EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 7.12.2016

COM(2016) 776 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju ukrepov v zvezi s sektorjem čebelarstva iz Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov

Vsebina

1.UVOD

2.Metodologija

3.PREGLED SEKTORJA ČEBELARSTVA V EU

3.1Proizvodnja in cene

3.2Trgovina

3.3Popis čebeljih panjev

3.4Popis čebelarjev

4.IZVAJANJE NACIONALNIH ČEBELARSKIH PROGRAMOV

4.1Pravna podlaga

4.2Cilji in ukrepi

4.3Proračun Unije za nacionalne čebelarske programe in stopnja uporabe

4.4Dodelitev prispevka Unije na državo članico

4.5Nastali izdatki glede na vrsto ukrepa

5.GLAVNE SPREMEMBE, UVEDENE Z REFORMO SKP LETA 2013

5.1Upravičeni ukrepi

5.2Metoda za določanje števila čebeljih panjev in dodeljevanje proračuna EU

6.SKLEP

1.UVOD

Sektor čebelarstva v Evropski uniji (EU) je v primerjavi z drugimi kmetijskimi sektorji majhen, vendar kmetijstvu EU zagotavlja del storitev opraševanja.

Čebelarji EU se morajo za vzdrževanje čebeljih panjev in proizvodnje medu spopadati s številnimi izzivi. Na sektor pritiskajo naraščajoči stroški, huda konkurenca z uvozom poceni medu iz tretjih držav, izgube čebeljih kolonij, bolezni, škodljivci in vse slabše okolje za pašo.

V skupni kmetijski politiki (SKP) je na voljo več orodij za podporo sektorja čebelarstva in zmanjšanje negativnega vpliva, ki ga imajo lahko nekatere kmetijske dejavnosti na domače opraševalce.

EU neposredno podpira čebelarski sektor od leta 1997 1 . Zaporedne uredbe v zvezi s trgom so državam članicam omogočile pripravo nacionalnih programov za sektor čebelarstva. Cilj teh programov je izboljšanje splošnih pogojev za proizvodnjo in trženje čebelarskih proizvodov, ki poleg medu vključujejo tudi matični mleček, cvetni prah, propolis ali čebelji vosek. Programe, ki trajajo tri leta, 50-odstotno sofinancira Evropska unija.

Člen 225(a) Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov 2 določa, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu vsaka tri leta in prvič do 21. decembra 2016 predloži poročilo o izvajanju ukrepov v zvezi s sektorjem čebelarstva, kakor določajo členi od 55, 56 in 57, vključno o novostih v zvezi s sistemom za identifikacijo čebeljih panjev.

Navedena obveznost se izpolnjuje s tem poročilom, ki se nanaša na leta 2013, 2014 in 2015 3 . Ker nacionalni čebelarski programi trajajo tri leta, ta čebelarska leta ustrezajo zadnjemu letu predhodnih triletnih čebelarskih programov (2011–2013) in prvima dvema letoma sedanjega programa (2014–2016). To je šesto poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju čebelarskih programov 4 .

Nacionalne čebelarske programe za obdobji 2011–2013 in 2014–2016 so predložile vse države članice. To kaže na velik interes držav članic in potrebe sektorja.

V treh čebelarskih letih, zajetih v tem poročilu, je Uredba Sveta (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (uredba o enotni SUT) 5 še vedno veljala; spremembe v zvezi s sektorjem čebelarstva, uvedene z reformo SKP leta 2013 , se zato še niso izvajale. V tem poročilu so kljub temu predstavljene glavne zakonodajne spremembe, uvedene z reformo SKP, in najnovejše informacije, ki so na voljo glede novosti v zvezi s sistemom za identifikacijo čebeljih panjev.

