9.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 289/27

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

—

ob upoštevanju 13. konference pogodbenic UNFCCC (COP 13) in tretjega zasedanja konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP3), ki sta potekali leta 2007 na Baliju, in akcijskega načrta z Balija (Sklep 1/COP 13),

—

ob upoštevanju 15. konference pogodbenic UNFCCC (COP 15) in pete konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP5), ki sta potekali od 7. do 18. decembra 2009 v Københavnu na Danskem, ter københavnskega dogovora,

—

ob upoštevanju 16. konference pogodbenic (COP 16) v okviru UNFCCC in šeste konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP6), ki sta potekali od 29. novembra do 10. decembra 2010 v Cancunu v Mehiki, ter sporazumov iz Cancuna,

—

ob upoštevanju 17. konference pogodbenic UNFCCC (COP 17) in sedme konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP7), ki sta potekali od 28. novembra do 9. decembra 2011 v Durbanu v Južni Afriki, in zlasti sklepov, ki vključujejo durbansko platformo za okrepljeno ukrepanje,

—

ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in osme konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja svežnja o podnebnih spremembah iz Dohe,

—

ob upoštevanju 19. konference pogodbenic UNFCCC (COP 19) in devete konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP9), ki sta potekali od 11. do 23. novembra 2013 v Varšavi na Poljskem, ter oblikovanja varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo,

—

ob upoštevanju 20. konference pogodbenic UNFCCC (COP 20) in desete konference pogodbenic, na kateri so se sestale pogodbenice Kjotskega protokola (CMP10), ki bosta potekali od 1. do 12. decembra 2014 v Limi v Peruju,

—

ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. marca 2013„Okvir podnebne in energetske politike do leta 2030“ (COM(2013)0169),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (1),

—

ob upoštevanju resolucij z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15) (2), z dne 10. februarja 2010 o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15) (3), z dne 25. novembra 2010 o konferenci o podnebnih spremembah v Cancúnu (COP 16) (4), z dne 16. novembra 2011 o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17) (5), z dne 22. novembra 2012 o konferenci o podnebnih spremembah v Dohi v Katarju (COP 18) (6) in z dne 23. oktobra 2013 o konferenci o podnebnih spremembah v Varšavi na Poljskem (COP 19) (7),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 4. februarja 2009 z naslovom „2050: prihodnost se začenja danes – priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah“ (8), z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (9) in z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 (10),

—

ob upoštevanju posvetovalnega sporočila Komisije z dne 26. marca 2013 o Mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah iz leta 2015: oblikovanje mednarodne podnebne politike po letu 2020 (SWD(2013)0097),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. marca 2012 o nadaljnjem ukrepanju po konferenci pogodbenic COP 17/CMP 7, sklepov Sveta z dne 15. maja 2012 o podnebnem financiranju in hitrem začetku financiranja, sklepov Sveta z dne 18. julija 2011 in 24. junija 2013 o diplomaciji EU za podnebje, sklepov Sveta z dne 15. oktobra 2013 o zavezah EU in držav članic glede povečanja sredstev za podnebno financiranje,

—

ob upoštevanju strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz aprila 2013 in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije;

—

ob upoštevanju zbirnega poročila programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2012 „Poročilo o emisijski vrzeli 2012“,

—

ob upoštevanju poročil Svetovne banke „Znižajmo temperaturo: zakaj ne smemo dovoliti, da bi svet postal za štiri stopinje toplejši“, „Znižajmo temperaturo: skrajni podnebni pojavi, regionalni vplivi in primer za odpornost“ ter „Pametni razvoj podnebja: seštevanje prednosti ukrepanja na področju podnebnih sprememb“,

—

ob upoštevanju poročila Globalnega odbora za gospodarstvo in podnebje z naslovom „Boljša rast, boljše podnebje: poročilo o novem podnebnem gospodarstvu“,

—

ob upoštevanju treh poročil delovne skupine Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) o petem ocenjevalnem poročilu in njenega zbirnega poročila,

—

ob upoštevanju vabila generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna voditeljem držav na vrhunsko srečanje ZN o podnebnih spremembah septembra 2014, da bi sprejeli jasne zaveze za nadaljnje ukrepe na področju podnebnih sprememb,

—

ob upoštevanju biltena Svetovne meteorološke organizacije o toplogrednih plinih (Greenhouse Gas Bulletin) št. 10 z dne 9. septembra 2014 in izida srečanja, namenjenega socialnim vsebinam, pred konferenco pogodbenic (PreCOP) v Venezueli od 4. do 7. novembra 2014,

—

ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker podnebne spremembe resno in morda nepopravljivo ogrožajo človeške družbe, biotsko raznovrstnost in planet, zaradi česar jih morajo vse pogodbenice obravnavati na mednarodni ravni;

B.

ker so podnebne spremembe izjemna grožnja za biosfero, dostopnost in preskrbo s hrano in vodo, zlasti za revne na večini celin, ter za zdravje, preživetje in gospodarski razvoj po svetu; ker lahko dogodki, povezani s podnebnimi spremembami, destabilizirajo skupnosti in družbe, povzročijo problematične migracijske tokove ter netijo napetosti in spore;

C.

ker so podnebne spremembe v zadnjih desetletjih vplivale na naravne in človeške sisteme na vseh celinah in v oceanih; ker se v številnih regijah zaradi sprememb v porazdelitvi padavin in taljenja snega oziroma ledu spreminjajo hidrološki sistemi, to pa vpliva na količino in kakovost vodnih virov; ker se zaradi podnebnih sprememb ledeniki skoraj po vsem svetu še naprej krčijo, kar vpliva na odtekanje vode s celin in spodnje tokove vodnih virov;

D.

ker so posledice podnebnih sprememb vidne tudi na flori in favni planeta; ker so se zaradi potekajočih podnebnih sprememb pri številnih kopenskih, sladkovodnih in morskih živalskih vrstah spremenile geografska razširjenost, sezonske dejavnosti, selitveni vzorci, številčnost in medsebojno vplivanje vrst;

