18.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 177/35

Poročevalec:

Thomas DELAPINA

Soporočevalec:

David CROUGHAN

1.1

EESO preučuje, do katere mere lahko nacionalni odbori za konkurenčnost v euroobmočju pripomorejo k potrebni izboljšavi upravljanja gospodarske politike z zmanjšanjem razhajanj med člani EMU in preprečevanjem teh razhajanj v prihodnosti, in sicer tako da služijo kot zrcalo gospodarski in socialni politiki ter krepijo evropsko osredotočenost z združevanjem v mrežo euroobmočja.

1.2

Konkurenčnost ni namenjena sama sebi. K njej je smiselno stremeti le, če ljudem dejansko izboljša blaginjo. Po mnenju EESO nadaljevanje sedanje politike ne pride v poštev. Enostranska strategija, katere namen je bilo izboljšanje konkurenčnosti v državah EMU z zniževanjem stroškov in povečevanjem izvoza, je pravzaprav le še zaostrila posledice krize, ker temelji na preozki opredelitvi konkurenčnosti.

1.3

Odbor zato priporoča, da se v prihodnje uporablja posodobljena opredelitev konkurenčnosti („konkurenčnost 2.0“) in upoštevajo koncepti projekta WWWforEurope, ki ga financira Evropska komisija. Tako spremenjena opredelitev je v skladu s cilji strategije Evropa 2020, ki obsegajo tudi cilje „onkraj BDP“. V okviru projekta WWWforEurope je konkurenčnost opredeljena kot sposobnost države (regije, občine), da za svoje prebivalce dosega cilje onkraj BDP. V skladu s tem pristopom konkurenčnost temelji na treh stebrih – dohodku, socialnih dejavnikih in trajnostnosti. Upoštevajoč vse navedeno, EESO poziva, da se v prihodnosti odbori za konkurenčnost preimenujejo v odbore za konkurenčnost, socialno kohezijo in trajnostnost.

1.4

EESO poleg tega prosi Komisijo, naj pojasni vrsto zadev, da omogoči ocenjevanje dejavnosti teh odborov za konkurenčnost, socialno kohezijo in trajnostnost. Še vedno je treba odgovoriti tudi na vrsto tehničnih vprašanj, kot so imenovanje članov, določbe o odgovornosti itd.

1.4.1

EESO se strinja s pristopom Komisije, ki državam članicam omogoča, da oblikujejo svoje nacionalne odbore bodisi z ustanovitvijo novih ustanov bodisi s prilagoditvijo pooblastil obstoječih organov, pod pogojem da so neodvisni in da njihov namen ni niti posegati v postopek določanja plač in vlogo socialnih partnerjev niti usklajevati nacionalne sisteme določanja plač. Da bi se izognili podvajanju že obstoječega dela in organov, EESO prosi Komisijo, naj opravi popoln pregled (delo MDS, OECD, obstoječih odborov, nacionalnih in drugih potencialno koristih organov itd.). Takšen temeljit pregled je pomemben, saj bi pomagal pri sprejemanju odločitev, ker bi omogočal ocenjevanje dodane vrednosti predlaganih odborov, analiziranje stroškov in koristi ter ocenjevanje potrebe po dodatnih organih.

1.4.2

EESO prosi Komisijo, naj predstavi konkretne predloge za zagotovitev naslednjih nujnih zahtev:

1.5

EESO je že pred zadnjim svežnjem Komisije podal specifične predloge o poglobitvi EMU, ki bi jih bilo treba izvesti.

2.1

Komisija v sporočilu o korakih za dokončanje ekonomske in monetarne unije predlaga dodatno konsolidiranje euroobmočja do začetka leta 2017 (prva faza – „poglabljanje z izvajanjem“, ki se je začela 15. julija 2015), nato pa predlaga, da se na podlagi referenčnih meril za obnovljeno konvergenco gospodarstev euroobmočja k višjim standardom začnejo temeljitejše reforme, s katerimi bi se približali srednje- do dolgoročni viziji za nove možnosti za rast (druga faza – „dokončanje EMU“). Eden ključnih elementov prve faze je izboljšan nabor orodij za ekonomsko upravljanje, vključno s predlogom, da Svet priporoči ustanovitev nacionalnih odborov za konkurenčnost v državah euroobmočja (in tudi spodbujanje drugih držav članic, da ustanovijo podobne organe).

