EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 9.6.2017

COM(2017) 312 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ukrepi za racionalizacijo okoljskega poročanja

{SWD(2017) 230 final}

1.Uvod in ozadje

Vsi želimo vedeti, ali sta zrak, ki ga dihamo, in voda, ki jo pijemo, zdrava in ali so plaže in jezera čisti. Evropski državljani imajo pravico biti seznanjeni s kakovostjo lokalnega naravnega okolja in s tem, ali ukrepi EU prinašajo izboljšave.

Seznanjenost s tem pomeni upravljanje tokov informacij. Obveščanje na evropski ravni se običajno začne lokalno: spremljanja stanja okolja, kar zadeva onesnaženost zraka, stanje narave, kakovost vode itd., pomeni opazovanje, kaj se dogaja z okoljem „na terenu“. Nekatere od teh informacij se nato sporočajo na ravni EU in javnosti. Na evropski ravni se uporabijo za regulativno spremljanje, da se preverja, ali se z ureditvijo učinkovito dosegajo njeni cilji.

Nekatera okoljska poročila so zelo priljubljena. Letno poročilo EU o kopalnih vodah vzbuja pozornost po vsej Evropi, saj je bilo leta 2016 zabeleženih več kot 73 000 dostopov do spletnih informacij, ki jih daje na voljo Evropska agencija za okolje (EEA). Nekatera druga poročila, ki jih objavlja Komisija, ostajajo za širšo javnost večinoma neopažena, čeprav imajo pomembno vlogo pri regulativnem spremljanju uporabe prava EU.

Poročila o politikah in okolju so vir pomembnih dejstev in informacij za informirano sprejemanje odločitev. Dejansko je poročanje ključno za cikel analize, dialoga in sodelovanja, značilen za pregled izvajanja okoljske politike 1 .

Vendar s poročanjem nastajajo stroški za države članice in podjetja, zato je treba ohranjati ravnovesje med zahtevo po boljšem obveščanju in stroški obveščanja. Zato se je s svežnjem za boljše pravno urejanje 2 iz maja 2015 začel obsežen pregled zahtev glede poročanja, tudi za okolje, v obliki preverjanja ustreznosti, osredotočenega na poročanje in regulativno spremljanje 3 .

V poročilu je predstavljen akcijski načrt, s katerim naj bi zagotovili, da okoljska zakonodaja EU doseže predvidene učinke na terenu. Namen je bolje obveščati evropske državljane o teh dosežkih in hkrati zmanjšati breme poročanja za nacionalne uprave in podjetja.

2.Preverjanje ustreznosti − ugotovitve

Izziv tega preverjanja ustreznosti je bil uskladiti dva vidika. Na eni strani je to pomenilo pogled od daleč za širšo sliko in pridobivanje informacij po vseh tokovih poročanja. Na drugi strani pa je šlo za proučevanje podrobnosti različnih tokov poročanja in operativnih izzivov, ki jih ti predstavljajo, ter za pridobivanje novih spoznanj na tej podlagi. Medtem ko je bil cilj čim večja ambicioznost, je bila ključna tudi izvedljivost preverjanja. Pri določitvi obsega preverjanja je bilo bistveno naslednje:

·„obveznosti poročanja“ pomenijo pravne določbe, v skladu s katerimi se podatki, informacije ali poročila predložijo Komisiji ali EEA. Glavni namen tega poročanja je bilo omogočiti Komisiji, da spremlja uporabo prava EU v državah članicah. Preverjanje ustreznosti tako zajema tisto, kar je opredeljeno kot „regulativno spremljanje“, ne pa spremljanja stanja okolja „na terenu“ v najširšem pomenu;

·pri preverjanju ustreznosti je bilo proučeno ne le poročanje na ravni EU, temveč tudi način naknadnega razširjanja teh informacij;

·vse obveznosti poročanja, ki so bile proučene pri preverjanju ustreznosti, niso neposredno zajete v direktivah ali uredbah. Številne so določene v delegiranih ali izvedbenih aktih, smernicah ali neformalnih sporazumih.

