21.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/22

1.

želi s tem mnenjem na lastno pobudo obravnavati naslednje pobude Komisije: (1) obvestilo Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) PDEU (1); (2) postopek posvetovanj o predlogu za razširitev uredbe o splošnih skupinskih izjemah (2), v skladu s katerim naj bi bile nekatere oblike javne pomoči za naložbe za pristanišča in letališča izvzete iz zahteve, da Komisija predhodno oceni, ali gre za državno pomoč; (3) pregled svežnja Almunie, ki ga namerava opraviti Komisija, ter uvedba novih pravil de minimis za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki bodo nadomestila sedanja, ki bodo kmalu prenehala veljati;

2.

meni, da pravila EU o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena ne morejo temeljiti zgolj na načelih konkurence, temveč morajo v celoti upoštevati tudi široko diskrecijo, ki jo državam članicam dajejo pogodbe pri določanju, kaj je storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega morajo biti v skladu z načeli lokalne in regionalne samouprave ter ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in nevtralna do ureditev lastništva v državah članicah (člen 3 PEU, členi 14, 106 in 345 PDEU ter Protokol št. 26). Storitve splošnega gospodarskega pomena morajo odražati razlike v potrebah, prioritetah uporabnikov in javnem naročanju, ki so lahko posledica različne zemljepisne lege, socialnih ali kulturnih razmer in demokratičnih procesov v državah članicah. Odbor regij opominja, da se smejo presoje državne pomoči izvajati samo, če ima nacionalna, regionalna ali lokalna ureditev ali financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena čezmejne učinke oziroma vpliva na notranji trg;

3.

poudarja, da so storitve splošnega gospodarskega pomena izredno pomembne za rast in zaposlovanje in da so pogosto pogoj za nadaljnje javne in zasebne naložbe. Zato jih je treba obravnavati tudi z vidika evropskega programa naložb. V zvezi s tem je treba opozoriti na letni pregled rasti Evropske komisije za leto 2016, ki navaja, da „je bistveno, da države članice v širšem smislu spodbujajo socialne naložbe, in sicer vključno z zdravstvenim varstvom, otroškim varstvom, stanovanjsko podporo in rehabilitacijskimi storitvami, da se okrepijo sedanje in prihodnje zmožnosti ljudi za sodelovanje na trgu dela ter prilagajanje. […] Socialne naložbe zagotavljajo dolgoročne gospodarske in socialne koristi, zlasti v smislu možnosti za zaposlitev, dohodka iz dela in produktivnosti, preprečevanja revščine ter krepitve socialne kohezije.“;

4.

zato poziva k dodatnemu razmisleku o tem, kako z evropskimi sredstvi podpreti storitve splošnega gospodarskega pomena ob upoštevanju pravil o državni pomoči. Predpise o javnih naročilih bi bilo treba na primer še poenostaviti, mogoče z uvedbo pravne domneve – vezane na enostavna merila, kot je usklajenost z odobrenimi operativnimi programi – da je financiranje iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESI) združljivo s pravili o državni pomoči. Neenaka obravnava neposredno upravljanih skladov EU, kot sta Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) in program Obzorje 2020, ter skladov ESI z vidika pravil o državni pomoči namreč ni upravičena, povečuje upravno breme in onemogoča sinergije med skladi, za katere si prizadeva tudi Evropska komisija sama;

5.

izraža obžalovanje, da Komisija še vedno zavrača uporabo člena 14 PDEU kot pravno podlago za predpise na področju storitev splošnega gospodarskega pomena, saj bi to omogočilo reden zakonodajni postopek in zagotovilo večjo pravno varnost ter demokratično legitimnost;

6.

ugotavlja, da je zakonodaja EU, ki ureja področje državne pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena, zaradi kompleksne vsebine, različnih razlag pojmov in dolgoletnega prilagajanja postala preveč obsežna, preveč podrobna in nepregledna. Upravno breme za javne organe, ki dodeljujejo pomoč, in podjetja je treba še zmanjšati, Komisija pa mora vire osredotočiti na izvajanje predpisov s tega področja v primerih, ko je učinek na notranji trg največji. Odbor ravno tako poudarja, da so lahko pravila zaradi zapletenosti tudi premalo poznana, zaradi česar se ne izkoristijo olajševalne okoliščine, ki veljajo za storitve splošnega gospodarskega pomena. Zato poziva Evropsko komisijo, naj številna besedila sekundarne zakonodaje in „mehkega prava“ na področju državne pomoči (uredbe, sporočila, smernice itd.) oblikuje bolj strnjeno in smiselno in jih, kadar je to mogoče, združi;

