10.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/103

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Soporočevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

1.1

EESO pozdravlja, da je Komisija pravočasno predložila predloga za izpolnitev zaveze EU, da do leta 2030 zmanjša toplogredne pline v vseh sektorjih gospodarstva in družbe. Poudarja pa, da je treba hkrati upoštevati potrebo po blažitvi podnebnih sprememb, ki je dolgoročni izziv na svetovni ravni. Zato je treba natančno oceniti, ali bomo lahko s sedanjim pristopom podnebne politike EU glede na prizadevanja na svetovni ravni, ravni EU in nacionalni ravni ustvarili ogljično nevtralen svet.

1.2

Glede porazdelitve prizadevanj se EESO popolnoma strinja s stališčem, da je treba za zagotovitev pravičnosti in stroškovne učinkovitosti upoštevati razlike med državami članicami. Za pravično in resnično stroškovno učinkovitost pa bi morali pri izračunih porazdelitve prizadevanj upoštevati oba vidika hkrati v vseh državah članicah ter cilje določiti tako, da bodo relativni stroški enaki za vse države. Po mnenju EESO bi bilo treba zaradi pomanjkljive porazdelitve prizadevanj uvesti in nadalje razviti mehanizme prilagodljivosti.

1.3

Vključevanje rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) v okvir do leta 2030 vnaša v podnebno politiko EU nov pomemben element. EESO meni, da bi bilo treba to vključevanje izvesti tako, da se bo okrepila dolgoročna ogljična nevtralnost. Trajnostno biogospodarstvo, tj. trajnostna uporaba in dejavno upravljanje bioloških naravnih virov, vključno s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi in okolju prijazno proizvodnjo hrane, je bistveni element tega prehoda in bi ga bilo treba natančno obravnavati, če želimo doseči trajnostno rast na področju okolja, gospodarstva in družbe.

1.4

Pomen kmetijstva in gozdarstva zahteva celovit pristop v okviru podnebne politike EU. Upoštevati je treba tako zmanjšanje emisij in sekvestracijo ogljika kot tudi izzive, povezane s prilagajanjem in prehransko varnostjo. Pariški sporazum uvaja strogo obveznost ukrepanja, da bi globalno segrevanje omejili precej pod 2 oC in si prizadevali, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 oC, povečali sposobnost prilagajanja škodljivim vplivom podnebnih sprememb, spodbudili odpornost na podnebne spremembe ter razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, ne da bi pri tem ogrozili proizvodnjo hrane. Zato je treba obravnavati potrebo po povečanju odpornosti v kmetijskem sektorju, hkrati pa blažiti podnebne spremembe.

1.5

EESO poziva Komisijo in države članice, naj priznajo velik pomen in potencial gozdov kot ponorov ogljika in trajnostnega gospodarjenja z njimi ter s tem povezane socialne, okoljske in gospodarske koristi.

1.6

Pri sekvestraciji ogljika ne gre le za gozdna zemljišča, temveč predvsem za krepitev gozdnega prirasta in močne fotosinteze z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi ter večjo uporabo lesne biomase za proizvode in energijo. Omejevanje uporabe gozdnih virov bi dolgoročno povzročilo zmanjšanje ponorov zaradi staranja in posledično počasi rastočih gozdov. Podobno cikel gojenja in pobiranja pridelka na njivskih površinah in travinju zagotavlja optimalen odvzem ogljikovega dioksida.

1.7

EESO meni, da je treba emisije in odvzem toplogrednih plinov oceniti znanstveno, pregledno in na podlagi skupnih meril. Komisijo poziva, naj oblikuje taka pravila za obračunavanje gospodarjenja z zemljišči in gozdovi, da se bodo upoštevale dejanske stopnje emisij in sekvestracije. Poleg tega morajo države članice v skladu z načrtovano trajnostno uporabo gozdnih virov določiti nacionalne referenčne vrednosti za gospodarjenje z gozdovi. EU bi morala oblikovati tudi natančno orodje za satelitsko spremljanje gozdov na svetovni ravni. Treba bi bilo razviti tudi ustrezne metode obračunavanja sekvestracije ogljika prek neolesenelih rastlin na kmetijskih zemljiščih. Prav tako je treba preprečiti dvojno obračunavanje emisij iz biomase, ki nastanejo pri rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu v drugih sektorjih.

