OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           OZADJE PREDLOGA

1.1.        Splošno ozadje

Predlog spreminja Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljnjem besedilu: Uredba o postopkih v primeru insolventnosti ali Uredba).

Uredba o postopkih v primeru insolventnosti določa evropski okvir za čezmejne postopke v primeru insolventnosti. Uredba se uporablja, kadar koli ima dolžnik premoženje ali upnike v več kakor eni državi članici, ne glede na to, ali je fizična ali pravna oseba. Uredba določa, katero sodišče je pristojno za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti: glavni postopki morajo biti uvedeni v državi članici, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov, učinki teh postopkov pa se priznajo po vsej EU. Uvedba sekundarnih postopkov je mogoča v državi članici, kjer ima dolžnik poslovalnico; učinki teh postopkov so omejeni na premoženje, ki se nahaja v navedeni državi. Uredba vsebuje tudi pravila o pravu, ki se uporablja, ter nekatera pravila o usklajevanju glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti. Uredba o postopkih v primeru insolventnosti se uporablja v vseh državah članicah, razen na Danskem, ki ni vključena v pravosodno sodelovanje na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Uredba o postopkih v primeru insolventnosti je bila sprejeta maja 2000 in se uporablja od 31. maja 2002. Komisija je deset let po začetku njene veljavnosti pregledala njeno izvajanje v praksi in meni, da je treba pravni akt spremeniti.

1.2.        Potreba po reviziji Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti

Sicer se na splošno šteje, da je Uredba o postopkih v primeru insolventnosti uspešna pri omogočanju čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti v Evropski uniji, vendar so posvetovanje z zainteresiranimi stranmi ter pravne in empirične študije, ki jih je naročila Komisija, pokazali na vrsto težav pri uporabi Uredbe v praksi. Poleg tega se v Uredbi ne upoštevajo dovolj trenutne prednostne naloge EU in nacionalne prakse na področju insolvenčnega prava, zlasti glede spodbujanja sanacije podjetij v težavah. Ocena Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti je ugotovila pet glavnih pomanjkljivosti:

· Področje uporabe Uredbe ne zajema nacionalnih postopkov, ki predvidevajo prestrukturiranje podjetja v fazi pred nastopom insolventnosti („postopki pred nastopom insolventnosti“) ali v postopkih, ki ohranjajo obstoječo upravo („hibridni postopki“). Taki postopki so bili v zadnjem času uvedeni v številnih državah članicah[1] in videti je, da povečujejo možnosti uspešnega prestrukturiranja podjetij. Poleg tega v Uredbo trenutno niso vključeni nekateri postopki v primeru insolventnosti fizičnih oseb.

· Težave se pojavljajo pri določanju, katera država je pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Medtem ko ima podelitev pristojnosti za uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti državi članici, v kateri se nahaja središče dolžnikovih glavnih interesov, široko podporo, je v praksi ta koncept težko uporabljati. Pravila Uredbe o pristojnosti so bila kritizirana tudi zato, ker družbam in fizičnim osebam omogočajo t. i. izbiranje najugodnejšega sodišča („forum shopping“) z zlorabo preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov.

· Ugotovljene so bile tudi težave s sekundarnimi postopki. Uvedba sekundarnih postopkov lahko ovira učinkovito upravljanje dolžnikovega premoženja. Z uvedbo sekundarnega postopka upravitelj glavnega postopka nima več nadzora nad premoženjem, ki se nahaja v drugi državi članici, kar oteži prodajo dolžnika kot delujočega podjetja[2]. Poleg tega morajo biti trenutno sekundarni postopki likvidacijski postopki, kar je ovira za uspešno prestrukturiranje dolžnika.

· Težave se pojavljajo v zvezi s pravili o javnosti postopkov v primeru insolventnosti in s prijavo terjatev. Trenutno javna objava ali vpis odločb v register nista obvezna niti v državi članici, kjer so uvedeni postopki, niti v državi članici, kjer se nahaja poslovalnica. Prav tako ne obstaja evropski register insolventnosti, ki bi omogočal iskanje po več nacionalnih registrih. Vendar je uspešno delovanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti v veliki meri odvisno od javne objave ustreznih odločb v zvezi s postopki v primeru insolventnosti. Sodniki morajo biti seznanjeni, ali so bili postopki že uvedeni v drugi državi članici; upniki ali potencialni upniki morajo biti seznanjeni, da so bili postopki uvedeni. Poleg tega se upniki, zlasti majhni upniki ter mala in srednja podjetja, srečujejo s težavami in stroški pri prijavi terjatev na podlagi Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti.

· Uredba tudi ne vsebuje posebnih pravil, ki bi urejala insolventnost večnacionalnih skupin podjetij, čeprav so v velikem številu čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti udeležene skupine podjetij. Osnovno izhodišče Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti je, da je treba za vsakega posameznega člana skupine uvesti ločene postopke in da so taki postopki medsebojno popolnoma neodvisni. Pomanjkanje posebnih določb o insolventnosti skupin podjetij pogosto zmanjšuje možnosti uspešnega prestrukturiranja skupine v celoti in lahko povzroči razpad skupine.

Podrobna ocena uporabe Uredbe v praksi je predstavljena v poročilu Komisije, ki spremlja ta predlog. V oceni učinka, ki jo je pripravila Komisija in je prav tako priložena temu predlogu, je vključena poglobljena analiza težav sedanje uredbe in učinka različnih obravnavanih možnosti, namenjenih odpravljanju teh težav,

Splošni cilj revizije Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti je izboljšati učinkovitost evropskega okvira za reševanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti, da se tako zagotovita nemoteno delovanje notranjega trga in njegova odpornost med gospodarskimi krizami. Ta cilj se navezuje na trenutne politične prednostne naloge EU za spodbujanje okrevanja gospodarstva in trajnostne rasti, višje stopnje naložb ter ohranjanja delovnih mest, kot je navedeno v strategiji Evropa 2020. Revizija Uredbe bo pripomogla k zagotovitvi nemotenega razvoja in preživetja podjetij, kot je navedeno v Aktu za mala podjetja[3]. Revizija je kot eden od ključnih ukrepov navedena tudi v Aktu za enotni trg II[4].

2.           POSVETOVANJE IN OCENA UČINKA

Pred pripravo predloga je potekalo obsežno posvetovanje z zainteresirano javnostjo, državami članicami, drugimi institucijami in strokovnjaki glede obstoječih težav sedanje uredbe in o možnih rešitvah zanje. Komisija je 29. marca 2012 začela javno posvetovanje, v katerem je prejela skupaj 134 odgovorov. Upoštevala je tudi rezultate zunanje študije za ocenjevanje uporabe Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti, ki jo je izvedel konzorcij univerz v Heidelbergu in na Dunaju. Empirične podatke o vplivu različnih možnosti za reformo pa je zbrala zunanja študija, ki jo je izvedel konzorcij GHK in Milieu. Študiji bosta objavljeni skupaj s tem predlogom na spletni strani GD za pravosodje. Dve srečanji z nacionalnimi strokovnjaki sta potekali aprila in oktobra 2012. Komisija je poleg tega ustanovila skupino zasebnih strokovnjakov na področju čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti, ki se je od maja do oktobra 2012 petkrat sestala ter prispevala informacije o težavah, možnostih in pripravi osnutka revidirane Uredbe.

Stališča zainteresiranih strani o glavnih elementih reforme se lahko povzamejo, kot sledi:

· Glede razširitve področja uporabe Uredbe velika večina meni, da bi morala Uredba zajemati postopke pred nastopom insolventnosti in hibridne postopke. Glede tega, kateri postopki bi morali biti zajeti, in zlasti, v katerih primerih bi bilo treba zahtevati sodniški nadzor, so bila mnenja deljena. Večina respondentov se je strinjala, da bi se morala Uredba o postopkih v primeru insolventnosti uporabljati za fizične osebe in samozaposlene.

· Glede pristojnosti so se tri četrtine respondentov strinjale z uporabo koncepta središča dolžnikovih glavnih interesov za določitev kraja glavnega postopka. Večina pa je menila, da razlaga izraza središče dolžnikovih glavnih interesov v sodni praksi povzroča praktične težave. Skoraj polovica respondentov je navedla primere zlorabe preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov[5].

· Skoraj polovica respondentov je povedala, da ni zadovoljna z usklajevanjem med glavnimi in sekundarnimi postopki v primeru insolventnosti.

· Glede objave postopkov se je tri četrtine respondentov strinjalo, da je neobvezna objava odločbe o uvedbi postopka v primeru insolventnosti problematična. Skoraj polovica tistih, ki je izrazila svoje mnenje, meni, da obstajajo težave glede prijave terjatev.

· Glede insolventnosti skupin podjetij skoraj polovica respondentov meni, da evropska uredba o postopkih v primeru insolventnosti ne deluje učinkovito v primeru insolventnosti članov večnacionalnih skupin podjetij.

Komisija je v oceni učinka, ki spremlja ta predlog, analizirala stroške in koristi glavnih vidikov predlagane reforme.

3.           PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1.        Povzetek predlaganega ukrepa

Elementi predlagane reforme Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti se lahko povzamejo, kot sledi: · Področje uporabe: predlog razširja področje uporabe Uredbe z revizijo opredelitve postopkov v primeru insolventnosti tako, da se vključijo tudi hibridni postopki in postopki pred nastopom insolventnosti, kot tudi postopki za odpust dolga in drugi postopki v primeru insolventnosti za fizične osebe, ki zdaj ne ustrezajo opredelitvi.

· Pristojnost: predlog pojasnjuje pravila o pristojnosti in izboljšuje procesni okvir za opredelitev pristojnosti.

· Sekundarni postopki: predlog predvideva učinkovitejše upravljanje postopkov v primeru insolventnosti, ker sodišču omogoča zavrnitev uvedbe sekundarnih postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov, odpravlja zahtevo, da morajo biti sekundarni postopki likvidacijski, ter izboljšuje sodelovanje med glavnimi in sekundarnimi postopki, zlasti z razširitvijo zahtev o sodelovanju na zadevna sodišča. · Javnost postopkov in prijava terjatev: predlog zahteva, da države članice objavijo zadevne odločbe sodišč v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru, in predvideva medsebojno povezavo med nacionalnimi registri insolventnosti. Uvaja tudi standardne obrazce za prijavo terjatev.

· Skupine podjetij: predlog ureja usklajevanje postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z različnimi člani iste skupine podjetij z določitvijo obveznosti, da morajo upravitelji in sodišča, udeleženi v različnih glavnih postopkih, sodelovati in se obveščati med seboj; poleg tega upraviteljem, udeleženim v takih postopkih, zagotavlja procesne možnosti, da lahko zahtevajo prekinitev ustreznih drugih postopkov in predlagajo sanacijski načrt za insolventne dele skupine, v zvezi s katero potekajo postopki v primeru insolventnosti.

