojil ciprskih bank so se znatno zmanjšali, medtem pa je leta 2020 postala negativna tudi njihova dobičkonosnost. V več drugih državah so se deleži nedonosnih posojil v zadnjih letih izrazito zmanjšali, v Bolgariji, na Hrvaškem in Poljskem pa so znašali skoraj 5 %. Količnik kapitalske ustreznosti je v Španiji in na Portugalskem precej pod povprečjem, dobičkonosnost pa je v letu 2020 prav tako postala nekoliko negativna.

Tveganja za bančni sektor ostajajo in celoten učinek krize na kakovost sredstev, dobičkonosnost in kapitalske rezerve bo viden šele, ko bodo podporni ukrepi v celoti odpravljeni. Učinek šoka zaradi COVID-19 na bančni sektor so omejili obsežni podporni ukrepi politike, namenjeni predvsem podjetniškemu sektorju. Ti ukrepi se postopoma odpravljajo in večina naj bi se jih iztekla do konca leta 2021. Z njihovo odpravo bodo razkrite osnovne težave glede solventnosti ali likvidnosti. To predstavlja tveganje za bančni sektor, saj bodo morali dolžniki izpolniti svoje obveznosti odplačevanja, pred katerimi so bili zaščiteni.

·Ko bo ponovno vzpostavljena normalnost, lahko še vedno pride do težav z insolventnostjo podjetij in gospodinjstev. Zasebni dolg je bil v več državah članicah visok že pred pandemijo, leta 2020 pa se je še povečal. Težave s solventnostjo podjetij predstavljajo veliko tveganje, zlasti v nekaterih sektorjih, ki jih je kriza bolj prizadela. Insolventnost podjetij je doslej ostajala nizka. Tveganja, povezana s hipotekarnim dolgom gospodinjstev, so doslej omejili javne sheme dohodkovne podpore in večji prihranki gospodinjstev. Dolgotrajne težave s ponudbo na trgih stanovanjskih nepremičnin zmanjšujejo tveganje pomembnih prilagoditev cen stanovanjskih nepremičnin navzdol. Kljub temu bi lahko prihodnje težave s solventnostjo v podjetniškem sektorju posredno vplivale na zaposlovanje in tudi na solventnost gospodinjstev.

·Nedonosna posojila naj bi se po pričakovanjih povečala, zlasti v nekaterih sektorjih in državah. Težave z odplačevanjem dolga, ki bi jih utegnile imeti nefinančne družbe, katerih dobičkonosnost je bila najbolj prizadeta, bi lahko povečale obseg nedonosnih posojil. Že zdaj se je opazno povečalo število posojil iz druge skupine, ki predstavljajo posojila z znatno povečanim kreditnim tveganjem( 35 ). Delež posojil iz druge skupine v euroobmočju je leta 2020 znašal 13 %, v letu 2021 pa naj bi se povečal na 17 %( 36 ). Regionalna porazdelitev gospodarskih dejavnosti pomeni, da so lahko povečanja nedonosnih posojil neenakomerno porazdeljena po regijah in zato nesorazmerno vplivajo na bančne sektorje nekaterih držav( 37 ). Povečanje obrestnih mer je lahko dodaten izziv za podjetja z visoko zadolženostjo in nizkimi likvidnostnimi rezervami.

·Treba bi bilo pozorno spremljati povratne učinke med bankami, državami in nefinančnimi družbami. V euroobmočju je program ECB za nujno pomoč ob pandemiji podprl ugodno razpoloženje na finančnih trgih in prispeval k stabilnosti bančnega sektorja med pandemijo. Vendar so banke v nekaterih državah absorbirale velik delež novoizdanega javnega dolga, ki so ga deloma spodbujali podporni ukrepi za podjetniške sektorje. To predstavlja tveganje zaradi medsebojne povezanosti bilanc stanja bank, podjetniškega sektorja in ravni javnega dolga, nenazadnje tudi v razmerah morebitnega zvišanja dolgoročnih obrestnih mer na svetovni ravni.

Strukturni izzivi za bančni sektor, ki so bili prisotni pred pandemijo, ostajajo in jih bo morda težje rešiti. Presežna zmogljivost je dolgoročni izziv bančnega sektorja EU, posledica česar sta nizka stroškovna učinkovitost in nizka dobičkonosnost. Tekoči proces digitalizacije in zelenega prehoda predstavljata nove izzive za bančni sektor, ki bo moral preusmeriti financiranje po panogah v času, ko njegova vztrajno nizka dobičkonosnost ovira njegove lastne naložbe, kar bi se lahko še poslabšalo, če bi se poslabšala kakovost njegovih sredstev.

Nebančni finančni sektor, na katerega vplivajo vztrajno nizke obrestne mere, se sooča z novimi izzivi. Okolje s trajnim nizkim donosom je obremenilo dobičkonosnost in bilanco stanja nebančnih finančnih institucij s portfelji sredstev, ki so večinoma naloženi v sredstva z nizkim tveganjem, kot so zavarovalnice, in jih prisililo, da povečajo svoj finančni vzvod in izpostavljenost bolj tveganim sredstvom( 38 ). Nenadno povečanje obetov glede obrestnih mer bi lahko sprožilo globalno prevrednotenje tveganj, kar bi lahko pomenilo izgube pri vrednotenju sredstev za nebančni sektor EU. Zdi se, da je do zdaj šok zaradi COVID-19 najbolj prizadel zavarovalnice za življenjska zavarovanja, saj so se njihove premije leta 2020 znižale, medtem ko so se povečale za posle neživljenjskega zavarovanja( 39 ). Poleg tega je pandemija povzročila nekatere popravke cen poslovnih nepremičnin, ki so vplivali na uspešnost nepremičninskih skladov (glej oddelek o stanovanjskih nepremičninah zgoraj).

3.    Povzetek glavnih izzivov in posledice nadzora

Kriza zaradi COVID-19 je prekinila odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, povezanih z visokim javnim, zasebnim in zunanjim dolgom, zgodila pa se je v času, ko so se v nekaterih državah po več letih močne rasti pojavila tveganja pregrevanja. Recesija, ki jo je povzročila pandemija, je ustavila obsežen proces razdolževanja visoke zadolženosti države in zasebnega sektorja, do katerega je prišlo v več državah članicah v zadnjem desetletju, zlasti njegovi drugi polovici, ko je gospodarska rast postala močnejša in je pripomogla k zmanjšanju deleža dolga. Popravljeni so bili tudi veliki primanjkljaji na tekočem računu ali živahna rast posojil, kar je privedlo do postopnega zmanjševanja zunanjih obveznosti in krepitve bančnih sistemov. V zadnjih letih so se povečali izzivi in tveganja, povezani z znaki pregrevanja v nekaterih sektorjih v nekaterih državah, predvsem na ravni cen stanovanjskih nepremičnin in stroškovne konkurenčnosti, zlasti tam, kjer je bila gospodarska rast živahnejša, in po razmeroma dolgi gospodarski rasti. Gibanja cen stanovanjskih nepremičnin, ki so se pred krizo zaradi COVID-19 začela krepiti, so se med pandemijo nadaljevala in v nekaterih primerih celo pospešila. Stroškovna konkurenčnost se je v nekaterih hitreje rastočih državah pred pandemijo poslabšala, nedavna gibanja pa je še vedno težko oceniti, saj so razpoložljivi podatki še vedno izkrivljeni zaradi neobičajnega padca produktivnosti v letu 2020 in učinkov obsežnih podpornih ukrepov na trgu dela.

Kriza zaradi COVID-19 je poslabšala več neravnotežij, prav tako se lahko pojavijo novi izzivi. Delež javnega dolga in dolga zasebnega sektorja v BDP se je leta 2020 močno povečal zaradi recesije in večjega zadolževanja, da bi ublažili posledice krize. Vendar se zaradi izrazitega okrevanja gospodarstva deleži dolga zdaj stabilizirajo ali pa so se že začeli zmanjševati. Kljub temu pa kriza pušča zapuščino višjega dolga, saj prihajajo države iz krize z očitno višjim deležem dolga v BDP. Tudi zasebni sektor je obremenjen z višjim dolgom, večinoma v državah, kjer je bil zasebni dolg visok že pred krizo. Uspešno izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost lahko podpre javno in zasebno razdolževanje, saj prispeva h krepitvi dolgoročne rasti. Vendar lahko poslabšanje kakovosti javnih in zasebnih sredstev kratkoročno vpliva na bilance stanja finančnih institucij, katerih nizka dobičkonosnost se je med pandemijo še dodatno poslabšala, in zmanjša ponudbo kreditov za okrevanje. Zunanji računi so manj prizadeti, vendar so se poslabšali za države, v katerih je čezmejni turizem pomembnejši, vključno z nekaterimi z velikim negativnim neto stanjem mednarodnih naložb. Hkrati so trgi stanovanjskih nepremičnin v tej krizi pridobili dodatno dinamiko, rast cen stanovanjskih nepremičnin pa je v več državah članicah na najvišji ravni v več kot desetih letih. Tveganje precenjenosti cen stanovanjskih nepremičnin narašča, kar vzbuja zaskrbljenost zlasti tam, kjer je zadolženost gospodinjstev visoka. Pritiski na stroškovno konkurenčnost se lahko z okrevanjem močno povečajo, zlasti v državah, ki jih je kriza manj prizadela.

Na splošno so izzivi prisotni v več državah članicah. Glavni izzivi so naslednji:

·Več držav članic je izpostavljenih več in medsebojno povezanim ranljivostim v zvezi s stanji. To običajno velja za tiste države, ki so jih prizadeli kreditni cikli razcveta in upada skupaj s preobrati na tekočih računih po svetovni finančni krizi, ki so prav tako imeli posledice za bančni sektor in javni dolg. Skoraj vse te države članice je kriza zaradi COVID-19 močno prizadela, kar je tudi posledica velikega pomena čezmejnega turizma v njihovih gospodarstvih:

—V primeru Cipra in Grčije se visokemu dolgu in visokemu negativnemu neto stanju mednarodnih naložb pridružujejo stalni izzivi za finančni sektor. Saldi tekočega računa teh držav članic so se leta 2020 poslabšali zaradi zmanjševanja prihodkov od potovanj in turizma. Čeprav je bil v letu 2020 opažen nadaljnji napredek pri zmanjševanju nedonosnih posojil, so ta v obeh državah še vedno visoka. V primeru Grčije je potencialna rast BDP počasna v razmerah visoke brezposelnosti.

—Na Hrvaškem, Irskem, Portugalskem in v Španiji so se neravnotežja, povezana z visoko zadolženostjo, zmanjševala do izbruha krize zaradi COVID-19. Vendar so bila na Hrvaškem, Portugalskem in v Španiji ta gibanja prekinjena zaradi recesije, ki jo je povzročila pandemija, delež javnega dolga v BDP pa se je vidno povečal. Irska je leta 2020 izstopala, saj se je izognila recesiji BDP, medtem ko je sektorska struktura gospodarstva pozitivno vplivala na njen zunanji račun.

·V Romuniji in na Madžarskem so ranljivosti večinoma povezane z medsebojnim vplivom javnega dolga in zunanjega financiranja v razmerah tveganj pregrevanja in velikih javnofinančnih primanjkljajev. V Romuniji je primanjkljaj tekočega računa že vrsto let znaten in vztrajen, v bližnji prihodnosti pa se ne pričakuje nobenega izboljšanja. Javni dolg se od začetka krize zaradi COVID-19 hitro povečuje, kar odraža velike javnofinančne primanjkljaje, in naj bi se še povečal, kar bo povečalo potrebe po zunanjem financiranju. Na Madžarskem so bile potrebe po javnem financiranju v zadnjih letih velike in take bodo tudi ostale zaradi kratkih zapadlosti dolga in velikih javnofinančnih primanjkljajev, vir takega financiranja pa je deloma zunanji. V obeh državah je nezanemarljiv delež dolga denominiran v tuji valuti, kar povečuje povezave med zunanjim sektorjem in fiskalnim položajem. V primeru Madžarske cene stanovanjskih nepremičnin strmo naraščajo, inflacijski pritiski in pritiski stroškovne konkurenčnosti pa so vidni v razmerah močnega okrevanja in trajne podpore politikam.

·V nekaj državah članicah so ranljivosti povezane predvsem z visokim deležem javnega dolga v BDP, ki se je med krizo še povečal, ter trajnimi pomisleki glede potencialne rasti BDP in konkurenčnosti. To zlasti velja za Italijo, kjer so ranljivosti povezane tudi z bančnim sektorjem ter velikim obsegom nedonosnih posojil, ki se je sicer tudi v letu 2020 zmanjševal, in sicer v razmerah trajno šibkih rezultatov na trgu dela. Belgija in Francija se soočata predvsem z vprašanji, povezanimi z visokim javnim dolgom, ki se je z zadnjo krizo izrazito povečal, in težavami v zvezi s potencialno rastjo zaradi šibke konkurenčnosti. V Franciji se je zasebni dolg še naprej povečeval z že tako razmeroma visokih ravni, zlasti dolg podjetij. Tudi v Belgiji se je visok zasebni dolg v letu 2020 še povečal. V Belgiji in Franciji so lahko cene stanovanjskih nepremičnin precenjene in so v zadnjem času postale bolj dinamične.

·Za nekatere države članice so značilni veliki presežki na tekočem računu, ki ostajajo nad ravnmi, ki bi jih upravičevali gospodarski temelji. To velja za Nemčijo in Nizozemsko. Presežek euroobmočja naj bi se po lanskoletnem začasnem upadu letos povečal. Veliki presežki lahko odražajo neizkoriščene priložnosti za rast in domače naložbe. To lahko vpliva na delovanje euroobmočja v okviru okrevanja, ki ga je treba vzdrževati v še vedno precej negotovih razmerah. V obeh primerih dinamika cen stanovanjskih nepremičnin kaže na tveganje precenjenosti, ki je v primeru Nizozemske prisotno že več let, spremlja pa ga visoka zadolženost gospodinjstev.

·Na Češkem in Slovaškem izgube stroškovne konkurenčnosti že nekaj let spremlja močna rast cen stanovanjskih nepremičnin. Izgube stroškovne konkurenčnosti so bile zabeležene pred krizo, nadaljnja izrazita rast sredstev za zaposlene pa kaže na tveganje pregrevanja ob nadaljnjem visokem javnofinančnem primanjkljaju, pri čemer je javni dolg višji na Slovaškem. Zdi se, da uspešnost zunanjega sektorja teh držav ni bila prizadeta, vendar velika koncentracija izvoza v nekaj posameznih sektorjih predstavlja ranljivost. K temu prispeva močna rast cen stanovanjskih nepremičnin, pri čemer se povečuje tveganje precenjenosti cen stanovanjskih nepremičnin. V primeru Slovaške se temu pridružuje razmeroma visoka zadolženost gospodinjstev po letih rasti.

·V nekaterih državah članicah gibanja na trgu stanovanjskih nepremičnin prispevajo k tveganjem, povezanim z vrednotenjem cen stanovanjskih nepremičnin, pogosto ob visoki zadolženosti gospodinjstev. To velja za Švedsko, Dansko in Luksemburg. Nedavni podatki o cenah stanovanjskih nepremičnin kažejo, da so se cene stanovanjskih nepremičnin na Švedskem po določeni kratkotrajni prilagoditvi navzdol v letu 2020 ponovno pospešile, kar še povečuje zaskrbljenost glede precenjenosti. V Luksemburgu je živahna rast cen stanovanjskih nepremičnin med krizo postala še bolj dinamična, kar je povečalo tveganje za precenjenost in se pojavlja skupaj z visoko zadolženostjo gospodinjstev glede na njihov bruto razpoložljivi dohodek. Na Danskem se je nedavna pospešitev rasti cen stanovanjskih nepremičnin pojavila vzporedno z visoko zadolženostjo gospodinjstev.

·Na Malti povišan in vse večji zasebni dolg in trajne slabosti insolvenčnega okvira povzročajo posebne ranljivosti.

To poročilo o mehanizmu opozarjanja ugotavlja, da so poglobljeni pregledi potrebni za 12 držav članic: Ciper, Francijo, Grčijo, Hrvaško, Irsko, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Romunijo, Španijo in Švedsko. Za te države članice je bil v prejšnjem letnem ciklu nadzora v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji opravljen poglobljeni pregled in zanje se je štelo, da pri njih obstajajo neravnotežja (Francija, Hrvaška, Irska, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Španija in Švedska) ali čezmerna neravnotežja (Ciper, Grčija in Italija). Z novimi poglobljenimi pregledi se bo ocenilo, ali se ta neravnotežja stopnjujejo, odpravljajo ali so že bila odpravljena, da bi posodobili obstoječe ocene in ocenili morebitne preostale potrebe politike.

