52013DC0858

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o uporabi Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj)

1.           Uvod

Sodelovanje med pravosodnimi organi držav članic Evropske unije je temelj evropskega območja svobode, varnosti in pravice, kot je navedeno v členu 3(2) Pogodbe o Evropski uniji. Tako sodelovanje je zlasti potrebno, da se zagotovi učinkovito pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj zaradi vročanja med državami članicami. Vročanje pisanj je del vsakega posameznega sodnega postopka. Za dobro upravljanje pravosodja in zaščito pravic strank, zlasti toženca, v sodnih postopkih je zato bistveno hitro in varno pošiljanje pisanj.

Preden je Unija na tem področju sprejela kakršen koli ukrep, je bilo čezmejno vročanje pisanj med državami članicami v glavnem urejeno s Haaško konvencijo o vročitvi listin iz leta 1965[1].

Evropska unija je 29. maja 2000 sprejela Uredbo (ES) št. 1348/2000[2], v kateri so določena postopkovna pravila za omogočanje čezmejnega pošiljanja pisanj (v nadaljnjem besedilu: uredba o vročanju pisanj iz leta 2000). Ta uredba se je uporabljala za vse države članice Evropske unije, razen za Dansko. Vendar se je z vzporednim sporazumom, sklenjenim med Unijo in Dansko[3], njena uporaba razširila še na Dansko.

Evropska komisija je 1. oktobra 2004 sprejela poročilo[4] o uporabi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2000. V poročilu je bilo ugotovljeno, da sta se zaradi uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2000 od njenega začetka uporabe v letu 2001 izboljšala pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami. Toda v poročilu je bilo tudi navedeno, da bi bilo treba izboljšati raven znanja subjektov, ki sodelujejo pri uporabi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2000, zlasti lokalnih organov, s spremembo nekaterih določb te uredbe pa bi se lahko nadalje izboljšala in poenostavila njena uporaba. Zato je Komisija leta 2005 predlagala spremembo[5].

Uredbo iz leta 2000 je s 13. novembrom 2008 nadomestila Uredba (ES) št. 1393/2007[6] Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu: uredba o vročanju pisanj iz leta 2007). Ta uredba se na podlagi vzporednega sporazuma med EU in Dansko prav tako uporablja za Dansko.

Najpomembnejše spremembe, uvedene z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007, so:

· zahteva, da organ za sprejem sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročitev pisanja opravi čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po prejemu,

· oblikovanje novega standardnega obrazca za poučitev naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja,

· uvedba enotne fiksne takse za stroške vročitve, ki jo država članica določi vnaprej, ter

· enotni pogoji za vročanje po pošti.

V členu 24 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 je določeno, da bi Komisija morala najpozneje do 1. junija 2011 in potem vsakih pet let pregledati uporabo te uredbe in predlagati potrebne spremembe.

Komisija je leta 2011 začela izvajati študijo[7], da bi zbrala podatke in ocenila uporabo uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 (v nadaljnjem besedilu: študija). V študijo sta bila vključena pravna analiza in empirični del, ki je temeljil na raziskavi, opravljeni med različnimi skupinami deležnikov iz vseh držav članic[8].

O uporabi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 so razpravljali na sestankih Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah dne 14. januarja 2008, 18. septembra 2008, 30. aprila 2009, 23. junija 2010 in 9.–10. februarja 2012. Poleg tega je Komisija glede uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 upoštevala dopise državljanov, pritožbe, peticije in predhodne odločbe Sodišča EU[9].

V tem poročilu je predstavljena prva ocena Komisije o uporabi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 za obdobje od leta 2008 do leta 2012.

2.           Bistveni deli uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007

Uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. V njej so določeni različni načini pošiljanja med državami članicami, zlasti prek organov za pošiljanje in sprejem, po pošti, po konzularni ali diplomatski poti ali tudi z neposrednim vročanjem[10]. Interese prosilca in naslovnika vročenega pisanja varuje posebno pravilo o določitvi dneva vročitve. Naslovnika nadalje varujejo pravila o uporabi jezikov v dokumentih, ki jih je treba vročiti, in pravila o tem, katera sodišča je treba upoštevati v primerih, ko se toženec ne spusti v postopek. Za vročitev sodnih pisanj se v zaprošeni državi članici ne zahteva plačilo stroškov ali taks, razen kadar so bili uporabljeni poseben način vročitve ali storitve sodnega uradnika. V tem primeru prosilec plača enotno fiksno takso.

Države članice morajo Komisiji zagotoviti informacije, potrebne za dobro delovanje uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Vsaka država članica ima osrednji organ[11], ki zagotavlja informacije organom, rešuje vse težave, ki se lahko pojavijo, in pristojnemu organu za sprejem posreduje zaprosilo za vročitev od organa za pošiljanje.

3.           Uporaba uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007

Na splošno se lahko ugotovi, da uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 dobro deluje ter da je bil z njo dosežen cilj, tj. povečati pravno varnost pri čezmejnem vročanju pisanj, pa tudi hitrost in učinkovitost pošiljanja med državami članicami[12]. Vendar je treba nekaterim točkam posvetiti pozornost, da se oceni, ali je mogoče sistem vročanja med državami članicami nadalje izboljšati in kako to storiti.

3.1.        Področje uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007

V to uredbo so vključena sodna ali izvensodna pisanja, ki jih je treba iz ene države članice poslati v drugo z namenom vročitve v civilnih in gospodarskih zadevah v slednji državi članici. Glede področja uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 se je pojavilo več vprašanj:

3.1.1.     Katera pisanja se lahko pošiljajo med državami članicami za vročanje: pojem sodnih ali izvensodnih pisanj

Sodišče je v sodbi v zadevi Roda Golf (C-14/08) razsodilo, da nacionalno pravo ne določa, katera pisanja se lahko v skladu z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007 pošiljajo za vročitev med državami članicami. Vprašanje, predloženo Sodišču, se je nanašalo na vročanje notarske listine izven sodnega postopka. Sodišče je pojasnilo, da je pojem „izvensodno pisanje“ v smislu člena 16 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2000 (ki je enak členu 16 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007) pojem Unije, ki bi ga bilo treba razlagati avtonomno. Pravosodno sodelovanje ne more biti omejeno zgolj na sodne postopke, temveč se lahko uporablja tudi izven takih postopkov, pri čemer je treba upoštevati cilja Pogodbe in uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, ki sta namenjena vzpostavitvi sistema za vročanje znotraj Unije, s katerim naj bi se omogočilo pravilno delovanje notranjega trga. Sodišče je zato razsodilo, da vročanje notarske listine izven sodnega postopka spada na področje uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007.

