23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/9

1.1

Da bi strategijo Evropa 2020 in evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav izvajali ne samo na področju dostopa žensk do trga dela, ampak tudi glede vključevanja priseljencev, pa tudi zato, ker Evropa priseljence potrebuje kljub sovražnemu govoru, katerega širjenje je zaskrbljujoče in v nasprotju z dolgoročnimi interesi prebivalcev Evrope, EESO poziva evropske institucije, naj:

1.2

Poleg teh ukrepov, ki bi morali veljati za vse priseljence, moške in ženske, EESO poziva države članice, naj:

1.3

Nazadnje EESO poziva socialne partnerje, naj:

2.1

V zadnjih desetletjih priseljevanje postaja žensko. Ženske, ki se priseljujejo v Evropo, se želijo pridružiti svoji družini ali pa so begunke in prosilke za zatočišče. Mnoge žene potreba po zaslužku: družino pustijo doma in postanejo njena glavna finančna opora.

2.2

Pridejo z dovoljenjem za prebivanje ali brez njega, z visokimi kvalifikacijami ali brez njih. Priselijo se prostovoljno ali pa so v to prisiljene; nekatere so tudi žrtve trgovine z ljudmi. Kot vidimo, gre za veliko in raznoliko skupino ljudi.

2.3

Zaradi staranja prebivalstva, padca rodnosti in potreb po kvalificirani delovni sili v številnih sektorjih pa se tudi Evropa sooča z velikim izzivom na trgu dela.

2.4

V tem okviru migrantke predstavljajo vir znanja in ustvarjalnosti, ki je trenutno premalo izkoriščen. Treba jih je vključiti na trg dela. S tem bi lahko zajeli ves potencial migracij, tako z vidika migrantk kot Evropske unije, ter okrepili vključevanje in prispevali h gospodarski rasti in socialni koheziji.

2.5

EESO je pripravil že več mnenj o vprašanju priseljevanja in vključevanja ter podal več priporočil, ki se nanašajo tako na moške kot na ženske (4). V tem mnenju teh priporočil ne bomo ponavljali.

2.6

Nasprotno EESO do zdaj ni podal posebnih predlogov glede migrantk. Ker nikjer na svetu še ni prave enakosti med moškimi in ženskami in ker so z ženskami povezana konkretna vprašanja, ki jih splošni pregled ne more zajeti, je to mnenje posvečeno vprašanju vključevanja migrantk na trg dela.

3.1

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk, pa tudi migrantov, je ena od prednostnih nalog, ki si jih je EU zastavila v strategiji Evropa 2020, v evropskemu programu za vključevanje državljanov tretjih držav (5) in v večletnih programih Evropskega sveta (6).

3.2

Strategija Evropa 2020 predvideva, da bo do leta 2020 stopnja zaposlenosti 75 %, za dosego tega cilja pa je ključnega pomena večje vključevanje migrantk na trg dela. Pri tem bi bil lahko dragocen instrument evropski semester. Države članice bi morale predstaviti ukrepe za vključevanje migrantk, Komisija pa bi morala podati specifična priporočila za to področje.

3.3

Posebnosti migrantk bi bilo treba bolje upoštevati tudi pri pripravi nove strategije za enakost žensk in moških po letu 2015, ki bi morala prispevati k izboljšanju položaja migrantk na trgu dela, vključno s spodbujanjem podjetništva.

3.4

Na ravni EU se položaj migrantk močno razlikuje glede na direktivo, ki se uporablja.

3.5

Imetnica „modre karte“ (7) lažje pride do visokokvalificirane zaposlitve; podobno ima soproga imetnika modre karte avtomatično in takoj veljavno splošno pravico dostopa do trga dela v državi gostiteljici.