Poleg tega se pri številnih državah članicah, ki v prejšnjem krogu niso bile predmet poglobljenega pregleda, kažejo gibanja, ki si zaslužijo posebno pozornost. Na Slovaškem prihaja do močne rasti cen stanovanjskih nepremičnin skupaj s trajno, čeprav upočasnjeno rastjo zadolževanja gospodinjstev. Izvoz je izrazito skoncentriran v nekaj posameznih sektorjih, prišlo pa je tudi do izgub stroškovne konkurenčnosti, vendar deleži na izvoznih trgih doslej niso bili prizadeti. V primeru Madžarske si pozornost zasluži medsebojno učinkovanje zadolževanja države in zunanjega financiranja v kontekstu znatne dolžniške izpostavljenosti v tuji valuti. Rast cen stanovanjskih nepremičnin je močna. Pritiski na stroškovno konkurenčnost se povečujejo, vendar deleži na izvoznih trgih doslej niso bili prizadeti.

Spremljati je treba tudi razvoj tveganj v drugih državah članicah, ki so pogosto povezana s trgi stanovanjskih nepremičnin. V primeru Danske in Luksemburga razvoj na trgu stanovanjskih nepremičnin kaže na kopičenje tveganj. Čeprav lahko spremenjene preference, spodbudni finančni pogoji in omejitve ponudbe ohranjajo rast cen stanovanjskih nepremičnin, pa tveganja popravka navzdol, ki bi lahko vplival na širše gospodarstvo, ni mogoče zanemariti. Na Češkem prihaja do močne rasti cen stanovanjskih nepremičnin in stalnih izgub stroškovne konkurenčnosti, ki so že nekaj let precejšnje. Na Malti vse večji zasebni dolg skupaj s slabostmi insolvenčnega okvira povzroča posebne ranljivosti. V teh šestih državah članicah bi bilo treba pozorno spremljati in nadzorovati gibanja in ugotoviti, ali je v skladu z makroekonomsko stabilnostjo in ali prispeva k njej. Stanje glede na ravnotežje tveganj trenutno ne kaže na potrebo po poglobljenem pregledu. Oddelek 4 vsebuje več informacij o gibanjih v posameznih državah.

4.    Pripombe glede posameznih držav članic

4.1    Belgija

Junija 2021 v Belgiji niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnika konsolidiranega dolga zasebnega sektorja in bruto dolga sektorja država presegata okvirni prag.

Po 5,7-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 6 %, v letu 2022 pa za 2,6 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 8,4 % višja od ravni iz leta 2019.

Pomembne dogodke od prejšnjega poročila je mogoče povzeti na naslednji način:    

· Zunanje ranljivosti so ostale omejene. V letu 2020 je bil na tekočem računu zabeležen majhen presežek. Neto stanje mednarodnih naložb je očitno pozitivno in naj bi v letih 2021 in 2022 ostalo na približno enaki ravni. Znatno povečanje stroškov dela na enoto v letu 2020 odraža velik upad produktivnosti med krizo zaradi COVID-19, delno zaradi kopičenja delovne sile. V letih 2021 in 2022 naj bi dinamika plač v veliki meri izravnala okrevanje produktivnosti.

·Delež dolga zasebnega sektorja v BDP se je leta 2020 še povečal nad pragom. Na to je negativno vplival strm padec BDP v letu 2020. Dolg belgijskih nefinančnih družb je visok in se je povečal na skoraj 126 % BDP, vendar visoki delež čezmejnega posojanja znotraj skupin, ki napihuje to številko, zmanjšuje tveganja. Zadolženost gospodinjstev, ki je predvsem posledica hipotekarnega dolga, se je v letu 2020 še naprej povečevala, vendar je povečanje deleža dolga gospodinjstev v BDP predvsem posledica padca BDP, saj so bili neto kreditni tokovi gospodinjstvom omejeni. Ukrepi v podporo dohodku gospodinjstev in podjetij so prispevali k stabilizaciji deleža nedonosnih posojil v letu 2020. Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je v letu 2020 pospešila in cene kažejo znake morebitne precenjenosti.

·Delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 še povečal na 112,8 % BDP, kar odraža strmi padec BDP in znatne podporne ukrepe države za ublažitev učinka krize zaradi COVID-19. Tveganja, povezana s povratnimi učinki v finančnem in javnem sektorju, ostajajo omejena. Finančni sektor je še vedno trden.

·Povečanje stopnje brezposelnosti je bilo leta 2020 omejeno; ta se je zaradi podpornih ukrepov države, ki so bili podaljšani do konca leta 2021, le rahlo povečala, in sicer na 5,6 %. Po napovedih naj bi se v letih 2021 in 2022 nekoliko povečala. Brezposelnost mladih se je v letu 2020 povečala, v letu 2021 pa naj bi po napovedih narasla na 20,5 %.

Belgija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, vendar z visokim dolgom zasebnega sektorja in bruto dolgom sektorja država, in z omejenimi tveganji. V krizi zaradi COVID-19 se je dolg zasebnega in javnega sektorja še povečal in ga je treba spremljati. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.2    BOLGARIJA

Junija 2021 v Bolgariji niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnik rasti stroškov dela na enoto presega okvirni prag.

Po 4,4-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 3,8 %, v letu 2022 pa za 4,1 %. Ob ponovni vzpostavitvi gospodarske rasti naj bi bil nominalni BDP v letu 2022 za 17 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Na tekočem računu je bil leta 2020 prvič po letu 2012 zabeležen majhen primanjkljaj v višini 0,3 % BDP. Zmanjšanje je bilo predvsem posledica krčenja izvoza turističnih storitev, ki ga je povzročila pandemija zaradi COVID-19. Leta 2021 so se začeli spet povečevati dohodki od turizma, kar naj bi se nadaljevalo tudi v letu 2022. Negativno neto stanje mednarodnih naložb, ki ga sestavljajo večinoma tuje neposredne naložbe, se je še naprej izboljševalo zaradi nadaljnje akumulacije rezervnih sredstev.

·Nominalni stroški dela na enoto so se leta 2020 še povečali zaradi nekoliko nižje nominalne produktivnosti v razmerah kopičenja delovne sile. V prihodnosti se pričakuje, da se bodo stroški dela na enoto kljub okrevanju rasti produktivnosti še naprej izrazito povečevali, čeprav manj kot leta 2020, saj naj bi se sredstva za zaposlene na zaposlenega močno povečala.

·Zadolženost podjetij se je leta 2020 povečala, vendar se pričakuje, da se bo z gospodarskim okrevanjem nadaljevalo razdolževanje. Čeprav se je rast kreditov umirila, je strm padec BDP v letu 2020 začasno obrnil proces razdolževanja, ki je temeljil na močni nominalni rasti BDP. Z vrnitvijo gospodarske rasti bi se moral delež dolga podjetij v BDP spet zmanjševati. Realna stopnja rasti cen stanovanjskih nepremičnin se je leta 2020 povečala na 5,2 %. V letu 2021 naj bi se nekoliko umirila, vendar jo podpira živahna rast hipotekarnih kreditov.

·Javni dolg je leta 2020 znašal manj kot 25 % BDP in naj bi v letu 2021 ostal pod 30 % BDP kljub načrtovanemu povečanju javnofinančnih odhodkov.

·Finančni sektor je med krizo zaradi COVID-19 ohranil zadostno likvidnost in kapitalsko ustreznost, k čemur so prispevali ukrepi, ki jih je bolgarska narodna banka uvedla marca 2020, in vstop Bolgarije v bančno unijo julija 2020. Delež nedonosnih posojil ostaja visok, čeprav se je leta 2020 še zmanjšal na 5,9 %. Pomembno bo, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme.

·Recesija leta 2020 ni posebej vplivala na razmere na trgu dela, predvsem zaradi uporabe shem skrajšanega delovnega časa. Stopnja brezposelnosti je leta 2020 z rekordno nizke ravni v letu 2019 narasla na 5,1 %, vendar naj bi se po napovedih leta 2022 začela zmanjševati.

Bolgarija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav sta bila delež nedonosnih posojil in zadolženost podjetij kljub upadanju razmeroma visoka. Zaradi krize zaradi COVID-19 se je delež dolga zasebnega sektorja v BDP v letu 2020 začasno povečal, vendar naj bi se zmanjšal. Nadomestila za plače naj bi po pričakovanjih rasla tako kot pred pandemijo. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.3    ČEŠKA

Junija 2021 na Češkem niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnik rasti stroškov dela na enoto presega okvirni prag.

Po 5,8-% zmanjšanju BDP v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 3 %, v letu 2022 pa za 4,4 %. Ob ponovni vzpostavitvi gospodarske rasti naj bi bil nominalni BDP v letu 2022 za 13,2 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti so ostale omejene. Medtem ko je bil v letu 2020 zabeležen presežek na tekočem računu v višini 3,6 % BDP, se pričakuje, da bo v letu 2021 položaj ponovno na splošno uravnotežen. Neto stanje mednarodnih naložb se je še naprej izboljševalo, vendar je ostalo rahlo negativno in je leta 2020 znašalo –12,5 % BDP. Neto stanje mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila, je bilo že pozitivno in se prav tako izboljšuje.

·Rast stroškov dela na enoto je bila visoka že pred pandemijo. V letu 2020 se je še pospešila zaradi kopičenja delovne sile, povezanega s krizo zaradi COVID-19. Z okrevanjem produktivnosti naj bi se rast stroškov dela na enoto umirila kljub močni rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega v letih 2021 in 2022.

·Zasebna zadolženost je ostala nizka. Zasebni dolg se je v letu 2020 sicer rahlo povečal, vendar je še vedno v okviru previdnostnega in temeljnega merila. Kreditni tokovi so bili pozitivni, vendar omejeni tako za gospodinjstva kot za podjetja. Bančni sektor je dobro kapitaliziran in njegova dobičkonosnost je visoka. Delež nedonosnih posojil ostaja nizek.

·Dolg sektorja država se je v letu 2020 povečal na 37,7 % BDP in naj bi se po napovedih v letu 2021 povečal na 42,4 % BDP, v letu 2022 pa na 44,3 % BDP. Čeprav je raven javnega dolga še vedno razmeroma nizka, se ob velikih proračunskih primanjkljajih hitro povečuje.

·Cene stanovanjskih nepremičnin so v daljšem časovnem obdobju močno naraščale, pri čemer se povečujejo znaki morebitne precenjenosti. Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin je v letu 2020 ostala visoka in je bila 5,5-%, čeprav se je zmanjšala pod prag iz preglednice. Glede na to, da naj bi se razpoložljivi dohodek gospodinjstev v obdobju 2021–2022 še naprej močno povečeval, se zdi verjetno, da se bodo cene stanovanjskih nepremičnin še pospešile, kot kažejo tudi razpoložljivi podatki za leto 2021. Pritiske na rast cen bi lahko ublažila pričakovana okrepitev stanovanjske gradnje v letih 2021 in 2022 ter naraščajoče hipotekarne obrestne mere ob nadaljnjem zaostrovanju denarne politike.

Češka je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so zaradi konkurenčnosti in pritiskov na trgu stanovanjskih nepremičnin obstajala nekatera tveganja. V krizi zaradi COVID-19 so se nekatera tveganja še povečala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.4    DANSKA

Junija 2021 na Danskem niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnika presežka na tekočem računu in dolga zasebnega sektorja presegata okvirni prag.

Po 2,1-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 4,3 %, v letu 2022 pa za 2,7 %. Nominalna raven BDP naj bi v letu 2021 presegla raven iz leta 2019 za približno 10,4 %.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Kar zadeva zunanjo vzdržnost, saldo tekočega računa še naprej kaže velik presežek, ki je leta 2020 znašal 8,1 % BDP. Čeprav naj bi se po pričakovanjih v prihodnjih letih postopoma zmanjševal, bo po napovedih ostal precej nad zgornjim pragom v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Veliki presežek je predvsem odraz prihrankov podjetij in pokojninskih prihrankov. Nakopičeni presežki na tekočem računu so privedli do visokega neto stanja mednarodnih naložb, ki je leta 2020 doseglo skoraj 69 % BDP, ki se je zaradi sprememb v vrednotenju zmanjšalo s približno 77 % BDP v letu 2019. Visoko neto stanje mednarodnih naložb ustvarja pozitivne neto primarne dohodke, kar krepi pozitivni saldo tekočega računa.

·Zadolženost zasebnega sektorja ostaja visoka, vendar se zmanjšuje. Danska gospodinjstva se v zadnjih letih razdolžujejo, čeprav se je delež zadolženosti gospodinjstev v letu 2020 rahlo povečal na 111,7 % BDP, na kar je vplivalo zmanjšanje realnega BDP. Delež zadolženosti gospodinjstev v BDP je najvišji v EU, vendar naj bi se v letu 2021 še naprej zmanjševal kot delež BDP. Kljub naraščanju cen stanovanjskih nepremičnin je rast hipotekarnih posojil ostala zmerna. Breme obresti se je še zmanjšalo, delež posojil s spremenljivo obrestno mero pa ostaja razmeroma visok, čeprav je veliko nižji kot pred desetletjem. Visoko raven bruto zadolženosti gospodinjstev spremljajo znatno večja, čeprav manj likvidna, finančna sredstva, zlasti stanovanja in pokojninski prihranki.

·Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin je leta 2020 znašala 4,6 %, kar je pod pragom iz preglednice. Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin se je v prvi polovici leta 2021 povečala in v drugem četrtletju leta 2021 dosegla najvišjo vrednost 13,5 % medletno, vendar naj bi se po napovedih v bližnji prihodnosti upočasnila. Ocene vrzeli v vrednotenju kažejo morebitno precenjenost. Povprečna razlika v cenah stanovanjskih nepremičnin se še naprej povečuje, razlika med ceno in dohodkom pa je razmeroma velika.

·Bančni sektor je ostal stabilen, banke pa so še vedno dobičkonosne, likvidne in dobro kapitalizirane, medtem ko je delež nedonosnih posojil majhen. Kljub močnemu povečanju v letu 2020 zaradi izvajanja ukrepov, povezanih s COVID-19, je javni dolg razmeroma nizek in znaša približno 42 % BDP. Proračunski primanjkljaj je leta 2020 znašal le 0,2 % BDP, deloma zaradi enkratnih učinkov.

·Trg dela je ostal močan. Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 rahlo povečala, in sicer na 5,6 %. Zaradi močnega okrevanja danskega gospodarstva je zaposlenost presegla raven pred pandemijo, število brezposelnih pa se je do drugega četrtletja 2021 znižalo pod raven pred pandemijo.

Danska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so zaradi visoke zadolženosti zasebnega sektorja in presežka na tekočem računu obstajala nekatera tveganja. Med krizo zaradi COVID-19 se je zadolženost zasebnega sektorja zmerno povečala, medtem ko so se cene stanovanjskih nepremičnin izrazito zvišale, presežek na tekočem računu pa je ostal visok. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.5    NEMČIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da v Nemčiji obstajajo makroekonomska neravnotežja, ki odražajo nizko raven naložb glede na prihranke, kar ima čezmejne učinke. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki salda tekočega računa, rasti stroškov dela na enoto, rasti cen stanovanjskih nepremičnin in javnega dolga presegajo okvirni prag.

Po 4,6-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 2,7 %, v letu 2022 pa za 4,6 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 9,4 % višja kot v letu 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Presežek na tekočem računu, ki je leta 2020 znašal 6,9 % BDP, ostaja visok. Od leta 2015 se je postopoma zmanjševal, vendar naj bi po napovedih ostal nad 6 %. To je povezano z omejenimi zasebnimi in javnimi naložbami, ki jih med drugim omejujejo ozka grla za naložbe, na primer v infrastrukturo in stanovanja. Medtem ko so se zasebne in javne naložbe v zadnjih letih postopoma povečevale, ostajajo pod povprečjem euroobmočja.

·Stroški dela na enoto so se leta 2020 izrazito povečali zaradi močnega upada proizvodnje v kombinaciji z razmeroma stabilnim zaposlovanjem in sredstvi za zaposlene. Pričakuje se, da se bo razmerje med stroški dela in proizvodnjo normaliziralo, ko bo BDP okreval.

·Javni dolg je presegel okvirni prag iz preglednice v višini 60 % BDP in se leta 2020 povečal na 68,7 % BDP, leta 2021 pa naj bi dosegel najvišjo vrednost 71,4 %, kar odraža podporo politike med pandemijo COVID-19. Bančni sistem je še vedno ustrezno kapitaliziran z zelo nizko stopnjo nedonosnih posojil, čeprav je njegova dobičkonosnost po nadaljnjem upadu leta 2020 nizka.