E.

ker je na podlagi znanstvenih dognanj, ki jih je predložila delovna skupina v poročilih o petem ocenjevalnem poročilu iz leta 2014 Medvladnega foruma za podnebne spremembe, segrevanje podnebnega sistema neizpodbitno; podnebne spremembe potekajo, človekove dejavnosti pa so od srede 20. stoletja glavni vzrok opaženega segrevanja; obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb so že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v oceanih; stalne emisije toplogrednih plinov bodo povzročile dodatno segrevanje in spremembe tal, ozračja in oceanov na vseh območjih sveta; posledice podnebnih sprememb bodo prizadele vse države, ne glede na njihovo bogastvo; v obdobju od leta 2000 do 2010 je bilo v zgodovini človeštva največ emisij toplogrednih plinov; če na globalni ravni ne bomo sprejeli blažilnih ukrepov za njihovo zmanjšanje, bi se lahko povprečna svetovna temperatura do konca stoletja zvišala tudi za 5 oC; ker je v ugotovitvah Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) zapisano, da so nekatera tveganja zaradi podnebnih sprememb precejšnja in se ob dvigu temperature za 1 o do 2 oC nesorazmerno povečajo;

F.

ker po ugotovitvah 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah svetovni ogljični proračun, ki je na voljo po letu 2011 v primeru, da se zvišanje povprečne svetovne temperature zaustavi pod 2 oC, znaša 1 010 gigaton CO2, medtem ko znaša sedanja raven letnih svetovnih emisij približno 36 gigaton CO2 in bi tako v 28 letih izčrpali ogljični proračun, skladen z dvigom svetovne temperature za največ 2 oC, če emisije ostanejo na sedanji ravni;

G.

ker je mednarodno sprejeti cilj, da se globalno segrevanje omeji na 2 oC, še naprej izredno pomemben; ker je v petem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) jasno navedeno, da si moramo do leta 2050 „agresivno“ prizadevati za blažitev, če bi se radi izognili dvigu globalnih temperatur za več kot 2 oC; ker je Parlament pozval, naj bo cilj sporazuma, ki naj bi bil sprejet leta 2015 (v nadaljevanju: sporazum 2015), postopna odprava globalnih emisij ogljika do leta 2050; ker morajo emisije toplogrednih plinov zato čimprej doseči vrh in zatem stabilno padati; ker takega vrha ni na vidiku in ker se je koncentracija toplogrednih plinov v ozračju leta 2013 povečala hitreje kot v vsakem drugem letu od leta 1984;

H.

ker je EU leta 2012 zmanjšala svoje emisije za 19 % glede na leto 1990 v sklopu Kjotskega protokola, obenem pa je za več kot 45 % zvišala svoj BDP; zato je med letoma 1990 in 2012 skoraj prepolovila svojo povprečno intenzivnost emisij in za 25 % zmanjšala količino emisij na prebivalca na 9 ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (vključno z vsemi plini in vsemi emisijskimi viri, razen ponorov); ker bi bilo treba to upoštevati tako v razpravah o ambicijah za obdobje do leta 2020 kot pri pripravi ambicioznih ciljev do leta 2030;

I.

ker številne države iz različnih razlogov, ki vključujejo varstvo podnebja, pomanjkanje virov in učinkovitost njihove rabe, zanesljivost preskrbe z energijo, inovacije in konkurenčnost, sprejemajo ukrepe za prehod na bolj zeleno gospodarstvo v industriji in energetskem sektorju; ker so kljub temu po podatkih Mednarodne agencije za energijo globalne emisije CO2 leta 2012 zrasle na novo rekordno vrednost, po podatkih Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) pa povprečna temperatura površja in morska gladina še naprej naraščata;

J.

ker se bo po napovedih poročila o energetski prihodnosti 2014 (International Energy Outlook 2014) svetovno povpraševanje po energiji v obdobju 2010–2040 (11) povečalo za 56 %, zadovoljitev tega povpraševanja pa bi imela za posledico velik porast emisij CO2; ker se bosta večje povpraševanje in dvig emisij večinoma pojavljala v gospodarstvih v vzponu; ker so po podatkih Mednarodnega denarnega sklada svetovne subvencije za fosilna goriva znašale 1,9 milijard USD, pri čemer je bilo največ subvencij izplačanih v ZDA, na Kitajskem in v Rusiji, in sicer približno polovica (12);

K.

ker so skupne emisije antropogenih emisij toplogrednih plinov od leta 1970 do 2010 še naprej naraščale, večja absolutna dekadna povečanja pa so bila dosežena na koncu tega obdobja; ker so emisije CO2 zaradi zgorevanja fosilnih goriv in industrijskih procesov v obdobju 1970–2010 prispevale približno 78 % od skupnega povečanja emisij toplogrednih plinov, v obdobju 2000–2010 pa podoben odstotek;

L.

ker sta dve največji onesnaževalki s toplogrednimi plini, Kitajska in ZDA, pred kratkim okrepili svojo podnebno politiko in začeli razpravo o postopni odpravi fosilnih goriv; ker se je EU zavezala k časovnemu načrtu, ki bi do leta 2050 vodil do vsaj 80 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;

M.

ker okvirna konvencija UNFCCC še ni priznala ključne vloge reforme subvencij za fosilna goriva, kljub pomembnim koristim za podnebje, ki bi jih odprava teh subvencij prinesla na področju zmanjševanja globalnih stroškov za stabilizacijo koncentracije toplogrednih plinov in odmik gospodarstev od dejavnosti z visokimi emisijami ogljika; ker bi to lahko prineslo tudi znatne koristi za okolje in zdravje, na primer zmanjšanje onesnaženosti zraka, prometne gneče, nesreč in poškodb cestišč, omogočilo pa bi nadaljnje spodbude za naložbe v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije ter za trajnostno upravljanje virov;

N.