3.1.1.     Področje uporabe Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti

Predlog s spremembo sedanje opredelitve „postopkov v primeru insolventnosti“ v členu 1(1) razširja področje uporabe Uredbe. Glede tega se predlaga, naj se področje uporabe razširi tudi na postopke, v katerih ne sodeluje upravitelj, ampak v njih dolžnikovo premoženje in posle upravlja ali nadzoruje sodišče. Ta sprememba bi omogočila, da bi se lahko tudi posledice postopkov v primeru insolventnosti, v katerih dolžnik ostaja lastnik brez imenovanja upravitelja, priznale po vsej EU v smislu Uredbe. Omogočila bi tudi, da bi Uredba zajemala več postopkov v primeru insolventnosti fizičnih oseb. Predlaga se tudi izrecen sklic na postopke za prilagoditev dolga in za sanacijo, da bi se tako vključili tudi tisti postopki, ki dolžniku omogočajo, da se z upniki dogovori v fazi pred nastopom insolventnosti. S spremembami bi bila Uredba tudi bolje usklajena s pristopom, ki je uporabljen v UNCITRAL-ovem vzorčnem zakonu o čezmejni insolventnosti[6].

Razširitev področja uporabe Uredbe je pomembna, da se zagotovi učinkovito izvajanje postopkov pred nastopom insolventnosti in hibridnih postopkov s čezmejnim ozadjem, vendar ne bi smela vključevati postopkov v primeru insolventnosti, ki so zaupni. Seveda obstajajo številni nacionalni postopki pred nastopom insolventnosti, v katerih se dolžnik pogaja z (nekaterimi) upniki, zato da bi dosegel dogovor o refinanciranju ali reorganizaciji, vendar te informacije niso javne. Taki postopki lahko zahtevajo moratorij na posamezne postopke izvršbe ali upnikom preprečujejo vložitev zahtevka za postopke v primeru insolventnosti v določenem roku, kar dolžniku omogoči „predah“. Medtem ko je lahko vloga teh postopkov v nekaterih državah članicah pomembna, bi lahko njihova pogodbena in zaupna narava otežila priznavanje njihovih posledic po vsej EU, ker sodišče ali upnik, ki se nahajata v drugi državi članici, ne bi bila obveščena, da so taki postopki v teku. To ne preprečuje naknadne vključitve postopka v področje uporabe Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti od trenutka, ko postopek postane javen.

Ta predlog ne predvideva spremembe obstoječega mehanizma, po katerem so nacionalni postopki v primeru insolventnosti, ki jih zajema Uredba, našteti v Prilogi A, in države članice odločajo, ali bodo priglasile določen postopek v primeru insolventnosti za vključitev v navedeno prilogo. Vendar predlog uvaja postopek, po katerem bi Komisija nadzorovala, ali priglašeni nacionalni postopek v primeru insolventnosti dejansko izpolnjuje pogoje spremenjene opredelitve. S tem bo zagotovljeno, da bodo v Prilogi našteti samo postopki, ki ustrezajo pravilom Uredbe.

3.1.2.     Pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti

Predlog je obdržal koncept središča dolžnikovih glavnih interesov, ker zagotavlja, da bo primer obravnavalo sodišče, z območjem pristojnosti katerega je dolžnik dejansko povezan, in ne sodišče, ki ga izberejo ustanovitelji. Pristop na podlagi središča dolžnikovih glavnih interesov je tudi skladen z mednarodnim razvojem, saj ga je kot standard na področju pristojnosti izbral tudi UNCITRAL v svojem vzorčnem zakonu o čezmejni insolventnosti. Predlog za usmerjanje pravnikov pri določanju središča dolžnikovih glavnih interesov dopolnjuje opredelitev središča dolžnikovih glavnih interesov; uvaja tudi določbo, ki določa središče dolžnikovih glavnih interesov pri fizičnih osebah. Poleg tega nova uvodna izjava pojasnjuje okoliščine, v katerih se lahko ovrže domneva, da se središče glavnih interesov pravne osebe nahaja v kraju, kjer ima registrirani sedež; besedilo te uvodne izjave je vzeto iz odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi „Interedil“[7].

Predlog tudi izboljšuje procesni okvir za opredelitev pristojnosti za uvedbo postopkov. Predlog zahteva, da sodišče pred uvedbo postopkov v primeru insolventnosti po uradni dolžnosti ugotavlja svojo pristojnost in v svoji odločbi navede, na kateri podlagi jo je utemeljilo. Poleg tega predlog daje vsem tujim upnikom pravico do izpodbijanja odločbe o uvedbi postopkov in zagotavlja, da so navedeni upniki obveščeni o odločbi o uvedbi postopkov, da lahko učinkovito izvršujejo svoje pravice. Namen teh sprememb je zagotoviti, da se lahko postopki uvedejo samo, če je zadevna država članica dejansko pristojna. S tem bi morala torej zmanjšati primere izbiranja najugodnejšega sodišča z zlorabo prek lažne preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov.

Tretjič, predlog pojasnjuje, da so sodišča, pred katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, pristojna tudi za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti ali so z njimi tesno povezani, kakršen je na primer zahtevek za razveljavitev dolžnikovih pravnih dejanj. Ta sprememba uzakonjuje sodno prakso Sodišča Evropske unije v odločbi v zadevi Deko Marty[8]. Če je tak zahtevek povezan z drugim zahtevkom proti isti toženi stranki, ki temelji na splošnem civilnem in gospodarskem pravu, daje predlog upravitelju možnost, da oba zahtevka uveljavlja pred sodišči v državi stalnega prebivališča tožene stranke, če so ta sodišča pristojna na podlagi Uredbe (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[9] (kakor je bila spremenjena). To pravilo bi upravitelju omogočilo, da bi na primer zahtevek za ugotavljanje odgovornosti direktorja na podlagi insolvenčnega prava in zahtevek zoper navedenega direktorja na podlagi odškodninskega prava ali prava družb uveljavljal pred istim sodiščem.

3.1.3.     Sekundarni postopki v primeru insolventnosti

Z namenom izboljšati učinkovito upravljanje dolžnikovega premoženja v primerih, kjer ima dolžnik poslovalnico v drugi državi članici, je predlaganih več sprememb.

· Sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, bi moralo imeti možnost, če tako zahteva upravitelj glavnih postopkov, zavrniti uvedbo postopkov ali odložiti odločitev o njihovi uvedbi, če taka uvedba ne bi bila potrebna za varstvo interesov domačih upnikov. Tako bi bilo lahko na primer v primeru vlagatelja, ki je dal ponudbo za nakup delujočega podjetja, in bi s to ponudbo domači upniki pridobili več kakor s prodajo premoženja podjetja. Uvedba sekundarnih postopkov tudi ne bi smela biti potrebna, če upravitelj glavnih postopkov domačim upnikom zagotovi, da bodo v glavnih postopkih obravnavani, kot da bi bili uvedeni sekundarni postopki, ter da se bodo pravice, ki bi jih imeli v takem primeru glede določitve in razvrščanja njihovih terjatev, spoštovale pri razdelitvi premoženja. Praksa takih „virtualnih sekundarnih postopkov“ je bila razvita v več čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti, v katerih so bili glavni postopki uvedeni v Združenem kraljestvu (zlasti v postopkih v primeru insolventnosti v zadevah Collins&Aikman, MG Rover in Nortel Networks). Angleška sodišča so sprejela, da imajo angleški upravitelji pravico razdeliti del premoženja v skladu s pravom države članice, v kateri se je nahajala poslovalnica. Ker taka praksa trenutno na podlagi prava številnih držav članic ni mogoča, predlog uvaja pravilo materialnega prava, ki upravitelju omogoča, da doseže dogovor z domačimi upniki z zavezujočimi učinki za premoženje.

· Predlagana sprememba ne bo vplivala na možnost upravitelja, da zahteva uvedbo sekundarnih postopkov, če bi bilo s tem poenostavljeno upravljanje zapletenih primerov, na primer takrat, ko je treba v državi registracije odpustiti veliko število delavcev. V takih primerih lahko uvedba lokalnih postopkov in imenovanje lokalnega upravitelja pomagata, da se zagotovi učinkovito upravljanje dolžnikovega premoženja.

· Predlog obvezuje sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, da se pred sprejetjem odločitve posvetuje z upraviteljem glavnih postopkov. Namen tega predloga je zagotoviti, da mora biti sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, v celoti seznanjeno z vsemi možnostmi za sanacijo ali reorganizacijo, ki jih je preučil upravitelj, ter lahko pravilno oceni posledice uvedbe sekundarnih postopkov. To obveznost dopolnjuje pravica upravitelja, da izpodbija odločbo o uvedbi sekundarnih postopkov.

· Predlog odpravlja sedanjo zahtevo, da morajo biti sekundarni postopki likvidacijski. Če sodišče uvede sekundarne postopke, lahko izbira med vsemi postopki, ki so mu na voljo na podlagi nacionalne zakonodaje, vključno s prestrukturiranjem. Ta predlog spremembe zagotavlja, da uvedba sekundarnih postopkov ne pomeni avtomatično onemogočanja sanacije ali prestrukturiranja dolžnika kot celote. Ta sprememba ne bi smela poseči v pravila o izterjavi državne pomoči in sodno prakso Sodišča Evropske unije o izterjavi državne pomoči od insolventnih podjetij[10].

· Poleg tega predlog izboljšuje usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov, ker razširja obveznost sodelovanja, ki trenutno velja le za upravitelje, na sodišča, ki sodelujejo v glavnih in sekundarnih postopkih. Zato morajo sodišča medsebojno sodelovati in se obveščati; poleg tega morajo upravitelji sodelovati s sodiščem v drugi državi članici, ki je udeležena v postopkih, in se medsebojno obveščati. Sodelovanje med sodišči bo izboljšalo usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov. To je zlasti lahko bistveno, da se zagotovi uspešno prestrukturiranje, na primer glede potrditve protokola, ki določa sanacijski načrt.

3.1.4.     Javnost postopkov v primeru insolventnosti in prijava terjatev

Predlog določa, da morajo biti minimalne informacije v zvezi s postopki v primeru insolventnosti objavljene v elektronskem registru, ki je javnosti na voljo brezplačno na internetu. Informacije, ki jih je treba navesti, vključujejo sodišče, ki uvede postopke v primeru insolventnosti, datum uvedbe in v primeru glavnih postopkov datum končanja postopkov, vrsto postopkov, dolžnika, imenovanega upravitelja, odločbo o uvedbi postopkov in odločbo o imenovanju upravitelja, če se razlikuje, ter rok za prijavo terjatev. Glede na razlike med nacionalnimi pravnimi sistemi v zvezi z objavo postopkov v primeru insolventnosti in na različne potrebe upnikov je obveznost objave teh podatkov omejena na podjetja, samozaposlene ali posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost; ne uporablja pa se za postopke v primeru insolventnosti v zvezi s potrošniki. Predlog predvideva vzpostavitev sistema za medsebojno povezavo med nacionalnimi registri, do katerih bo mogoče dostopati prek evropskega portala e-pravosodje. Komisija bo z izvedbenim aktom določila minimalna skupna merila za iskanje po registrih in rezultate iskanja, ki bodo temeljila na informacijah, ki jih je treba objaviti v registrih insolventnosti. Medsebojna povezava med nacionalnimi registri bo zagotovila, da bo imelo sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, možnost ugotoviti, ali so bili postopki v zvezi z istim dolžnikom že uvedeni v drugi državi članici; tudi upnikom bo omogočila ugotoviti, ali so bili uvedeni postopki zoper istega dolžnika, in če so bili, katera morebitna pooblastila ima upravitelj. Za dolžnike, ki so podjetja, se bodo države članice lahko naslonile na obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2012/17/EU z dne 13. junija 2012 o povezovanju centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb[11]. Toda za namen te uredbe samo podatek, da so bili uvedeni postopki v zvezi z dolžnikom, ne zadostuje za usklajevanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti in za omogočanje upnikom, da izkoristijo svoje pravice v zvezi s takimi postopki.

