(a)

cilji v zvezi s prednostno nalogo 1 (varovanje naravnega kapitala) ne bodo doseženi do leta 2020;

(b)

dosežen je bil napredek v zvezi z različnimi podcilji prednostne naloge 2 (nizkoogljično gospodarstvo in učinkovita raba virov), zlasti v zvezi s podnebnimi in energetskimi cilji ter delno v zvezi s cilji glede odpadkov in krožnega gospodarstva;

(c)

ni jasno, v kolikšni meri bodo doseženi cilji v okviru prednostne naloge 3, povezani z okoljskimi pritiski in tveganji za zdravje ljudi;

(d)

napredek pri doseganju ciljev v okviru prednostne naloge 8 (trajnostna mesta) je neenakomeren, kar zadeva energijsko učinkovitost, trajnostni prevoz in mobilnost, trajnostno urbanistično načrtovanje in projektiranje, biotsko raznovrstnost v mestih in trajnostne stavbe;

(a)

pomanjkljivo vključevanje okoljskih vidikov v druga področja politike, zlasti skupne kmetijske politike, skupne ribiške politike in kohezijske politike;

(b)

nezadostno financiranje in sheme financiranja, ki so slabo prilagojene specifičnim razmeram: čeprav so bile s številnimi projekti, financiranimi s sredstvi EU, dosežene izboljšave, vsi skladi EU nimajo jasno opredeljenih trajnostnih meril. Poleg tega države članice v zvezi s tem nimajo na voljo dovolj finančnih sredstev;

(c)

nezadostna izmenjava znanja: čeprav je na voljo dovolj strokovnega znanja, to ne doseže vedno oblikovalcev politike;

(d)

slabo vključevanje in sodelovanje lokalnih skupnosti in deležnikov (4);

(a)

današnje politike so bolj medsebojno povezane. Poleg sektorske delitve zakonodaje EU na področja, kot so zrak, voda, hrup ter energija, je zaradi današnjih izzivov potrebno nadaljnje povezovanje vprašanj trajnosti, tako pri vsakdanjem ravnanju ljudi in vsakodnevnem vodenju podjetij kot tudi na socialno-ekonomskem področju. EU bi morala zato svoje regije obravnavati kot kompleksne gospodarske, družbene, okoljske in biokulturne sisteme;

(b)

k največjemu izboljšanju prispevajo inovacije in prehodi. Pomembno je tudi, da se učimo drug od drugega, za kar sta potrebna odprtost in poznavanje primerov dobre in slabe prakse. Sedanja zakonodaja je osredotočena na standarde in mejne vrednosti, medtem ko je za inovacije in prehode potreben prostor za preskušanje. EU potrebuje oboje;

(c)

EU sledi linearnemu ciklu oblikovanja politike (predlog, odločitev, izvedba, ocenjevanje), vendar je zaradi hitrosti inovacij potreben bolj krožen in prožnejši pristop;

(a)

ambicija, časovni okviri, izvedbeni postopki in orodja različnih okoljskih in podnebnih politik;

(b)

okoljske in podnebne politike ter druge politike, kot so skupna kmetijska politika, skupna ribiška politika, gospodarske in socialne politike;

(c)

cilji in časovni okviri mejnih vrednosti, določenih v okoljski zakonodaji EU (emisijski politiki) in v politikah na podlagi virov (emisijskih politikah) (6);

(d)

politike EU ter nacionalne, regionalne in lokalne politike z namenom uskladiti prednostne naloge, preprečiti podvajanje in čim bolj zmanjšati število nasprotujočih si ali nepovezanih postopkov ter odpraviti obstoječe vrzeli v politikah in predpisih, ki iz njih izhajajo;

(a)

povezovanje politik obravnavati kot pristop (in ne kot prednostno nalogo) združevanja in krepitve ločenih ciljev;

