12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/102

1.1

Odbor meni, da je splošni dostop do visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij ključen za spodbujanje rasti v Evropi, ustvarjanje delovnih mest in krepitev kohezije. EESO odločno podpira cilje digitalne agende (1) v zvezi s širokopasovnim dostopom, ki pa jih bo težko uresničiti brez posebnega prizadevanja držav članic in Komisije za izboljšanje pogojev tako za dobavo kot povpraševanje po širokopasovnem dostopu po vsej Uniji.

1.2

Odbor je bil izjemno razočaran nad nedavnim sklepom Evropskega sveta, da zmanjša del večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 za digitalno infrastrukturo z 9,2 milijarde EUR na samo 1 milijardo EUR. To zmanjšanje bo odpravilo podporo večletnega finančnega okvira za uvedbo širokopasovnih povezav ter najbolj škodilo revnejšim in prikrajšanim regijam EU.

1.3

Odbor pozdravlja predlagano uredbo Komisije. Predlagani ukrepi so še posebej pomembni za premostitev digitalnega razkoraka in pospešitev izgradnje širokopasovnega omrežja na podeželju.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj predlaga, kako bi bilo mogoče dostop do visokohitrostnih širokopasovnih storitev uveljaviti kot univerzalno pravico vseh državljanov, ne glede na to, kje se nahajajo. Komisija je leta 2010 načela vprašanje vključitve širokopasovnega dostopa v obveznost zagotavljanja univerzalne storitve (2). Da bi spodbudili blaginjo državljanov, zaposlovanje in digitalno vključevanje, je treba na to vprašanje nujno odgovoriti.

1.5

Odbor poziva države članice, naj brez odlašanja dokončno uresničijo svoje cilje v zvezi s širokopasovnim dostopom.

1.6

Komisija in države članice bi morale razmisliti, kakšne finančne pobude in podporo bi lahko nudile zasebnemu sektorju, da bi spodbudile naložbe v širokopasovno omrežje na območjih z nizko poseljenostjo.

1.7

Odbor ocenjuje, da bo poleg znatnih naložb zasebnega sektorja v izgradnjo širokopasovnega omrežja potrebnih tudi do 60 milijard EUR javnih sredstev, da bodo doseženi cilji digitalne agende do leta 2020. EESO poziva Komisijo in države članice, naj ta bistvena finančna sredstva vključijo v proračune.

1.8

Odbor želi, da bi Komisija obravnavala problem ponudnikov širokopasovnih storitev, ki strankam ne nudijo hitrosti internetnih povezav, ki jih obljubljajo v pogodbah. To "neizpolnjevanje" pogodb in zavajajoče oglaševanje ogrožata zaupanje v digitalni trg in škodita povpraševanju, zato ju je treba odpraviti z odločnimi ukrepi.

1.9

Odbor poziva Komisijo, naj na podlagi predlagane uredbe razvije vseevropski veleprodajni trg širokopasovne infrastrukture.

1.10

Komisija, nacionalni regulativni organi in države članice naj poskrbijo, da se bo na vseh območjih Unije razvijal trg širokopasovne infrastrukture.

1.11

Odbor ugotavlja, da bo predlagana uredba nudila nove poslovne priložnosti javnim storitvenim in prevoznim podjetjem za udeležbo na tem trgu. Komisija in države članice bi si morale posebej prizadevati za spodbujanje teh podjetij, da izkoristijo to priložnost.

1.12

Odbor opozarja Komisijo na svoja nedavna mnenja o izgradnji širokopasovnega omrežja in zmanjšanju digitalnega razkoraka: Evropska digitalna agenda  (3), Prvi program za politiko radiofrekvenčnega spektra  (4) in Evropska digitalna agenda – digitalne spodbude za evropsko rast (CES959-2013, še ni objavljeno).

2.1.1

V sporočilu Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast je bilo znižanje stroškov izgradnje širokopasovnega omrežja opredeljeno kot eden 12 ključnih ukrepov, ki bodo spodbudili rast.

2.1.2

Zagotavljanje širokopasovnih povezav se je upočasnilo, zlasti na zunajmestnih območjih, zaradi mozaika pravil in upravnih postopkov na nacionalnih in podnacionalnih ravneh.

2.2.1

Namen uredbe je:

2.3.1

Da bo mogoče uresničiti načrtovane cilje v zvezi s stroški in učinkovitostjo, je v uredbi opredeljena vrsta pravic in obveznosti za omrežne operaterje in ponudnike infrastrukture, ki se neposredno uporabljajo v različnih korakih izgradnje infrastrukture.

