52014DC0439

Poročilo o delovanju Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov

1.        Uvod

Izdatki evropskih potrošnikov znašajo več kot 56 % BDP Evropske unije in dajejo močan zagon evropskemu gospodarstvu[1]. Potrošniška politika EU lahko z izboljšanjem razmer za potrošniške in zaupanja v enotni trg precej prispeva k višjim stopnjam rasti v EU. Kot je opredeljeno v evropski agendi za potrošnike iz leta 2012, je ena izmed prednostnih nalog potrošniške politike pospešeno izvajanje potrošniške zakonodaje. Enakovredno in učinkovito izvajanje je usmerjeno k povečanju zasebne porabe ter zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev za podjetja. To pa spodbuja konkurenco in inovacije, usmerjene v potrošnike[2].

S sprejetjem Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov[3] se je leta 2004 okrepilo izvajanje zakonodaje EU o gospodarskih interesih potrošnikov. Ta edinstveni okvir povezuje nacionalne organe vseh držav članic EU[4]. Najpomembnejši cilj te uredbe je preprečevati čezmejne kršitve, in sicer z vzpostavitvijo postopkov za izmenjavo informacij, čezmejnih zahtevkov za izvršilne ukrepe in usklajenih ukrepov, da bi se trgovcem, ki kršijo pravila, preprečilo gibanje med državami članicami z namenom izkoriščanja vrzeli v omejitvah sodnih pristojnosti. Ta uredba omogoča tudi sklepanje mednarodnih sporazumov o sodelovanju.

Komisija je delovanje Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov ocenila v dveh dvoletnih poročilih[5] iz leta 2009 in leta 2012 ter na podlagi sedanjega zakonodajnega okvira opredelila načine za učinkovitejše sodelovanje pri izvrševanju. Člen 21a Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov vsebuje revizijsko klavzulo, v kateri se zahteva, da Komisija oceni učinkovitost in operativne mehanizme te uredbe.

V zunanji oceni (v nadaljnjem besedilu: ocena)[6] iz leta 2012 je bilo ugotovljeno, da je bila Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov koristna za pristojne organe in potrošnike ter da sta se potrdila ustreznost in pomen ciljev navedene uredbe, pri čemer je bilo poudarjeno, da ti še niso bili v celoti izpolnjeni.

V sklepih Evropske konference o varstvu pravic potrošnikov iz leta 2013[7] je bilo poudarjeno, da je potreben celovitejši pristop k uveljavljanju pravic potrošnikov na ravni EU, zlasti za obravnavanje močno razširjenih kršitev[8]. Medtem so nacionalni izvršilni organi in potrošniške organizacije sprejeli ukrepe proti takim razširjenim kršitvam, na primer v primerih zavajajočih praks v zvezi z zakonitimi pravicami do garancije[9]. Taki ukrepi ne le dokazujejo, da večji trgovci verjetno izvajajo enake prakse v številnih državah članicah hkrati, ampak tudi zagotavljajo dragocene elemente za razmislek o tem, kako najbolje obravnavati take razširjene kršitve na ravni EU.

Komisija je kot naslednji korak v postopku revizije objavila časovni načrt[10] s pregledom najpomembnejših mogočih področij izboljšav, ki jih je postavila na preizkušnjo v javnem posvetovanju[11], ki je potekalo od 11. oktobra 2013 do 13. februarja 2014. Ta področja se nanašajo na enotno razumevanje okvira sodelovanja na področju varstva potrošnikov, ki bi si ga delili vsi udeleženci, morebitne vrzeli v mehanizmih opozarjanja, postopkovne in pravne ovire pri obravnavanju prošenj za medsebojno pomoč, pooblastila pristojnih organov, vlogo Komisije in potrebo po razvoju skupnih orodij za preprečevanje razširjenih kršitev, ki prizadenejo več držav članic hkrati (kršitve, ki so pomembne na ravni EU).  

Z dosedanjim postopkom revizije se je potrdilo, da so se zaradi izvajanja Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov iz leta 2007 razvila učinkovita sredstva za varstvo skupnih interesov potrošnikov po vsej EU. Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov določa skupne minimalne zmogljivosti za izvrševanje za nacionalne organe in jim omogoča, da lahko izvajajo skupne izvršilne ukrepe, ki jih usklajuje Evropska komisija. Da bi se ugotovile kršitve zakonodaje EU, je bilo na primer pregledanih več kot 3 000 spletnih strani za e-trgovanje v različnih gospodarskih sektorjih, kar je omogočilo večjo skladnost. V zadnjih dveh letih je bil storjen nadaljnji korak glede zahteve za industrijo, naj odpravi nepoštene poslovne prakse na področjih skupnega interesa po vsej EU – skupni pristopi k izvrševanju sodelovanja na področju varstva potrošnikov. Konkreten primer tega, kako se lahko z izvrševanjem, ki temelji na sodelovanju na področju varstva potrošnikov, rešujejo sodobne potrošniške težave, ki se pojavljajo v številnih državah članicah, je nedavni ukrep sodelovanja na področju varstva potrošnikov v zvezi z „nakupi v okviru aplikacij“[12], ko so nacionalni izvršilni organi iz vse EU velikim tehnološkim podjetjem predstavili skupno stališče o načinu uporabe zadevnih pravil o varstvu potrošnikov na tem področju.

Komisija si je sočasno prizadevala razviti razlagalne smernice, da bi dodatno olajšala izvrševanje in skladnost[13], saj sta se varstvo potrošnikov in potrošniška politika razširila. V prihodnjih smernicah o uporabi direktive o pravicah potrošnikov[14] in direktive o nepoštenih poslovnih praksah[15] bi bilo treba pri ocenjevanju primerov spodbujati skupno stališče in tako izboljšati izvrševanje prava varstva potrošnikov.

Postopek revizije je nazorno prikazal, da bi bilo treba v prihodnosti pri izvrševanju zakonodaje o varstvu potrošnikov za odziv na nove izzive digitalnega gospodarstva obravnavati posebnosti nematerializirane trgovine ter to, kako hitro se lahko kršitve te zakonodaje širijo po vsej EU. Podatki iz pregleda stanja potrošniških trgov in poročila evropskih potrošniških centrov kažejo tudi na neenake razmere za potrošnike v različnih državah ter na veliko število čezmejnih kršitev prava varstva potrošnikov. Iz javnega posvetovanja je bil razviden jasen poziv deležnikov, naj oblikovalci politike povečajo svoja prizadevanja za učinkovito izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov.

To poročilo je nadaljnji korak v postopku revizije. Sestavljeno je iz vseh navedenih dokumentov, novih dvoletnih poročil, ki so jih leta 2013 predložile države članice[16], in rezultatov javnega posvetovanja. Temu poročilu bo v skladu z načeli pametne pravne ureditve[17] sledila temeljita ocena učinka o mogočih izboljšavah Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, da bi lahko Komisija do začetka leta 2015 dokončala revizijo, ki jo določa člen 21a navedene uredbe, in pripravila podlago za odločitev, ali je potreben zakonodajni predlog za spremembo navedene uredbe.