V okviru vrednotenja je bilo zastavljenih dvajset vprašanj o tem, ali so prave informacije na voljo ob pravem času, na pravi način in po najnižjih možnih stroških. Z zainteresiranimi skupinami je bilo opravljeno posvetovanje prek spleta in v okviru rednih delavnic. Okoljska politika ima 181 obveznosti poročanja, ki so navedene v 58 aktih okoljske zakonodaje EU. V skladu s temi obveznostmi se zahtevajo številčne in geoprostorske informacije, večinoma pa informacije v obliki besedila, ki jih je najtežje sporočati, strukturirati in analizirati. Pogostost sporočanja je različna. Približno polovico informacij je treba predložiti na vsaki dve leti ali več in približno polovica je potrebnih za pripravo poročila Komisije drugim institucijam EU. Razlikujejo se tudi načini obdelave podatkov, vendar se zdi, da je najbolje, če jih obdeluje EEA. Če povzamemo, je bilo med vrednotenjem ugotovljeno naslednje:

·učinkovitost se je z leti znatno izboljšala in se na splošno šteje za zadovoljivo. Pri nekaterih medsektorskih vprašanjih (kot je racionalizacija za enotnejši postopek) in določenih zakonodajnih aktih so še možne izboljšave;

·poročanje je na splošno učinkovito, upravno breme (ocenjeni stroški v višini 22 milijonov EUR letno) pa je zmerno, upravičeno in sorazmerno. Koristi, kot sta boljše in bolj ciljno usmerjeno izvajanje ter boljše obveščanje javnosti, so veliko večje od stroškov. Večjo učinkovitost bi bilo mogoče doseči z bolj horizontalno in strateško racionalizacijo postopka. Večjo učinkovitost bi lahko prinesle tudi nekatere prilagoditve vsebine, časovnega okvira, pogostosti in postopka, vendar bi bila za nekatere od teh sprememb potrebna sprememba zadevne zakonodaje;

·med obveznostmi poročanja na področjih politike EU, kot so kmetijstvo, podnebje, energija, pomorska politika itd., je večinoma dosežena skladnost, vendar je vredno razmisliti, ali bi bilo mogoče skladnost med nekaterimi od teh področij, pa tudi z obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnih zavez, še izboljšati;

·večina obveznosti poročanja je ustreznih, vendar še vedno obstajajo možnosti za izboljšave (npr. napredne tehnične rešitve) in alternativne pristope (npr. nabiranje nacionalnih podatkov). Zlasti vsebina okoljskega poročanja bi lahko bila bolj osredotočena na informacije, ki so strateške, kvantitativne in usmerjene k boljšemu pravnemu urejanju (npr. z uporabo ključnih kazalnikov). S tem bi se zmanjšala zdaj zahtevana količina besedilnih informacij;

·obstaja dodana vrednost EU, saj sedanje poročanje zagotavlja jasne koristi v obliki primerljivih in doslednih informacij, ki niso na voljo na nacionalni ravni. Vendar se lahko dolgoročno zaradi alternativnih pristopov, kot je dejavno razširjanje ustreznih okoljskih informacij na nacionalni ravni, zmanjša potreba po poročanju na ravni EU.

Preglednica 1: Pregled ugotovitev (za več podrobnosti glej SWD(2017)230). Odstotek je povezan bodisi z 58 zakonodajnimi akti bodisi s 181 analiziranimi obveznosti poročanja, odvisno od razpoložljivih podatkov.

Na podlagi dokazov je mogoče zaključiti, da večina obveznosti poročanja ustreza svojemu namenu. Poleg tega je bil nedavno dosežen tudi precejšen napredek na številnih področjih (glej oddelek 3).

Težave, ki jih je treba podrobneje obravnavati, vključujejo:

·zagotavljanje, da vse obveznosti poročanja vključujejo ključne kazalnike, potrebne za oceno skladnosti in razumevanje uspešnosti pri doseganju ciljev;

·zmanjšanje zahtev glede besedilnega poročanja in spodbujanje dobre prakse na področju informacijske tehnologije, kot so skupni odprtokodni standardi;

·spodbujanje dobre prakse za dejavno razširjanje informacij;

·nadaljnje usklajevanje časovnih okvirov in pogostosti, da bi obveznosti poročanja ustrezale glavnim potrebam v okviru cikla politike;

·uskladitev in centralizacija (nekaterih) vidikov postopkov, da bi bili učinkovitejši in uspešnejši, ter

·boljše izkoriščanje podatkov iz virov EU (kot je program Copernicus 4 ) ali neposredno od državljanov (npr. v okviru znanosti za državljane 5 ).