3.1.2.     Kdaj je treba sodna ali izvensodna pisanja iz ene države članice pošiljati za vročitev v drugo?

Sodišču je bilo v sodbi v zadevi Alder (C-325/11) predloženo še eno pomembno vprašanje glede področja uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Postavlja se vprašanje, ali mora nacionalno pravo določiti, v katerih primerih je treba v skladu z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007 poslati pisanje za vročitev med državami članicami. V tej zadevi sta dva državljana, ki prebivata v Nemčiji, na poljskih sodiščih sprožila postopek zoper dva državljana, ki prebivata na Poljskem. Na podlagi poljskega procesnega prava morajo tuje tožeče stranke imenovati pooblaščenca za sprejemanje vročanja pisanj na Poljskem; če tega ne storijo, se pisanja vložijo v spis in s tem štejejo za vročena. Tožeči stranki nista imenovali pooblaščenca in njuna tožba je bila po obravnavi, na kateri nista bili navzoči, zavrnjena. Sodišče je ugotovilo, da je treba vročanje sodnih pisanj nujno opraviti v skladu z zahtevami uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, kadar naslovnik pisanja prebiva v drugi državi članici[13]. Zato sistem, s katerim se v državi članici sodišča zahteva, da imajo stranke, ki prebivajo v drugih državah članicah, pooblaščenca za vročanje sodnih pisanj, ni v skladu z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007.

3.1.3.     Elektronsko vročanje

Elektronsko vročanje je nov način vročanja pisanj v državah članicah. V večini sistemov, kjer obstaja tak način vročanja, se državljani (ponavadi trgovinske ali finančne institucije) registrirajo pri sodiščih, s čimer omogočijo, da se jim pisanja vročijo neposredno prek elektronskih sredstev. V uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007 elektronsko vročanje za zdaj ni navedeno. V nekaterih državah članicah se je pojavilo vprašanje, ali se lahko v nacionalni sistem elektronskega vročanja registrirajo tuji državljani in ali bi bilo treba vročanje, opravljeno takim tujim državljanom, obravnavati kot čezmejno vročanje za uporabo uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Odgovor na to vprašanje ima pomembne posledice, kot na primer, ali se uporablja pravica do zavrnitve sprejema pisanja, ki ni napisano v enem od jezikov, določenih v členu 8 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Proučiti bi bilo treba, ali bi moralo biti elektronsko vročanje na voljo na čezmejni ravni ter ali bi se morala uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 v takih primerih uporabljati in kako bi se morala uporabljati. Če bi se v uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007 določilo, da je elektronsko vročanje eden od načinov vročanja, bi lahko to spodbudilo učinkovito rabo tehnologije ter zmanjšalo stroške in zamude pri pravdnih sporih na večje razdalje. Izvaja se več pilotnih projektov, kot je projekt „e-pravosodja za vročanje dokumentov“, ki ga sofinancira Komisija. S tem projektom naj bi se vzpostavila dematerializirana in varna izmenjava pisanj prek elektronske platforme med ministrstvi za pravosodje, sodišči, sodnimi uradniki (sodnimi izvršitelji) in odvetniki. Projekt je povezan s projektom e-Codex, s katerim naj bi se na splošno varno, dostopno in trajnostno izboljšala izmenjava informacij v sodnih postopkih na čezmejni ravni.

3.1.4.     Vročanje pisanj in odprava eksekvature

S postopno odpravo eksekvature se pojavlja vprašanje o tem, ali je potrebna višja stopnja usklajenosti na splošno glede nacionalnih pravil civilnega postopka in še zlasti glede predpisov o vročanju pisanj. V razpravah med celotnimi pogajanji o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I – prenovitev)[14], predlogu uredbe o uvedbi evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah[15] ter predlogu uredbe o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah[16] se je pokazalo, da se predpisi držav članic bistveno razlikujejo glede temeljnih vprašanj, kot so:

· katera pisanja so vročena strankam v sodnih postopkih: pisanja, ki uvajajo postopke, so na splošno vročena v vseh državah članicah, znatne razlike pa obstajajo pri vročanju sodnih odločb, vabil na zaslišanje itd. Sodne odločbe so na primer vročene v nekaterih državah članicah, včasih celo kot pogoj za izvršljivost sodne odločbe v državi sodišča, medtem ko v drugih državah članicah sodne odločbe na splošno niso vročene, ampak jih morajo stranke same prevzeti na sodišču;

· v katerih okoliščinah so pisanja vročena: v nekaterih državah članicah na primer sodne odločbe niso vročene, kadar so bile stranke v postopkih prisotne ali zastopane, medtem ko so v drugih državah članicah sodne odločbe obvezno vročene, in sicer kot prvi korak postopkov izvršbe;

· kdo vroči pisanja: v nekaterih državah članicah je vročitev na splošno odgovornost strank, medtem ko v drugih državah članicah za vročitev pisanj poskrbi sodišče. Odgovornosti se v več državah članicah razlikujejo glede na to, katero vrsto dokumenta je treba vročiti (pisanje, ki uvaja postopke, vabilo na zaslišanje, sodno odločbo itd.);

· komu so vročena pisanja: v nekaterih državah članicah se pisanja vročijo na primer strankam samim, medtem ko se lahko ali celo morajo v drugih državah članicah pisanja ali določene vrste pisanj vročiti njihovemu pravnemu zastopniku v državi sodišča;

· o pravnih posledicah, povezanih z vročitvijo (npr. začetek teka roka na primer za pritožbo, izračun obresti) ali nevročitvijo (npr. začetek uporabe izrednih pravnih sredstev).

Zaradi teh razlik trenutno ni jasno, v katerih okoliščinah se dejansko uporablja varstvo, zagotovljeno z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007. Zlasti ni gotovo, ali bodo predpisi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 o pravici do zavrnitve sprejema pisanja (člen 8), dnevu vročitve (člen 9) in pravicah obrambe v primeru neizpolnjevanja obveznosti po potrebi varovali tuje tožence.

Postavlja se vprašanje, v kolikšnem obsegu so v okviru pravosodnega sodelovanja v Evropski uniji primerne take razlike med zakonodajami držav članic in posledično pravna negotovost za državljane, zlasti z vidika odprave eksekvature, pri čemer je bistveni element, ki ga je treba zaščititi na čezmejni ravni, varstvo pravic obrambe.

3.1.5.     Sklepne ugotovitve o področju uporabe

Iz navedenega je razvidno, da je za zadovoljivo delovanje uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 morda treba pojasniti področje uporabe instrumenta na ravni Unije. Poleg tega bo morda treba obravnavati pravno negotovost, ki izhaja iz razlik v procesnem pravu posameznih držav. Glede na ključno vlogo uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 pri celotnem sodelovanju v okviru civilnega pravosodja in odpravi eksekvature je to posebej pomembno. Danes imamo več izkušenj, pridobljenih v letih uporabe skupnih predpisov o pošiljanju pisanj v čezmejnih zadevah. Zdaj bi bilo morda ustrezno proučiti, ali je treba to pravno negotovost obravnavati, zlasti s skupnimi minimalnimi standardi o tem, katera pisanja bi bilo treba vročiti tujim strankam, komu se lahko pisanja tako vročijo in kdaj bi jih bilo treba vročiti. Tako bi se za tožence po vsej Uniji zagotovilo enotnejše varstvo, pravna gotovost in varstvo pravic obrambe pa bi se nedvomno okrepila.