2.        Od leta 2007 so se na podlagi sodelovanja pri izvrševanju povečale koristi za potrošnike, ki jih imajo ti od zakonodaje EU o varstvu potrošnikov

Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je od leta 2007 potrošnikom EU prinesla precejšnje koristi, in sicer zaradi krepitve zmogljivosti za izvrševanje po vsej Evropi. Zaradi sodelovanja med izvršilnimi organi za varstvo potrošnikov se je zakonodaja EU o varstvu potrošnikov enotneje uporabljala, kar je prispevalo k boljšemu delovanju enotnega trga za državljane in podjetja. Zlasti:

· Mehanizem medsebojne pomoči pri sodelovanju na področju varstva potrošnikov je zagotovil jasen in obsežen pravni okvir za medsebojne izmenjave informacij in čezmejne izvršilne ukrepe. Najpomembnejša novost je možnost, da se pravo varstva potrošnikov izvršuje čezmejno (člen 8 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov). S tem se ne le zmanjšajo stroški izvrševanja, temveč se tudi omogoči, da se upravna sredstva ene države uporabijo v korist potrošnikov iz drugih držav, in se prepreči gibanje trgovcev, ki storijo kršitev.

Prošnje za medsebojno pomoč

Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov pristojnim organom omogoča, da si na prošnjo izmenjajo preiskovalne informacije (člen 6) in da drug pristojni organ prosijo, naj odpravi kršitev znotraj Skupnosti (člen 8). Pristojni organi lahko s temi orodji pridobijo dokaze, na podlagi katerih odpravijo kršitve trgovcev iz drugih držav članic, ki škodijo potrošnikom v njihovi pristojnosti.

Države članice so do konca leta 2013 poslale skupaj 1 454 prošenj za medsebojno pomoč, med katerimi je bilo 699 prošenj za pridobitev informacij in 755 prošenj za izvrševanje zakonodaje. V oceni so poudarjene številne koristi mehanizma medsebojne pomoči, kot so večja učinkovitost čezmejnih izvršilnih ukrepov, izmenjava dobrih praks, večja ozaveščenost organov o pojavljajočih se kršitvah in večja upravna zmogljivost[18].

· Države članice so lahko svoje pristope k izvrševanju v širšem obsegu uskladile na podlagi preiskav in skupnih pristopov k izvrševanju, ki temeljijo na členu 9 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. Ti so zagotovili učinkovita orodja na ravni EU za odkrivanje resnih in močno razširjenih kršitev ter boj proti njim z močnim odvračilnim učinkom na druge trgovce. K vidnemu izboljšanju skladnosti in ozaveščenosti o pravicah potrošnikov med podjetji so nedvomno pripomogli popravni ukrepi, sprejeti na primer na področjih elektronskega blaga, potovalnih storitev in digitalnih vsebin.

Preiskave

Komisija je skupaj s pristojnimi organi držav članic razvila poseben format preiskave spletnih strani za EU (znan kot „sweep“). Tovrstna preiskava pomeni pregled ustreznosti spletnih strani po vsej EU, da se na danem spletnem trgu odkrijejo kršitve prava varstva potrošnikov in nato v okviru dejavnosti izvrševanja zagotovi skladnost. Od leta 2007 se preiskave, ki jih usklajuje Evropska komisija in ki jih istočasno vodijo nacionalni izvršilni organi v sodelujočih državah, izvajajo vsako leto. Čeprav je sodelovanje prostovoljno, so vsako leto sodelovale skoraj vse države članice. Med letoma 2007 in 2013 je bilo pregledanih več kot 3 000 spletnih strani:

Spletni trg || Udeležene države članice || Št. pregledanih spletnih strani || Št. spletnih strani z nepravilnostmi || Stopnja izvrševanja*

Letalske vozovnice (leto 2007) || 15 + 1 iz EGP || 447 || 32 % || 81 %

Vsebina za mobilne telefone (leto 2008) || 27 + 2 iz EGP || 554 || 54 % || 71 %

Elektronsko blago (leto 2009) || 26 + 2 iz EGP || 369 || 55 % || 71 %

Spletna prodaja vstopnic (leto 2010) || 27 + 2 iz EGP || 414 || 59 % || 79 %

Potrošniški krediti (leto 2011) || 27 + 2 iz EGP || 565 || 69 % || 75 %

Digitalna vsebina (leto 2012) || 27 + 2 iz EGP || 330 || 52 % || 80 %

Potovalne storitve (leto 2013) || 27 + 2 iz EGP || 552 || 69 % || 62 %**

* Stopnja izvrševanja kaže stopnjo skladnosti po preiskavi: delež skladnih spletnih strani glede na skupno število pregledanih spletnih strani. ** Rezultati po šestih mesecih. Po navadi je potrebnih najmanj 12 mesecev po začetni preiskavi, da nacionalni organi lahko poročajo o končnih rezultatih svojih dejavnosti izvrševanja.

V oceni so poudarjene koristi, ki jih prinašajo preiskave kršitev v Uniji in v notranjih primerih. Preiskave so dober pokazatelj skladnosti sektorja/trga s pravili za varstvo potrošnikov in omogočajo prepoznavnost mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. Pripomorejo k temu, da organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov enotno razumejo pravna in druga vprašanja.

Skupni pristopi k izvrševanju

Skupni pristop k izvrševanju je nova oblika skupnih izvršilnih ukrepov, ki je bila od leta 2013 razvita na podlagi člena 9 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. Pristojnim organom držav članic omogoča, da s posredovanjem Komisije uskladijo svoj pristop k uporabi prava varstva potrošnikov pri posameznem vprašanju. Prvi tovrstni ukrep se nanaša na nakupe v okviru aplikacij spletnih iger. Drug primer zadeva sektor najema avtomobilov. V obeh primerih potekajo razprave z zadevno industrijo o zagotovitvi skladnosti s pravom varstva potrošnikov.

· Mehanizem opozarjanja za sodelovanje na področju varstva potrošnikov je državam članicam prvič zagotovil okvir za izmenjavo informacij o pojavljajočih se kršitvah in določitev kršitev, pri katerih bi bil morda potreben usklajen pristop.

· Skupne dejavnosti in projekti, delavnice in drugi dogodki so spodbudili izvrševanje in upravno zmogljivost držav članic na področju varstva potrošnikov ter pripomogli k povečanju zaupanja in medsebojnega razumevanja med organi držav članic, vključenimi v mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov.

· Mednarodno sodelovanje je omogočilo izmenjavo dobrih praks z najpomembnejšimi trgovskimi partnerji EU.

To se je doseglo kljub upravnemu omejevanju sredstev, ki ga je povzročila kriza. Te dejavnosti dejansko dokazujejo, da lahko mehanizem za sodelovanje na področju varstva potrošnikov zagotovi način za obravnavanje kršitev po vsej EU, ki je bolj gospodaren s sredstvi. Izvajanje Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je na splošno prineslo pozitivne rezultate in je ustvarilo mehanizem sodelovanja na podlagi mreže, ki ponuja zgled za druga področja enotnega trga.