2.Metodologija

Izhodišče za to poročilo so naslednji viri informacij:

– nacionalni čebelarski programi, ki so jih države članice predložile Komisiji za obdobja 2011–2013, 2014–2016 in 2017–2019. Vsak nacionalni čebelarski program mora vključevati študijo, ki jo je država članica izvedla v zvezi s proizvodno in tržno strukturo čebelarskega sektorja na svojem ozemlju;

– izdatki držav članic, povezani z ukrepi, sprejetimi na podlagi nacionalnih čebelarskih programov, predloženih Komisiji 6 ;

– podatki o proizvodnji medu in mednarodni trgovini, ki so jih zagotovili Eurostat, COMEXT in organizacija FAO.

Podrobni podatki in zbirne razpredelnice o trgu za med in nacionalnih čebelarskih programih so na voljo na spletišču Komisije 7 .

3.    PREGLED SEKTORJA ČEBELARSTVA V EU

3.1    Proizvodnja in cene

EU, v kateri se proizvede približno 250 000 ton medu na leto, je za Kitajsko druga največja svetovna proizvajalka medu.

EU ne proizvede dovolj medu za pokritje svoje porabe. Leta 2015 je stopnja samozadostnosti 8 znašala približno 60 %.

Države članice, ki proizvedejo največ medu (RO, ES, HU, DE, IT), so v glavnem iz južnega dela Unije, kjer so podnebne razmere za čebelarstvo ugodnejše.

Na splošno se proizvodnja medu v EU počasi povečuje, pri čemer so letna odstopanja odvisna od podnebnih razmer. Vendar lahko postane ohranjanje te stopnje proizvodnje za čebelarje morda težje zaradi izzivov, s katerimi se spopadajo v zvezi z zdravjem čebel in izgubo habitata zaradi intenzifikacije kmetijstva. Razmere za proizvodnjo se slabšajo, stroški proizvodnje se višajo, zaradi naraščajočega uvoza cenejšega medu iz tretjih držav pa je konkurenca vedno večja.

Cene medu se glede na kakovost in prodajno mesto zelo razlikujejo. Za mešani cvetlični med cene segajo od 2,54 EUR/kg na Poljskem za mešani cvetlični med v velikih količinah pri trgovcih na debelo do 15,18 EUR/kg za med, prodan na mestu proizvodnje v Združenem kraljestvu.

Slika 1: Proizvodnja medu v EU v letih 2014 in 2015

Vir: Študije držav članic, predložene v nacionalnih čebelarskih programih za obdobje 2017–2019.

3.2    Trgovina

Uvoz

EU je prva svetovna uvoznica medu. Uvoz EU se iz leta v leto povečuje.

EU je leta 2015 uvozila približno 200 000 ton medu, kar je po količini približno 75 % celotne proizvodnje EU. Polovica tega uvoza je s Kitajske (približno 100 000 ton). Drugi dve glavni dobaviteljici sta bili Mehika in Ukrajina. Med, uvožen iz tretjih držav, je veliko cenejši od medu, proizvedenega v EU. Leta 2015 je bila povprečna uvozna cena na enoto za kitajski med 1,64 EUR/kg, medtem ko je bila povprečna cena mešanega cvetličnega medu iz EU v prodaji v velikih količinah pri trgovcih na debelo 3,78 EUR/kg. Proizvajalci EU zaradi višjih proizvodnih stroškov težko konkurirajo uvoženemu medu.

Izvoz

V primerjavi z uvozom je izvoz EU zanemarljiv.

EU je leta 2015 izvozila približno 20 000 ton medu, kar je po količini približno 8 % celotne proizvodnje EU. Večinoma izvaža na trge, ki iščejo visokokakovosten med, v Švici, Saudovi Arabiji, na Japonskem, v ZDA in Kanadi. Leta 2015 je bila povprečna izvozna cena na enoto 5,77 EUR/kg.

3.3    Popis čebeljih panjev

Glede na podatke, predložene v programih za obdobje 2014–2016, je bilo v EU približno 16 milijonov čebeljih panjev. Pet držav članic z največjim številom čebeljih panjev je predvsem z juga EU: Španija, Francija, Grčija, Romunija in Italija.