Na splošno sta posodobitev in racionalizacija mogoča z doslednejšo uporabo dobre prakse v okviru enotnejšega pristopa. S tem bi se okrepila dokazna podlaga za okoljsko politiko, postopek pa bi postal enostavnejši in zanesljivejši.

3.Doseganje napredka

Komisija že dolgo sodeluje z državami članicami z namenom racionalizacije okoljskega poročanja 6 . Pred kratkim je že začela izvajati številne spremembe, ki jih je deloma spodbudilo preverjanje ustreznosti. To vključuje spremembe predlogov Komisije o zakonodaji o odpadkih 7 ali preklic direktive o standardiziranju poročil 8 , kar bo dejanske koristi prineslo v prihodnjih letih. Dejansko se spremembe odvijajo ali pripravljajo na vseh glavnih področjih okoljske politike, kot so zrak, voda in narava (za pregled glej preglednico 1 SWD(2017) 230). Te spremembe kažejo, da bi bilo mogoče znižati stroške in hkrati izboljšati kakovost informacij.

Pri ocenah okoljske zakonodaje v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (program REFIT) se sistematično proučijo vprašanja, povezana z okoljskim poročanjem in spremljanjem stanja okolja. Te ocene so glavno gonilo sprememb, kjer so te potrebne. To na primer velja za oceno direktive INSPIRE 9 .

Napredek je bil dosežen tako pri vsebini kot tudi pri načinu poročanja. Informacijska tehnologija in orodja so močno olajšala in pospešila postopek poročanja, njihova uporaba pa se je razširila. Komisija proučuje tudi različne ideje in pristope, kot je izboljšanje dejavnega razširjanja.

4.Načrt ukrepanja

Čeprav je bilo s preverjanjem ustreznosti ugotovljeno, da okoljsko poročanje na splošno ustreza svojemu namenu, so bile ugotovljene tudi težave, ki jih je treba odpraviti (glej oddelek 2). Te težave bodo obravnavane z ukrepanjem na petih področjih, in sicer:

1.pridobivanje pravih informacij v pravi obliki ob pravem času;

2.racionalizacija postopka poročanja;

3.spodbujanje dejavnega razširjanja okoljskih informacij na evropski in nacionalni ravni;

4.izkoriščanje drugih virov podatkov in alternativnih pristopov, ki dopolnjujejo okoljsko poročanje, ter

5.izboljšanje skladnosti in sodelovanja.

Ti ukrepi izražajo potrebo po skupnem pristopu k poročanju. To pomeni prehod s sistema, pri katerem se poročanje razvija vzporedno na več različnih področjih okoljske politike, na bolj standardiziran pristop, kjer se dobra praksa uporablja na različnih področjih politike.

V ta namen bo Komisija povečala zmogljivost Evropske agencije za okolje (EEA), da bi pomagala pri izvajanju takega pristopa, ki bo temeljil na izkušnjah, orodjih in postopkih, ki so že vzpostavljeni v Agenciji. Komisija bo prenesla proračunska sredstva s programa LIFE (približno 3,1 milijona EUR za triletno pilotno fazo) in s tem omogočila EEA, da usmerja izvajanje ukrepa za posodobitev e-poročanja (glej ukrep 3 v nadaljevanju) in pomaga pri več drugih, kot je navedeno v nadaljevanju 10 . To bo dopolnilo stalno podporo v zvezi s poročanjem in dogovorjenimi prihodnjimi nalogami (npr. v zvezi z energetsko in podnebno politiko) ter izboljšave (npr. v zvezi s projektom Reportnet 2.0), kot je določeno v večletnem in letnem delovnem programu EEA. Rezultat te pilotne faze se bo nato upošteval pri nadaljnjem spremljanju ocenjevanja v okviru omrežja EIONET EEA pod vodstvom Komisije in pri premislekih o uredbi o EEA 11 .