·Realne cene stanovanjskih nepremičnin so leta 2020 zrasle za 7,1 %, v prvi polovici leta 2021 pa so še naprej hitro rasle ob stalnem pomanjkanju ponudbe stanovanj. Gibanja cen stanovanjskih nepremičnin kažejo znake morebitne precenjenosti.

Nemčija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z velikim domačim presežkom prihrankov, ki je bil podprt predvsem z neto prihranki gospodinjstev in države. Presežek na tekočem računu je še vedno visok, saj so zasebne naložbe kljub podpori politike v okviru COVID-19 še vedno omejene, javne naložbe pa še niso zapolnile dolgotrajnih naložbenih vrzeli. Cene stanovanjskih nepremičnin so močno narasle. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.6    ESTONIJA

Junija 2021 v Estoniji niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki realnega efektivnega deviznega tečaja, rasti stroškov dela na enoto, rasti cen stanovanjskih nepremičnin, obveznosti finančnega sektorja in stopnje brezposelnosti mladih presegajo okvirni prag.

Po 3-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 9 %, v letu 2022 pa za 3,7 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 16 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Zunanje ranljivosti ostajajo omejene, pri čemer naj bi se neto stanje mednarodnih naložb po desetletju stalnega izboljševanja ustalilo na približno –22 % BDP v letu 2021. Akumulirane neposredne tuje naložbe predstavljajo večino obveznosti. Na tekočem računu je bil v letu 2020 zabeležen majhen primanjkljaj, ki naj bi se v letu 2021 rahlo povečal.

·Rast stroškov dela na enoto se je v letu 2020 po nekaj letih neprekinjene močne rasti še pospešila. Stroški dela na enoto naj bi se po napovedih v letu 2021 zmanjšali zaradi večje produktivnosti v času živahne rasti proizvodnje in zapoznelega odziva pri zaposlovanju, nato pa naj bi se spet začeli povečevati. Deleži na izvoznih trgih so se do leta 2020 zaradi izvoza blaga povečevali in se bodo po pričakovanjih povečevali še naprej, čeprav počasneje. Realni efektivni devizni tečaj na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin se je lani rahlo povišal, čeprav manj kot v nekaterih letih pred pandemijo.

·Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je v letu 2020 pospešila na 6,9 %, v letu 2021 pa naj bi se še pospešila, kar je posledica predčasne prekinitve pokojninskih sredstev v letu 2021, naraščajočih cen gradbenega materiala in ozkih grl na strani ponudbe, medtem ko bi lahko omejitve zadolževanja gospodinjstev to stanje ublažile. Merila cen stanovanjskih nepremičnin ne kažejo na tveganja morebitne precenjenosti. Bančni sektor ostaja odporen z visokim kapitalskim količnikom in nizkim deležem nedonosnih posojil.

·Delež javnega dolga v BDP ostaja nizek, vendar se je leta 2020 povečal za 10 odstotnih točk zaradi višjega javnofinančnega primanjkljaja, nižjega nominalnega BDP in previdnostnega financiranja s strani države. Po napovedih naj bi leta 2022 dosegel 20,4 % BDP.

·Razmere na trgu dela so se po krizi zaradi COVID-19 poslabšale. Po stalnem zniževanju v zadnjem desetletju se je stopnja brezposelnosti leta 2020 povečala na 6,8 %. Po napovedih naj bi se začela v letu 2022 nižati. Stopnja brezposelnosti mladih se je v letu 2020 izrazito povečala, v letu 2021 pa naj bi se še naprej povečevala.

Estonija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so zaradi negativnega neto stanja mednarodnih naložb obstajala omejena tveganja. V krizi zaradi COVID-19 se je rast cen stanovanjskih nepremičnin pospešila, vendar se ne zdi, da bi bile cene stanovanjskih nepremičnin precenjene. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.7    IRSKA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Irskem obstajajo makroekonomska neravnotežja, zlasti v zvezi z ranljivostmi, povezanimi z visokim zasebnim, javnim in zunanjim dolgom. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki salda tekočega računa, neto stanja mednarodnih naložb, dolga zasebnega sektorja in stopnje aktivnosti presegajo okvirni prag.( 40 )

Po 5,9-odstotni rasti v letu 2020 naj bi se gospodarska rast Irske v letu 2021 pospešila na 14,6 %, leta 2022 pa na 5,1 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 28,1 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanja vzdržnost ostaja zaskrbljujoča. Neto stanje mednarodnih naložb je močno negativno, čeprav je precej napihnjeno zaradi dejavnosti multinacionalnih družb. V letu 2020 se je izboljšalo na –174 % BDP in pričakuje se, da se bo v prihodnje še popravilo. Tekoči račun se je v letu 2020 opomogel z ogromnega primanjkljaja v letu 2019 in naj bi v letih 2021 in 2022 zabeležil velik presežek, kar bo prispevalo k izboljšanju zunanjega položaja.

·Zasebni dolg je zelo visok, vendar se še naprej zmanjšuje. Leta 2020 je dosegel skoraj 189 % BDP. Dolg podjetij predstavlja večino zasebnega dolga (153 % BDP in 274 % modificiranega bruto nacionalnega dohodka (BND*)) ter ostaja nad temeljnim in previdnostnim pragom. Velik delež čezmejnega posojanja znotraj skupin v dolgu podjetij zmanjšuje tveganja. Leta 2020 je zadolženost gospodinjstev dosegla približno 36 % BDP in 64 % BND*. Čeprav je pod previdnostnim pragom in upada, je še vedno visoka v primerjavi z razpoložljivim dohodkom gospodinjstev (109 %).

·Javni dolg se je rahlo povečal, in sicer na 58,4 % BDP v letu 2020. Pričakuje se, da bo v letu 2021 ponovno začel upadati. Nasprotno pa javni dolg glede na BND* ostaja velik.

·Bančni sektor je v boljšem položaju kot pred finančno krizo leta 2010. Banke so dobro kapitalizirane, vendar se soočajo z dolgoročnejšimi izzivi, povezanimi z dobičkonosnostjo, ki je leta 2020 postala negativna. Nedonosna posojila so se v zadnjih letih precej zmanjšala in delež nedonosnih posojil je ostal nizek, in sicer je junija 2021 znašal 2,6 %.

·Cene stanovanjskih nepremičnin so v letu 2020 realno stagnirale, vendar naj bi se leta 2021 rahlo zvišale zaradi pomanjkanja ponudbe. Merila vrzeli v vrednotenju ne kažejo na morebitno precenjenost, vendar je dostopnost stanovanj še vedno težava, saj je povprečno število let dohodka, potrebnih za nakup stanovanja, med najvišjimi v EU. 

·Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 povečala na 5,7 % in naj bi se po napovedih leta 2021 zaradi krize zaradi COVID-19 povečala na 7,5 %, nato pa naj bi se verjetno spet začela zmanjševati. Triletna sprememba stopnje aktivnosti je leta 2020 postala negativna, vendar naj bi bila v letih 2021 in 2022 po napovedih znova pozitivna.

Irska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z zunanjim dolgom, dolgom zasebnega sektorja in javnim dolgom. Ker je irsko gospodarstvo kljub krizi raslo, so se ranljivosti, povezane z zunanjim in zasebnim dolgom, nekoliko zmanjšale, vendar se je javni dolg povečal. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.8    GRČIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da se Grčija sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji, zlasti v zvezi z visokim javnim dolgom, nedokončanim zunanjim ponovnim uravnoteženjem in velikim deležem nedonosnih posojil ob visoki brezposelnosti in nizki potencialni rasti. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer neto stanje mednarodnih naložb, javni dolg, delež na izvoznih trgih, obveznosti finančnega sektorja, stopnja brezposelnosti in stopnja aktivnosti( 41 ).

Po izrazitem zmanjšanju za –9 % v letu 2020 naj bi se realni BDP ponovno okrepil, pri čemer naj bi rast v letu 2021 dosegla 7,1 %, leta 2022 pa 5,2 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 2,4 % višja kot v letu 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanja vzdržnost se je v letu 2020 poslabšala, saj se je negativni delež neto stanja mednarodnih naložb še zmanjšal zaradi krčenja BDP in izrazitega poslabšanja primanjkljaja na tekočem računu na –6,6 % BDP. Z obnovitvijo turistične dejavnosti naj bi se primanjkljaj na tekočem računu v letih 2021 in 2022 zmanjšal. Velik delež neto stanja mednarodnih naložb predstavlja javni dolg pod ugodnimi pogoji in z dolgimi zapadlostmi.

·Delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 povečal za 26 odstotnih točk na 206,3 % BDP, kar odraža globino recesije in učinek ukrepov za omejitev gospodarskih in socialnih stroškov krize zaradi COVID-19. Več kot polovica tega povečanja je bila posledica učinka imenovalca. Delež javnega dolga naj bi se od leta 2021 začel zmanjševati. Dolgoročne bruto potrebe po financiranju se od začetka pandemije niso bistveno spremenile, predvsem zaradi znižanja obrestnih mer za refinanciranje.

·Dobičkonosnost bančnega sektorja je leta 2020 postala negativna, količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala pa je med najnižjimi v EU, deloma zaradi tekočega čiščenja bilanc stanja bank. Čeprav je delež nedonosnih posojil( 42 ), ki je marca 2021 znašal 26,1 %, še vedno visok, se je leta 2020 znatno zmanjšal in naj bi se v letu 2021 še naprej počasi zmanjševal. Po izteku moratorijev prvotna ocena kaže zmeren negativen učinek na kakovost sredstev, vendar negativna tveganja ostajajo.

·Stopnja brezposelnosti se je še naprej zmanjševala tudi med pandemijo, predvsem zaradi podpornih ukrepov države, vendar je leta 2020 ostala visoka in znašala 16,3 %. Po napovedih naj bi se v obdobju, ki ga zajema napoved, še naprej zmanjševala.

Grčija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z javnim dolgom, nedokončanim zunanjim uravnoteženjem, nedonosnimi posojili iz preteklosti, brezposelnostjo in nizko potencialno rastjo. Kriza zaradi COVID-19 je povzročila povečanje javnega dolga in zunanjih neravnotežij. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju čezmernih neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj makroekonomskih tveganj in spremlja napredek pri odpravljanju čezmernih neravnotežij.

4.9    ŠPANIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da v Španiji obstajajo makroekonomska neravnotežja v zvezi z visokimi ravnmi zunanjega, zasebnega in javnega dolga, kar ima čezmejne učinke, ob visoki brezposelnosti. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer neto stanje mednarodnih naložb, rast stroškov dela na enoto, delež na izvoznih trgih, javni dolg in dolg zasebnega sektorja, stopnja brezposelnosti in stopnja aktivnosti.

Po 10,8-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 4,6 %, v letu 2022 pa za 5,5 %. Nominalna raven BDP v letu 2023 naj bi bila za 2,6 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanja vzdržnost se je v letu 2020 poslabšala, saj se je negativni delež neto stanja mednarodnih naložb v BDP povečal, predvsem zaradi krčenja BDP, pa tudi nekaterih negativnih sprememb v vrednotenju. Neto stanje mednarodnih naložb je leta 2020 doseglo –85,5 %, vendar naj bi se po napovedih v letih 2021 in 2022 izboljšalo. Neto stanje mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila, še vedno ostaja veliko. Presežek na tekočem računu se je v letu 2020 zmanjšal na 0,8 % BDP, spremljalo pa ga je poslabšanje deleža na izvoznih trgih, deloma zaradi šibkega mednarodnega turizma. Tekoči račun naj bi bil v letih 2021 in 2022 rahlo v presežku.

·Zadolženost podjetij in gospodinjstev se je do leta 2019 zmanjševala. Zaradi krize zaradi COVID-19 se je delež zasebnega dolga v BDP v letu 2020 povečal na rahlo nad 146 % BDP, kar odraža neto kreditne tokove v podjetniški sektor in v večji meri tudi znatni upad BDP, s čimer je bil presežen prag iz postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, ki znaša 133 %. Povečanje deleža zasebnega dolga v BDP se bo v letu 2021 zaradi pričakovanega okrevanja gospodarstva verjetno delno obrnilo.

·Že tako veliki delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 še povečal za 25 odstotnih točk na 120 % BDP, kar odraža globino recesije in učinek podpornih ukrepov države, sprejetih v odziv na krizo zaradi COVID-19. Po napovedih naj bi se do leta 2022 zmerno zmanjšal in dosegel 116 %. Tveganja, povezana z negativnimi povratnimi učinki v finančnem in javnem sektorju, so še vedno prisotna in se lahko še stopnjujejo zaradi vse večje s pandemijo povezane ranljivosti v podjetniškem sektorju.

·V preteklem desetletju se je okrepila odpornost bančnega sektorja. V krizi zaradi COVID-19 se je kapitalizacija bančnega sektorja malenkostno izboljšala, čeprav je še vedno nizka. Likvidnostni položaj bank je še vedno spodbuden. Dobičkonosnost je vztrajno nizka in je leta 2020 postala negativna. Delež nedonosnih posojil se je leta 2020 zmanjšal na 2,8 %. Vendar se lahko v prihodnje poveča, ko bo učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme, v celoti opazen.

·Po več letih upadanja se je stopnja brezposelnosti v letu 2020 v krizi zaradi COVID-19 znova povečala na 15,5 % in ostaja nad okvirnim pragom. Po napovedih naj bi se v letih 2021 in 2022 znižala. Stopnja aktivnosti se je zmanjšala in ostaja pod okvirnim pragom. Poleg tega je segmentacija trga dela še vedno zaskrbljujoča.

Španija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z zunanjim dolgom, dolgom zasebnega sektorja in javnim dolgom ter visoko brezposelnostjo. Zaradi krize sta se delež zadolženosti in brezposelnost povečala. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.10    FRANCIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da v Franciji obstajajo makroekonomska neravnotežja, zlasti v zvezi z visokim javnim dolgom in šibko konkurenčnostjo ob nizki rasti produktivnosti, kar ima čezmejne učinke. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer javni dolg in dolg zasebnega sektorja, delež na izvoznih trgih in stopnja aktivnosti.

Po 7,9-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 6,5 %, v letu 2022 pa za 3,8 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 6,7 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanji položaj se je v letu 2020 poslabšal, saj se je negativni delež neto stanja mednarodnih naložb v BDP zaradi povečanega primanjkljaja na tekočem računu in upada BDP zmanjšal na približno –30 %. Tekoči račun naj bi se v prihodnjih letih zaradi pričakovanega ponovnega povečanja izvoza nekoliko izboljšal. Neto stanje mednarodnih naložb naj bi se ustalilo na sedanji ravni.

·Delež zasebnega dolga v BDP se je v letu 2020 še naprej povečeval, in sicer za 21 odstotnih točk na skoraj 174 %, k čemur so prispevali močni kreditni tokovi. To povečanje naj bi se v letu 2021 rahlo obrnilo. Vendar naraščanje zadolženosti podjetij spremlja vzporedno povečanje likvidnostnih rezerv podjetij, naraščanje zadolženosti gospodinjstev pa je spremljalo tudi povečanje vlog. Realne cene stanovanjskih nepremičnin so leta 2020 rasle nekoliko hitreje kot leta 2019 in kažejo znake morebitne precenjenosti.

·Že tako visok delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 povečal za 18 odstotnih točk na 115 % BDP, kar odraža podporne ukrepe države v odziv na krizo zaradi COVID-19 in globino recesije. Po napovedih naj bi se začel v letu 2021 manjšati.

·Po več letih izboljšav je kriza zaradi COVID-19 negativno vplivala na merila konkurenčnosti. Rast stroškov dela na enoto se je v letu 2020 začasno povečala kljub zmanjšanju sredstev za zaposlene na zaposlenega. Pričakuje se, da se bo to v prihodnjih letih le delno spremenilo. Opazna izguba deležev na izvoznih trgih v letu 2020 naj bi se v prihodnjih letih opomogla.

·Bančni sektor je pokazal zdrave in rastoče ravni lastniškega kapitala, medtem ko se je že tako majhen delež nedonosnih posojil v letu 2020 še naprej zmanjševal, in sicer na 2,2 %. Vendar bi se ta številka lahko povečala s postopnim opuščanjem podpornih ukrepov države.

·Razmere na trgu dela so se leta 2020 poslabšale zaradi krize zaradi COVID-19, pri čemer sta se zmanjšala skupna zaposlenost in stopnja aktivnosti. Pričakuje se, da se bosta stopnja delovne aktivnosti in stopnja aktivnosti po letu 2021 izboljšali.

