Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode (tekoči program)

(COM(2018) 337 final)

(2019/C 110/18)

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

Zaprosilo	Evropski parlament, 2. 7. 2018 Svet, 26. 6. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	19. 9. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	140/1/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Ta pobuda Evropske komisije je aktualna in zelo pozitivna. Predlagana uredba bo v veliki meri spodbudila pridobivanje varnih dodatnih vodnih virov za namakanje v kmetijstvu z zagotovitvijo vode, ki se prečisti tako, da je varna za uporabo v kmetijstvu in po potrebi ohrani dragoceno vsebnost uporabnih hranil, kot sta dušik in fosfor, ter ustrezne organske snovi, ki bogatijo tla.

1.2

Dodana vrednost takšne ureditve bo predvsem zmanjšanje pritiska na zaloge pitne vode in hkrati spodbuditev javnih in zasebnih naložb v pridobivanje teh dodatnih vodnih virov. Ločena in namenska infrastruktura za čiščenje in oskrbo za kmetijsko uporabo bo dopolnjevala obstoječe vire in infrastrukturo, pri čemer gre za bistveno storitev v pristojnosti države, občine ali zasebnega subjekta – odvisno od države članice.

1.3

EESO pozdravlja predlagano uredbo kot koristen dodatek k uresničevanju ciljev okvirne direktive o vodah in prispevek k svežnju o krožnem gospodarstvu. Spodbudila bo bolj trajnostno uporabo obstoječih vodnih virov in okrepila zaupanje potrošnikov v varnost zadevnih kmetijskih proizvodov.

1.4

Potrošniki se trenutno ne zavedajo različnih standardov o ponovni uporabi vode v državah članicah in mnogi ne vedo, da se prečiščena odpadna voda pogosto uporablja za namakanje. Ta uredba zagotavlja doslednost na podlagi trdnih znanstvenih dokazov, zato lahko velja za odločilni prispevek k politiki na področju varnosti hrane.

1.5

V nasprotju z vtisom, ki ga daje naslov uredbe, je predlog vsebinsko dejansko močno osredotočen na ponovno uporabo komunalne odpadne vode za namakanje. Čeprav je to navedeno v obrazložitvenem memorandumu, bi bilo treba to bolj jasno poudariti, da ne bi nastal vtis, da so prezrte možnosti ponovne uporabe vode v industriji in gospodinjstvih.

1.6

Potencial ponovne uporabe vode za napajanje vodonosnikov, ki sicer ni predmet uredbe, je še vedno zanimiv in potrebna bi bila dodatna tehnična analiza, da bi odpravili kompleksne probleme, ugotovljene v okviru ocene učinka.

1.7

EESO močno priporoča, naj se v vseh državah članicah učinkovito nadzirajo vodni viri in izvaja ureditev, ki zagotavlja aktivno prevzemanje odgovornosti in izvrševanje, da bi imela ta uredba čim večji načrtovani učinek. Predvsem je treba bolj dosledno uresničevati prepoved nezakonitega črpanja vode.

1.8

Podpiranje kapitalskih naložb, potrebnih za vzpostavitev infrastrukture za ponovno uporabo vode, je smotrno z ekonomskega vidika, pri čemer bi gradnja te infrastrukture potekala s podporo iz strukturnih skladov, zlasti sklada za razvoj podeželja in Kohezijskega sklada.

1.9

Uvoz iz tretjih držav naj sicer ne bi vplival na konkurenčnost, vendar EESO poziva Komisijo, naj izkoristi to priložnost, da s sprejetjem standardov na ravni EU skupaj z Evropsko agencijo za varnost hrane poostri stališče v mednarodnih razpravah o določanju standardov za ponovno uporabo vode, da jih bodo izpolnjevali tudi proizvodi, uvoženi iz tretjih držav. EESO ves čas zagovarja doslednost v mednarodnih kmetijskih standardih in ta uredba bi lahko postavila svetovne standarde na področju ponovne uporabe vode (1).