Rezultat bi morale biti kakovostnejše informacije, lažje zagotavljanje informacij in njihova širša uporaba. To bo koristilo vsem, ki so vključeni v okoljsko poročanje ali se zanj zanimajo. Uprave bodo nosile manj upravnega bremena. Breme za podjetja se bo zmanjšalo, če bodo uprave držav članic prenesle doseženo učinkovitost na podjetja, vključena v poročanje in regulativno spremljanje. Oblikovalci politike bodo imeli kakovostnejše informacije za razvoj politike. Ne nazadnje pa bodo imeli tudi evropski državljani, podjetja in uprave boljši dostop do boljših okoljskih informacij.

4.1.Pridobivanje pravih informacij v pravi obliki ob pravem času

S preverjanjem ustreznosti je bilo ugotovljeno, da je obstoječi postopek poročanja za okolje na splošno učinkovit, možne pa bi bile določene izboljšave. Nekatere od teh izboljšav, kot je uskladitev časovnih okvirov, se lahko izvedejo samo s spremembo zakonodaje. Druge spremembe ne zahtevajo zakonodajnih sprememb, vendar so lahko podrobne.

Poleg ukrepov, ki so že opisani v oddelku 3, se bodo s tem ukrepom proučile ugotovitve o potrebi po spremembi posameznih zakonodajnih aktov 12 . Komisija bo na podlagi podrobnejše analize teh vprašanj predlagala zakonodajne spremembe, ki bi lahko obravnavale na primer:

–uskladitev časovnega okvira/pogostosti poročanja, kjer je to ustrezno; in

–odpravo odvečnih ali drugih obveznosti poročanja, ki niso več koristne.

Komisija bo za zagotovitev sistematičnega in primerljivega pristopa dopolnila pristop, ki ga podpirajo smernice za boljše pravno urejanje, in v največji možni meri uvedla standardne določbe za obveznosti okoljskega poročanja.

Da bi zagotovila sistematičen in primerljiv pristop, bo Komisija pristop k okoljskemu poročanju, opisan v tem poročilu, izvajala tudi pri ocenjevanju obstoječe okoljske zakonodaje EU in pripravi novih zakonodajnih predlogov (npr. z racionalizacijo postopka poročanja ali z izboljšanjem določb o obveščanju javnosti).

Ta enotnejši, znanstveni pristop bo uveden z zavezo, v skladu s katero se bo poročanje pri vseh prihodnjih ocenah in predlogih podrobneje proučilo 13 . Pri tem se bodo uporabljali redni pregledi in ocene, ki Komisiji omogočajo, da v sodelovanju z EEA in državami članicami EU 14 vsakih nekaj let pregleda informacije, ki se zahtevajo v okviru poročanja. Hkrati lahko Komisija prouči, kako učinkovita je zakonodaja na splošno. V zvezi s tem se bodo v okviru pregleda sistematično proučile naslednje možnosti:

–širša uporaba ključnih kazalnikov in strukturiranje informacij o najpomembnejših vprašanjih v zvezi z izvajanjem prek sklicevanja na okvir DPSIR 15 in smernice za boljše pravno urejanje pri regulativnem spremljanju;

–uskladitev takih ključnih kazalnikov, kjer je to mogoče, s širšimi potrebami politike v okviru ciljev trajnostnega razvoja, 7. okoljskim akcijskim programom in pregledom izvajanja okoljske politike za zagotovitev skupnega pristopa;

–zmanjšanje potrebe po zagotavljanju besedilnih in vsebinskih informacij ali pogostejša uporaba zaprtih vprašanj s predhodno določenimi, pripravljenimi možnimi odgovori, kjer je to ustrezno;

–uporaba informacij, ki so javno dostopne na nacionalni ravni, namesto ponovnega zahtevanja informacij od držav članic ali podjetij.