1.8

EESO spodbuja posamezne države članice, naj za sektor LULUCF oblikujejo ambiciozne nacionalne politike od spodaj navzgor, ki bodo civilno družbo bolj vključile v proces na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

1.9

Priznava, da so za uspeh ambicioznih predlogov potrebna znatna finančna sredstva, in spodbuja Komisijo, naj poleg obstoječih finančnih instrumentov skupaj z EIB vzpostavi ločen finančni instrument, da bi podprla uresničitev teh ciljev. Potrebne so tudi intenzivne raziskave in inovacije za razvoj in sprejetje novih metod za blažitev podnebnih sprememb.

2.1

Evropska komisija je 20. julija 2016 predstavila predlog uredbe o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 (porazdelitev prizadevanj do leta 2030) in predlog uredbe o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030. Hkrati je objavila sporočilo o evropski strategiji za mobilnost z nizkimi emisijami. EESO v tem mnenju izraža svoja stališča o predlaganih uredbah, stališča v zvezi s sporočilom o prometu pa so predstavljena v drugem mnenju (TEN/609).

2.2

Predloga sodita v okvir izvajanja zaveze EU, da do leta 2030 zmanjša emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 % v primerjavi z letom 1990. EU se strinja, da je treba do leta 2030 zmanjšati emisije za 43 % v sektorjih, vključenih v sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS), in za 30 % v drugih sektorjih (zunaj ETS) v primerjavi z letom 2005. Evropski parlament in Svet obravnavata revizijo direktive o ETS. EESO je stališča o tej reviziji podal v mnenju NAT/675.

2.3

Predlagani uredbi veljata za sektorje in dejavnosti zunaj ETS, kot so promet, gradbeništvo, kmetijstvo in ravnanje z odpadki, pa tudi raba zemljišč in gozdarstvo. Cilji zmanjšanja emisij držav članic dopolnjujejo veljavno odločbo o porazdelitvi prizadevanj v zvezi s podnebnimi cilji EU do leta 2020, medtem ko sta raba zemljišč in gozdarstvo prvič vključena v okvir podnebne in energetske politike EU. Doslej sta bila obravnavana v okviru Kjotskega protokola.

2.4

Komisija predlaga diferencirane nacionalne cilje za zmanjšanje emisij, da bi upoštevali načeli pravičnosti in stroškovne učinkovitosti, h katerima je pozval Evropski svet. Cilji posameznih držav članic za leto 2030 se gibajo med 0 % in 40 %. Komisija za rabo zemljišč in gozdarstvo predlaga, da morajo biti emisije in odvzemi, izračunani v skladu s pravili za obračunavanje, v vseh državah članicah uravnoteženi.

2.5

Komisija predlaga tudi nadaljnje izvajanje sistema prilagodljivosti, ki državam članicam omogoča, da dodeljene emisije v določenem obdobju prenesejo na druge države, ter nove prilagodljivosti, ki sektorjem v okviru porazdelitve prizadevanj omogoča trgovanje s sektorjema ETS in LULUCF.

2.6

V predlaganih uredbah sta obravnavana tudi spremljanje toplogrednih plinov in poročanje o njih, vključno s pravili za obračunavanje za rabo zemljišč in gozdarstvo.

3.1

EESO na splošno pozdravlja, da je Komisija pravočasno objavila predloga za izpolnitev zaveze EU, da do leta 2030 zmanjša toplogredne pline v vseh sektorjih gospodarstva in družbe. Poudarja pa, da je treba hkrati upoštevati potrebo po blažitvi podnebnih sprememb, ki je dolgoročni svetovni izziv. To pomeni, da morajo biti politike in ukrepi združljivi z dolgoročnim ciljem ustvarjanja ogljično nevtralnega sveta.

3.2

EESO je v enem zadnjih mnenj (NAT/690) pozval EU, naj si prizadeva za povečanje pozitivnega učinka na globalno podnebje (ukrepi za zmanjšanje ogljičnega odtisa, angl. carbon handprint), namesto da je usmerjena le v zmanjšanje lastnih emisij. Glede na to, da se Pariški sporazum nanaša na nov mehanizem mednarodnega sodelovanja na področju boja proti podnebnim spremembam, bi bilo treba v okviru podnebne politike do leta 2030 spodbujati tudi rešitve za varstvo podnebja v tretjih državah in z njimi izvajati skupne projekte.

3.3

EESO je v omenjenem mnenju pozval tudi k učinkovitejši podnebni uniji, v kateri so podnebni vidiki tesno vključeni v ustrezne politike enotnega trga. Razdelitev skupnega cilja zmanjšanja emisij v nacionalne podcilje lahko povzroči večjo razdrobljenost in razkrojenost. EESO zato poziva Komisijo, naj oceni tudi možnosti za bolj povezan skupnostni pristop v sektorju zunaj ETS v zvezi s podnebno politiko EU za obdobje po letu 2030.