V primerjavi z zadnjim poročilom Komisija nima novih podatkov o številu čebeljih panjev. Posodobljene številke ne bodo na voljo pred letom 2017.

Slika 2: Razvoj števila čebeljih panjev v EU

Vir: Študije držav članic, predložene v nacionalnih čebelarskih programih.

3.4    Popis čebelarjev

Glede na podatke, predložene v programih za obdobje 2017–2019, je bilo v Uniji približno 600 000 čebelarjev. Število čebelarjev v EU se zmanjšuje. Številnih čebelarjev, ki sektor zapustijo zaradi starosti, ne nadomestijo novinci.

Slika 3: Razvoj števila čebelarjev v EU

Vir: Študije držav članic, predložene v nacionalnih čebelarskih programih.

Stanje se med državami članicami zelo razlikuje. Nemčija je ena izmed držav članic, ki jim je uspelo ustaviti zmanjševanje števila čebelarjev. Nemško združenje čebelarjev se je osredotočilo na strategijo pridobivanja novih čebelarjev in ponudilo začetniške tečaje, zaradi česar se je število aktivnih čebelarjev povečalo. Del teh ukrepov se je financiral iz ukrepa „tehnična pomoč“ iz programov.

Leta 2015 je 96 % evropskih čebelarjev upravljalo manj kot 150 čebeljih panjev, kar je prag, do katerega čebelarstvo velja za „nepoklicno“; samo 4 % čebelarjev v EU pa so imeli več kot 150 čebeljih panjev in bi lahko veljali za „poklicne“ čebelarje. Vendar temu pragu nasprotujejo nekatera čebelarska združenja, ki menijo, da je primernejši prag 40 panjev.

Velika večina čebelarjev EU (72 %) je članov čebelarskih združenj.

4.IZVAJANJE NACIONALNIH ČEBELARSKIH PROGRAMOV

4.1Pravna podlaga

V čebelarskih letih 2013, 2014 in 2015, zajetih v tem poročilu, je še vedno veljala Uredba Sveta (ES) št. 1234/2007; spremembe v zvezi s sektorjem čebelarstva, uvedene z reformo SKP  leta 2013, se zato še niso izvajale.

Z določbami členov 55–57 nove Uredbe (EU) št. 1308/2013 se nadomestijo in prekličejo določbe členov 105–110 Uredbe (ES) št. 1234/2007. Vendar pa člen 231 Uredbe (EU) št. 1308/2013 določa, da se za vse večletne programe, sprejete pred 1. januarjem 2014, še naprej uporabljajo zadevne določbe Uredbe (ES) št. 1234/2007 do izteka teh programov. Zakonodajalec je to prehodno določbo uvedel za zagotavljanje nadaljevanja programov, ki se izvajajo. Ker so bili čebelarski programi za obdobji 2011–2013 in 2014–2016 sprejeti pred 1. januarjem 2014, so se zanje še naprej uporabljale določbe Uredbe (ES) št. 1234/2007 in Uredbe Komisije (ES) št. 917/2004 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 797/2004 o ukrepih za izboljšanje splošnih pogojev za proizvajanje in trženje čebelarskih proizvodov 9 .

4.2Cilji in ukrepi

Cilj programov je izboljšati splošne pogoje za proizvodnjo in trženje čebelarskih proizvodov v Uniji.

Do pomoči je upravičenih šest ukrepov, ki se lahko vključijo v nacionalne čebelarske programe.

Države članice se pri pripravi programov posvetujejo s svojimi organizacijami čebelarjev in s seznama upravičenih ukrepov izberejo tiste, ki se jim zdijo najustreznejši. Tako se je Nizozemska za čebelarski leti 2014 in 2015 na primer odločila za izvajanje samo enega ukrepa: aplikativnih raziskav.