ker bi po podatkih Svetovne banke (13) boj proti podnebnim spremembam vodil v dodatno povečanje rasti svetovnega BDP za do 2,6 milijard USD (1,9 milijard EUR) letno do leta 2030; ker bi bila uporaba s podnebjem povezanih inovacij v energetskem sektorju in industriji, zlasti na področju energetske učinkovitosti, prednost za Evropo kot vodilno silo na rastočem globalnem trgu blaga in storitev, povezanih z energijo, saj bi ustvarila delovna mesta, spodbudila gospodarsko rast, povečala energetsko neodvisnost ter zagotovila dostopne cene energije za vse, obenem pa bi ublažila podnebne spremembe ter pomenila napredek v smeri trajnostnega gospodarstva;

O.

ker ponovna uporaba in recikliranje prispevata tako k zmanjšanju toplogrednih plinov kot h konkurenčnemu krožnemu gospodarstvu;

P.

ker je cilje podnebne politike mogoče doseči le z obrnitvijo splošnega razvojnega toka v smeri ekološke zdržnosti tako v razvitih državah kot v državah v razvoju;

Q.

ker mora biti podpora državam v razvoju, da bi bila njihova prizadevanja za prilagoditev podnebnim spremembam in njihovo blažitev uspešna, del globalnih prizadevanj;

R.

ker je izziv podnebnega financiranja neločljivo povezan s širšimi izzivi financiranja trajnostnega globalnega razvoja;

S.

ker je treba v boju proti podnebnim spremembam nujno doseči pomembne rezultate, to pa zaradi uresničevanja številnih ciljev na področju okolja, razvoja, humanitarne pomoči in zmanjševanja tveganja nesreč, gospodarske, zunanje in varnostne politike ter politike človekovih pravic, pa tudi zaradi dolgoročnih izgledov na obvladljive migracijske tokove proti EU;

T.

ker je razvojna agenda za obdobje po letu 2015 usmerjena v zdržnost, da bi laže reševali globalna vprašanja, kot so revščina, neenakost, zdravje ter zanesljiva preskrba s hrano in vodo;

U.

ker naj bi se zaradi podnebnih sprememb v 21. stoletju povečalo razseljevanje; ker se tveganje razseljevanja poveča, kadar je prebivalstvo prikrajšano za zemljišča, osnovno prehrano in stanovanje; ker lahko pričakujemo, da bo učinkovanje podnebnih sprememb na kritično infrastrukturo in teritorialno celovitost številnih držav vplivalo na politike nacionalne varnosti in teritorialno celovitost malih otoških držav in držav z obsežnimi pomorskimi obalami; ker razseljevanje zaradi podnebnih sprememb lahko posredno poveča tveganje nasilnih sporov v obliki državljanskih vojn in nasilja med skupinami;

V.

ker naj bi po napovedih učinki podnebnih sprememb upočasnili gospodarsko rast v celem 21. stoletju, zaradi česar bo zmanjševanje revščine teže, zanesljivost preskrbe s hrano še bolj načeta, obstoječe pasti revščine bodo obstajale dlje in nastajale bodo nove; ker naj bi učinki podnebnih sprememb v večini držav v razvoju še povečali revščino, v državah pa, kjer se povečuje neenakost, ustvarili nova revna območja, in to ne glede na to, ali gre za razvite države ali države v razvoju;

W.

ker se mora svet nujno spoprijeti z velikim in zahtevnim izzivom podnebnih sprememb, in sicer z bistvenim povečanjem prizadevanj na področju blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, kar med drugim obsega:

1.

priznava izjemni obseg in resnost groženj podnebnih sprememb ter izraža globoko zaskrbljenost nad še vedno šibkim mednarodnim odzivom na ta izziv; je zelo zaskrbljen, ker je svet glede omejevanja globalnega segrevanja pod 2 oC popolnoma skrenil s poti, in poziva vlade, naj brez odlašanja sprejmejo konkretne ukrepe v boju proti podnebnim spremembam in v smeri doseganja globalnega sporazuma v Parizu leta 2015 o uresničitvi tega cilja;

2.

ugotavlja, da je v skladu z ugotovitvami iz 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah svetovni ogljični proračun po letu 2011, ob ohranitvi možnosti zadržanja globalne povprečne temperature pod 2 oC, 1 010 gigaton2; poudarja, da morajo prispevati vse države, odlašanje z ukrepanjem pa bo povečalo stroške in zmanjšalo možnosti;

3.

je zaskrbljen zaradi najnovejših znanstvenih ugotovitev centra Tyndall za raziskave podnebnih sprememb, da bodo emisije CO2 leta 2014 dosegle rekordnih 40 milijard ton (letno) in da skupne prihodnje emisije CO2 ne bodo smele preseči 1 200 milijard ton, če želimo ohraniti 66 % možnosti, da povprečno globalno segrevanje ne bi preseglo 2 oC;

4.

poudarja, da je treba s sporazumom 2015 uresničiti cilj zmanjšanja globalnih emisije na raven, ki bo združljiva z ogljičnim proračunom, skladnim z omejitvijo zvišanja globalne povprečne temperature pod 2 oC, hkrati pa si je treba postaviti cilj postopne odprave globalnih emisij ogljika do leta 2050;

5.

opozarja, da bo v okviru konference pogodbenic UNFCCC preučena možnost okrepitve dolgoročnega cilja o zvišanju temperature do 1, oC;

6.

poudarja ugotovitve poročila o novem podnebnem gospodarstvu z naslovom Boljša rast, boljše podnebje (New Climate Economy report: Better Growth, Better Climate), da imajo države ne glede na njihove ravni prihodka priložnost, da ustvarijo trajno gospodarsko rast, obenem pa zmanjšajo velikanska tveganja, ki jih prinašajo podnebne spremembe;

7.

pričakuje, da bo nova Komisija imela proaktivno vlogo pri reševanju globalne podnebne krize, vključno glede dodatnega podnebnega financiranja; jo poziva, naj jasno navede, da je podnebni izziv ena od njenih najpomembnejših strateških prednostnih nalog, pri čemer naj se organizira tako, da se bo to odražalo na vseh ravneh in v vseh sektorjih notranje in zunanje politike ter ukrepov, med drugim z vlaganjem v trajnostno kmetijstvo, v skladu s poročilom posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane, ter v trajnostni promet;