3.4

Poleg porazdelitve prizadevanj med državami članicami je ena od možnih usmeritev podnebne politike tudi sektorski pristop. Na tem pristopu temelji sporočilo o prometu. Po mnenju EESO je treba razlikovati med vprašanji, povezanimi z enotnim trgom, in nacionalnimi vprašanji. Sektorski pristop je na splošno ustreznejši za enotni trg, medtem ko je pristop, specifičen za posamezno državo, ustrezen pri vprašanjih, kot je upravljanje domačih naravnih virov. To zlasti velja za gozdarsko politiko.

3.5

Vključevanje rabe zemljišč in gozdarstva v okvir do leta 2030 vnaša v podnebno politiko EU nov pomemben element. EESO meni, da bi bilo treba to vključevanje izvesti tako, da se bosta okrepila dolgoročna ogljična nevtralnost in trajnostna rast, namesto da je usmerjeno le v kratkoročne in srednjeročne ukrepe.

3.6

Potreba po zmanjšanju emisij in večjemu shranjevanju ogljika spodbuja uporabo biomase kot surovine za najrazličnejše bioproizvode in kot vir obnovljive energije, vključno z uporabo trajnostne bioenergije skupaj z dekarbonizacijo prometa. Trajnostno biogospodarstvo, tj. trajnostna uporaba in upravljanje bioloških naravnih virov, je torej bistveni element v prehodu na ogljično nevtralnost.

3.7

Gozdarstvo bi lahko imelo ključno vlogo pri zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida, povečanju obnovljive energije in spodbujanju trajnostne potrošnje. Dolgoročne naložbe v gospodarjenje z gozdovi, namenjene povišanju trajnostnih ravni sečnje v prihodnosti, prispevajo k povečanju gozdnih virov EU. Večja uporaba biomase bo v prihodnosti zahtevala tudi dejavno gospodarjenje z gozdovi.

3.8

EESO želi poudariti, da podnebna politika EU ne sme omejiti rabe gozdov, pod pogojem, da sečnja ni večja od rasti gozdnih virov in da se izvajajo prakse trajnostnega gospodarjenja z gozdovi. Kratkoročna omejitev rabe gozdov bi dolgoročno zmanjšala ponore.

3.9

Podnebne spremembe so tesno povezane tudi s prehransko varnostjo, zlasti na svetovni ravni. Zato se moramo biti sposobni hkrati odzivati na izzive, povezane s prehransko varnostjo in blažitvijo podnebnih sprememb. Razpoložljivost zemljišč za obdelavo in pritiski urbanizacije bi morali spodbuditi trajnostno povečanje produktivnosti, da bi lahko Evropa prispevala k obvladovanju svetovnega izziva prehranske varnosti.

3.10

EESO v zvezi z neto emisijami kmetijskega sektorja opozarja, da obstaja tudi podobno ambiciozen predlog o nacionalnih zgornjih mejah emisij, ter poziva k doslednosti in preprečevanju podvajanja bremena pri pripravi in izvajanju različnih zakonodajnih aktov.

4.1

Komisija je upoštevala poziv Evropskega sveta, naj v svoj predlog vključi načeli pravičnosti in stroškovne učinkovitosti. EESO se popolnoma strinja s stališčem, da je treba za zagotovitev pravičnosti in stroškovne učinkovitosti upoštevati razlike med državami članicami. To se nanaša na razlike v posebnih značilnostih in izhodiščih držav ter v njihovih gospodarskih in socialnih možnostih za zmanjšanje emisij.

4.2

EESO pri tem opozarja, da s predlaganim pristopom ne bomo dosegli najboljšega rezultata na ravni EU, saj se pravičnost in stroškovna učinkovitost obravnavata ločeno. Za pravično in resnično stroškovno učinkovitost bi morali izračuni upoštevati oba vidika hkrati in v vseh državah članicah.

4.3

Stroškovno najučinkovitejšo rešitev bi v najboljšem primeru našli tako, da bi izračunali stroškovne krivulje za zmanjšanje emisij v vsaki državi in določili cilje v fazi, ko so mejni stroški v razmerju do BDP enaki. S tem bi odpravili tudi morebiten problem prekomernega dodeljevanja pravic. Namesto tega bi lahko tudi določili sorazmerno enak cilj za vsako državo, nato pa uporabili mehanizme prilagodljivosti, da bi našli najboljšo rešitev.