3.6

Nasprotno mora žena, ki izkoristi pravico do združitve družine (8), včasih čakati leto dni, da dobi dostop do plačane zaposlitve ali samostojne dejavnosti; tak rok lahko uvedejo države članice. V tem času je ženska odvisna od svojega moža, izključena je s trga dela in začne izgubljati svoje znanje in sposobnosti. Da bi to odpravila, se Evropska komisija ne sme omejiti samo na nadzor izvajanja direktive o združitvi družine v državah članicah, ampak predvideti njeno revizijo.

3.7

Prepoved dela, ki velja za prosilce za azil, pa te spodbuja k temu, da se lotijo neprijavljenega dela. Zato bi bilo treba pravne ovire njihovemu dostopu do trga dela odpraviti. Poleg tega bi moralo dejstvo, da imajo zaposlitev, omogočiti zakonsko ureditev njihovega prebivanja, kar je že dalo dobre rezultate v državah članicah, ki so opravile množično ureditev statusa.

3.8

Skratka, potrebna je uskladitev evropskih instrumentov, da bi vsaka oseba, ki zakonito prebiva na evropskem ozemlju, takoj imela dostop do zaposlitve in osebne pravice za prebivanje, ne glede na svoj zakonski stan.

4.

4.1.1

Trg dela ni naklonjen ženskam, ne Evropejkam ne priseljenkam. Kljub zakonskemu okviru EU so ravnotežje med zasebnim in poklicnim življenjem, dostop do socialnih pravic in odgovornih položajev, pa tudi sodelovanje v javnem življenju še vedno težavnejši za ženske kot za moške.

4.1.2

Večino žensk najdemo v nekaj sektorjih (9) (zdravstvo, izobraževanje, javna uprava, hoteli, kavarne in restavracije, družinske storitve, gospodinjsko delo ipd.). Pogosteje delajo s skrajšanim delovnim časom, prevladujejo pa tudi pri negotovih zaposlitvah za določen čas. Leta 2014 je bil razkorak med povprečno žensko in moško plačo v EU še vedno 16,4 % (10), pri pokojninah pa so razlike še večje.

4.1.3

Še bolj zaskrbljujoč je položaj migrantk: njihova stopnja zaposlenosti je nižja od stopnje zaposlenosti domačink. Večino žensk najdemo v peščici sektorjev, med njimi je več negotovih zaposlitev, zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, nizkih plač in slabih delovnih pogojev. Dostop do zaposlitve lahko otežujejo tudi kulturne ovire v njihovi družini ali skupnosti. Poleg tega so lahko pri dostopu do trga dela diskriminirane.

4.2.1

Zaradi te ugotovitve je potrebno pozitivno ukrepanje. Predvsem je treba upoštevati položaj žensk, raven njihovih kvalifikacij, njihovo znanje jezika države gostiteljice ter to, ali sodijo v prvo generacijo priseljencev ali naslednje.

4.2.2

Nekateri ukrepi, povezani z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, so enaki kot za domačinke. Možnost kakovostnega varstva otrok, ki je dostopno tako finančno kot z vidika lokacije, je ključnega pomena za priseljenke, kajti pogosto ob sebi nimajo družine, ki bi jim lahko pomagala.

4.2.3

Drugi ukrepi so bolj izrazito namenjeni migrantkam: boj proti rasizmu, boljši dostop do stanovanja, zdravstvene oskrbe in socialnih služb, boj proti pod prisilo sklenjenim zakonskim zvezam, proti poligamiji ipd. Spoštovanje človekovih pravic in enakost moških in žensk v Evropi, beg pred nasiljem nad ženskami in pred neenakostjo – to so razlogi, zaradi katerih ženske zapustijo svojo domovino. Podobnih problemov ne bi smele imeti v Evropi, vendar te težave obstajajo tudi tu in pestijo celo drugo generacijo priseljencev ter ovirajo njihov dostop do zaposlitve.

4.2.4

V EU veliko plodnih pobud za vključevanje žensk na trg dela nastane na lokalni ravni, v okviru civilne družbe, združenj priseljenk ali univerz. Treba bi jih bilo podpreti ter na nacionalni in meddržavni ravni v okviru EU spodbujati izmenjavo teh dobrih praks.