2.3.2

Uredba predlaga naslednja pravna pravila za doseganje teh ciljev:

2.3.3

Vse spore med omrežnimi operaterji in ponudniki širokopasovnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi bo po potrebi razreševal pristojni nacionalni organ za reševanje sporov – nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ.

2.3.4

Uredba se bo po dogovoru z Evropskim parlamentom in Svetom neposredno uporabljala povsod v EU.

3.1.1

Širokopasovna infrastruktura je ključna za uresničevanje digitalne agende in dokončno oblikovanje enotnega digitalnega trga. Gospodarskega pomena širokopasovnih storitev ni mogoče preceniti. Razpoložljivost širokopasovne infrastrukture ima multiplikacijski učinek na gospodarsko rast: po oceni Svetovne banke vsako 10-odstotno povečanje uporabe širokopasovnih povezav povzroči do 1,5-odstotno rast BDP. Visokohitrostne povezave, ki so na voljo povsod, so ključne za izgradnjo novih transformativnih tehnologij in storitev, kot so računalništvo v oblaku in pametna omrežja.

3.1.2

Pomen širokopasovnih povezav za rast in delovna mesta je priznan v digitalni agendi, katere namen je zagotoviti osnovne širokopasovne povezave za vse Evropejce do leta 2013, do leta 2020 pa (i) internetni dostop s hitrostjo 30 Mbps za vse Evropejce in (ii) internetno povezavo s hitrostjo nad 100 Mbps za vsaj polovico evropskih gospodinjstev. Te cilje bo mogoče doseči le, če se bodo povsod v EU zmanjšali stroški izgradnje infrastrukture in če bodo sprejeti izjemni ukrepi za zagotovitev širokopasovnih povezav na podeželju in prikrajšanih območjih Unije.

3.2.1

Za dinamično gospodarstvo 21. stoletja je nujna nizkocenovna, vrhunska širokopasovna infrastruktura. Na znanju temelječa podjetja se bodo razvijala tam, kjer bosta na voljo znanje in infrastruktura, na katere se bodo lahko oprla. Naraščajoči delež naprednih storitev na področju zdravstva, izobraževanja in socialnih storitev bo odvisen od razpoložljivosti hitrih in ultrahitrih širokopasovnih povezav.

3.2.2

Kakovost omrežij, njihovi stroški zagotavljanja storitev in konkurenčne cene za končnega uporabnika so pomembna upravljavska merila pri programih za izgradnjo omrežij. Glede na to da gradbena dela predstavljajo 80 % vseh stroškov omrežne infrastrukture, je bistvenega pomena, da si nacionalni in lokalni organi prizadevajo za znatno zmanjšanje stroškov s pomočjo učinkovitega usklajevanja infrastrukturnih projektov.

3.3.1

EESO je v več mnenjih, nazadnje v mnenju o digitalnih spodbudah za evropsko rast (5), pozval Komisijo, naj predlaga, kako bi bilo mogoče dostop do visokohitrostnih širokopasovnih storitev uveljaviti kot univerzalno pravico vseh državljanov, ne glede na to, kje se nahajajo. Zdaj nujno potrebujemo odgovor na to vprašanje.

3.4.1

Cilje glede razpoložljivosti širokopasovnih povezav do leta 2020, določene v digitalni agendi, bo kmalu prehitel izjemen napredek širokopasovne tehnologije in internetnih storitev (npr. visokoločljivostne video-konference). Na nekaterih mestnih območjih se že gradijo ultrahitra omrežja (http://arstechnica.com/tech-policy/2012/07/tokyo-seoul-and-paris-get-faster-cheaper-broadband-than-us-cities/), ki nudijo povezave do 1 Gbps (1 000 Mbps), in razvijajo se video-storitve, ki bodo uporabljale te višje hitrosti prenosa.

3.4.2

Povsod v EU bodo potrebne znatne naložbe v visokohitrostne povezave, da bo mogoče obdržati korak s svetovnim razvojem internetnega gospodarstva.

3.5.1

Kot je ugotovila Komisija v nedavnem sporočilu o pomenu digitalne agende za evropsko rast (6), Evropa pri zagotavljanju širokopasovne infrastrukture še bolj kot prej zaostaja za svetovnimi tekmeci.