4.4

EESO ugotavlja, da je rezultat porazdelitve prizadevanj težko preveriti. Zato poudarja, da je treba podatke in predpostavke izračunov ter uporabljeno metodologijo predstaviti pregledno.

4.5

Da bi povečali predvidljivost, je treba po mnenju EESO upoštevati morebitne učinke izstopa Združenega kraljestva na porazdelitev prizadevanj in se pripraviti nanje. Po drugi strani sta Norveška in Islandija izrazili svojo namero, da bosta sodelovali pri skupnih ukrepih EU, kar bi tudi lahko vplivalo na porazdelitev prizadevanj.

4.6

Zaradi neizogibnih pomanjkljivosti glede porazdelitve prizadevanj je treba uvesti mehanizme prilagodljivosti in pravila, ki omogočajo čim večjo učinkovitost. Treba bi bilo preučiti tudi možnost novih vrst medsektorskih prilagodljivosti. Poleg tega je potreben učinkovit in transparenten sistem za spremljanje rezultatov prilagodljivosti.

4.7

Prilagodljivost, ki državam članicam omogoča trgovanje z dodeljenimi letnimi emisijami in izvajanje ukrepov v drugi državi, povečuje stroškovno učinkovitost in pravičnost. Omogočiti je treba tudi prenos dodeljenih emisij v določenem obdobju in to možnost manj omejevati, saj ukrepi za zmanjšanje emisij v praksi ne sledijo linearnemu zmanjšanju iz leta v leto.

4.8

Predlog Komisije v zvezi z možnostjo uporabe dodeljenih emisij iz sektorja ETS za nadomestitev emisij drugih sektorjev je dobrodošel, saj je njegov namen tudi optimizacija zmanjšanja emisij. Poleg tega je treba priznati, da ukinitev pravic do emisije v eni državi vpliva tudi na druge države, saj sistem za trgovanje z emisijami velja na ravni celotne EU.

4.9

EESO pozdravlja možnost, da se z odvzemi ogljika in zmanjšanjem emisij v sektorju LULUCF nadomestijo emisije v drugih sektorjih. Morebitno vključitev gospodarjenja z gozdovi v mehanizme prilagodljivosti je treba zasnovati tako, da spodbuja trajnostno gospodarjenje z gozdovi in gozdni prirast ter ne ogroža uporabe gozdnih virov kot surovine v biogospodarstvu.

5.1

Pomen kmetijstva in gozdarstva zahteva celovit pristop v okviru podnebne politike EU. Kmetijstvo in gozdarstvo, ki se poleg blažitve podnebnih sprememb spoprijemata tudi z izzivom, da se morata prilagajati podnebnim spremembam, sta sektorja, ki so ju slabe vremenske razmere najbolj prizadele. Zato je treba spodbujati način blaženja podnebnih sprememb, ki bo imel najmanj negativnih učinkov za proizvodnjo. Kot je omenjeno v predlogu Komisije, je treba upoštevati položaj EU na svetovnem prizorišču in globalno stanje na podlagi Pariškega sporazuma, zlasti v zvezi z okoljsko skladnostjo in morebitnimi negativnimi učinki selitve virov ogljika.

5.2

V skladu s Pariškim sporazumom bi bilo treba do druge polovice tega stoletja vzpostaviti ravnovesje med emisijami toplogrednih plinov, ki jih je povzročil človek, in njihovim odstranjevanjem v ponore, kot so gozdovi. Zato je treba ohranjati gozdove kot ponore in preprečevati nasičenje ogljika v starajočih se gozdovih.

5.3

Trajnostno gospodarjenje z gozdovi je skupaj z uporabo lesa kot surovine za proizvode in nadomestitvijo fosilnih goriv z bioenergijo učinkovito sredstvo za nadzorovanje ravnotežja ogljika. Da bi preprečili slabitev okoljske celovitosti, emisij fosilnih goriv iz drugih sektorjev ne bi smeli nadomestiti z gozdnimi ponori tako, da bi se zmanjšala razpoložljivost lesa za biogospodarstvo.

5.4

Pri upravljanju gozdnih ponorov ne gre le za gozdna zemljišča, temveč predvsem za krepitev gozdnega prirasta z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi ter večjo uporabo lesnih proizvodov. Po mnenju EESO je zato pomembno, da se pridobljeni lesni proizvodi vključijo v LULUCF in da države članice v celoti izkoristijo njihov potencial za shranjevanje ogljika in dobropisa, ki se s tem ustvari. Poleg tega bi moralo biti mogoče emisije, ki nastanejo zaradi krčenja gozdov, izravnati s povečanjem gozdnih virov, ki se ustvarijo s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi.

