EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52020XC0417(07)

Sporočilo Komisije COVID-19: Smernice za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve 2020/C 126/02

C/2020/2516

UL C 126, 17.4.2020, p. 12–27 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

17.4.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/12


SPOROČILO KOMISIJE

COVID-19: Smernice za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve

(2020/C 126/02)

Virus COVID-19 se je razširil po vsem svetu in sprožil raznolike ukrepe za omejitev hitrosti širjenja okužb. Voditelji držav ali vlad držav članic Evropske unije so 10. marca 2020 poudarili potrebo po skupnem evropskem pristopu in tesnem sodelovanju s Komisijo (1). Ministri za zdravje in ministri za notranje zadeve so bili pozvani, naj si prizadevajo za ustrezno usklajevanje in skupne evropske smernice.

Zaradi razsežnosti svetovne grožnje, s katero se soočamo danes, je nujno usklajevanje na ravni EU, da bi se kar najbolj izkoristil potencialni učinek ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni.

V tem okviru je Komisija 16. marca 2020 sprejela Sporočilo Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu, v katerem je pozvala k začasni omejitvi nenujnih potovanj v EU zaradi pandemije virusa COVID-19 (2). Izvzetja iz začasnih omejitev veljajo za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito ali ki jih je treba sprejeti na ozemlju držav članic iz drugih humanitarnih razlogov. Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice za zajezitev in omejitev nadaljnjega širjenja okužb s COVID-19, bi morali temeljiti na ocenah tveganja in znanstvenem mnenju ter ostati sorazmerni. Vse omejitve na področju azila, vračanja in preselitve morajo biti sorazmerne, se izvajati nediskriminatorno ter upoštevati načelo nevračanja in obveznosti po mednarodnem pravu.

Pandemija ima neposredne posledice za način, kako države članice izvajajo pravila EU o azilu in vračanju, ter omejuje preselitve. Komisija se popolnoma zaveda težav, s katerimi se v trenutnih razmerah soočajo države članice pri izvajanju zadevnih pravil EU na tem področju. Vsak ukrep, sprejet na področju azila, preselitve in vračanja, bi moral tudi v celoti upoštevati ukrepe za varovanje zdravja, ki so jih države članice uvedle na svojih ozemljih za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19.

V tem okviru je Komisija v podporo državam članicam skupaj z Evropskim azilnim podpornim uradom (EASO) in Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex) pripravila te smernice (v nadaljnjem besedilu: smernice), ne glede na načelo, da je za razlago prava Unije pristojno le Evropsko sodišče.

Smernice nazorno navajajo, kako zagotoviti neprekinjenost postopkov, kolikor je to mogoče, hkrati pa v celoti zagotoviti varstvo zdravja in temeljnih pravic ljudi skladno z Listino EU o temeljnih pravicah. Hkrati pa opozarjajo na temeljna načela, ki jih je treba še naprej uporabljati, da je dostop do azilnega postopka med pandemijo COVID-19 mogoč v največji možni meri. Zlasti je treba registrirati in obravnavati vse prošnje za mednarodno zaščito, čeprav z določeno zamudo. Zagotoviti je treba nujno zdravstveno oskrbo in osnovno zdravljenje, tudi za okužbo s COVID-19.

V zvezi s tem in glede na to, da trenutna zakonodaja ne določa posebnih razmer zaradi pandemije, smernice zagotavljajo tudi praktične nasvete in opredeljujejo orodja, vključno z opozarjanjem na nove primere dobre prakse v državah članicah o izvajanju azilnih postopkov in postopkov vračanja ter o nadaljevanju izvajanja dejavnosti, povezanih s preselitvijo, v trenutnih okoliščinah.

Za preprečitev in zajezitev širjena okužb s COVID-19 bi bilo treba javnozdravstvene ukrepe, kot so zdravniški pregledi, omejevanje socialnih stikov, karantena in osamitev, po potrebi uporabljati tudi za državljane tretjih držav, vključno s prosilci za mednarodno zaščito, preseljenimi osebami ali državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v Uniji, če so taki ukrepi razumni, sorazmerni in nediskriminatorni.

Namen praktičnih smernic, vključenih v celotni dokument, je navesti primere, kaj je mogoče storiti v okviru omejitev pravnega reda, ki jih lahko vsaka država članica po potrebi uporabi, pri čemer upošteva obstoječe nacionalne prakse in razpoložljive vire.

Smernice zlasti zajemajo:

Azil: registracija in vložitev prošenj, načini opravljanja razgovorov ter vprašanja v zvezi s pogoji za sprejem, vključno s pridržanjem, ter postopke v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljnjem besedilu: dublinska uredba).

Preselitev: nadaljevanje praktičnih postopkov, kolikor je to izvedljivo, in pripravljalne dejavnosti, da se omogoči nemoteno nadaljevanje preselitev takoj, ko bo to mogoče.

Vračanje: praktični ukrepi, ki bi lahko v trenutnih okoliščinah olajšali izvajanje postopkov vračanja, podprli prostovoljno vračanje in reintegracijo, zaščitili migrante pred nenamernimi posledicami omejevalnih ukrepov za mednarodna potovanja, zagotovili dostop do ustreznih osnovnih storitev ter pojasnili, pod katerimi pogoji je razumno in sorazmerno pridržati migrante brez urejenega statusa.

Priprava smernic je dinamičen postopek, ki se bo verjetno moral prilagajati razmeram. Smernice bodo dopolnjevale dejavnosti zadevnih agencij EU v obliki namenskih tematskih srečanj (3), da se državam članicam pomaga z dodatnimi praktičnimi nasveti in se olajša izmenjava dobrih praks. Poleg tega so na voljo tudi splošne smernice urada EASO v zvezi z več ključnimi specifičnimi vprašanji, ki so zajeta v teh smernicah (4).

1.   Azil

Ukrepi, sprejeti na nacionalni ravni, za omejitev socialnih stikov med osebjem, zadolženim za azil, in prosilci za azil, vplivajo na azilne postopke. Ker nacionalni zdravstveni organi lahko sprejmejo potrebne ukrepe na podlagi ocen tveganja in znanstvenih mnenj, da bi zajezili in omejili nadaljnje širjenje okužb s COVID-19, bi morali biti taki ukrepi sorazmerni in skladni z zakonodajo EU, vključno z Listino EU o temeljnih pravicah. Tudi v primeru zamud morajo imeti državljani tretjih držav, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, svojo prošnjo registrirano pri organih in imeti možnost, da jo vložijo. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti položaju ranljivih oseb, družin in mladoletnikov (vključno z mladoletniki brez spremstva), vsi prosilci za mednarodno zaščito pa morajo biti deležni dostojanstvene obravnave ter imeti vsaj dostop do osnovnih pravic in možnost njihovega uveljavljanja.

Kar zadeva azilne postopke, se lahko – glede na to, da v Direktivi 2013/32/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva o azilnih postopkih) niso predvidene razmere, nastale zaradi pandemije COVID-19 – v primeru velikega števila hkratnih prošenj razmisli o uporabi pravil o odstopanju iz te direktive (5). Poleg tega Uredba (EU) št. 603/2013 (v nadaljnjem besedilu: uredba Eurodac) (6) posebej določa možnost odložitve jemanja prstnih odtisov zaradi ukrepov, sprejetih za varovanje javnega zdravja.

Kar zadeva odgovornost za obravnavanje prošenj, dublinska uredba dopušča možnosti za prožnost pri osebnih razgovorih, postopkih za ponovno združitev mladoletnikov brez spremstva z družino ter uporabi diskrecijske klavzule.

Kar zadeva pogoje za sprejem, lahko države članice uporabijo možnost iz Direktive 2013/33/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva o pogojih za sprejem), da v ustrezno utemeljenih primerih in za razumno obdobje, ki mora biti čim krajše, izjemoma določijo modalitete materialnih pogojev za sprejem, ki so drugačni od tistih, ki se običajno zahtevajo (7). Taki načini morajo v vsakem primeru zajemati osnovne potrebe, vključno z zdravstvenim varstvom. Ukrepi karantene ali osamitve za preprečevanje širjenja okužb s COVID-19 niso urejeni s pravnim redom EU na področju azila. Taki ukrepi se lahko naložijo tudi prosilcem za azil v skladu z nacionalno zakonodajo, če so ti ukrepi nujni, sorazmerni in nediskriminatorni.

1.1.    Azilni postopki

V zvezi z dostopom do postopka za mednarodno zaščito je več držav članic glede na potrebo po uporabi omejevanja socialnih stikov in zaradi pomanjkanja osebja poročalo o zapiranju azilnih organov ali dostopu do njih samo po predhodni najavi prek telefona ali prek elektronskih sredstev. Države članice so poročale tudi o omejitvah storitev v zvezi z registracijo prošenj za mednarodno zaščito. Nekatere države članice so navedle, da je na splošno registracija prošenj začasno prekinjena ali dovoljena le v izjemnih primerih in/ali za ranljive osebe.