V okviru tekočega programa bo pozornost namenjena tudi namenu poročanja in potrebam po njem ter uporabi sporočenih informacij. Poleg tega bodo ustrezne obveznosti poročanja pregledane, tako da bodo usklajene s specifikacijami podatkov INSPIRE ali, če je to učinkovitejše, da bodo specifikacije podatkov prilagojene za usklajenost z obveznostim poročanja. Cilj je povečati koristi prehoda na interoperabilnost podatkov brez ustvarjanja nepotrebnih stroškov.

Pri tem postopku pregleda se bodo upoštevala pripravljalna načela za pametnejše okoljsko poročanje, oblikovana v okviru pobude Make it Work 16 .

4.2.Racionalizacija postopka poročanja

Na podlagi naložb, ki so že bile izvedene v postopku poročanja, je mogoče storiti še več za polno izkoriščanje nenehnega napredka na področju orodij informacijske tehnologije, vključno s standardizacijo praks in postopkov.

EEA je za spodbujanje in posodobitev e-poročanja z najnovejšimi rešitvami informacijske tehnologije začela izvajati projekt, imenovan Reportnet 2.0. Reportnet je infrastruktura EEA za podpiranje in izboljševanje tokov podatkov in informacij, ki jo uporabljajo tudi nekatere službe Komisije za svoje postopke poročanja. Zasnovan je bil za prejšnjo generacijo okoljske politike EU in je trenutno zelo obremenjen zaradi količine podatkov, ki se sporočajo.

Komisija bo podprla prenovo te infrastrukture za poročanje, da bi postala osrednje in poenostavljeno orodje EU za okoljsko (in po možnosti tudi drugo) poročanje, ki bo preseglo sedanja prizadevanja v okviru projekta Reportnet 2.0 (ki se večinoma osredotočajo na povečanje zmogljivosti in varnosti). Reportnet bo moral ustrezati tudi stopnjam prizadevanj, opredeljenim v agendi EU za enotni digitalni trg, zlasti tistim, določenim v akcijskem načrtu za e-upravo 17 in evropskem okviru interoperabilnosti 18 . Komisija bo proučila tudi možnost, da bi se v okviru infrastrukture Reportnet uporabljale storitve v oblaku, in ugotovila, ali obstajajo sinergije z izvajanjem predlagane uredbe o upravljanju energetske unije 19 . Opirala se bo na izkušnje, pridobljene v okviru pobude za skupne okoljske informacijske sisteme (SEIS) 20 , ter gradila na dosežkih in izkušnjah pri uporabi sektorskih informacijskih sistemov, kot sta evropska informacijska sistema za vode in biotsko raznovrstnost.

V zvezi s tem bo Komisija spodbujala dosledno in dejansko uporabo pravil INSPIRE. Ocena direktive INSPIRE v okviru programa REFIT 21 je pokazala, da sedanje izvajanje direktive ni v celoti usklajeno s potrebami po poročanju v skladu z okoljsko zakonodajo EU. Komisija že izvaja ukrepe, da bi zagotovila, da se z izvajanjem direktive INPSIRE daje „prednost zbirkam prostorskih podatkov, zlasti tistim, ki so povezane s spremljanjem in poročanjem“ 22 .

Nabiranje podatkov je način, s katerim institucije EU dostopajo do podatkov na nacionalni ali lokalni ravni, ne da bi jih morale fizično sporočati. Načeloma to omogoča boljši in prožnejši dostop do podatkov na ravni EU ter zmanjšuje težave za ostale.

Doslej ni bilo mogoče razviti aplikacije na ravni EU za učinkovito nabiranje in uporabo javno dostopnih podatkov. Pridobljenih je bilo nekaj izkušenj, vendar bosta potrebna nadaljnji razvoj in preizkušanje takih orodij, preden se bodo lahko začela uporabljati. Komisija bo v sodelovanju z EEA vlagala v razvoj takih orodij in preizkusila nekatere prvotne zamisli do konca leta 2018; to bo vključevalo nadaljnje izboljšave geoportala EU in njegove povezave s projektom Reportnet. Komisija bo pripravila tudi praktične smernice o tem, kako bi se lahko nabiranje podatkov v prihodnosti učinkoviteje uporabljalo v okoljski politiki za obravnavanje vprašanj, zastavljenih pri preverjanju ustreznosti (npr. o pravni varnosti).