Predlog na tri načine poenostavlja prijavo terjatev za tuje upnike, zlasti za male upnike ter mala in srednja podjetja: prvič, predlog predvideva dva standardna obrazca, ki bosta uvedena z izvedbenim aktom, in sicer enega za obveščanje upnikov in drugega za prijavo terjatev. Standardna obrazca bosta na voljo v vseh uradnih jezikih Evropske unije, s čimer se bodo zmanjšali stroški prevajanja. Drugič, predlog daje tujim upnikom na voljo vsaj 45 dni po objavi obvestila o uvedbi postopkov v registru insolventnosti, da prijavijo svoje terjatve, ne glede na morebitne krajše roke, ki se uporabljajo na podlagi nacionalne zakonodaje. Obvestiti jih je treba tudi, če se njihova terjatev izpodbija; v tem primeru morajo imeti možnost, da dopolnijo predložena dokazila in svojo terjatev dokažejo. Tretjič, pravno zastopanje ne bo obvezno za prijavo terjatev na območju pristojnosti druge države, s čimer se bodo zmanjšali stroški za upnike.

3.1.5.     Insolventnost članov skupine podjetij

Predlog vzpostavlja poseben pravni okvir za ravnanje v primeru insolventnosti članov skupine podjetij, hkrati pa ohranja pristop ločene obravnave posameznih subjektov, na katerem temelji sedanja Uredba o postopkih v primeru insolventnosti. Predlog uvaja obveznost usklajevanja postopkov v primeru insolventnosti zoper različne člane iste skupine podjetij, tako da obvezuje zadevne upravitelje in sodišča k medsebojnemu sodelovanju na podoben način, kot je predlagano na področju glavnih in sekundarnih postopkov. Tako sodelovanje bi lahko imelo različne oblike glede na okoliščine posameznega primera. Upravitelji bi si morali zlasti izmenjevati ustrezne informacije in sodelovati pri pripravi sanacijskega ali reorganizacijskega načrta, kadar je primerno. Možnost sodelovanja prek protokolov je izrecno navedena, da se prizna praktični pomen teh pravnih aktov in nadalje spodbuja njihova uporaba. Sodišča bi morala sodelovati zlasti z izmenjavo informacij, usklajevanjem, kadar je primerno, imenovanjem upraviteljev, ki lahko sodelujejo med seboj, in potrjevanjem protokolov, ki jih predložijo upravitelji.

Poleg tega predlog zagotavlja vsakemu upravitelju procesno sposobnost v postopkih v zvezi z drugim članom iste skupine. Upravitelj ima zlasti pravico do zaslišanja v teh drugih postopkih, da predlaga prekinitev drugih postopkov in da predlaga reorganizacijski načrt tako, da lahko odbor zadevnih upnikov ali sodišče odločata o njem. Upravitelj ima tudi pravico biti navzoč na sestankih upnikov. Te procesne možnosti omogočajo upravitelju, ki ima največji interes za uspešno prestrukturiranje vseh zadevnih podjetij, da uradno predloži svoj reorganizacijski načrt v postopkih v zvezi s članom skupine, čeprav upravitelj teh postopkov ni pripravljen sodelovati ali načrtu nasprotuje.

Predlog z določitvijo usklajevanja različnih postopkov zoper člane iste skupine ne želi preprečiti obstoječe prakse v zvezi z močno povezanimi skupinami podjetij, v skladu s katero se določi, da se središče glavnih interesov vseh članov skupine nahaja v istem kraju, in da se zato uvedejo postopki na enem samem območju pristojnosti.

3.2.        Pravna podlaga

Ta predlog spreminja Uredbo št. 1346/2000, ki je temeljila na členu 61(c) in členu 67(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je ustrezna pravna podlaga člen 81(2)(a), (c) in (f) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Naslov V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije ne velja za Dansko na podlagi Protokola o stališču Danske, ki je priložen pogodbama. Naslov V prav tako ne velja za Združeno kraljestvo in Irsko, razen če se ti dve državi odločita drugače v skladu z ustreznimi določbami protokola o njunem stališču glede območja svobode, varnosti in pravice. Če pa predlog Komisije spreminja obstoječi akt in Združeno kraljestvo ali Irska ne uveljavita svoje pravice, da se odločita za spremembo, lahko Svet na predlog Komisije določi, da neudeležba ustrezne države v spremenjeni različici obstoječega ukrepa povzroči, da je uporaba navedenega ukrepa neučinkovita za druge države članice Unije, in v tem primeru se podaljša rok za priglasitev. Če se zadevna država ni odločila za spremembo ob izteku podaljšanega roka, obstoječi ukrep zanjo ni več zavezujoč in se zanjo ne uporablja.

3.3.        Subsidiarnost in sorazmernost

Različni elementi revizije Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti, ki so navedeni zgoraj, so skladni z zahtevami po subsidiarnosti in sorazmernosti. Kar zadeva subsidiarnost, predlaganih sprememb ne morejo doseči države članice same, ker zahtevajo spremembo obstoječih pravil Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti glede področja uporabe, pristojnosti za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, določb o sekundarnih postopkih, objave odločb in prijave terjatev. Sprememba Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti zaradi svoje narave zahteva poseg zakonodajalca Unije. Elektronske registre insolventnosti bi sicer načeloma lahko vzpostavile države članice same, vendar pa njihova medsebojna povezava zahteva ukrepanje na ravni Unije. Zato ciljev predlaganega ukrepa, in sicer medsebojne povezave med registri insolventnosti po vsej EU, ne morejo zadostno doseči države članice same, ampak jih je lažje doseči z ukrepom na ravni Unije.

Kar zadeva sorazmernost, vsebina in oblika predlaganega ukrepa ne presegata tistega, kar je potrebno, da se dosežejo cilji Pogodbe. Iz ocene učinka, priložene temu predlogu, tudi izhaja, da so koristi vseh predlaganih sprememb večje od stroškov zanje, zato so predlagani ukrepi sorazmerni.

3.4.        Učinek na temeljne pravice

Kot je podrobno opisano v oceni učinka, ki je priložena temu predlogu, in v skladu s strategijo za učinkovito izvajanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vsi elementi reforme upoštevajo pravice, določene v Listini o temeljnih pravicah. Spremembe izboljšujejo položaj oseb, udeleženih v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti, z vidika njihove lastninske pravice, svobode gospodarske pobude in pravice do dela, svobode gibanja in prebivanja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Predlagana sprememba o vzpostavitvi javno dostopnega elektronskega registra insolventnosti spoštuje pravico do varstva osebnih podatkov sorazmerno s cilji, ker bodo sprejeti ukrepi za zagotovitev skladnosti z Direktivo 95/46/ES o varstvu podatkov.

4.           PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog bi imel omejene posledice za proračun EU. Elektronska aplikacija za medsebojno povezavo med registri insolventnosti je že razvita in bo gostovala na evropskem portalu e-pravosodje. Posledice za proračun EU v obdobju 2014–2020 bodo obsegale samo stroške gostovanja in vzdrževanja elektronske aplikacije. Skupaj bi ti stroški v obdobju 2014–2020 znašali 1 500 000 EUR in bi bili kriti iz sredstev za prihodnji Program za pravosodje[12].

2012/0360 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 81 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[13],

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov[14],

ob upoštevanju naslednjega:

(1)       Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000[15] je vzpostavila evropski okvir za čezmejne postopke v primeru insolventnosti. Ta okvir določa, katera država članica je pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, vzpostavlja enotna pravila o pravu, ki se uporablja, ter predvideva priznavanje in izvrševanje odločb v zvezi z insolventnostjo ter usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti.

(2)       Poročilo Komisije o uporabi Uredbe (ES) št. 1346/2000 z dne 12. decembra 2012[16] ugotavlja, da Uredba na splošno deluje dobro, vendar pa je zaželeno, da se izboljša uporaba nekaterih njenih določb, da se okrepi učinkovito upravljanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti.

(3)       Področje uporabe Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba razširiti na postopke, ki spodbujajo sanacijo rentabilnih dolžnikov, da bi zdravim podjetjem pomagali preživeti in podjetnikom dali novo priložnost. Zlasti bi ga bilo treba razširiti na postopke, ki predvidevajo prestrukturiranje dolžnika v fazi pred nastopom insolventnosti, ali tiste, ki ohranjajo obstoječo upravo. Uredba bi morala urejati tudi postopke, ki predvidevajo odpust dolga potrošnikov in samozaposlenih, ki ne izpolnjujejo meril veljavnega pravnega akta.

(4)       Pojasniti bi bilo treba pravila o pristojnosti za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in izboljšati procesni okvir za ugotavljanje pristojnosti. Določeno bi moralo biti tudi izrecno pravilo o pristojnosti za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti ali so tesno povezana z njimi.

(5)       Za večjo učinkovitost postopkov v primeru insolventnosti v primerih, ko ima dolžnik poslovalnico v drugi državi članici, je treba odpraviti zahtevo, da morajo biti sekundarni postopki likvidacijski. Poleg tega bi moralo imeti sodišče možnost zavrniti uvedbo sekundarnih postopkov, če ti niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov. Izboljšati bi bilo treba usklajevanje med glavnimi in sekundarnimi postopki, zlasti z zahtevo po sodelovanju med udeleženimi sodišči.

(6)       Da se izboljšajo informacije, ki so na voljo upnikom in udeleženim sodiščem, ter prepreči uvajanje vzporednih postopkov v primerih insolventnosti, bi bilo treba zahtevati, da države članice objavijo ustrezne odločbe v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru. Urediti bi bilo treba medsebojno povezavo registrov insolventnosti. Vpeljati bi bilo treba tudi standardne obrazce za prijavo terjatev, ki bodo tujim upnikom olajšali delo in zmanjšali stroške prevajanja.

(7)       Določena bi morala biti posebna pravila o usklajevanju postopkov, v katerih je udeleženih več članov iste skupine podjetij. Upravitelji in sodišča, udeleženi v različnih postopkih v primeru insolventnosti, bi morali obvezno sodelovati in se obveščati med seboj. Poleg tega bi morali vsi udeleženi upravitelji imeti na voljo procesne možnosti, da za podjetja v skupini, v zvezi s katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, predlagajo sanacijski načrt in da po potrebi zahtevajo prekinitev postopkov v primeru insolventnosti v zvezi s podjetji, razen za podjetje, za katero so bili imenovani za upravitelja. Opredelitev izraza „skupina podjetij“ bi se morala razumeti, kot da se uporablja samo na področju insolventnosti, in ne bi smela vplivati na vidike prava gospodarskih družb v zvezi s skupinami.

(8)       Da se omogoči hitro prilagajanje Uredbe ustreznim spremembam nacionalnega insolvenčnega prava, ki jih priglasijo države članice, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte za spremembo prilog. Zelo pomembno je, da Komisija v okviru priprav opravi ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.

(9)       Za zagotavljanje enakih pogojev pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba izvedbena pooblastila prenesti na Komisijo. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije[17].