Člen 6(5) direktive o azilnih postopkih državam članicam dovoljuje, da podaljšajo rok za registracijo prošenj na deset delovnih dni, kadar veliko število hkratnih prošenj državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva v praksi zelo otežuje spoštovanje teh rokov. Glede na to, da trenutna zakonodaja ne določa posebnih razmer zaradi pandemije, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da za omejeno obdobje uporabijo to pravilo o odstopanju, če je v praksi nacionalnim organom zelo težko upoštevati tridnevni ali šestdnevni rok za registracijo zaradi razmer v času pandemije COVID-19, kar bi lahko glede na splošni namen zakonodaje in zadevne interese, privedlo do podobnih težav, kot so tiste, ki jih povzroči veliko število hkratnih prošenj. V vsakem primeru nadaljnje zamude pri registraciji vlog ne bi smele vplivati na pravice prosilcev v skladu z direktivo o pogojih za sprejem, ki veljajo od vložitve prošnje.

V skladu s tretjim pododstavkom člena 6(1) direktive o azilnih postopkih bi morale države članice zagotoviti, da se osebju organov, ki bo verjetno prejel prošnje za mednarodno zaščito (npr. policija, mejni policisti, organi za priseljevanje in osebje centrov za pridržanje), posredujejo informacije o spremembah v zvezi z registracijo in vložitvijo prošenj, tako da lahko primere predajo v registracijo, prosilce pa obvestijo o tem, kje in kako se lahko vložijo prošnje za mednarodno zaščito.

Praktične smernice:

Osebje organov, ki bo verjetno prejelo prošnje za mednarodno zaščito, bi moralo biti obveščeno o vseh začasnih spremembah postopkov za dostop do azilnega postopka zaradi vpliva COVID-19, kot so skrajšani delovni čas azilnih organov, omejen dostop za javnost in možnost stikov na daljavo, npr. prek telefona itd.

Informacije o takih začasnih spremembah in ureditvah bi morale biti na voljo širši javnosti, na primer prek javnega spletišča azilnih organov, da bi bili državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva z njimi seznanjeni, preden vložijo prošnjo za mednarodno zaščito. Take informacije bi bile koristne tudi za organizacije civilne družbe, ki bi lahko pomagale prosilcem.

Če je dostop do prostorov azilnih organov še vedno omogočen, bi morale biti zadevne informacije po možnosti in v največji možni meri prikazane z infografikami in drugimi oblikami vizualne komunikacije.

Več držav članic je uvedlo različne sisteme za registracijo prosilcev brez osebnega stika z azilnim osebjem. Primer dobre prakse je registracija prosilcev, ki se izvaja v posebnih kabinah v prostorih azilnih organov z informacijami v jeziku prosilca ter zagotovljenim zbiranjem informacij.

Vložitev prošnje

V nekaterih državah članicah je mogoče vložiti prošnje za mednarodno zaščito po pošti. Komisija priporoča, da bi bilo treba po potrebi omogočiti vlaganje prošenj v obliki obrazca po pošti ali po možnosti prek spleta. V skladu s členom 6(4) direktive o azilnih postopkih se šteje, da bo prošnja vložena, ko bo obrazec prispel na pristojni organ.

Praktične smernice:

Vložitev prošenj lahko, kadar je to potrebno in kolikor je mogoče, poteka prek spleta (s predložitvijo spletnega obrazca). V takih primerih bi moral biti prosilcem omogočen enostaven dostop do ustreznega obrazca, ki se izpolni na spletu.

Osnovni zaščitni ukrep prosilcev, ki so prošnjo za azil vložili prek spleta ali po pošti, je, da imajo dokaz o vložitvi prošnje za azil, kot je potrditveno elektronsko sporočilo ali potrdilo o prejemu.

Sprejeti je treba posebne ukrepe za zagotavljanje, da so prosilci obveščeni v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, o postopku, ki ga je treba upoštevati, ter o njihovih pravicah in obveznostih med postopkom.

Prav tako bi bilo treba sprejeti posebne ukrepe, da se zagotovijo informacije o možnih posledicah za prosilce, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti in ne sodelujejo z organi.

Osebni razgovori:

številne države članice so odložile osebne razgovore. Druge države pa razgovore organizirajo s posebnimi ureditvami, kot sta uporaba videokonference ali namestitev varnostnega stekla. Komisija priporoča, da države članice v največji meri uporabijo take posebne začasne ureditve, če so pripravljeni ustrezni prostori in da pristojni organi zagotavljajo tolmačenje ter dostop do pravne pomoči in zastopanja.

Države članice lahko uporabijo člen 14(2)(b) direktive o azilnih postopkih in, odvisno od okoliščin primera, opustijo osebni razgovor, zlasti če obstajajo utemeljeni znaki, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prosilec okužen s COVID-19. V takih primerih si je treba razumno prizadevati, da se prosilcu omogoči predložitev dodatnih informacij. Če se osebni razgovor ne opravi, to ne sme negativno vplivati na odločitev organa za presojo.

Poleg tega se lahko, kadar to dovoljuje nacionalna zakonodaja, izvede predhodna obravnava naknadne prošnje, zgolj na podlagi pisnih navedb brez osebnega razgovora v skladu s členom 42(2)(b) direktive o azilnih postopkih.

Praktične smernice:

Osebne razgovore bi bilo treba v največji meri opraviti na daljavo z uporabo videokonference, razen če zaradi posebnih postopkovnih razlogov osebni razgovor z uporabo videokonference za prosilca ni primeren (npr. za prosilce, ki so doživeli travmo, prosilce, ki so preganjani na podlagi spola, otroke, prosilce z okvaro sluha). Poleg tega bi bilo treba uporabiti tudi simultano tolmačenje na daljavo, in sicer prek namenskih telefonskih kanalov.

Pri pripravi videokonferenčnih prostorov bi morali organi zagotoviti tudi (virtualno) navzočnost pravnih svetovalcev, drugih svetovalcev in zaupnih oseb, ki nudijo pomoč prosilcu. Zagotoviti bi bilo treba varno in hkrati zaupno okolje. Ukrepi v zvezi z zaupnostjo vključujejo tudi varnost povezave.

Kadar uporaba videokonference tehnično ni izvedljiva ali primerna, bi lahko države članice na podlagi nasvetov s področja zdravja in varnosti uporabile zahtevane ureditve za prostorsko omejevanje in omejevanje socialnih stikov, da bi zagotovile zmanjšanje tveganja okužbe, na primer z namestitvijo varnostnega stekla. Tudi v primerih, ko uporaba videokonference tehnično ni izvedljiva, bi bilo treba preučiti vsa sredstva, da se zagotovi simultano tolmačenje na daljavo.

Spoštovati je treba pravila EU o prepisih in/ali posnetkih razgovorov. Poleg videokonference je treba zagotoviti alternativne načine, da se prosilcem omogoči predložitev dokazov na način, ki zagotavlja varnost in zaupnost predloženih dokumentov, na primer prek mreže za sprejem, lokalnih podružnic ali zadevnih ministrstev. V videokonferenčnem prostoru bi bil lahko na primer skener, ki bi ga prosilec lahko uporabil za pošiljanje dokumentov.

Če se osebni razgovori izvajajo na daljavo, bi bilo treba to okoliščino upoštevati pri obravnavi prošnje, prav tako bi bilo treba med razgovorom upoštevati morebitna dodatna odstopanja. Več informacij je na voljo v Praktičnem vodniku urada EASO: ocena dokazov.

Kadar uradniki, pristojni za obravnavo primera, delajo na daljavo, je pomembno, da imajo dostop do rednih kanalov za pridobitev nasvetov od svojih nadrejenih kolegov, nadzornikov in/ali strokovnjakov, pri čemer uporabljajo varne sisteme komunikacije, ki zagotavljajo varnost in varstvo osebnih podatkov.

Rok za zaključek postopka obravnavanja

Člen 31(3)(b) direktive o azilnih postopkih državam članicam dovoljuje, da šestmesečni rok za zaključek obravnave prošenj podaljšajo za največ devet mesecev, kadar veliko število državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva hkrati zaprosi za mednarodno zaščito, zaradi česar je v praksi obravnavo zelo težko zaključiti v tem roku. Glede na to, da sozakonodajalec ni predvidel posebnih razmer zaradi pandemije, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da uporabijo to začasno pravilo o odstopanju, če je v praksi zelo težko upoštevati šestmesečni rok za obravnavo prošenj zaradi razmer v času pandemije COVID-19, kar bi lahko glede na splošni namen zakonodaje in zadevne interese, privedlo do podobnih težav, kot so tiste, ki jih povzroči veliko število hkratnih prošenj.

1.2    Dublin

Predaja v skladu z dublinsko uredbo

Urad EASO je v državah članicah opravil poizvedbo (8) glede izvajanja predaj v skladu z dublinsko uredbo in Komisija mu je poslala zahtevo za podrobne podatke. Na podlagi odgovorov držav članic je največje število primerov, v katerih je prišlo do prenosa odgovornosti zaradi trenutnih razmer zaradi pandemije COVID-19, ki so onemogočile predajo prosilcev v odgovorno državo članico, med 25. februarjem 2020 in 30. marcem 2020 znašalo nekaj več kot 1 000 primerov (9) in zadeva 6 držav članic.

Na podlagi odgovorov držav članic se ocenjuje, da bo 25 držav članic imelo največ 6 000 primerov, v katerih bo prenos odgovornosti možen do 1. junija 2020, če se zaradi pandemije COVID-19 predaje ne bodo nadaljevale. Vendar nekatere države članice, vključno z državami članicami z velikim številom dublinskih primerov, niso mogle odšteti primerov, v katerih je oseba pobegnila, ali primerov, ki potekajo na upravni ravni, pred sodiščem ali razsodiščem, ali pa niso mogle določiti posameznih rokov in na podlagi tega določiti števila primerov, v katerih lahko prenesena odgovornost vpliva na oceno. Zato bo pričakovano število primerov, v katerih se lahko v naslednjih dveh mesecih zaradi pandemije COVID-19 odgovornost prenese, znatno manjše.

Tesno sodelovanje med državami članicami je bistvenega pomena za dobro delovanje dublinskega sistema. Komisija spodbuja vse države članice, naj glede na spreminjajoče se okoliščine takoj, ko je to praktično izvedljivo, nadaljujejo predaje. Komisija in EASO nameravata olajšati sodelovanje med državami članicami, vključno po potrebi z dvostranskim sodelovanjem.

Države članice bi morale pred kakršno koli predajo upoštevati razmere, s kakršnimi se odgovorna država sooča zaradi COVID-19, vključno s težavami zaradi velike preobremenitve zdravstvenega sistema. Poleg tega bi se morale države članice zavedati, da se obravnave vlog ne smejo odlašati, pri čemer bi morale upoštevati trenutne razmere.

Kadar se predaja v odgovorno državo članico ne opravi v ustreznem roku, se odgovornost prenese na državo članico, ki je zahtevala predajo v skladu s členom 29(2) dublinske uredbe. Nobena določba uredbe ne dovoljuje odstopanja od tega pravila v razmerah, nastalih zaradi pandemije COVID-19.

Kar zadeva mladoletnike brez spremstva, se postopek za ponovno združitev družine z družinskim članom, bratom oziroma sestro ali sorodnikom lahko nadaljuje po preteku rokov za predajo iz člena 29, kadar je to v otrokovo korist in kadar je ta rok prekoračen zaradi dolgotrajnosti postopka za dodelitev mladoletnika, kakor je v skladu s členom 12(2) dublinske izvedbene uredbe (10).

Poleg tega lahko država članica v skladu s členom 17(2) dublinske uredbe kadar koli pred sprejetjem vsebinske odločitve od druge države članice zahteva, da sprejme prosilce, da se zagotovi združitev katerih koli sorodnikov iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov, tudi kadar druga država članica načeloma ni odgovorna. To pravilo bi se lahko uporabilo tudi v primerih, ko bi se zavezujoča merila v zvezi s ponovno združitvijo družine sicer uporabljala, vendar so bili roki za predajo prekoračeni, ker zaradi pandemije COVID-19 ni bilo mogoče opraviti predaje.

Glede na to, da sozakonodajalca nista predvidela posebnih razmer zaradi pandemije, bi moralo biti mogoče, da države članice tako diskrecijsko klavzulo uporabijo tudi, kadar cilj ni združitev družinskih članov.

Države članice se lahko dvostransko in za vsak primer posebej dogovorijo, da bodo, potem ko se bodo dublinske predaje nadaljevale, države članice, ki so bile za prosilce odgovorne pred začasno ustavitvijo, spet prevzele odgovornost za zadevne prosilce.

Uporaba tega pravila bi zahtevala soglasje prosilca, kakor določa člen 17(2).

Dublinski postopki

Razgovori: V skladu s členom 5(2) dublinske uredbe države članice niso dolžne opraviti osebnega razgovora, če je prosilec prejel ustrezne informacije o izvajanju navedene uredbe (11) in je že na drug način podal ustrezne informacije za določitev odgovorne države članice. Če sta ta pogoja izpolnjena, bi se taka opustitev lahko štela za ustrezen ukrep, zlasti kadar obstaja sum, da je prosilec okužen s COVID-19. Če se razgovor opusti, države članice zagotovijo, da ima prosilec pred sprejetjem odločitve o predaji priložnost predložiti nadaljnje informacije, ki so relevantne za pravilno določitev odgovorne države članice.

Prednostna obravnava mladoletnikov brez spremstva in primerov enotnosti družine: Kadar uprave držav članic prilagajajo delovne prakse, ki bi lahko vplivale na zmogljivost pravočasne obravnave vseh dublinskih primerov, bi morale države članice prednostno obravnavati primere, ki zadevajo mladoletnike brez spremstva in druge ranljive osebe, ali primere v zvezi z enotnostjo družine.

Povezljivost IT: Glede na obveznost držav članic, da med seboj komunicirajo prek omrežja DubliNet, in v razmerah prilagojenih delovnih praks, ki so jih sprejele številne države članice, bi države članice morale prednostno preučiti, kako je mogoče vzdrževati ali zagotoviti povezavo z omrežjem DubliNet pri ureditvah dela na daljavo, da se omogoči nadaljnja obravnava dublinskih primerov ob hkratnem zagotavljanju varstva podatkov v skladu s pravom EU.

Praktične smernice:

Dublinski razgovori bi se morali, kadar je potrebno in kolikor je mogoče, izvajati na daljavo z uporabo videokonference in potrebnega tolmačenja na daljavo. Zgornje splošne praktične smernice za osebne razgovore se uporabljajo tudi za dublinske razgovore. Države članice, ki opuščajo razgovore v skladu s členom 5(2) dublinske uredbe, bi morale zagotoviti, da se informacije, ki so potrebne za izvedbo dublinskega postopka, kolikor je mogoče, od prosilca pridobijo ob registraciji prošnje. Države članice bi lahko za prosilca ustvarile tudi elektronski naslov, ki bi ga ta lahko uporabil kot alternativo za oddajanje dokumentov ter alternativnih dokazil in informacij, pri tem pa morajo zagotavljati varovanje podatkov v skladu s pravom EU. Več informacij je na voljo v publikacijah Praktični vodnik urada EASO o uredbi Dublin III: osebni razgovor in ocena dokazov (12) in Smernice za dublinski postopek: operativni standardi in kazalniki (13).

V primerih mladoletnikov brez spremstva in ponovne združitve družine bi države članice morale posvečati pozornost oceni možnosti za ugotavljanje istovetnosti družinskih članov in pridobitve soglasja ob registraciji prošnje. Nacionalni organi lahko izberejo, ali bodo svojo nacionalno dublinsko enoto o takih primerih uradno obvestili neposredno po registraciji prošnje ali ob koncu dneva tako, da sestavijo seznam primerov za prednostno obravnavo.

Države članice bi lahko omogočile dostop do omrežja DubliNet zadostnemu številu uslužbencev, ki delajo na daljavo. Izmenjava podatkov med državami članicami se mora vršiti prek nacionalnih vstopnih točk držav članic, države članice pa morajo zagotoviti varno povezavo in zavarovan dostop do omrežja DubliNet. Vsak uslužbenec, ki dela na daljavo in ki potrebuje dostop do omrežja DubliNet, bi moral biti opremljen z napravo in orodji, ki mu omogočajo varen dostop do nacionalne vstopne točke. Ena možnost je na primer, da se ustvari navidezno zasebno omrežje med napravo uslužbenca in nacionalno vstopno točko države članice, ki je nameščena v dublinskem uradu. Države članice lahko pri tem podpira eu-LISA, in sicer tako, da jim omogoči izmenjavo izkušenj v zvezi z omrežjem ali varnostnimi vidiki. Če tehnična rešitev za delo na daljavo ni na voljo, se lahko nacionalna dublinska enota odloči, da bo ob upoštevanju nacionalnih smernic za zdravje in varnost ob pandemiji COVID-19 v uradu delalo le kritično osebje.

1.3    Zagotavljanje pogojev za sprejem za prosilce za azil

Zdravniški pregledi: Številne države članice so uvedle obveznost, da prosilci za azil opravijo strožji zdravniški pregled in da se novoprispele osebe testirajo na COVID-19. V skladu s členom 13 direktive o pogojih za sprejem lahko države članice pri prosilcih za mednarodno zaščito iz razlogov javnega zdravja izvajajo zdravniške preglede, da bi ugotovile, katere previdnostne ukrepe bi bilo treba uvesti, pri tem pa morajo upoštevati temeljne pravice ter načela sorazmernosti, nujnosti in nediskriminacije.

Zdravstvo: Člen 19 direktive o pogojih za sprejem določa, da mora biti prosilcem zagotovljeno potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe, da zagotovijo, da tako zdravstveno varstvo po potrebi vključuje tudi zdravljenje okužbe s COVID-19.

Karantena/osamitev: Številne države članice so za preprečevanje širjenja COVID-19 uvedle ukrepe za karanteno ali osamitev. Takih ukrepov direktiva o pogojih za sprejem ne ureja. Ukrepi za karanteno ali osamitev se lahko pri prosilcih za mednarodno zaščito uporabijo na podlagi nacionalne zakonodaje, če so taki ukrepi razumni, sorazmerni in nediskriminatorni. To pomeni zlasti, da lahko država članica ukrepe za karanteno/osamitev pri prosilcih za mednarodno zaščito, ki prispejo na njene meje, uporablja le, če ukrepe take vrste, čeprav niso nujno identični, uporablja za vse osebe, ki prispejo s področij, ki jih je prizadela pandemija, in če ustrezne ukrepe uporablja za osebe, ki so že na njenem ozemlju.

Praktične smernice:

Prednostno bi bilo treba izvajati zdravniške preglede prosilcev, ki so zaradi okužbe najbolj ogroženi, npr. starejših oseb ali bolnikov s kroničnimi boleznimi, pa tudi novoprispelih oseb v nastanitvenih ali sprejemnih centrih.

Kadar je potrebno, bi se lahko za vse novoprispele osebe določila 14-dnevna karantena v posebnih centrih za prihode ali namenskih prostorih centrov za sprejem ali pridržanje. Organi bi državljanom tretjih držav prav tako lahko merili telesno temperaturo ob vstopu v center ali izstopu iz njega in tako zaznavali simptome bolezni. Lahko bi se vzpostavil dnevni mehanizem spremljanja za ocenjevanje morebitnih primerov, pri katerih obstaja sum na okužbo.

Priporoča se, da ima vsak sprejemni center vsaj en prostor za osamitev za osebe, pri katerih se s testom potrdi okužba s COVID-19, in da je ta prostor v skladu s standardi za osamitev.

Prosilci za mednarodno zaščito, ki potrebujejo posebno zdravstveno oskrbo, bi se morali dodeliti centrom za posebno oskrbo ali biti premeščeni tja.

Prosilci za mednarodno zaščito in upravičenci do mednarodne zaščite, ki so usposobljeni na zdravstvenem področju, bi lahko za potrebe v zvezi s COVID-19 podprli nacionalni zdravstveni sistem. Države članice se spodbujajo, da jim omogočijo dostop do trga dela in jim olajšajo priznanje poklicnih kvalifikacij ali statusa.

Materialni pogoji za sprejem

Nekatere države članice so zaprle nekatere objekte, kot so centri za novoprispele, odprle pa druge centre, na primer zasilna zatočišča. Nekatere države članice tudi zmanjšujejo stopnjo zasedenosti centrov in omejujejo dostop do centrov ali obiske v njih, da bi tako preprečile gibanje ljudi.

V skladu s pravom EU morajo države članice od trenutka, ko oseba vloži prošnjo, zagotavljati, da materialni pogoji za sprejem prosilcem zagotavljajo ustrezni življenjski standard, ki zagotavlja njihovo preživetje ter varuje njihovo telesno in duševno zdravje.

Kadar so pogoji za sprejem zagotovljeni v vseh sprejemnih centrih, Komisija priporoča, da se uporabi celotna sprejemna zmogljivost držav članic, da se v največji možni meri zagotovi omejevanje socialnih stikov med prosilci in da se pri tem osamijo osebe, pri katerih obstaja tveganje okužbe. Taki ukrepi bi bili preventivni in hkrati reaktivni v primeru oseb, pri katerih je bil test pozitiven, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost posveti ranljivim skupinam, vključno s prosilci, ki so invalidi, starejše osebe ali osebe z obstoječimi zdravstvenimi težavami.

Praktične smernice:

Čeprav se priznava, da je zdravstvene protokole morda težko izvajati v celoti, bi morali organi za sprejem pristojne organe zaprositi za tehnično svetovanje v zvezi z zdravstvenimi protokoli za omejevanje širjenja okužbe, med drugim z ukrepi prostorske ureditve in omejevanja socialnih stikov. Osebju bi bilo treba zagotoviti potrebno usposabljanje in informacije za izvajanje dogovorjenih sprememb v sprejemnih centrih glede upravljanja in s tem povezanih delovnih postopkov, ki izhajajo iz novih zdravstvenih protokolov.

Če je v sprejemnih centrih preveč prosilcev, tako da je težko izvajati zdravstvene protokole, bi bilo treba prosilce, kolikor je mogoče, premestiti v druge objekte. Kadar obstajajo proste zmogljivosti, bi lahko zmanjšali stopnjo zasedenosti vsakega objekta, da se zmanjša tveganje za širjenje bolezni. Načrtovano zaprtje nekaterih sprejemnih centrov bi se lahko preložilo, da se zagotovi nižja zasedenost.

Da bi znižale stopnjo zasedenosti, bi lahko države članice tudi spodbudile ljudi, ki imajo druge možnosti namestitve, da odprte sprejemne centre zapustijo, pri tem pa bi jim zagotovile bone za prehrano.

Skupne jedilnice so prostori, kjer se srečujejo velike skupine stanovalcev. Da bi bilo na takih mestih hkrati prisotnih manj oseb in da bi bilo med njimi več prostora, se lahko, kjer je to primerno, podaljša čas obratovanja, uvedejo izmene ali odpre dodatni prostor v objektu ali zunaj njega. Take rešitve bi se lahko uvedle tudi v centrih, kjer so na voljo skupne kuhinje, v katerih si lahko stanovalci kuhajo sami.

Namesto skupnostnih in skupinskih dejavnosti (nogomet, televizijska soba, jezikovni tečaji) bi se lahko zagotovila možnost, da se uvede urnik, po katerem bi zmogljivosti izmenično uporabljali posamezniki ali ožje družine, oziroma da se določene dejavnosti začnejo izvajati prek spleta in videokonferenc.

Čim več oseb, ki sodijo v rizične skupine za COVID-19, bi se lahko premestilo na bolj specifično prilagojene lokacije za sprejem ali namestilo v skupinah v traktih, ki so ločeni od stanovalcev, ki ne sodijo v rizične skupine. Ranljive skupine bi morale biti tudi deležne posebne zaščite, na primer, ko prejemajo hrano ali žepnino itd.

Priporoča se, da države članice zagotovijo neprekinjeno psihiatrično in psihosocialno podporo, čeprav se ta izvaja na daljavo, saj to blaži stres, anksioznost in pritiske, ki jih ta situacija povzroča.

Priporoča se, da države članice sprejmejo ukrepe, da se v sprejemnih centrih zmanjšajo tveganja v zvezi s spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola, ki lahko naraste v razmerah omejitve gibanja. Dostop do povezanih podpornih storitev bi moral biti še naprej zagotovljen, kolikor je mogoče.

Lahko bi se podaljšali določeni roki in veljavnost relevantnih dokumentov prosilcev in dokumentov o prebivanju upravičencev do mednarodne zaščite, da ti ljudje ne bi bili nepošteno kaznovani, ker nimajo dostopa do pristojnih organov.

Preventiva in higienski ukrepi

Vse države članice so že uvedle posebne higienske ukrepe in sprejemni centri se redno razkužujejo. Komisija priporoča, da se taki preventivni in higienski ukrepi izvajajo še naprej in da so namenjeni tako stanovalcem kot osebju, ki je zaposleno v skupnih zmogljivostih.

Praktične smernice:

Prosilce je treba v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, seznaniti z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi za zajezitev in preprečitev širjenja koronavirusa. V ta namen bi se lahko prosilcem posredovalo enako sporočilo kot splošni javnosti, le da bi bilo besedilo prevedeno v ustrezne jezike.

Prosilce je treba posebej informirati in ozavestiti o higieni rok, omejevanju socialnih stikov, kašljanju, karanteni ali osamitvi, higienskih ukrepih, preprečevanju shajanja, uporabi javnih prostorov, pravilnem ravnanju, omejitvi gibanja itd. in o tem, kaj morajo storiti, če sumijo, da so okuženi.

Svetuje se, da se površine v skupnih prostorih, ki se pogosto uporabljajo, na primer v jedilnicah, razkužujejo večkrat na dan. Drugi skupni prostori bi se prav tako morali razkuževati ves teden.

Ob vhodu v sprejemni center in na pomembnih mestih v objektu bi se lahko namestili dodatni umivalniki. Sprejemni centri lahko stanovalcem ponudijo tudi zaščitne maske ali jim omogočijo, da imajo svoje maske, kadar so take maske na razpolago.

Zaradi omejevanja širjenja COVID-19 bi se lahko začasno omejili nenujni obiski v sprejemnih centrih. To ne bi smelo povzročiti neupravičenih omejitev za odvetnike, skrbnike, UNHCR in (v zaprtih objektih) organe za spremljanje pridržanja.

Osebju bi se lahko dala možnost dela na daljavo ali v izmenah, da bi se zagotovilo omejevanje socialnih stikov, in prožnejših delovnih ureditev.

Drugačne modalitete materialnih pogojev za sprejem

Nekatere države članice zagotavljajo bolj omejene storitve v sprejemnih centrih, na primer tako, da ne izvajajo skupinskih dejavnosti in osebnega svetovanja posameznikom.

Kadar organ za sprejem zaradi COVID-19 nima dovolj osebja ali virov, da bi zagotavljal ustrezno delovanje obstoječih sprejemnih centrov, lahko država članica uporabi člen 18(9)(b) direktive o pogojih za sprejem, da bi v ustrezno utemeljenih primerih ter za razumno in čim krajše obdobje zagotovila drugačne modalitete materialnih pogojev za sprejem, kot se zahtevajo po pravilih. Taki drugačni pogoji v vsakem primeru krijejo osnovne potrebe prosilcev, zlasti dostop do zdravstvenega varstva, zagotavljanje prosilčevih življenjskih potreb ter fizične varnosti in dostojanstva.

Praktične smernice:

Kadar centri za pridržanje ali za novoprispele osebe niso na voljo, bi se lahko pripravila zasilna zatočišča. V vsakem primeru bi morale biti zagotovljene osnovne potrebe in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Nenujne storitve, kot so skupinske dejavnosti in osebno svetovanje posameznikom, bi se lahko zaradi omejevanja socialnih stikov po potrebi za krajši čas ukinile. Priporoča se, da države članice vzpostavijo določbe za zagotovitev komuniciranja in svetovanja na daljavo, vključno s storitvijo klica v sili.

Izobraževanje otrok

V skladu s členom 14 direktive o pogojih za sprejem države članice mladoletnim otrokom prosilcev in mladoletnim prosilcem zagotovijo dostop do izobraževalnega sistema pod podobnimi pogoji, kot svojim državljanom.

Zaradi ukrepov za preprečevanje in zajezitev širjenja COVID-19 je lahko zagotavljanje stalnega dostopa do izobraževanja za nacionalne organe težavno. V tem kontekstu je več držav članic vzpostavilo šolanje na domu ali druge oblike učenja na daljavo. V meri, v kakršni so take oblike učenja na voljo državljanom, morajo sprejeti ukrepi upoštevati največjo korist otroka v skladu s členom 23 direktive o pogojih za sprejem, in kolikor je mogoče, starost in potrebe zadevnih mladoletnikov. V nastanitvenih centrih se izobraževanje lahko izvaja, če se lahko omogoči omejevanje socialnih stikov.

Praktične smernice:

Mladoletnim otrokom prosilcev in mladoletnim prosilcem je treba pod enakimi pogoji kot za otroke, ki so državljani države članice, zagotoviti dostop do šolanja na domu ali drugih oblik učenja na daljavo. Šolanje na domu bi lahko na primer vključevalo spletne rešitve ali e-učenje, pri katerih bi učitelji učence dnevno ali tedensko spremljali na daljavo, predpisano branje in vaje za učenje na domu, razdeljevanje rekreativnih in izobraževalnih kompletov ter radijske ali televizijske oddaje ali poddodaje z izobraževalno vsebino.

Za namene učenja prek spleta ali e-učenja bi bilo mogoče treba povečati dostop do spleta v skupnih prostorih sprejemnih objektov z razpoložljivostjo brezžičnega omrežja (če imajo starši lastne komunikacijske naprave) in razpoložljivostjo računalnikov, ki bi se uporabljali v skladu s pravili o omejevanju socialnih stikov.

Ponudniki izobraževanja, vključno s ponudniki jezikovnih tečajev ali neformalnega izobraževanja (npr. nevladne organizacije), bi morali imeti možnost, da svoje dejavnosti še naprej izvajajo v centru, če je mogoče zagotoviti spoštovanje pravil o omejevanju socialnih stikov in preventivnih zdravstvenih ukrepov, ali na daljavo ob uporabi spletnih rešitev.

Smernice o zagotavljanju izobraževanja v razmerah, ki jih povzroča COVID-19, so na voljo na spletišču medagencijske mreže za izobraževanje v izrednih razmerah (Inter-Agency Network for Education in Emergencies): https://inee.org/.

Prosilci, ki so pridržani v skladu z direktivo o pogojih za sprejem

V primeru prosilcev, ki so pridržani na podlagi pogojev iz direktive o pogojih za sprejem, nacionalni organi v skladu s členom 11 direktive o pogojih za sprejem „prednostno poskrbijo za zdravje, vključno z duševnim zdravjem, pridržanih prosilcev, ki so ranljive osebe“ (tudi pri COVID-19).

Praktične smernice:

Prosilcem v pridržanju je še naprej treba zagotavljati izhod na prosto. Nekatere države članice so skrajšale čas, ki ga pridržane osebe lahko preživijo zunaj centra za pridržanje, da bi stanovalci prišli v stik z manj okoliškimi prebivalci. Kakršno koli omejitev, vključno z omejitvijo obiskovalcev, je treba skrbno obrazložiti vnaprej in lahko se uvedejo alternativni ukrepi za vzdrževanje stika s sorodniki in prijatelji, na primer po telefonu ali prek spleta.

Lahko bi se upoštevala morebitna potreba po dodatni psihološki podpori ter po preglednem ozaveščanju in informiranju o bolezni.

Smernice WHO o pripravljenosti, preprečevanju in nadzoru COVID-19 v zaporih in drugih ustanovah za pridržanje (Preparedness, prevention and control of COVID-19 in prisons and other places of detention: http://www.euro.who.int/en/health-topics/health-determinants/prisons-and-health/news/news/2020/3/preventing-covid-19-outbreak-in-prisons-a-challenging-but-essential-task-for-authorities) vsebujejo koristne informacije o preprečevanju in obravnavi morebitnega izbruha v ustanovah za pridržanje, poudarja pa tudi pomembne elemente temeljnih pravic, ki se morajo spoštovati tudi v odzivu na COVID-19.

1.4    Uredba Eurodac

Odvzem in prenos prstnih odtisov

Člen 9(2) Uredbe Eurodac določa, da kadar ni mogoče odvzeti prstnih odtisov prosilca zaradi ukrepov, sprejetih za zagotovitev njegovega zdravja ali zaščito javnega zdravja, države članice odvzamejo in pošljejo take prstne odtise čim prej, najpozneje pa 48 ur po tem, ko ti zdravstveni razlogi ne obstajajo več.

Državljanom tretjih držav, za katere velja obveznost odvzema prstnih odtisov, bi bilo treba ob varovanju javnega zdravja prstne odtise odvzeti čim prej.

2.   Preselitev

Izbruh COVID-19 je povzročil hude motnje operacij preselitev: države članice, UNHCR in Mednarodna organizacija za migracije (IOM) so začasno ustavili operacije preselitev. Poleg tega je UNHCR začasno ustavil nujne humanitarne evakuacije zaradi nadaljnje preselitve. Iz istih razlogov je trenutno oviran dostop do tretjih držav, ki gostijo begunce.

Komisija priznava te težke razmere in njihov vpliv na praktično izvajanje zavez za 29 500 mest za preselitev, ki so jih države članice sprejele za leto 2020. Kljub temu Komisija spodbuja države članice, naj še naprej izkazujejo solidarnost z osebami, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in tretjimi državami, ki gostijo veliko število beguncev. Možno je, da so zaradi posledic COVID-19 potrebe po preselitvi v teh tretjih državah še bolj pereče.

Komisija spodbuja države članice, naj kolikor je to mogoče glede na sprejete nujne zdravstvene ukrepe, v času krize nadaljuje dejavnosti, povezane s preselitvijo, da bodo pripravljene na nadaljevanje preselitev, ko bo to ponovno mogoče pod pogoji, ki bodo varni za vse vpletene.

Zaradi sedanjih motenj operacij preselitev bo Komisija države članice podpirala pri izvajanju njihovih zavez za leto 2020 in bo zlasti prilagodljiva glede obdobja izvajanja po letu 2020, da bi državam članicam zagotovila dovolj časa, da v celoti izvedejo zaveze, sprejete za leto 2020.