Francija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z javnim dolgom in konkurenčnostjo ob nizki produktivnosti. Kriza zaradi COVID-19 je povzročila povečanje deležev javnega, zunanjega in zasebnega dolga. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.11    HRVAŠKA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Hrvaškem obstajajo makroekonomska neravnotežja, povezana z visokimi ravnmi zunanjega, zasebnega in javnega dolga v razmerah nizke potencialne rasti. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki neto stanja mednarodnih naložb, rasti stroškov dela na enoto, rasti cen stanovanjskih nepremičnin in bruto dolga sektorja država presegajo okvirni prag.

Po 8,1-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 8,1 %, v letu 2022 pa za 5,6 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 9,5 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanja vzdržnost se je v letu 2020 poslabšala. Na tekočem računu je bil v letu 2020 zabeležen primanjkljaj v višini 0,1 % BDP, predvsem zaradi upada izvoza, povezanega s turizmom, ki ga je povzročila pandemija. Triletni povprečni presežek se je zmanjšal na 1,6 %. Neto stanje mednarodnih naložb se je leta 2020 rahlo poslabšalo na –47,8 % BDP, vendar naj bi se od leta 2021 naprej znova izboljšalo. Nasprotno pa se je neto stanje mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila, še izboljšalo in leta 2020 doseglo uravnotežen položaj.

·Nominalni stroški dela na enoto so se v letu 2020 ob zmanjšanju produktivnosti pospešili, tako da je triletna sprememba znašala 13,7 %. Rast stroškov dela na enoto naj bi v letu 2021 postala negativna.

·Indeks cen stanovanjskih nepremičnin je leta 2020 ponovno presegel prag, pri čemer je realna rast znašala 7,3 %, kar je povečalo problem cenovne dostopnosti stanovanj. Leta 2021 naj bi se rast cen stanovanjskih nepremičnin upočasnila. Cene stanovanjskih nepremičnin je treba še naprej spremljati, tudi ob upoštevanju gibanja cen v gradbeništvu.

·Delež zasebnega dolga v BDP se je v letu 2020 povečal s približno 88 % BDP na 98 % zaradi upada BDP in pozitivnih, čeprav nizkih kreditnih tokov. Povečanje tako deleža dolga podjetij kot gospodinjstev se bo v letu 2021 verjetno obrnilo zaradi učinka imenovalca (na rast BDP). Bančni sektor je sicer dobro kapitaliziran in njegova dobičkonosnost je visoka, vendar je zanj značilen tudi razmeroma visok delež nedonosnih posojil, ki presega 5 %. Pomembno bo, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme.

·Potem, ko se je pet let zapovrstjo manjšal, se je delež javnega dolga v BDP leta 2020 povečal za 16 odstotnih točk na 87,3 % BDP, kar odraža podporne ukrepe države v odziv na krizo zaradi COVID-19 in globino recesije. Glede na pričakovano okrevanje gospodarstva in ukinitev fiskalne podpore naj bi se zmanjševanje javnega dolga v letu 2021 znova nadaljevalo.

Hrvaška je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z javnim dolgom, dolgom zasebnega sektorja in zunanjim dolgom ob nizki potencialni rasti. Zaradi krize so se deleži zadolženosti povečali. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.12    ITALIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da v Italiji v razmerah nestabilnega trga dela in bančnega sektorja obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja, ki vključujejo visok javni dolg in dolgotrajno šibko dinamiko produktivnosti, kar ima čezmejni učinek. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnika javnega dolga in stopnje aktivnosti presegata okvirni prag.

Potem ko se je realna proizvodnja leta 2020 zaradi krize zaradi COVID-19 močno zmanjšala, in sicer za 8,9 %, naj bi se po napovedih realna rast BDP v letu 2021 povečala za 6,2 %, v letu 2022 pa za 4,3 %. Nominalna raven BDP naj bi v letu 2022 presegla raven iz leta 2019 za 4,6 %.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanji položaj je stabilen z uravnoteženim neto stanjem mednarodnih naložb. Presežek na tekočem računu v višini 3,8 % BDP v letu 2020 naj bi se v letu 2021 rahlo zmanjšal, predvsem zaradi vse višjih računov za nafto in večjega povpraševanja po uvozu.

·Zasebni dolg se je leta 2020 povečal, pri čemer je dolg gospodinjstev in podjetij blizu previdnostnim in temeljnim merilom. Od leta 2021 naj bi se obe komponenti zasebnega dolga zmanjševali, ko se bo ponovno začela gospodarska rast.

·Produktivnost dela se je leta 2020 močno zmanjšala, saj so sheme skrajšanega delovnega časa podprle zaposlovanje, medtem ko je gospodarska proizvodnja močno upadla. Produktivnost naj bi se z okrevanjem rasti BDP v srednjeročnem obdobju izboljšala. Rast stroškov dela na enoto se je v letu 2020 povečala, vendar naj bi se v prihodnje ob zmerni rasti plač upočasnila.

·Delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 povečal za 21 odstotnih točk in dosegel 155,6 %. Več kot polovica povečanja deleža dolga je posledica učinka imenovalca. Delež javnega dolga naj bi se kljub dolgotrajni podpori politike v letu 2021 začel zmanjševati, v naslednjih letih pa naj bi se še naprej zmanjševal. Tveganja za javne finance, povezana s povratnimi učinki v finančnem in podjetniškem sektorju, ostajajo, glede na to, da je delež javno zajamčenih posojil precejšen in da obstaja tveganje povečanja insolventnosti podjetij, čeprav s trenutno nizkih ravni.

·V bančnem sektorju so se nadaljevale izboljšave, vendar ranljivosti ostajajo. Zmanjšanje deleža nedonosnih posojil je napredovalo, vendar je 4,5-% delež, ki je bil zabeležen v prvem četrtletju 2021, še vedno nad povprečjem euroobmočja, ki znaša 2,4 %. Likvidnostni ukrepi v odziv na pandemijo so podprli obseg bančnih posojil. Vendar se je dobičkonosnost bank v letu 2020 še zmanjšala. Pomembno bo, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme.

·Stopnja brezposelnosti se je v letu 2020 še naprej zniževala, in sicer na 9,2 %, v nasprotju z večino drugih držav EU, vendar se pričakuje, da se bo v letu 2021 povišala. Stopnja brezposelnosti mladih se je v letu 2020 še povečala in je zelo visoka. Delovna sila je še vedno manj številčna kot pred krizo zaradi COVID-19. Vztrajna neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih bi lahko onemogočila hitrejše zmanjševanje stopnje brezposelnosti v prihodnjih letih.

Italija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z visoko stopnjo javnega dolga in šibko rastjo produktivnosti ob še vedno sorazmerno visoki brezposelnosti. V krizi zaradi COVID-19 so se deleži dolga povečali, ranljivosti finančnega sektorja in nekatere ranljivosti na trgu dela pa ostajajo. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju čezmernih neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj makroekonomskih tveganj in spremlja napredek pri odpravljanju čezmernih neravnotežij.

4.13    CIPER

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Cipru obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja. Ranljivosti so povezane z visokim zunanjim, javnim in zasebnim dolgom, še vedno velikim obsegom nedonosnih posojil ter znatnim primanjkljajem na tekočem računu. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer tekoči račun, neto stanje mednarodnih naložb, javni dolg in dolg zasebnega sektorja( 43 ).

Po 5,2-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 5,4 %, v letu 2022 pa za 4,2 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 7 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti ostajajo zaskrbljujoče, saj je neto stanje mednarodnih naložb v letu 2020 ostalo zelo negativno, kljub temu, da v veliki meri odraža dejavnosti subjektov s posebnim namenom. Na tekočem računu je bil v letu 2020 zabeležen velik primanjkljaj v višini 10,1 % BDP, ki se je poslabšal s 5,7 % v letu 2019, pri čemer je pandemija zelo negativno vplivala na izvoz turističnih storitev. V letih 2021 in 2022 se pričakujejo zmerne izboljšave.

·Delež javnega dolga v BDP se je leta 2020 povečal za 24 odstotnih točk na 115,3 %, saj je vlada vzpostavila znatne denarne rezerve, da bi se lahko uspešno spopadala s pandemijo, podprla gospodarstvo in obvladovala likvidnostna tveganja. Delež javnega dolga naj bi se po napovedih od leta 2021 znova zmanjševal.

·Po letih stalnega upadanja se je delež zasebnega dolga v letu 2020 povečal zaradi upada nominalnega BDP, ki ga je povzročila pandemija. Delež zadolženosti gospodinjstev je dosegel 91 % BDP, delež dolga nefinančnih družb pa se je povečal na skoraj 170 % BDP. Na podlagi pričakovanega okrevanja gospodarstva naj bi se zasebna zadolženost v letu 2021 spet začela zmanjševati, čeprav bo ostala nad previdnostnim in temeljnim pragom.

·Dobičkonosnost bančnega sektorja je leta 2020 postala negativna. Obseg nedonosnih posojil ostaja visok, vendar se je v letu 2020 precej zmanjšal. Delež nedonosnih posojil je v prvi polovici leta 2021 ostal stabilen in je znašal približno 10 %. Poleg tega so bile načrtovane dodatne prodaje portfelja. Odprava moratorija na odplačevanje posojil januarja 2021 še ni pokazala znatnega negativnega učinka na kakovost sredstev, vendar bo pomembno, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore.

Ciper je vstopil v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z zunanjim dolgom, dolgom zasebnega sektorja in javnim dolgom. V krizi zaradi COVID-19 se je primanjkljaj na tekočem računu poslabšal, deleži dolga pa so se povečali. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju čezmernih neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj makroekonomskih tveganj in spremlja napredek pri odpravljanju čezmernih neravnotežij.

4.14    LATVIJA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Latvijo niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer realni efektivni devizni tečaj in rast stroškov dela na enoto.

Po 3,6-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 4,7 %, v letu 2022 pa za 5 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 12,9 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Presežek na tekočem računu je v letu 2020 dosegel 2,9 % BDP, kar je omogočilo znatno izboljšanje neto stanja mednarodnih naložb, ki zdaj znaša –34,7 % BDP, kar je tik pod pragom v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Negativno neto stanje mednarodnih naložb Latvije sestavljajo predvsem javni dolg in neposredne tuje naložbe, ki predstavljajo nizko tveganje za nenadni beg kapitala ali povečanje stroškov servisiranja. V letu 2022 naj bi bil saldo tekočega računa po napovedih znova rahlo negativen, neto stanje mednarodnih naložb pa naj bi se še naprej izboljševalo.

·Kazalniki stroškovne konkurenčnosti kažejo na nadaljnje poslabšanje v letu 2020. Rast stroškov dela na enoto je bila visoka že pred pandemijo, leta 2020 pa se je še povečala zaradi kombinacije upada produktivnosti in nadaljnje rasti plač. Rast plač je ostala visoka zaradi vztrajnega pomanjkanja znanj in spretnosti ter izgub delovnih mest, povezanih s COVID-19, predvsem v sektorjih z nizkimi plačami. Učinki krize zaradi COVID-19 na produktivnost bodo predvidoma prehodni, vendar se pričakuje, da bodo pritiski na plače, ki izhajajo iz upada ponudbe delovne sile, ostali pomembni tudi v prihodnosti, saj se pričakuje nadaljnji demografski upad. Delež Latvije na izvoznih trgih se je leta 2020 znatno povečal. Realni efektivni devizni tečaj na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin se je povečal, na kar je močno vplivala devalvacija ruskega rublja, katerega vrednost je v letu 2020 upadla za približno 20 %.

·Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin se je po več letih dinamične rasti cen v letu 2020 znatno upočasnila. Ravni dolga zasebnega sektorja so ostale stabilne, kreditiranje podjetniškega sektorja pa je bilo umirjeno. Finančni sektor je trden in dobro kapitaliziran, vendar se je njegova dobičkonosnost v letu 2020 znatno poslabšala.

·Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 zaradi krize zaradi COVID-19 povečala na 8,1 %. Po napovedih naj bi se začela v letu 2021 manjšati. V letu 2020 se je povečala tudi brezposelnost mladih in naj bi po napovedih v letu 2021 še narasla. Poslabšanje razmer na trgu dela kot posledica krize zaradi COVID-19 naj bi bilo začasno, stopnja brezposelnosti pa naj bi se do leta 2023 približala ravni pred krizo.

Latvija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav z negativnim neto stanjem mednarodnih naložb in visoko rastjo stroškov dela na enoto. Težave v zvezi s pritiski na ponudbo delovne sile in stroškovno konkurenčnostjo naj bi se nadaljevale tudi po krizi zaradi COVID-19, vendar se zdijo tveganja omejena. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.15    LITVA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežji za Litvo niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, pet kazalnikov presega okvirni prag, in sicer realni efektivni devizni tečaj, rast stroškov dela na enoto, rast cen stanovanjskih nepremičnin, obveznosti finančnega sektorja in stopnja brezposelnosti mladih.

Po 0,1-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 5 %, v letu 2022 pa za 3,6 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 18 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti ostajajo omejene, saj je bil na tekočem računu leta 2020 zabeležen presežek v višini 7,3 % BDP. Vidno višji presežek podpirajo ugodna gibanja izvoza blaga in storitev, po napovedih pa naj bi tudi v prihodnje ostal precejšen, čeprav nekoliko manjši. Neto stanje mednarodnih naložb, čeprav negativno, se hitro izboljšuje. Sestavljajo ga predvsem akumulirane neposredne tuje naložbe, znaten del prilivov neposrednih tujih naložb pa izvira iz reinvestiranih dobičkov, kar zmanjšuje s tem povezana tveganja.

·Stroški dela na enoto še naprej hitro rastejo. Pritiski na trgu dela in zvišanje plač v javnem sektorju, ki deloma odražajo potrebe obvladovanja pandemije, vplivajo na dinamiko sredstev za zaposlene. V letu 2020 in v prvi polovici leta 2021 je rast plač ostala povišana in je bila več kot 10-odstotna. Delež delovne sile je v primerjavi s preteklostjo že razmeroma visok, nadomestila za delo v javnem sektorju pa naj bi se po porastu med pandemijo upočasnila, zato se ne pričakuje, da se bo ohranila sedanja dinamika rasti plač. Stroški dela na enoto naj bi se po napovedih vidno povečali, vendar nekoliko počasneje kot v zadnjih letih.

·Cene stanovanjskih nepremičnin na nepremičninskem trgu se povečujejo. Vendar merila vrzeli v vrednotenju ne kažejo znakov morebitne precenjenosti. Rast cen stanovanjskih nepremičnin je bila leta 2020 6,4-% in se je v prvi polovici leta 2021 še pospešila. To je deloma posledica nakopičenih omejitev na strani ponudbe, ki so se začele počasi sproščati. Pričakuje se, da bodo cene stanovanjskih nepremičnin v prihodnjih letih izgubile zagon, deloma zaradi napovedane upočasnitve rasti dohodka od dela. Medtem ko se hipotekarni krediti dinamično povečujejo, je zadolženost gospodinjstev še vedno precej nizka. Bančni sektor je dobro kapitaliziran, dobičkonosen in delež nedonosnih posojil je zelo majhen.

·Pritiski na trgu dela se ponovno pojavljajo. Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 povečala na 8,5 %, vendar naj bi se v prihodnje postopoma zniževala. V letu 2020 se je povečala brezposelnost mladih, ki pa naj bi začela po napovedih v letu 2021 upadati. V številnih gospodarskih sektorjih pomanjkanje delovne sile, ki je bilo v porastu že pred pandemijo, povzroča pritisk na rast stroškov dela.

Litva je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav z naraščajočimi pritiski na trgu dela. Nedavno se je začelo ponovno pojavljati pomanjkanje delovne sile, kar je povzročilo pritisk na rast stroškov dela, čeprav naj bi se rast stroškov dela na enoto po napovedih nekoliko zmanjšala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.16    LUKSEMBURG

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Luksemburg ni bilo ugotovljeno, da bi imel makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki rasti stroškov dela na enoto, rasti cen stanovanjskih nepremičnin, ravni dolga zasebnega sektorja in rasti posojil ter brezposelnosti mladih presegajo okvirni prag.

Realni BDP se je leta 2020 zaradi krize zaradi COVID-19 skrčil razmeroma rahlo, in sicer za 1,8 %, v prvem četrtletju leta 2021 pa je ponovno dosegel raven pred krizo. Realna rast naj bi v letu 2021 po napovedih znašala 5,8 %, v letu 2022 pa 3,7 %, kar pomeni, da bo nominalni BDP v letu 2022 znašal 17,6 % nad ravnjo iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Tveganja za zunanjo vzdržnost ostajajo omejena. Stanje tekočega računa in neto stanje mednarodnih naložb sta izrazito pozitivna.

