8.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/62

1.

pozdravlja predlog Evropske komisije, ki je v skladu z veljavnimi določbami na tem področju politike in pomeni njihovo nadaljevanje, povezan pa je tudi s pobudo za evropski steber socialnih pravic, katere cilj je krepitev socialne razsežnosti Unije ter povečanje konvergence držav članic na področju socialne uspešnosti. Povezovanje zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov je način za zagotavljanje konvergence k višjim standardom v EU, kar veljavni zakonodaji doslej še ni uspelo, pri tem pa ohraniti določeno prilagodljivost;

2.

opozarja, da pravna podlaga za predlog direktive Komisije, tj. člen 153 PDEU, sodi na področje deljene pristojnosti med EU in državami članicami, zato se uporablja načelo subsidiarnosti. Meni, da je ukrepanje na ravni EU potrebno, primerno in ustrezno, saj je namen predloga Komisije posodobiti sedanji pravni okvir, da bi tako zagotovili skupne minimalne standarde za politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. V zvezi s tem ugotavlja, da je v členu 153 PDEU izrecno določeno, da je direktiva pravni instrument, ki se uporablja za vzpostavitev minimalnih zahtev, ki jih države članice uveljavljajo postopoma, kar bi moralo zagotoviti, da se cilji predloga dosežejo z minimalnim posredovanjem. Strinja se, da so takšni minimalni standardi še zlasti pomembni v okviru prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU. Kljub temu poudarja, da bi moralo ukrepanje Unije dopuščati čim več prostora za odločitve posameznikov in odločanje na nacionalni ravni, saj to področje tradicionalno urejajo socialni partnerji tako na evropski kot nacionalni ravni. Regije in občine imajo dvojno vlogo kot delodajalci in javni organi;

3.

poudarja, da bi morala biti odgovornost za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja porazdeljena med delavce in delavke, družine, socialne partnerje, lokalne in regionalne oblasti ter vse javne in zasebne delodajalce in ponudnike storitev. Samo s celovitim pristopom, v katerem so upoštevani vsi vidiki, bo mogoče vzpostaviti socialno in ekonomsko vzdržno družbo, ki posameznike in njihove družine postavlja v središče svojih politik;

4.

ugotavlja, da zaradi prepričanj in kulturnih vrednot neplačano delo oskrbovalca opravljajo predvsem ženske. To je eden glavnih razlogov, zakaj jih je v primerjavi z moškimi manj na trgu dela. Zato OR meni, da politike za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, zlasti dopust iz družinskih razlogov, lahko prispevajo tako k povečanju stopnje zaposlenosti žensk kot doseganju višje stopnje rodnosti, to pa bi lahko imelo za vse večje gospodarske koristi; hkrati je treba nujno poskrbeti za to, da dopust iz družinskih razlogov za ženske ne bo postal past, ki še dodatno omejuje njihove možnosti na trgu dela; zato mora politike za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja spremljati razvoj politik delitve obveznosti med spoloma, kar bi omogočilo spremembo družbenih struktur in nov socialni pakt, ki bi omogočil enakomerno razporeditev časa, namenjenega delu, gospodinjskim opravilom, oskrbi, prostemu času in osebnemu življenju, za ženske in moške;

5.

opozarja, da sedanji demografski trendi zahtevajo premislek o vlogi spolov in spodbuditev prožnejših in enakopravnejših ureditev dela ter s tem olajšanje možnosti izbire skrajšanega delovnega časa in dopusta za varstvo otrok in oskrbo drugih družinskih članov tako za moške kot za ženske;

6.

obžaluje, da je področje uporabe direktive omejeno na delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali so v delovnem razmerju, ter da ne zajema delavcev v različnih netipičnih oblikah dela, kot so samozaposleni, kar bi bilo v skladu z Direktivo 2010/41/EU o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost. Tako bi bili v direktivi zajeti tudi primeri skritih delovnih razmerij in ekonomsko odvisnega samozaposlovanja (lažni samozaposleni);