7.

ponavlja svoje načelno nasprotovanje temu, da bi Komisija v preverjanje združljivosti pri financiranju storitev splošnega gospodarskega pomena vključila dodatne zahteve glede kakovosti in učinkovitosti. Merila kakovosti in učinkovitosti, ki dodatno omejujejo manevrski prostor lokalnih in regionalnih ponudnikov pomoči, načeloma niso v pristojnosti Komisije, kakor je določena v poglavju PDEU o konkurenci. Odločitve glede kakovosti in učinkovitosti je treba prepustiti lokalnim in regionalnim oblastem (3);

8.

poudarja, da pravica EU, njenih držav članic ter njenih lokalnih in regionalnih oblasti, da same urejajo, izvajajo ali podpirajo storitve, ni predmet trgovinskih sporazumov EU. Odbor pričakuje, da bodo jamstva, ki jih je dala Evropska komisija v pogajanjih o sporazumu TTIP, veljala tudi za vsa druga pogajanja o trgovinskih sporazumih, torej da ne bodo omejene možnosti držav, da uvedejo ali ohranijo predpise, s katerimi zagotavljajo visoko kakovost storitev in uresničujejo pomembne cilje splošnega javnega interesa, kot so zdravstveno varstvo, javna varnost ali varstvo okolja, da privatizacija storitev ne bo obvezna, da bo lahko javni sektor razširjal sedanjo ponudbo javnih storitev in da se bodo lahko zagotavljale javne storitve, ki so jih prej opravljali zasebni ponudniki (4);

9.

glede na tesno povezanost med storitvami splošnega gospodarskega pomena in javnimi naložbami znova izraža zaskrbljenost, ker računovodski standardi novega Evropskega sistema nacionalnih in regionalnih računov (ESR 2010), ki jih je pripravil Eurostat in veljajo od septembra 2014, ne razlikujejo med javnimi izdatki in javnimi naložbami. V nekaterih državah članicah poleg tega prenos teh standardov v nacionalno zakonodajo pomeni, da morajo lokalne in regionalne oblasti določiti najvišji znesek javnih naložb na leto in na prebivalca. Najvišji mejni zneski pa ovirajo naložbe lokalnih in regionalnih oblasti, ki imajo rezerve, s katerimi bi lahko začele izvajati obsežne naložbene projekte na področju storitev splošnega gospodarskega pomena. Zato Evropsko komisijo poziva, naj predloži poročilo o izvajanju ESR 2010 (5);

10.

opozarja, da so za odločitev o tem, ali dejavnost velja za storitev splošnega gospodarskega pomena, pristojne države članice, ki to storijo na podlagi svojih uveljavljenih kulturnih in političnih struktur ter potrebe po stalnem razvoju teh storitev, ter da lahko lokalne in regionalne oblasti povsem samostojno odločajo o tem, katere storitve bodo obravnavale kot storitve splošnega gospodarskega pomena;

11.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija 19. maja 2016, dve leti po posvetovanjih v prvi polovici 2014, objavila obvestilo o pojmu državne pomoči po členu 107(1) PDEU, v katerem je pojasnila področje uporabe pravil EU o državni pomoči. Evropski odbor regij se zaveda, da namerava Komisija svoje vire osredotočiti na izvajanje predpisov o državni pomoči v primerih z največjim učinkom na notranji trg, vendar hkrati ugotavlja, da se je v sporočilu omejila na opredelitev pojma državne pomoči na področjih, na katerih je Sodišče EU že izreklo sodbe. Zato se sprašuje, ali ni ta pristop preveč restriktiven in v nasprotju z različnimi dinamičnimi težnjami na področju javnih naložb, npr. glede davčnih vprašanj in razvoja novih socialnih storitev;

12.