8.

poudarja, da politike glede globalnih podnebnih sprememb temeljijo na konferenci ZN o okolju in razvoju (UNCED) iz leta 1992 in da so sestavni del globalnih prizadevanj za spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem svetu; poudarja, da je treba na podnebne politike gledati v tem širšem kontekstu ter jih povezati z nadaljnjim ukrepanjem po konferenci v Riu, razvojnimi cilji tisočletja in agendo za obdobje po letu 2015;

9.

opozarja na povzetek generalnega sekretarja Združenih narodov o vrhunskem srečanju Združenih narodov o podnebju, v katerem je poudarjeno, da so se številni voditelji iz vseh regij in vseh stopenj gospodarskega razvoja zavzeli, da bi emisije toplogrednih plinov dosegle vrhunec pred letom 2020, se nato občutno zmanjšale, v drugi polovici stoletja pa bi nastopila podnebna nevtralnost;

10.

pričakuje, da bodo imele EU in njene države članice na 20. konferenci pogodbenic (COP 20) pomembno konstruktivno vlogo, da bi vzpostavili pogoje, potrebne za uspešen in zavezujoč globalni sporazum v Parizu leta 2015; poudarja, da imajo vlade po svetu skupno odgovornost, tudi do prihodnjih generacij, da sprejmejo ustrezne podnebne ukrepe;

11.

opozarja, da so se v Varšavi vse pogodbenice strinjale s sklepom konference pogodbenic UNFCCC št. 1/CP.19, v katerem so vse pogodbenice pozvane, naj začnejo ali okrepijo državne priprave za načrtovane nacionalne prispevke, ter naj o njih poročajo dovolj zgodaj pred konferenco COP 21 (za pogodbenice, ki so to pripravljene storiti, do konca prvega četrtletja 2015), in sicer tako, da bo jasno, pregledno in razumljivo, kakšni so ti prispevki, ter da jih bo mogoče količinsko opredeliti; poziva pogodbenice, naj zagotovijo, da bodo njihovi načrtovani nacionalni prispevki v skladu z omejenim ogljičnim proračunom za 2 oC in da bo vrhunec globalnih emisij dosežen čimprej;

12.

poziva udeležence konference v Limi, naj se vnaprej dogovorijo o zahtevah glede informacij, da bodo načrtovani nacionalni prispevki pregledni, količinsko opredeljivi in primerljivi ter diferencirani glede na vrsto prispevka; jih nadalje poziva, naj se pred Konferenco pogodbenic v Parizu dogovorijo o obdobju ocenjevanja, da bi razmislili, ali je vseh predstavljenih načrtovanih nacionalnih prispevki dovolj, da bi dosegli cilj zajezitve povišanja temperature za manj kot 2 oC, ter ali so posamično pravični;

13.

poudarja, da morajo države, ki so se že zavezale k cilju zmanjševanja emisij za celotno gospodarstvo, še naprej občutno zmanjševati emisije, in da morajo druge, zlasti večje povzročiteljice emisij in tiste, ki imajo največjo odgovornost in zmogljivost, prav tako sprejeti cilje za celotno gospodarstvo za omejitev emisij in zmanjšanje intenzivnosti toplogrednih plinov;

14.

poziva k splošni oživitvi podnebne politike EU in k hitremu sprejetju sporazuma o ambicioznih, zavezujočih ciljih za zmanjšanje emisij, energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije, z izjemo družbeno in okoljsko škodljivih biogoriv, kar bi pomagalo ustvariti zagon v mednarodnih razpravah o podnebju in je v skladu z zavezo EU, da bo do leta 2050 svoje emisije toplogrednih plinov zmanjšala za 80 %–95 % glede na leto 1990;

15.

ponavlja, da bo ambiciozen podnebni in energetski okvir do leta 2030 EU omogočil, da ohrani svoj vodilni položaj na tem področju, mednarodne partnerje pa morebiti spodbudil k ustreznem povečanju ambicij;

16.

poudarja, da je Evropski parlament pozval Komisijo in države članice, naj določijo zavezujoč cilj za EU, da bo treba do leta 2030 zmanjšati domače emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 % glede na ravni iz leta 1990, zavezujoč cilj 40 % za energetsko učinkovitost, skladno z raziskavami potenciala za stroškovno učinkovit prihranek energije, ter zavezujoč cilj, da bo treba do leta 2030 vsaj 30 % skupne porabljene energije proizvesti iz obnovljivih virov; poziva države članice, naj pri svojih razpravah upoštevajo te cilje;

17.

poudarja, da mora biti sporazum 2015, ambiciozen že od začetka, ko bo sprejet v Parizu, da bo svet ohranil možnost izpolnitve cilja „manj kot 2 oC“, ter poziva EU, naj v ta namen sodeluje z mednarodnimi partnerji;

18.

meni, da bi morali na konferenci v Limi na podlagi napredka, doseženega v letu 2014 v sklopu durbanske platforme, oblikovati glavne dele sporazuma 2015; poudarja, da bodo blažitev, prilagajanje, podnebno financiranje in načini izvajanja bistveni deli tega sporazuma;

19.

poziva EU, naj vključi vse deležnike v oblikovanje ambicioznega in poštenega sporazuma 2015, ki bo skladen z najnovejšimi znanstvenimi dognanji in spreminjajočimi se okoliščinami ter se bo nanje odzival, tako da bo ustrezal svojemu namenu in bo trajnosten še dolgo časa po letu 2020; zato poudarja, da je potreben mehanizem, ki bo omogočal redno pregledovanje zavez za blažitev, kar bo pogodbenicam omogočilo, da bodo lahko določile ambicioznejše zaveze v smislu cilja „manj kot 2 oC“, ne da bi bilo treba posegati v sporazum;

20.