3.        Sodelovanje pri izvrševanju: pametnejši način za reševanje novih izzivov, ki jih prinaša digitalno gospodarstvo

Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov ostaja zelo pomembna in pomeni prednost za prihodnost potrošniške politike EU. V oceni, dvoletnih poročilih Komisije in držav članic ter rezultatih javnega posvetovanja je jasno poudarjeno, da mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov potrebuje celovite smernice. Mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, vključno z morebitno spremembo Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, bo morda treba dodatno razviti na naslednjih področjih:

· Morda bo treba pojasniti in okrepiti mehanizme za medsebojno pomoč, vključno s pravnimi in postopkovnimi vprašanji ter določbami, ki zagotavljajo celovito sodelovanje (člen 9 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov)[19].

· Skupne dejavnosti izvrševanja, kot so preiskave ali nedavno uvedeni skupni izvršilni ukrepi, so učinkovite in bi jih bilo treba razširiti na druge sektorje[20]. Kot so pokazale izkušnje pri nekaterih primerih sodelovanja na področju varstva potrošnikov, je potreben nadaljnji napredek za boj proti goljufivim in agresivnim poslovnim praksam, za kar so morda potrebna posebna sredstva izvrševanja[21].

· Morda bi bilo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov treba razviti mehanizem za spremljanje trga in opozarjanje, da bi lahko hitro prepoznali nove grožnje za potrošnike, za katere bi bili potrebni ukrepi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov[22]. Preučiti bi bilo treba zlasti možnost, da se vključijo še drugi udeleženci, kot so potrošniške organizacije in evropski potrošniški centri[23].

· Zdi se, da učinkovito in uspešno sodelovanje ovirajo težave, ki izhajajo iz različnih nacionalnih postopkovnih pravil in standardov, ki se uporabljajo pri postopkih izvrševanja[24]. Te razlike lahko ovirajo medsebojno pomoč in sodelovanje ter upočasnjujejo učinkovito preprečevanje kršitev. Morda bi bilo treba pojasniti tudi orodja pristojnih organov, njihova minimalna skupna pooblastila[25].

· Udeleženci javnega posvetovanja na splošno podpirajo dejavnejšo vlogo Komisije v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov[26]. Prvi takšni koraki so bili storjeni že v obdobju 2013–2014, in sicer z začetkom novih usklajenih dejavnosti izvrševanja, kar je privedlo do skupnega pristopa k izvrševanju glede nakupov v okviru aplikacij. V prihodnosti bi bilo treba storiti več glede razširjenih kršitev, ki so pomembne na ravni EU in povzročajo precejšnjo škodo za gospodarstvo EU[27].

· Ob upoštevanju čedalje večjih izzivov, ki jih povzročajo trgovske prakse iz tretjih držav v globaliziranem digitalnem gospodarstvu, bi bilo morda potrebno nadaljnje sodelovanje z mednarodnimi partnerji[28].

4.        Dopolnitev dvostranske pomoči z več skupnimi ukrepi na ravni EU 

Iz ocene in dvoletnih poročil je razvidno, da so nacionalni organi v primerih, ki bi se lahko v primerjavi z drugimi načini, dostopnimi na nacionalni ravni, učinkoviteje rešili v okviru mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, po začetnem poskusnem obdobju 2007–2009 uporabili mehanizem medsebojne pomoči za sodelovanje na področju varstva potrošnikov[29]. Sočasno so veliki trgovci zaradi večje internacionalizacije trgovine na drobno v EU vzpostavili lokalne podružnice na svojih glavnih trgih in na vseh teh trgih uporabili enake prakse. Nacionalni organi se tako na svojih trgih ukvarjajo z enakimi kršitvami. Zaradi proračunskih omejitev države članice svoja omejena sredstva še vedno usmerjajo predvsem v domače primere in ne v čezmejne zadeve[30].

Internacionalizacija trgovine na drobno torej prispeva k temu, da se posamezne kršitve čezmejno širijo po EU. V mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov so to obravnavali z okrepitvijo skupnih dejavnosti, kot so preiskave, in od leta 2013 z razvojem novega orodja – tj. skupnega pristopa k izvrševanju. Usmerjenost v vprašanja v skupnem interesu na ravni EU je omogočila učinkovito izvrševanje.

Že v prvem dvoletnem poročilu Komisije je bilo ugotovljeno, da države članice mehanizma medsebojne pomoči ne uporabljajo enako, kar je bilo potrjeno v oceni[31] in opaženo v obdobju 2012–2013[32], to pa kaže na potrebo, da se med nacionalnimi organi poveča ozaveščenost in enotno razumevanje Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. To močno podpirajo tudi odgovori na javnem posvetovanju.[33] To vprašanje se nanaša zlasti na pravila o prošnjah za izvrševanje zakonodaje (kot so najdaljši roki in nadaljnji ukrepi, ki jih je treba sprejeti, kadar izvrševanje ni mogoče) ter postopke za obravnavanje prošenj. Poleg tega se zdi ustrezno razmisliti o sodelovanju med potrošniškimi organizacijami in mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, zlasti glede izmenjave informacij o pojavljajočih se praksah, s katerimi bi se lahko kršilo pravo varstva potrošnikov EU.

Ocena vsebuje tudi priporočilo o okrepitvi preiskav z dejavnostmi ozaveščanja javnosti in nadaljnjimi ukrepi, ki bi v danem sektorju zagotavljali dosledno raven skladnosti s pravom varstva potrošnikov. Vsebuje tudi predlog glede vzpostavitve „opazovalne skupine“, ki bi sistematično zbirala informacije[34]. Rezultati javnega posvetovanja kažejo tudi na splošno potrebo po tem, da se okrepijo mehanizmi spremljanja trga za zgodnje odkrivanje kršitev.

Med letoma 2007 in 2013 se razen preiskav in razvoja skupnih pristopov k izvrševanju niso uresničile vse možnosti iz člena 9. Države članice člena 9 na primer niso neposredno uporabljale za usklajevanje vzporednih sočasnih izvršilnih ukrepov. V oceni je bila kot eden izmed razlogov za to navedena potreba po tem, da se mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov z dodatnimi smernicami pojasnita uporaba in usklajevanje takih ukrepov[35], vključno s pojasnitvijo vloge Komisije[36].

Rezultati javnega posvetovanja kažejo na čedalje večji pomen razširjenih resnih kršitev prava varstva potrošnikov (kršitve, ki so pomembne na ravni EU)[37] in na interes za okrepitev mehanizmov sodelovanja iz člena 9, da bi se take kršitve v prihodnje učinkovito preprečevale.