4.3.1

Da bi se bolje seznanili s potrebami priseljenk in pripravili ustrezne politike, so nujno potrebni boljši statistični podatki, razčlenjeni po spolu in narodnosti oziroma državi izvora, in to tako na nacionalni kot evropski ravni.

4.4.1

Da bi migrantke bolje poznale družbo gostiteljico in njen trg dela, morajo dobiti dostop do informacij o svojih pravicah in njim namenjenih storitvah, ki jih je treba pripraviti v več jezikih ter v sodelovanju s civilno družbo in mrežami migrantov, katerih prispevek je treba priznati in podpreti.

4.5.1

Za vključevanje in dostop do zaposlitve je treba najprej znati jezik države gostiteljice. Nezadostno znanje jezika pomeni nadaljnjo osamitev žensk, saj jim preprečuje, da bi spoznale svoje pravice in imele dostop do javnih storitev, hkrati pa vpliva tudi na vključevanje njihovih otrok. Šolski rezultati večine otrok migrantov so dejansko slabši od rezultatov domačinov.

4.5.2

Javne oblasti morajo torej migrantkam omogočiti obisk jezikovnih tečajev, ki so dostopni z vidika cene, kraja in urnika (in jih je torej mogoče uskladiti z dejstvom, da morda skrbijo za majhne otroke). Vsebina tečajev mora biti takšnih, da bo znanje uporabno pri iskanju zaposlitve in v stikih z javnimi službami.

4.6.1

Priseljenke imajo različne profile in politike je treba prilagoditi tem razlikam. Nekatere nimajo veliko izobrazbe ali izkušenj, druge pa imajo pomembne univerzitetne ali poklicne kvalifikacije.

4.6.2

Za mnoge je največja težava priznavanje teh kvalifikacij in izkušenj, pridobljenih v tujini, kar je nesmiselno, saj Evropa na številnih področjih potrebuje kvalificirano osebje. Včasih morajo dolgo čakati na priznanje svoje diplome, zaradi česar lahko izgubijo pogum, začnejo izgubljati znanje ali so prisiljene sprejeti zaposlitev, ki je pod ravnjo njihovih kvalifikacij. Brezposelne migrantke in migrantke, ki opravljajo delo, za katerega imajo preveč kvalifikacij, pomenijo neizkoriščen vir in izgubo človeškega kapitala.

4.6.3

Treba bi bilo ustvariti ustrezne službe, ki bi omogočile priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v državi izvora. Tudi socialni partnerji imajo pomembno vlogo pri lažjem priznavanju teh kvalifikacij v kolektivnih pogodbah.

4.6.4

Nekateri sektorji, kot so čiščenje, varstvo otrok, skrb za ostarele, delo v hotelih, kavarnah in restavracijah ter v kmetijstvu ali socialnem gospodarstvu, bi lahko pomenili priložnost za nekvalificirane priseljenke, da se zaposlijo ali začnejo samostojno dejavnost. Vendar pa je treba te sektorje profesionalizirati in ovrednotiti, ženske je treba usposobiti za te poklice in priznati pomemben prispevek delavk na teh področjih, da bo delo v teh sektorjih v prid tako domačinkam kot priseljenkam.

4.6.5

Takšno delo je lahko tudi prehodno, zato je tako pomembno, da se v času dela na teh področjih ponudi usposabljanje, da bodo ženske lahko naredile korak naprej v svoji karieri ali se usmerile v druge poklice.

4.6.6.1

Vse priseljenke sicer ne delajo v tem sektorju, vendar pa se ravno sem pogosto usmerijo najprej, po eni strani zaradi velikega povpraševanja, po drugi strani pa zato, ker je tu mogoče delati brez dokumentov.