(10)     Uredbo (ES) št. 1346/2000 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)     Sprememba te uredbe ne bi smela posegati v pravila o izterjavi državne pomoči od insolventnih podjetij, kot jih razlaga sodna praksa Sodišča Evropske unije (v zadevi Komisija proti Italiji – „New Interline“, C-454/09). Kadar izterjava celotnega zneska državne pomoči ni mogoča, ker nalog za izterjavo zadeva podjetje v postopku v primeru insolventnosti, bi morali biti navedeni postopki vedno likvidacijski ter bi morali povzročiti dokončno prenehanje dejavnosti prejemnika in prodajo njegovega premoženja.

(12)     V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta Združeno kraljestvo in Irska predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe]/[Združeno kraljestvo in Irska brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe ter ta uredba zanju ni zavezujoča niti se zanju ne uporablja].

(13)     V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe ter ta uredba zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 se spremeni:

(1) V uvodni izjavi 2 se sklicevanje na člen 65 nadomesti s sklicevanjem na člen 81.

(2) V uvodnih izjavah 3, 5, 8, 11, 12, 14 in 21 se izraz „Skupnost“ nadomesti z izrazom „Unija“.

(3) Uvodna izjava 4 se nadomesti z naslednjim:

„(4)   Za pravilno delovanje notranjega trga se je treba izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo, da bi se tako skušal doseči ugodnejši pravni položaj v škodo stečajne mase upnikov (t. i. izbiranje najugodnejšega sodišča).“

(4) Uvodna izjava 6 se nadomesti z naslednjim:

„(6)   Ta uredba bi morala obsegati določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in postopkov, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezani z njimi. Ta uredba bi morala vsebovati tudi določbe o priznavanju in izvrševanju odločb, izdanih v takih postopkih, ter določbe o pravu, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti. Uredba bi morala vsebovati tudi pravila o usklajevanju postopkov v primeru insolventnosti proti istemu dolžniku ali več članom iste skupine podjetij.“

(5) Uvodna izjava 7 se nadomesti z naslednjim:

„(7)   Stečajni postopki, postopki poravnave in podobni postopki ter zahtevki, povezani s takimi postopki, so izključeni s področja uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[18]. Te postopke bi morala urejati ta uredba. Pri razlagi te uredbe bi se bilo treba čim bolj izogibati zakonodajnim vrzelim med pravnima aktoma.“

(6) Uvodna izjava 9 se nadomesti z naslednjim:

„(9)   Ta uredba bi morala veljati za postopke v primeru insolventnosti, ki izpolnjujejo pogoje iz te uredbe, ne glede na to, ali je dolžnik fizična ali pravna oseba, trgovec ali zasebnik. Navedeni postopki v primeru insolventnosti so izčrpno našteti v Prilogi A. Če je nacionalni postopek naveden v Prilogi A, bi se morala ta uredba uporabljati, ne da bi morala sodišča druge države članice preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz te uredbe. Postopke v primeru insolventnosti v zvezi z zavarovalnicami, kreditnimi institucijami, investicijskimi družbami, če jih ureja Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij[19] (kakor je bila spremenjena), in s kolektivnimi naložbenimi podjemi bi bilo treba izključiti s področja uporabe te uredbe. Ta uredba ne bi smela zajemati teh podjetij, ker zanje veljajo posebni predpisi in ker imajo nacionalni nadzorni organi široka pooblastila za intervencijo.“

(7) Vstavi se naslednja uvodna izjava 9a:

„(9a)  Področje uporabe te uredbe bi bilo treba razširiti na postopke, ki spodbujajo sanacijo rentabilnih dolžnikov, da bi zdravim podjetjem pomagali preživeti in dali novo priložnost podjetnikom. Zlasti bi ga bilo treba razširiti na postopke, ki predvidevajo prestrukturiranje dolžnika v fazi pred nastopom insolventnosti, postopke, ki ohranjajo obstoječo upravo, ter postopke, ki predvidevajo odpust dolga potrošnikom in samozaposlenim. Ker taki postopki ne zahtevajo nujno imenovanja upravitelja, bi morali biti zajeti v tej uredbi, če potekajo pod kontrolo ali nadzorom sodišča. V tem okviru bi moral izraz „kontrola“ obsegati primere, ko sodišče ukrepa samo na pritožbo upnika ali zainteresirane strani.“

(8) Uvodna izjava 10 se nadomesti z naslednjim:

„(10) Postopki v primeru insolventnosti ne vključujejo nujno ukrepanja sodišča; v tej uredbi bi moral imeti pojem „sodišče“ širši pomen in označevati osebo ali organ, ki je po nacionalnem pravu pooblaščen(a) za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Zaradi uporabe te uredbe bi morali biti postopki (tj. pravna dejanja in predpisane formalnosti) ne le skladni z določbami te uredbe, temveč tudi uradno priznani in pravno veljavni v državi članici, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti.“

(9) Vstavi se nova uvodna izjava 12a:

(12a) Pred uvedbo postopkov v primeru insolventnosti bi moralo pristojno sodišče po uradni dolžnosti preučiti, ali se središče dolžnikovih glavnih interesov ali poslovalnica dejansko nahajata na območju njegove pristojnosti. Če okoliščine posameznega primera zbujajo dvome glede pristojnosti sodišča, bi moralo sodišče zahtevati, da dolžnik predloži dodatna dokazila v podporo svojim trditvam, in kadar je primerno, dati dolžnikovim upnikom možnost, da predstavijo svoja stališča glede pristojnosti. Poleg tega bi morali imeti upniki na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o uvedbi postopka v primeru insolventnosti.

(10) Uvodna izjava 13 se črta.

(11) Vstavita se naslednji uvodni izjavi 13a in 13b:

(13a) Domnevati bi bilo treba, da je „središče glavnih interesov“ podjetja ali druge pravne osebe v kraju registriranega sedeža. To domnevo bi moralo biti mogoče ovreči, če se glavna uprava podjetja ne nahaja v isti državi članici kakor njegov registrirani sedež ter če temeljita ocena vseh ustreznih dejavnikov pokaže, na način, ki ga lahko potrdijo tretje osebe, da se dejansko središče upravljanja in nadzora podjetja ter središče upravljanja njegovih interesov nahajata v navedeni drugi državi članici. Nasprotno te domneve ne bi smelo biti mogoče ovreči, če so organi, odgovorni za upravljanje in nadzor podjetja, v istem kraju kakor njegov sedež in če se tam sprejemajo odločitve uprave na način, ki ga lahko potrdijo tretje osebe.

(13b) Sodišča države članice, pred katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, bi morala biti pristojna tudi za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezani, kakršen je na primer zahtevek za razveljavitev dolžnikovih pravnih dejanj. Če je tak zahtevek povezan z drugim zahtevkom, ki temelji na splošnem civilnem in gospodarskem pravu, bi moral upravitelj imeti možnost, da oba zahtevka uveljavlja pred sodišči v državi stalnega prebivališča tožene stranke, če meni, da je to učinkoviteje pri navedenem sodišču. Tako bi lahko bilo na primer, če upravitelj želi povezati zahtevek za ugotavljanje odgovornosti direktorja na podlagi insolvenčnega prava z zahtevkom na podlagi prava družb ali splošnega odškodninskega prava.

(12) Vstavita se naslednji uvodni izjavi 19a in 19b:

(19a) Učinkovito upravljanje premoženja lahko ovirajo tudi sekundarni postopki. Zato bi moralo sodišče, ki je uvedlo sekundarne postopke, imeti možnost, da na zahtevo upravitelja odloži ali zavrne uvedbo teh postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov. Tako bi moralo biti zlasti, če se upravitelj v zvezi s premoženjem obveže, da bo obravnaval domače upnike, kakor da bi bili uvedeni sekundarni postopki, in da bo uporabil pravila o razvrstitvi države članice, v kateri je bila predlagana uvedba sekundarnih postopkov, pri razdelitvi premoženja, ki se nahaja v navedeni državi članici. Ta uredba bi morala upravitelju dati možnost sprejeti take obveze.

(19b) Da se zagotovi učinkovita zaščita lokalnih interesov, upravitelj glavnih postopkov ne bi smel imeti možnosti unovčiti ali preseliti premoženja, ki se nahaja v državi članici, v kateri je poslovalnica, na način, ki pomeni zlorabo, zlasti z namenom ovirati možnost učinkovite zadovoljitve takih interesov v primeru, da bi bili pozneje uvedeni sekundarni postopki.

(13) Uvodna izjava 20 se nadomesti z naslednjim:

„(20) Glavni in sekundarni postopki v primeru insolventnosti lahko prispevajo k učinkovitemu unovčenju celotnega premoženja le pod pogojem, da so vsi vzporedni nerešeni postopki usklajeni. Pri tem je osnovni pogoj tesno sodelovanje med različnimi udeleženimi upravitelji in sodišči, zlasti z zadostno izmenjavo informacij. Za zagotovitev vodilne vloge glavnih postopkov bi moral upravitelj takih postopkov imeti na voljo več možnosti ukrepanja v sekundarnih postopkih v primeru insolventnosti, ki tečejo sočasno. Moral bi imeti predvsem možnost predlagati načrt prestrukturiranja ali poravnave ali zaprositi za odložitev unovčenja premoženja v sekundarnih postopkih v primeru insolventnosti. Pri svojem sodelovanju bi morali upravitelji in sodišča upoštevati najboljše prakse za sodelovanje v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti, navedene v načelih in smernicah o obveščanju in sodelovanju, ki so jih sprejela evropska in mednarodna združenja, dejavna na področju insolvenčnega prava.“

(14) Vstavita se naslednji uvodni izjavi 20a in 20b:

(20a) Ta uredba bi morala zagotoviti učinkovito upravljanje postopkov v primeru insolventnosti za različna podjetja, ki so del skupine podjetij. Če so postopki uvedeni za več podjetij iste skupine, bi morali biti ustrezno usklajeni. Za različne upravitelje in udeležena sodišča bi zato morala veljati enaka obveznost medsebojnega sodelovanja in obveščanja kot za tiste, ki so udeleženi v glavnih in sekundarnih postopkih v zvezi z istim dolžnikom. Poleg tega bi moral imeti upravitelj, imenovan v postopkih v zvezi s članom skupine podjetij, procesno sposobnost predlagati sanacijski načrt v postopkih v zvezi z drugim članom iste skupine, če je to mogoče na podlagi nacionalnega insolvenčnega prava.

(20b) Uvedba pravil o insolventnosti skupine podjetij ne bi smela omejevati možnosti sodišča, da uvede postopke v primeru insolventnosti za več podjetij iz iste skupine na enem samem območju pristojnosti, če sodišče ugotovi, da se središče glavnih interesov teh podjetij nahaja v eni sami državi članici. V takih primerih bi moralo sodišče imeti tudi možnost imenovati, če je primerno, istega upravitelja v vseh zadevnih postopkih.