izraža zadovoljstvo, da je bila v sporočilu potrjena zožitev pojma „negativni učinki na trgovino znotraj EU“. Pomoč za lokalno infrastrukturo ali lokalne storitve, ki se v drugih državah skoraj ne uporablja in ki ima vsekakor zgolj zanemarljive učinke na čezmejne naložbe, na podlagi sedmih posamičnih sodb z dne 29. aprila 2015 (7) in v skladu s pozivom iz osnutka mnenja Odbora regij odslej dejansko ne bi smela več soditi na področje uporabe pravil EU o državni pomoči (8);

13.

se seznanja s stališčem Komisije, da javne naložbe v gradnjo ali posodobitev infrastrukture niso državna pomoč, če ta infrastruktura ne predstavlja neposredne konkurence drugi infrastrukturi enake vrste, vendar se ne strinja s pavšalnim mnenjem Komisije, da to običajno velja za cestno in železniško infrastrukturo, celinske plovne poti ter vodovodna in kanalizacijska omrežja, ne pa tudi za področja, kot so energija, širokopasovne povezave, letališča ali pristanišča;

14.

pozdravlja pojasnitev, da pravila državne pomoči ne veljajo za javno podporo za nekatere kulturne dejavnosti, ki niso komercialne narave, temveč se javnosti zagotavljajo brezplačno ali proti plačilu, ki pokrije največ 50 % stroškov; to bo bistveno zmanjšalo veliko breme preverjanja, ki ga nosijo lokalne in regionalne oblasti, čeprav bodo še vedno morale preverjati posamezne primere, ter vodilo k večji pravni varnosti pri ravnanju z javnimi sredstvi za kulturo;

15.

zato pričakuje, da bo Evropska komisija pojasnila, da lokalna storitev ne predstavlja grožnje za trgovino, in da sta pritožnik in/ali Komisija tista, ki morata dokazati, da je ali da je lahko prizadeto trgovanje znotraj Skupnosti;

16.

pričakuje, da bodo lahko lokalne in regionalne oblasti v prihodnje pravno varno odločale o tem, kdaj lahko zagotavljajo podporo v skladu s pravili državne pomoči;

17.

se v zvezi z akcijskim načrtom za vzpostavitev enotnega območja DDV v EU, ki je bil predložen aprila 2016 in o katerem Odbor regij pripravlja ločeno mnenje, izreka proti omejitvi oprostitve plačila DDV za dejavnosti splošnega gospodarskega pomena;

18.

poudarja, da je praktični vodič za izvajanje veljavne uredbe o splošnih skupinskih izjemah (9), ki povzema vprašanja nacionalnih organov in odgovore Komisije, zelo koristen, vendar ugotavlja, da ti odgovori dvomov držav članic glede razlage ne odpravijo v celoti;

19.

pozdravlja pobudo Komisije za izvedbo prvega posvetovanja o ponovni reviziji uredbe GBER (10), ki bo trajalo do 30. maja 2016; cilj je izvzeti državno pomoč za pristaniško in letališko infrastrukturo iz zahteve po obvezni prijavi, saj se upravno breme za javne organe in končne uporabnike toliko bolj zmanjšuje, kolikor širše je področje uporabe te uredbe;

20.

vseeno ugotavlja, da pri pristaniščih doslej ni bilo pravne podlage glede meril za preverjanje, ali je naložbena pomoč skladna s pravili, ki bi Komisiji omogočala, da zaradi večje pravne varnosti pripravi seznam primerov; zato Komisijo poziva, naj temeljiteje preuči vprašanje, ali je šlo za državno pomoč z vidika vrste naložb in velikosti pristanišča, ter pri tem upošteva posebnosti organizacije pristanišč v različnih državah članicah, kakor tudi njihovo javno vlogo;

21.

poudarja, da različni ukrepi držav članic v sektorju pristanišč na celinskih plovnih poteh niso nujno državna pomoč, ker upravičenec ne opravlja gospodarske dejavnosti ali ukrepi ne vplivajo na trgovino med državami članicami. To bi lahko veljalo v določenih okoliščinah, na primer pri ukrepih pomoči za infrastrukturo celinskih pristanišč, ki so popolnoma lokalnega značaja in ne omogočajo trgovine ali komunikacije z drugimi državami članicami prek plovnih poti in torej ne izkrivljajo konkurence;