5.        Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, s katero se učinkovito obravnavajo pojavljajoče se kršitve, ki so pomembne na ravni EU

V oceni je poudarjeno, da na podlagi sedanje uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov ni mogoče v celoti obravnavati kršitev, ki se dogajajo v več državah članicah hkrati ali jih storijo isti trgovci[38]. Take kršitve lahko povzročijo precejšnjo škodo za potrošnike EU, saj lahko mednarodni trgovci, ki delujejo z več lokacij, ogrozijo gospodarske interese vseh potrošnikov EU. V oceni je navedeno, da je potreben dobro usklajen pristop ali enotno delovanje na ravni EU, da se take kršitve odpravijo.

Za učinkovito preprečevanje „kršitev, ki so pomembne na ravni EU“ sta potrebna jasna pravna podlaga, v katero je vključena opredelitev kršitev, ki so pomembne na ravni EU, in odločno usklajevanje izvršilnih ukrepov, po možnosti z močnejšo udeležbo Komisije[39]. Kot je bilo že navedeno, je v členu 9 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov navedena možnost usklajevanja izvrševanja. Čeprav sta bila na podlagi člena 9 razvita dva učinkovita instrumenta izvrševanja (preiskave in skupni pristopi k izvrševanju), so izkušnje pokazale, da je sedanji okvir usklajevanja še vedno preveč nejasen, manjkajo mu zlasti natančno določen in pregleden postopek usklajevanja ter jasnost glede ustreznih vlog in odgovornosti udeležencev ter posledic neukrepanja. Nezadostno so določene vloga in odgovornosti koordinatorja. Čeprav bi se lahko kot način, kako prispevati k pogostejši uporabi mehanizma usklajevanja iz člena 9, preučila dodatna navodila in pojasnila, se ne zdi verjetno, da bi se tako rešile vse ugotovljene težave, zlasti pri najučinkovitejšem načinu preprečevanja razširjenih kršitev, ki so pomembne na ravni EU.

Glede na morebitno razširjeno škodo, ki bi jo lahko potrošnikom v več državah članicah povzročile kršitve, ki so pomembne na ravni EU, je bila v časovnem načrtu iz leta 2013 kot možnost revizije opisana možnost uvedbe učinkovitejšega mehanizma/postopka usklajevanja izvrševanja za reševanje primerov, ki so pomembni na ravni EU[40]. Večina deležnikov je v javnem posvetovanju menila, da gre za pomembne kršitve, ki bi jih bilo treba preprečevati s posebnim postopkom na ravni EU[41].

Po mnenju deležnikov bi bili za odpravo kršitev, ki so pomembne na ravni EU, najučinkovitejši naslednji pristopi: (i) obveznost držav članic, da druge države članice opozorijo o vsakem sprejetem izvršilnem ukrepu, (ii) obveznost držav članic, da priglasijo primere, ki ustrezajo določenim merilom glede pomembnosti na ravni EU, (iii) obvezni skupni izvršilni ukrepi in (iv) medsebojno priznavanje odločitev o izvrševanju. Poleg tega je bilo več kot 75 % vseh deležnikov, zlasti v okviru združenj potrošnikov in evropskih potrošniških centrov, prepričanih, da bi bil za odpravo kršitev, ki so pomembne na ravni EU, ali odvračanje od njih izjemno učinkovit enotni postopek na ravni EU, v katerem bi lahko Komisija ali države članice predložile dokaze o kršitvi, ki je pomembna na ravni EU. Javni organi in vlade so izrazili nekoliko bolj zmerna stališča[42].

Pristojni organi si v skladu z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov izmenjujejo informacije o domnevnih kršitvah v Uniji in o svojih izvršilnih ukrepih. Tak mehanizem zgodnjega obveščanja in medsebojnega opozarjanja organom za sodelovanje na področju varstva potrošnikov pomaga, da na zgodnji stopnji odkrijejo kršitve v Uniji, ter jim omogoča, da bolje usklajujejo svoje dejavnosti izvrševanja in uporabljajo skupne izvršilne ukrepe v skladu s členom 9 Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov.

V prvih dveh letih delovanja mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov se je mehanizem opozarjanja uporabljal pogosteje kot v poznejšem obdobju[43]. To je mogoče pripisati tudi začetnemu poskusnemu obdobju in postopnemu povečanju razumevanja vloge tega instrumenta med ostalimi orodji za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. V naslednjih letih (tj. v obdobju 2009–2013) je število opozoril na leto ostalo razmeroma nespremenjeno[44].

V oceni sta kot mogoča vzroka splošnega zmanjšanja števila opozoril navedeni nejasnost glede namena, uporabe in spremljanja informacij, zagotovljenih z opozorili, ter zmeda glede opozoril in prošenj za informacije[45]. Čeprav bi se lahko s smernicami ali izvedbenimi ukrepi ta vprašanja bolje pojasnila, ni verjetno, da bi se s takimi ukrepi rešile širše težave glede spremljanja opozoril ali vključenosti drugih udeležencev v mehanizem opozarjanja.

Rezultati javnega posvetovanja večinoma ustrezajo ugotovitvam iz ocene. Večina deležnikov je ugotovila, da bi bilo treba sedanji sistem opozarjanja izboljšati, vključno, na primer, s tem, da bi imele Komisija in druge organizacije možnost pošiljati opozorila (potrošniške organizacije in evropski potrošniški centri) in da bi se ukrepi opozarjanja razvrstili po kategorijah na podlagi pričakovanih nadaljnjih ukrepov (npr. ukrepanje/samo za informacijo)[46]. Deležniki so tudi podprli dodatne ukrepe, kot so obvezni usklajeni ukrepi držav članic za nadzor ter mehanizem za zbiranje in analiziranje obveščevalnih podatkov o izvrševanju.      

6.        Pojasnitev glavnih sestavnih delov Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov

Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov

V Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je določeno, da države članice imenujejo javne izvršilne organe (v nadaljnjem besedilu: pristojni organi), odgovorne za izvrševanje zakonodaje EU o varstvu potrošnikov iz seznama v Prilogi k navedeni uredbi, ter enotni povezovalni organ, odgovoren za usklajevanje vprašanj sodelovanja na področju varstva potrošnikov v posamezni državi članici. Oboji tvorijo mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. Države članice morajo zagotoviti, da so tem organom dodeljena ustrezna sredstva za izvajanje nalog sodelovanja na področju varstva potrošnikov.

V obdobju 2007–2013 se je mreža pristojnih organov precej razširila. Najpomembnejši razlog za to je bila postopna razširitev področja uporabe ratione materiae Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, saj so bili v njeno Prilogo dodani novi predpisi EU.

Države članice imajo različne pristope glede nacionalne institucionalne ureditve za Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov: lahko je zgoščena v enem organu ali v več organih ali razdeljena med mnogimi organi s sektorskimi pristojnostmi in/ali regionalnimi organi v zveznih državah. V oceni so bile izpostavljene težave, ki so jih morda povzročili zapleteni in raznovrstni institucionalni okviri, kot so dolge komunikacijske linije, zaradi katerih nastajajo zamude pri obravnavanju prošenj. V njej je bil poudarjen pomen vloge enotnega povezovalnega organa, zlasti v zapleteni institucionalni ureditvi[47]. To so podprli tudi odgovori na javnem posvetovanju[48].