poudarja, da je v sklopu sporazuma nujen učinkovit režim skladnosti, ki bo veljal za vse pogodbenice; poudarja, da je treba v tem sporazumu spodbujati preglednost in odgovornost, in sicer s skupnim režimom, ki temelji na pravilih, vključno z računovodskimi pravili in ureditvami glede spremljanja, poročanja in preverjanja; poudarja, da morajo biti ta pravila diferencirana glede na vrsto zaveze, ki jo izbere pogodbenica, ter temeljiti na izkušnjah, pridobljenih pri konvenciji in Kjotskem protokolu;

21.

meni, da bi morala delitev bremen temeljiti na načelu enakosti in se osredotočiti zlasti na sedanje in nakopičene pretekle emisije toplogrednih plinov ter na zmogljivosti, ki se ocenijo na primer na podlagi podatkov o BDP, indeksov človekovega razvoja in revščine ter podatkov o tem, s kakšnimi težavami je povezano zmanjšanje ali omejevanje emisij; se zaveda pomena, ki ga ima napredek na področju financiranja podnebnih ukrepov za celoten napredek pri sprejemanju novega podnebnega sporazuma;

22.

zlasti poudarja, da je treba nujno doseči napredek glede odprave ogromne vrzeli med znanstvenimi dognanji in obstoječimi zavezami pogodbenic za obdobje do leta 2020; poziva pogodbenice, ki še niso sprejele zavez, naj to storijo; poudarja, da pri manjšanju te ogromne vrzeli pomembno vlogo ukrepi drugih politik, vključno z energetsko učinkovitostjo, velikimi prihranki energije, uporabo obnovljivih virov energije, učinkovito rabo virov, postopno odpravo uporabe fluoriranih ogljikovodikov, postopno odpravo subvencij za fosilna goriva ter krepitvijo vloge močno razširjenega določanja cen ogljika;

23.

poziva vse pogodbenice, mednarodne organizacije, regionalne in lokalne akterje ter nevladne organizacije, naj nujno pripravijo, razširijo in izvajajo domače politike in pobude za mednarodno sodelovanje, da bi premostile ogromno vrzel, zlasti na podlagi pobud, predstavljenih na vrhunskem srečanju ZN o podnebju (kot je koalicija za podnebje in čist zrak), ter političnih dialogov na strokovni in politični ravni v okviru okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki iščejo zelo učinkovite priložnosti za podnebje, razvoj in rast;

24.

je seznanjen z znatnim presežkom enot za skladnost s kjotskimi zahtevami (enot dodeljene količine, enot potrjenega zmanjšanja emisij in enot zmanjšanja emisij), ki bodo nakazane na račune Unije in držav članic za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola; poziva Unijo in države članice, naj v skladu z odločitvijo 1/CMP.8, ki od pogodbenic zahteva, da do leta 2014 popravijo svoje zaveze za zmanjšanje emisij v drugem ciljnem obdobju, prekličejo ustrezno količino enot, skladno s predvidenimi dejanskimi emisijami in stroškovno učinkovitim načrtom domačih emisij v smeri podnebnega cilja EU za leto 2050;

25.

z zanimanjem pričakuje, da bodo EU in nekatere države članice ter druge pogodbenice na konferenci v Limi kot del procesa mednarodne ocene in pregleda predmet večstranske ocene napredka glede ciljev zmanjšanja emisij do leta 2020; meni, da je takšna preglednost nujna za razumevanje skupnih prizadevanj in za krepitev zaupanja med vsemi pogodbenicami;

26.

ugotavlja, da je EU na pravi poti, da bo močno presegla cilj zmanjšanja emisij za 20 %, ter ponavlja, da se je ponudila, da bo svoj cilj zmanjšanja emisij do leta 2020 povišala na 30 %, če se bodo tudi druge države z največ emisijami zavezale k primerljivim ciljem zmanjšanja emisij;

27.

pojasnjuje, da bi bilo treba drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola kljub njegovemu omejenemu obsegu obravnavati kot zelo pomemben vmesni korak, zato poziva pogodbenice, vključno z državami članicami EU, naj nemudoma ratificirajo drugo ciljno obdobje;

28.

poudarja, da lahko ponovna uporaba in recikliranje prispevata k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, saj je uporaba surovin velik vir toplogrednih plinov; ponovno poudarja pomen prehoda v krožno gospodarstvo z višjimi stopnjami recikliranja;

29.

ugotavlja, da mora EU izpolniti svojo pomembno vlogo pri zmanjšanju emisij in izvajati politike, s katerimi bo zaustavila razvoj nekonvencionalnih fosilnih goriv z velikim toplogrednim učinkom, kot je katranski pesek;

30.

ugotavlja, da številne države že delujejo zgledno in dokazujejo, da so strategije razvoja z nizkimi emisijami ogljika in gospodarska rast povezane; poudarja, da bo močan mednarodni sporazum dodatno spodbudil oblikovanje novih ambicioznih nacionalnih ukrepov;

31.

spominja na zavezo EU in držav članic, da bodo povečale sredstva za financiranje podnebnih ukrepov in tako prispevale k zavezam københavnskega dogovora, in sicer da bodo vložile kapital v Zeleni podnebni sklad in do leta 2020 vsako leto skupaj zbrale 100 milijard USD iz različnih virov, javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih ter tudi iz alternativnih virov financiranja; poziva druge države donatorice, naj izpolnijo svoje obveznosti, da bi spodbudili še obsežnejše financiranje;

32.

poziva, naj EU oblikuje časovni načrt za zagotovitev predvidljivih, novih in dodatnih sredstev v skladu z obstoječimi obveznostmi, da bi zagotovile pošten delež 100 milijard USD letno do leta 2020, in naj vzpostavi mehanizem za boljše zagotavljanje odgovornosti in spremljanja; pozdravlja nedavne zaveze k prispevku finančnih sredstev v Zeleni podnebni sklad in poziva druge države, naj prispevajo svoj delež, saj bodo razvite države v naslednjih treh letih za Zeleni podnebni sklad zagotovile 15 milijard USD;