Od zadnjega poročila Komisije leta 2013 se spodnjih šest upravičenih ukrepov ni spremenilo:

Tehnična pomoč je namenjena povečanju učinkovitosti proizvodnje in trženja z uporabo boljših tehnik. Vključuje organizacijo osnovnih tečajev za novince in nadaljnje izobraževanje za izkušene čebelarje ter odgovorne osebe skupin ali zadrug; tečaji usposabljanja obravnavajo zlasti področja, kot so vzreja čebel in preprečevanje bolezni, pobiranje in pakiranje, shranjevanje in prevoz medu ter trženje. Učni čebelnjaki in mreže čebelarskih svetovalcev/tehnikov omogočajo razširjanje praktičnega strokovnega znanja. Ukrep se lahko uporabi tudi za podporo posodobitve sektorja z nakupom opreme za točenje medu za čebelarje.

Cilj preprečevanja varoze je obvladovati okužbe čebeljih panjev s tem endemičnim zajedavcem. Varoza je bolezen medonosnih čebel, ki jo povzroča Varroa mites; ta oslabi imunski sistem čebel in poveča njihovo dovzetnost za sekundarne okužbe z virusi. Nadzor nad varozo se izvaja večinoma z zmanjševanjem obremenitve s parazitom. Zaradi varoze se pridelek medu v EU močno zmanjšuje, saj vodi do izgube čebeljih kolonij, če se bolezen ne zdravi. Varoza je endemična v EU in je ni mogoče popolnoma izkoreniniti, zato je obdelava čebeljih panjev z odobrenimi metodami in sredstvi edini način za preprečevanje njenih posledic. Potreben je določen finančni prispevek, s katerim si bodo proizvajalci lahko privoščili naraščajoče izdatke, povezane z ustrezno obdelavo čebeljih panjev (sredstva, oprema, kot so prekrivne mreže).

Pomoč za racionalizacijo sezonske selitve panjev je namenjena podpori pri upravljanju selitev čebeljih panjev v Uniji in zagotavljanju lokacij za čebelarje v obdobju cvetenja. Upravljanje sezonske selitve panjev je mogoče olajšati z ukrepi, kot so identifikacija čebeljih panjev in okvirjev, register sezonskih selitev čebeljih panjev, naložbe v opremo za lajšanje sezonskih selitev in izdelava kart sort rož. V več državah članicah je sezonska selitev panjev ključna za zadovoljevanje prehranskih potreb čebel in opraševanje rastlin.

Namen podpornih ukrepov za izvedbo analize medu je izboljšanje trženja medu. Z analizo medu lahko čebelarji zagotavljajo, da ima med, ki ga dajo na trg, fizikalno-kemijske značilnosti, določene v Direktivi Sveta 2001/110/ES o medu 10 ; na podlagi analiz botaničnega porekla medu čebelarji natančno poznajo kakovost nabranega medu, kar jim omogoča, da lahko za svoj proizvod postavijo višjo ceno. Finančna podpora za analizo medu je ključna za dostopnost te storitve velikemu številu čebelarjev.

Obnova čebeljega fonda omogoča delno nadomeščanje izgub čebel in s tem preprečevanje zmanjšanja proizvodnje; lahko vključuje financiranje dejavnosti za spodbujanje vzreje matic ali nakup čebeljih kolonij.

Možnost, zagotovljena z Uredbo, da se v čebelarske programe vključijo posebni projekti aplikativnih raziskav za izboljšanje kakovosti medu, in razširjanje rezultatov takšnih projektov lahko pripomoreta k izboljšanju znanja proizvajalcev o posebnih čebelarskih praksah.

4.3    Proračun Unije za nacionalne čebelarske programe in stopnja uporabe

Sredstev Unije, namenjenih sektorju čebelarstva, je razmeroma malo, vendar se vsaka tri leta povečajo, da se upoštevajo vse večje potrebe sektorja, učinkovito izkoriščanje programov in zaporedne širitve Unije. Za čebelarske programe za obdobje 2017–2019 se bodo razpoložljiva sredstva Unije povečala na 36 milijonov EUR na čebelarsko leto.