Iz ocene ter dvoletnih poročil Komisije in držav članic je razvidno, da vse države članice sodelovanja na področju varstva potrošnikov ne uporabljajo dejavno in pogosto[49]. Čeprav so razlogi za to verjetno različni, je v oceni nakazano, da nekatere države članice zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev morda ne morejo v celoti izkoristiti mehanizmov sodelovanja pri sodelovanju na področju varstva potrošnikov[50]. V oceni so bile ugotovljene opazne razlike pri sredstvih in zmogljivosti izvrševanja v državah članicah[51].

            Raznolikost nacionalnih sistemov izvrševanja in ovire pri sodelovanju

Z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov se priznava vloga, ki jo lahko imajo pravosodni organi v nacionalnih sistemih izvrševanja, saj lahko pristojni organi svoje pristojnosti izvršujejo bodisi neposredno na lastno odgovornost ali pod nadzorom pravosodnih organov bodisi z zahtevkom, naslovljenim na sodišča. Vključenost pravosodnih organov v postopke javnega izvrševanja se med državami članicami zelo razlikuje[52].

Ocena opozarja na ovire, nastale zaradi razlik v naravi postopkov in pooblastil pristojnih organov v državah članicah[53]. Take ovire lahko ne le povzročajo zamude pri sodelovanju in obravnavanju primerov, temveč tudi vplivajo na učinkovitost izvrševanja zakonodaje EU o varstvu potrošnikov in na zaupanje v sistem. Ocena vsebuje priporočilo, naj se take težave rešujejo z usmerjenim usklajevanjem postopkovnih vprašanj, ki zadevajo sodelovanje na področju varstva potrošnikov[54].

Velika večina deležnikov se je na javnem posvetovanju strinjala, da bi bilo pri obravnavanju kršitev, ki zadevajo sodelovanje na področju varstva potrošnikov, koristno uvesti skupne standarde, ter menila, da bi bila opredelitev takih standardov pomembna prednostna naloga na področjih, kot so objava odločitev o izvrševanju, objava imen trgovcev, ki kršijo zakonodajo, dostop do dokumentov, zbiranje dokazov in preiskovanje spletnih strani[55]. 

Pooblastila pristojnih organov na podlagi Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov

Pristojnim organom je treba dodeliti pooblastila, potrebna za izpolnjevanje njihovih obveznosti v skladu z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. V uredbi je naveden seznam minimalnih pooblastil, potrebnih za nemoteno delovanje mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. Med ta pooblastila spadajo zmožnost pridobitve potrebnih informacij in dokazov za obravnavanje kršitev v Uniji, izvajanja preverjanj na kraju samem, zahteve za prenehanje ali prepoved kršitev v Uniji, pridobitve zavez trgovcev in pridobitve plačil v državno blagajno. Zdi se, da večina organov sklop minimalnih pooblastil, določenih v Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, uporablja bodisi neposredno bodisi na podlagi nacionalne zakonodaje, v kateri so določena podobna pooblastila[56].

Organi lahko v skladu s svojimi pooblastili za odpravo kršitev po potrebi uporabljajo tudi druga pooblastila, ki so jim dodeljena na nacionalni ravni. Toda nekatera izmed teh dodatnih pooblastil v vseh državah niso enako razpoložljiva, kar se je izkazalo kot ovira pri učinkovitejšem sodelovanju[57]. Z navodili in pojasnili se lahko do neke mere odpravijo razlike, ki izhajajo iz različnih nacionalnih pravnih tradicij in sistemov izvrševanja, s čimer se izboljša medsebojno razumevanje možnosti in omejitev različnih nacionalnih orodij in sistemov. Vendar v nekaterih državah članicah niti obsežna navodila ne morejo nadomestiti manjkajočih pooblastil na nacionalni ravni, kar morda zmanjšuje splošno učinkovitost izvršilnih ukrepov sodelovanja na področju varstva potrošnikov. 

Na podlagi tega je velika večina deležnikov v javnem posvetovanju podprla vključitev dodatnih orodij za pristojne organe v Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, in sicer pooblastila za izvedbo poskusnih nakupov v preiskovalne namene, objavo imen trgovcev, ki kršijo zakonodajo, zahtevo denarnih kazni za povrnitev nezakonito pridobljenega dobička in zahtevo začasnih ukrepov[58]. Velika večina deležnikov je podprla tudi ukrepe, ki bi potrošnikom omogočili, da bi lažje zahtevali odškodnino[59].

Povezanost s kazenskim pregonom

Pristojni organi bi morali v skladu z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov uporabiti tudi druga pooblastila ali ukrepe, ki so jim na voljo na nacionalni ravni, da bi odpravili kršitve v Uniji, vključno s predlogom za kazenski pregon. Iz dosedanjih izkušenj je razvidno, da je treba med organi kazenskega pregona in pristojnimi organi zagotoviti nemoteno izmenjavo informacij, zlasti kadar gre za agresivne ali goljufive prakse.

Vključenost potrošniških organizacij in drugih udeležencev v sodelovanje na področju varstva potrošnikov

V Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov se priznava ključna vloga potrošniških organizacij pri varovanju interesov potrošnikov. Državam članicam zlasti omogoča, da poleg javnih organov imenujejo druge organe, ki imajo upravičen interes, da odpravijo kršitve v Uniji. Organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov lahko tem organom dajo navodila, naj sprejmejo potrebne izvršilne ukrepe, ki jih imajo na voljo v skladu z nacionalnim pravom, da bi odpravili kršitve v Uniji.

Več držav članic je med letoma 2007 in 2013 imenovalo take organe. Ti večinoma zajemajo združenja potrošnikov in skupinska interesna združenja, ki delujejo v lastnem imenu. Poleg tega nacionalne potrošniške organizacije že nekaj let tesno sodelujejo in usklajujejo dejavnosti izvrševanja v okviru projekta „Consumer Justice Enforcement Forum“ (COJEF – Forum za uveljavljanje pravic potrošnikov)[60]. Mnogo držav članic je razvilo sodelovanje z združenji potrošnikov in evropskimi potrošniškimi centri, da bi pridobile informacije o razvoju trga in kršitvah. 

V oceni je poudarjeno, da imajo združenja potrošnikov, ki delujejo v skupnem interesu potrošnikov, pomembno vlogo pri uveljavljanju pravic potrošnikov[61] (vlogo imajo na podlagi direktive o opustitvenih tožbah[62]). Deležniki so v javnem posvetovanju še poudarili, da je za zgodnje odkrivanje in učinkovito obravnavanje kršitev ključno redno sodelovanje med organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in potrošniškimi organizacijami. Poleg tega so omenili, da bi redna izmenjava informacij s potrošniškimi organizacijami in evropskimi potrošniškimi centri, njihova vključenost v mehanizem opozarjanja za sodelovanje na področju varstva potrošnikov ter v določitev prednostnih področij izvrševanja spodbudile učinkovitost in uspešnost izvrševanja prava varstva potrošnikov EU.