(15) Vstavi se nova uvodna izjava 21a:

(21a) Bistvenega pomena je, da so upniki, ki imajo običajno ali stalno prebivališče ali registrirani sedež v Uniji, obveščeni o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti v zvezi s premoženjem dolžnika. Da se zagotovi hiter prenos informacij upnikom, se Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah[20] ne bi smela uporabljati v primerih, ko se ta uredba nanaša na obveznost obveščanja upnikov. Uporaba standardnih obrazcev, ki so na voljo v vseh uradnih jezikih Unije, bi morala upnikom olajšati prijavo terjatev v postopkih, uvedenih v drugi državi članici.“

(16) Uvodna izjava 29 se nadomesti z naslednjim:

„(29) Zaradi poslovnega interesa bi bilo treba na zahtevo upravitelja glavno vsebino odločbe o uvedbi postopka objaviti v drugi državi članici. Če je poslovalnica v zadevni državi članici, bi morala biti taka objava obvezna, dokler ne bo vzpostavljen sistem medsebojne povezave registrov insolventnosti. V nobenem primeru objava ne bi smela biti predpogoj za priznanje tujih postopkov.“

(17) Vstavi se naslednja uvodna izjava 29a:

(29a) Da se izboljša obveščanje udeleženih upnikov in sodišč ter prepreči uvedba vzporednih postopkov v primeru insolventnosti, bi bilo treba zahtevati, da države članice objavijo ustrezne informacije o čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru. Da se upnikom in sodiščem, ki imajo stalno prebivališče oz. se nahajajo v drugih državah članicah, omogoči dostop, bi morala ta uredba predvideti medsebojno povezavo med registri insolventnosti.

(18) Uvodna izjava 31 se nadomesti z naslednjim:

„(31) Ta uredba bi morala vsebovati priloge, v katerih bi bili navedeni zlasti nacionalni postopki v primeru insolventnosti, ki jih ureja ta uredba. Da se omogoči hitro prilagajanje uredbe ustreznim spremembam nacionalnega insolvenčnega prava držav članic, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije z delegiranimi akti sprejme spremembe prilog. Pred sprejetjem delegiranega akta o spremembi seznama nacionalnih postopkov v prilogah bi morala Komisija preveriti, ali priglašeni postopek izpolnjuje merila iz te uredbe. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.“

(19) Vstavijo se naslednje uvodne izjave 31a, 31b in 31c:

„(31a)Za zagotavljanje enakih pogojev pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba izvedbena pooblastila prenesti na Komisijo. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije[21].

(31b) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti si ta uredba prizadeva spodbujati uporabo členov 8, 17 in 47 o varstvu osebnih podatkov, lastninski pravici oz. pravici do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča.

(31c) V okviru te uredbe se za obdelavo osebnih podatkov uporabljata Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[22] ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov[23].“

(20) V uvodnih izjavah 32 in 33 se besedilo „Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti“ nadomesti z besedilom „Pogodba o delovanju Evropske unije“.

(21) Člena 1 in 2 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 1 Področje uporabe

1.           Ta uredba se uporablja za vse sodne ali upravne postopke, vključno s postopki za izdajo začasne odredbe, ki temeljijo na pravu v zvezi z insolventnostjo ali prilagoditvijo dolga in v katerih se z namenom sanacije, prilagoditve dolga, reorganizacije ali likvidacije

(a) dolžniku v celoti ali deloma odvzame premoženje in imenuje upravitelj ali

(b) za premoženje in posle dolžnika določi kontrola ali nadzor sodišča.

Postopki iz tega odstavka so našteti v Prilogi A.

2.           Ta uredba se ne uporablja za postopke v primeru insolventnosti v zvezi z

(a) zavarovalnicami,

(b) kreditnimi institucijami,

(c) investicijskimi družbami, če so zajete v Direktivi 2001/24/ES, kakor je bila spremenjena, in

(d) kolektivnimi naložbenimi podjemi.

Člen 2 Opredelitev pojmov

V tej uredbi:

(a) „postopki v primeru insolventnosti“ pomenijo postopke, naštete v Prilogi A;

(b) „upravitelj“ pomeni:

(i)      katero koli osebo ali organ, katere funkcija je upravljanje ali unovčenje premoženja, ki je bilo odvzeto dolžniku, ali nadzor nad dolžnikovim poslovanjem. Navedene osebe in organi so našteti v Prilogi C;

(ii)      v zadevi, v kateri se ne imenuje upravitelj ali v kateri se pooblastila dolžnika ne prenesejo na upravitelja, dolžnika, ki ima v posesti lastnino;

(c) „sodišče“ pomeni v vseh členih, razen člena 3b(2), sodni organ ali kateri koli drugi pristojni organ države članice, ki je pooblaščen za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, potrditev uvedbe takih postopkov ali sprejemanje odločb v takih postopkih;

(d) „odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti“ vključuje:

(i)      odločbo katerega koli sodišča o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti ali za potrditev uvedbe takih postopkov, in

(ii)      odločbo sodišča o imenovanju začasnega upravitelja;

(e) „čas uvedbe postopkov“ pomeni čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ne glede na to, ali je odločba dokončna ali ne;

(f) „država članica, v kateri se nahaja premoženje,“ v primeru:

(i)      premoženja v stvareh pomeni državo članico, na ozemlju katere se to premoženje nahaja;

(ii)      lastništva ali upravičenja do premoženja in pravic, ki mora biti vpisano v javni register, pomeni državo članico, pod katere nadzorom se vodi register;

(iii)     imenskih delnic v podjetjih pomeni državo članico, na katere ozemlju ima registrirani sedež podjetje, ki je izdalo delnice;

(iv)     finančnih instrumentov, pravica do katerih se izkaže z vpisom v register ali na račun, ki ga ima posrednik ali neka druga oseba v njegovem imenu („nematerializirani vrednostni papirji“), pomeni državo članico, v kateri se vodi register ali račun, kjer so vpisani;

(v)     denarja na računih pri kreditni instituciji pomeni državo članico, ki je navedena v številki računa IBAN;

(vi)     terjatev do tretjih oseb, razen tistih v zvezi s premoženjem, navedenim v pododstavku (v), pomeni državo članico, na ozemlju katere ima tretja oseba, ki bi morala terjatve izpolniti, središče svojih glavnih interesov, kakor je določeno v členu 3(1);

(g) „poslovalnica“ pomeni kateri koli kraj poslovanja, v katerem dolžnik opravlja stalno gospodarsko dejavnost, ki predpostavlja udeležbo ljudi in premoženja;

(h) „domači upniki“ pomeni upnike, katerih terjatve do dolžnika so nastale pri poslovanju poslovalnice, ki se nahaja v drugi državi članici, razen tiste, v kateri se nahaja središče dolžnikovih glavnih interesov;

(i) „skupina podjetij“ pomeni določeno število podjetij, ki jo sestavljajo nadrejena in podrejene družbe;

(j) „nadrejena družba“ pomeni družbo, ki:

(i)      ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v drugem podjetju („podrejenem podjetju“);

(ii)      je delničar ali družbenik podrejene družbe in ima pravico:

(aa)    imenovati ali odpoklicati večino članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega organa navedene podrejene družbe; ali

(bb)   izvrševati prevladujoč vpliv na podrejeno družbo na podlagi pogodbe, sklenjene z navedeno podrejeno družbo, ali določbe v njenem statutu.“

(22) V členu 3 se odstavka 1 in 3 nadomestita z naslednjim:

„1.          Sodišča države članice, na ozemlju katere je središče dolžnikih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti (‚glavni postopki‘). Središče dolžnikovih glavnih interesov je kraj rednega poslovanja dolžnika, ki je preverljiv za tretje osebe.

Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnikovih glavnih interesov registrirani sedež.

Če gre za posameznika, ki opravlja neodvisno poslovno ali poklicno dejavnost, je središče glavnih interesov glavni kraj poslovanja navedenega posameznika; v primeru katerega koli drugega posameznika je središče glavnih interesov kraj običajnega prebivališča posameznika.

3.           Kadar so bili postopki v primeru insolventnosti uvedeni v skladu z odstavkom 1, so vsi postopki, ki so uvedeni pozneje v skladu z odstavkom 2, sekundarni. V tem primeru je primeren čas, da se preveri, ali ima dolžnik poslovalnico v drugi državi članici, na dan uvedbe glavnih postopkov.“

(23) Vstavita se naslednja člena 3a in 3b:

„Člen 3a

Pristojnost za povezane zahtevke

1.           Sodišča države članice, na ozemlju katere so uvedeni postopki v primeru insolventnosti v skladu s členom 3, so pristojna za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti in so z njim tesno povezani.

2.           Če je zahtevek iz odstavka 1 povezan z zahtevkom v civilnih in gospodarskih zadevah zoper isto toženo stranko, lahko upravitelj oba postopka vodi pred sodišči države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, ali, če zahtevek zadeva več toženih strank, pred sodišči države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče katera koli izmed njih, če je to sodišče pristojno na podlagi pravil iz Uredbe (EU) št. 44/2001.

3.           V tem členu se šteje, da so zahtevki povezani, če so tako tesno povezani med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.

Člen 3b

Preizkus pristojnosti; pravica do sodne presoje

1.           Sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, po uradni dolžnosti preuči, ali je pristojno na podlagi člena 3. V odločbi o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti se navedejo razlogi za določitev pristojnosti sodišča, in zlasti, ali pristojnost temelji na členu 3(1) ali (2).

2.           Če so postopki v primeru insolventnosti uvedeni brez odločbe sodišča, upravitelj, ki je imenovan v takih postopkih, preuči, ali je država članica, v kateri tečejo postopki, pristojna na podlagi člena 3. V tem primeru upravitelj navede razloge za določitev pristojnosti, in zlasti, ali pristojnost temelji na členu 3(1) ali (2).

3.           Upniki ali zainteresirane strani z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, imajo pravico izpodbijati odločbo o uvedbi glavnih postopkov. Sodišče, ki je uvedlo glavne postopke, ali upravitelj take upnike, če so znani, pravočasno obvesti o odločbi, da se jim omogoči njeno izpodbijanje.“

(24) V členu 4(2) se točka (m) nadomesti z naslednjim:

(m)    pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov.“

(25) Vstavi se naslednji člen 6a:

„Člen 6a Sporazumi o neto poravnavi

Sporazume o neto poravnavi ureja le pravo, ki velja za pogodbo, ki ureja take sporazume.“

(26) Vstavi se naslednji člen 10a:

„Člen 10a Zahteve za odobritev na podlagi prava države postopka

Če pravo države članice, ki ureja posledice postopkov v primeru insolventnosti za pogodbe iz členov 8 in 10, določa, da se lahko pogodba odpove ali spremeni le z odobritvijo sodišča, ki je uvedlo postopke v primeru insolventnosti, a postopki v primeru insolventnosti niso bili uvedeni v navedeni državi, je za odobritev odpovedi ali spremembe teh pogodb pristojno sodišče, ki je uvedlo postopke v primeru insolventnosti.“

(27) Člen 15 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 15 Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde ali arbitražne postopke v teku

Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde ali arbitražne postopke v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki je bilo odvzeto dolžniku, ureja izključno pravo države članice, v kateri so navedene pravde v teku ali v kateri je sedež arbitražnih postopkov.“

(28) Člen 18 se spremeni:

(a) V členu 18 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

1.           „Upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, pristojno po členu 3(1), lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki mu pripadajo po pravu države, v kateri so bili uvedeni postopki, kolikor v navedeni državi članici niso bili uvedeni drugi postopki v primeru insolventnosti ali ni bil sprejet noben nasproten zaščitni ukrep na podlagi predloga za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Ob upoštevanju členov 5 in 7 lahko zlasti odstrani dolžnikovo premoženje z ozemlja države članice, na katerem se nahaja. Lahko se tudi zaveže, da bo v glavnih postopkih upošteval razdelitev in prednostne pravice, ki bi jih imeli domači upniki, če bi bili uvedeni sekundarni postopki. Taka zaveza ustreza morebitnim zahtevam glede oblike v državi, v kateri so bili uvedeni glavni postopki, ter je izvršljiva in zavezujoča za premoženje.“

(b) Zadnji stavek odstavka 3 se nadomesti z naslednjim:

„Ta pooblastila ne smejo vsebovati prisilnih ukrepov, razen če jih odredi sodišče, ali pravice do odločanja o pravnih postopkih ali sporih.“

(29) Vstavijo se naslednji členi 20a, 20b, 20c in 20d:

„Člen 20a Vzpostavitev registrov insolventnosti

Države članice na svojem ozemlju vzpostavijo in vodijo enega ali več registrov, v katerih so na internetu javnosti brezplačno na voljo naslednje informacije (‚registri insolventnosti‘):

(a) datum uvedbe postopkov v primeru insolventnosti;

(b) sodišče, ki je uvedlo postopke v primeru insolventnosti, in morebitna referenčna številka zadeve;

(c) vrsta uvedenih postopkov v primeru insolventnosti;

(d) ime in naslov dolžnika;

(e) ime in naslov morebitnega upravitelja, imenovanega v postopkih;

(f) rok za prijavo terjatev;

(g) odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti;

(h) odločba o imenovanju upravitelja, če se razlikuje od odločbe iz točke (g) tega odstavka;

(i) datum končanja glavnih postopkov.

Člen 20b Medsebojna povezava med registri insolventnosti

1.           Komisija z izvedbenim aktom vzpostavi decentralizirani sistem za medsebojno povezavo med registri insolventnosti. Sistem sestavljajo registri insolventnosti in evropski portal e-pravosodje, ki je osrednja javna točka za elektronski dostop do informacij iz sistema. Sistem zagotavlja storitev iskanja podatkov v vseh uradnih jezikih Unije z namenom, da se dajo na voljo informacije iz člena 20a.

2.           Komisija do … [36 mesecev po začetku veljavnosti Uredbe] z izvedbenim aktom v skladu s postopkom iz člena 45b(3) sprejme:

– tehnične specifikacije, v katerih se opredelijo načini obveščanja in izmenjave informacij v elektronski obliki na podlagi opredeljenih vmesniških specifikacij za sistem medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti;

– tehnične ukrepe, ki zagotavljajo minimalne varnostne standarde informacijske tehnologije pri obveščanju in širjenju informacij v sistemu medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti;

– minimalna merila v zvezi s storitvijo iskanja informacij, ki jo zagotavlja evropski portal e-pravosodje na podlagi informacij iz člena 20a;

– minimalna merila za predstavitev rezultatov iskanj na podlagi informacij iz člena 20a;

– načine in tehnične pogoje za razpoložljivost storitve, ki jo zagotavlja sistem medsebojnega povezovanja; in

– glosar z osnovno razlago nacionalnih postopkov v primeru insolventnosti iz Priloge A.

Člen 20c Stroški vzpostavitve registrov insolventnosti in medsebojne povezave med njimi

1.           Vzpostavitev in prihodnji razvoj sistema medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti se financirata iz splošnega proračuna Unije.

2.           Vsaka država članica krije stroške prilagajanja svojih domačih registrov insolventnosti, da se zagotovijo njihova interoperabilnost z evropskim portalom e-pravosodje ter stroški njihovega upravljanja, delovanja in vzdrževanja.

Člen 20d Registracija postopkov v primeru insolventnosti

Če so v zvezi s podjetjem ali pravno osebo ali posameznikom, ki opravlja neodvisno poslovno ali poklicno dejavnost, uvedeni glavni ali sekundarni postopki, sodišče, ki uvede postopke v primeru insolventnosti, zagotovi takojšnjo objavo informacij iz člena 20a v registru insolventnosti države, v kateri so bili postopki uvedeni.“

(30) Člena 21 in 22 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 21 Objava v drugi državi članici

1.           Dokler ni vzpostavljen sistem medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti iz člena 20b, upravitelj zahteva, da se vsebina odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti in po potrebi odločba o njegovem imenovanju objavita v vseh drugih državah članicah, v katerih se nahaja poslovalnica dolžnika, po postopkih za objavo, ki so določeni v navedeni državi. V taki objavi morata biti navedena imenovani upravitelj in skladnost s pravilom o pristojnosti na podlagi člena 3(1) ali (2).

2.           Upravitelj lahko zahteva, da se informacije iz prvega odstavka tega člena objavijo v vseh drugih državah članicah, v katerih se nahajajo premoženje ali upniki dolžnika, po postopku, ki je določen v navedeni državi.“

(31) Člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22 Registracija v javnih registrih druge države članice

Dokler ni vzpostavljen sistem medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti iz člena 20b, upravitelj zahteva, da se odločbi iz člena 21 objavita v zemljiški knjigi, registru podjetij ali katerem koli drugem javnem registru druge države članice, v kateri je poslovalnica dolžnika, ki je vpisana v javni register navedene države članice. Upravitelj lahko zahteva tako objavo v vseh drugih državah članicah.“

(32) Člen 25 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 25 Priznavanje in izvršljivost drugih odločb

1.           Odločbe sodišča, katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna v skladu s členom 16, ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, ter poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. Take odločbe se izvršijo v skladu s členi 32 do 56, razen s členom 34(2) Uredbe (ES) št. 44/2001.

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, čeprav jih je sprejelo drugo sodišče.

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe o varovalnih ukrepih, sprejete po vložitvi predloga za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti ali v zvezi z njim.

2.           Priznavanje in izvršitev drugih odločb, ki niso navedene v odstavku 1, ureja Uredba iz odstavka 1, če se navedena Uredba uporablja.“

(33) Člen 27 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 27 Uvedba postopkov

Če sodišče države članice uvede glavne postopke in če jih prizna druga država članica, lahko sodišče druge države članice, pristojno po členu 3(2), uvede sekundarne postopke v primeru insolventnosti v skladu z določbami iz tega poglavja. Posledice sekundarnih postopkov so omejene na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju države članice, v kateri so ti postopki uvedeni.“

(34) Vstavi se naslednji člen 29a:

„Člen 29a Odločba o uvedbi sekundarnih postopkov

1.           Sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, takoj obvesti upravitelja glavnih postopkov in mu da možnost, da izrazi mnenje o predlogu.

2.           Sodišče iz odstavka 1 na zahtevo upravitelja glavnih postopkov odloži odločanje o uvedbi ali zavrne uvedbo sekundarnih postopkov, če uvedba takih postopkov ni potrebna za varstvo interesov domačih upnikov, zlasti če upravitelj glavnih postopkov sprejme zavezo iz člena 18(1) in izpolnjuje njene pogoje.

3.           Kadar sodišče iz odstavka 1 odloča o uvedbi sekundarnih postopkov, uvede tisto vrsto postopkov v skladu z nacionalno zakonodajo, ki je najprimernejša ob upoštevanju interesov domačih upnikov, ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji v zvezi z dolžnikovo solventnostjo.

4.           Upravitelj glavnih postopkov je obveščen o odločbi o uvedbi sekundarnih postopkov in ima pravico, da jo izpodbija.“

(35) Člen 31 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 31 Sodelovanje in obveščanje med upravitelji

1.           Upravitelj glavnih postopkov in upravitelji sekundarnih postopkov sodelujejo med seboj, če tako sodelovanje ni nezdružljivo s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov. Tako sodelovanje ima lahko obliko sporazumov ali protokolov.

2.           Upravitelji zlasti:

(a) nemudoma predložijo drugim upraviteljem vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, zlasti o napredku, doseženem pri prijavi in preverjanju terjatev, ter vseh ukrepih, katerih cilj je sanacija ali prestrukturiranje dolžnika ali končanje postopka, če so sprejeti ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij;

(b) preučijo možnost prestrukturiranja dolžnika ter, če obstaja možnost, usklajujejo pripravo in izvajanje načrta prestrukturiranja;

(c) usklajujejo upravljanje in unovčenje ali uporabo premoženja in poslov dolžnika; upravitelj sekundarnih postopkov pravočasno omogoči upravitelju glavnih postopkov, da predloži predloge za unovčenje ali uporabo premoženja v sekundarnih postopkih.“

(36) Vstavita se naslednja člena 31a in 31b:

„Člen 31a Sodelovanje in obveščanje med sodišči

1.           Da se olajša usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z istim dolžnikom, sodišče, ki obravnava predlog uvedbe postopkov v primeru insolventnosti ali ki je take postopke uvedlo, sodeluje z vsemi drugimi sodišči, pred katerimi tečejo postopki v primeru insolventnosti ali ki so uvedla take postopke, če tako sodelovanje ni neskladno s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov. Kadar je primerno, lahko sodišča v ta namen imenujejo osebo ali organ, ki bo deloval po njegovih navodilih.

2.           Sodišča iz odstavka 1 se lahko neposredno medsebojno obveščajo ali zaprosijo za informacije ali pomoč, če je tako obveščanje brezplačno in upošteva procesne pravice strank v postopkih ter zaupnost informacij.

3.           Sodelovanje se lahko izvaja na vse primerne načine, vključno z:

(a) posredovanjem informacij na vse načine, ki so po mnenju sodišča primerni;

(b) usklajevanjem upravljanja ter nadzora dolžnikovega premoženja in poslov;

(c) usklajevanjem vodenja zaslišanj;

(d) usklajevanjem pri odobritvi protokolov.

Člen 31b Sodelovanje in obveščanje med upravitelji in sodišči

1.           Da se olajša usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti, uvedenih v zvezi z istim dolžnikom:

(a) upravitelj glavnih postopkov sodeluje z vsemi sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov ali ki so uvedla take postopke, in jih obvešča; in

(b) upravitelj sekundarnih ali teritorialnih postopkov v primeru insolventnosti sodeluje s sodiščem, ki odloča o predlogu za uvedbo glavnih postopkov ali ki je take postopke uvedlo, in ga obvešča.

2.           Sodelovanje iz odstavka 1 se izvaja na vse primerne načine, vključno s tistimi iz člena 31a(3), če niso nezdružljivi s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov.“

(37) Člen 33 se spremeni:

(a) Naslov se nadomesti z naslednjim:

„Prekinitev postopkov“

(b) V odstavkih 1 in 2 se besedilo „postopek unovčenja“ nadomesti z besedo „postopek“.

(38) Člen 34 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 34 Končanje glavnih ali sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti

1.           Končanje glavnih postopkov ne preprečuje nadaljevanja sekundarnih postopkov, ki v tistem trenutku še potekajo.

2.           Če so v državi članici, v kateri je registrirani sedež pravne osebe, uvedeni sekundarni postopki v zvezi z navedeno pravno osebo in če končanje navedenih postopkov pomeni prenehanje pravne osebe, tako prenehanje ne preprečuje nadaljevanja glavnih postopkov, ki so uvedeni v drugi državi članici.“

(39) V členu 35: <op. prev.: sprememba angleškega besedila ne zadeva slovenske različice>.

(40) Člen 37 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 37 Preoblikovanje prejšnjih postopkov

Upravitelj glavnih postopkov lahko zahteva, da sodišče države članice, v kateri so bili uvedeni sekundarni postopki, odredi preoblikovanje sekundarnih postopkov v drugo vrsto postopkov v primeru insolventnosti, ki je na voljo na podlagi prava navedene države članice.“

(41) Člen 39 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 39 Pravica do prijave terjatev

Upniki z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, vključno z davčnimi organi in organi socialne varnosti držav članic („tuji upniki“), imajo pravico, da prijavijo terjatve v postopkih v primeru insolventnosti na kakršen koli način, ki je sprejemljiv na podlagi prava države, v kateri so bili postopki uvedeni, vključno z elektronskimi sredstvi. Za prijavo terjatev se ne zahteva zastopanje odvetnika ali drugega pravnega strokovnjaka.“

(42) Člen 40 se spremeni:

(a) V odstavku 2 se doda naslednji stavek:

„Obvestilo vsebuje tudi izvod standardnega obrazca za prijavo terjatev iz člena 41 ali povezavo na objavo navedenega obrazca na internetu.“

(b) Vstavi se naslednji odstavek 3:

„3.          Informacije iz tega člena se zagotovijo z uporabo standardnega obrazca obvestila, ki se določi v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 45b(4) in objavi na evropskem portalu e-pravosodje do … [24 mesecev po začetku veljavnosti Uredbe]. Obrazec ima naslov „Obvestilo o postopkih v primeru insolventnosti“ v vseh uradnih jezikih Unije. Pošlje se v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov države, v kateri so bili uvedeni postopki, ali v drugem jeziku, ki ga je navedena država navedla kot sprejemljivega v skladu s členom 41(3), če se lahko domneva, da je navedeni jezik bolj razumljiv tujim upnikom.“

(43) Člen 41 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 41 Postopek za prijavo terjatev

1.           Znani tuji upniki prijavijo terjatve s standardnim obrazcem za prijavo terjatev, ki se določi v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 45b(4) in objavi na evropskem portalu e-pravosodje do [24 mesecev po začetku veljavnosti Uredbe]. Obrazec ima naslov „Prijava terjatev“ v vseh uradnih jezikih Evropske unije.

2.           Upnik iz odstavka 1 na standardnem obrazcu za prijavo terjatev navede:

(a) svoje ime in naslov,

(b) vrsto terjatve,

(c) znesek terjatve in datum njenega nastanka,

(d) morebitno zahtevo za status prednostnega upnika,

(e) ali je v zvezi s terjatvijo povezano zavarovanje s stvarmi ali pridržek lastninske pravice, in v tem primeru, katero premoženje je predmet pravic iz zavarovanja, ki ga uveljavlja, in

(f) ali zahteva pobot in ali je od terjanega zneska pobot že odštet.

Standardnemu obrazcu za prijavo terjatev se priložijo morebitne kopije dokazil.

3.           Terjatve se lahko prijavijo v vseh uradnih jezikih Unije. Od upnika se lahko zahteva, da zagotovi prevod v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov države, v kateri so bili uvedeni postopki, ali v drugi jezik, ki je sprejemljiv za navedeno državo članico. Vsaka država članica navede vsaj en uradni jezik Unije poleg svojega, ki ga sprejema za namen prijave terjatev.

4.           Terjatve se prijavijo v roku, ki je določen v zakonodaji države, v kateri so uvedeni postopki v primeru insolventnosti. V primeru tujega upnika je navedeni rok najmanj 45 dni po objavi uvedbe postopkov v registru insolventnosti države, v kateri so bili uvedeni.

5.           Če upravitelj izpodbija terjatev, prijavljeno v skladu s tem členom, da upniku možnost, da predloži dodatna dokazila o obstoju in znesku terjatve.“

(44) Člen 42 se črta.

(45) Vstavi se naslednje poglavje IVa:

„POGLAVJE IVa INSOLVENTNOST ČLANOV SKUPINE PODJETIJ

Člen 42a Dolžnost sodelovanja in posredovanja informacij med upravitelji

1.           Če postopki v primeru insolventnosti zadevajo dva ali več članov skupine podjetij, upravitelj, imenovan v postopkih v zvezi s članom take skupine, sodeluje z vsemi drugimi upravitelji, imenovanimi v postopkih v zvezi z drugim članom iste skupine, če je tako sodelovanje primerno, da se olajša učinkovito vodenje postopkov, če ni nezdružljivo s pravili, ki se uporabljajo v zvezi s takimi postopki in če ne pomeni navzkrižja interesov. Tako sodelovanje ima lahko obliko sporazumov ali protokolov.

2.           Upravitelji pri izvajanju sodelovanja iz odstavka 1:

(a) nemudoma predložijo drugim upraviteljem vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, če so sprejeti ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij;

(b) preučijo možnosti prestrukturiranja skupine, ter če take možnosti obstajajo, usklajujejo predlog in pogajanja za usklajeni načrt prestrukturiranja;

(c) usklajujejo upravljanje in nadzor poslovanja člana skupine, zoper katerega potekajo postopki v primeru insolventnosti;

upravitelji se lahko dogovorijo o podelitvi dodatnih pooblastil upravitelju, imenovanemu v enem od postopkov, če je tak dogovor dovoljen s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov.

Člen 42b Obveščanje in sodelovanje med sodišči

1.           Če postopki v primeru insolventnosti zadevajo dva ali več članov skupine podjetij, sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo postopkov v zvezi s članom take skupine ali ki je uvedlo take postopke, sodeluje z vsemi drugimi sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo postopkov v zvezi z drugim članom iste skupine ali ki so uvedla take postopke, če je tako sodelovanje primerno, da olajša učinkovito vodenje postopkov, ter če ni nezdružljivo s pravili, ki se zanje uporabljajo. Če je primerno, lahko sodišča v ta namen imenujejo osebo ali organ, ki bo deloval po njegovih navodilih.

2.           Sodišča iz odstavka 1 se lahko neposredno medsebojno obveščajo ali zaprosijo za informacije ali pomoč.

3.           Sodelovanje poteka na vse primerne načine, vključno z:

(a) posredovanjem informacij na kateri koli način, ki ga sodišče šteje za primernega, če je tako obveščanje brezplačno ter upošteva procesne pravice strank v postopkih in zaupnost informacij;

(b) usklajevanjem upravljanja ter nadzora premoženja in poslov članov skupine;

(c) usklajevanjem vodenja zaslišanj;

(d) usklajevanjem pri odobritvi protokolov.

Člen 42c Sodelovanje in obveščanje med upravitelji in sodišči

Upravitelj, imenovan v postopkih v primeru insolventnosti v zvezi s članom skupine podjetij, sodeluje in si izmenjuje informacije z vsemi drugimi sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo postopkov v zvezi z drugim članom iste skupine podjetij ali ki so take postopke uvedla, če je tako sodelovanje primerno, da olajša usklajevanje postopkov, in če ni nezdružljivo s pravili, ki se zanje uporabljajo. Upravitelj lahko od navedenega sodišča zahteva zlasti informacije o postopkih v zvezi z drugim članom skupine ali zahteva pomoč v zvezi s postopki, za katere je imenovan.

Člen 42d Pooblastila upraviteljev in prekinitev postopkov

1.           Upravitelj, imenovan v postopku v primeru insolventnosti, uvedenem v zvezi s članom skupine podjetij, ima pravico:

(a) izraziti svoje mnenje in sodelovati, zlasti z udeležbo na sestankih upnikov, v vseh postopkih, uvedenih v zvezi z drugimi člani iste skupine;

(b) zahtevati prekinitev postopkov, uvedenih v zvezi z drugimi člani iste skupine;

(c) predlagati sanacijski načrt, poravnavo ali primerljiv ukrep za vse ali nekatere člane skupine, zoper katere so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, in ga uvesti v vse postopke, uvedene v zvezi z drugimi člani iste skupine, v skladu s pravom, ki se uporablja v navedenih postopkih; in

(d) zahtevati dodatne procesne ukrepe na podlagi prava iz točke c), ki bi lahko bili potrebni za spodbuditev sanacije, vključno s preoblikovanjem postopkov.

2.           Sodišče, ki je uvedlo postopke iz točke b) odstavka 1, prekine postopke v celoti ali deloma, če se dokaže, da bi taka prekinitev koristila upnikom v teh postopkih. Taka prekinitev se lahko odredi za največ tri mesece in se lahko podaljša ali obnovi za enako obdobje. Sodišče, ki odredi prekinitev, lahko zahteva, da upravitelj sprejme vse primerne ukrepe za zavarovanje interesov upnikov v postopkih.“

(46) Vstavi se nov člen 44a:

„Člen 44a Informacije o nacionalnem insolvenčnem pravu

1.           Države članice v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, vzpostavljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES[24], z namenom zagotoviti informacije za javnost pripravijo opis svojega nacionalnega insolvenčnega prava in postopkov v primeru insolventnosti, zlasti v zvezi z zadevami iz člena 4(2).

2.           Države članice te podatke redno posodabljajo.“

(47) Člen 45 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 45 Spremembe prilog

1.           Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov za spremembo prilog A in C v skladu s postopkom iz tega člena in iz člena 45a.

2.           Država članica za spremembo Priloge A Komisiji priglasi svoja nacionalna pravila o postopkih v primeru insolventnosti, ki jih želi vključiti v Prilogo A, skupaj s kratkim opisom. Komisija preuči, ali so priglašena pravila skladna z zahtevami iz člena 1, in kadar je primerno, z delegiranim aktom spremeni Prilogo A.“

(48) Vstavita se naslednja člena 45a in 45b:

„Člen 45a Izvajanje pooblastila

1.           Komisiji se podeli pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.           Pooblastilo iz člena 45 se podeli za nedoločen čas od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

3.           Evropski parlament ali Svet lahko pooblastilo iz člena 45 kadar koli prekličeta. S sklepom o preklicu pooblastilo iz navedenega sklepa preneha veljati. Sklep začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njem naveden. Preklic ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.           Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem hkrati obvesti Evropski parlament in Svet.

5.           Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 45, začne veljati, če mu v dveh mesecih po predložitvi uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o navedenem aktu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta ali če sta pred iztekom navedenega roka Evropski parlament in tudi Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Navedeni rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 45b Pooblastilo za sprejetje izvedbenih aktov

1.           Komisija se pooblasti za sprejetje izvedbenih aktov za:

(a) zagotovitev medsebojne povezave med registri insolventnosti, kot je navedeno v členu 20b, in

(b) za pripravo in pozneje spremembo obrazcev iz členov 40 in 41.

2.           Komisiji pri sprejemanju in spremembi izvedbenih aktov iz odstavka 1 pomaga odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta[25].

3.           Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

4.           Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.“

(49) V členu 46 se datum „1. junija 2012“ nadomesti z datumom „…[10 let po začetku uporabe]“.

(50) Vstavi se naslednji člen 46a:

„Člen 46a Varstvo podatkov

1.           Države članice za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v državah članicah na podlagi te uredbe, uporabljajo Direktivo 95/46/ES.