4.3.Spodbujanje dejavnega razširjanja okoljskih informacij na evropski in nacionalni ravni

Poročanje ne bi smelo biti namenjeno samo institucijam EU. Tudi državljanom bi na primer moralo omogočati boljše razumevanje stanja okolja, v katerem živijo.

Komisija bo s smernicami in izmenjavo dobre prakse na evropski in nacionalni ravni spodbujala dejavno razširjanje informacij, ob celovitem izvajanju direktive INSPIRE (glej tudi ukrep 6). Te smernice bodo pripravljene ob tesnem posvetovanju z državami članicami in drugimi zainteresiranimi skupinami. Temeljile bodo na izkušnjah s sektorskim delom in pilotnimi projekti, zlasti tistimi, ki se izvajajo v okviru strukturiranega okvira za izvajanje in informacije 23 . S tem bo vzpostavljena tudi povezava z mednarodnimi postopki iz Aarhuške konvencije, in sicer s spodbujanjem širše uporabe elektronskih orodij za dejavno razširjanje informacij javnosti, ki bodo enostavna za uporabo in dostopna.

Ključno je zagotoviti, da upravne meje med državami članicami ne ovirajo toka in upravljanja podatkov. Pretok informacij med javnimi organi in javnostjo bi moral biti nemoten. Pri izvajanju tega ukrepa je pomembno, da to velja tudi v čezmejnem okviru in ne glede na državo članico, iz katere informacije izvirajo.

Poleg tega bi morali biti vsi okoljski podatki prosto dostopni, njihovo pridobivanje in ponovna uporaba pa bi morala biti enostavna, zlasti za raziskovalce in znanstvenike.

V okviru nadaljnjega spremljanja ocenjevanja direktive INSPIRE je Komisija v postopku določanja zbirk prostorskih podatkov (ki spadajo na področje uporabe direktive INSPIRE), povezanih z obveznostmi okoljskega poročanja 24 . V skladu z direktivo INSPIRE morajo države članice ustvariti ustrezne metapodatke za te zbirke podatkov in jih dati na voljo (prek storitev ogleda, prenosa in iskanja) na nacionalni ravni. Le nekaj držav članic je to dejansko tudi storilo. Ko bo Komisija v sodelovanju z državami članicami 25 pripravila tak seznam, bo spremljala izvajanje obveznosti iz direktive INSPIRE prek mehanizma, določenega v navedeni direktivi.

4.4.Proučitev možnosti uporabe drugih virov podatkov in pristopov, ki bi dopolnjevali okoljsko poročanje

Možnosti uporabe drugih virov podatkov, kot je program Copernicus ali znanost za državljane, kot orodij, ki bi dopolnjevala poročanje, ali se v nekaterih primerih uporabljala kot alternativa, so obetavne. Vendar izkušnje kažejo, da to morda ne bo enostavno, rešiti pa je treba tudi številna vprašanja.

Program EU za opazovanje Zemlje Copernicus sestavlja konstelacija satelitov, ki so v lasti EU in ki z opazovanjem Zemlje zbirajo izjemno veliko količino podatkov. Tematske informacije, pridobljene v okviru programa Copernicus, imajo lahko pomembno vlogo pri postopku zagotavljanja okoljske skladnosti, na primer z ozaveščanjem, sporočanjem znakov neskladnosti in usmerjevalnimi pregledi. Take informacije pa so lahko pomembne tudi za spremljanje stanja okolja in okoljsko poročanje. Obstajajo že nekateri primeri, kot je uporaba satelitskih posnetkov za sledenje spremembam travišč na območju Natura 2000. V spodbudo temu razvoja se bo z nadaljnjimi ukrepi proučilo, kako se lahko podatki, pridobljeni v okviru programa Copernicus, uporabljajo za dopolnjevanje ali splošno izboljšanje kakovosti informacij, ki se uporabljajo za postopke poročanja in širše za oblikovanje okoljske politike EU. Ti ukrepi bodo temeljili na izkušnjah EEA, njihov cilj pa bo nadalje razviti zahteve uporabnikov, zlasti za politiko na področju narave, voda in pomorstva. Poleg tega bi se lahko proučile sinergije z Globalnim sistemom sistemov za opazovanje Zemlje (GEOSS), katerega del so program Copernicus ter druga mednarodna in vseevropska omrežja za opazovanje Zemlje.