Preglednica 1: Razpoložljiva sredstva Unije za nacionalne čebelarske programe

Za obdobji 2011–2013 in 2014–2016 so nacionalne čebelarske programe predložile vse države članice 11 .

Prispevek Unije za čebelarske programe ustreza 50 % izdatkov, ki jih nosijo države članice. Konkretno to pomeni, da je bilo za čebelarsko leto 2013 za sektor čebelarstva skupno na voljo 64 milijonov EUR: 32 milijonov EUR iz proračuna Unije in 32 milijonov EUR iz nacionalnih proračunov držav članic. Za čebelarski leti 2014 in 2015 je bilo na leto na voljo skupno 66,2 milijona EUR: 33,1 milijona EUR iz proračuna Unije in 33,1 milijona EUR iz nacionalnih proračunov držav članic.

Tako kot v prejšnjih letih so države članice uporabile skoraj vsa sredstva Unije, ki so bila na voljo za te programe. Povprečna stopnja uporabe EU je odlična: za čebelarska leta 2013, 2014 oziroma 2015 je znašala 91 %, 92 % oziroma 93 %.

4.4Dodelitev prispevka Unije na državo članico

Ključni dejavnik za dodeljevanje prispevka Unije na državo članico je število čebeljih panjev na njenem ozemlju.

Na podlagi napovedi izdatkov držav članic, predloženih v njihovih programih, se sredstva Unije razdelijo glede na delež posamezne države članice v skupnem številu čebeljih panjev v Uniji.

Ko države članice Komisiji predložijo čebelarske programe, sporočijo tudi število čebeljih panjev na svojem ozemlju. Število in razčlenitev čebeljih panjev na državo članico in v Uniji se objavi v izvedbeni uredbi Komisije o spremembi Priloge I k Uredbi (ES) št. 917/2004 12 .

Število čebeljih panjev vsaki državi članici, izračunano kot delež skupnega števila panjev v EU, določa teoretično največji možni delež proračuna, do katerega je upravičena vsaka država članica. Če je znesek napovedanih izdatkov države članice manjši od največjega možnega proračuna, do katerega je upravičena, se znesek, ki ga ta država članica ne zahteva, prerazporedi med druge države članice.

Zato države članice z največjim številom čebeljih panjev dobijo največji delež sredstev Unije. Za čebelarska leta 2013, 2014 in 2015 je bil Španiji, državi članici z največjim številom čebeljih panjev v Uniji, dodeljen največji delež sredstev Unije. Petim državam članicam z največjim številom čebeljih panjev (Španija, Francija, Grčija, Romunija in Italija) je bila za čebelarska leta 2013, 2014 in 2015 dodeljena približno polovica sredstev EU.

Slika 4: Dodelitev prispevka Unije na državo članico za čebelarsko leto 2015

4.5Nastali izdatki glede na vrsto ukrepa

V skladu s členom 6 Uredbe Komisije (ES) št. 917/2004 države članice konec vsakega čebelarskega leta Komisiji predložijo izdatke po posamezni vrsti ukrepa.

V primerjavi z zadnjim poročilom Komisije se razčlenitev izdatkov po posamezni vrsti ukrepov za čebelarska leta 2013, 2014 in 2015 praktično ni spremenila.

Boj proti varozi in tehnična pomoč čebelarjem in organizacijam čebelarjev (pri čemer je vsak ukrep predstavljal približno 29 % celotnih izdatkov) sta bila glavna uporabljena ukrepa.To kaže na potrebo po nadaljnjem vlaganju sektorja v čebelarsko opremo, rednem posodabljanju čebelarskih praks za boj proti boleznim in škodljivcem ter usposabljanju novih čebelarjev.