2.   Uvod

2.1

Številni deli EU se zaradi podnebnih sprememb in vse večje porabe že soočajo s pomanjkanjem vode (2), tretjina celotnega ozemlja EU pa se že sooča s stalnim pomanjkanjem vode in njeno slabo kakovostjo (3). EESO je v svojih prejšnjih mnenjih poudaril te probleme, pozval k večjim naložbam v čiščenje odpadne vode za ponovno uporabo in izpostavil, da se cilj sklenitve vodnega kroga ne zdi več nerealen (4). Velik delež vodnih virov se uporablja za namakanje v kmetijstvu, zlasti v južnih državah članicah, kjer je kmetijska proizvodnja pomemben del gospodarstva. Namen te uredbe ni povečati površin, ki se že namakajo, temveč povečati varnost in učinkovitost uporabe obstoječih vodnih virov.

2.2

Ohranitev zaupanja potrošnikov v preskrbo s hrano ter regulativni sistem in inšpekcijski pregledi, ki zagotavljajo njeno varnost, so seveda ena od prednostnih nalog Unije. S to uredbo se bo okrepila gotovost na tem področju, na katerem se trenutno standardi v različnih državah članicah močno razlikujejo. Količina vode, ki je na voljo za namakanje, bi se lahko povečala za 4,9 milijarde m3, motnje pri oskrbi z vodo pa zmanjšale za več kot 5 %. S tem naj bi bila zagotovljena varnost prečiščene odpadne vode in visoka raven zaščite zdravja ljudi ter živali in okolja.

2.3

Uredba bi lahko okrepila krožno gospodarstvo, izboljšala prehransko varnost v EU in prispevala k javnemu zdravju, saj direktno obravnava potrebo po določitvi usklajenih minimalnih zahtev glede kakovosti prečiščene odpadne vode, ki se uporablja večinoma v kmetijstvu. Z zahtevo, da morajo biti ustrezne in posodobljene informacije o ponovni uporabi vode na voljo na spletu, bo zagotovljena boljša javna transparentnost. Poleg tega predlagana uredba prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v EU, zlasti cilja 6 o čisti vodi in kanalizaciji. Prispeva tudi k boljšemu gospodarjenju z vodo v kmetijstvu in kmetom zagotavlja bolj trajnostno oskrbo z vodo, s čimer dopolnjuje predlog Komisije o novi skupni kmetijski politiki.

2.4

Opozoriti je treba, da je uredba predstavljena kot del tekočega programa, katerega dolgoročni namen je obravnavati druge načine ponovne uporabe vode. Vendar pa je ta uredba zelo ozko osredotočena skoraj izključno na obdelavo že prečiščene komunalne odpadne vode, da bi se omogočila njena uporaba v različnih oblikah namakanja v kmetijstvu. Ponovna uporaba v industriji in gospodinjstvih ne spada v področje uporabe tega predloga in je do neke mere že obravnavana, na primer v direktivi o čiščenju komunalne odpadne vode, ki je trenutno predmet revizije (5).

3.   Kratka vsebina predloga Komisije

3.1

Predlagana uredba je del celostnega pristopa h gospodarjenju z vodo za reševanje resnega in vse večjega problema pomanjkanja vode v EU. V čistilnih napravah prečiščena komunalna odpadna voda lahko prispeva k varčevanju z vodo in njeni učinkoviti porabi, hkrati pa zagotavlja zanesljiv alternativni vir vode.

3.2

Ponovna uporaba vode ima na splošno manjši vpliv na okolje kot drugi vodni viri in lahko prinese različne okoljske, gospodarske in družbene koristi. Uredba je osredotočena na ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu, za katero se trenutno porabi približno četrtina sladke vode, načrpane v EU.

3.3

Uredba bo veljala za države članice in neposredno za poslovne subjekte in tako morda spodbudila razvoj okoljskih tehnologij in njihovo prevzemanje. V predlogu so določene minimalne zahteve glede kakovosti in nadzora prečiščene odpadne vode, ključne naloge za obvladovanje tveganj in usklajen pristop na ravni EU glede ponovne uporabe vode za namakanje. Predlog konkretno določa:

3.3.1

minimalne zahteve glede kakovosti prečiščene odpadne vode in njen nadzor, vključno z mikrobiološkimi elementi (na primer ravni bakterij E. coli) ter zahteve glede rednega in kontrolnega nadzora. Na podlagi tega naj bi bila voda, prečiščena v skladu s predlagano uredbo, varna za namakanje;