4.6.6.2

Te ženske se znajdejo v precepu: opravljajo lahko samo neprijavljeno delo, ki je brez zaščite. Ne morejo prositi za ureditev statusa ali za dovoljenje za prebivanje, ker ne morejo dokazati, da delajo. Tako se znajdejo v zelo ranljivem položaju: same se soočajo s številnimi delodajalci ali pa stanujejo pri enem samem delodajalcu.

4.6.6.3

Nekatere evropske države so sprejele ukrepe za odpravljanje tega dela na črno (davčna pomoč na Švedskem, boni za storitve v Belgiji, boni za uporabo storitev v Franciji ipd.), ki olajšajo postopek registracije za delodajalce in delojemalcem omogočajo dostop do socialnih pravic in dokazovanje svoje poklicne dejavnosti, s čimer se odpira tudi možnost regularizacije prebivanja.

4.6.6.4

Države članice bi morale ratificirati Konvencijo št. 189 Mednarodne organizacije dela (ILO) (11), po kateri naj bi se delavcem v gospodinjstvu priznale enake pravice kot drugim delavcem, in ta sektor strukturirati, kot je EESO predlagal v mnenju o razvoju družinskih storitev za večjo stopnjo zaposlenosti in več enakopravnosti med moškimi in ženskami pri delu (12).

4.7.1

Raziskave kažejo, da so priseljenci bolj nagnjeni k inovacijam in podjetništvu kot domačini. V številnih državah so se samozaposlili ali ustvarili nova podjetja, v katerih pogosto zaposlijo druge priseljence. EESO je pripravil mnenje o prispevku migrantov podjetnikov h gospodarstvu EU (13).

4.7.2

Da bi lažje uspeli, ti podjetniki potrebujejo pomoč pri dostopu do financiranja, pripravi poslovnih načrtov ter spoznavanju gospodarskega okolja države gostiteljice. Razviti je treba posebne pobude za pomoč podjetnicam, posebno pozornost pa je treba posvetiti socialnemu podjetništvu.

4.7.3

Priseljenke bi morale tudi imeti možnost sponzorstva drugih, bolj izkušenih podjetnikov. Prav tako je treba pomagati mrežam migrantk podjetnic. Priseljenkam je treba ponuditi tudi podjetniško izobraževanje, ki ga je treba organizirati ob tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo.

4.8.1

Priseljevanje samih, pogosto kvalificiranih žensk narašča, vendar pa se podoba, ki jo imajo priseljenke v družbi – kot žrtve kulture, ki pravicam žensk daje malo pomena – spreminja zelo počasi. Treba je ustvariti bolj pozitivno podobo migrantk, ki bi lahko bila za vzor v priseljenskih skupnostih. K temu bi morale prispevati informacijske kampanje.

4.9.1

Vključevanje lahko učinkovito poteka samo v partnerstvu med vsemi vpletenimi stranmi, kot so evropske institucije, države članice ter nacionalni, regionalni in lokalni akterji.

4.9.2

Na vseh stopnjah priprave in izvajanja politik, povezanih z vključevanjem migrantk na trg dela, je treba zagotoviti sodelovanje organizirane civilne družbe – in zlasti združenj migrantk. S svojim konkretnim poznavanjem življenja priseljenk lahko ti akterji prinesejo dejansko dodano vrednost. To lahko tudi pripomore k občutku soodgovornosti, kar prispeva k sprejemanju in izvajanju politik.

5.1

Udeležba na trgu dela je eden od najbolj učinkovitih in konkretnih načinov za vključitev v določeno družbo. Priseljenke potrebujejo podporo in pomoč v procesu vključevanja. Seznaniti bi jih bilo treba z njihovimi pravicami in dolžnostmi v družbi gostiteljici, uživati bi morale pravice v lastnem imenu, imeti dostop do usposabljanja, doseči priznanje svojih spodobnosti in prispevka, ki ga prinašajo evropskemu gospodarstvu in družbi.