Znanost za državljane je še en obetaven vir dodatnih informacij in podatkov o okoljskih vprašanjih 26 . Gre za še en način zbiranja okoljskih podatkov, ki je stroškovno učinkovit in koristen pri zagotavljanju zgodnjih opozoril o okoljskih trendih in posameznih težavah. Poleg tega znanost za državljane povečuje ozaveščenost in krepi vlogo državljanov. Vendar kljub vse večji količini znanstvenih podatkov, ki jih zagotavljajo državljani, in znanstvenih dejavnosti, ki jih izvajajo državljani, v praksi (še) ni razširjena uporaba tako pridobljenih znanstvenih podatkov za uradno okoljsko spremljanje (zlasti zato, ker za nekatera območja podatki niso enakovredni podatkom, pridobljenim z znanstveno bolj izpopolnjeno opremo za spremljanje) in poročanje 27 . Vendar pa lahko taki podatki sprožijo uradno poročanje in ukrepanje, na primer, če državljani poročajo o težavah z lokalnim odlagališčem, ter ju dopolnjujejo.

Komisija bo še naprej spodbujala znanstvene dejavnosti državljanov s programi EU za raziskave in inovacije. To vključuje razvoj tehnologij, ki omogočajo prispevanje državljanov (npr. s spremljanjem kakovosti zraka), spodbujanje usklajevanja med obstoječimi ukrepi na regionalni, evropski in mednarodni ravni ter spodbujanje in razširjanje dobre prakse.

4.5.Izboljšanje skladnosti in sodelovanja

Obstajajo povezave med okoljskim poročanjem in poročanjem na drugih področjih politike EU, zlasti v okviru kmetijske, podnebne, potrošniške in zdravstvene, energetske ter pomorske in ribiške politike, pa tudi statistike. Proučena bodo nekatera področja, na katerih bi se lahko izboljšalo sodelovanje pri uporabi obstoječih podatkov na ravni EU. Informacije, predložene drugim službam Komisije, se lahko na nekaterih področjih bolje izkoriščajo kot podlaga za okoljsko politiko. V zvezi s tem obstajajo dobri primeri, na primer na področju kmetijstva, okolja in podnebja. Sprejeti bo treba tudi druge ukrepe, vključno z oceno, v kolikšni meri je uredba o statistiki odpadkov skladna z obveznostmi poročanja iz revidirane zakonodajo EU o odpadkih, ko bo sprejeta.

Med preverjanjem ustreznosti obveznosti iz zakonodaje EU na področju energije 28 (glede načrtovanja, poročanja in spremljanja), ki ga je izvedla Komisija, so bila proučena tudi povezana vprašanja. Obstajajo možnosti za združevanje virov in ustvarjanje povezav (npr. za kazalnike ali elektronsko poročanje) pri postopku izvajanja obeh načinov racionalizacije.

Nadaljnje spremljanje bo potekalo tako, da bodo nastale pozitivne sinergije za zadevna področja politike.

Med EU in mednarodnimi organizacijami je že vzpostavljenih več pobud in mehanizmov sodelovanja za racionalizacijo okoljskega poročanja. Na podlagi tega sodelovanja bo Komisija skupaj z državami članicami okrepila prizadevanja za sistematično uvrstitev tega vprašanja na dnevni red mednarodnih okoljskih sporazumov, če se to še ni zgodilo.

5.Sklepna ugotovitev in predvidevanja

S preverjanjem ustreznosti okoljskega poročanja in regulativnega spremljanja je nastala celovita dokazna podlaga o prednostih in pomanjkljivostih sedanjega stanja. Na splošno je pristop k okoljski politiki dobro premišljen in sorazmeren. Sedanje naložbe držav članic in organov EU prinašajo pomembne koristi. Okoljska zakonodaja EU dokazano zagotavlja oprijemljive koristi in evropski državljani so o njih obveščeni. Kljub temu na splošno pozitivnemu stanju pa se izvajajo ali bodo kmalu zaključene številne dejavnosti racionalizacije. Med preverjanjem ustreznosti so bila opredeljena tudi številna posebna in medsektorska področja, kjer so možne izboljšave ali na katerih se lahko proučijo nove možnosti, kot so tiste, ki jih nudijo nove tehnologije za zagotavljanje hitrih in geografsko specifičnih dokazov.