·Stroški dela na enoto so se leta 2020 izrazito povečali, kar je deloma posledica začasnega kopičenja delovne sile med krizo zaradi COVID-19. Brezposelnost in stopnja brezposelnosti mladih sta se leta 2020 zaradi krize povečali.

·Delež dolga zasebnega sektorja v BDP je bil leta 2020 zelo visok in je znašal približno 317 %, kljub nedavnemu rahlemu zmanjšanju od druge polovice leta 2020, k čemur največ prispeva dolg podjetij. Čezmejno posojanje znotraj skupin, ki poslujejo v luksemburškem svetovnem finančnem središču, predstavlja 80 % dolga podjetij, kar zmanjšuje tveganja.

·Zadolženost gospodinjstev se je v letu 2020 še povečala na približno 69 % BDP, kar je pod referenčnimi merili, čeprav bistveno višje v primerjavi z razpoložljivim dohodkom (170 %). Zaradi zelo hitre rasti cen stanovanjskih nepremičnin so se hipotekarni krediti še povečali. To je nacionalni odbor za sistemska tveganja spodbudilo k aktivaciji makrobonitetnih omejitev (omejitev razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin) in povečanju proticiklične kapitalske rezerve od januarja 2021.

·Cene stanovanjskih nepremičnin so se od izbruha pandemije višale z dvomestno hitrostjo z jasnimi znaki morebitne precenjenosti. Vendar naj bi se dvigovanje cen zaradi sprejetih ukrepov, ki se izvajajo, umirilo. Ukrepi vključujejo reforme na področju rabe zemljišč in obdavčitve nepremičnin, da se podpre odpravljanje strukturne nezadostne ponudbe stanovanj. Krepijo se tudi naložbe v stanovanjsko gradnjo, da bi se izboljšala javna ponudba cenovno dostopnih stanovanj.

·Bančni sektor je dobro kapitaliziran in likviden, čeprav se je dobičkonosnost v letu 2020 zmanjšala. Delež nedonosnih posojil je ostal zelo nizek, tudi zaradi pravočasnih in ustreznih odzivov politike, vključno z moratoriji in shemami skrajšanega delovnega časa. Vztrajna dinamična rast hipotekarnih posojil ob že sicer visoki zadolženosti gospodinjstev predstavlja tveganje za bančni sektor.

Luksemburg je vstopil v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so obstajala nekatera tveganja, povezana z naraščajočimi cenami stanovanjskih nepremičnin in zadolženostjo gospodinjstev. Ta tveganja so se še povečala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.17    MADŽARSKA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Madžarsko niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki neto stanja mednarodnih naložb, rasti stroškov dela na enoto, dolga sektorja država, obveznosti finančnega sektorja in brezposelnosti mladih presegajo okvirni prag.

Po 4,7-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 7,4 %, v letu 2022 pa za 5,4 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 25,1 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Na zunanji strani ostajajo ranljivosti, čeprav veliko negativno neto stanje mednarodnih naložb sestavljajo predvsem stanja neposrednih tujih naložb. Neto stanje mednarodnih naložb se je do leta 2020 postopoma izboljševalo in naj bi se tudi v prihodnje. Primanjkljaj na tekočem računu se je v letu 2020 poslabšal na –1,5 % BDP, po pričakovanjih pa naj bi v letih 2021 in 2022 ostal na splošno stabilen.

·Izrazita povečanja nominalnih stroškov dela na enoto so se do zdaj delno izravnala z devalvacijo valute. Plače naj bi v letih 2021 in 2022 narasle, tudi zaradi zvišanja minimalne plače in zvišanja plač v javnem sektorju, ob tem pa naj bi se povrnil trend močne rasti iz obdobja pred pandemijo. Kljub okrevanju produktivnosti se pričakujo izrazito povečanje stroškov dela na enoto. Kot druge države v regiji je tudi Madžarska še pridobivala deleže na izvoznih trgih po zaslugi nedavnih projektov vhodnih neposrednih tujih naložb. Uradne rezerve so se od začetka leta 2020 nekoliko izboljšale.

·Zadolženost zasebnega sektorja se je leta 2020 povečala zaradi shem posojil pod ugodnimi pogoji in moratorija na odplačevanje dolga, uvedenega med pandemijo COVID-19. Razmerje med zadolženostjo gospodinjstev in BDP ostaja med najnižjimi v EU. Skoraj dve petini domačih posojil nefinančnih družb je v tuji valuti. Kriza je povzročila začasno poslabšanje razmer na trgu dela. V letu 2020 je stopnja brezposelnosti znašala 4,3 %, po napovedih pa naj bi začela v letu 2021 upadati.

·Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin se je po izraziti dinamiki v zadnji polovici desetletja upočasnila na 1,9 % v letu 2020 (5 % nominalno). Rast nominalnih cen stanovanjskih nepremičnin se je v prvi polovici leta 2021 vidno pospešila na 11,9 % v drugem četrtletju. Cene stanovanjskih nepremičnin kažejo znake morebitne precenjenosti na nekaterih območjih, kar pomeni nekatere izzive glede cenovne dostopnosti. Obseg stanovanjske gradnje se je na podlagi raznih pobud politike širil.

·Dolg sektorja država se je leta 2020 povečal za 15 odstotnih točk na 80,1 % BDP, predvsem zaradi dodatnega zadolževanja zaradi krize zaradi COVID-19 in prevrednotenja dolga, denominiranega v tuji valuti. Po napovedih naj bi se do leta 2022 zmanjšal na rahlo nad 77 % BDP, diskrecijska poraba zaradi nepričakovanih dobičkov pa ostaja velika. Bruto potrebe po financiranju so velike, vendar naj bi se po napovedih zmanjšale zaradi vse daljše povprečne zapadlosti. Centralna banka vzdržuje velikodušen program nakupa vrednostnih papirjev, ki absorbira približno dve tretjini izdanih državnih obveznic. Bančni sektor na splošno ostaja trden, vendar je treba pri tem upoštevati povratne učinke v javnem sektorju, saj deleži v državnih dolžniških instrumentih sestavljajo skoraj petino bančnih sredstev. Vse večje obveznosti finančnega sektorja delno pojasnjujejo ukrepi denarne politike za povečanje likvidnosti, namenjenimi podpori gospodarstva v letu 2020. Odprava shem moratorija na odplačevanje dolga lahko pomeni izziv za bančni sektor, katerega količnik temeljnega kapitala je nižji od povprečja EU.

Madžarska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav s tveganji, povezanimi s stroškovnimi pritiski, strukturo javnega dolga in trgom stanovanjskih nepremičnin. V krizi zaradi COVID-19 so tveganja ostala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.18    MALTA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Malto niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, dva kazalnika presegata okvirni prag, in sicer zasebni dolg in rast stroškov dela na enoto.

Po 8,3-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 5 %, v letu 2022 pa za 6,2 %, in sicer po zaslugi močnega okrevanja po krizi zaradi COVID-19, tako da bi bil nominalni BDP v letu 2022 za 7,3 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Neto stanje mednarodnih naložb je izrazito pozitivno, kar odraža položaj Malte kot mednarodnega finančnega središča. Po treh letih močnih pozitivnih presežkov do leta 2019, je Malta leta 2020 na tekočem računu zabeležila primanjkljaj v višini –2,9 %, predvsem zaradi upada turizma. V obdobju, ki ga zajema napoved, naj bi tekoči račun ostal v zmernem primanjkljaju. Stroški dela na enoto so se leta 2020 izrazito povečali ob močnem upadu produktivnosti, saj so ukrepi politike podpirali zaposlovanje, vendar naj bi v letu 2021 ostali na splošno nespremenjeni, v letu 2022 pa rahlo upadli.

·Delež zasebnega dolga v BDP se je leta 2020 povečal na približno 139 % in tako rahlo presegel prag iz preglednice. Ta delež naj bi v letu 2021 po napovedih ostal približno enak. Dolg podjetij se je leta 2020 povečal z že tako visoke ravni, vendar naj bi se v letu 2021 začel rahlo zmanjševati. Kljub ukrepom za obravnavo nekaterih vprašanj v zvezi z okvirom za preprečevanje pranja denarja je bila Malta dodana na seznam jurisdikcij, ki jih poostreno spremlja Projektna skupina za finančno ukrepanje (medvladni organ za boj proti pranju denarja). Vseeno se pričakuje, da bodo posledice te odločitve ostale omejene, če bo Malta v skladu s svojo zavezo hitro odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. Zadolženost gospodinjstev se je v letu 2020 močno povečala in naj bi v letu 2021 ostala približno nespremenjena, in sicer v višini nekaj več kot 100 % bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Zadolženost gospodinjstev večinoma sestavljajo hipotekarni krediti. Cene stanovanjskih nepremičnin so v zadnjih letih vztrajno rasle z nekaterimi znaki potencialne precenjenosti, čeprav je bila njihova rast v letu 2020 nižja. Po podatkih za prvo polovico leta 2021 se rast ponovno krepi.

·Javni dolg se je v letu 2020 povečal za 13 odstotnih točk na 53,4 % BDP kot posledica krize zaradi COVID-19, kar odraža globino recesije in zlasti ukrepe državne podpore. V letih 2021 in 2022 naj bi se še naprej povečeval, do leta 2031 pa naj bi znova upadel na malo nad 60 %.

·Bančni sektor je dobro kapitaliziran z močnim likvidnostnim položajem. Ravni oblikovanja rezervacij so se povišale, količnik pokritosti pa se je izboljšal, vendar je dobičkonosnost v letu 2020 močno upadla. Delež nedonosnih posojil je leta 2020 ostal zmeren in znašal 3,6 %. Pomembno bo, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme. Trenutno poteka pregled insolvenčnega okvira. Izpostavljenost bank nepremičninskemu sektorju je precejšnja.

·Stopnja brezposelnosti ostaja nizka. Leta 2020 se je rahlo povečala na 4,4 %, kar odraža učinke krize zaradi COVID-19. Vendar naj bi se z utrditvijo okrevanja v letu 2021 začela zmanjševati, leta 2022 pa naj bi se zmanjšala skoraj na raven pred krizo.

Malta je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav je razmeroma dinamična rast cen stanovanjskih nepremičnin vključevala omejena tveganja, tudi v zvezi z izpostavljenostjo bank nepremičninskemu sektorju. V krizi zaradi COVID-19 so se pritiski na cene stanovanjskih nepremičnin nekoliko umirili, vendar jih je treba še vedno spremljati. Zasebni in javni dolg sta se povečala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.19    NIZOZEMSKA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Nizozemskem obstajajo makroekonomska neravnotežja, zlasti v zvezi z visoko ravnjo zasebnega dolga in velikim presežkom na tekočem računu, kar ima čezmejne učinke. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer triletno povprečje salda tekočega računa, nominalni stroški dela na enoto, dolg zasebnega sektorja in rast cen stanovanjskih nepremičnin.

Po 3,8-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 4 %, v letu 2022 pa za 3,3 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 10,2 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Presežek na tekočem računu se je leta 2020 zmanjšal na 7 % BDP, vendar triletno povprečje 9,1 % ostaja precej nad pragom iz preglednice. Zmanjšanje v letu 2020 je bilo posledica zmanjšanja saldov na računu dohodkov, predvsem v dohodkih od naložb. Trgovinska bilanca je v letu 2020 ostala stabilna, čeprav je bil osnovni obseg trgovine manjši. Z vidika varčevanja se je presežek v sektorju gospodinjstev in podjetniškem sektorju povečal, vendar ga je več kot izravnal državni sektor, ki je zaradi izvajanja ukrepov fiskalne podpore, povezanih s krizo, hitro prešel na neto izposojanje. Splošna stopnja prihrankov na Nizozemskem je še vedno visoka glede na temelje in druge države EU. V letih 2021 in 2022 naj bi se presežek prihrankov zmerno povečal, pri čemer naj bi se javnofinančni primanjkljaj po napovedih zmanjšal.

·Zasebna zadolženost se je v letu 2020 še naprej povečevala na skoraj 234 % BDP in ostaja precej nad pragom iz preglednice. Visoka raven dolga podjetij, ki je predvsem posledica dolga znotraj skupin multinacionalnih podjetij, je v letu 2020 ostala približno nespremenjena. Delež zadolženosti gospodinjstev se je povečal na več kot 100 % BDP, predvsem zaradi upada BDP, vendar naj bi se v letu 2021 zmanjšal, ko si bo gospodarska aktivnost opomogla od krize zaradi COVID-19.

·Realne cene stanovanjskih nepremičnin so se leta 2020 zvišale za 6 % z nekaterimi znaki morebitne precenjenosti. Na visoke cene stanovanjskih nepremičnin vpliva več dolgoročnih dejavnikov tako na strani povpraševanja (nizke obrestne mere v kombinaciji z davčnimi olajšavami za hipotekarne obresti, slabo razvit zasebni najemniški trg) kot na strani ponudbe (stanovanjska gradnja ne dosega demografskih potreb). Pričakuje se, da bodo cene stanovanjskih nepremičnin še naprej rastle in v letu 2021 ostale nad pragom.

Nizozemska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z dolgoletnim velikim presežkom domačih prihrankov, ki ga spremljajo visoke ravni zasebnega dolga. Medtem ko se je med krizo zaradi COVID-19 nekoliko zmanjšal, naj bi se presežek prihrankov v prihodnje spet povečal. Zadolženost zasebnega sektorja je ostala zelo visoka. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.20    AVSTRIJA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji v Avstriji niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki javnega dolga, rasti cen stanovanjskih nepremičnin in rasti stroškov dela na enoto presegajo okvirni prag.

Po močnem zmanjšanju gospodarske dejavnosti v letu 2020 v višini –6,7 % naj bi se realni BDP v letu 2021 spet povečal za 4,4 %. Z utrditvijo gospodarskega okrevanja naj bi se realni BDP v letu 2022 povečal za 4,9 %, nominalni BDP pa bil za 8,8 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti in zaskrbljenost glede konkurenčnosti ostajajo omejene. Presežek na tekočem računu se je v letu 2020 zmanjšal na 1,9 % BDP, tekoči račun pa naj bi bil v prihodnje na splošno uravnotežen. Neto stanje mednarodnih naložb ostaja pozitivno na zmerni ravni. Začasno povečanje rasti stroškov dela na enoto v letu 2020 odraža začasno nižjo produktivnost ob kopičenju delovne sile med krizo zaradi COVID-19.

·Zasebna zadolženost je v letu 2020 zrasla na približno 131 % BDP, predvsem zaradi upada BDP zaradi COVID-19 in nekaterih neto kreditnih tokov, zlasti v podjetja. To naj bi se v letu 2021 delno obrnilo po zaslugi okrevanja gospodarstva.

·Javni dolg se je oddaljil od krivulje zmanjševanja in se leta 2020 povečal za 13 odstotnih točk na 83,2 % BDP, kar je neposredna posledica avtomatskih stabilizatorjev in obsežnega fiskalnega odziva. Delež javnega dolga v BDP naj bi se začel po napovedih od leta 2021 zmanjševati.

·Tveganja, povezana z bančnim sektorjem, se zdijo omejena. Banke imajo majhno neto izpostavljenost do sosednjih držav, izboljšano kapitalizacijo in zmanjšan finančni vzvod. Delež nedonosnih posojil se od leta 2014 stalno zmanjšuje in je leta 2020 znašal 2,0 %.

·Realne cene stanovanjskih nepremičnin so v letu 2020 poskočile na 6,2 %, kar kaže na morebitno precenjenost. Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je v prvih dveh četrtletjih leta 2021 še povečala. Hkrati se je v letu 2021 pospešila tudi rast posojil, ravni zadolženosti gospodinjstev pa so na splošno skladne z njihovo dolgoročno ravnjo.

·Na trgu dela so sheme skrajšanega delovnega časa pomagale ublažiti učinek upada gospodarske rasti na brezposelnost in namesto tega povzročile močan upad števila opravljenih ur. Stopnja brezposelnosti se je zmerno povečevala in leta 2020 znašala 5,4 %, vendar naj bi se po napovedih od leta 2021 naprej zniževala.

Avstrija je krizo zaradi COVID-19 prestala brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij. V krizi sta se povečala javni in zasebni dolg, cene stanovanjskih nepremičnin pa rastejo, čeprav se pričakuje, da se bo del teh gibanj v prihodnosti delno obrnil. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.21    POLJSKA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Poljsko niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki neto stanja mednarodnih naložb, rasti stroškov dela na enoto in rasti cen stanovanjskih nepremičnin presegajo okvirni prag.