22.

poziva, da se v uredbo GBER vključi izjema za pomoč za tekoče poslovanje pristanišč ali vsaj za določene kategorije pristanišč, kakor se bo zahtevalo tudi za nekatera letališča (glej npr. točko 28);

23.

izraža zaskrbljenost ob dejstvu, da bo treba za vsako javno podporo, ki je opredeljena kot javna pomoč in je ni mogoče izvzeti, izvesti zelo zapleteno oceno z negotovim izidom glede morebitne neposredne odobritve na podlagi Pogodbe, čim bo pristaniška infrastruktura dejansko vključena v uredbo GBER, zato poziva Komisijo, naj predlaga sprejetje posebnih smernic za te pomoči, če presegajo prag, ki je določen za izjemo;

24.

izrecno podpira pristop Evropske komisije k investicijski podpori za regionalna letališča, ker meni, da „ni primerno določiti praga za priglasitev v smislu zneska pomoči, saj je učinek ukrepa pomoči na konkurenco odvisen predvsem od velikosti letališča in ne velikosti naložbe“;

25.

od Komisije pričakuje, da bo opredelitve „pojmov na področju pomoči za regionalna letališča“ prilagodila že veljavni zakonodaji EU;

26.

znova izraža prepričanje, da bi se morala Komisija osredotočiti na velika letališča in da se ukrepi državne pomoči za majhna letališča s povprečnim prometom manj kot 300 000 potnikov na leto ne bi smeli obravnavati kot državna pomoč, saj ne morejo bistveno vplivati na trgovino med državami članicami, ker s strukturnega vidika ne morejo pokrivati kapitalskih in obratovalnih stroškov (11) in ker je državna pomoč javna podpora za razvoj varne in ekonomsko vzdržne infrastrukture zračnega prometa v regijah s slabimi prometnimi povezavami (12); takšno določbo bi vsekakor moralo spremljati znatno povišanje praga (trenutno znaša 200 000 potnikov letno), ki omogoča izjemo za pomoč letališčem v obliki SSGP, da bi ta spet znašal 1 milijon potnikov letno, kot pred sprejetjem t. i. svežnja Almunia; pogoj za takšen ukrep mora biti, da primerne povezave ni mogoče zagotoviti na noben drug način;

27.

dvomi, da lahko majhna letališča sama zagotovijo najmanj 25 % investicijske pomoči, in Komisijo v zvezi s tem poziva, naj upošteva, da ta pomoč praviloma ni namenjena povečanju zmogljivosti, temveč večinoma za pokritje infrastrukturnih potreb;

28.

poziva, naj se v uredbi GBER iz področja pomoči za tekoče poslovanje izvzamejo tudi letališča, saj smernice Komisije o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (smernice iz leta 2014, točka 112 in naslednje) vsebujejo jasne zahteve, npr. glede izračunavanja prvotne vrzeli v financiranju, ki jih je mogoče izpolniti tudi z izvzetjem;

29.

meni, da je treba sedanje določbe o pristaniščih in letališčih prilagoditi razmeram v najbolj oddaljenih regijah, tako z vidika naložbene pomoči kot pomoči za tekoče poslovanje, saj so te regije težko dostopne in popolnoma odvisne od pomorskega in letalskega sektorja, ki predstavljata edino vzdržno vrsto prevoza na teh izoliranih območjih;

30.

se zavzema za to, da se pragi za priglasitev naložbene podpore in države pomoči za področje kulture in ohranjanja kulturne dediščine povečajo za 100 % in ne za samo 50 %, kot se predlaga za revidirano uredbo GBER (Komisija predlaga povečanji s 100 na 150 milijonov EUR na projekt in s 50 na 75 milijonov EUR na podjetje in leto), ter poziva, naj se pravila in določbe uredbe GBER bolje uskladijo z obvestilom Komisije o pojmu državne pomoči, saj je v njem pojasnjenih več temeljnih vprašanj, kar so države članice z zadovoljstvom sprejele, vendar pa to ni enako zavezujoče kot uredba, ki se uporablja neposredno, kot je uredba GBER;

31.

v skladu z zahtevo po povečanju praga iz prejšnje točke poziva tudi, da se glede pomoči za naložbe in za tekoče poslovanje na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine z 1 na 2 milijona EUR poveča prag, pod katerim je mogoče uporabiti metodo izračuna pomoči iz člena 53(8) Uredbe (EU) št. 651/2014, tj. da se določi najvišji znesek pomoči v višini 80 % upravičenih stroškov (namesto po metodi iz odstavkov 6 in 7 člena 53 Uredbe (EU) št. 651/2014);

32.