3.2.        Omejitve področja uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007

3.2.1.     Neuporaba uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan

Uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 se ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan. V zvezi s tem se je poročalo o težavah. Ob pošiljanju pisanj se včasih pričakuje, da bodo pri iskanju naslovnika pomagali osrednji organi, vzpostavljeni v skladu s členom 3 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Kot druga možnost pri iskanju naslova osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, se uporablja Uredba (ES) št. 1206/2001[17] (v nadaljnjem besedilu: uredba o sodelovanju pri pridobivanju dokazov). Toda glede zadnjega načina so se pojavile kritike, ker ni enostaven, saj je treba za en sam namen vročanja dokumentov uporabiti dva različna pravna instrumenta. Poleg tega je bilo vprašljivo, ali je uredba o sodelovanju pri pridobivanju dokazov ustrezen instrument za iskanje naslova stranke, zlasti glede na področje uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 in zahteve, da se v skladu s členom 4(1)(b) uredbe o sodelovanju pri pridobivanju dokazov navedejo imena in naslovi strank postopka, s čimer se očitno predvideva, da so ti naslovi znani.

Vprašanje, kako in na kakšen način najti naslov toženca, je pomembno, zlasti z vidika uporabe več instrumentov civilnega pravosodja, kot sta Uredba (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (glej člen 26 navedene uredbe)[18] in Uredba (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (glej člen 18 navedene uredbe). V obeh instrumentih je določeno, da se postopek prekine za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravil obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri. Sodišče je glede člena 26(2) Uredbe (ES) št. 44/2001 razsodilo, da lahko sodišče v takem primeru zakonito nadaljuje postopek le, če je prepričano, da so bile opravljene vse poizvedbe, ki jih zahtevata načeli skrbnosti in dobre vere, da bi se tožena stranka našla (glej sodbo v zadevi Hypoteční banka proti Lindner (C-327/10), točka 52 in sodbo v zadevi Cornelius de Visser (C-292/10), točka 55). V zvezi s tem je pomembno vedeti, kaj se lahko pričakuje pod „potrebnimi koraki“, ki jih mora nekdo sprejeti (sodišče, pri katerem je bil sprožen postopek, stranki, osrednji organ ali organ za sprejem v zaprošeni državi članici).

Glede na te težave je morda primerno proučiti, kako bi se rešila povsem temeljna in praktična težava z iskanjem naslova osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ter pojasnile zadevne obveznosti organov, vključenih v vročanje. Lahko se prouči, ali ne bi bilo mogoče primerov, v katerih naslov toženca ni znan, vključiti na področje uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, in sicer z določenimi obveznostmi za izvedbo iskanja naslova toženca. Lahko bi se vsaj pojasnilo, v kolikšni meri bi morali iskanje naslova toženca izvesti organi za sprejem, če je naslov znan, a domnevno nepravilen.

3.2.2.     Vročanje pisanj državam

Uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 se zlasti ne uporablja za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii). V nekaterih državah so se pojavila vprašanja glede vročanja pisanj državam. Navedene zadeve so v členu 1 dejansko izključene s področja uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. V sporih med javnim organom in fizično osebo pa se lahko taki spori nasprotno in v skladu s smernicami Sodišča o razlagi pojma „civilne in gospodarske zadeve“ krijejo z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007, kolikor se nanašajo na civilne tožbe in kolikor je zadevna država delovala kot zasebni subjekt (acta iure gestionis). Navesti je treba, da se lahko za vročanje dokumentov v tujini uporabijo vsi načini pošiljanja, zagotovljeni z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007, čeprav je naslovnik sodnega ali izvensodnega pisanja v civilnih ali gospodarskih zadevah država ali državni subjekt.

3.3.        Hitrost pošiljanja in vročanja

Kadar vročanje pisanj opravi organ za pošiljanje in sprejem, je rok za izpolnitev zahteve en mesec[19]. Za pošiljanje pisanj po pošti, z neposrednim vročanjem ali po diplomatski poti, pa ni določenih nobenih rokov.

Iz študije je razvidno, da se je vročanje dokumentov med državami članicami z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007 v primerjavi z uredbo o vročanju iz leta 2000 zmerno pospešilo (glej Prilogo 1). Ta rezultat se lahko šteje za zadovoljivega, zlasti ker se je hkrati povečalo število zahtevkov za čezmejno vročanje. Na primer v Nemčiji se je število povečalo s 14 463 zadev leta 2009 na 16 329 zadev leta 2010, v Združenem kraljestvu pa se je število povečalo z 9 852 zadev leta 2009 na 10 395 zadev leta 2010. Pisanja so bila kljub temu vročena hitreje kot prej. Zato je mogoče sklepati, da je uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 dosegla svoj cilj, tj. nadalje pospešiti vročanje med državami članicami.

Vendar je iz empiričnih podatkov razvidno, da pri vročanju pisanj v tujini še vedno nastajajo sorazmerno dolge zamude. Zlasti kadar se pisanja pošiljajo prek organov za pošiljanje in sprejem, je v večini primerov po skupnih izračunih še vedno potrebnih več mesecev, da ti organi ukrepajo. Te zamude se lahko pojasnijo z več dejavniki. Najprej je morda potrebnega nekaj časa za posredovanje napačno naslovljene zahteve na pristojni organ za sprejem. Pomembneje se zdi, da večina zamud nastane zaradi pomanjkljivega znanja jezikov v organih (organi ne obvladajo jezikov, ki so jih njihove države članice navedle kot primerne za sprejem pisanj) in/ali njihovega nezadostnega poznavanja predpisov, ki se uporabljajo (glej točko 3.3 v nadaljevanju). O nekaterih zamudah se je prav tako poročalo zaradi nezadostne opremljenosti osrednjih organov (glej točko 3.4 v nadaljevanju). Vendar je zaradi učinkovitega poteka sodnih postopkov v združeni Uniji potrebno hitro vročanje pisanj. Zato bi bilo treba raziskati, kako bi bilo mogoče nadalje skrajšati čas za vročanje, zlasti z raziskavo uporabe elektronskih sredstev pošiljanja in vročanja.

3.4.        Organi za pošiljanje in sprejem

Pošiljanje pisanj prek organov za pošiljanje in sprejem[20] je glavni način pošiljanja v skladu z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007.

Na splošno se poroča, da organi, razen tega da je njihovo znanje jezikov pomanjkljivo in/ali njihovo poznavanje predpisov uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 nezadostno, v skladu s to uredbo delujejo zadovoljivo[21]. Poročalo se je na primer, da so organi za sprejem zavračali zaprosila v drugem(-ih) jeziku(-ih), ki ni (niso) uradni jezik(-i) zadevne države članice, čeprav je država članica sprejela druge jezike v skladu s členom 4(3) uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Poleg tega se zdi, da so organi za sprejem občasno zavrnili dostavo pisanja za vročitev, ker ni bilo prevedeno v njihov uradni jezik, kar je morda v nasprotju s členom 8(1) uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007.

3.5.        Osrednji organi

Osrednji organi imajo podporno, a pomembno vlogo, saj so odgovorni za zagotavljanje informacij organom za pošiljanje, reševanje vseh težav, ki se lahko pojavijo, ter v izjemnih primerih in na zaprosilo organa za pošiljanje posredovanje zaprosila za vročitev pristojnemu organu za sprejem.

Na splošno se zdi, da osrednji organi zadovoljivo delujejo po uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007, saj je v ocenjevalni študiji 49,6 % anketirancev menilo, da je praktično delovanje osrednjih organov zelo učinkovito ali dokaj učinkovito, le 18 % pa jih je menilo, da je njihovo delo dokaj neučinkovito ali neučinkovito[22]. V študiji so bile kljub temu izpostavljene nekatere težave.

Poroča se, da v nekaterih državah članicah osrednji organi nimajo ustrezne tehnične opreme (npr. nimajo računalniške tehnologije). Take razmere lahko negativno vplivajo na hitrost in zanesljivost pošiljanja.

V študiji se je še ugotovilo, da nekateri organi za sprejem pričakujejo, da jim bodo osrednji organi zagotovili pomoč pri iskanju naslovnikov, katerih naslov ni znan. Iz uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 morda ni povsem jasno, v kolikšni meri morajo osrednji organi v zvezi s tem zagotoviti pomoč. Pri reševanju težave z iskanjem naslova osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, je treba proučiti in pojasniti vlogo osrednjih organov, da se zagotovijo enotna uporaba in pričakovanja po uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007.

Nazadnje se zdi, da se informacije iz Evropskega pravosodnega atlasa za civilne zadeve[23], ki so jih države članice zagotovile o osrednjih organih, med posameznimi državami članicami razlikujejo. V nekaterih primerih so informacije podrobnejše kot v drugih. Člen 23(1) v povezavi s členom 3 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 ne zagotavlja jasnih smernic o tem, katere informacije morajo države članice sporočiti. Morda bi bilo primerno, da bi zahteve glede razpoložljivih informacij racionalizirali, tako da bi bile za uporabnike sistema čim bolj koristne.

3.6.        Jezik zaprosila za vročitev

V vseh državah članicah, razen Luksemburgu, je kot jezik za sprejem zaprosila za vročitev pisanj sprejemljiva angleščina (glej Prilogo 2). Zdi se torej, da se en jezik uporablja v skoraj vseh državah članicah. Poleg tega se zdi, da v vseh državah članicah, razen na Irskem, v Luksemburgu in na Malti, sprejemajo zaprosila v svojem(-ih) uradnem(-ih) jeziku(-ih) ter v vsaj še enem drugem jeziku. Več kot polovica držav članic sprejema zaprosila v treh, štirih ali celo petih (Francija) jezikih.

3.7.        Jezik pisanj za vročitev – pravica do zavrnitve sprejema pisanja

S členom 8 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 naj bi se zagotovile procesne pravice naslovnika, ki lahko zavrne pisanje, če ni napisano v uradnem jeziku kraja, kjer se opravi vročitev, ali v jeziku, ki ga naslovnik razume. Komisiji je bilo v zvezi z uporabo tega člena sporočenih več težav[24].

Sodišče je v sodbi v zadevi Weiss (C-14/07) proučilo nekatere praktične vidike pravice do zavrnitve. Naslovnik je v obravnavani zadevi zavrnil sprejem vročitve, zato ker je bila v jezik, določen v členu 8 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, prevedena le tožba, ne pa tudi priložene priloge. Sodišče je razsodilo, da naslovnik pisanja o začetku postopka nima pravice zavrniti sprejema navedenega pisanja, če so v neprevedene priloge navedenega pisanja vključena dokazila, ki opravljajo zgolj dokazno funkcijo in niso nujna za razumevanje predmeta in podlage zahtevka. Sodišče je bilo v isti zadevi pozvano, naj odloča o vlogi pogodbene klavzule med naslovnikom in tožečo stranko, v kateri se je naslovnik strinjal, da bo dopisovanje med strankama potekalo v jeziku države članice prosilke. Sodišče je razsodilo, da taka klavzula ne ustvarja domneve o tem, da naslovnik ta jezik zna, a da je vseeno znak, na katerega se lahko sodišče opre pri ugotavljanju, ali naslovnik razume jezik države članice prosilke.

Poleg tega se je poročalo o težavah glede uporabe standardnih obrazcev v okviru uveljavljanja pravice do zavrnitve.

Prvič, v besedilu člena 8 ni jasno navedeno, ali je treba v primerih, v katerih je pisanje za vročitev v jeziku zaprošene države članice in v katerih zato naslovnik ne more utemeljeno zavrniti vročitve (člen 8(1)(b)), informacije zagotoviti na standardnem obrazcu (Priloga II k uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007). Če bi bil v takih primerih priložen standardni obrazec, bi bilo lahko to v praksi zavajajoče za naslovnike, saj bi mislili, da imajo pravico do zavrnitve.

Drugič, pojavilo se je praktično vprašanje o tem, ali bi bilo treba tožencu dostaviti celotno Prilogo II k uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007, tako da bi vsebovala besedilo v vseh uradnih jezikih Unije, ali bi se lahko skrajšala in vsebovala le besedilo v jeziku zaprošene države članice. Z zadnjo rešitvijo bi se lahko zmanjšali finančni in okoljski stroški.

Tretjič, pojavilo se je vprašanje o tem, kakšne so pravne posledice, kadar organ za sprejem ne zagotovi informacij o pravici do zavrnitve (ne doda Priloge II). Ni jasno, po katerem pravu bi bilo treba presoditi oceno učinkov take vročitve (tj. njeno veljavnost). Tako stanje s stališča pravne gotovosti naslovnika ni zadovoljivo, saj se lahko njegovo varstvo med posameznimi državami članicami razlikuje. Morda je primerna enotna rešitev.

Četrtič, poročalo se je o težavah pri ugotavljanju, ali je naslovnik utemeljeno zavrnil sprejem pisanja za vročitev ali ne. V členu 8 in Prilogi II k uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007 je določeno, da lahko naslovnik sprejem pisanja za vročitev zavrne bodisi v trenutku vročitve (neposredno pri osebi, ki pisanje vroča) bodisi ga vrne organu za sprejem. Obenem je v Prilogi II navedeno, da bi bilo treba obrazec vrniti skupaj s pisanjem za vročitev (prim. izjavo naslovnika). Torej obstaja določena mera dvoumnosti glede tega, kako utemeljeno uveljavljati pravico do zavrnitve. Naslovniki v nekaterih primerih svoje pravice do zavrnitve niso uveljavili v trenutku vročitve, toda vrnili so pravilno izpolnjeno Prilogo II (z izjavo o zavrnitvi), niso pa vrnili samega pisanja za vročitev. Pojavilo se je vprašanje, ali bi se to lahko obravnavalo kot utemeljena zavrnitev ali ne. Dobesedni pomen besedila člena 8 kaže na to, da zavrnitev ne bi bila utemeljena. Vprašljivo je, ali je ta razlaga zadovoljiva, kajti, če pomeni utemeljeno zavrnitev preprosto vračilo pisanja, bi morala biti jasna izjava v obrazcu, celo brez pisanja samega, še toliko bolj utemeljena. To zadevo bi bilo morda primerno pojasniti v uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007.

Petič, v uredbi je določena uporaba obrazca za zavrnitev, ni pa določen način, na katerega se ta obrazec pošlje. Zavrnitev se torej lahko na primer opravi z izročitvijo obrazca sodnemu izvršitelju v trenutku poskusa vročitve ali s preprostim dopisom. Pojavlja se vprašanje, ali ne bi bilo morda primerno uvesti nekaterih uradnih zahtev, da bi se povečala pravna gotovost glede učinkovite zavrnitve sprejema pisanja za vročitev.

3.8.        Dan vročitve

Na splošno se zdi, da je bila uporaba člena 9 (določitev dneva vročitve) zadovoljiva ter da je dosegla cilj, tj. varovanje upravičenih pričakovanj in pravic prosilca in naslovnika[25]. Vendar je bilo postavljenih več vprašanj: eno izmed njih je določitev dneva vročitve v skladu s pravom zaprošene države članice (člen 9(1)) v primerih, v katerih se zahteva vročitev na poseben način po členu 7(1), tak način pa v zaprošeni državi članici ni poznan, čeprav ni nezdružljiv z njenim pravom. V takih primerih očitno ni nujno, da je v pravu zaprošene države članice določen dan vročitve. Pojavilo se je vprašanje, ali bi člen 9(1) dopuščal sklep, da v takih primerih dan storitve ureja pravo zaprošene države članice, v kateri obstaja poseben način.

V uvodni izjavi 15 se pojavlja nejasnost glede uporabe člena 9, saj je navedeno, da se člen 9 ne uporablja v vseh državah članicah, od držav članic pa se zahteva, naj Komisijo obvestijo o (ne)uporabi predpisa v nacionalnem pravu. Glede na besedilo uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 je očitno, da se člen 9 uporablja v vseh državah članicah in da bi se v interesu vključenih strank moral povsod uporabljati. Kot je navedeno v uvodni izjavi 15, ni nujno, da v nacionalnem pravu obstaja „sistem dvojnega datuma“. Člen 9 se uporablja neposredno in določa le, katero pravo se uporablja za določitev dneva bodisi s stališča prosilca bodisi toženca. Zdelo bi se ustrezno, da bi se uvodna izjava 15 v zvezi s tem podrobneje pojasnila.

3.9.        Stroški vročitve

Za vročitev pisanj, ki prihajajo iz države članice, se praviloma se sme zahtevati plačilo kakršnih koli taks ali stroškov za storitve, ki jih opravi zaprošena država članica. Prosilec pa mora plačati stroške vročitve, bodisi kadar se ta opravi s storitvijo sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice, bodisi kadar se zahteva uporaba posebnega načina vročitve. Da bi olajšali dostop do pravnega varstva, morajo taki stroški ustrezati enotni fiksni taksi.

Z določitvijo enotne fiksne takse, objavljene v pravosodnem atlasu, se je načeloma znatno povečala preglednost stroškov, povezanih s čezmejnim vročanjem. Nekatere države članice kljub temu ne pošiljajo dovolj jasnih sporočil[26], druge zagotavljajo, da se taksa ne uporablja, čeprav se zdi, da v praksi temu ni tako[27].

Poročalo se je o nekaterih praktičnih težavah v zvezi s plačilom stroškov. Predlagalo se je zlasti, da bi bilo koristno, da se v informacije, ki se o organih za pošiljanje in sprejem zagotovijo v pravosodnem atlasu, vključijo podrobnosti o številkah bančnih računov organov, vključno s številko IBAN in kodo BIC ter številko DDV, če je ustrezno.

Poleg tega se je poročalo, da organi, ki opravijo vročitev, v nekaterih državah članicah poleg fiksnih taks zaračunavajo še različne dodatne stroške. To ni združljivo z uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007, zaprošeni organi pa niso prepričani, ali bi bilo treba plačati le fiksno takso ali bi se lahko zaračunali še kakršni koli dodatni stroški. To bi bilo morda primerno pojasniti v uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007.

3.10.      Vročanje po pošti

V členu 14 je kot eden od različnih načinov vročanja pisanj določeno vročanje po pošti. Vsaka država članica lahko osebam, ki živijo v drugi državi članici, pisanja vroči neposredno po pošti. Taka vročitev se opravi s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način. Komisija je ugotovila, da je vsaj ena država članica, ki je besedilo člena razlagala dobesedno, omejila uporabo tega načina vročanja na tiste primere, v katerih je za vročitev pisanj odgovorna država, tj. kadar je sodiščem po zakonu poverjena naloga vročanja pisanj[28]. Iz te ozke razlage izhaja, da stranke, kadar so same odgovorne za vročanje, ne smejo uporabiti tega načina čezmejnega pošiljanja pisanja in po pravu države članice svojega prebivališča ne smejo prositi pristojnega organa ali osebe, naj naslovniku vroči pisanje v tujino v skladu s členom 14 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Po presoji Komisije bi bilo treba v členu nekoliko izboljšati jezik, da bi se lahko odpravila ta dvoumnost v razlagi in da bi uporaba poštnih storitev v čezmejnih zadevah postala vsem splošno dostopna.

Iz ocenjevalne študije je razvidno, da se zaradi nizkih stroškov in hitrosti ta način dostave pogosto uporablja ter da ima celo prednost pred načinom pošiljanja prek organov za pošiljanje in sprejem[29]. Vendar še vedno obstajajo praktične težave, ki negativno vplivajo na učinkovitost tega načina vročanja.

Ena od težav je v različnih rešitvah, ki so v nacionalnih pravilih civilnega postopka predvidene pri določanju kroga oseb, ki se jim lahko pisanja vročijo po pošti. V določenih državah članicah je treba v določenih civilnih postopkih opraviti dostavo naslovniku osebno. V drugih državah članicah se dopušča t. i. nadomestna vročitev, kadar pisanje ni vročeno naslovniku osebno, ampak drugi osebi na istem naslovu, ali pa je pisanje vstavljeno v nabiralnik ali za določen rok deponirano na določenem kraju, zato da ga naslovnik prevzame. Primeri nadomestne vročitve pomenijo veljavno vročitev pisanja po pravu zaprošene države članice, vendar morda niso skladni z zahtevami, določenimi v postopkih civilnega prava zaprošene države članice. Ta težava resno ovira učinkovito uporabo tega načina vročanja, saj se pravila o poštnih storitvah med državami članicami močno razlikujejo.

S poštnimi storitvami pa je povezana še ena težava, in sicer pravni okvir, ki velja za poštne operaterje, ko opravljajo priporočeno dostavo pisanja naslovniku. Javne ali zasebne poštne službe za dostavo priporočenih pisem z vročilnico po navadi uporabljajo lastna „pravila“ (tj. pravila Svetovne poštne zveze ali pravila družb, ki zagotavljajo posebne zasebne poštne storitve). Poleg tega morajo poštni operaterji v primerih, v katerih je pisanje za vročitev sodno ali drugo uradno pisanje, v več državah članicah ravnati v skladu z dodatnimi zakonskimi predpisi. V takih primerih morajo poštni operaterji na primer uporabljati posebna potrdila o vročanju ali morajo pisanje poskusiti dostaviti večkrat zaporedoma. Taka pravila se brez težav uporabljajo, kadar pisanja za vročitev izvirajo od nacionalnih sodišč ali organov, ki jih poštni operaterji poznajo, pravila pa se morda ne uporabljajo, kadar poštni operater ne prepozna sodne narave tujega dokumenta. V nekaterih primerih se celo zakonski predpisi uporabljajo le za pisanja, ki jih izdajo nacionalna sodišča ali organi, ne pa za pisanja, ki jih izdajo tuja sodišča ali organi. Vročitev zato na koncu morda ni veljavna niti po pravu države članice izvora niti po pravu zaprošene države članice ali celo, če operater ni prepoznal sodne narave pisanje za vročitev, niti po obeh pravih.

Poleg tega se zdi, da se v praksi na splošno pojavlja težava z vročilnicami, ki niso pravilno ali v celoti izpolnjene, ker z njimi ni mogoče zagotoviti ustreznih dokazov o opravljeni vročitvi ali poskusu vročitve[30]. Sodišča v zaprošenih državah članicah iz vročilnice pogosto ne morejo ugotoviti, komu je bila dostava opravljena ali kdaj.

Iz teh praktičnih težav je razvidno, da, četudi se vsi načini pošiljanja iz uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 v skladu s sodno prakso sodišča (prim. sodbo v zadevi Plumex (C-473/04)) obravnavajo kot enaki, v praksi morebiti temu ni tako. Da bi se glede poštnih storitev zagotovila pravna gotovost in tako spodbudil ta način vročanja, ki je ponavadi cenejši kot drugi načini vročanja, bi bilo treba omogočiti, da se natančno določi, komu je bilo pisanje dostavljeno in v kakšnih okoliščinah je bilo vročanje opravljeno. V tem pogledu bi bila ena od možnih rešitev uvedba standardne mednarodne vročilnice, ki bi jo uporabljali poštni operaterji. Poleg tega bi bilo morda treba zagotoviti večjo stopnjo zbliževanja med pravili o nadomestnem vročanju v primerih čezmejnih poštnih storitev v državah članicah.

3.11.      Neposredno vročanje

V uredbi o vročanju pisanj iz leta 2007 je kot način pošiljanja določena možnost uporabe neposrednega vročanja pisanj (člen 15). Stranka v postopku lahko opravi vročitev neposredno po pooblaščenih osebah države članice, če to dopušča pravo navedene države članice, v kateri se opravi vročitev.

Ta mehanizem vročanja pisanj ni bil splošno sprejet. Stanje je trenutno tako: neposredno vročanje

· je mogoče v Belgiji, na Danskem, v Grčiji, Franciji, Italiji, na Cipru, Malti, Nizozemskem, Portugalskem, Finskem, Švedskem (načeloma) in v Združenem kraljestvu (na Škotskem in v Gibraltarju);

· ni mogoče v Bolgariji, na Češkem, v Estoniji, Španiji, na Irskem, v Latviji, Litvi, na Madžarskem, v Avstriji, na Poljskem, v Romuniji, Sloveniji, na Slovaškem in v Združenem kraljestvu (v Angliji, Walesu in na Severnem Irskem).

· V Nemčiji je sprejem neposrednega vročanja odvisen od narave pisanj za vročitev. V Luksemburgu je neposredno vročanje dovoljeno na podlagi vzajemnosti.

Ta način pošiljanja pisanj je uspešen zlasti v državah članicah, v katerih vročanje pisanj izvajajo sodni izvršitelji, npr. v Franciji, na Cipru, v Grčiji ali Belgiji. V drugih državah članicah pa se zdi, da zaradi negotovosti glede tega, kdo so sodni uradniki, uradniki ali druge pristojne osebe iz člena 15 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007, in glede pogojev, pod katerimi se bo opravila vročitev v zaprošeni državi članici, tega načina ne uporabljajo tako pogosto. V pravosodnem atlasu niso navedeni kontaktni podatki oseb, pooblaščenih za opravljanje neposrednega vročanja, zato ni jasno, v kakšnem obsegu se te osebe razlikujejo od organov za sprejem. Razmisliti bi bilo treba o povečanju preglednosti nad tem, kdo opravi tako neposredno vročanje, in o tem, ali bi bilo treba določiti kakršne koli minimalne standarde (kot v primeru poštnih storitev), da bi se ta način vročanja izboljšal in postal sprejemljiv za vse države članice.

3.12.      Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek

Evropsko združevanje na področju pravosodja se je poglobilo z odpravo eksekvature, s katero naj bi se dosegel dejanski prosti pretok sodnih odločb po Uniji. Razen tega bi bilo koristno poiskati določeno uskladitev primerov, v katerih sodišča izrekajo sodno odločbo, čeprav niso prejela potrdila o vročitvi ali o dostavi (člen 19(2)), in o rokih, ki jih toženci uporabijo, da se jim dovoli vrnitev v prejšnje stanje po preteku roka za pritožbo (člen 19(4)). Člen 19 za zdaj državam članicam omogoča, da dajejo v zvezi s tem izjave, s čimer se ne zagotavlja, da bi se uredba o vročanju pisanj iz leta 2007 glede bistvene točke varstva pravic obrambe uporabljala enotno.

Da ne bi prihajalo do kakršne koli nejasnosti glede identitete pisanj iz člena 19, bi bilo nadalje mogoče primerno, da bi se besedilo tega člena uskladilo z besedili drugih instrumentov civilnega pravosodja. Zlasti se člen 19 sklicuje na „pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje“, drugi instrumenti (tj. člen 26 Uredbe (ES) št. 44/2001)[31] pa na „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“.

4.           Mednarodni okvir o vročanju pisanj

4.1.        Vzporedni sporazum z Dansko

Svet je med obdobjem poročanja leta 2009 sprejel Sklep o zagotovitvi postopka za izvajanje člena 5(2) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah[32]. Ta postopek določa, kako bi moralo potekati usklajevanje med Dansko in Unijo v primeru pogajanj o mednarodnih sporazumih, ki lahko vplivajo na področje uporabe uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 ali ga spremenijo.

4.2.        Haaška konvencija iz leta 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah

Haaška konvencija iz leta 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah je večstranska pogodba, ki omogoča, da se sodna pisanja iz ene države podpisnice vročijo v drugi brez uporabe konzularne ali diplomatske poti. Podpisnice tega sporazuma so vse države članice, razen Avstrije in Malte. Od sprejetja uredb o vročanju pisanj iz leta 2000 in leta 2007 je Haaška konvencija v izključni zunanji pristojnosti Unije.

Ob upoštevanju tega, da bi bilo v interesu Unije, da vse države članice uporabljajo Haaško konvencijo, je treba Avstrijo in Malto pooblastiti, naj v interesu Unije pristopita h konvenciji. Unija ne more pristopiti h konvenciji, saj je v njej določeno, da lahko k njej pristopijo le države, ne pa organizacije za regionalno gospodarsko sodelovanje, kot je EU. Pristop Avstrije in Malte bi omogočil, da bi se lahko v sporih pred sodišči držav članic, v katere so vključeni toženci iz tretjih držav, uporabila enotna pravila o vročanju. S takim pristopom bi se izvedla politična zaveza Unije o spodbujanju haaških instrumentov, ki jo je leta 2007 sprejela ob svojem pristopu k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu. Komisija je 6. junija 2013 predlagala, naj se Malta in Avstrija pooblastita za pristop h konvenciji[33].

4.3.        Povezave z Norveško, Švico in Islandijo (države podpisnice Luganske konvencije)

Komisija je glede držav podpisnic Luganske konvencije iz leta 2007, in sicer Norveške, Švice in Islandije, Svetu leta 2012 priporočila, naj dovoli pogajanja za sklenitev sporazuma s temi državami, med drugim o vročitvah pisanj. S sporazumom bi se okrepila obstoječa raven pravosodnega sodelovanja, tako da bi se pospešila in poenostavila vročitev pisanj med državami članicami EU in temi državami. Poleg tega bi bila podpora učinkovitega delovanja Luganske konvencije iz leta 2007, pri kateri je vročitev pisanj pomemben element varstva pravic toženca v primeru neizpolnjevanja obveznosti ter priznavanja in izvrševanja sodnih odločb.

5.           Sklepna ugotovitev

Uredbo o vročanju pisanj iz leta 2007 so organi držav članic na splošno zadovoljivo uporabljali. Kljub temu je čedalje večje sodno povezovanje držav članic osvetlilo meje trenutnega besedila uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007. Z vidika vloge uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 v celotnem okviru pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, zlasti z vidika odprave eksekvature, se lahko prouči tesnejše povezovanje znotraj Unije, na primer z minimalnimi standardi o vročanju. Čeprav so se postopoma zmanjšale zamude pri čezmejnem vročanju, je potreben dodaten napredek za učinkovito izvedbo sodnih postopkov v Evropi.

S tem poročilom se bo spodbudila obsežna javna razprava o vlogi uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 na področju civilnega pravosodja Unije ter še posebej o tem, kako bi lahko nadalje izboljšali vročanje pisanj.

Priloga 1

Povprečni časovni okvir, v katerem organi za pošiljanje in sprejem izpolnijo zahteve s primerjavo razmer po Uredbi št. 1348/2000 in Uredbi št. 1393/2007[34]

Država članica || Organi || Uredba št. 1348/2000 || Uredba št. 1393/2007 || Čas za izpolnitev zaprosila

AVSTRIJA || za sprejem || 1–3 mesece || 1–2 meseca || +

za pošiljanje || manj kot 1 mesec || manj kot 1 mesec || =

BELGIJA || za sprejem || 1–3 mesece || 1–2 meseca || +

za pošiljanje || --- || --- ||

FINSKA || za sprejem || 1–3 mesece || 1 mesec || +

za pošiljanje || 2–6 mesecev || 1 mesec || +

FRANCIJA || za sprejem || 1–2 meseca || 2–4 mesece || -

za pošiljanje || --- || 1 mesec ||

NEMČIJA || za sprejem || 1–3 mesece || 1–2 meseca || +

za pošiljanje || 1–2 meseca || 1–2 meseca || =

GRČIJA || za sprejem || 2–6 mesecev || 3–4 mesece || +

za pošiljanje || manj kot 1 mesec || manj kot 1 mesec || =

IRSKA || za sprejem || 2–3 mesece || 2–3 mesece || =

za pošiljanje || manj kot 1 mesec || manj kot 1 mesec || =

ITALIJA || za sprejem || 2–3 mesece || 3–6 mesecev || -

za pošiljanje || 2–3 mesece || 2–3 mesece || =

LUKSEMBURG || za sprejem || 1–2 meseca || 1–2 meseca || =

za pošiljanje || --- || 1–2 meseca ||

PORTUGALSKA || za sprejem || 1–6 mesecev || 2–3 mesece || +

za pošiljanje || --- || 9 mesecev || -

ŠPANIJA || za sprejem || 2–6 mesecev || 3–5 mesecev || =

za pošiljanje || 1–2 meseca || 1–4 mesece || -

ŠVEDSKA || za sprejem || 1–2 meseca || --- || =

za pošiljanje || manj kot 1 mesec || --- || =

Priloga 2

|| JEZIK, PRIGLAŠEN ZA SPREJEM ZAPROSIL

|| EN || DE || FR || ES || IT || DU || BG || SK || CZ || FI || LT || LV || PL || PT || RO || SE || SL || DA || GR

AT || x || x || || || || || || || || || || || || || || || || ||

BE || x || x || x || || || x || || || || || || || || || || || || ||

BG || x || || x || || || || x || || || || || || || || || || || ||

CY || x || || || || || || || || || || || || || || || || || || x

CZ || x || x || || || || || || x || x || || || || || || || || || ||

DK || x || || x || || || || || || || || || || || || || || || x ||

ES || x || || x || x || || || || || || || || || || x || || || || ||

FI || x || || || || || || || || || x || || || || || || x || || ||

FR || x || x || x || x || x || || || || || || || || || || || || || ||

DE || x || x || || || || || || || || || || || || || || || || ||

EL || x || || x || || || || || || || || || || || || || || || || x

HU || x || x || x || || || || || || || || || || || || || || || ||

IE[35] || x || || || || || || || || || || || || || || || || || ||

IT || x || || x || || x || || || || || || || || || || || || || ||

LV || x || || || || || || || || || || || x || || || || || || ||

LT || x || || x || || || || || || || || x || || || || || || || ||

LU || || x || x || || || || || || || || || || || || || || || ||

MT || x || || || || || || || || || || || || || || || || || ||

NL || x || x || || || || || || || || || || || || || || || || ||

PL || x || x || || || || || || || || || || || x || || || || || ||

PT || x || || || x || || || || || || || || || || x || || || || ||

RO || x || || x || || || || || || || || || || || || x || || || ||

SK || x || || || || || || || || x || || || || || || || || || ||

SI || x || || || || || || || || || || || || || || || || x || ||

SE || x || || || || || || || || || || || || || || || x || || ||

UK || x || || x || || || || || || || || || || || || || || || ||

[1]               Haaška konvencija z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, http://hcch.e-vision.nl/index_en.php?act=conventions.text&cid=17.

[2]               Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, UL L 160, 30.6.2000, str. 37–52, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32000R1348:SL:NOT.

[3]               Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah, UL L 300, 17.11.2005, str. 55, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2005:300:0055:0060:SL:PDF. Ta sporazum je začel veljati 1. julija 2007.

[4]               Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, SEC(2004) 1145, COM(2004) 0603 final,

http://eurlex.europa.eu/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexplus!prod!DocNumber&lg=en&type_doc=COMfinal&an_doc=2004&nu_doc=603.

[5]               Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, COM(2005) 305 final – 2005/0126 (COD).

[6]               Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000, UL L 324, 10.12.2007, str. 79–120, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32007R1393:SL:HTML.

[7]               MainStrat: „Study on the application of Regulation (EC) No 1393/2007 on the service of judicial and extrajudicial documents in civil and commercial matters“ (Študija o izvajanju Uredbe (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah), končno poročilo 2012.

[8]               Po EU je bilo skupno opravljenih 465 razgovorov, 38 evropskih strokovnjakov pa je predstavilo stališča in priporočila.

[9]               Zlasti sodbo z dne 25. junija 2009 v zadevi Roda Golf & Beach Resort SL (C-14/08), in sodbo z dne 19. decembra 2012 v zadevi Alder (C-325/11).

[10]             To pomeni vročanje pisanj po pristojnih osebah zaprošene države članice, kadar pravo te države članice to dopušča.

[11]             Zvezna država, država, v kateri se uporablja več pravnih sistemov, ali država z avtonomnimi teritorialnimi enotami lahko imenuje več kot en tak organ ali osrednji organ.

[12]             V ocenjevalni študiji je 78,5 % anketirancev izrazilo prepričanje, da se je z začetkom veljavnosti uredbe o vročanju sodnih pisanj iz leta 2007 izboljšalo in pospešilo vročanje pisanj med državami članicami. Glej sklic v opombi 7, str. 22.

[13]             Sodba z dne 19. decembra 2012 v zadevi Alder (C-325/11).

[14]             COM(2010) 748.

[15]             COM(2011) 445 final.

[16]             COM(2011) 276 final.

[17]             Uredba (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, UL L 174, 27.6.2001, str. 1.

[18]             Uredbo (ES) št. 44/2001 bo z 10. januarjem 2015 nadomestila Uredba (ES) št. 1215/2012.

[19]             Člen 7(2) uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007.

[20]             Organi so javni uradniki, organi ali druge osebe, ki so pristojni za pošiljanje sodnih pisanj za vročitev, ki so jih imenovale države članice.

[21]             Po mnenju 29,9 % anketirancev v ocenjevalni študiji je težava glede decentraliziranega modela sodelovanja med lokalnimi organi v tem, da organi za pošiljanje in sprejem ne poznajo uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 (v kar je vključen pojav uporabe nepravilnih jezikov). Glej sklic v opombi 7, str. 26 in 160.

[22]             Glej sklic v opombi 7, str. 165.

[23]             Evropski pravosodni atlas za civilne zadeve je informativno spletišče, ki ga vzdržuje Evropska komisija. Trenutno se prestavlja na portal e-pravosodje.

[24]             Zgolj 35,7 % anketirancem v študiji se je zdelo, da z izvajanjem člena 8 uredbe o vročanju pisanj iz leta 2007 ni težav, 52,9 % anketirancev pa je navedlo, da težave obstajajo. Glej sklic na opombo 7, str. 172.

[25]             Največja skupina (45,6 %) anketirancev v ocenjevalni študiji je menila, da izvajanje člena ni povzročalo nobenih težav. Glej sklic v opombi 7, str. 175.

[26]             Na primer v španskem uradnem obvestilu je navedeno, da „so stroški taki, kot so določeni v španski zakonodaji, ki se uporablja, v kateri za zdaj ni natančno določen noben poseben znesek“.

[27]             Nedavno je bila prejeta pritožba glede vročanja na Irskem.

[28]             To razlago je v Franciji potrdila okrožnica ministra za pravosodje št. 11-08 D3 z dne 10. novembra 2008 (glej „Bulletin officiel du Ministère de la Justice“ z dne 28. februarja 2009).

[29]             V ocenjevalni študiji je 48,6 % anketirancev priznalo, da zelo pogosto uporabljajo poštne storitve, 19,4 % pa jih je izjavilo, da dajejo prednost tradicionalnemu načinu prek organov za pošiljanje in sprejem. Glej sklic v opombi 7, str. 181.

[30]             Najbolj pogoste težave, ki so jih anketiranci v ocenjevalni študiji navedli v zvezi z vročilnicami, so: da niso v celoti izpolnjene (41,1 %) ali vrnjene (40,6 %) ali da je podpis nečitljiv (34 %); glej sklic v opombi 7, str. 182.

[31]             Uredbo (ES) št. 44/2001 bo z 10. januarjem 2015 nadomestila Uredba (ES) št. 1215/2012.

[32]             Sklep Sveta z dne 30. novembra 2009 (2009/943/ES) o spremembi Sklepa 2006/326/ES, da se zagotovi postopek za izvajanje člena 5(2) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah.

[33]             COM(2013) 338 final.

[34]             Na podlagi informacij, ki so jih zagotovili organi za študijo z naslovom „Study on the application of Regulation (EC) No 1393/2007 on the service of judicial and extrajudicial documents in civil and commercial matters“ (Študija o izvajanju Uredbe (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah), končno poročilo 2012.

[35]             Na Irskem sprejemajo tudi dokumente v galščini.