5.5

Da bi izkoristili velik potencial trajnostnega gospodarjenja z gozdovi (1) za blažitev podnebnih sprememb, EESO poziva Komisijo, naj okrepljena prizadevanja usmeri v razvoj pravil za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi. Pravila morajo upoštevati dejanske stopnje gozdnega prirasta in sekvestracije, da ne bi prišlo do enake težave, ki jo povzročajo veljavna pravila, in sicer, da so dejanski ponori v nekaterih primerih opredeljeni kot viri emisij.

5.6

Predlagana pravila za obračunavanje referenčnih vrednosti za gospodarjenje z gozdovi so bolj zapletena kot prej in krepitve gozdnega prirasta in biogospodarstva ne spodbujajo v zadostni meri. EESO predlaga, naj države članice v skladu z načrtovano uporabo gozdnih virov, namesto da določijo preveč podrobna merila, uvedejo nacionalne referenčne vrednosti za gospodarjenje z gozdovi, pri tem pa zagotovijo, da letna sečnja dolgoročno ne preseže letne rasti.

5.7

EESO pozdravlja ugotovitev Komisije, da je treba za preprečevanje dvojnega obračunavanja emisij uporabo biomase v energetskem sektorju v skladu s smernicami Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) obravnavati kot ogljično nevtralno. Poleg tega je treba preprečiti dvojno obračunavanje emisij.

5.8

EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za poenostavitev globalnih pravil za obračunavanje v sektorju LULUCF. Da bi k vključitvi v proces spodbudili druge države, morajo biti pravila čim preprostejša. EU bi morala na mednarodni ravni prispevati tudi svoje znanje v zvezi z evidencami gozdnih virov in metodami spremljanja, in zlasti vzpostaviti natančen satelitski sistem EU, ki lahko zagotavlja dejanske globalne podatke.

5.9

Tako kot gospodarjenje z gozdovi tudi dejavno gospodarjenje z njivskimi površinami in travinjem prispeva k boju proti podnebnim spremembam, hkrati pa tudi k svetovni prehranski varnosti. Izboljšanje gospodarjenja z njivskimi površinami in travinjem, vključno s produktivnostjo tal, sečnjo in ponovno zasaditvijo, povečuje sekvestracijo ogljika, zato bi bilo treba za to predvideti ustrezne dobropise. Omejitev proizvodnje biomase bi dolgoročno vse bolj zmanjšala odvzem toplogrednih plinov iz ozračja zaradi šibkejše fotosinteze. Upoštevati bi bilo treba tudi posebnost organskih tal in možnosti za nadaljnje kmetovanje na njih.

5.10

Da bi v celoti izkoristili velik potencial gospodarjenja z njivskimi površinami in travinjem za povečanje uporabe tal kot ponorov ogljika in opredelili možne izboljšave njihove uspešnosti, EESO poziva k raziskavam in razvoju pravil za obračunavanje za biomaso iz letnih in trajnih neolesenelih rastlin. Potencial dinamičnega pristopa k upravljanju tal, osredotočen na optimizacijo funkcij tal ob upoštevanju lokalnih razmer, bi koristil podnebju in okolju, pa tudi prispeval h gospodarski in socialni trajnosti kmetijstva, zlasti malih družinskih kmetij.

5.11

Če povzamemo, je bil uspeh v Parizu dosežen tako, da so bili nacionalni cilji zastavljeni od spodaj navzgor, in sicer na podlagi prednosti in priložnosti posameznih držav članic. EESO prav tako priznava razlike med državami članicami v sektorju LULUCF. Zato bi bilo treba politike oblikovati na nacionalni ravni po načelu subsidiarnosti, sektor LULUCF pa bi bilo treba obravnavati kot ločen steber podnebne politike.

5.12

EESO spodbuja posamezne države članice, naj oblikujejo ambiciozne politike za blažitev podnebnih sprememb v sektorju LULUCF, ter hkrati ustvarijo dolgoročno vizijo za trajnostno rabo zemljišč in gozdarstvo, predvsem pa v proces na nacionalni, regionalni in lokalni ravni vključijo civilno družbo in socialne partnerje.

5.13

Za izvedbo ambicioznih politik v praksi so potrebna znatna finančna sredstva. EESO zato Komisijo spodbuja, naj poleg obstoječih finančnih instrumentov skupaj z EIB vzpostavi ločen finančni instrument, da bi podprla uresničitev teh ciljev. Poleg tega so resnično potrebne večje naložbe v raziskave in razvoj novih metod blažitve podnebnih sprememb.