2.2

Komisija namerava z mobilizacijo neodvisnega nacionalnega strokovnega znanja spodbuditi države članice, da same prevzamejo odgovornost za potrebne ukrepe in reforme na nacionalni ravni. Cilj je vzpostavitev nacionalnih odborov za konkurenčnost za spremljanje uspešnosti in politik na področju širokega pojmovanja konkurenčnosti, s čimer prispevajo k spodbujanju trajnostne ekonomske konvergence, ter povečanje odgovornosti za potrebne reforme na nacionalni ravni. Države članice so pozvane, da uveljavijo načela iz tega priporočila, 12 mesecev pozneje pa je pozvana Komisija, da pripravi poročilo o napredku glede izvajanja in primernosti tega priporočila, vključno s tem, ali bi bilo treba sprejeti zavezujoče določbe.

2.3

Odbori bi spremljali gibanje konkurenčnosti v posameznih državah članicah, zlasti dejavnike, ki lahko kratkoročno vplivajo na cene in kakovost blaga in storitev v primerjavi s svetovnimi konkurenti. Bili bi pristojni za dinamiko plač, pa tudi dejavnike, ki niso povezani s plačo, nosilce produktivnosti ter dinamične vidike, povezane z vlaganjem, inovacijami in privlačnostjo gospodarstva za podjetja. Analizirali in ocenjevali bi s tem povezane ukrepe in pripravljali predloge politik ob upoštevanju nacionalnih posebnosti in ustaljenih praks. Poleg tega bi zagotavljali ustrezne informacije, ki so uporabne pri postopkih določanja plač na nacionalni ravni. V skladu s členom 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah delovanje odborov ne bi vplivalo na pravico do kolektivnih pogajanj in sklepanja kolektivnih pogodb.

2.4

Odbori bi bili strukturno samostojni ali funkcionalno neodvisni od oblasti držav članic. Posvetovati bi se morali z ustreznimi deležniki (npr. nacionalnimi akterji ali skupinami akterjev, vključno s socialnimi partnerji, ki redno sodelujejo pri gospodarskem in socialnem dialogu v državah članicah), vendar ne bi smeli izražati samo ali predvsem stališč in interesov določene skupine deležnikov.

2.5

Odbori bi morali pripravljati letna poročila. Da se zagotovi upoštevanje ciljev euroobmočja in Unije, namerava Komisija usklajevati delo odborov s posvetovanjem med obema stranema med pripravo poročil in v okviru misij za ugotavljanje dejstev v državah članicah. Komisija bi poročila uporabila pri svojih analizah, ki se nanašajo na evropski semester in postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

3.1

EESO se strinja s Komisijo, da je treba EMU izboljšati in poglobiti, na kar je že opozoril v številnih mnenjih, v katerih je podal vrsto specifičnih predlogov. Odbor poleg tega ceni pozitivne ukrepe Komisije in se strinja z njo, da je temeljitejše usklajevanje nacionalnih gospodarskih politik ključno, da se odpravijo obstoječa neravnovesja in čim bolj prepreči nastanek neravnovesij v prihodnosti. Bistveni del dodane vrednosti nacionalnih odborov bi lahko bilo njihovo povezovanje z drugimi tovrstnimi odbori v mrežo euroobmočja, kar bi okrepilo evropsko osredotočenost političnih razprav med državami članicami in Komisijo.

3.2

Vendar sedanji ukrepi tega problema ne obravnavajo ustrezno; za obvladovanje makroekonomskih neravnotežij so potrebni boljši instrumenti. EESO je zato zelo zadovoljen, da je Komisija končno priznala, da se je treba bolj osredotočiti na uspešnost držav članic pri zaposlitvenih in socialnih ciljih ter da je treba okrepiti prevzemanje odgovornosti za izvedbo reform. Strinja se s pozivom Komisije, da je treba socialne partnerje bolj vključiti v pripravo nacionalnih programov reform in jih prek predstavništev Komisije vključiti tudi v proces evropskega semestra na nacionalni ravni. Nacionalni odbori, ustanovljeni ob popolni vključitvi vseh zainteresiranih strani, bi lahko postali uporabno zrcalo gospodarskega in socialnega učinka sedanjih in prihodnjih ukrepov politike.