Po 2,5-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 4,9 %, v letu 2022 pa za 5,2 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 23,6 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti ostajajo omejene, saj se je neto stanje mednarodnih naložb do leta 2020 postopoma izboljševalo, čeprav je bilo negativno. Poleg tega ga sestavlja predvsem akumulirano stanje neposrednih tujih naložb, precejšen del prilivov neposrednih tujih naložb pa izhaja iz reinvestiranih dobičkov. Neto stanje mednarodnih naložb naj bi se v letih 2021 in 2022 po napovedih še izboljševalo. Tekoči račun je v letu 2020 postal bolj pozitiven, v letu 2021 pa naj bi se rahlo zmanjšal.

·Zadolženost zasebnega sektorja ostaja nizka, saj so gospodinjstva in nefinančne družbe na Poljskem še vedno med najmanj zadolženimi v EU. Delež dolga zasebnega sektorja v BDP se je v letu 2020 povečal, vendar naj bi se v letu 2021 zmanjšal.

·Rast cen stanovanjskih nepremičnin je leta 2020 dosegla 7,1 %, saj so nizke obrestne mere in večji prihranki zaradi pandemije povzročili povečanje povpraševanja po stanovanjih. Kljub temu rast hipotekarnih kreditov za zdaj ostaja omejena. Z vse hitrejšim okrevanjem v gradbenem sektorju in povečanjem ponudbe stanovanj se pričakuje, da se bo rast cen stanovanjskih nepremičnin v letu 2021 umirila.

·Bančni sektor je kljub pandemiji na splošno ostal dobro kapitaliziran in v dobrem stanju. Delež nedonosnih posojil se je leta 2020 zmanjšal, vendar je razmeroma visok in se lahko zaradi krize zaradi COVID-19 še poveča. Javni dolg se je v letu 2020 povečal na 57,4 % BDP v primerjavi s 45,6 % v letu 2019, predvsem zaradi dodatnega zadolževanja med krizo zaradi COVID-19. Po napovedih naj bi se začel v letu 2021 zmanjševati.

·Kljub krizi zaradi COVID-19 so se razmere na trgu dela še naprej izboljševale. Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 rahlo znižala, vendar naj bi se v letu 2021 rahlo povečala na 3,3 %, in sicer zaradi postopnega opuščanja podpornih ukrepov države. Nastajajoče pomanjkanje delovne sile povzroča pritisk na rast stroškov dela na enoto, ki so se v letu 2020 povečali za 6,3 %. Pričakuje se, da se bo to pomanjkanje zmanjšalo, ko se bo povrnil migracijski pritok, napihnjeno povpraševanje pa postopoma upadalo. Pričakuje se, da bo rast sredstev za zaposlene močna, pri čemer naj bi opazno povečanje produktivnosti ublažilo rast stroškov dela na enoto.

Poljska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so zaradi negativnega neto stanja mednarodnih naložb obstajala omejena tveganja. V krizi zaradi COVID-19 se je javni dolg povečal, rast cen stanovanjskih nepremičnin pa se je pospešila, vendar se zdijo s tem povezana tveganja omejena. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.22    PORTUGALSKA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Portugalskem obstajajo makroekonomska neravnotežja, in sicer v zvezi z velikim obsegom neto zunanjih obveznosti ter zasebnim in javnim dolgom ob še vedno visokem deležu nedonosnih posojil v razmerah nizke rasti produktivnosti. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer neto stanje mednarodnih naložb, zasebni in javni dolg, rast cen stanovanjskih nepremičnin, rast stroškov dela na enoto in stopnja aktivnosti( 44 ).

Po 8,4-% skrčenju v letu 2020 zaradi krize zaradi COVID-19 naj bi po napovedih realni BDP v letu 2021 narasel za 4,5 %, v letu 2022 pa za 5,3 %. Nominalni BDP v letu 2022 naj bi bil za okoli 5,7 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Zunanja vzdržnost ostaja problematična zaradi velikega obsega neto zunanjih obveznosti ob določenem poslabšanju salda tekočega računa med krizo zaradi COVID-19. Kljub veliki izpostavljenosti države čezmejnemu turizmu se je delež neto stanja mednarodnih naložb v BDP od sredine leta 2021 izboljšal na raven pred pandemijo. V obdobju, ki ga zajema napoved, naj bi se postopoma še naprej izboljševal. Po letih zmerne rasti so se nominalni stroški dela na enoto leta 2020 močno povečali in presegli okvirni prag, vendar naj bi se v prihodnosti nekoliko zmanjšali.

·Med šokom zaradi COVID-19 leta 2020 se je prekinilo zmanjševanje zadolženosti zasebnega sektorja, predvsem zaradi krčenja gospodarstva, zaradi česar je delež zasebnega dolga narasel za 14 odstotnih točk na blizu 164 % BDP. V prihodnosti naj bi se zasebna zadolženost spet zmanjševala. Ob pomoči moratorija na odplačevanje dolga se je delež nedonosnih posojil med pandemijo še naprej zmanjševal, in sicer na 4,9 % v letu 2020. Pomembno bo, da se v prihodnje pozorno spremlja učinek postopnega opuščanja ukrepov javne podpore, kot so moratoriji na odplačevanje posojil in jamstvene sheme. Poleg tega sta kapitalski količnik bančnega sektorja in njegova dobičkonosnost nizka.

·Javni dolg se je leta 2020 povečal za 19 odstotnih točk na rekordnih 135,2 % BDP zaradi nenadnega primarnega primanjkljaja in neugodnega učinka snežne kepe v okviru krize zaradi COVID-19. Delež javnega dolga v BDP naj bi se po napovedih od leta 2021 znova zmanjševal. Čeprav obstajajo olajševalni dejavniki, povezani z njegovim profilom in sestavo ter znatnimi denarnimi rezervami, se pričakuje, da bo delež javnega dolga v BDP nekaj let ostal nad ravnjo pred pandemijo. Tveganja, povezana s povratnimi učinki v finančnem in javnem sektorju, so še vedno prisotna in se lahko še stopnjujejo zaradi vse večje s pandemijo povezane ranljivosti v podjetniškem sektorju.

·Rast realnih cen stanovanjskih nepremičnin je pet let zapored do leta 2020 presegala okvirni prag. Cene stanovanjskih nepremičnin kažejo znake morebitne precenjenosti. Vendar se je rast cen stanovanjskih nepremičnin v letu 2021 upočasnila, k čemur sta prispevala večji obseg gradnje in zmerno povpraševanje v nekaterih tržnih segmentih.

·Stopnja aktivnosti se je leta 2020 zmanjšala. To sovpada z rahlim povečanjem stopnje brezposelnosti. Pričakuje se, da se bosta stopnja delovne aktivnosti in stopnja brezposelnosti letos spet začeli izboljševati.

Portugalska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z velikim obsegom zunanjega, zasebnega in javnega dolga ob nizki rasti produktivnosti. Zaradi krize so se deleži zadolženosti še povečali. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.23    ROMUNIJA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da v Romuniji obstajajo makroekonomska neravnotežja, zlasti vztrajen precejšen primanjkljaj na tekočem računu ob velikih javnofinančnih primanjkljajih, medtem ko so se prejšnji pritiski pregrevanja zmanjševali. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, več kazalnikov presega okvirni prag, in sicer saldo tekočega računa, neto stanje mednarodnih naložb ter rast stroškov dela na enoto.

Po 3,9-% zmanjšanju v letu 2020 zaradi krize zaradi COVID-19 naj bi začel realni BDP v letu 2021 znova rasti in se v tem letu povečal za 7 %, v letu 2022 pa za 5,1 %. Nominalni BDP naj bi po napovedih v letu 2022 presegel raven iz leta 2019 za 21,4 %.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Kar zadeva zunanjo vzdržnost, naj bi se leta 2020 zabeleženi primanjkljaj na tekočem računu v višini 5 % BDP v letu 2021 povečal na približno 6 % BDP, predvsem zaradi močno negativne trgovinske bilance. Neto stanje mednarodnih naložb naj bi v letih 2021 in 2022 ostalo stabilno in znašalo okoli –48 % BDP. Neto stanje mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila, je rahlo negativno.

·Na konkurenčnost je dodatno negativno vplivalo znatno povečanje nominalnih stroškov dela na enoto v letu 2020, delno zaradi močnega upada proizvodnje in posledičnega zmanjšanja produktivnosti ob kopičenju delovne sile med krizo zaradi COVID-19. Vendar se za leti 2021 in 2022 pričakuje, da se bo z izrazitim povečanjem produktivnosti omejila rast stroškov dela na enoto kljub razmeroma močni rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega. 

·Cene stanovanjskih nepremičnin so se leta 2020 nekoliko zvišale, rast cen stanovanjskih nepremičnin pa naj bi se v letu 2021 pospešila.

·Čeprav je dolg sektorja država še vedno precej pod pragom 60 % BDP, se je leta 2020 povečal za 12 odstotnih točk zaradi kriznih ukrepov zaradi COVID-19 in nadaljnjih fiskalnih primanjkljajev. Delež javnega dolga v BDP naj bi se po ocenah v letu 2021 povečal na 49,3 % BDP, v letu 2022 pa naj bi še naraščal.

·Delež nedonosnih posojil v bančnem sektorju je bil v letu 2020 in na začetku leta 2021 na splošno stabilen in je znašal približno 4 % vseh posojil. Zadolženost zasebnega sektorja je zelo nizka.

·Stopnja brezposelnosti se je v letu 2020 povečala na 5 %. Po napovedih naj bi leta 2021 ostala na isti ravni, nato pa naj bi se začela zmanjševati. V letu 2020 se je povečala tudi stopnja brezposelnosti mladih in naj bi po napovedih v letu 2021 še narasla.

Romunija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z naraščajočim primanjkljajem na tekočem računu, vse slabšim zunanjim položajem in znatnimi izgubami stroškovne konkurenčnosti. V krizi zaradi COVID-19 se je javni dolg povečal, čeprav z nizkih ravni. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

4.24    SLOVENIJA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Slovenijo niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki presežka na tekočem računu, rasti stroškov dela na enoto, bruto dolga sektorja država in rasti stopnje brezposelnosti mladih presegajo okvirni prag.

Po 4,2-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 6,4 %, v letu 2022 pa za 4,2 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 11,1 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Veliki presežek na tekočem računu se je leta 2020 še povečal s 6 % na 7,4 % BDP, zaradi česar je triletno povprečje preseglo zgornji okvirni prag. Presežek na tekočem računu naj bi se po napovedih v letih 2021 in 2022 nekoliko zmanjšal. Negativno neto stanje mednarodnih naložb se od leta 2012 postopoma, vendar vztrajno izboljšuje in je leta 2020 doseglo –15,2 % BDP, do leta 2022 pa naj bi se približalo ravnotežju. Delež Slovenije na izvoznih trgih se je v zadnjih letih občutno povečal.

·Zadolženost zasebnega sektorja se je v letu 2020 le rahlo povečala na 69,7 % BDP in ostaja pod previdnostnim in temeljnim merilom. To povečanje je predvsem posledica upada BDP, saj je bil kreditni tok v letu 2020 negativen. Cene stanovanjskih nepremičnin so se v skladu z nedavnimi trendi povečale za 5,2 %.

·Bančni sektor ostaja dobro kapitaliziran, njegova dobičkonosnost se je le rahlo zmanjšala, delež nedonosnih posojil pa se je v letu 2020 še naprej zmanjševal.

·Javni dolg se je v letu 2020 povečal na 79,8 % BDP v primerjavi s 65,6 % v letu 2019, in sicer zaradi dodatnega zadolževanja med krizo zaradi COVID-19 ter v manjši meri zaradi močnega upada BDP leta 2020. Po napovedih naj bi se dolg sektorja država v letih 2021 in 2022 zmanjševal.

·Razmere na trgu dela so se med pandemijo COVID-19 nekoliko poslabšale. Stopnja brezposelnosti se je leta 2020 rahlo povečala na 5 % v primerjavi z letom 2019, ko je znašala 4,5 %. Stopnja brezposelnosti mladih, ki se je v prejšnjih letih močno zmanjšala, se je še posebej izrazito povečala, in sicer z 8,1 % leta 2019 na 14,2 % leta 2020. Vendar podatki za leto 2021 kažejo na izboljšanje razmer na trgu dela in znižanje stopenj brezposelnosti. V letu 2020 se je rast stroškov dela na enoto povečala za 7,4 % zaradi kopičenja delovne sile, povezanega s krizo zaradi COVID-19. Izboljšanje produktivnosti med okrevanjem naj bi v letih 2021 in 2022 privedlo do znižanja stroškov dela na enoto.

Slovenija je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, vendar z visokim javnim dolgom, ki pomeni omejena tveganja. V krizi zaradi COVID-19 se je javni dolg povečal, veliki presežek na tekočem računu pa se je še povečal. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.25    SLOVAŠKA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Slovaško niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalniki neto stanja mednarodnih naložb, realnega efektivnega deviznega tečaja, rasti stroškov dela na enoto in rasti cen stanovanjskih nepremičnin presegajo okvirni prag.

Po 4,4-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 3,8 %, v letu 2022 pa za 5,3 %, tako da bi bil nominalni BDP v letu 2022 za 13,6 % višji od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

· Zunanje ranljivosti ostajajo. Neto stanje mednarodnih naložb je leta 2020 znašalo približno –66 % BDP, kar je še vedno precej nad pragom. To je večinoma posledica obveznosti brez tveganja neplačila, ki so povezane s preteklimi naložbenimi tokovi, ki pa so lahko stabilnejše in s tem manj tvegane. Neto stanje mednarodnih naložb naj bi se v letih 2021 in 2022 postopoma izboljšalo po zaslugi pozitivnih neto posojilnih tokov.

·Rast stroškov dela na enoto je bila pred pandemijo visoka in se je v letu 2020 še pospešila. Vendar nedavna gibanja odražajo predvsem kopičenje delovne sile v okviru krize zaradi COVID-19. V prihodnosti se pričakuje, da se bo rast stroškov dela na enoto izrazito upočasnila zaradi obratnega učinka kopičenja delovne sile na produktivnost, medtem ko bo visoka rast sredstev za zaposlene na zaposlenega nanjo še naprej negativno učinkovala. Realni efektivni devizni tečaj na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin je bil leta 2020 nekoliko nad pragom, vendar to ni negativno vplivalo na deleže na izvoznih trgih. Vendar velika koncentracija izvoza v nekaj sektorjih in vključevanje v globalne vrednostne verige ostajata dejavnika tveganja.

·Zadolženost zasebnega sektorja in zlasti hipotekarni dolg gospodinjstev se že več let povečujeta, vendar se je hitrost rasti zmanjšala. Zadolženost gospodinjstev se je povečala na okoli 47 % BDP v letu 2020. Ostaja rahlo pod previdnostnimi ravnmi, vendar presega raven glede na temelje.

·Realne cene stanovanjskih nepremičnin so se v letu 2020 povišale na 7,2 %, kar bi lahko prispevalo k zadolženosti gospodinjstev. Cene stanovanjskih nepremičnin kažejo znake morebitne precenjenosti. Vendar naj bi se rast cen stanovanjskih nepremičnin v letu 2021 upočasnila.

·Zaradi podporne fiskalne politike se je javni dolg v letu 2020 povečal za 12 odstotnih točk na 59,7 % BDP. Pričakuje se, da se bo v letu 2021 rahlo povečal, nato pa se bo ob podpori močne rasti, nizkih obrestnih mer in zmanjševanja primarnega proračunskega primanjkljaja vrnil na približno 60 % BDP.

·Bančni sektor je trden z močnimi kapitalskimi rezervami. Delež nedonosnih posojil se je v letu 2020 še naprej zmanjševal in je pod povprečjem EU, vendar bi se lahko z umikom kriznih ukrepov znova povečal. Izpostavljenost bilanc stanja bank trgu stanovanjskih nepremičnin se je povečala.

Slovaška je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so zaradi zunanje vzdržnosti, domačih pritiskov na cene in odvisnosti od avtomobilske industrije obstajala nekatera tveganja. V krizi zaradi COVID-19 so se nekatera tveganja še povečala. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.26    FINSKA

V prejšnjem krogu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji za Finsko niso bila ugotovljena makroekonomska neravnotežja. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, kazalnika dolga zasebnega sektorja in bruto javnega dolga sektorja država presegata okvirni prag.