7.

podpira mnenje Evropske komisije o gospodarskih in socialnih koristih boljšega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem: ne gre le za pravičnost, enakost žensk in moških ter optimalno porazdelitev znanj in spretnosti, temveč tudi za vzdržnost javnih financ držav in prispevanje k prednostnim nalogam na področju rasti in zaposlovanja;

8.

zato poziva k prehodu na novo delovno kulturo, ki priznava koristi boljšega ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem za ženske, družine in družbo: predvideno povečanje stopnje zaposlenosti žensk in zmanjšanje vrzeli v plačilu med moškimi in ženskami bosta pozitivno vplivala na osebno zadovoljstvo žensk, njihove finančne prihodke in pokojnine v prihodnosti, saj bodo njihovi pokojninski prispevki večji in enakopravnejši. Pozitivno bo vplivalo tudi na blaginjo njihovih družin, njihovo socialno vključenost in zdravje, prav tako pa tudi na podjetja, ki bodo imela korist od širšega kroga strokovnjakov, bolj motivirane in produktivne delovne sile ter manj odsotnosti z dela;

9.

opozarja, da so starši in oskrbovalci, tako ženske kot moški, mladi ali starejši, obenem tudi delavci in podjetniki, ki prebivajo na podeželju in v mestih ter prispevajo k njihovi dinamičnosti; opozarja na težave pri iskanju oskrbovalcev zaradi visokega deleža starejših ljudi na nekaterih območjih. V zvezi s tem bi lahko razmislili o evropski oznaki za družinam prijazna mesta, ki bi jo podelili tistim mestom, ki zagotavljajo družinam prijazno infrastrukturo, kajti ta državljane spodbuja, da v mestu ostanejo ali se tja preselijo, s tem pa se poveča privlačnost tega mesta za naložbe (1);

10.

podpira vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti v vsakdanjem življenju družin zaradi svojih pristojnosti, kot so varstvo otrok, oskrba ostarelih in invalidov, izobraževanje, socialne službe in zaposlovanje. Upravljanje na več ravneh je zato pomembno za optimalno izvajanje direktive (2);

11.

zato poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti, glede na to, da so te v mnogih državah članicah veliki delodajalci v javnem sektorju, podpreti pri prizadevanjih za izvajanje ustreznih socialnih politik in politik zaposlovanja, vključno z zagotavljanjem podpore in krepitvijo zmogljivosti za izvajanje politik, ki spodbujajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

12.

poudarja pomen evropskih strukturnih in investicijskih skladov kot instrumentov za spodbujanje oblikovanja ustreznih ukrepov, s katerimi bi bolje usklajevali poklicno in zasebno življenje, zlasti ukrepov lokalnih in regionalnih oblasti. Da bi se, poleg podpiranja zaposljivosti, bolje spopadali s prikrajšanostjo, revščino med zaposlenimi in socialnim vključevanjem, je treba okrepiti zlasti Evropski socialni sklad;

13.

meni, da je na lokalni in regionalni ravni že precej dobrih praks, ki bi jih bilo treba izmenjavati, spodbujati in posnemati na vseh ravneh; podjetja, ki zaposlenim omogočajo resnično usklajevanje, bi bilo treba nagraditi;

14.

ugotavlja, da bi lahko tudi regije in mesta zagotavljali lažji dostop do storitev in dejavnosti v prostem času, tako da bi oblikovali in izvajali celostne politike na področju kulture, trgovine in prometa, v katerih bi bila upoštevana potreba po uskladitvi poklicnega in družinskega življenja;

15.

obžaluje, da v besedilu predloga ni sklicevanja na barcelonske cilje, ki so namenjeni povečanju stopnje zaposlenosti žensk, v njih pa je Evropski svet leta 2002 določil tudi cilj, da je treba v EU zagotoviti otroško varstvo za vsaj 90 % otrok od treh let do predšolske starosti ter za 33 % vseh otrok, mlajših od treh let. Teh ciljev še niso izpolnile vse države članice, zato so potrebna okrepljena prizadevanja za njihovo izvajanje;