Ti dodatni ukrepi bodo okoljsko poročanje usmerili k večji preglednosti, bolj osredotočenemu poročanju in učinkovitejšemu regulativnemu spremljanju. Dodatno bodo racionalizirali obveznosti in s tem zmanjšali upravno breme ter hkrati okrepili našo dokazno podlago. To bo prineslo koristi za uprave, podjetja in evropske državljane. Zmanjšanje upravnega bremena bo doseženo ob hkratni ohranitvi ali povečanju koristi, zlasti z večjo učinkovitostjo in večjo preglednostjo (tj. obširnejšim javnim razširjanjem informacij).

Komisija bo spremljala napredek pri izvajanju teh ukrepov in ocenila stanje leta 2019.

Priloga: Pregled predlaganih ukrepov

(1)  COM(2017) 63.

(2)  „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU, COM(2015) 215.

(3)  Ta pregled ne vključuje poročanja na področju podnebnih sprememb. Dejansko je Komisija na področju podnebne in energetske politike že predlagala poenostavitev obveznosti glede načrtovanja, poročanja in spremljanja: glej „predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o upravljanju energetske unije“, COM(2016) 759. Splošneje, povezave med okoljskim poročanjem in poročanjem na drugih področjih (energija, podnebje, kmetijstvo, pomorstvo itd.) so obravnavane pod skladnostjo v nadaljevanju.

(4)   www.copernicus.eu.  

(5)  Znanost za državljane je oblika znanosti, ki se v svetu vse pogosteje uporablja, gre pa za prispevek državljanov k ustvarjanju znanstvenih informacij in znanja (glej Environmental Citizen Science (Okoljska znanost za državljane), 2013).

(6)  SWD(2016) 188.

(7)  COM(2016) 789 in COM(2016) 793.

(8)  COM(2015) 593–596.

(9)  Direktiva INSPIRE vzpostavlja infrastrukturo EU za prostorske podatke za namene okoljskih politik in sorodnih politik z vplivom na okolje (COM(2016) 478 in SWD(2016) 273).

(10)  Glej ukrepe 2, 5, 7, 8, 9 in 10.

(11)  Uredba (ES) št. 401/2009 o EEA.

(12)  V Prilogi 8 ocene preverjanja ustreznosti (SWD(2017) 230) so navedena vprašanja, ki jih je treba obravnavati za vsak zakonodajni akt glede uporabe besedilnih informacij, kazalnikov, koristnosti, zamude, skladnosti in oblike.

(13)  Prav tam.

(14)  Strokovne skupine za poročanje obstajajo na večini opredeljenih zakonodajnih področij in/ali v okviru omrežja EIONET EEA, ki se bo uporabljal za izvajanje tega tekočega delovnega programa.

(15)  D: gonilne sile (driving forces), P: pritiski (pressures), S: stanje (state), I: vpliv (impacts), R: odziv (responses).

(16)   http://www.ieep.eu/work-areas/environmental-governance/better-regulation/make-it-work/subjects/2015/08/monitoring-and-reporting.

(17)  COM(2016) 179.

(18)  COM(2017) 134.

(19)   Glej opombo 3 

(20)  COM(2008) 46 in SWD(2013) 18.

(21)  COM(2016) 478 in SWD(2016) 273.

(22)   http://inspire.ec.europa.eu/document-tags/mig-workprogramme.  

(23)  Za primer takega pilotnega projekta glej http://uwwtd.oieau.fr/ .

(24)  COM(2016) 478 in SWD(2016) 273.

(25)   Predhodni seznam je zdaj na voljo prek spleta .

(26)  SWD(2016) 188.

(27)  http://eurobirdportal.org/.

(28)  SWD(2016) 396 in 397.