3.3.2

ključne naloge za obvladovanje tveganj, s katerimi je minimalnim zahtevam dodana še ena raven zaščite, tj. ugotavljanje morebitnih drugih nevarnosti, ki jih je treba obravnavati, da bi bila ponovno uporabljena voda varna. To predvsem pomeni, da mora upravljavec take čistilne naprave pripraviti načrt za obvladovanje tveganja za ponovno uporabo vode, na podlagi katerega pristojni organ izda dovoljenje, ki se pregleda vsaj vsakih pet let;

3.3.3

večjo transparentnost: nova pravila glede transparentnosti določajo, da morajo biti javnosti prek spleta in na uporabniku prijazen način zagotovljene informacije o praksi ponovne uporabe vode v njihovi državi članici. S posebnim izvedbenim aktom se bodo določila podrobna pravila glede oblike in objave informacij, ki jih je treba zagotoviti.

3.4

Države članice naj bi pripravile bazo podatkov o ponovni uporabi vode ob podpori Evropske agencije za okolje, ki bo redno pripravljala pregled izvajanja uredbe na ravni Unije. Prva ocena naj bi bila opravljena šest let po začetku veljavnosti uredbe.

3.5

Opozoriti je treba, da predlagana uredba od držav članic ne zahteva čiščenja odpadne vode za namakanje. Njen glavni namen je vzpostaviti zaupanje pri vrsti deležnikov: organih, pristojnih za upravljanje voda, kmetih, vlagateljih in potrošnikih, da se pri zagotavljanju vode, ki se uporablja za namakanje, dosledno uporabljajo najvišji standardi varnosti. To bo velik napredek glede na trenutno prakso.

3.6

V oceni učinka, pa tudi v podpornih študijah je podrobna analiza tehničnih problemov, zlasti glede odkrivanja, varnostnih standardov in mejnih vrednosti.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO močno podpira to uredbo, saj prispeva k blaženju posledic podnebnih sprememb in koristno dopolnjuje izvajanje okvirne direktive o vodi in uresničevanje krožnega gospodarstva na splošno. EESO poudarja pozitivne primere obsežne ponovne uporabe vode v kmetijstvu, zlasti na Cipru in v Izraelu, kjer se ponovno uporabi skoraj 90 % prečiščene odpadne vode. Sprašuje se, ali v uredbi o ponovni uporabi vode ne bi bilo treba upoštevati vprašanja v zvezi z rekuperacijo toplote iz vode, preden gre ta v čistilno napravo. Tovrstne naprave bi bilo treba namestiti v enodružinskih hišah in večstanovanjskih stavbah, bazenih ter hotelih.

4.2

Pristop predlagane uredbe je, da je treba pri gospodarjenju z vodo prednost nameniti varčevanju z vodo in ukrepom za doseganje učinkovitosti. Prostovoljna izbira ponovne uporabe vode je predlagana samo v ustreznih primerih, ko je to varno in stroškovno učinkovito. Količino vode, ki so ponovno uporabi za namakanje, je mogoče precej povečati, zlasti v nekaterih južnih državah članicah EU, kjer to ni pogosta praksa: na primer, v Italiji in Grčiji se ponovno uporabi 5 % vode, v Španiji pa 12 % in spodbudno je, da se delež ponovne uporabe vode vztrajno povečuje.

4.3

EESO ugotavlja, da je namen uredbe poenotiti standarde kakovosti vode za ponovno uporabo, ki jih trenutno ni. Potrošniki se v glavnem ne zavedajo velikih razlik med državami članicami glede kakovosti vode, ki se ponovno uporabi za namakanje. Enotni minimalni standard bo privedel do uvajanja te prakse in naložb, potrošnikom pa zagotovil večjo varnost na področju zdravja.

4.4

EESO ugotavlja, da so v Prilogi 2 obravnavana vprašanja v zvezi s patogeni, onesnaževali, ki povzročajo nove skrbi, stranskimi produkti razkuževanja in odpornostjo proti antibiotikom na podlagi tehničnega poročila Skupnega raziskovalnega središča o znanosti za politiko, v katerem je podrobno obravnavano obvladovanje zdravstvenih in okoljskih tveganj pri ponovni uporabi vode za namakanje v kmetijstvu (6). S tem naj bi se zagotovila zaščita tal, podtalnice, pitne vode in živilskih proizvodov v okviru vsakega posameznega projekta.