16.

poudarja, da je evropski semester učinkovito orodje fiskalne politike in da bi bil lahko zelo koristen pri dajanju smernic in priporočil državam članicam o tem, kako lahko ukrepajo proti gospodarskim dejavnikom, ki prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu odvračajo od dela, obenem pa bi lahko države članice usmerjal na področju storitev oskrbe;

17.

poudarja, da je treba predvideti prožno ureditev dela in zagotoviti, da se ta ne upravlja tako, da pomeni nizke plače in omejene možnosti za napredovanje, zlasti za ženske. Hkrati je treba o taki prožni ureditvi dela ustrezno razpravljati z delodajalci, da bi tako čim bolj omejili tveganje za motnje, zlasti v malih in srednjih podjetjih (MSP);

18.

opozarja, da je treba omogočiti lažji dostop do usposabljanja za starše ali oskrbovalce, ki so morali biti daljše obdobje odsotni zaradi obveznosti, povezanih s spremstvom in nego družinskih članov, opozarja pa tudi na obilico znanja in spretnosti, ki jih pridobijo oskrbovalci;

19.

poudarja, da so na današnjem trgu dela potrebni ukrepi za povečanje prožnosti in varnosti novih poslovnih modelov in novih vrst zaposlitve, s katerimi bi izboljšali zaposlitvene možnosti za vse Evropejce, zlasti pa za mlade, ženske in oskrbovalce. Večja prožna varnost koristi tako zaposlenim kot delodajalcem, pod pogojem, da je ustrezno regulirana in dopolnjena tudi z ukrepi za zagotavljanje pravne varnosti in jasnosti;

20.

opozarja, da se starši samohranilci pri združevanju poklicnega in zasebnega življenja srečujejo s posebnimi izzivi in potrebujejo posebno podporo. Zelo pogosto delajo s skrajšanim delovnim časom, imajo manj možnosti za napredovanje in posebne težave pri usposabljanju in nadaljnjem izobraževanju. Države članice in socialni partnerji morajo zlasti tem staršem ponuditi prožne modele zaposlitve in poklicno izobraževanje, ki so združljivi z njihovo odgovornostjo za družino;

21.

pomembno je, da bi priznali praktične izkušnje, ki jih pridobijo oskrbovalci z opravljanjem določenih nalog v svojem zasebnem življenju, kar bi jim olajšalo dostop do trga dela in poklicno opravljanje enakih nalog, za katere so se usposobili v svojem zasebnem življenju;

22.

obžaluje, da ni predlogov za okrepitev pravice do porodniškega dopusta, na primer glede varstva pred odpuščanjem v daljšem obdobju in na splošno glede diskriminacije na delovnem mestu. To je izgubljena priložnost, zlasti ob upoštevanju cilja direktive, ki nadomešča direktivo o porodniškem dopustu, ki je bila leta 2015 umaknjena;

23.

pozdravlja uvedbo očetovskega dopusta, ki v enaki meri koristi tako staršem kot otrokom. Potrebna je sprememba kulture, da bodo očetje dobili občutek, da je sprejemljivo, da si vzamejo dopust za nego in varstvo otroka, do česar bo prišlo hitreje, če se bosta oba starša že od začetka nosečnosti obravnavala bolj enakopravno;

24.

se strinja s predlogom, da se očetovski dopust dodeli ne glede na zakonski ali družinski stan, kot je opredeljen v nacionalni zakonodaji, s čimer se prepreči diskriminacija. Države članice določijo pogoje za dostop do starševskega dopusta in njegovih podrobnih ureditev v primeru, da za tak dopust zaprosita več kot dve osebi;

25.