33.

poziva države članice, naj nakažejo finančne prispevke precej pred konferencami in naj bolje usklajujejo svoje napovedi v zvezi s financiranjem podnebnih ukrepov z EU, da bi olajšale komunikacijo s tretjimi stranmi o skupnem prispevku EU in da bi kar najbolj pozitivno vplivale na pogajanja; poudarja, da so bile finančne zaveze, sprejete na vrhovnem srečanju, ki ga je organiziral Ban Ki Mun, dober znak in da so pozitivno vplivale na podobo EU pred pogajanji v Limi;

34.

opozarja, da bodo mogoče potrebna sredstva iz inovativnih virov, da bi do leta 2020 in pozneje vsako leto zagotovili 100 milijard USD; poziva države, naj preučijo možnosti za pogajanja v Limi;

35.

ponovno poziva, naj se sredstva iz tržnih instrumentov namenijo za zmanjšanje globalnih emisij iz letalskega in ladijskega prometa, da bi zagotovili mednarodna finančna sredstva za podnebje za obdobje po letu 2020 in za Zeleni podnebni sklad; meni, da bi morala EU oblikovati predloge za ustrezna in predvidljiva mednarodna finančna sredstva za podnebje, ki bodo vključeni v sporazum leta 2015;

36.

poziva države, naj del prihodkov od trgov ogljika namenijo za financiranje podnebnih ukrepov in razvojno pomoč za države v razvoju; poudarja, da se ta mehanizem sooča z velikimi težavami, saj se prihodki manjšajo zaradi nižanja svetovnih cen ogljika; v zvezi s tem meni, da so potrebni ukrepi, ki bodo zagotovili večjo učinkovitost sistema EU za trgovanje z emisijami, da se ga uskladi z načrtovanimi dejanskimi emisijami in s stroškovno učinkovitim načrtom domačih emisij v smeri podnebnega cilja Unije za leto 2050; tako bi lahko zagotovili obsežna sredstva, s katerimi bi državam v razvoju pomagali financirati ukrepe blažitve in prilagajanja;

37.

poziva EU in njene države članice, naj jasno opredelijo vlogo zasebnih financ v kontekstu dodatne spodbude financiranju, obenem pa ugotavlja, da te ne morejo nadomestiti potrebe po javnih sredstvih, predvsem pri prilagajanju; prav tako naj poudarijo potrebo po preglednem poročanju in odgovorni porabi teh sredstev ter naj zagotovijo izvajanje ustreznih socialnih in okoljskih varovalnih ukrepov;

38.

poziva večja razvita gospodarstva, naj izkoristijo obstoječo razvito infrastrukturo za spodbujanje, krepitev in razvoj trajnostne rasti ter se zavežejo, da bodo državam v razvoju pomagale zagotoviti lastne zmogljivosti za zagotavljanje bodoče gospodarske rasti v vseh delih sveta brez nadaljnje škode okolju;

39.

poudarja, da so prilagoditveni ukrepi neizogibno potrebni in morajo imeti osrednjo vlogo v novem sporazumu; poudarja, da bo takojšnje ukrepanje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov cenejše za svetovna in nacionalna gospodarstva ter da bi znižalo stroške prilagoditvenih ukrepov; poziva vse države, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za načrtovanje, prilagoditev in odziv na vpliv podnebnih sprememb, da bi zaščitile svoje ljudi, družbo, gospodarstvo in okolje ter zagotovile trajnosten razvoj, odporen na podnebje; ugotavlja, da odziv na tveganja, povezana s podnebjem, vključuje odločanje v spreminjajočem se svetu, kjer je vseskozi prisotna negotovost glede resnosti in časovnega pojava učinkov podnebnih sprememb in kjer je učinkovitost prilagajanja omejena;

40.

želi spomniti, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, najmanj odgovorne za vse večjo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju, so pa najbolj ranljive za škodljive učinke podnebnih sprememb in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje; poziva vse države, ki to lahko storijo, naj te najbolj ranljive države podprejo pri prizadevanjih za prilagoditev in odziv na učinke podnebnih sprememb, da bi zagotovili trajnostni razvoj, ki bo odporen na podnebje, in naj si prizadevajo doseči dogovore glede krepitve nacionalnih postopkov za oblikovanje načrtov prilagajanja, financiranja podnebnih ukrepov, prenosa tehnologij in izgradnje zmogljivosti;

41.

priznava, da sta bili zadnji konferenci pogodbenic osredotočeni na potrebo po obravnavanju izgub in škode, povezanih z učinki podnebnih sprememb v državah v razvoju in najmanj razvitih državah, ki so posebej občutljive na škodljive učinke sprememb podnebja; ugotavlja, da je treba v celoti uresničiti odločitve, ki so bile sprejete v Varšavi, in jih še dodatno obravnavati v Limi;

42.

poudarja, da je treba zagotoviti predvidljivost financiranja podnebnih ukrepov za države v razvoju, da bi jim pomagali pri njihovih prizadevanjih za prilagoditev podnebnim spremembah in njihovo blaženje; v zvezi s tem poudarja, da bodo morale države, ki prispevajo v Zeleni podnebni sklad, pojasniti, kateri viri financiranja bodo uporabljeni in kako bodo zbrale ta sredstva, saj bi ti podatki zagotovili predvidljivost dohodkov za države v razvoju;

43.

priznava težave pri ločevanju podnebnih in razvojnih ukrepov in sinergijo med njimi na nacionalni ravni, vendar vztraja, da je verodostojna in pregledna ocena spoštovanja dodatnosti vseeno mogoča;

44.

obžaluje, večina vlad, tudi v državah v razvoju, še vedno dejavno subvencionira proizvodnjo in porabo fosilnih goriv, kar spodkopava dejstvo, da se financiranje dejavnosti za blažitev in prilagajanje povečuje;

45.

poudarja, da morajo podnebni ukrepi temeljiti na pristopu, ki upošteva vidik enakopravnosti spolov, participativnost in pravice, ter da se je treba boriti proti posledicam podnebnih sprememb in zlasti podpreti revne in marginalizirane osebe ter skupnosti;