3.3

Za države članice, ki že izvajajo enotno monetarno politiko (skupna valuta, ena obrestna mera), za katero je malo verjetno, da bo srednjeročno, če sploh, postala popolna gospodarska, socialna in fiskalna unija, odpravljanje neravnovesij s prilagoditvijo nominalnih deviznih tečajev ne pride več v poštev. Doslej so bila prizadevanja za izboljšanje konkurenčnosti v euroobmočju v glavnem omejena na ozko določen cilj, in sicer izboljšanje izvoznih rezultatov in plačilnih bilanc, pogosto z zniževanjem stroškov, kar pa je lahko samouničevalno. Sedanja politika ne zna odpraviti neravnovesij in negativnih posledic krize. Ravno nasprotno, v nekaterih primerih so jih ukrepi še okrepili (1), ker so preveč osredotočeni na plat varčevalne politike, ki je povezana s ponudbo, kar je oslabilo povpraševanje ter še povečalo brezposelnost, javni primanjkljaj in socialne neenakosti. Ker bo pojav neravnovesij morda vodil v kruto resničnost, če ravnovesja ne bodo pravočasno obravnavana, so potrebni novi politični instrumenti, ki bodo preprečili, da bi celotno breme prilagajanja nosile samo plače in trgi dela.

3.4

Čeprav se Komisija v priporočilih zavzema za „široko pojmovanje konkurenčnosti“, EESO opozarja, da je Komisija že leta 2002 objavila veliko širšo opredelitev tega termina, in sicer „sposobnost gospodarstva, da prebivalstvu trajno zagotovi visok in vedno višji življenjski standard ter visoko raven zaposlenosti“ (2). V projektu WWWforEurope (3), ki ga je financirala Evropska komisija, je bila ta opredelitev poglobljena z vključitvijo ciljev onkraj BDP, kot sta socialna vključenost in trajnostno okolje v okviru strategije Evropa 2020 (4). V okviru projekta WWWforEurope je konkurenčnost opredeljena kot sposobnost države (regije, občine), da za svoje prebivalce dosega cilje onkraj BDP (5). Konkurenčnost se meri na podlagi treh stebrov: dohodkovnega stebra (ki obsega razpoložljivi dohodek gospodinjstev in porabo potrošnikov), socialnega stebra (socialno-ekonomski učinek sistema, kot so tveganje revščine, neenakosti in brezposelnosti mladih) in okoljskega stebra (ki meri produktivnost virov, intenzivnost emisij toplogrednih plinov, energetsko intenzivnost in delež obnovljivih virov v proizvodnji električne energije). Treba je upoštevati tudi digitalno agendo. To pa ne pomeni, da lahko ignoriramo neravnovesja (kot je tekoči račun plačilne bilance), kar so nas naučile izkušnje iz obdobja po finančni krizi.

3.5

Da bomo lahko prepričani, da je celovita opredelitev konkurenčnosti („konkurenčnost 2.0“) razumljena, EESO priporoča, da se prihodnje razprave ne nanašajo na odbore za konkurenčnost, temveč na odbore za konkurenčnost, socialno kohezijo in trajnostnost.

4.1

Na mednarodni ravni je veliko institucij in postopkov (vključno z MDS, OECD in Evropsko komisijo), ki spremljajo konkurenčnost in objavljajo ustrezna priporočila za politiko. Tudi na nacionalni ravni je precej organov, na primer neodvisni inštituti za gospodarske raziskave, statistični uradi in ekonomsko-socialni sveti, ki obravnavajo takšna vprašanja. Komisija ugotavlja, da lahko pri ustanavljanju odborov za konkurenčnost izhajamo iz obstoječih institucij in dela, saj nekatere države že imajo prav takšne organe, v drugih državah pa bi se lahko uporabili obstoječi organi. Vendar je pomembno, da so ti odbori neodvisni in da njihova svetovalna vloga odraža strokovno presojo, pripravljeno v splošnem interesu.

4.2

EESO ugotavlja, da Komisija priporoča pripravo poročila o napredku glede izvajanja in o primernosti priporočila za ustanovitev nacionalnih odborov za konkurenčnost, sestavljenega na podlagi ustreznih informacij iz držav članic, v 12 mesecih po njegovem sprejetju. Pred ustanovitvijo odborov bi bilo treba v okviru pregleda oceniti dejavnosti in uspešnost obstoječih in potencialnih prihodnjih organov. Takšen temeljit pregled, ki vključuje strokovno znanje socialnih partnerjev, bi pomagal pri sprejemanju odločitev, ker bi omogočal ocenjevanje dodane vrednosti teh odborov, analiziranje stroškov in koristi ter presojo o tem, ali so potrebni dodatni organi.