Komisijo poziva, naj v revidirani uredbi GBER pojasni status državne pomoči za naložbe v infrastrukturne ukrepe. Na podlagi odločitve v zadevi Propapier/Eisenhüttenstadt z dne 1. oktobra 2014 (13) bi bilo treba pri splošnih infrastrukturnih ukrepih vedno analizirati, ali pozitivni učinki podpore na regionalni razvoj ne prevladajo nad negativnimi posledicami za konkurenco;

33.

je zadovoljen, da bosta športna in večnamenska rekreacijska infrastruktura v revidirani uredbi GBER obravnavani enakovredno, tako da bo tudi podpora za obratovanje rekreacijske infrastrukture v višini do 2 milijona EUR na infrastrukturo in leto izvzeta iz pravil o državni pomoči;

34.

se zavzema za bistveno razširitev pojma storitev splošnega gospodarskega pomena. Nove socialne storitve, na primer povezane s prvim sprejemom in vključevanjem beguncev in migrantov, ali digitalna infrastruktura v regijah, v katerih trg očitno ne deluje, na primer v regijah, ki se soočajo z demografskimi spremembami, bi bilo mogoče obravnavati kot storitve splošnega pomena, saj je potrebna geografsko celovita oskrba državljanov s temi storitvami. Tudi nove pojave, do katerih bo prihajalo v prihodnje, bo treba redno in ustrezno ocenjevati, države članice pa morajo imeti možnost, da jih ravno tako obravnavajo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, če bo to potrebno;

35.

je nezadovoljen, ker Komisija v aktualnem sporočilu o storitvah splošnega gospodarskega pomena poskuša razširiti svoj manevrski prostor v zvezi z vprašanjem, kaj se lahko opredeli kot te storitve, tako, da omenja „običajne tržne pogoje“ (14). To je ne le v nasprotju z načeli lokalne in regionalne samouprave, temveč je tudi pogoj, za katerega javni organi skoraj ne morejo dokazati, da ga izpolnjujejo v praksi;

36.

opozarja, da je četrto merilo, določeno v sodbi o zadevi Altmark, samo ustvarilo spodbudo za države članice, da uporabijo predpise za oddajo storitev v zunanje izvajanje, namesto da bi izbrale pristop, ki temelji na storitvah splošnega gospodarskega pomena. Lokalne in regionalne oblasti se dejansko srečujejo s problemom, da pri drugi možnosti za četrto merilo Altmark, tj. povprečno, dobro vodeno in z ustreznimi sredstvi opremljeno podjetje, nimajo referenčnega merila v primerih, ko v posameznem sektorju ni zasebnih podjetij. Zato Komisijo poziva, naj za izpolnjevanje četrtega merila Altmark pripravi podrobne smernice o tem, kaj je povprečno, dobro vodeno in z ustreznimi sredstvi opremljeno podjetje, tudi s tržnimi študijami, s katerimi bo mogoče ugotoviti določene standardne stroške, da bodo javnim organom olajšale nalogo pri izvzetju posameznih dejavnosti splošnega gospodarskega pomena iz presoj državne pomoči;

37.

meni, da je treba nujno revidirati opredelitev, kaj je razumni dobiček storitve splošnega gospodarskega pomena, predvsem zato, da se – tudi z različnimi spodbudami ali s povečanjem odstotka priznanega razumnega dobička – upošteva dejstvo, da se ta dobiček pogosto znova vloži v tovrstne storitve;

38.

znova poziva k povečanju praga, ki ga določajo pravila de minimis za storitve splošnega gospodarskega pomena. Prag za oceno, ali je javna podpora za storitve splošnega gospodarskega pomena dopustna, bi moral biti milijon EUR za vsak posamezen primer za tri davčna leta. Zneski pod tem pragom ne izpolnjujejo vseh meril, da bi se obravnavali kot državna pomoč, ker imajo storitve splošnega gospodarskega pomena pogosto le lokalne učinke, zato ne more priti do oviranja trgovine ali izkrivljanja konkurence, ki bi ogrožala notranji trg;