46.

poudarja, da je na podlagi ugotovitev IPCC uporaba zemljišč (kmetijskih, gozdnih in ostalih) med najbolj izpostavljenimi in ogroženimi segmenti naših gospodarstev, hkrati pa ima velik potencial za stroškovno učinkovito ublažitev podnebnih sprememb in povečanje odpornosti; poudarja, da morajo vse pogodbenice v nacionalne prispevke vključiti zemljiško komponento z ustreznimi skupnimi merili za spremljanje in preverjanje izmerljivega napredka k številnim med seboj povezanim ciljem ter poročanja o njem (na primer blažitev, produktivnost in odpornost); poudarja, da bi sporazum moral določati celovit okvir za obračunavanje emisij in odvzemov iz tal;

47.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju prehranske in hranilne varnosti za občutljivo prebivalstvo, ki se sooča s podnebnimi spremembami;

48.

ponovno poudarja pomen pomorskega in letalskega prometa v smislu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter potrebo po hitrem napredku in ambicijah za dosego zadovoljivih in pravočasnih rezultatov v Mednarodni pomorski organizaciji in Mednarodni organizaciji za civilno letalstvo, v skladu z obsegom in nujnostjo podnebnega izziva;

49.

tu poudarja, da mora EU kot pomemben akter na konferenci nastopiti enotno in složno pri prizadevanju za napredek v smeri mednarodnega sporazuma; poziva države članice, naj učinkovito usklajujejo svoja stališča z EU; poudarja, da mora EU izvajati pritisk nad pogodbenicami, ki niso na pravi poti glede na cilj „manj kot 2 oC“; poziva delegacijo EU, naj poudari te zaveze, ki so jih druge vlade sprejele pri podpisu Kjotskega protokola;

50.

poziva države članice, naj začnejo intenzivno diplomatsko navezovanje stikov z našimi partnerskimi državami, da bi razširili pogajalska stališča EU, ter naj se usklajujejo s Službo za zunanje delovanje in Komisijo, vključno z uporabo mreže zelene diplomacije;

51.

pozdravlja organizacijo vrhovnega srečanja generalnega sekretarja ZN v New Yorku 23. septembra 2014, na katerem se je prvič po Københavnu razpravljalo o podnebnih spremembah in katerega se je udeležilo več kot 130 voditeljev držav in vlad ter številni predstavniki civilne družbe in podjetij; pozdravlja predvsem napoved voditeljev glede konkretnih ukrepov za zmanjšanje emisij, naložbe v čisto energijo in nizkoogljično rast, podporo določanju cen ogljika in prispevek k financiranju podnebnih ukrepov; poudarja, da bo uresničevanje zavez voditeljev, sprejetih v New Yorku, bistvenega pomena za ohranjanje zagona v obdobju priprav na konferenci v Limi in Parizu;

52.

meni, da je verodostojnost EU v okviru pogajanj o podnebnih spremembah odvisna od ambicioznosti njenih domačih ukrepov;

53.

poudarja, da bi morala splošna agenda za obdobje po letu 2015 okrepiti zavezanost mednarodne skupnosti k trajnostnemu razvoju ter podpreti mednarodne zaveze in cilje, vključno s podnebnimi spremembami;

54.

poudarja, da je 21. konferenca pogodbenic edinstvena priložnost za reševanje vprašanja podnebnih sprememb ter za vzpostavitev povezave z dejavnostjo ZN na področju razvojne agende za obdobje po letu 2015 in s pripravami na konferenco o hjoškem okviru za zmanjševanje nevarnosti nesreč, ki bo potekala marca 2015; poziva k bolj dejavni podnebni diplomaciji EU, da bi povezali te procese ter bi cilje glede trajnostnega razvoja zasledovali na skladen in ambiciozen način;

55.

je zaskrbljen, ker so se po podatkih Mednarodne agencije za energijo svetovne emisije CO2 v letu 2013 kljub zmanjšanju emisij v Evropi in Združenih državah povečale; zato predlaga razmislek o diferencirani odgovornosti, da bo vsaka država prispevala k svetovnim prizadevanjem na področju industrijske in energetske politike; poziva k boljši uporabi tehnologij, kot so vesoljski sateliti, za natančno zbiranje podatkov o emisijah in temperaturi ter k preglednemu sodelovanju in izmenjavi informacij med državami;

56.

poudarja, da bi morala Evropa še povečati prisotnost svojih okolju prijaznih tehnologij na trgu, tudi na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij, obnovljivih virov energije, inovativnih in učinkovitih tehnologij z nizkimi emisijami, zlasti pa tehnologij za energetsko učinkovitost; poudarja, da bi stabilen mednarodni pravni okvir spodbujal naložbe v zmanjšanje emisij ogljika, energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije in zagotavljal možnosti za podjetja EU, ki so vodilna na teh področjih; ugotavlja, da lahko inovativne trajnostne naložbe ustvarijo rast in delovna mesta;

57.

meni, da bi ambiciozen in pravno zavezujoč mednarodni sporazum pripomogel k reševanju vprašanj selitve virov CO2 in konkurenčnosti v ustreznih sektorjih, zlasti v energijsko intenzivnih panogah;

58.

poudarja, da sta razvoj in uporaba trajnostnih prodornih tehnologij ključna za boj proti podnebnim spremembam, obenem pa tudi za prepričevanje partnerjev EU po vsem svetu o tem, da je zmanjševanje emisij izvedljivo tudi ob povečanju konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest;

59.

poziva k mednarodni zavezi, da bi povečali naložbe na področju raziskav in razvoja v trajnostne prodorne tehnologije v ustreznih sektorjih; meni, da je bistveno, da je EU zgled z usmerjanjem izdatkov za raziskave na področju podnebju prijaznih in energetsko učinkovitih tehnologij ter da bi morala razviti tesno znanstveno sodelovanje na tem področju z mednarodnimi partnerji, kot so države skupine BRIC in ZDA;