Praktične smernice:

Komisija spodbuja države članice, naj preučijo nove načine dela, da bi njihovi programi preselitev ostali aktivni. Države članice bi morale v tesnem sodelovanju z UNHCR razmisliti zlasti o sprejemanju prošenj za preselitev na podlagi dokumentacije ter o video razgovorih, podprtih s simultanim tolmačenjem na daljavo, pa tudi o izvajanju predintegracijskih tečajev na daljavo, kakor hitro bodo ponovno mogoči v državah prvega azila, tudi z uporabo instrumenta urada EASO za podporo pri preseljevanju v Istanbulu. S tem bi se zagotovilo, da se izbor oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, lahko nadaljuje ter da so izbrane osebe pripravljene na pot na ozemlje držav članic takoj, ko bodo omejitve potovanja odpravljene.

Glede na to, da začasna omejitev nenujnega potovanja vključuje izvzetje za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in za osebe, ki potujejo iz drugih humanitarnih razlogov, se države članice spodbujajo, naj olajšajo neprekinjen prihod posameznikov ali skupin, ki potrebujejo mednarodno zaščito in so že bili izbrani za preselitev, če je to v trenutnih okoliščinah praktično izvedljivo. V zvezi s tem je potrebno tesno sodelovanje z IOM in UNHCR, vključno z zdravstvenimi pregledi pred odhodom in morebitnimi ukrepi za karanteno.

Države članice se prav tako spodbujajo, naj pregledajo svoje operativne načrte za preselitev, da bi upoštevale verjetno večje tveganje za zdravje, na primer z zagotavljanjem testiranja na COVID-19 ali določitvijo postopkov glede karantene.

Komisija poziva države članice, naj v celoti izkoristijo mrežo urada EASO za preselitev in humanitarni sprejem, ki je ključni forum za izmenjavo informacij, razvoj novih načinov dela in skupno razvijanje izhodnih strategij iz sedanje ustavitve operacij preselitev. Zaradi zapletenosti operacij preselitev, lahko tesno sodelovanje med državami članicami olajša pravočasen in nemoten ponoven začetek preselitev. UNHCR in IOM bosta po potrebi povezana z delom mreže.

Kar zadeva zasebno sponzorstvo, povezano s preselitvijo, se države članice spodbujajo, naj ohranijo komunikacijske kanale s sponzorskimi organizacijami in posameznimi sponzorji odprte, da bi jih obveščale o stanju programov preselitev in morebitnih prihodnjih novoprispelih osebah. Tiste države članice, v katerih zasebno sponzorstvo že obstaja, bi morale nadaljevati s pridobivanjem in preverjanjem sponzorjev, da bi povečale gostiteljske zmogljivosti v prihodnosti.

3.   Vračanje

Namen tega oddelka je zagotoviti smernice za podporo nacionalnim organom pri opredelitvi možnih ukrepov, ki bi se lahko sprejeli za zagotovitev neprekinjenih in varnih postopkov vračanja državljanov tretjih držav v njihove države izvora ali tranzita v času pandemije COVID-19.

Pri izvajanju ukrepov in postopkov vračanja morajo pristojni organi v državah članicah v celoti upoštevati nacionalne ukrepe za varovanje zdravja, katerih namen je preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19, ter jih sorazmerno in nediskriminatorno uporabljati za vse državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti položaju in potrebam ranljivih oseb. Prav tako bi bilo treba upoštevati tudi posebne razmere v tretji državi v zvezi z nacionalnimi ukrepi za varovanje zdravja in vplivom COVID-19.

Ukrepi za zajezitev pandemije COVID-19, sprejeti po vsem svetu, pomembno vplivajo na vračanje migrantov brez urejenega statusa. Države članice se soočajo s praktičnimi težavami pri izvajanju dejavnosti in operacij vračanja v tretje države, tudi zaradi manjše razpoložljivosti osebja služb za priseljevanje, ki je lahko zadolženo tudi za izvajanje ukrepov na področju javnega zdravja. Te težave so povezane predvsem z izzivi pri izvajanju zdravstvenih in varnostnih ukrepov za zaščito tako nedovoljeno prebivajočih državljanov tretjih držav kot osebja, ki dela na področju vračanja.

Težave povzroča tudi znatno zmanjšana razpoložljivost komercialnih letov in drugih prevoznih sredstev ter ukrepi za omejitev vstopa, ki so jih uvedle tretje države za zajezitev širjenja okužb s COVID-19. Agencija Frontex v aplikaciji za integrirano upravljanje vračanja (IRMA) redno objavlja posodobljene podatke o ukrepih, ki so jih sprejeli letalski prevozniki in tretje države. Pri tem je bistveno, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi za zmanjšanje tveganj za zdravje oseb, ki sodelujejo pri operacijah, postopkih in dejavnostih vračanja.

Kljub začasnim motnjam, ki so jih povzročili ti nujni ukrepi, se mora delo v zvezi z vračanjem nadaljevati, zlasti tiste dejavnosti, ki se lahko izvajajo kljub omejevalnim ukrepom (npr. identifikacija, ponovno pridobivanje dokumentacije, vpis v programe za prostovoljno vrnitev s pomočjo in programe za reintegracijo), da bo vse pripravljeno, ko bo mogoče nadaljevati z operacijami vračanja. Postopki vračanja bi se morali nadaljevati, kolikor je to mogoče, države članice pa bi morale biti pripravljene, da – tudi s pomočjo agencije Frontex – nadaljujejo postopke vračanja in odpravijo zaostanke, ko bo motenj zaradi omejevalnih ukrepov konec. Komisija in Frontex bosta pomagala nacionalnim organom pri usklajevanju njihovih prizadevanj.

Vračanje migrantov brez urejenega statusa, ki so se odločili, da prostovoljno zapustijo ozemlje EU, bi bilo treba še naprej dejavno podpirati in spodbujati, pri tem pa sprejeti vse potrebne sanitarne ukrepe. Bolj kot kdaj koli prej bi bilo treba dati prednost prostovoljnim vrnitvam, saj zmanjšujejo tveganja za zdravje in varnost pri operacijah vračanja, med drugim tudi tako, da zmanjšujejo tveganja za migrante brez urejenega statusa in spremljevalno osebje.

Nacionalni organi se soočajo s praktičnimi izzivi, kako izvajati pridržanje pred odstranitvijo ob upoštevanju ukrepov za preprečevanje in zaščito pred tveganjem okužbe in širjenja COVID-19.

Ohraniti bi bilo treba tesno sodelovanje in stike s tretjimi državami pri identifikaciji njihovih državljanov, ponovnem pridobivanju dokumentacije v zvezi z njimi in njihovem vračanju, pri čemer je treba v celoti upoštevati njihove pomisleke in omejevalne ukrepe, ki so jih sprejele, ter sprejeti vse potrebne sanitarne previdnostne ukrepe. Tretje države so po mednarodnem pravu še naprej dolžne, da ponovno sprejmejo svoje državljane. Številne tretje države poskušajo olajšati in organizirati repatriacijo svojih državljanov, ki so obtičali v tujini, pri čemer ob njihovem prihodu izvajajo ukrepe za varovanje zdravja. Države članice bi morale sodelovati z organi tretjih držav za zagotovitev, da se takšni javnozdravstveni ukrepi pri vračanju migrantov brez urejenega statusa v državo izvora v celoti spoštujejo, s čimer se omogoči izvajanje operacij vračanja, kolikor je to mogoče. Komisija je pripravljena podpreti države članice pri prizadevanjih za sodelovanje s tretjimi državami na področju ponovnega sprejema.

Agencija Frontex je pripravljena pomagati državam članicam pri organizaciji vseh operacij vračanja v tretje države po zraku, zlasti za olajšanje repatriacije oseb v postopku prostovoljnega ali prisilnega vračanja z rednimi ali čarterskimi leti, in ponuditi pomoč, ki jo morda potrebujejo nacionalni organi.

Kljub vsem razumnim prizadevanjem v nekaterih primerih vračanja ne bo mogoče izvesti zaradi ukrepov, sprejetih za zajezitev pandemije COVID-19. V takih primerih imajo države članice široko diskrecijsko pravico, da migrantu brez urejenega statusa izdajo dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov zagotavlja pravico do prebivanja, kot je določeno v členu 6(4) Direktive 2008/115/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o vračanju).

Postopki vračanja

Nacionalni ukrepi, uvedeni za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19, organe za vračanje omejujejo pri neposrednih stikih z osebami v postopku vračanja in organi tretjih držav.

Posledice takih omejitev je treba ublažiti za zagotovitev, da ukrepi, ki jih med upravnimi postopki sprejmejo pristojni organi, temeljijo na individualnih okoliščinah vsakega migranta brez urejenega statusa in jih ustrezno upoštevajo ter da se mu zagotovi pravica do izjave v skladu s splošnimi načeli prava EU. Pristojni organi bi morali zato uporabiti alternativna sredstva, ki za izpolnitev teh zahtev ne zahtevajo fizične prisotnosti državljana tretje države ali njegovo prisotnost omejujejo.

Podoben pristop se močno spodbuja tudi za ohranitev odprtih komunikacijskih kanalov in kanalov sodelovanja z organi tretjih držav v času, ko je tudi konzularno osebje v številnih tretjih državah zaradi omejevalnih ukrepov manj na voljo za postopke identifikacije in ponovnega pridobivanja dokumentacije. To bi olajšalo pojasnitve in pospešitve postopkov v posameznih primerih in s tem vrnitev, ko bo to mogoče.

Kljub trenutnim omejitvam so prostovoljne vrnitve še vedno najbolj izvedljiva možnost za podporo pri odhodu migrantov brez urejenega statusa. Zato je bistveno, da se spodbujajo možnosti prostovoljne vrnitve, vključno z možnostmi za pomoč pri reintegraciji, ter zagotovi neprekinjeno delovanje nacionalnih programov za prostovoljno vrnitev s pomočjo in reintegracijo, hkrati pa upošteva učinek pandemije COVID-19 v tretjih državah. Državljani tretjih držav, ki se želijo vpisati v te programe, bi morali še naprej imeti možnost, da to storijo, dejavnosti svetovanja glede vračanja in reintegracije pa bi se morale v največji možni meri nadaljevati z orodji, ki zmanjšujejo fizično bližino ali je ne zahtevajo.

Praktične smernice:

Pri razgovorih je treba uporabljati videokonference, pisne izmenjave ali druge kanale za virtualno komunikacijo in komunikacijo na daljavo, pri čemer je treba zagotoviti dostop do tolmačenja in pravne pomoči. Na nacionalni ravni bi se lahko podale smernice za vse vpletene strani.

Za vzdrževanje stikov s konzularnimi organi tretjih držav in napredovanje v posameznih primerih je treba uporabljati videokonference in druga razpoložljiva elektronska sredstva, kot so sistemi vodenja zadev za ponovni sprejem.

Kadar je le mogoče, je treba uporabljati pomoč agencije Frontex, da se povečata razpoložljivost in uporaba videokonference ter drugih elektronskih sredstev in kanalov za virtualno komunikacijo in komunikacijo na daljavo.

Za pomoč pri postopkih identifikacije in ponovnem pridobivanju dokumentacije je treba uporabljati zmogljivosti operativnih uradnikov za zvezo za priseljevanje in evropskih uradnikov za zvezo na področju vračanja v tretjih državah.

Za nadaljevanje svetovanja glede vračanja in reintegracije ter za vpis v programe za prostovoljno vrnitev s pomočjo in reintegracijo je treba uporabljati spletne obrazce, telefonske razgovore in druge oblike komunikacije na daljavo. Roke za vpis v te programe je treba podaljšati. Vzdrževati je treba tesne stike s ponudniki storitev za reintegracijo v tretjih državah. Razmisliti je treba o prilagoditvi svežnjev za reintegracijo, ki so jih odobrile države članice, kadar izvajalci storitev v tretjih državah ne morejo izvajati svojih običajnih storitev.

Za evidentiranje potrebnih informacij o osebah v postopku vračanja se lahko uporablja finančna podpora agencije Frontex za prilagoditve nacionalnih sistemov vodenja zadev vračanja (RECAMAS), pri čemer je treba upoštevati pravila o varstvu podatkov.

Rok za prostovoljno vrnitev

Zaradi znatnih omejitev za komercialne lete in omejevalnih ukrepov, ki so jih uvedle tretje države glede prihodov iz Evrope, državljani tretjih držav, ki so prejeli odločbe o vrnitvi, v katerih je določen rok za prostovoljno vrnitev, kljub svojim najboljšim prizadevanjem in namenom morda ne bodo mogli izpolniti obveznosti iz odločbe v določenem roku. Posledično bi se lahko državljanom tretjih držav zaradi nespoštovanja odločbe o vrnitvi izdala prepoved vstopa, kot je določeno v členu 11(1) direktive o vračanju. Vendar pa migranti brez urejenega statusa ne morejo biti odgovorni in ne smejo utrpeti negativnih posledic za položaj, na katerega ne morejo vplivati.

Da bi preprečile takšen položaj, bi morale države članice uporabiti možnost iz člena 7(2) direktive o vračanju in rok za prostovoljno vrnitev podaljšati za ustrezno obdobje ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera, trajanja in narave omejevalnih ukrepov ter razpoložljivosti prevoznih sredstev v tretjo državo vrnitve.

Države članice bi morale tudi odobriti rok za prostovoljno vrnitev, ki je daljši od 30 dni v trenutku izdaje odločbe o vrnitvi, če je v trenutku izdaje take odločbe ob upoštevanju posebnih okoliščin primera in zlasti razpoložljivosti prevoznih sredstev v tretjo državo vrnitve jasno, da zadevni državljan tretje države ne bo mogel oditi v 30 dneh.

Kadar se rok za prostovoljno vrnitev podaljša in se izvršba odločbe začasno ustavi, bi morali migranti brez urejenega statusa prejeti pisno potrdilo v skladu z direktivo o vračanju (člen 14).

Kadar roka za prostovoljno vrnitev ni mogoče upoštevati zaradi pomanjkanja prevoza v tretjo državo vrnitve ali zaradi kakršnega koli drugega razloga, na katerega oseba ne more vplivati in je povezan z omejevalnimi ukrepi, bi se morale države članice vzdržati izdaje prepovedi vstopa oziroma bi morale že izdano prepoved vstopa preklicati.

Praktične smernice:

Kadar je to potrebno in sorazmerno, je treba uporabiti možnost uvedbe določenih obveznosti, namenjenih preprečevanju nevarnosti pobega v roku za prostovoljno vrnitev, kot je določeno v členu 7(3) direktive o vračanju, na primer obveznost zadrževanja na določenem mestu, predložitev osebnih dokumentov ali potnih listin organom.

Če se uvedejo ukrepi za preprečevanje nevarnosti pobega, je treba uporabiti tiste, ki zmanjšujejo gibanje na javnih mestih in omejujejo socialne stike, na primer redno javljanje prek videoklicev, pri čemer je treba upoštevati pravila o varstvu podatkov.

Izobraževanje otrok

Direktiva o vračanju določa, da se mladoletnikom zagotovi dostop do osnovnega izobraževalnega sistema ob upoštevanju dolžine prebivanja, tako v roku za prostovoljno vrnitev kot v obdobjih, za katera je bila odstranitev odložena (člen 14), ter med pridržanjem (člen 17).

Zaradi ukrepov, namenjenih preprečevanju in zajezitvi širjenja okužb s COVID-19 lahko nacionalni organi pri zagotavljanju dostopa do osnovnega izobraževalnega sistema za mladoletnike v postopku vračanja naletijo na težave. V zvezi s tem je več držav članic uvedlo šolanje na domu ali druge oblike učenja na daljavo. V kolikor so bile te oblike dane na voljo državljanom tretjih držav, morajo sprejeti ukrepi v celoti upoštevati največje koristi otroka (člen 5), in kolikor je to mogoče, starost in potrebe zadevnih mladoletnikov.

Praktične smernice:

Mladoletnim otrokom je treba zagotoviti dostop do šolanja na domu ali drugih oblik učenja na daljavo pod enakimi pogoji kot otrokom z državljanstvom. Šolanje na domu bi lahko na primer vključevalo spletne rešitve ali e-učenje, pri katerih bi učitelji učence dnevno ali tedensko spremljali na daljavo, predpisano branje in vaje za učenje na domu, razdeljevanje rekreativnih in izobraževalnih kompletov ter radijske ali televizijske oddaje ali poddodaje z izobraževalno vsebino.

Za namene spletnega učenja ali e-učenja razmislite o povečanju dostopa do spleta, če je potrebno, in razpoložljivosti računalnikov, ki se bodo uporabljali v skladu s pravili omejevanja socialnih stikov.

Izvajalcem izobraževanj, vključno z izvajalci jezikovnih tečajev ali priložnostnega učenja, bi moralo biti omogočeno, da nadaljujejo svoje dejavnosti, če lahko zagotovijo upoštevanje pravil omejevanja socialnih stikov in preventivne zdravstvene ukrepe. Svoje storitve lahko ponujajo tudi na daljavo z uporabo spletnih zmogljivosti.

Smernice o zagotavljanju izobraževanja v razmerah, ki jih povzroča COVID-19, so na voljo na spletišču medagencijske mreže za izobraževanje v izrednih razmerah (Inter-Agency Network for Education in Emergencies): https://inee.org/.

Zdravstveno varstvo

Direktiva o vračanju določa, da imajo državljani tretjih držav, kolikor je to mogoče, dostop do nujne zdravstvene oskrbe in osnovnega zdravljenja. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo osebe v postopku vračanja v okviru takšne nujne zdravstvene oskrbe in osnovnega zdravljenja dostop do potrebne zdravstvene oskrbe za zdravljenje COVID-19.

Praktične smernice:

Migrante brez urejenega statusa je treba v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o nacionalnih ukrepih, sprejetih za zajezitev in preprečevanje širjenja okužb s COVID-19, vključno o higieni rok, omejevanju socialnih stikov, kašljanju, karanteni ali osamitvi, higienskih ukrepih, preprečevanju shajanja, uporabi javnih prostorov, pravilnem ravnanju, omejitvi gibanja in o tem, kaj morajo storiti, če sumijo, da so okuženi.

Zdravniški pregledi

V skladu z nacionalnim pravom lahko države članice pri nedovoljeno prebivajočih državljanih tretje države iz razlogov javnega zdravja in da opredelijo ustrezne previdnostne ukrepe izvajajo zdravniške preglede, ki pa bi morali biti skladni z načelom nediskriminacije in temeljnimi pravicami. S tem bi se zagotovilo, da se v skladu s pravnim redom EU v postopkih vračanja ustrezno upošteva zdravstveno stanje državljana tretje države.

Izvajanje medicinskih preiskav in zdravniških pregledov za COVID-19 pri migrantih brez urejenega statusa lahko olajša ponovni sprejem, saj organom tretjih držav zagotavlja manjše tveganje okužbe, prav tako pa pri tem lahko pomagajo tudi napotitve v zmogljivosti za karanteno v tretjih državah, ki jih podpirajo mednarodni partnerji, kot je Mednarodna organizacija za migracije.

Praktične smernice:

Prednostno je treba izvajati zdravniške preglede tistih državljanov tretjih držav, pri katerih obstaja večje tveganje okužbe, kot so starejši ali osebe s kroničnimi boleznimi ter tudi novoprispele osebe v centrih za nastanitev ali pridržanje.

Po potrebi se lahko uvede 14-dnevna karantena za novoprispele osebe v centrih za pridržanje ali nastanitev. Organi bi državljanom tretjih držav prav tako lahko merili telesno temperaturo ob vstopu v center ali izstopu iz njega in tako zaznavali simptome bolezni. Lahko bi se vzpostavil dnevni mehanizem spremljanja za ocenjevanje morebitnih primerov, pri katerih obstaja sum na okužbo.

Če tretja država vrnitve zahteva zdravniško potrdilo COVID-19, ga je treba osebam v postopku vračanja zagotoviti; kadar je mogoče, je treba pri napotitvi oseb v postopku vračanja v karanteno v tretjih državah sodelovati z mednarodnimi partnerji.

Redno pregledujte osebje, ki dela v tesnem stiku z osebami v postopku vračanja.

Za prilagoditve nacionalnih sistemov vodenja zadev vračanja (RECAMAS) z namenom evidentiranja, ali je migrant brez urejenega statusa okužen oziroma je izpostavljen tveganju okužbe, če nacionalno pravo določa evidentiranje takšnih informacij, se lahko uporabi finančna podpora agencije Frontex, upoštevati pa je treba pravila o varstvu podatkov in načela nujnosti in sorazmernosti.

Pridržanje

Člen 15(4) direktive o vračanju zahteva, da se pridržanje z namenom odstranitve preneha takoj, ko se zdi, da ni več upravičeno pričakovati odstranitve v posameznem primeru. Začasne omejitve, ki so jih uvedle države članice in tretje države za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19, se ne bi smele razlagati tako, da samodejno privedejo do zaključka, da odstranitve ni več mogoče upravičeno pričakovati za noben primer. Za ugotovitev, ali je v posameznem primeru upravičeno pričakovati odstranitev, je mogoče upoštevati več dejavnikov.

Praktične smernice:

Pred sprejetjem odločitve o izpustitvi pridržanih migrantov je treba opraviti posamezne ocene, pri čemer je treba upoštevati najdaljše obdobje pridržanja, obdobje, v katerem je bila oseba v postopku vračanja že pridržana, ter ali se postopki identifikacije / ponovnega pridobivanja dokumentacije / ponovnega sprejema skrbno izvajajo.

Da se v skladu s členom 15 direktive o vračanju prepreči, da bi državljan tretje države po izpustitvi pobegnil, se, kadar je to potrebno in sorazmerno, uporabijo ukrepi, ki so manj prisilni kot pridržanje, na primer obveznost zadrževanja na določenem mestu ali predložitev dokumentov organom.

Kolikor je to mogoče, je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se zagotovi, da lahko državljan tretje države, ki je izpuščen iz pripora, upošteva nacionalne zdravstvene ukrepe za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19, ki so v veljavi.

Za zagotovitev skladnosti manj prisilnih ukrepov z nacionalnimi javnozdravstvenimi ukrepi, ki se izvajajo za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb s COVID-19, je treba uporabiti alternativne ukrepe za pridržanje, da se zagotovi skladnost z nacionalnimi javnozdravstvenimi ukrepi, na primer redno javljanje prek videoklicev, in sicer v skladu s pravili o varstvu podatkov.

Uporaba posebnih centrov za pridržanje, pogoji pridržanja in omejevanje socialnih stikov

Da bi zaščitili ljudi pred širjenjem okužb s COVID-19, nacionalni organi vse pogosteje uvajajo omejevanje socialnih stikov in druge previdnostne ukrepe. Enako velja za centre za pridržanje, kjer sta zdravje in varnost pridržanih migrantov in osebja lahko ogrožena in ju je treba zaščititi. Da se preprečijo okužbe, je zato največja učinkovita zmogljivost centrov za pridržanje lahko znatno zmanjšana.

Če države članice zaradi navedenih razlogov ne morejo zagotoviti nastanitve v posebnih centrih za pridržanje, lahko uporabijo druge ustrezne objekte, ob upoštevanju varovalnih ukrepov iz direktive o vračanju, če lahko zagotovijo omejevanje socialnih stikov ter druge preventivne in higienske ukrepe. Države članice bi morale ustrezno upoštevati pravico do družinskega življenja v primeru parov in družin z otroki ter položaj ranljivih oseb.

Praktične smernice:

V centrih za pridržanje je treba izvajati preventivne in higienske ukrepe, vključno z omejevanjem socialnih stikov in rednim razkuževanjem skupnih prostorov, ter zagotoviti razpoložljivost ustreznih zmogljivosti za osamitev.

Smernice WHO o pripravljenosti, preprečevanju in nadzoru COVID-19 v zaporih in drugih ustanovah za pridržanje (14) vsebujejo koristne informacije o preprečevanju in obravnavi morebitnega izbruha v ustanovah za pridržanje, poudarjajo pa tudi pomembne elemente človekovih pravic, ki se morajo spoštovati pri odzivu na COVID-19.

Za zajezitev in preprečevanje širjenja okužb s COVID-19 se lahko nenujni obiski omejijo; uporabljajo se lahko alternativni ukrepi, na primer telefonski klici, spletna komunikacija ali druga orodja. To ne bi smelo povzročiti neupravičenih omejitev za odvetnike, skrbnike in organi za spremljanje pridržanja.

Nenujne storitve, kot so skupinske dejavnosti in osebno svetovanje posameznikom, bi se lahko zaradi omejevanja socialnih stikov po potrebi za krajši čas ukinile.


(1)  https://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2020/03/10/statement-by-the-president-of-the-european-council-following-the-video-conference-on-covid-19/

(2)  COM(2020) 2050 final.

(3)  Mreža urada EASO za azilne postopke je 2. aprila 2020 organizirala spletno tematsko srečanje o organizaciji osebnih razgovorov na daljavo, 8. aprila 2020 pa o vložitvi prošenj za azil na daljavo. Mreža urada EASO za preselitev in humanitarni sprejem je organizirala spletno srečanje, na katerem so razpravljali o vplivu COVID-19 na operacije preselitev v državah članicah.

(4)  Praktični vodnik urada EASO: osebni razgovor in smernice urada EASO o azilnem postopku: operativni standardi in kazalniki in smernice urada EASO o načrtovanju sprejema v nepredvidljivih razmerah

(5)  Člena 6 in 31 Direktive 2013/32/EU.

(6)  Člen 9 Uredbe (EU) št. 603/2013.

(7)  Člen 18 Direktive 2013/33/EU.

(8)  „Praktična/tehnična raven za pregled vpliva COVID-19 na dublinsko prakso“.

(9)  Nekatere države članice so lahko podale le oceno.

(10)  Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, UL L 222, 5.9.2003, str. 3, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014, UL L 39, 8.2.2014, str. 1.

(11)  Na podlagi člena 4 dublinske uredbe.

(12)  EASO: Practical Guide on the implementation of the Dublin III Regulation:interview and evidence assessment (Praktični vodnik urada EASO o uredbi Dublin III: osebni razgovor in ocena dokazov).

(13)  EASO: Guidance on Dublin procedure:operational standards and indicators (Smernice za dublinski postopek: operativni standardi in kazalniki).

(14)  Na voljo na naslovu: http://www.euro.who.int/en/health-topics/health-determinants/prisons-and-health/news/news/2020/3/preventing-covid-19-outbreak-in-prisons-a-challenging-but-essential-task-for-authorities.


Top