Načrtovanje sodelovanja na področju varstva potrošnikov in cikel prednostne razvrstitve 

Od leta 2009 so bile dejavnosti mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov urejene z letnimi akcijskimi načrti izvrševanja[63]. Sprva so bila v načrtih določena skupna interesna področja, kot so teme preiskav in delavnic. V dvoletnem poročilu iz leta 2012 je bilo jasno navedeno, da je treba združiti sredstva in vire ter prednostno razvrstiti izvršilne ukrepe. Potreben je bil skupen pristop k prednostnim nalogam[64]. Decembra 2011 je bil pregledan postopek načrtovanja in prednostnega razvrščanja pri sodelovanju na področju varstva potrošnikov. Leta 2013 je bilo določenih pet prednostnih področij, ki jih je podprl odbor za sodelovanje na področju varstva potrošnikov[65], s čimer se je zagotovil večletni okvir za skupne ukrepe v obdobju 2014–2016. Odbor za sodelovanje na področju varstva potrošnikov je na podlagi tega podprl letni akcijski načrt izvrševanja.

Ta postopek je omogočil večjo učinkovitost mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in učinkovitejšo porabo omejenih sredstev. Ob tem so udeleženci v javnem posvetovanju navedli, da je treba bazo znanja za prednostno razvrstitev izvrševanja podpreti z dodatnimi ukrepi[66]. Večina udeležencev je podprla usklajene ukrepe nadzora, platformo IT za izmenjavo strokovnega znanja pri izvrševanju ter vključenost potrošniških organizacij in evropskih potrošniških centrov v opredelitev tržnih gibanj in kršitev zakonodaje o varstvu potrošnikov.[67]

Zakonodajno področje uporabe Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov

Sodelovanje na področju varstva potrošnikov obsega direktive, kakor so prenesene v pravni red držav članic, in uredbe s seznama v Prilogi k Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. Področje uporabe Priloge se je od leta 2007 postopoma širilo in je do konca leta 2013 obsegalo 18 pravnih aktov EU o varstvu potrošnikov. 

V oceni je bilo ugotovljeno, da je področje uporabe sedanje uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov na splošno ustrezno[68]. Nekatera področja so pri sodelovanju morda manj opazna, ker jih obravnavajo sektorska zakonodaja EU in drugi veljavni mehanizmi in/ali posebni organi za sodelovanje na ravni EU[69]. Za zagotovitev doslednosti na različnih področjih politike bi bilo treba po potrebi dodatno preučiti načine za zagotovitev usklajevanja in izmenjave informacij med temi mrežami in sodelovanjem na področju varstva potrošnikov.

Ob morebitni ponovni preučitvi področja uporabe vključene zakonodaje bi bilo treba upoštevati razvoj prihodnjih prodajnih metod in praks ter sprejetje ali revizije zakonodaje o varstvu potrošnikov, zlasti za obravnavanje digitalnih izzivov, predvsem preglednosti cen. 

Baza podatkov pri sodelovanju na področju varstva potrošnikov

V Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (člen 10) je določeno, da Komisija vzdržuje elektronsko bazo podatkov, v kateri hrani in obdeluje informacije, povezane s prošnjami za medsebojno pomoč in opozorili. Komisija je zato vzpostavila sistem za sodelovanje na področju varstva potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: sistem). Ta je bil od leta 2007 izboljšan, da so si lahko organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov izmenjali informacije in dokumente, ki se nanašajo na prošnje za medsebojno pomoč. V dvoletnih poročilih, oceni in rezultatih javnega posvetovanja je navedeno nezadovoljstvo s sistemom[70]. Poudarjeno je, da neobstoj dobro delujočega orodja IT ovira učinkovito sodelovanje na področju varstva potrošnikov.

7.        Krepitev skupnih in mednarodnih dejavnosti sodelovanja na področju varstva potrošnikov 

Skupne dejavnosti in izmenjava uradnikov, subvencioniranih iz programa EU za varstvo potrošnikov

Od leta 2007 so organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov izvajali širok sklop skupnih dejavnosti, vključno s spletnimi seminarji, delavnicami, ukrepi za ozaveščanje, projekti za razvoj skupnih standardov, metodologij in tehnik izvrševanja ter izmenjavo uradnikov, ki so prejeli subvencije iz programa EU za varstvo potrošnikov.

Primeri skupnih dejavnosti, ki se od leta 2007 subvencionirajo iz programa za varstvo potrošnikov

· Skupni projekt, ki sta ga v obdobju 2010–2011 vodili Francija in Portugalska in v katerem je sodelovalo deset držav članic, je bil namenjen povečanju prepoznavnosti mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. Privedel je do ustanovitve komunikacijske celice, osnutka protokola o sodelovanju med pristojnimi organi in predstavniki evropskih potrošniških centrov[71] ter objave glasila mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov.

· Leta 2012 je devet držav članic sodelovalo v skupnem projektu, ki ga je usklajevala Latvija in je bil usmerjen v vprašanja izvrševanja, povezana z Direktivo 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah.

· V projekt „Building a European Internet Enforcement Capability“ (Razvoj zmožnosti izvrševanja evropske zakonodaje v zvezi z internetom) v obdobju 2010–2011 ter nadaljnje ukrepe (v obdobju 2012–2013) pod vodstvom Združenega kraljestva je bilo vključenih še enajst drugih držav članic. Njegov namen je bil izboljšati zmožnost mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov za izvajanje spletnih preiskav in dejavnosti izvrševanja ter izmenjavo znanja med izvršilnimi organi o nedavnem pravnem razvoju in izzivih tehnologij spletnih strani. Z nadaljnjimi ukrepi, v katere je bilo vključenih petnajst držav članic, se je uvedlo usposabljanje o spletnem preiskovanju kot dolgoročni vir za spletne preiskovalce. Vzpostavljena je bila tudi skupna baza podatkov sodne prakse na področju e-trgovanja.

Aprila 2014 je bila na podlagi zadnjih dveh skupnih ukrepov ustanovljena stalna skupina za e-izvrševanje, s katero so se okrepile zmogljivosti za e-izvrševanje mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. V tej skupini se bo združilo strokovno znanje, da bo mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov v pomoč pri ugotavljanju novih spletnih groženj za potrošnike ter da bo bolje usmerila svoje spletne izvršilne ukrepe. Nacionalnim organom bo pomagala z usposabljanjem in najsodobnejšimi orodji v spletnih preiskavah. Skupino v letu 2014 vodita Združeno kraljestvo in Slovaška, v njej pa sodeluje 12 držav članic. Nov skupni projekt sodelovanja na področju varstva potrošnikov v zvezi s spletnimi preiskavami, ki ga bo v letih 2014 in 2015 vodila Španija, bo prispeval h gradivu za usposabljanje. Španija bo gostila delavnice, s katerimi se bodo spodbujali majhni preiskovalni ukrepi v štirinajstih partnericah projekta.