Racionalizacija sezonske selitve panjev je bila tretji ukrep in je predstavljala približno 19 % celotnih izdatkov. V več državah članicah je sezonska selitev panjev nujna čebelarska praksa, ki je potrebna na zadovoljevanje prehranskih potreb medonosnih čebel skozi vso čebelarsko sezono in zagotavljanje storitev opraševanja.

Obnova čebeljega fonda je bila četrti ukrep in je predstavljala približno 15 % celotnih izdatkov, na petem mestu so ji sledile aplikativne raziskave (približno 5 % celotnih izdatkov), na šestem mestu pa analiza medu (približno 3 % celotnih izdatkov).

Slika 5: Nastali izdatki glede na vrsto ukrepa za čebelarsko leto 2015

5.GLAVNE SPREMEMBE, UVEDENE Z REFORMO SKP LETA 2013

Z reformo SKP leta 2013 so bile v zvezi s čebelarskimi programi uvedene znatne spremembe. Kažejo se v členih 55–57 o pomoči v sektorju čebelarstva iz Uredbe (EU) št. 1308/2013, s katerimi so bili nadomeščeni členi 105–110 o čebelarstvu iz Uredbe (ES) št. 1234/2007. Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1366 13 dopolnjuje Uredbo (EU) št. 1308/2013 o čebelarstvu, Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/1368 14 pa določa pravila za uporabo Uredbe (EU) št. 1308/2013 v zvezi s pomočjo za sektor čebelarstva.

Glavna cilja reforme SKP za sektor čebelarstva sta bila:

– prilagoditev upravičenih ukrepov potrebam sektorja;

– zagotovitev boljšega dodeljevanja proračuna EU z izboljšanjem metod, ki jih države članice uporabljajo za določanje števila čebeljih panjev na svojem ozemlju.

5.1Upravičeni ukrepi

S členom 55(4) Uredbe (EU) št. 1308/2013 se spreminja seznam upravičenih ukrepov v čebelarstvu, in sicer se z njim razširja obseg več ukrepov in dodajata dva nova ukrepa.

Po reformi SKP je zdaj za čebelarstvo na voljo osem upravičenih ukrepov:

(a) tehnična pomoč čebelarjem in organizacijam čebelarjev;

(b) zatiranje škodljivcev in bolezni čebel, zlasti varoze; obseg tega ukrepa je bil razširjen zaradi upoštevanja potreb sektorja v boju proti napredovanju azijskega sršena (Vespa velutina) 15 , malega panjskega hrošča (Aethina tumida) 16 , pa tudi drugih čebeljih bolezni poleg varoze, kot sta nozemoza ali gniloba čebelje zalege;

(c) racionalizacija sezonske selitve panjev;

(d) ukrepi za podporo laboratorijem za analizo čebelarskih proizvodov, da bi čebelarjem pomagali tržiti proizvode in povečati njihovo vrednost; obseg tega ukrepa je bil razširjen na analizo drugih čebelarskih proizvodov 17 , kot so matični mleček, cvetni prah, propolis ali čebelji vosek. To je pomembno za podporo razvoja kakovostnih čebelarskih proizvodov in zagotavljanje dodatnega vira dohodka za čebelarje;

(e) ukrepi za podporo pri obnovi čebeljega fonda v Uniji;

(f) sodelovanje s specializiranimi organi za izvajanje programov aplikativnih raziskav na področju čebelarstva in čebelarskih proizvodov;

(g) spremljanje trga; to je nov ukrep, ki bi se lahko uporabil na primer za spremljanje proizvodnje in cen medu in čebelarskih proizvodov;

(h) izboljšanje kakovosti proizvodov, da bi izrabili njihov potencial na trgu; to je nov ukrep, ki bi se lahko uporabil na primer za izrabljanje potenciala matičnega mlečka ali cvetnega prahu.