4.5

Cene konvencionalnih vodnih virov so pogosto v glavnem prenizke in ne odražajo okoljskih stroškov in stroškov z viri. Še vedno se na veliko nezakonito črpa voda iz rek in zasebnih vodnjakov. V vseh državah članicah je treba učinkovito nadzirati vodne vire in izvajati ureditev, ki zagotavlja aktivno prevzemanje odgovornosti in izvrševanje, da bi imela ta uredba čim večji načrtovani učinek.

4.6

Predlagana uredba določa postopek izdaje dovoljenj za projekte ponovne uporabe vode. To naj bi prispevalo k jasni razdelitvi odgovornosti med različnimi akterji v vodnem krogu, ko gre za ponovno uporabo vode.

4.7

EESO pozdravlja, da uredba spodbuja prilagajanje in projektiranje teh čistilnih naprav, da se omogoči fertigacija. Pri tem postopku se v prečiščeni odpadni vodi ob ustreznem upoštevanju varnostnih vidikov ohranijo topna gnojila, kot sta dušik in fosfor, ter koristne organske snovi, ki bogatijo tla in so v vodni krog prišle iz gospodinjstev ali industrije. Ta dodatna korist je drugotnega pomena glede na glavno korist zagotavljanja novih vodnih virov s ponovno uporabo.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

Opozoriti je treba, da se izraz „ponovna uporaba vode“ nanaša na uporabo vode, ki prihaja iz odpadne vode (predvsem komunalne) in katere kakovost je po čiščenju ustrezna za načrtovano uporabo.

5.2

Ta uredba je predvsem osredotočena na zagotavljanje kakovosti in varnosti ponovne uporabe vode iz komunalnih čistilnih naprav. Njen namen ni regulacija pitne vode ali sprejemanje ukrepov za učinkovito uporabo vode. Vendar pa EESO ugotavlja, da imata učinkovito čiščenje odpadne vode in njena ponovna uporaba znatne okoljske koristi v primerjavi z drugimi možnostmi. Leta 2017 je suša denimo povzročila za približno 2 milijardi EUR izgub za italijanski kmetijski sektor, z ekstremnimi vremenskimi pogoji, ki so prizadeli številne države članice poleti 2018, pa bo škoda po EU verjetno še višja. S ponovno uporabo vode bi lahko zadostili približno 47 % vseh potreb po vodi za namakanje v Italiji, trenutno pa se ta možnost bolj redko uporablja.

5.3

Čeprav je možnosti za ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu veliko zlasti v južnih državah članicah, bodo imeli od tehnične in operativne spodbude, ki bo rezultat te uredbe, v prihodnosti korist povsod v EU.

5.4

Države članice so pristojne za zagotavljanje standardov varnosti hrane, ki jih na splošno določa EU z uredbo o splošni živilski zakonodaji. Predlagana uredba bo zagotovila, da je pri ponovni uporabi vode za namakanje živilskih poljščin varnost potrošnikov na prvem mestu. Uvoženi kmetijski proizvodi iz tretjih držav morajo izpolnjevati zakone EU o varnosti hrane, vendar pa trenutno za namakanje v tretjih državah ni posebnih predpisov. EESO meni, da bi bili lahko skupni standardi EU model za tretje države, zlasti za trgovinske partnerice EU, s katerimi so podpisani dvostranski sporazumi, čeprav se bo o tem treba pogajati na mednarodni ravni. Po svetu se prečiščena in neprečiščena odpadna voda v veliki meri že uporabljata za namakanje, med drugim v številnih državah, iz katerih EU uvaža kmetijske pridelke.

---

(1)  Mnenje EESO – Kmetijstvo v trgovinskih pogajanjih, točka 4.3 (UL C 173, 31.5.2017, str. 20).

(2)  Pomanjkanje vode se pojavi, ko poraba vode preseže razpoložljivo količino v določenem obdobju ali ko je uporaba vode omejena zaradi njene slabe kakovosti.

(3)  COM(2012) 672 final.

(4)  Mnenje EESO – Načrt za varovanje evropskih vodnih virov (UL C 327, 12.11.2013, str. 93).

(5)  Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40).

(6)  Towards a legal instrument on water reuse at EU level, JRC.