S temi dejavnostmi se je zagotovil okvir za stalno izmenjavo dobrih praks med izvršilnimi organi, povečalo pa se je tudi medsebojno razumevanje in zaupanje med različnimi udeleženci. Te dejavnosti bi se lahko dodatno razvijale, čeprav bo morda treba poenostaviti upravne postopke za njihovo financiranje, ki jih nacionalni organi pogosto navajajo kot oviro za širitev dejavnosti.

Mednarodno sodelovanje na področju uveljavljanja pravic potrošnikov

Zaradi razvoja tehnologij in vzorcev porabe gospodinjstev, usmerjenih k večjemu opravljanju mednarodnih spletnih nakupov, se je okrepila potreba po odvračanju nepoštenih trgovcev iz tretjih držav in izvrševanju zakonodaje o varstvu potrošnikov zunaj EGP.

V Uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je določeno, da Unija „sodeluje s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami na področjih, zajetih s to uredbo, da bi izboljšala varstvo ekonomskih interesov potrošnikov“. Poleg tega ima Unija možnost, da si prizadeva za bolj strukturirano sodelovanje pri izvrševanju s tretjimi državami na podlagi mednarodnih sporazumov.

Pristojni organi v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov še naprej redno sodelujejo v Mednarodni mreži za varstvo potrošnikov in izvrševanje zakonodaje („International Consumers Protection and Enforcement Network“; v nadaljnjem besedilu: mreža ICPEN) in Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD) ali na dvostranski ravni s tretjimi državami, opredeljenimi kot prednostnimi partnericami sodelovanja pri izvrševanju, kot so ZDA. To sodelovanje je zelo pomemben vidik potrošniške politike in bi lahko bilo posebej koristno, na primer na področju varstva podatkov.

Mreža ICPEN

Mreža ICPEN je neformalna mednarodna mreža, ki jo sestavljajo organi za varstvo potrošnikov iz več kot 50 držav, njen namen pa je preprečiti čezmejne kršitve zakonodaje o varstvu potrošnikov zunaj Evrope in ustvariti pravične trge za potrošnike. Sodelujoči organi si lahko na rednih konferencah, v delovnih skupinah in na telefonskih konferencah intenzivno izmenjujejo izkušnje.

Komisija deluje kot organ za zvezo med vodilnimi člani mreže ICPEN in sodelovanja na področju varstva potrošnikov. Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov je z odobravanjem sprejela pobudo Komisije, da bi bila organ za zvezo in da bi dejavno sodelovala v nekaterih skupnih dejavnostih mreže ICPEN. 

OECD

V Odboru organizacije OECD za varstvo potrošnikov kot opazovalka poleg držav članic EU sodeluje tudi Evropska komisija.

Sodelovanje z zvezno komisijo ZDA za trgovino

Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov je na podlagi zelo obsežnih trgovinskih tokov in zbliževanja interesov v boju proti nezakonitim praksam, ki škodijo interesom potrošnikov na obeh straneh Atlantskega oceana, kot prednostno mednarodno partnerico določila ZDA, zlasti zvezno komisijo ZDA za trgovino[72]. Dokler ne bo na voljo okvir, ki bo temeljil na mednarodnem sporazumu, bosta mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in zvezna komisija ZDA za trgovino sodelovali neformalno. Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in zvezna komisija ZDA za trgovino sta na primer aprila 2013 organizirali skupni seminar za izvršilne organe, ki je omogočil plodno izmenjavo informacij in strokovnega znanja o konkretnih primerih, kot so zavajajoče prakse pri nakupih v okviru aplikacij.

8.        Sklepne ugotovitve in naslednji koraki

Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je bila zadnjih sedem let učinkovito sredstvo za varovanje skupnih interesov potrošnikov po vsej EU. Omogočila je večjo skladnost s pravom varstva potrošnikov EU v številnih sektorjih, v katerih so bile izvedene preiskave v korist potrošnikov in podjetij. Skupni pristopi k izvrševanju v okviru sodelovanja na področju varstva potrošnikov so pokazali, da je nove težave potrošnikov, ki se pojavljajo v številnih državah članicah hkrati, najbolje obravnavati s tesnim usklajevanjem in skupnim ukrepanjem vseh držav članic.

Da bi se zmanjšale izgube potrošnikov in ohranili enaki konkurenčni pogoji za podjetja na enotnem trgu, je v hitro razvijajočem se digitalnem svetu nujno potrebno prožno in sodobno sodelovanje na področju varstva potrošnikov, ki se je zmožno hitro odzivati na nove izzive pri izvrševanju. Boljše in skladnejše izvrševanje pravil o varstvu potrošnikov bi moralo prispevati k večji preglednosti trga in zmanjšati stroške usklajevanja za podjetja, ki delujejo čezmejno, spodbuditi konkurenco in inovacije ter pomembno prispevati k rasti.

Z boljšim mehanizmom sodelovanja na ravni EU se lahko doseže hiter in stroškovno učinkovit odziv na kršitve pravil EU o varstvu potrošnikov, ki zadevajo več držav članic. To je zlasti pomembno ob upoštevanju prihodnjega omejevanja sredstev in zmanjšanja upravnega bremena. Zaradi boljšega upravnega sodelovanja, zmanjšanja zamud pri izvrševanju in bolje delujočih trgov je v državah članicah in na ravni EU mogoče pričakovati dobičke pri upravljanju.

Komisija trenutno izvaja študije ocen učinka, da bi določila najboljši možni način, da se sodelovanje na področju varstva potrošnikov uporabi v korist držav članic in da se vsem deležnikom omogočijo pozitivni donosi. Te študije bodo obravnavale celoten razpon možnosti, ki so na voljo za reševanje prihodnjih izzivov pri izvrševanju, od ohranitve sedanjega okvira do uvedbe nove zakonodaje, in bi morale Komisiji zagotoviti podlago, da bo določila najučinkovitejši politični odziv.

[1]     http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-491_sl.htm.

[2]     http://ec.europa.eu/consumers/archive/strategy/docs/consumer_agenda_2012_sl.pdf.  

[3]     Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (UL L 364, 9.12.2004, str. 1).

[4]     Vanj so vključene tudi partnerske države EGP, tj. Islandija, Lihtenštajn in Norveška.

[5]     COM(2009) 336 in COM(2012) 100; http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial.

[6]       Končno poročilo konzorcija Consumer Policy Evaluation Consortium z naslovom „External Evaluation of the Consumer Protection Regulation“ (Zunanja ocena uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov), 17. december 2012, http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.

[7]     http://ec.europa.eu/consumers/events/ecs_2013/report/Summitconclusions.pdf.

[8]     Evropska konferenca o varstvu pravic potrošnikov, dokument za razpravo z naslovom „Za učinkovitejšo zagotovitev spoštovanja pravic potrošnikov v EU“, april 2013, http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/07032013_consumer_summit_discussion_paper_sl.pdf.

[9]     http://www.cojef-project.eu/IMG/pdf/BEUC_PR_Apple.pdf.

[10]    Časovni načrt z naslovom „Review of the Regulation of the European Parliament and of the Council on cooperation between national authorities responsible for the enforcement of consumer protection laws" (Pregled uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov), september 2013. http://ec.europa.eu/smart-regulation/impact/planned_ia/docs/2014_sanco_001_consumer_protection_cooperation_review_en.pdf.

[11]    Povzetek odzivov deležnikov na javno posvetovanje o uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (2006/2004/ES), na voljo na: http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/index_en.htm.

[12]    http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-187_sl.htm.

[13]             http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/rights-contracts/directive/index_en.htm.            

[14]             Direktiva 2011/83/EU o pravicah potrošnikov.

[15]             Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah.

[16]             http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/index_en.htm.

[17]             http://ec.europa.eu/smart-regulation/index_sl.htm in zlasti Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje (2003/C 321/01).

[18]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 98.

[19]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 14–20, in http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.

[20] http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.

[21]             V boj proti takim praksam je dejansko vključeno tesno sodelovanje med organi za varstvo potrošnikov in organi kazenskega pregona. Glede na to, da so take prakse pogosto kratkoročne, bi morali biti izvršilni organi morda zmožni ukrepati celo, kadar se praksa preneha uporabljati.

[22] http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.

[23]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 14–20 in 49.

[24] http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.

[25]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 22–29. 

[26]             Povzetek javnega posvetovanja, str. iii in 45–48.

[27]             Vprašanje močno razširjenih kršitev je bilo že opredeljeno v sporočilu o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov iz julija 2009 (http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52009DC0330&from=SL) in potrjeno v poročilu o zunanji oceni (http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf). Rezultati javnega posvetovanja potrjujejo, da so take kršitve obsežne – povzetek javnega posvetovanja, str. 35.

[28]              Številne države članice v dvoletnih poročilih opozarjajo na izzive pri izvrševanju, ki izhajajo iz trgovine s tretjimi državami Glej tudi: http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/cpc_regulation_inception_report_revised290212_en.pdf.  

[29]             Največ prošenj za medsebojno pomoč je bilo med letoma 2008 in 2009, in sicer povprečno 306 na leto, med letoma 2010 in 2013 pa jih je bilo manj, in sicer povprečno 162 na leto, http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial ter poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 76.

[30]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 76.

[31]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 98.

[32]             Dvoletna poročila držav članic (v obdobju 2012–2013) na voljo na: http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial.

[33]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 9–13.

[34]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 91–92 in 98.

[35]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 99.

[36]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 17. Tudi v Sporočilu Komisije o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov iz leta 2009, str. 5 (točka 2.3), je bilo ugotovljeno, da mora Komisija bolje podpirati izvrševanje držav članic, zlasti v primerih vzporednih kršitev, ki prizadenejo potrošnike v več državah članicah.

[37]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 35–37. Po mnenju več kot 80 % udeležencev javnega posvetovanja so bile take kršitve zelo obsežne ali obsežne, 56 % udeležencev pa je menilo, da bi bilo zelo pomembno, da se za obravnavanje takih kršitev določi poseben postopek izvrševanja. 

[38]             Poročilo o zunanji oceni, str. 94–95 in 122. 

[39]             Poročilo o zunanji oceni, str. 94.

[40]             Časovni načrt iz leta 2013 za revizijo uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, september 2013.

[41]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 35–38.

[42]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 51–53.

[43]             Največ opozoril je bilo izmenjanih leta 2008, ko jih je bilo več kot 100 na leto, v naslednjih letih pa se je število izmenjanih opozoril zmanjšalo na manj kot polovico.

[44]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 85–88.

[45]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 85–87.

[46]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 15–21.

[47]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 76–77.

[48]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 9–13.

[49]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 78, in http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial.

[50]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 78, in http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial. 

[51]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 76.

[52]             V nekaterih državah članicah lahko sodne prepovedi izdajajo le sodišča, v drugih pa so sodišča večinoma odgovorna za sodno presojo odločitev pristojnih organov.

[53]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 60.

[54]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 60–61.

[55]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 27–33.

[56]             Dvoletna poročila http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/biennial_national_reports_en.htm#biennial in poročilo o zunanji oceni iz leta 2012.

[57]             To velja, na primer, za pooblastilo za izvedbo poskusnih nakupov, pooblastilo za javno objavo imen trgovcev, ki kršijo zakonodajo, ali za sprejetje začasnih ukrepov. V nekaterih državah članicah so poskusni nakupi sestavni del postopka za ugotavljanje kršitev, v drugih pa tako orodje ni na voljo. Zaradi tega lahko nastanejo težave v zvezi z dopustnostjo in dostopnostjo dokazov o kršitvah, pridobljenih v drugi državi članici.

[58]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 22–26.

[59]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 26–27. Cilj uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je varovanje skupnih interesov potrošnikov. Pravna sredstva za potrošnike posameznike se obravnavajo v drugih instrumentih, kot so Direktiva 2013/11/EU o alternativnem reševanju potrošniških sporov, Uredba št. 524/2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ali Uredba št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti.

[60]             www.cojef-project.eu.

[61]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 81–83.

[62]             Direktiva 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, UL L 110, 1.5.2009, str. 30.

[63]             Sporočilo o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, COM(2009) 330 final, str. 8.

[64]             Dvoletno poročilo iz leta 2012, str. 10 in 13.

[65]             Odbor za sodelovanje na področju varstva potrošnikov je bil vzpostavljen na podlagi členov 19 in 20 uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov.

[66]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 11–13 in 14–18.

[67]             Povzetek javnega posvetovanja, str. 15–17.

[68]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 40.

[69]          Na področju elektronskih komunikacij na primer Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, ustanovljen z Uredbo št. 1211/2009, zagotavlja okvir za sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi ter med temi organi in Komisijo, da bi se dosegla skladna uporaba regulativnega okvira EU za elektronske komunikacije, kar naj bi potrošnikom in podjetjem prineslo koristi enotnega trga. Z nadaljnjimi mehanizmi izvrševanja se zagotavlja varstvo pravic potnikov. Zlasti Uredba št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči letalskim potnikom, Uredba št. 1177/2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter Uredba št. 181/2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu določajo mehanizme izvrševanja, v katere so vključeni imenovani nacionalni organi izvrševanja, zajemajo pa čezmejne ter domače kršitve.

[70]             Poročilo o zunanji oceni iz leta 2012, str. 89–90, in Povzetek javnega posvetovanja, str. iii in 51–52.

[71]             http://ec.europa.eu/consumers/ecc/index_en.htm.

[72]             Od leta 2012 so bila z medsebojnim dogovorom prekinjena pogajanja o mednarodnem sporazumu v zvezi s tem zaradi potekajočih postopkov, ki lahko vplivajo na potrebe obeh strani, pomembne za dogovore o sodelovanju.