60.

pozdravlja nedavne poteze vlad ZDA in Kitajske glede podnebnih ukrepov in njuno pripravljenost, da prevzameta pomembnejšo vlogo pri svetovnih prizadevanjih za spopadanje s podnebnimi spremembami; obžaluje, da nekatere razvite države še povečujejo količino emisij na prebivalca;

61.

ugotavlja, da imajo cene različnih virov energije pomembno vlogo pri določanju vedenja udeležencev na trgu, vključno z industrijo in potrošniki, ter ugotavlja, da nezmožnost sedanjega mednarodnega okvira politik, da bi popolnoma internaliziral zunanje stroške, ohranja netrajnostne potrošniške vzorce; ponovno opozarja, da bi bil lahko svetovni trg ogljika z dovolj visoko trgovalno ceno trdna osnova za znatno zmanjšanje emisij in vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za industrijo; poziva EU in njene partnerice, naj v bližnji prihodnosti poiščejo najučinkovitejši način za spodbujanje povezav med sistemom trgovanja z emisijami EU in drugimi trgovinskimi shemami, katerih cilj je svetovni trg ogljika, ki bi zagotavljal raznovrstnejše možnosti za zmanjševanje, večji in likvidnejši trg, preglednost ter nazadnje tudi učinkovitejšo razporeditev sredstev za energetski sektor in industrijo;

62.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, da se EU omogoči usklajeno nastopanje v mednarodnih organizacijah, kot so Mednarodna agencija za energijo (IEA), Mednarodna agencija za obnovljivo energijo (IRENA), Mednarodno partnerstvo o sodelovanju na področju energetske učinkovitosti (IPEEC) in Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), s čimer bi prevzela dejavnejšo in vplivnejšo vlogo, zlasti pri prizadevanjih za politike, ki spodbujajo trajnostno energijo, energetsko učinkovitost in energetsko varnost;

63.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo konkretne ukrepe za postopno opuščanje vseh okolju škodljivih subvencij do leta 2020, vključno s subvencijami za fosilna goriva; za ta postopek, ki naj ga vodi Komisija, naj se uporabi pristop, ki temelji na ukrepih, spremljanje razvoja pa naj se izvaja v sklopu evropskega semestra; poziva tudi k mednarodno usklajenemu izvajanju cilja, določenega na vrhovnem srečanju G-20 v Pittsburghu, o postopni odpravi subvencij za fosilna goriva, ki so po podatkih Mednarodne agencije za energijo leta 2012 znašale 544 milijard USD, saj bi s tem močno znižali emisije CO2 in pomagali pri zmanjšanju javnega primanjkljaja v številnih državah; pozdravlja, da je bil na srečanju skupine G-20 v Sankt Peterburgu izražen namen, da se vzpostavi sistem medsebojnih pregledov za odpravo subvencij za fosilna goriva; obžaluje pomanjkanje napredka v smeri konkretnih ukrepov za izvajanje tega cilja; poziva k pregledu mehanizma čistega razvoja s posebnim poudarkom na preprečevanju negativnih učinkov projektov v okviru tega mehanizma na človekove pravice, prehransko varnost in okolje;

64.

obžaluje, da potencial prihranka energije na mednarodni ravni in v EU ni ustrezno izkoriščen; poudarja, da prihranki energije omogočajo ustvarjanje delovnih mest, ekonomskih prihrankov in energetsko varnost, povečujejo konkurenčnost in zmanjšanje emisij ter so ključni za ločitev emisij od gospodarske rasti; poziva EU, naj v mednarodnih pogajanjih zahteva več pozornosti in ukrepanja glede varčevanja z energijo, tako v razpravah o prenosu tehnologije kot v razvojnih načrtih za države v razvoju ali finančni pomoči; poudarja, da morajo EU in njene države članice določiti in doseči ambiciozne cilje na področju energetske učinkovitosti, če naj delujejo verodostojno; poudarja, da je pomembno zmanjšati izgubo energije v gradbenem sektorju, v prometu ter pri električnih napeljavah in gospodinjskih aparatih v stanovanjih, da bi povečali prihranek energije in energetsko učinkovitost;

65.

poudarja, da je treba uvesti energetsko učinkovite prometne sisteme ter prometne sisteme na vodikov pogon;

66.

poziva pogodbenice, naj si ogledajo volilne mehanizme in mehanizme odločanja uspešnega Montrealskega protokola, njegov drugačen pristop k odgovornostim, mehanizme izvrševanja in sankcij ter financiranje, kot primer, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi v okviru UNFCCC; poziva EU, naj si bolj prizadeva za regulacijo globalne postopne odprave uporabe fluoriranih ogljikovodikov v okviru Montrealskega protokola;

67.

opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za postopno zmanjševanje fluoriranih ogljikovodikov za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne, njihov potencial pa bi bilo treba v celoti izkoristiti; ugotavlja, da postopno opuščanje uporabe fluoriranih ogljikovodikov ponuja priložnost, ki je ni težko izkoristiti, za blažilne ukrepe v EU in zunaj nje, ter poziva EU, naj dejavno sodeluje pri spodbujanju globalnih ukrepov v zvezi s fluoriranimi ogljikovodiki;

68.

pozdravlja dokument EU za razpravo o postopni odpravi uporabe fluoriranih ogljikovodikov na svetovni ravni, ki je bil razdeljen pogodbenicam Montrealskega protokola, ter v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj predložijo uradni predlog spremembe, ki bo obravnavan na 27. srečanju pogodbenic Montrealskega protokola, organiziranem leta 2015;

69.

meni, da ima delegacija EU bistveno vlogo v pogajanjih o podnebnih spremembah in da je zato nesprejemljivo, da poslanci Evropskega parlamenta na prejšnjih konferencah pogodbenic niso mogli sodelovati na usklajevalnih sestankih EU; pričakuje, da bo na usklajevalnih sestankih v Limi lahko sodeloval vsaj predsednik delegacije Evropskega parlamenta;

70.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.