Po 2,9-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 3,4 %, v letu 2022 pa za 2,8 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 8,7 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Na zunanji strani je saldo tekočega računa postal pozitiven, trgovinski presežek pa se je v letu 2020 rahlo povečal, ko se je povečal delež na izvoznih trgih. V prihodnje se pričakuje, da bo na tekočem računu zabeležen majhen presežek. Neto stanje mednarodnih naložb se je leta 2020 zmanjšalo na –5,3 % BDP. Stroški dela na enoto so se rahlo povečali zaradi upada produktivnosti, ki ga je povzročila kriza.

·Zadolženost zasebnega sektorja se je še naprej povečevala, pri čemer se je delež zasebnega dolga v BDP povečal delno zaradi upada BDP. To naj bi se v letu 2021 delno obrnilo z utrditvijo okrevanja gospodarstva. Vendar se pričakuje, da se bo ob ugodnih posojilnih pogojih, vključno z nizkimi obrestnimi merami in hitro rastjo stanovanjske gradnje, povečanje deleža zasebnega dolga v BDP ohranilo, tudi če se bo učinek recesije zaradi COVID-19 zmanjšal.

·Javni dolg se je leta 2020 povečal na 69,5 % BDP v primerjavi z 59,5 % v letu 2019, in sicer zaradi fiskalnega odziva države na krizo in v manjši meri upada BDP v letu 2020. Po napovedih naj bi se od leta 2021 ustalil pri 71 %.

·Bančni sektor ostaja dobro kapitaliziran, delež nedonosnih posojil pa je nizek in je ostal na splošno nespremenjen, po pričakovanjih pa se ne bo znatno povečal. Kriza zaradi COVID-19 ni imela vidnega učinka na servisiranje dolga ali na število stečajev podjetij. Tveganja za finančno stabilnost ostajajo omejena kljub znatni čezmejni izpostavljenosti, zlasti do drugih nordijskih držav.

·Razmere na trgu dela so se med krizo rahlo poslabšale, tudi po zaslugi vladnih podpornih ukrepov, ki so omejili povečanje stopnje brezposelnosti na 1,1 odstotne točke, tako da je leta 2020 znašala 7,8 %. Stopnja brezposelnosti naj bi se po napovedih začela postopno zniževati od leta 2021 dalje, ko si bo gospodarstvo opomoglo, vendar se ne pričakuje, da bo pred letom 2023 padla na raven pred pandemijo.

Finska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 brez ugotovljenih makroekonomskih neravnotežij, čeprav so obstajale ranljivosti, povezane z dolgom zasebnega sektorja. Zaradi krize se je delež dolga zasebnega sektorja povečal, vendar tveganja ostajajo omejena. Na splošno se Komisiji na tej stopnji ne zdi potrebno izvajati nadaljnje poglobljene analize v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

4.27.    ŠVEDSKA

Komisija je junija 2021 ugotovila, da na Švedskem obstajajo makroekonomska neravnotežja v zvezi s tveganji precenjenosti cen stanovanjskih nepremičnin v povezavi z visoko in še naraščajočo zadolženostjo gospodinjstev. V posodobljeni preglednici, ki vključuje podatke do leta 2020, dva kazalnika presegata okvirni prag, in sicer zasebni dolg in brezposelnost mladih.

Po 2,8-% zmanjšanju v letu 2020 naj bi se realni BDP v letu 2021 povečal za 3,9 %, v letu 2022 pa za 3,5 %. Nominalna raven BDP v letu 2022 naj bi bila za 9,9 % višja od ravni iz leta 2019.

Več pomembnih dogodkov je mogoče povzeti na naslednji način:

·Presežek na tekočem računu se je v letu 2020 povečal na 5,7 % BDP, neto stanje mednarodnih naložb pa se je rahlo zmanjšalo, in sicer blizu 16 % BDP. V letih 2021 in 2022 naj bi presežek na tekočem računu ostal na ravni približno 5 % BDP. Izvozni tržni deleži so se v letu 2020 še naprej večali. Realni efektivni devizni tečaj se je po treh letih devalvacije leta 2020 povečal za 3 %.

·Dolg zasebnega sektorja je leta 2020 dosegel novo najvišjo vrednost, in sicer približno 216 % BDP, s čimer se je nadaljeval trend naraščanja. Tako zadolženost gospodinjstev kot podjetij presegata previdnostno in temeljno merilo. Za leto 2021 se pričakuje, da se bo zasebna zadolženost ustalila na visokih ravneh, neto finančna sredstva pa naj bi postala bolj negativna. Zadolženost gospodinjstev se je v letu 2020 povečala na okoli 95 % BDP. Hipotekarna posojila gospodinjstvom so v prvi polovici leta 2021 še naprej rasla. Cene stanovanjskih nepremičnin so v letu 2020 pospešeno rastle, še zlasti v drugem četrtletju leta 2021. Cene stanovanjskih nepremičnin ostajajo na splošno izredno visoke, pri čemer obstajajo znaki morebitne precenjenosti.

·Raven javnega dolga ostaja nizka kljub znatnim podpornim ukrepom med pandemijo. Leta 2020 se je javni dolg povečal na 39,7 % BDP. Po pričakovanjih naj bi se v letu 2021 začel zmanjševati.

·Bančni sektor ostaja zdrav. Med pandemijo sta se količnik temeljnega kapitala in obseg nedonosnih posojil izboljšala z že dobrih ocen. Urad za finančne storitve je v letu 2021 delno razveljavil omilitev makrobonitetnih ukrepov in s 1. septembrom 2021 ponovno uvedel zahtevo glede odplačevanja posojil. Ne glede na splošno zdrav finančni položaj je stopnja finančnega vzvoda švedskih bank med najvišjimi v EU.

·Kljub ukrepom podpore politikam se je brezposelnost v letu 2020 povečala na 8,3 %. Brezposelnost mladih je v letu 2020 poskočila na približno 24 %. Po napovedih naj bi se začela stopnja brezposelnosti od leta 2021 dalje zniževati.

Švedska je vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi s tveganji precenjenosti ravni cen stanovanjskih nepremičnin ter visoko in stalno naraščajočo zadolženostjo gospodinjstev. Zaradi krize so se delež zasebnega dolga, cene stanovanjskih nepremičnin in brezposelnost povečali. Na splošno se Komisiji zdi koristno, tudi ob upoštevanju neravnotežij, ugotovljenih junija, da nadalje prouči obstoj neravnotežij ali njihovo odpravljanje.

Da bi izboljšala v prihodnost usmerjene elemente v razlagi preglednice, analiza poročila o mehanizmu opozarjanja, kadar je to mogoče, temelji tudi na napovedih in projekcijah za leto 2021 in po njem ter na kratkoročnih napovedih za tekoče leto. Ti podatki, kadar so na voljo, temeljijo na napovedi Komisije iz jeseni 2021. Sicer podatki večinoma odražajo kratkoročne napovedi, ki temeljijo na nadomestnih kazalnikih, ki so jih pripravile službe Komisije za to poročilo o mehanizmu opozarjanja.

Spodnja tabela povzema predpostavke, uporabljene za napovedi, in podatke iz kratkoročnih napovedi glede glavnih kazalnikov iz preglednice. Podatki o BDP, ki so bili uporabljeni kot imenovalci v nekaterih količnikih, izhajajo iz napovedi Komisije iz jeseni 2021.

V primeru večletnih stopenj sprememb (npr. petletna sprememba deležev na izvoznih trgih) temelji na napovedih le komponenta za leti 2021 in 2022, medtem ko se pri komponentah za leto 2020 ali prejšnja leta uporabljajo podatki Eurostata, na katerih temelji preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem.

Priloga 1: Napovedi in kratkoročne napovedi glede glavnih kazalnikov iz preglednice

Priloga 2: Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji

(1) ()    Evropska komisija, Evropska gospodarska napoved iz jeseni 2021, Institutional paper 160, november 2021. Glej tudi Croitorov O. et al. (2021), „The macroeconomic impact of the COVID-19 pandemic in the euro area“ Quarterly Report on the Euro Area (Makroekonomski učinek pandemije COVID-19 v euroobmočju, Četrtletno poročilo o euroobmočju), GD ECFIN, Evropska komisija, Vol. 20, št. 2, del I.

(2) ()    Evropski organ za vrednostne papirje in trge (2021), ESMA Risk Dashboard (Preglednica tveganj organa ESMA), 3. junij 2021. https://www.esma.europa.eu/sites/default/files/esma50-165-1761_risk_dashboard_no_1_2021.pdf  

(3) ()    Zaostrovanje denarne politike s strani ameriške centralne banke bi lahko vplivalo tudi na pogoje financiranja podjetniškega sektorja euroobmočja, zlasti ker je globalizacija spremenila transmisijski mehanizem denarne politike in njegove učinke prelivanja v tujino, poleg tega pa ima denarna politika ameriške centralne banke precejšen vpliv na tuje finančne spremenljivke, kot so razmiki v donosnosti podjetniških obveznic. Ca’Zorzi M. et al. (2021), „Making waves – Fed spillovers are stronger and more encompassing than the ECB’s“ (Ustvarjanje šokov – učinki prelivanja ameriške centralne banke so močnejši in obsežnejši kot učinki ECB), Raziskovalni bilten ECB št. 83, 15. april 2021, https://www.ecb.europa.eu/pub/economic-research/resbull/2021/html/ecb.rb210415~8639b73bb6.en.html .

(4) ()    Glej tudi MDS (2021), „Global Financial Stability Report“ (Poročilo o svetovni finančni stabilnosti), oktober 2021.

(5) ()    V poročilu o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije z dne 22. junija 2015, ki so ga pripravili Jean-Claude Juncker, Donald Tusk, Jeroen Dijsselbloem, Mario Draghi in Martin Schulz, je bilo predlagano, da se večja pozornost nameni neravnotežjem, ki vplivajo na celotno euroobmočje. Vloga soodvisnosti in sistemskih posledic neravnotežij je priznana v Uredbi (EU) št. 1176/2011, ki opredeljuje neravnotežja s sklicevanjem na „makroekonomske posledice[, ki] negativno vplivajo ali bi lahko negativno vplivale na pravilno delovanje gospodarstva države članice ali ekonomske in monetarne unije ali na delovanje celotne Unije“. Analiza iz tega poročila je priložena oceni iz delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Analiza gospodarstva euroobmočja“, ki je priložen priporočilu Komisije za priporočilo Sveta o gospodarski politiki euroobmočja.

(6) ()    Glej tudi E. Meyermans, V. Rutkauskas in W. Simons (2021), „The uneven impact of the COVID-19 pandemic across the euro area“, Quarterly Report on the Euro Area (Neenakomeren učinek pandemije COVID-19 v euroobmočju, Četrtletno poročilo o euroobmočju) GD ECFIN, Evropska komisija, Vol. 20, št. 2, del II.

(7) ()    Presežek na tekočem računu euroobmočja, ki je naveden in se uporablja v tem poročilu, je vzet iz statističnih podatkov o plačilni bilanci v euroobmočju, ki so skladni s poročili držav članic o tekočih računih glede na partnerice zunaj euroobmočja (v skladu s t. i. „konceptom skupnosti“). Ta številka se lahko razlikuje od vsote nominalnih saldov tekočih računov držav članic zaradi asimetrij saldov znotraj euroobmočja, ki so jih sporočili različni nacionalni statistični uradi.

(8) ()    Ocena standardne ravni tekočega računa euroobmočja na podlagi modela MDS v letu 2020 znaša 1 % BDP (glej (2021) poročilo MDS o zunanjem sektorju (External Sector Report) iz avgusta 2021), kar bi pomenilo vrzel v višini 0,8 % BDP do ciklično prilagojenega tekočega računa (ki v poročilu znaša 1,8 % BDP). Vendar se po prilagoditvah zaradi prehodnega učinka krize zaradi COVID-19 ocenjena vrzel zmanjša na 0,6 %.

(9) ()    Evropska komisija (2020), „ Impact of macroeconomic developments on fiscal outcomes. “, Report on Public Finances in EMU („Vpliv makroekonomskih gibanj na fiskalne rezultate“, Poročilo o javnih financah v EMU), Institutional Paper 133, del III.

(10) ()    Za pojasnila glede priprave preglednice v poročilu o mehanizmu opozarjanja in njihovo razlago glej: Evropska komisija (2016) „The Macroeconomic Imbalance Procedure. Rationale, Process, Application: A Compendium“ (Postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem, utemeljitev, postopek, uporaba: zbirka), European Economy, Institutional Paper 039, november 2016.

(11) ()    Povečanje števila držav članic s podatki tekočih računov zunaj pragov med letnikoma podatkov 2019 in 2020 iz grafa 2.1.1 je predvsem posledica revizij podatkov.

(12) ()    Tekoči računi v skladu s temelji (standardne ravni tekočega računa) so izpeljani iz regresij v reducirani obliki, v katerih so zajeti glavni dejavniki ravnotežja med varčevanjem in naložbami, vključno s temeljnimi dejavniki, dejavniki politike in finančnimi pogoji na svetovni ravni. Za opis metodologije za izračun tekočega računa na podlagi temeljev, uporabljene v tem poročilu o mehanizmu opozarjanja, glej L. Coutinho et al. (2018), „Methodologies for the assessment of current account benchmarks“ (Metodologije za izračun referenčnih meril tekočega računa), European Economy, Discussion Paper 86, 2018. Metodologija je sorodna metodologiji iz S. Phillips et al. (2013), „The External Balance Assessment (EBA) Methodology“ (Metodologija za oceno zunanjega salda), IMF Working Paper, 13/272.

(13) ()    Previdnostni pragovi za neto stanje mednarodnih naložb se določijo z največjim možnim povečanjem moči znakov pri napovedovanju plačilnobilančne krize, pri čemer se upoštevajo informacije za posamezno državo, povzete s prihodki na prebivalca. Za metodologijo za izračun previdnostnih pragov neto stanja mednarodnih naložb glej A. Turrini in S. Zeugner (2019), „Benchmarks for Net International Investment Positions“ (Referenčna merila za neto stanje mednarodnih naložb), European Economy, Discussion Paper 097, 2019.

(14) ()    Leta 2019 je primanjkljaj na tekočem računu znašal –19,9 % BDP. Velika volatilnost podatkov zunanjega sektorja za Irsko je močno povezana z aktivnostmi mednarodnih podjetij.

(15) ()    Ciklično prilagojeni saldi tekočih računov upoštevajo učinek cikla, tako da se prilagodijo za domačo proizvodno vrzel in proizvodno vrzel v trgovinskih partnericah; glej M. Salto in A. Turrini (2010), „Comparing alternative methodologies for real exchange rate assessment“ (Primerjava alternativnih metodologij za oceno realnega deviznega tečaja), European Economy, Discussion Paper 427/2010.

(16) ()    Neto stanja mednarodnih naložb v skladu s temelji (standardne ravni neto stanja mednarodnih naložb) se pridobijo kot seštevek vrednosti standardnih ravni tekočega računa v danem obdobju (glej tudi opombo 12). Za metodologijo za izračun neto stanja mednarodnih naložb v skladu s temelji glej A. Turrini in S. Zeugner (2019), „Benchmarks for Net International Investment Positions“ (Referenčna merila za neto stanje mednarodnih naložb), European Economy, Discussion Paper 097, 2019.

(17) ()    NENDI je podskupina neto stanja mednarodnih naložb, ki izključuje sestavine, povezane z lastniškim kapitalom, in sicer lastniški kapital in lastniške deleže iz naslova neposrednih tujih naložb in čezmejne dolgove znotraj podjetja iz naslova neposrednih tujih naložb, ter predstavlja neto stanje mednarodnih naložb, razen instrumentov brez tveganja neplačila. Glej tudi: Evropska komisija, „Envisaged revision of selected auxiliary indicators of the MIP scoreboard“ (Predvidena revizija izbranih pomožnih kazalnikov preglednice postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji), Technical note; https://ec.europa.eu/info/business-economy-euro/economic-and-fiscal-policy-coordination/eu-economic-governance-monitoring-prevention-correction/macroeconomic-imbalance-procedure/scoreboard_en .

(18) ()    Merila glede dolga za posamezne države je razvila Evropska komisija v sodelovanju z delovno skupino LIME Odbora za ekonomsko politiko (Evropska komisija, „Benchmarks for the assessment of private debt“ (Referenčna merila za oceno zasebnega dolga), Obvestilo za Odbor za ekonomsko politiko, ARES (2017) 4970814) ter J.-C. Bricongne, L. Coutinho, A. Turrini in S. Zeugner, „Is Private Debt Excessive?“ (Je zasebni dolg previsok?), Open Economies Review, 3, 471–512, 2020. Temeljna merila omogočajo ocenjevanje zasebnega dolga glede na vrednosti, ki jih je mogoče pojasniti na podlagi gospodarskih temeljev, ter so izpeljana iz regresij, ki zajemajo glavne dejavnike rasti kreditov, in upoštevajo dano začetno stanje dolga. Previdnosti pragovi predstavljajo raven dolga, nad katero je verjetnost bančne krize relativno visoka; te ravni temeljijo na največjem možnem povečanju moči znakov pri napovedovanju bančnih kriz z minimaliziranjem verjetnosti zgrešenih kriz in lažnih opozoril ter vključevanjem informacij o kapitalizaciji bank, javnem dolgu in ravni gospodarske razvitosti za posamezne države.