spodbuja uvedbo starševskega dopusta, za katerega nadomestilo določijo države članice, saj je to izključno v njihovi pristojnosti, in sicer s sprejetjem zakonodaje ali pa s kolektivnimi pogajanji, kar jim omogoča, da določijo podrobnejša pravila. Poleg tega poudarja, da je usklajeno poklicno in zasebno življenje staršev, ki bi jim omogočilo, da imajo na voljo več časa, ne da bi to ogrozilo njihovo zaposlitev, odločilnega pomena za blaginjo otrok in družbe;

26.

se zaveda, da je uvedba plačanega dopusta za nego pomemben predlog, saj omogoča priznanje in pomoč tistim, ki prostovoljno in neuradno skrbijo za odvisne starejše ali invalidne osebe ter si prizadevajo za medgeneracijsko solidarnost v družinah. Vendar pa je treba še veliko storiti, da bi zagotovili zadostne zmogljivosti za dolgotrajno oskrbo in se tako odzvali na nove potrebe ter predvideli sredstva EU za vzpostavitev storitev dolgotrajne oskrbe. To sta dva bistvena vidika za pomoč državam članicam pri obvladovanju sedanjih demografskih teženj v Evropi: staranja prebivalstva, zmanjšanja rodnosti in podaljšanja pričakovane življenjske dobe. Za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter enakost žensk in moških so potrebne naložbe v kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe ter diverzifikacija storitev na tem področju;

27.

pozdravlja predlog za pridobivanje več in boljših podatkov v okviru nezakonodajnih ukrepov, ki jih je predlagala Evropska komisija, ter poudarja, da je treba za oblikovanje usmerjenih politik, ki so gospodarne z viri, podatke zbirati na lokalni in regionalni ravni;

28.

treba bi bilo izrecno priznati izobraževalni pomen predšolske vzgoje in varstva, in na podlagi tega doseči, da se ta vidik upošteva v vzpostavljenih podpornih ukrepih, s čimer bi upoštevali vrednost zaposlenega osebja in družbeno dojemanje dela na tem izjemno občutljivem področju;

29.

poudarja, da bo nova direktiva uspešna le, če ne bo omogočila samo večje zaščite pri dopustih, temveč bo prispevala tudi k odpravi razlik v plačah med moškimi in ženskami ter večji enakopravnosti na trgu dela;

30.

predlaga zbiranje podatkov o delovnem času, razčlenjenih po spolu in starosti, da bi pridobili informacije o presečni diskriminaciji;

31.

predlaga sodelovanje z Evropskim inštitutom za enakost spolov (EIGE), Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (EUROFOUND), Evropskim centrom za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) ter nacionalnimi in regionalnimi organi za enakost, da bi stalno posodabljali kazalnike ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem ter tako imeli na voljo ustrezne in pravočasne podatke;

32.

poziva Komisijo, naj države članice pozove k vključitvi izobraževanja o enakosti spolov v obvezno in predšolsko izobraževanje ter k nadaljnjim prizadevanjem javnih uprav za obveščanje in ozaveščanje;

33.

poziva Komisijo, naj usmeri prizadevanja v izvajanje in uveljavljanje obstoječih predpisov EU in dogovorjenih ciljev, da se poskrbi za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev. EU bi morala pripraviti in sprejeti novo večletno strategijo za enakost spolov, spremljati razmere v državah članicah ter razširjati informacije in primere dobre prakse s področja enakosti spolov. Širše vključevanje načela enakosti spolov bi lahko spodbudilo prizadevanja na nacionalni ravni;

34.

poziva Komisijo, naj države članice pozove k izvajanju ukrepov, ki bi zmanjšali finančno breme otroškega varstva med delovnim časom mater in očetov od rojstva otroka do začetka obveznega šolanja;

35.

poziva Komisijo, naj države članice pozove k razmisleku o položaju malih, srednjih in mikro podjetij ter izvajanju gospodarskih ukrepov, da bi lahko ta podjetja delavkam in delavcem omogočala usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja.