52013DC0280

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate

1.           OZADJE

Zgolj politike in programi, izvajani na centralni ravni in s pristopom od zgoraj navzdol, ne morejo uspešno obravnavati kompleksnosti trajnostnega razvoja in boja proti revščini. Zlasti javni in zasebni akterji na lokalni ravni morajo imeti pri tem svojo vlogo. V zadnjih dveh desetletjih so mnogi organi na centralni ravni v državah v razvoju podelili pristojnosti lokalnim organom[1] v zvezi z državnimi razvojnimi procesi z namenom, da bi se pri opredelitvi javnih politik in zagotavljanju storitev upoštevale lokalne razmere.

Vendar pa tega političnega priznanja ni vedno spremljala ustrezna raven avtonomije, razvoja zmogljivosti in finančnih virov, zaradi česar krepitev lokalnih organov ni bila izvedena v celoti. V številnih partnerskih državah EU financiranje neposredno prek lokalnih organov še vedno predstavlja manjši del izdatkov nacionalnega javnega sektorja in sredstev mednarodne razvojne pomoči.

Treba je odpraviti določeno število ovir, da bi se sprostil razvojni potencial lokalnih organov. S tem namenom Evropska komisija ponovno poudarja pomen lokalnih organov v partnerskih državah pri doseganju razvojnih ciljev in predlaga bolj strateško sodelovanje pri krepitvi njihovih pristojnosti[2].

To sporočilo združuje rezultate strukturiranega dialoga o vključevanju organizacij civilne družbe in lokalnih organov v razvojno sodelovanje EU[3], prenovljenega pristopa EU k zmanjšanju revščine in trajnostnemu razvoju, kakor je opredeljen v sporočilu Povečanje učinka razvojne politike EU: Agenda za spremembe[4], in s tem povezanih sporočil in sklepov Sveta[5] ter rezultatov posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, ki je bilo opravljeno na podlagi tematskega dokumenta Lokalni organi v razvoju. Poleg tega sporočilo upošteva agendo učinkovitosti mednarodne pomoči in razvoja, kakor je bila nazadnje opredeljena v sklepnem dokumentu iz Busana[6].

Pomen lokalnih organov pri razvoju

Sodelovanje državljanov pri postopkih sprejemanja odločitev, ki vplivajo na njihova življenja, in dostop do mehanizmov odgovornosti je ključnega pomena za spodbujanje trajnostnega razvoja in zmanjševanja revščine. To je še posebej pomembno na lokalni ravni, kjer državljani živijo in delajo, kjer se opravljajo osnovne storitve in imajo podjetja svoj sedež. Zato imajo državljani skupne interese na področju določanja ciljev in sodelovanja pri iskanju rešitev, zlasti s ciljem izboljšanja dostopa do storitev, uresničitve bolj uravnotežene porazdelitve razpoložljivih virov, večje socialne kohezije in okrepljene odgovornosti ter preglednost javnih organov, vključno z mehanizmi odgovornosti.

Ker so lokalni organi državljanom bližje kot druge javne institucije, so odgovorni za mobilizacijo mnenj lokalne družbe, hkrati pa delujejo kot katalizatorji sprememb. To še zlasti velja v smislu bolj učinkovite javne uprave, bolj vključujočih razvojnih procesov, sodelovanja z organizacijami civilne družbe[7] ter iskanja rešitev na nujne izzive, s katerimi se soočajo lokalne skupnosti. Ti izzivi zajemajo socialno izključenost, migracije, prehransko varnost, omejitve infrastrukture, hitro urbanizacijo, izčrpavanje virov, javno varnost in nasilje, okoljski in družbeni vpliv ekstraktivnih dejavnosti, prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih posledic, pravno državo in dostop do pravnega varstva.

Dobro upravljanje[8] na lokalni ravni je potrebno za uresničitev trajnostnega razvoja in pravično porazdeljenih rezultatov. Ustvarja pogoje za vključujoče, odzivne in učinkovite razvojne procese.

Kakovost lokalnega upravljanja je odvisna predvsem od tega, ali imajo organi na centralni ravni politično voljo za vzpostavitev spodbudnega okolja na lokalni ravni, in sicer prek pravnih in regulativnih instrumentov[9], ki lokalnim organom omogočajo, da lahko izkoristijo zadostno stopnjo avtonomije pri izvrševanju pristojnosti in pridobijo posebne sposobnosti. Zato je kakovost lokalnega upravljanja prav tako povezana z načinom, kako lokalni organi z dodeljevanjem razpoložljivih virov upravljajo in izvajajo javne politike in storitve na podlagi lokalnih procesov oblikovanja politik in interakcij z drugimi javnimi institucijami, državljani in zasebnim sektorjem.

V državah, bogatih z naravnimi viri, bi lahko lokalni organi prevzeli svetovalno vlogo v zvezi z načini delovanja ekstraktivnih industrij in v zvezi s tem, kako se prihodki iz ekstraktivnega sektorja delijo med lokalne skupnosti, organe na centralni ravni in zasebne subjekte.

V nestabilnih, kriznih razmerah, kjer so prisotna tveganja, imajo lokalni organi ključno vlogo pri zaščiti ogroženih skupin prebivalstva in skupnosti z usmerjanjem vzpostavitve lokalnih strategij odpornosti in omogočanjem zagotavljanja osnovnih socialnih storitev. Na območjih, ki so izpostavljena nesrečam, imajo lahko ključno vlogo pri preprečevanju nesreč, blažitvi njihovih posledic in pripravljenosti nanje, hkrati pa upravljajo zgodnje odzivanje in prebivalstvu zagotavljajo osnovne storitve. Poleg tega imajo pogosto pomembno vlogo na področju zgodnjega opozarjanja in tako prek lokalnih in tradicionalnih mehanizmov reševanja sporov prispevajo k umirjanju začetnih faz nasilja.

Vendar pa uresničevanje primerljivih prednosti lokalnih organov lahko ogrozijo negativni politični dejavniki, zlasti v povezavi s pomanjkanjem učinkovitega vodstva, visoko ravnjo korupcije in nepravilnosti, klientelizmom ter nezakonitim gospodarstvom, pa tudi institucionalnimi pomanjkljivostmi, kot so neučinkovite institucionalne ureditve, omejeni finančni viri, nizka raven upravnih zmogljivosti ter neustrezni postopki načrtovanja in upravljanja javnih financ.

Zato glede na razmere v nekaterih državah vključevanje javnega sektorja na lokalni ravni v razvojne procese lahko privede tudi do prizadevanj za povečanje zmogljivosti lokalnih organov ter za krepitev lokalnih struktur upravljanja. Bistvenega pomena je, da krepitev vloge lokalnih javnih organov in državljanov poteka hkrati, s čimer se zagotovi, da imajo državljani možnost zahtevati preglednost in odgovornost[10], lokalni organi pa imajo na razpolago sredstva in ukrepe za odzivanje na zahteve državljanov po učinkovitem, preglednem in odgovornem upravljanju, pravični porazdelitvi virov in dostopu do storitev.

2.           SPROŠČANJE RAZVOJNEGA POTENCIALA LOKALNIH ORGANOV

Podpora javnemu sektorju v partnerskih državah z namenom uspešnejšega in učinkovitejšega oblikovanja in izvajanja nacionalnih razvojnih politik in načrtov bi morala upoštevati pomembno vlogo javnega sektorja na lokalni ravni. Pomoč lokalnim organom bi morala biti namenjena krepitvi njihovih zmogljivosti in sredstev za izvajanje njihovega institucionalnega mandata, kakor je opredeljen z zakonodajo, in posledično za izvrševanje njihovih pristojnosti na področju dajanja pobud v vlogi polnopravnih oblikovalcev politik.

V skladu z načelom subsidiarnosti[11] je cilj EU spodbujati vlogo lokalnih organov kot oblikovalcev politik in nosilcev odločanja, da se spodbudi pregledno in odgovorno oblikovanje politik in zagotavljanje storitev na lokalni ravni. S tem bodo lokalni organi najverjetneje okrepljeni, spodbude pa bodo namenjene lokalnemu razvoju prek tesnejšega demokratičnega sodelovanja, pravosodja, človekovih pravic, aktivnega državljanstva, sodelovanja žensk in mladih v javni sferi in odgovornosti na več ravneh.

Partnerstva z zainteresiranimi stranmi in mehanizme dialoga, v katere so vključeni predstavniki lokalnih organov, drugih akterjev, ki delujejo na lokalni ravni, in državljanov, bi bilo treba spodbujati na lokalni ravni kot možnost za vzpostavitev dialoga s pristojnimi organi na centralni ravni, s čimer bi se zagotovilo, da se ti seznanijo s potrebami in pomisleki na lokalni ravni in jih upoštevajo.

V tem okviru bi bilo treba spodbujati ozemeljski pristop k razvoju. Ker je prilagojen ozemeljskim značilnostim in potrebam, je ozemeljski pristop k razvoju opredeljen kot dinamičen, dolgoročen proces, ki poteka od spodaj navzgor in temelji na pristopu z več akterji in sektorji, v okviru tega pristopa pa različne lokalne institucije in akterji sodelujejo pri opredelitvi prednostnih nalog ter načrtovanju in izvajanju razvojnih strategij. Z usmerjanjem lokalnih organov ter mobilizacijo dodatnih zmogljivosti in virov skupnosti in zasebnega sektorja, bi se lahko z ozemeljskim pristopom k razvoju začele spremembe v zvezi s kakovostjo življenja državljanov in njihovo blaginjo, s čimer bi bilo zagotovljeno ravnotežje med družbeno-gospodarsko rastjo, lastniškim kapitalom in kakovostjo okolja ter povečanjem odpornosti najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Poleg tega bi ta pristop lahko okrepil lokalne politične procese in preglednost ter spodbudil prevzemanje demokratične odgovornosti za razvoj s stalnim spremljanjem napredka v smeri trajnosti.

3.           OBLIKOVANJE PODPORE EU ZA BOLJŠE UPRAVLJANJE IN UČINKOVITEJŠE RAZVOJNE REZULTATE NA LOKALNI RAVNI

EU bi morala vlagati prizadevanja v demokratično legitimne, odgovorne in predstavniške lokalne organe ter lokalne voditelje v partnerskih državah, s posebnim poudarkom na občinskih organih na podeželskih in mestnih območjih. EU bi prav tako morala preučiti možnosti za usklajevanje z regionalnimi organi.

V nestabilnih razmerah je zlasti pomembno sodelovanje EU z lokalnimi organi, ki poteka vzporedno s širšim okvirom postopkov oblikovanja države, pri čemer so ti postopki bistveni za prehod od nestabilnosti k stabilnosti. Kot je navedeno v agendi za spremembe, je to zlasti pomembno v državah, ki hudo kršijo človekove pravice. EU lahko v teh primerih začasno ustavi sodelovanje z organi na centralni ravni in pomoč še naprej zagotavlja prek lokalnih organov in organizacij civilne družbe.

Prav tako bi morala EU podpirati prizadevanja vlad za vzpostavitev spodbudnega okolja, tako da bi se okrepila vloga lokalnih organov pri opredeljevanju in izvajanju lokalnih politik, načrtov ter polnopravnem sodelovanju v procesih trajnostnega razvoja. EU bi morala skupaj z organi na centralni ravni vlagati v dejavnosti za razvoj zmogljivosti, da se lokalnim organom, zlasti na oddaljenih območjih z omejenimi zmogljivostmi in viri, zagotovi možnost, da v sodelovanju z drugimi lokalnimi akterji prevzamejo vodilno vlogo pri razvoju svojih ozemelj.

Z operativnega vidika bi nov pristop EU spodbujal okrepljeno politično, upravno in davčno avtonomijo lokalnih organov z reformami na področju decentralizacije, razvojem zmogljivosti in institucij.

3.1.        Procesi decentralizacije

Decentralizacija je poseben vidik reforme javnega sektorja. Vključuje prenos vrste političnih pristojnosti in pooblastil, ki vključujejo tudi pobiranje davkov, odgovornost pri zagotavljanju storitev ter finančne, človeške in upravne vire, z višjih ravni političnega sistema na javne organe na nižji ravni.

Decentralizacija je sama po sebi politično vprašanje, ki vpliva na celotno organizacijo države. Njen cilj je večja učinkovitost, enakost in socialna kohezija, za to možnost pa se lahko opredeli samo neodvisna država. Zato bi se bilo treba za podporo decentralizaciji razvojnih partnerjev opredeliti le, če obstaja politična volja za podporo decentralizaciji in njeno uvajanje ali če se reforme v podporo decentralizaciji že izvajajo. Hkrati bi morala EU prilagoditi svoje sektorske dejavnosti že decentraliziranim okoljem, kjer je to primerno.

Podpora EU procesom decentralizacije bo temeljila predvsem na razumevanju politične ekonomije reform, pri čemer bodo upoštevane prednosti, ki izhajajo iz ozemlja. Poleg tega bi se morala podpora EU decentralizaciji osredotočiti na vzpostavitev spodbudnega pravnega okolja in politik za decentralizacijo ter na razvoj institucij in zmogljivosti, da bi lokalni organi lahko uživali določeno stopnjo avtonomije pri izpolnjevanju svojih funkcij, kakor jih določa zakonodaja.

Po pričakovanjih bi morali rezultati vključevati dodelitev zadostnih finančnih virov lokalnim organom v skladu z nacionalnimi pravnimi okviri, boljše upravljanje javnih financ in mobilizacijo prihodkov na lokalni ravni. Hkrati bi morala biti pomoč EU usmerjena v krepitev zmogljivosti organov na centralni ravni, dekoncentracijo javnih storitev ter lokalnih politikov in javnih uslužbencev, pa tudi v vzpostavitev mehanizmov politične odgovornosti in preglednosti ter mehanizmov za spremljanje občinskih politik.

Primer podpore EU procesu decentralizacije: Kambodža Program „Krepitev demokratične in decentralizirane lokalne vlade“, ki ga je EU sofinancirala, se je v partnerstvu s Programom Združenih narodov za razvoj izvajal od leta 2006 do decembra 2011 kot podpora „Strategiji dekoncentracije in decentralizacije“ kamboške vlade. Program je na občinski ravni vzpostavil horizontalno sodelovanje med občinami, hkrati pa izboljšal ugled lokalnih organov in dobro počutje državljanov. Na ravni provinc je program spodbudil ustanovitev 24 pravno neodvisnih združenj lokalnih organov. Na nacionalni ravni je bil namen ukrepov izboljšanje medvladnih finančnih transferjev. Lokalni organi so začeli uporabljati finančne vire na avtonomen način.

S tem v zvezi bi morala EU razmisliti o davčni decentralizaciji kot strateški vstopni točki za postopno oblikovanje kulture odgovornosti, v okviru katere sta opredeljena ustvarjanje in porazdelitev virov, ki se uporabljajo za izpolnjevanje zahtev državljanov. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti mehanizmom, ki omogočajo združevanje zunanjih in notranjih virov v instrumente za davčne transferje, da se podprejo lokalni davčni prihodki in razvojno načrtovanje ter oblikovanje proračuna in postopki porabe lokalnih organov.

3.2.        Razvoj zmogljivosti lokalnih organov

Da bi lokalni organi okrepljeno prispevali k dobremu upravljanju in posledično k uresničitvi razvojnih ciljev na lokalni ravni, morajo izvoljeni lokalni uradniki in javni uslužbenci preseči omejene zmogljivosti, kot so tiste na področju upravljanja in mobilizacije virov javnega sektorja, vodstvenih sposobnosti, upravljanja javnih financ, pobiranja davkov in porabe, preglednosti, sodelovanja in interakcije z drugimi akterji.

Na zmogljivosti za dobro lokalno upravljanje vplivajo dejavniki, ki so prisotni na treh ravneh: na ravni posameznika, institucije in organizacije. Na ravni posameznika na lokalne zmogljivosti vplivajo sposobnosti, usposabljanje in odnos lokalnih politikov in upravnih uslužbencev. Na institucionalni ravni so zmogljivosti odvisne od struktur in postopkov delovanja, ki določajo in urejajo dejavnosti uslužbencev. Na organizacijski ravni na zmogljivosti vpliva politika in pravno okolje ter predpisi in prakse, ki urejajo odnose z drugimi akterji.

Podpora za razvoj zmogljivosti lokalnih organov bo opredeljena na podlagi dolgoročnega pristopa, ki temelji na potrebah, pri čemer je poudarek na oblikovanju vodstvenih sposobnosti, vključno z zagotavljanjem storitev in preudarnim finančnim upravljanjem. Ta pristop bo vključeval spodbujanje razvoja zmogljivosti lokalnih organov znotraj sektorjev, kjer ti delujejo, na pobudo posamezne države, zlasti z vključitvijo nacionalnih združenj lokalnih organov in upravnih šol, horizontalnega sodelovanja med lokalnimi organi, v okviru katerega bodo na primer velike občine majhnim zagotavljale tehnično pomoč, ter z ustreznejšo vzpostavitvijo povezav med organi na centralni ravni in lokalnimi organi.

3.3.        Trajnostni razvoj mest

Zaradi hitre rasti mestnega prebivalstva, je postalo upravljanje mest še en pomemben vidik dobrega lokalnega upravljanja. Lokalni organi na mestnih območjih imajo odločilno vlogo pri soočanju z izzivi, povezanimi z razvojem mest, kot so na primer potrebe državljanov, ki živijo v nezakonitih naseljih brez ustreznih storitev in objektov, pestijo pa jih osiromašena kakovost življenja, kriminaliteta in nezdrave družbene razmere.

Do leta 2025 bosta približno dve tretjini svetovnega prebivalstva živeli na mestnih območjih, pri čemer bodo partnerske države beležile 95-odstotno rast mestnega prebivalstva, kar se bo odražalo predvsem v skupinah z najnižjimi dohodki. Vzroki za razvoj mest so lahko različni, na primer migracija ljudi iz majhnih mest in podeželskih območij na večja velemestna območja, migracija s podeželja v srednje velika mesta, pa tudi naravno povečevanje obstoječega prebivalstva v velemestih.

EU si bo v sodelovanju s partnerskimi državami prizadevala za spodbujanje trajnostnih strategij za odpravo diskriminacije in ovir, s katerimi se različne skupine soočajo pri dostopu do virov in možnosti, ki jih ponuja razvoj mest, cilj teh prizadevanj pa je spodbujati socialno vključenost, ozemeljsko kohezijo in varstvo okolja.

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti dostopu do zemljišč kot predpogoju za trajnostni razvoj mest. Razvoj mest močno vpliva na vrednost zemljišč, zato je za mestne finance pomembno, da imajo koristi od povečane vrednosti zemljišč, to pa lahko pripomore k financiranju storitev in objektov.

EU bi morala zlasti spodbuditi pripravo mestnih politik za izboljšanje razmer v revnih četrtih, s čimer bi se stanje v revnih četrtih postopoma izboljšalo, revne četrti pa bi se formalno vključile v mesta, posledično pa bi bil prebivalcem revnih četrti omogočen dostop do zemljišč in storitev ter uveljavljanje državljanskih pravic. Poleg tega bi si morala EU prizadevati za krepitev upravnih zmožnosti lokalnih organov za evidentiranje zemljiških pravic in interesov ter uspešno in učinkovito upravljanje mestnih zemljišč (katastri, zemljiške knjige v mestih). Povečanje vrednosti mestnih zemljišč bo odprlo nepremičninske trge. Pregled nad lastništvom in transakcijami ter njihova obdavčljivost se bosta izboljšala, kar bo povečalo davčne zmogljivosti lokalnih organov, to pa je predpogoj za razvoj mestne infrastrukture in izboljšanje splošne kakovosti življenja.

3.4.        Združenja lokalnih organov

Združenja lokalnih organov[12] lahko prispevajo k uresničitvi dobrega upravljanja ter razvojnih rezultatov na lokalni ravni. Njihove glavne naloge vključujejo (i) zastopanje interesov članov v nacionalnih dialogih o politiki z organi na centralni ravni in drugimi zainteresiranimi stranmi na nacionalni ravni kot tudi v okviru mednarodnih forumov; (ii) lobiranje za politike decentralizacije, ki vodijo k večji avtonomiji in krepitvi lokalnih organov; (iii) usklajevanje in vzpostavitev platforme za razpravo med člani; (iv) izmenjavo izkušenj in znanja z namenom krepitve zmogljivosti lokalnih organov; (v) nadzor kakovosti nad uspešnostjo lokalnih organov na področju procesov oblikovanja lokalne politike in zagotavljanja storitev; (vi) spodbujanje in usklajevanje sodelovanja pri načrtovanju lokalnega razvoja.

V mnogih partnerskih državah so združenja lokalnih organov še vedno šibka, v nekaterih drugih državah pa sploh ne obstajajo.

V zadnjih dveh desetletjih so si mednarodna združenja lokalnih organov začela prizadevati za sodelovanje pri oblikovanju razvojnih politik in zagotavljanju mednarodne pomoči na lokalni ravni. Mednarodna združenja lokalnih organov so prav tako ponovno poudarila pomen lokalnega upravljanja in reform na področju decentralizacije z ustvarjanjem spodbudnega okolja za učinkovit prispevek k lokalnemu razvoju.

Podpora združenjem lokalnih organov v državah AKP

Od leta 2010 si regionalni program „Podpora združenjem lokalnih organov in njihova krepitev na nacionalni in regionalni ravni v državah AKP“ (program ARIAL), ki ga financira EU, v okviru Sporazuma iz Cotonouja prek dejavnosti za razvoj zmogljivosti in institucij prizadeva za to, da bi lahko združenja lokalnih organov sodelovala pri opredelitvi in izvajanju razvojnih politik. V treh letih izvajanja programa ARIAL so bila opravljena prizadevanja za krepitev združenj lokalnih organov na nacionalni, podcelinski in celinski ravni. Ključni rezultati so bili: (i) podpora petim nacionalnim združenjem državah Gabon, Čad, Svazi, Kiribati ter Vanuatu, prek instrumenta za razvoj združenj lokalnih organov; (ii) priprava vrste orodij za razvoj zmogljivosti, ki so prilagojena potrebam združenj lokalnih organov in katerih cilj je opredelitev možnosti financiranja, raziskava o potrebah lokalnih organov, upravljanje projektov, priprava načrtov za komuniciranje, zastopanje interesov in lobiranje.

EU bi si morala prizadevati za vključitev združenj lokalnih organov v načrtovanje programov nacionalnih in lokalnih prednostnih nalog in v izvajanje s temi nalogami povezanih programov, ki jih financira EU, zlasti tistih, ki se nanašajo na decentralizacijo. Poleg tega bi morala EU spodbujati vzpostavitev partnerstev med združenji lokalnih organov v partnerskih državah in EU.

4.           NADALJNJI UKREPI: UČINKOVITEJŠI IN PROŽNEJŠI NAČINI ZAGOTAVLJANJA PODPORE

EU bi morala prilagoditi svojo podporo vedno pomembnejši vlogi, potencialu in potrebam lokalnih organov in združenj lokalnih organov v partnerskih državah.

Raziskati bi bilo treba uporabo inovativnih načinov financiranja, ki omogočajo prožen, pregleden in stroškovno učinkovit dostop do virov na lokalni ravni. V okviru podpore procesom decentralizacije bi to lahko vključevalo sredstva za zagotavljanje storitev na lokalni ravni, dodeljena na podlagi uspešnosti, ki bi temeljila na rezultatih letne ocene uspešnosti institucij lokalnih organov. EU bi morala podpirati tudi pobude, ki državljanom omogočajo opredelitev, prednostno razvrščanje projektov javne porabe in razpravo o njih (npr. sodelovanje državljanov pri načrtovanju proračuna).

EU z dejavnostmi proračunske podpore, zlasti s pogodbami o sektorskih reformah, omogoča podporo izboljšavam na področju zagotavljanja storitev. Te storitve bi bilo mogoče decentralizirati, da bi lažje dosegle ciljno populacijo ali institucije, na primer na področju zdravstva, izobraževanja, oskrbe z vodo, sanitarnih storitev, kmetijstva ali samega procesa decentralizacije[13]. Pri zasnovi in izvajanju proračunske podpore bi morala EU upoštevati tako organe na centralni kot tudi na podnacionalni ravni. Med izvajanjem bi morala EU nameniti podporo sistemom, s katerimi je mogoče spremljati, v kolikšnem obsegu se sredstva prek državne zakladnice prenašajo na najbolj ustrezno raven lokalne uprave. To bi lahko prispevalo k izboljšanju medvladnih davčnih transferjev, krepitvi institucionalnih zmogljivosti lokalnih organov, postopkov in sistemov na področjih, kot so načrtovanje in finančno upravljanje, ter bi posledično prispevalo h kakovosti opravljenih storitev.

Poleg tega bi morala EU posebno pozornost nameniti usklajevanju, dopolnjevanju in skladnosti nacionalnih in podnacionalnih politik ter sektorskih politik za proračunsko podporo, usklajevanju z reformami na področju decentralizacije in prenosa pristojnosti, ter opozarjanju na morebitne pomisleke, izražene v političnih dialogih z organi na centralni ravni.

EU bi morala še naprej podpirati in usklajevati decentralizirano in čezmejno sodelovanje med lokalnimi organi iz Evrope in partnerskih držav, ki temelji na dolgoročnih in enakopravnih institucionalnih partnerstvih. Decentralizirano sodelovanje med lokalnimi organi EU in ustreznimi organi v tretjih državah lahko dodano vrednost k izvajanju razvojnih ukrepov prispeva z nenehnim medsebojnim učenjem, prenosom strokovnega znanja ter krepitvijo sodelovanja lokalnih akterjev v javnem prostoru na lokalni ravni.

Ob spoznanju, da je veliko evropskih lokalnih organov začelo delovati v vlogi donatorjev, EU te akterje poziva, naj združijo svoje strokovno znanje, da bi se vzpostavilo bolj sistematično sodelovanje, s čimer bi se povečal učinek tega sodelovanja na lokalni ravni v skladu z načeli učinkovitosti pomoči in razvoja. Odbor regij, ki evropskim lokalnim organom zagotavlja politični prostor za izmenjavo izkušenj in dobrih praks, pa tudi za vzpostavitev medregionalnih odnosov, bi lahko v zvezi s tem prevzel ključno vlogo. Evropski lokalni organi imajo prav tako pomembno vlogo pri spodbujanju izobraževanja in ozaveščanja državljanov o razvoju.

Podporo reformam javnega sektorja od spodaj navzgor bi bilo treba uskladiti s podporo od zgoraj navzdol, da se okrepi vloga lokalnih organov v dialogu o politiki in pri sprejemanju odločitev na nacionalni ravni. EU bi morala prav tako zagotoviti dovolj prožnosti pri podpori pobudam lokalnih organov in njihovih združenj.

Predlaga se izvajanje načel, kakor so opisana v tem sporočilu z namenom, da se v partnerskih državah omogoči podpora lokalnim organom ter njihovim združenjem na državni, celinski in mednarodni ravni. EU bi si morala zlasti prizadevati za krepitev vloge teh akterjev, da se jim omogoči boljše odzivanje na potrebe državljanov in bolj enakopravna porazdelitev družbeno gospodarskih ugodnosti na lokalni ravni. Te cilje bi morala spremljati zavzemanje za spodbudno okolje na nacionalni in lokalni ravni ter prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih organov.

Na mednarodni ravni bi morala EU še naprej podpirati vlogo, ki jo imajo lokalni organi in njihova združenja pri ozaveščanju o lokalnih in mestnih razvojnih vprašanjih ter pri oblikovanju mednarodne razvojne agende s poudarkom na interesih lokalnih skupnosti. V okviru opredelitve razvojne agende za obdobje po letu 2015 in priprave Konference ZN Habitat III, bi morala mednarodna skupnost v večji meri priznati, da lahko organi na različnih ravneh pri obravnavi globalnih in lokalnih izzivov prevzamejo odgovornost in prispevajo možne rešitve.

[1]               V tem sporočilu se pojem „lokalni organi“ nanaša na javne institucije s pravno osebnostjo, ki so sestavni del državne strukture na nižji ravni od organov na centralni ravni in imajo odgovornost do državljanov. Lokalni organi so običajno sestavljeni iz posvetovalnega organa ali organa odločanja (svet ali skupščina) in izvršilnega organa (župan ali druge uradne osebe), ki so bili neposredno ali posredno izvoljeni ali imenovani na lokalni ravni. Ta pojem zajema različne ravni upravljanja, npr. vasi, občine, okrožja, okraje, province, regije itd. Vendar pa se znotraj tega širokega okvira to sporočilo osredotoča na občinsko raven, ki je na splošno najnižja raven upravljanja znotraj javnega institucionalnega sistema in je najbližja državljanom.

[2]               S čimer sta zagotovljena nadaljevanje in dopolnitev sporočila Komisije z naslovom Lokalne skupnosti: akterji razvoja, COM(2008) 626 final, 8.10.2008.              Naslov URL: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0626:FIN:SL:PDF. Sporočilu je priložena Evropska listina o razvojnem sodelovanju v podporo lokalnemu upravljanju, naslov URL:

https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/aidco/index.php/European_charter_on_development_cooperation_in_support_of_local_governance_paper_P65.

[3]               Naslov URL: http://ec.europa.eu/europeaid/who/partners/civil-society/structured-dialogue_en.htm

[4]               COM(2011) 637 final, 13.10.2011.

[5]               COM(2011) 638 final (13.10.2011), COM(2011) 865 final (7.12.2011), COM(2012) 446 final (20.8.2012), COM(2012) 492 final (12.9.2012) in sklepi Sveta (15.10.2012), COM(2012) 586 final (3.10.2012), JOIN(2012) 27 final (3.10.2012), COM(2013) 92 (27.2.2013).

[6]               Naslov URL: www.aideffectiveness.org/busanhlf4/images/stories/hlf4/OUTCOME_DOCUMENT_-_FINAL_EN.pdf.

[7]               „Evropska unija je mnenja, da organizacije civilne družbe vključujejo vse nedržavne, neprofitne strukture [...] (med njimi so organizacije na ravni skupnosti, nevladne organizacije, verske organizacije, fundacije, raziskovalne institucije, (sindikati), organizacije za enakost med spoloma [...] zadruge, strokovne in podjetniške organizacije ter [...] mediji.), [...] v okviru katerih se ljudje združujejo, da bi sledili skupnim ciljem in idealom.“ (COM(2012) 492 final).

Naslov URL: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2012:0492:FIN:SL:PDF.

[8]               Upravljanje se nanaša na pravila, postopke in ravnanje, s katerimi se izrazijo interesi, upravljajo viri, izvršuje oblast v družbi s strani institucij, ki so zadolžene za javne zadeve, in s katerimi se omogoči sodelovanje vseh ustreznih akterjev. COM(2003) 615 final, 20.10.2003.

[9]               Npr. prek institucionalne ureditve, delitve oblasti, volilnih in strankarskih sistemov, primernih politik decentralizacije, medvladnih davčnih sistemov, spoštovanja pravne države.

[10]                    Lokalne organizacije civilne družbe imajo lahko pomembno vlogo pri tem, da lokalni politiki in uradniki odgovarjajo za odzivno in učinkovito zagotavljanje javnih storitev na lokalni ravni. Poleg tega sodelovanje med lokalnimi organi in organizacijami civilne družbe prispeva k oblikovanju lokalne politike na podlagi političnih in razvojnih procesov.

[11]             V skladu z načelom subsidiarnosti se javna odgovornost, regulativne funkcije in pristojnosti v zvezi s porabo prenesejo na najnižjo institucionalno ali socialno raven, ki je najbližja državljanom ter ima zmogljivosti in pooblastila, da zaupane naloge izvršuje.

[12]             Pojem „združenja lokalnih organov“ je treba razumeti kot krovne organizacije, ki temeljijo na članstvu in zastopanosti na podnacionalni, nacionalni, podcelinski, celinski in mednarodni ravni. V skladu z veljavno zakonodajo v državi registracije so lahko ustanovljena kot avtonomni subjekti. Združenja lokalnih organov so lahko sestavljena iz predstavniškega telesa, ki ga izvolijo člani združenja, in stalnega sekretariata.

[13]             Smernice Generalnega direktorata EuropeAid o proračunski podpori (2012). Naslov URL: http://ec.europa.eu/europeaid/how/delivering-aid/budget-support/documents/bs_guidelines-part_ii-programming,design_management_en.pdf.