39.

meni, da bi bilo treba prag za nadomestila za javne storitve (dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena), ki so izvzeta iz zahteve po obvezni prijavi v skladu s členom 108(3) PDEU, povišati, in sicer s sedanjega, ki znaša največ 15 milijonov EUR na leto, na 30 milijonov EUR, kot je že veljalo prvotno pred letom 2011;

40.

se zavzema za podaljšanje rednega trajanja aktov o pooblastitvi na obdobje več kot deset let, da bi se bolje upoštevali stroški pooblastitve in amortizacije naložb subjektov, ki so zadolženi za storitve splošnega gospodarskega pomena;

41.

se zavzema tudi za razširitev opredelitve socialnih stanovanj, ki jo je podala Komisija v sklepu z dne 20. decembra 2011; če naj bi države članice imele več manevrskega prostora pri načrtovanju, zagotavljanju, financiranju in organizaciji gradnje socialnih stanovanj ter za zagotovitev demokratične pravice do izbire, bi bilo treba odpraviti omejitev socialnih stanovanj na stanovanja, namenjena „prikrajšanim državljanom ali skupinam z manj socialnimi ugodnostmi“. Pravica do primerne in cenovno dostopne nastanitve bi morala biti bolj v ospredju pozornosti, saj nezmožnost stanovanjskega trga, da pokrije vse potrebe po stanovanjskem prostoru, ne vpliva le na osebe, ki sploh ne morejo dobiti namestitve, temveč tudi na osebe v stanovanjih, ki so zdravju nevarna, neprimerna ali prenatrpana, in na osebe, ki morajo večino svojih prihodkov nameniti za najemnino ali mesečni obrok za kredit;

42.

se zavzema za krepitev zmogljivosti med Evropsko komisijo in državami članicami, da bi se izboljšala seznanjenost o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena. Komisija mora biti tudi v neposrednem dialogu z lokalnimi in reigonalnimi oblastmi ter jim zagotavljati pomoč;

43.

poziva države članice, naj skupaj z Evropsko komisijo uvedejo primerne postopke komuniciranja in usklajevanja ter pripravijo smernice za lokalne in regionalne oblasti, da bodo olajšale zapleteno ocenjevanje državne pomoči na področju storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega od držav članic pričakuje, da bodo v pripravo nacionalnih poročil o izvajanju svežnja Almunia vključile lokalne in regionalne oblasti ter njihova združenja, da bodo tako zagotovile realno sliko glede konkretnih težav in izzivov, povezanih s storitvami splošnega gospodarskega pomena;

44.

za zagotovitev pravne varnosti za lokalne in regionalne oblasti poziva k uvedbi roka zastaranja za pritožbe, in sicer pet let od začetka izplačevanja nadomestil ali naložbe. Sedanji rok za vračilo pomoči, v katerem lahko Komisija sproži postopek, ki lahko privede do sklepa o vračilu in ki znaša deset let od datuma, ko je bila nezakonita pomoč odobrena prejemniku, in ki je dejansko tudi rok zastaranja za pritožbe v zvezi z državno pomočjo, je predolg. Lokalne in regionalne oblasti ter podjetja, ki prejemajo podporo, potrebujejo več pravne varnosti. Rok zastaranja, ki traja deset let in mu je treba prišteti še čas trajanja postopkov – kar pomeni, da je treba vrniti pomoč, dodeljeno pred 20 ali 25 leti – je nesorazmeren in omejuje temeljne potrebe lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih podjetij, ki si pogosto ne morejo privoščiti pravnega svetovanja. Poleg tega se s tem izniči cilj vračanja državne pomoči, tj. ponovna vzpostavitev prejšnjega konkurenčnega položaja;

45.

meni, da se sme vlaganje pritožb dovoliti samo tistemu, ki je lahko neposredno finančno prizadet. Krog tistih, ki so upravičeni do pritožbe in ki v skladu s členom 20 ter v povezavi s členom 1(h) postopkovne uredbe vključuje „katero koli državo članico in katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“, je še vedno preširok.