3.5.2

Naložbe v visokohitrostne širokopasovne povezave se hitreje izvajajo v nekaterih delih Azije in v ZDA, kar vodi v znatno boljšo pokritost in višje hitrosti. Po podatkih iz decembra 2011 je imela Južna Koreja z 20,6 % priključkov na 100 prebivalcev največjo uporabo optičnega omrežja na svetu, kar je dvakrat več kot na Švedskem (delovni dokument služb Komisije, priložen predlogu ureditve za znižanje stroškov uvajanja širokopasovnih povezav, SWD(2013)0073(del 1)).

3.6.1

Pregled stanja Evropske digitalne agende (https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/scoreboard) in najnovejši podatki Eurostata (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/ information_society/data/main_tables) kažejo, da se digitalni razkorak povečuje in da so razlike med državami članicami velike. Leta 2012 je bilo 28 % gospodinjstev v EU-27 brez širokopasovne povezave. Poleg tega je 90 % gospodinjstev brez širokopasovne povezave na podeželju. 35 milijonov gospodinjstev na podeželju še vedno čaka na visokohitrostno povezavo in če državljani, ki živijo zunaj mestnih središč, ne bodo deležni ustrezne pozornosti, bodo vse bolj socialno in gospodarsko prikrajšani.

3.6.2

Ukrepi, ki so vključeni v predlagano uredbo Komisije, bodo osnova za reformo nacionalnih in lokalnih predpisov, načrtovanje pametne infrastrukture, naložbene pobude in inovativne tehnologije pa lahko pomagajo premostiti širokopasovni razkorak.

3.7.1

Odbor je bil zelo razočaran nad februarskim sklepom Sveta, da zmanjša proračun večletnega finančnega okvira v obdobju 2014–2020 za digitalno infrastrukturo in storitve v okviru instrumenta za povezovanje Evrope, in sicer z 9,2 na samo 1 milijardo EUR. To zmanjšanje bi odpravilo podporo večletnega finančnega okvira za uvedbo širokopasovnih povezav ter najbolj škodilo revnejšim in prikrajšanim regijam EU, kar bi še zaostrilo vse večji digitalni razkorak.

3.7.2

Komisija naj bi za spodbujanje širokopasovnega trga uporabila denar iz večletnega finančnega okvira za podporo uvajanju širokopasovnih povezav, vendar ta denar predstavlja le majhen delež finančnih sredstev, ki bi bila dejansko potrebna za doseganje ciljev digitalne agende na področju širokopasovnih povezav. Svetovalci, ki jih je Komisija najela za preučitev primanjkljaja v financiranju, ocenjujejo, da bo za dosego ciljev do leta 2020 potrebnih dodatnih 62 milijard EUR javnih sredstev (Študija družbeno-gospodarskega vpliva širokopasovnih omrežij (The socio-economic impact of bandwidth), Analysys Mason za Evropsko komisijo, 2012).

3.7.3

Finančna sredstva za to obsežno naložbo bo moral v glavnem zagotoviti zasebni sektor, vendar bodo potrebni posebni ukrepi za spodbujanje zasebnih naložb na podeželju, kjer je gostota prebivalstva prenizka, da bi privabila naložbe. Evropska investicijska banka je že zagotovila finančna sredstva za vrsto takšnih projektov, ponuditi pa bo morala še veliko več tovrstne podpore. Komisija bi se morala posebej posvetiti razmisleku o tem, kako bi lahko evropske institucije in države članice olajšale financiranje izgradnje širokopasovnega omrežja iz zasebnega sektorja.

3.7.4

Ukrep št. 48 digitalne agende namenja sredstva iz strukturnega sklada financiranju izgradnje visokohitrostnih omrežij. Razmisliti bi bilo treba tudi o uporabi kohezijskega sklada.

3.8.1

Lokalne uprave in občinski organi lahko igrajo pomembno vlogo pri spodbujanju zagotavljanja širokopasovne povezljivosti v svojih regijah s pobudami javno-zasebnih partnerstev in čim hitrejšim in učinkovitim izvajanjem ukrepov iz predlagane uredbe.

3.8.2

Uredba je priložnost, da trg zagotavljanja širokopasovnih povezav in storitev odpremo več novim operaterjem. Za zagotavljanje visokohitrostnih omrežij bi lahko uporabili zlasti netelekomunikacijska podjetja, ki imajo obsežno infrastrukturo. Države članice in Komisija bi si morale posebej prizadevati za spodbujanje teh novih operaterjev.

3.8.3

Uredba poleg tega ponuja možnost za odpiranje trga čezmejnim naložbam podjetij iz vse Evrope v zagotavljanje infrastrukture. Komisija bi morala razmisliti, kako bi lahko ta enotni trg infrastrukture razvili s krepitvijo vseevropske osveščenosti o naložbenih priložnostih, zmanjšanjem naložbenih tveganj za investitorje iz druge države članice in morda pripravo posebnih finančnih instrumentov (obveznic), ki bi izboljšali privlačnost vlaganja v najbolj problematičnih regijah.

3.8.4

Čim prej je treba uvesti inovativne tehnološke rešitve, vključno s povečano uporabo brezžičnih tehnologij, da se pospeši uvajanje širokopasovnih povezav in odpravi vse večji digitalni razkorak med mestnimi območji in podeželjem.

3.8.4.1

Zlasti dosledno izvajanje evropskega programa za politiko radiofrekvenčnega spektra (RSPP) (7) v državah članicah bo ključno, da se zagotovi in dá na razpolago dovolj in ustreznih frekvenc za potrebe po pokritosti in zmogljivosti brezžičnih širokopasovnih tehnologij, da se lahko doseže cilj za leto 2020.

3.8.4.2

Satelitska tehnologija bo omogočila uvedbo širokopasovnih povezav na najbolj oddaljenih območjih Unije. Vendar bo pomen satelitskih povezav zaradi njihove zmogljivosti, stroškov in hitrosti prenosa le neznaten, do leta 2020 pa bodo morda predstavljale celo manj kot 10 % evropskih širokopasovnih povezav s hitrostjo prenosa 30 Mbps.

3.9.1

Šibko povpraševanje po širokopasovnih povezavah, zlasti na redkeje poseljenih območjih, negativno vpliva na naložbe v omrežja, pri čemer je treba omeniti, da je na območjih brez visokohitrostnih povezav vedno znatno latentno povpraševanje.

3.9.2

Komisija in države članice se morajo osredotočiti na spodbujanje povpraševanja po širokopasovnih povezavah s pomočjo različnih metod, na primer s ciljnimi javnimi informativnimi kampanjami, vstopnimi točkami WiFi v javnih prostorih, nadaljnjim razvojem storitev e-uprave ter spodbujanjem izobraževanja na področju digitalne pismenosti in digitalnih znanj. Posebej si je treba prizadevati za spodbujanje povpraševanja na podeželju.

3.9.3

Stroški širokopasovnih povezav in preglednost cen so bistvenega pomena za razširjenost uporabe širokopasovnih povezav. Obstoječi uporabniki širokopasovnih povezav po vsej Evropi se pritožujejo, da jim ponudniki storitev ne nudijo hitrosti internetnih povezav, ki jih obljubljajo v pogodbah. To "neizpolnjevanje" pogodb in zavajajoče oglaševanje ogrožata zaupanje v digitalni trg in škodita povpraševanju, zato ju je treba odpraviti z odločnimi ukrepi.

4.1.1

Komercialna podjetja elektronskih komunikacij ne dobijo dovolj finančnih spodbud, da bi vlagala v širokopasovno infrastrukturo na številnih območjih EU, na katerih je gostota prebivalstva prenizka. Zato je Odbor zadovoljen, da bo uredba uvedla ukrepe za znatno zmanjšanje stroškov in tveganj zagotavljanja širokopasovnih povezav ter izboljšala naložbene razmere za omrežne ponudnike.

4.1.2

Države članice in lokalne uprave morajo za zagotovitev dejanske digitalne vključenosti in čim večjih gospodarskih koristi splošnih visokohitrostnih širokopasovnih povezav močneje vplivati na ponudbo širokopasovne infrastrukture in povpraševanje po njej, in sicer z izvajanjem širokopasovnih načrtov, ki visoke gospodarske donose iz infrastrukturnih naložb na gosto poseljenih območjih izenačujejo s finančno veliko manj privlačnimi naložbami, potrebnimi v manj razvitih regijah. Predlagana uredba jim bo dala boljša sredstva za doseganje tega.

4.1.3

Na številnih trgih je en sam prevladujoč ponudnik infrastrukture. Odbor upa, da bo učinkovito izvajanje uredbe ustvarilo boljše pogoje za vstop novih omrežnih ponudnikov na trg in omogočilo konkurenčne ponudbe.

4.2.1

Po podatkih Komisije lahko gradbena dela znašajo 80 % stroškov izgradnje širokopasovnega omrežja. Pričakuje se, da bo izvajanje uredbe omrežnim operaterjem prihranilo kapitalske stroške v višini 20–30 % celotnih investicijskih stroškov, torej do 63 milijard EUR do leta 2020, ki jih bo nato mogoče vložiti v druga področja gospodarstva.

4.2.2

Sodelovanje in izmenjava izkušenj med zasebnimi ponudniki infrastruktur sta izjemno pomembna za učinkovitost in hitrost izvedbe, trajnostni razvoj okolja in razpoložljivost konkurenčnih cen za končne uporabnike. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da bo uredba od zasebnih ponudnikov infrastruktur zahtevala objavo ustreznih informacij o obstoječi in načrtovani infrastrukturi ter da bodo morali omrežni ponudniki sodelovati med seboj, kar bo olajšalo primerno načrtovanje, sodelovanje in učinkovito rabo virov.

4.3.1

Na redko poseljenih območjih je iz gospodarskih razlogov mogoče imeti le enega ponudnika osnovne širokopasovne infrastrukture, kar torej pomeni obstoj naravnega monopola.

4.3.2

Takšni naravni monopoli govorijo v prid modelu "odprtega dostopa" pri zagotavljanju širokopasovnih povezav, pri čemer en sam ponudnik, morda javno-zasebno partnerstvo, izgradi osnovno infrastrukturo in nato odpre omrežne zmogljivosti tako, da jih lahko manjši ponudniki storitev zakupijo pod poštenimi in enakopravnimi pogoji. Morda bi morala Komisija razmisliti o tem, kako bi lahko takšen model odprtega dostopa oblikovali in urejali v Evropi, ne da bi pri tem izkrivljali običajno konkurenco.

4.4.1

Predlagana uredba bi omogočila izvedbeno zakonodajo za razvoj veleprodajnega trga širokopasovne infrastrukture. Komisija bi morala morda ugotoviti, kako bi lahko uredbo okrepili, da bi spodbujala takšen trg, še posebej v odročnih regijah Unije.

4.4.2

Veleprodajni trg "temnih" optičnih vlaken ali brezžične nosilne infrastrukture bi lahko bil čezmejen in vseevropski, če bi obstajale kakovostne informacije o povpraševanju in obstoječi infrastrukturi. Komisija bi morala razmisliti, kako bi lahko takšen trg spodbujali in podpirali.

4.5.1

Izgradnja infrastrukture, zlasti na podeželju, zahteva učinkovito nacionalno strategijo in izvedbeni načrt. Danes imajo vse države članice širokopasovno strategijo, toda številne še vedno nimajo načrtov za uresničitev ciljev digitalne agende. Nacionalne strategije bo treba kmalu posodobiti, da bodo obsegale zagotavljanje ultrahitrih omrežij, in to vključno s cilji in izvedbenimi ukrepi.

4.5.2

Ukrep št. 46 digitalne agende od držav članic zahteva pripravo nacionalnih širokopasovnih načrtov, ki pa jih številne še niso dokončale, zato je Komisija temu ukrepu dala oznako "v zamudi". Ta zamuda negativno vpliva na izgradnjo širokopasovne infrastrukture in naložbene načrte industrije. EESO poziva države članice, naj pregledajo svoje načrte ob upoštevanju predlagane uredbe in čim prej zaključijo delo.

4.5.3

Obsežen nacionalni širokopasovni načrt, ki bi vključeval pobude javno-zasebnih partnerstev in posebne spodbude za lajšanje izgradnje na podeželju, bi znatno olajšal črpanje sredstev EU in EIB.

4.6.1

Predlagana uredba bo lastnikom infrastrukture, ki niso podjetja elektronskih komunikacij, torej energetskim, vodnim in prevoznim podjetjem ter podjetjem za odstranjevanje odpadkov, omogočila, da dajo svojo infrastrukturo na voljo po tržnih pogojih za zagotavljanje širokopasovnih storitev. Tako bodo prišla do novih prihodkov, zmanjšala stroške ključne infrastrukture, saj jih bodo delila s ponudniki širokopasovnih storitev, ter spodbudila sinergije, ko bodo razvijala lastne osnovne storitve, na primer v razvoju pametnih omrežij za ponudnike energije.

4.6.2

Komisija in države članice si morajo prizadevati za to, da bodo ta podjetja opozorile na priložnosti, ki jih nudi ključna izgradnja širokopasovne infrastrukture, in na potencialni pozitivni učinek predlagane uredbe na njihovo poslovanje.