(b)

spodbujati EU ter nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, da okoljske politike postavijo v središče vseh drugih politik (okoljski cilji bi morali biti glavni predmet drugih politik, namesto da se zgolj vključujejo vanje) in okoljsko politiko določijo kot glavno referenčno merilo za izvajanje vseh dejavnosti;

(c)

uporabljati celosten pristop: s sedmim okoljskim akcijskim programom je bil uveden bolj celosten pristop v primerjavi s prejšnjimi okoljskimi akcijskimi programi; osmi okoljski akcijski program bi moral iti še dlje ter okoljske, gospodarske in družbene kontekste obravnavati kot celoto;

(a)

pomembne prostorske enote, v katerih ljudje živijo, delajo in potujejo, kar povzroča precejšnje količine emisij;

(b)

med seboj precej različne, kar zadeva vrsto in obseg onesnaževanja in emisij;

(c)

med seboj različne glede izvajanja zakonodaje EU;

(d)

med seboj precej različne glede gospodarskih, družbenih, geografskih in okoljskih priložnosti, ki jih ponujajo, ter izzivov, ki jih predstavljajo;

(e)

med seboj različne glede upravnih pooblastil, zmogljivosti in pristopa k izvajanju okoljskih in podnebnih politik;

(f)

v privilegiranem položaju, da v neposrednem sodelovanju z ljudmi in podjetji spodbujajo ukrepe, kot so zelena javna naročila, politike na področju stavb in prometa, izobraževanje, raziskave in programi ozaveščanja. To jim omogoča, da uvedejo izvedljive rešitve ter delujejo kot živi laboratoriji za nove zamisli in znanja;

(a)

biti bolj strateški in celosten ter osredotočen na pomembne teme;

(b)

spodbujati inovacije;

(c)

omogočati prenos in nadgradnjo inovativnih rešitev;

(d)

temeljiti na izzivih in rešitvah (ne tako kot sedmi okoljski akcijski program, ki je temeljil na omejitvah in težavah);

(e)

biti prilagodljiv ter se odzivati na nove tehnološke dosežke in nove mednarodne strategije (ne tako kot precej statičen sedmi okoljski akcijski program);

(f)

biti prilagodljiv glede na družbene, kulturne, gospodarske in okoljske posebnosti regij;

(a)

zdravja ljudi, vključno z visoko kakovostjo življenja;

(b)

zdravega planeta, na katerem se viri uporabljajo odgovorno in učinkovito, biotska in geološka raznovrstnost in ekosistemi pa so zaščiteni;

(c)

zdravega gospodarstva, ki temelji na krožnem gospodarstvu z zadostno rastjo, trajnostnim razvojem, delovnimi mesti, trajnostnimi naložbami in trajnostnim poslovnim okoljem;

(d)

zdrave družbe s priložnostmi za vse;

(a)

boljše povezovanje politik, učinkovitejše politike na podlagi virov, ciljno usmerjeno financiranje EU;

(b)

raziskovanje različnih izzivov, povezanih z izvajanjem;

(c)

izvedbena orodja: trenutno ima okoljska in podnebna zakonodaja lasten sklop orodij in navodil. Da bi preprečili zmedo in zagotovili večjo usklajenost, OR predlaga enotnejšo metodo z instrumenti za krepitev zmogljivosti (npr. orodja in programi, delavnice, spletni seminarji, navodila);

(d)

zbiranje znanja in primerov najboljše prakse v enotni in javno dostopni podatkovni zbirki, ki je enostavna za iskanje in vključuje ustrezne elemente za pomoč pri opredelitvi najboljše prakse;

(e)

ukrepi za spodbujanje, razširitev in financiranje obstoječih in novih pobud, ki podpirajo izmenjavo znanja in najboljše prakse med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi mrežami ter sodelovanje med mesti, kot so medsebojni pregledi in vzajemno učenje, ogledi krajev, zelena partnerstva ter mentorstvo in usposabljanje med partnerji;

(f)

spremljanje s postopkom pregleda izvajanja okoljske politike;