2.           Komisija za obdelavo podatkov na podlagi te uredbe uporablja Uredbo (ES) št. 45/2001.“

(51) Priloga B se črta.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … [24 mesecev po začetku veljavnosti Uredbe], z izjemo določbe v zvezi z informacijami o nacionalnem insolvenčnem pravu (člen 44a), ki se uporablja od … [12 mesecev po njenem začetku veljavnosti].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V Strasbourgu,

Za Evropski parlament                                  Za Svet

Predsednik                                                     Predsednik

OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONODAJNEGA PREDLOGA

1.           OKVIR PREDLOGA/POBUDE

1.1.        Naslov predloga/pobude

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti

1.2.        Zadevna področja v strukturi ABM/ABB[26]

Naslov 33 – Pravosodje

1.3.        Vrsta predloga/pobude

¨ Predlog/pobuda se nanaša na nov ukrep.

¨ Predlog/pobuda se nanaša na nov ukrep na podlagi pilotnega projekta / pripravljalnega ukrepa[27].

Ø Predlog/pobuda se nanaša na podaljšanje obstoječega ukrepa.

¨ Predlog/pobuda se nanaša na obstoječ ukrep, preusmerjen v nov ukrep.

1.4.        Cilji

1.4.1.     Večletni strateški cilji Komisije, ki naj bi bili doseženi s predlogom/pobudo

Razvoj področja pravosodja; pravosodje za rast

1.4.2.     Posamezni cilji in zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB

Posamezni cilj št.

Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah

Zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB

33 03

1.4.3.     Pričakovani rezultati in posledice

Navedite, kakšne posledice naj bi imel(-a) predlog/pobuda za upravičence/ciljne skupine.

Večja učinkovitost in preglednost čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti

1.4.4.     Kazalniki rezultatov in posledic

Navedite, s katerimi kazalniki se bo spremljalo izvajanje predloga/pobude.

1.5.        Utemeljitev predloga/pobude

1.5.1.     Potrebe, ki jih je treba zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno

Revizija Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti

1.5.2.     Dodana vrednost ukrepanja EU

1.5.3.     Spoznanja iz podobnih izkušenj v preteklosti

1.5.4.     Skladnost in možnosti sinergij z drugimi zadevnimi instrumenti

1.6.        Trajanje ukrepa in finančnih posledic

¨ Časovno omejen(-a) predlog/pobuda:

– ¨  trajanje predloga/pobude od [D. MMMM ]LLLL do [D. MMMM ]LLLL,

– ¨  finančne posledice med letoma LLLL in LLLL.

Ø Časovno neomejen(-a) predlog/pobuda:

– izvajanje z obdobjem uvajanja od sprejetja uredbe,

– ki mu sledi izvajanje predloga/pobude v celoti.

1.7.        Načrtovani načini upravljanja[28]

Ø Neposredno centralizirano upravljanje – Komisija.

¨ Posredno centralizirano upravljanje – prenos izvajanja na:

– ¨  izvajalske agencije,

– ¨  organe, ki jih ustanovita Skupnosti[29],

– ¨  nacionalne javne organe / organe, ki opravljajo javne storitve,

– ¨  osebe, pooblaščene za izvajanje določenih ukrepov v skladu z naslovom V Pogodbe o Evropski uniji in opredeljene v zadevnem temeljnem aktu v smislu člena 49 finančne uredbe.

¨ Deljeno upravljanje z državami članicami.

¨ Decentralizirano upravljanje s tretjimi državami.

¨ Skupno upravljanje z mednarodnimi organizacijami (navedite).

Pri navedbi več kot enega načina upravljanja je treba to natančneje obrazložiti v oddelku „opombe“.

Opombe

Finančne posledice za proračun EU bo imela le medsebojna povezava med registri insolventnosti (osrednji vmesnik).

Registri insolventnosti bodo povezani prek evropskega portala e-pravosodje, ki bo osrednja javna točka za elektronski dostop do informacij iz sistema (prim. člen 20b predloga).

2.           UKREPI UPRAVLJANJA

2.1.        Pravila o spremljanju in poročanju

Navedite pogostost in pogoje.

2.2.        Upravljavski in kontrolni sistem

2.2.1.     Ugotovljena tveganja

2.2.2.     Načrtovani načini kontrole

2.3.        Ukrepi za preprečevanje goljufij in nepravilnosti

Navedite obstoječe ali načrtovane preprečevalne in zaščitne ukrepe.

3.           OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA/POBUDE

3.1.        Zadevni razdelki večletnega finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice

· Obstoječe odhodkovne proračunske vrstice

Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic.

Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek

številka [poimenovanje……………………...……….] || dif./ nedif. ([30]) || držav Efte[31] || držav kandidatk[32] || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe

[3] || [33.0301] [Program za pravosodje] || Dif. || NE || NE || NE || NE

· Zahtevane nove proračunske vrstice

Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic.

Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek

številka [poimenovanje…………………...……….] || dif./ nedif. || držav Efte || držav kandidatk || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe

[3] || [XX YY YY YY] || || DA/NE || DA/NE || DA/NE || DA/NE

3.2.        Ocenjene posledice za odhodke

3.2.1.     Povzetek ocenjenih posledic za odhodke

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Razdelek večletnega finančnega okvira || številka || [Razdelek…3………...………………………………………………………….]

GD za pravosodje || || || leto 2014[33] || leto 2015 || leto 2016 || leto 2017 || leta 2018, 2019, 2020 || SKUPAJ

Ÿ Odobritve za poslovanje || || || || || || || ||

33.0301 || obveznosti || (1) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || (2) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

Številka proračunske vrstice || obveznosti || (1a) || || || || || || || ||

plačila || (2a) || || || || || || || ||

Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov[34] || || || || || || || ||

Številka proračunske vrstice || || (3) || || || || || || || ||

Odobritve za GD za pravosodje SKUPAJ || obveznosti || =1+1a +3 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || =2+2a +3 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

Ÿ Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || (5) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

Ÿ Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || ||

Odobritve iz RAZDELKA 3 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || =4+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || =5+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

Če ima predlog/pobuda posledice za več razdelkov:

Ÿ Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || || || || || || || ||

plačila || (5) || || || || || || || ||

Ÿ Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || ||

Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 4 večletnega finančnega okvira SKUPAJ (referenčni znesek) || obveznosti || =4+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || =5+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

Razdelek večletnega finančnega okvira || 5 || „Upravni odhodki“ – ni relevantno

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

|| || || leto N || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ

GD za <…….> ||

Ÿ Človeški viri || || || || || || || ||

Ÿ Drugi upravni odhodki || || || || || || || ||

GD za <…….> SKUPAJ || odobritve || || || || || || || ||

Odobritve iz RAZDELKA 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || (obveznosti skupaj = plačila skupaj) || || || || || || || ||

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

|| || || leto N[35] || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ

Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

plačila || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000

3.2.2.     Ocenjene posledice za odobritve za poslovanje

– ¨  Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za poslovanje.

– Ø  Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za poslovanje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

odobritve za prevzem obveznosti v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Cilji in realizacije ò || || || leto N || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ

REALIZACIJE

vrsta realizacije[36] || povprečni stroški realizacije || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij skupaj || stroški skupaj

POSAMEZNI CILJ št. 1[37] – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah

– realizacija || Vzdrževanje medsebojne povezave med registri insolventnosti || 214 300 || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000

– realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || ||

– realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || ||

Seštevek za posamezni cilj št. 1 || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000

POSAMEZNI CILJ št. 2 || || || || || || || || || || || || || || || ||

– realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || ||

Seštevek za posamezni cilj št. 2 || || || || || || || || || || || || || || || ||

STROŠKI SKUPAJ || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000

3.2.3.     Ocenjene posledice za odobritve za upravne zadeve

3.2.3.1.  Povzetek

– Ø  Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za upravne zadeve.

3.2.3.2.  Ocenjene potrebe po človeških virih

– Ø  Za predlog/pobudo niso potrebni človeški viri.

3.2.4.     Skladnost z veljavnim večletnim finančnim okvirom

– Ø  Predlog/pobuda je v skladu z večletnim finančnim okvirom za obdobje 2014–2020.

3.2.5.     Udeležba tretjih oseb pri financiranju

– ØV predlogu/pobudi ni načrtovano sofinanciranje tretjih oseb.

3.3.        Ocenjene posledice za prihodke

– Ø  Predlog/pobuda nima finančnih posledic za prihodke.

[1]               Za pregled nacionalnih postopkov pred nastopom insolventnosti in hibridnih postopkov glej poglavje 2 Poročila Komisije z dne 12. decembra 2012 o oceni Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

[2]               „Delujoče podjetje“ je pojem, ki se uporablja zlasti v računovodstvu in določa, da računovodja pripravi računovodske izkaze ob predpostavki, da podjetje v naslednjih 12 mesecih ne bo prenehalo delovati v postopku likvidacije.

[3]               COM(2008) 394, 25.6.2008.

[4]               COM(2012) ……

[5]               Za razsežnost te težave glej poglavje 3.4.1 Poročila Komisije o oceni učinka, ki spremlja ta predlog.

[6]               http://www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/insolvency/1997Model.html

[7]               Sodba z dne 20. oktobra 2011 v zadevi C-396/09.

[8]               Sodba z dne 12. februarja 2009 v zadevi C-339/07.

[9]               UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[10]             Sodba z dne 13. oktobra 2011 v zadevi Komisija proti Italiji – „New Interline“ (C-454/09).

[11]             UL L 156, 16.6.2012, str. 1.

[12]             COM(2011) 759 final.

[13]             UL C, , str.

[14]             UL C , , str.

[15]             UL L 160, 30.6.2000, str. 1.

[16]             UL C , , str.

[17]             UL L 55, 28.2.2011, str. 13.

[18]             UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[19]             UL L 125, 5.5.2001, str. 15.

[20]             UL L 324, 10.12.2007, str. 79.

[21]             UL L 55, 28.2.2011, str. 13.

[22]             UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

[23]             UL L 8, 12.1.2001, str. 1.

[24]             UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

[25]             UL L 55, 28.2.2011, str. 13.

[26]             ABM: upravljanje po dejavnostih – ABB: oblikovanje proračuna po dejavnostih.

[27]             Po členu 49(6)(a) oz. (b) finančne uredbe.

[28]             Pojasnila o načinih upravljanja in sklici na finančno uredbo so na voljo na spletišču BudgWeb: http://www.cc.cec/budg/man/budgmanag/budgmanag_en.html.

[29]             Po členu 185 finančne uredbe.

[30]             Dif. = diferencirana sredstva / nedif. = nediferencirana sredstva.

[31]             Efta: Evropsko združenje za prosto trgovino.

[32]             Države kandidatke in po potrebi potencialne države kandidatke z Zahodnega Balkana.

[33]             Leto N je leto začetka izvajanja predloga/pobude.

[34]             Tehnična in/ali upravna pomoč ter odhodki za podporo izvajanja programov in/ali ukrepov EU (prej vrstice BA), posredne raziskave, neposredne raziskave.

[35]             Leto N je leto začetka izvajanja predloga/pobude.

[36]             Realizacije so dobavljeni proizvodi in opravljene storitve (npr. število financiranih izmenjav študentov, število kilometrov novozgrajenih cest…).

[37]             Kakor je opisan v oddelku 1.4.2 „Posamezni cilji…“.