(19) ()    V primeru bančnih posojil nefinančnim družbam je začetek pandemije marca 2020 hitro pospešil rast kreditov v prvih mesecih, kar je bilo med velikimi članicami euroobmočja opazno zlasti v Franciji in Španiji (graf 2.3.4 b). To hitro naraščanje je bilo v Nemčiji bolj umirjeno, v Italiji bolj postopno, v državah članicah EU zunaj euroobmočja pa manj očitno. Hkrati so se na začetku krize povečala čezmejna posojila znotraj euroobmočja. Rast kreditov je nato močno upadla in v večini primerov do začetka leta 2021 dosegla stopnjo rasti pod ravnjo pred pandemijo. To je zelo izrazito odstopanje od postopnega povečevanja sicer na splošno stabilnih posojil podjetjem v zadnjih letih.

(20) ()    Za Malto je to približek, saj v Eurostatovih sektorskih nacionalnih računih niso na voljo podatki o bruto razpoložljivem dohodku gospodinjstev. Ocena je bila izračunana na podlagi deleža bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev v BDP, izračunanega na podlagi podatkov za realni bruto razpoložljivi dohodek na prebivalca, ki jih ima na voljo Eurostat (B6G_R_HAB).

(21) ()    Delež pogodb s spremenljivo obrestno mero za nova stanovanjska posojila je vsaj od leta 2013 v Bolgariji, na Cipru, na Finskem in v Latviji nad ali blizu 90 %.

(22) ()    Vrzeli v vrednotenju cen stanovanjskih nepremičnin so izračunane glede na referenčna merila, da se zajame učinek v posameznih državah. Vrzeli pri sintetičnih ocenah temeljijo na vrzeli, dobljeni iz različnih referenčnih meril: (i) odklon razmerja med cenami in dohodki glede na dolgoročno povprečje; (ii) odklon razmerja med cenami in najemninami od dolgoročnega povprečja; (iii) odklon od referenčnih meril, ki temeljijo na regresijah, ob upoštevanju gospodarskih temeljev povpraševanja in ponudbe (glej N. Philiponnet in A. Turrini (2017), „Assessing House Price Developments in the EU“ (Ocenjevanje razvoja cen stanovanjskih nepremičnin v EU), Evropska komisija, dokument za razpravo 048, maj 2017). Pri izračunu referenčnih meril, ki temeljijo na regresiji, se ciklične pojasnjevalne spremenljivke filtrirajo s Hodrick-Prescottovim filtrom, da se omeji njihova volatilnost.

(23) ()    Ocene ravni cen so dobljene na podlagi podatkov nacionalnih računov in popisa prebivalstva ali, kadar ti niso na voljo, informacij, objavljenih na spletnih mestih nepremičninskih posrednikov. Glej J. C. Bricongne in al. (2019), „Assessing House Prices: Insights from ‚Houselev‘, a Dataset of Price Level Estimates“ (Ocenjevanje cen stanovanjskih nepremičnin: vpogledi iz nabora podatkov „Houselev“, nabor podatkov ocen ravni cen), European Economy, dokument za razpravo št. 101, julij 2019.

(24) ()    Makrobonitetne ukrepe spremlja Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB). Ta je septembra 2019 devetim državam članicam izdal opozorila oziroma priporočila glede srednjeročnih ranljivosti v sektorju stanovanjskih nepremičnin, in sicer priporočila za Belgijo, Dansko, Finsko, Luksemburg, Nizozemsko in Švedsko ter opozorila za Češko, Francijo in Nemčijo. Vse države iz prve skupine so novembra 2016 že prejele opozorila ESRB, prav tako pa tudi Avstrija. Komisija je v Uredbi o postopku v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji (Uredba (EU) št. 1176/2011) pozvana, naj upošteva opozorila ali priporočila, ki jih ESRB naslovi na države članice, ki so predmet poglobljenega pregleda. V začetku leta 2022 se pričakuje posodobitev poročila iz leta 2019.

(25) ()    ECB (2021): Pregled finančne stabilnosti, maj 2021, na podlagi RICS Global Commercial Property Monitor.

(26) ()    V Bolgariji je tveganje, ki izhaja iz valutne strukture zunanjega dolga, zmanjšano zaradi režima valutnega odbora. Poleg tega lahko vstop Bolgarije in Hrvaške v ERM II tudi zgladi tveganja glede vzdržnosti dolga zaradi nižjih premij za tveganje.

(27) ()    Julija 2021 je bil delež javnega dolga, denominiranega v tuji valuti, naslednji: Bolgarija 82 %, Hrvaška 72,1 %, Romunija 51,1 %, Poljska 22,9 %, Madžarska 21,7 %, Švedska 20 %, Danska 10,1 %, Češka 8 %.

(28) ()    Evropska komisija (2021), The 2021 Stability and Convergence Programmes: an Overview, with an Assessment of the Euro Area Fiscal Stance (Programi stabilnosti in konvergenčni programi za leto 2021: pregled z oceno fiskalne naravnanosti euroobmočja).

(29) ()    ECB (2021), Pregled finančne stabilnosti

(30) ()    MDS (2021), Fiscal Monitor, april 2021.

(31) ()    Evropski bančni organ je julija 2021 objavil rezultate obremenitvenega testa v celotni EU, v katerem je sodelovalo 50 bank iz 15 držav EU in EGP, ki pokrivajo 70 % sredstev bančnega sektorja EU. Pri tem je bil poseben poudarek na posojilih, ki so pod moratoriji ali imajo javna poroštva. V letošnjem obremenitvenem testu je bil obravnavan daljši scenarij glede COVID-19 v okolju obrestnih mer, ki so „nižje dlje časa“, v katerem je bilo predvideno, da se bo BDP EU v treh letih zmanjšal za 3,6 %. Rezultati kažejo, da bi bančni sektor EU ostal nad 10-odstotnim količnikom navadnega lastniškega temeljnega kapitala, pri čemer bi se kapital zmanjšal za 265 milijard EUR glede na začetni količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala v višini 15 %. Kreditne izgube bi pojasnile večino izgube kapitala. Po tem scenariju bi se tudi znatno zmanjšal prispevek dobička iz nadaljnjega poslovanja, zlasti iz čistih prihodkov od obresti.

(32) ()    Povprečna donosnost lastniškega kapitala bank EU se je zmanjšala s 5,8 % v letu 2019 na 2,7 % v letu 2020. Vendar se je v drugem četrtletju leta 2021 povečala na 7,1 %.

(33) ()    Nedonosna posojila so v nizu pomožnih kazalnikov iz preglednice opredeljena kot skupna bruto nedonosna posojila in predujmi kot odstotek skupnih bruto posojil in predujmov (bruto knjigovodska vrednost) za sektor poročanja „domače bančne skupine in samostojne banke, hčerinske družbe pod tujim nadzorom ter podružnice pod tujim nadzorom, vse institucije“. Usklajeni podatki o deležih nedonosnih posojil so na voljo šele od leta 2014. Zato za podatke glede „najvišje ravni“ graf 2.5.1 b prikazuje podatke za delež bruto nedonosnih dolžniških instrumentov v skupnih bruto dolžniških instrumentih, ki je na voljo v daljših časovnih vrstah in se poleg posojil nanaša tudi na druge dolžniške instrumente, ki se posedujejo v bančnem sektorju. Slednji je običajno nekoliko nižji od deležev nedonosnih posojil, saj je imenovalec večji, tj. skupni bruto dolžniški instrumenti so večji od skupnih posojil. Razlika med obema deležema trenutno znaša 5 odstotnih točk za Grčijo in 2 odstotni točki za Ciper, za večino držav pa znaša manj kot 1 odstotno točko.

(34) ()    Graf 2.5.1 b temelji na podatkih za prvo četrtletje leta 2021, ko je bil delež nedonosnih posojil v Grčiji 26 %. Podatki za drugo četrtletje leta 2021, objavljeni po presečnem datumu poročila o mehanizmu opozarjanja (22. oktober 2021), kažejo na zelo veliko zmanjšanje deleža nedonosnih posojil proti 16 % (začasna vrednost).

(35) ()    Posojila iz druge skupine so posojila, katerih kreditno tveganje se je od začetnega pripoznanja znatno povečalo, vendar se za razliko od posojil iz tretje skupine še ne štejejo za posojila s poslabšano kreditno kakovostjo ali v neplačilu.

(36) ()    ECB (2021), Pregled finančne stabilnosti, maj 2021.

(37) ()    Podatki za euroobmočje potrjujejo, da je bilo povečanje posojil iz druge skupine izrazitejše za sektorje, ki sta jih pandemija in omejitev gibanja najbolj prizadela, npr. na področju nastanitvenih storitev s 7 % leta 2019 na 25 % leta 2020 ter na področju umetnosti in zabave s 6 % na 23 %. ECB (2021), Pregled finančne stabilnosti, maj 2021. Podobni trendi so razvidni tudi iz najnovejših podatkov o nedonosnih posojilih. Preglednica tveganj EBA za drugo četrtletje leta 2021 kaže, da se razlike v kakovosti sredstev med sektorji povečujejo. Na primer, delež nedonosnih posojil za nastanitvene in gostinske storitve se je še povečal z 9 % v prvem četrtletju leta 2021 na 9,6 % v drugem četrtletju leta 2021, za umetnost, zabavo in rekreacijo pa s 7,9 % na 8,2 %. 

(38) ()    ECB (2021), Pregled finančne stabilnosti, maj 2021.

(39) ()    EIOPA (2021), Poročilo o finančni stabilnosti, julij 2021.

(40) V poročilu o nadzoru po izteku programa za Irsko iz jeseni 2021 so obravnavane tudi nekatere ranljivosti, poudarjene v poročilu o mehanizmu opozarjanja.

(41) ()    Nekatere ranljivosti, poudarjene v poročilu o mehanizmu opozarjanja so obravnavane tudi v 12. poročilu o okrepljenem nadzoru za Grčijo.

(42) ()    Po navedbah Evropske centralne banke so to nedonosna posojila kot delež skupnih bruto posojil in predujmov na konsolidirani podlagi (tj. vključno s stanjem denarnih sredstev v centralnih bankah in drugimi vlogami na vpogled v imenovalcu). Ta podatek se razlikuje od tistega, sporočenega v okviru okrepljenega nadzora, ki sledi nedonosnim posojilom kot deležu skupnih bruto posojil strankam na posamični osnovi, kot je sporočila Banka Grčije.

(43) ()    V poročilu o nadzoru po izteku programa za Ciper iz jeseni 2021 so obravnavane tudi nekatere ranljivosti, poudarjene v poročilu o mehanizmu opozarjanja.

(44) ()    V poročilu o nadzoru po izteku programa za Portugalsko iz jeseni 2021 so obravnavane tudi nekatere ranljivosti, poudarjene v poročilu o mehanizmu opozarjanja.

(I) Za podatke glede AirBnB prenočitev in metodološka pojasnila kratkoročnih napovedi glej evropsko gospodarsko napoved Evropske komisije iz jeseni 2020, „Tourism in pandemic times: an analysis using real-time big data“ (Turizem v času pandemije: analiza z uporabo masovnih podatkov v realnem času), Special Topic 3.3, Institutional Paper 136, november 2020. V kratkoročnih napovedih se na podlagi jezika, v katerem so napisane posamezne ocene AirBnB, predpostavlja, ali gre za domače ali tuje turiste.

(II) ()Izraz „mednarodni turizem“ označuje mednarodno trgovino s potovalnimi storitvami, knjiženo pod postavko za potovanja v plačilnobilančni statistiki.

(III) ()Ocene učinka upada mednarodnih potovanj na trgovinske bilance temeljijo na analizi delnega ravnotežja, ki se osredotoča na trgovino z vidika dodane vrednosti z upoštevanjem uvoza vložkov, ki se uporabljajo pri proizvodnji blaga in storitev, ki jih uporabljajo tuji turisti. Analiza upošteva neposredne in posredne učinke spremembe povpraševanja tujih turistov, tj. tudi povezave z dobavno verigo iz gospodarskih sektorjev, na katere turistično povpraševanje ne vpliva neposredno. Analiza predpostavlja, da se denar, ki se ne porabi za potovanje v tujino, prihrani. Za več podrobnosti glej: L. Coutinho, G. Vukšić in S. Zeugner (2021), „International tourism decline and its impact on external balances in the euro area“ (Mednarodni turizem v zatonu in njegov učinek na zunanje salde v euroobmočju), četrtletno poročilo o euroobmočju, GD ECFIN, Evropska komisija, vol. 20, št. 2, del III.

(IV) () Primer za to je lahko deloma Ciper, kjer se je leta 2020 močno zmanjšal visoki neto uvoz storitev mednarodnega prevoza potnikov, kar je ublažilo splošni učinek na trgovinsko bilanco. Mednarodni prevoz potnikov je v plačilni bilanci ločena kategorija, vendar je povezan z mednarodnim turizmom. Podatki o teh storitvah za leto 2020 za številne države EU niso na voljo, zato niso vključeni v analizo. Pri drugih državah, za katere so podatki na voljo, upoštevanje te kategorije rezultatov ne spremeni bistveno. Na Malti so na trgovinsko bilanco poleg potovanj razmeroma močno vplivale tudi spremembe drugih postavk.

(V) ()Pri primerjavi leta 2021 (projekcije) s celotnim letom 2020 je treba opozoriti, da v skoraj celotnem prvem četrtletju leta 2020 pandemija ni imela vpliva in da se je turistična dejavnost v primerjavi z letom 2019 takrat povečevala.

(VI) ()Za bolj poglobljeno razpravo o nedavnih gibanjih na trgu dela glej poročilo Evropske komisije o gibanju trga dela in plač v Evropi za leto 2021 (v pripravi).

(VII) ()Zaradi obsežne uporabe shem za ohranjanje delovnih mest se je upad odražal bolj v zmanjšanju števila opravljenih ur (–5,5 % v letu 2020) kot pa v povečanju brezposelnosti. BDP se je leta 2020 skrčil močneje kot leta 2009 (–4,3 %), vendar je bilo povečanje brezposelnosti precej manjše (mesečne stopnje brezposelnosti v EU so se med letoma 2008 in 2009 povečale za 2,6 odstotne točke).

(VIII) ()Evropska komisija je marca 2021 določila nov cilj na ravni EU za zmanjšanje števila ljudi, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, tj. za vsaj 15 milijonov do leta 2030. To je eden od treh krovnih ciljev na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialnega vključevanja, ki jih je treba doseči do leta 2030 v okviru akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic.

(IX) ()Komisija je marca 2021 sprejela priporočilo za učinkovito aktivno podporo zaposlovanju, v katerem je države članice pozvala k izvajanju skladnih svežnjev okrepljenih aktivnih politik trga dela v podporo prehodu med zaposlitvami med okrevanjem. V skladu s priporočilom za učinkovito aktivno podporo zaposlovanju so aktivne politike trga dela in javne službe za zaposlovanje sestavni del načrtov za okrevanje in odpornost 20 držav članic, medtem ko so vse države članice v svoje načrte vključile politike za preusposabljanje in izpopolnjevanje.

(X) ()Za bolj poglobljeno razpravo o znanjih in spretnostih glej predlog Evropske komisije iz leta 2021 za skupno poročilo Komisije in Sveta o zaposlovanju za leto 2022.

(XI) ()Glej Croitorov O. et al. (2021), „The macroeconomic impact of the COVID-19 pandemic in the euro area“ Quarterly Report on the Euro Area (Makroekonomski učinek pandemije COVID-19 v euroobmočju, Četrtletno poročilo o euroobmočju), GD ECFIN, Evropska komisija, Vol. 20, št. 2, del I. Glej tudi poročilo o razvoju na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi iz leta 2021 in Fasani, F., Mazza, J. (2020) A vulnerable workforce: migrant workers in the Covid-19 pandemic. JRC Technical report (Ranljiva delovna sila: delavci migranti med pandemijo COVID-19, tehnično poročilo JRC).

(XII) ()Employment and Social Developments in Europe (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi), letni pregled 2021.