5.2Metoda za določanje števila čebeljih panjev in dodeljevanje proračuna EU

Kot je navedeno zgoraj, je ključni dejavnik za dodelitev prispevka EU na državo članico število čebeljih panjev na njenem ozemlju.

V reformi SKP iz leta 2013 je bilo to načelo ohranjeno, vendar so bila pravila za določanje števila panjev usklajena (kolikor je bilo mogoče glede na velike razlike med čebelarskimi sektorji v državah članicah); v skladu s členom 4 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/1366 bo prispevek Unije dodeljen v sorazmerju s povprečnim skupnim številom čebeljih panjev v dveh koledarskih letih neposredno pred uradnim obvestilom Komisiji o nacionalnih čebelarskih programih.

Države članice so morale do programov za obdobje 2014–2016 Komisijo obvestiti o številu panjev na svojem ozemlju le vsaka tri leta ob predložitvi svojih nacionalnih čebelarskih programov. Med načini, kako so države članice zbirale informacije o številu čebeljih panjev, so bile znatne razlike, zlasti v zvezi z upoštevanimi vrstami čebeljih panjev, obdobjem in leti, ko so se zbirale informacije, ter metodo za določanje števila. Za zagotovitev boljšega dodeljevanja sredstev Unije je bilo treba to stanje popraviti.

V členih 1, 2 in 3 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/1366, kjer je opredeljen izraz „čebelji panj“, se zahteva, da imajo države članice zanesljivo metodo, da lahko vsako leto med 1. septembrom in 31. decembrom določijo število čebeljih panjev, pripravljenih na prezimovanje, na svojem ozemlju, poleg tega pa so države članice zavezane, da od leta 2017 vsako leto sporočijo število čebeljih panjev.

V skladu s členom 2 in točko 2 Priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/1368 so države članice v svojih nacionalnih čebelarskih programih za obdobje 2017–2019 predložile opis metode, uporabljene za določitev števila čebeljih panjev na svojem ozemlju.

Opis metode, uporabljene v posamezni državi članici, je na voljo v čebelarskih programih za obdobje 2017–2019, objavljenih na spletišču Komisije. Povzetek metod je predstavljen v preglednici 2. 18 držav članic bo uporabilo sistem obvezne registracije, deset držav članic pa statistično metodo za ocenjevanje števila čebeljih panjev na podlagi vzorčenja čebelarjev, registriranih v organizacijah čebelarjev.

Na splošno velja obvezna registracija čebeljih panjev za najzanesljivejšo metodo, vendar ustvarja večje upravno breme za čebelarje in države članice; čebelarji morajo v skladu z nacionalno zakonodajo registrirati svojo dejavnost in upravi prijaviti število čebeljih panjev. Pomembno je opozoriti, da je šest držav z največjim številom čebeljih panjev (ES, FR, EL, RO, IT, PL) izbralo obvezno registracijo čebeljih panjev, medtem ko so se države članice z manj pomembnim sektorjem čebelarstva odločile za metodo statistične ocene.

Zanesljivost statističnih metod za ocenjevanje števila čebeljih panjev je odvisna od kakovosti zbirke podatkov, ki jo vodijo organizacije čebelarjev, in reprezentativnosti vzorca čebelarjev, izbranih, da zagotovijo informacije o številu čebeljih panjev.

Države članice bodo Komisijo o številu čebeljih panjev z uporabo novih metod prvič obvestile 15. marca 2017. V skladu s členom 13 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/1368 bo Komisija na svojem spletišču nato javno objavila zbirne podatke o številu čebeljih panjev, ki so jih posredovale države članice. Ti podatki se bodo vsako leto posodobili, kar bo omogočilo boljše spremljanje števila čebeljih panjev v Uniji.