4.3

Komisija upravičeno vedno znova opozarja, da je treba izboljšati preglednost in demokratično legitimnost politike, tako da se v celoti vključijo Evropski parlament, nacionalni parlamenti in tudi ustrezne zainteresirane strani civilne družbe, še posebej socialni partnerji. EESO zato poziva, da je treba demokratično odgovorne organe ustrezno vključiti v vprašanja glede imenovanja in potrjevanja članov odbora, glede pristojnosti, priprave delovnih programov, predložitve poročil in ocen itd., ki jih je treba razjasniti, če bodo odbori ustanovljeni.

4.4

Preden lahko podpremo ustanovitev odborov za konkurenčnost, mora Komisija navesti merila za njihovo neodvisnost in za zastopanost uravnoteženega nepristranskega strokovnega znanja, ki bo odražala raznolikost mnenj, tudi mnenj socialnih partnerjev, da se ovržejo obstoječi dvomi o obstoju neodvisnega in nevtralnega strokovnega znanja. Treba je pojasniti tudi vprašanje odgovornosti za nepravilne analize ali napovedi v odborih.

4.5

EESO glede na svetovalno vlogo odborov prosi Komisijo, naj nedvoumno opiše nezavezujočo naravo priporočil, ki jih dajo odbori za konkurenčnost. Vprašanje nezavezanosti se poraja zlasti v zvezi z zaščito neodvisnosti strank, ki se pogajajo o plačah. Komisija v priporočilih navaja, da pravica do pogajanja in sklepanja kolektivnih pogodb ne sme biti okrnjena, toda to zagotovilo, ki se nanaša le na pravico, določeno s Pogodbo (6), je prešibko. Vsak poskus neposrednega vplivanja na določanje plač je popolnoma zunaj pristojnosti odborov za konkurenčnost.

4.6

EESO opozarja na širši razmislek o konkurenčnosti, ki presega stroškovno konkurenčnost. Pri razmisleku o preprečevanju neravnovesij je treba upoštevati dvojnost plač (stroškovni dejavnik za podjetja in dejavnik, ki določa domače povpraševanje; glej točko 5.5). Poleg tega je za ustrezno obravnavo neravnovesij potreben simetrični pristop k presežkom in primanjkljajem (7).

5.1

EESO je prepričan, da je treba poglobiti EMU. Ker je Odbor v prej navedeni oceni predloga Komisije odkril veliko odprtih vprašanj, ki jih je treba podrobneje analizirati in pojasniti, v nadaljevanju navaja lastne tozadevne predloge, ki jih je podal doslej. V zadnjih letih je EESO sprejel vrsto mnenj o poglabljanju EMU (8), najnovejše pa je mnenje ECO/380 Metoda Skupnosti za demokratično in socialno ekonomsko in monetarno unijo iz leta 2015 (9).

5.2

EESO v mnenju ECO/380 navaja predloge za prihodnje pobude EMU, ki jih je dala Komisija. EESO je prepričan, da bodo takšni ukrepi pomagali odpraviti razlike v načinu delovanja trgov dela, določanju plač in socialnih sistemih, torej sistemih, ki so potrebni za stabilizacijo EMU in njeno poglobitev z demokratičnega in socialnega vidika. Pristop EESO temelji na prepričanju, da je mogoče v splošnem kontekstu monetarne, proračunske in plačne politike razviti zaupanje in doseči večjo usklajenost, ne da bi spodkopali neodvisnost kolektivnih pogajanj.

5.3

Za to bodo potrebni ukrepi za promocijo makroekonomskega dialoga in njegovo vzpostavitev v euroobmočju (MED-EURO). MED je bil vzpostavljen leta 1999, da bi se dosegla trajnostna makroekonomska mešanica politik, usmerjena v rast in stabilnost, torej nemotena interakcija med gibanjem plač ter monetarno in fiskalno politiko. Forum za usklajevanje treh velikih akterjev v makroekonomski politiki bi lahko, z neposrednim vključevanjem socialnih partnerjev, odločilno prispeval k zagotavljanju potrebne usklajenosti, spoštovanju skupnega cilja, tj. stabilnost EMU, ter demokratičnemu in socialnemu razvoju EMU. Njegove ugotovitve in sklepi bi se morali upoštevati tako v letnem pregledu rasti kot v priporočilih za posamezne države.

5.4

Odbor ponovno poudarja, kako pomembno je promovirati vlogo socialnih partnerjev in njihovo vključevanje v oblikovanje politik. Nekakšen makroekonomski dialog bi bil koristen tudi na nacionalni ravni. Rast konkurenčnosti in produktivnosti je močna, zlasti v državah, ki imajo dober socialni dialog in odnose z delodajalci ter zagotavljajo visoko raven socialne zaščite in socialne kohezije.

5.5

Sistem določanja plač je treba pustiti v rokah partnerjev v kolektivnih pogajanjih, vanje pa ne sme biti posegov od zunaj. Njihova neodvisnost mora biti v celoti spoštovana in zajamčena. Ti partnerji namreč najbolje poznajo dejansko stanje v zvezi z določanjem plač in trgi dela. Upoštevajo dejstvo, da spremembe plač vplivajo tako na stroške kot na povpraševanje. Dobro se zavedajo, da prilagajanje zviševanja plač srednjeročni nacionalni rasti produktivnosti in ciljni stopnji inflacije ECB ne vpliva na cene, konkurenčnost, domače povpraševanje in porazdelitev prihodka (10). Potreba po krepitvi makroekonomskega dialoga je še toliko večja, ker se stopnja ozaveščenosti razlikuje med državami članicami in včasih v praksi sploh ni izražena, kar ustvarja neravnovesja.

5.6

Nacionalni parlamenti in Evropski parlament morajo biti aktivneje vključeni v upravljanje euroobmočja. EESO se zavzema za velik odbor EP, ki bi ga sestavljali vsi poslanci iz držav euroobmočja in držav, ki želijo pristopiti k njemu. Poslanci držav euroobmočja bi se morali bolj usklajevati glede vprašanj EMU (COSAC+).

5.7

EESO opozarja, da je treba cilje gospodarske politike bolje uskladiti s socialnopolitičnimi cilji EU, določenimi v členu 4(2) PDEU, ter odpraviti morebitna nasprotja med gospodarskimi in socialnimi cilji. Za vse ukrepe v okviru evropskega semestra bi bilo treba v skladu s horizontalno socialno klavzulo opraviti oceno socialnega učinka (11).

5.8

EESO poleg tega meni, da sta ključna kratkoročno upravljanje povpraševanja in učinkovit program naložb, da se ustvari prihodek na podlagi rasti, socialne kohezije in solidarnosti. Za to pa je potrebna rasti in zaposlovanju prijazna proračunska politika. Potrebna je učinkovita davčna usklajenost, da se državam zagotovi ustrezna osnova prihodkov. Treba je tudi ukrepati proti davčnim goljufijam, davčnim oazam in agresivnemu davčnemu načrtovanju.

5.9

Odbor tudi v zvezi z izdatki zaznava možnosti za rasti prijaznejše ukrepe. Javne naložbe so ključno orodje za gospodarsko okrevanje. Naložbe v pionirska področja in socialno področje (raziskave, izobraževanje, otroško varstvo, socialne storitve, socialna stanovanja itd.) ne spodbujajo rasti in nastanka delovnih mest le na kratki rok, temveč zvišujejo potencialne rezultate na dolgi rok. Naložbe in rast, še posebej v državah, ki jih je prizadela kriza, so ključne za dohitevanje in s tem odpravljanje neravnovesij.

5.10

EESO pozdravlja predlog Komisije, da prispevki držav članic v Evropski sklad za strateške naložbe ne bodo vključeni v izračune proračunskega primanjkljaja. Ker gre za izdatke, ki krepijo potencial rasti in katerih prihodki bodo koristili tudi prihodnjim generacijam, bi bilo treba tudi njihovo financiranje porazdeliti po več generacijah. Na podlagi iste logike Odbor torej ponovno sprašuje (12), zakaj v prihodnost usmerjene naložbe ne bi mogle biti obravnavane na enak način z uporabo splošnega proračuna v obliki zlatega pravila za naložbe.