Preglednica 2: Povzetek metod, ki so jih države članice uporabile za določitev števila čebeljih panjev na svojem ozemlju, za nacionalne čebelarske programe za obdobje 2017–2019

6.SKLEP

Z reformo SKP leta 2013 se je izboljšala pravna podlaga za podporo čebelarskega sektorja EU prek nacionalnih čebelarskih programov. Upravičeni ukrepi so bili prilagojeni spreminjajočim se potrebam sektorja, metode za dodelitev sredstev EU državam članicam na podlagi števila čebeljih panjev pa so bile racionalizirane. Prvi konkretni učinki reforme bodo vidni med izvajanjem čebelarskih programov v obdobju 2017–2019, ki so se začeli avgusta 2016. Temu poročilu ni priložen noben drug zakonodajni predlog.

Na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju v tem poročilu, ki kaže, da imajo vse države članice vzpostavljene nacionalne čebelarske programe in da je bilo uporabljenih več kot 90 % razpoložljivih sredstev Unije, je mogoče ugotoviti, da ukrepi evropskega trga za sektor čebelarstva zadovoljivo delujejo. Naslednje poročilo, ki mora biti predstavljeno čez tri leta, bo omogočilo oceno učinka novih regulativnih določb, uvedenih z reformo SKP leta 2013.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1221/97 z dne 25. junija 1997 o splošnih pravilih za izvajanje ukrepov za izboljšanje proizvodnje in trženja medu, UL L 173, 1.7.1997, str. 1.

(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 671.

(3) Čebelarska leta 2013, 2014 oziroma 2015 ustrezajo 12-mesečnim obdobjem od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013, od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 oziroma od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015.

(4) Predhodno poročilo, in sicer COM(2013) 593 final, je bilo objavljeno 16. 8. 2013.

(5) UL L 299, 16.11.2007, str. 1.

(6) Kot so o njih države članice uradno obvestile Komisijo v skladu s členom 6 Uredbe Komisije (ES) št. 917/2004 z dne 29. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 797/2004 o ukrepih, ki izboljšujejo splošne pogoje za proizvodnjo in trženje čebelarskih proizvodov, UL L 163, 30.4.2004, str. 83.

(7) http://ec.europa.eu/agriculture/honey/index_en.htm.

(8) Stopnja samozadostnosti = stopnja domače proizvodnje medu kot stopnja skupne porabe= proizvodnja EU/leto, deljeno z (uvoz EU/leto + proizvodnja EU/leto – izvoz EU/leto).

(9) UL L 163, 30.4.2004, str. 83.

(10) UL L 10, 12.1.2002, str. 47.

(11) Nacionalne čebelarske programe za obdobje 2011–2013 je imelo vzpostavljenih 27 držav članic. Potem ko se je 1. julija 2013 Evropski uniji pridružila Hrvaška, je imelo za obdobje 2014–2016 vzpostavljen nacionalni čebelarski program 28 držav članic.

(12) Za programe za obdobje 2014–2016 glej Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 768/2013 z dne 9. avgusta 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 917/2004 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 797/2004 o ukrepih za izboljšanje splošnih pogojev za proizvajanje in trženje čebelarskih proizvodov, UL L 214, 9.8.2013, str. 7.Za programe za obdobje 2011–2013 glej Uredbo Komisije (EU) št. 726/2010 z dne 12. avgusta 2010 o spremembi Uredbe (ES) št. 917/2004 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 797/2004 o ukrepih za izboljšanje splošnih pogojev za proizvajanje in trženje čebelarskih proizvodov, UL L 213, 13.8.2010, str. 29.

(13) UL L 211, 8.8.2015, str. 3.

(14) UL L 211, 8.8.2015, str. 9.

(15) http://presse.inra.fr/en/Resources/Press-releases/rapid-expansion-of-Asian-hornet.  

(16) http://ec.europa.eu/food/animals/live_animals/bees/small_hive_beetle_outbreaks/index_en.htm.  

(17) Čebelarski proizvodi, ki jih zajemajo čebelarski programi, so navedeni v delu XXII Priloge I k Uredbi (EU) št. 1308/2013, in sicer so to med, matični mleček, propolis in čebelji vosek.