52012JC0028

SKUPNO POROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Izvajanje načrta za ukrepanje pri podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU

1.           Uvod in ozadje

To skupno poročilo, ki sta ga pripravila visoka predstavnica in Komisija, je odgovor na zahtevo Sveta po rednem obveščanju o pobudah za podporo demokracije v pilotnih državah z dne 10. decembra 2010[1]. To poročilo preučuje:

· izvajanje načrta za ukrepanje v pilotnih državah in vseh regijah;

· odzive politike od decembra 2010 do začetka leta 2012 ter

· usklajenost in učinkovitost podpore EU demokraciji.

Univerzalna želja ljudi, da bi si vladali sami, se je jasno izražala skozi vse leto 2011. Razvoj dogodkov v Burmi, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu („arabska pomlad“) ter enotno stališče mednarodne skupnosti glede negotovosti v Slonokoščeni obali, so poudarili hrepenenje ljudi po tem, da bi lahko opredelili svoj način življenja.

Hiter odziv Evropske unije na te dogodke je poudaril načela, ki so bila sprejeta v okviru Sklepov Sveta iz leta 2009 o podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU[2]. Ta načela zajemajo:

· dosledno in učinkovito uporabo vseh instrumentov, ki jih ima Evropska unija na razpolago;

· diferenciran pristop, prilagojen posameznim državam ter

· pomen dialoga, partnerstva in vključevanja vseh zainteresiranih strani, pri čemer je cilj pristna nacionalna odgovornost.

Vse to je privedlo do razvoja novih politik, ki se je začel v sosedstvu. Ta razvoj politik krepi celoviti pristop EU k podpori demokracije, vnaša nove elemente v načela, določena s Sklepi Sveta iz leta 2009, in predvideva povečanje sredstev.

2.           Izvajanje v pilotnih državah

2.1.        Ozadje

S pilotnim projektom so bili raziskani novi ali spremenjeni načini dela, ki bi Evropski uniji omogočili, da bi izboljšala svoje zmožnosti za podporo razvoju demokracije in razvila metodologijo za izvajanje načrta za ukrepanje.

Izvajanje pilotnega projekta v devetih državah (sprva je bilo izbranih 12 držav)[3] je zagotovilo panoramski pregled podpore Evropske unije demokraciji. Navedena skupina vključuje države na prehodu iz avtokratskih režimov in/ali konfliktov, majhne otoške države, velike celinske države in največje otočje na svetu. Te države predstavljajo vzorec izjemne raznolikosti demokratičnih sistemov, pri čemer vsak od teh sistemov na edinstven način zrcali zgodovinsko in kulturno dediščino posamezne države.

2.2.        Vmesni rezultati izvajanja

Delegacije EU so bile zaprošene, naj identificirajo dejavnosti za podporo demokraciji, zainteresirane strani (vlade, demokratične institucije ter civilne družbe in politične kroge), vse donatorje, ki so dejavni na področju podpore demokraciji, ter tekoče sodelovanje in njegov učinek. Priprava pregleda je bila namenjena oblikovanju profila demokracije, vključno z analizo vrzeli na področjih, na katerih so potrebne izboljšave. Za oblikovanje profila demokracije bi bilo treba vse zadevne akterje vključiti v dialog z več zainteresiranimi stranmi. Analiza vrzeli bi morala pokazati, katere so tiste vrzeli, ki bi jih vlada in/ali civilna družba želeli zapolniti, pa tudi kateri donator bi bil najprimernejši za zagotovitev pomoči.

Vseh 9 delegacij iz pilotnih držav je poročalo pred februarjem 2012. Izvajanje pilotnega projekta je potrdilo, da imajo navedeni pristop in Sklepi sveta o podpori demokraciji iz let 2009 in 2010 očitno dodatno vrednost in osmišljajo prizadevanja Evropske unije na področju podpore demokraciji.

Sedanje stanje izvajanja pilotnega projekta je privedlo do naslednjih rezultatov:

· večje usklajenosti: med različnimi finančnimi instrumenti in drugimi orodji, med člani osebja z različnimi mandati znotraj delegacij ter med posameznimi delegacijami in državami članicami EU;

· večje legitimnosti usklajevalne naloge posamezne delegacije na politično občutljivem področju;

· dodane vrednosti v smislu celovite osredotočenosti na demokracijo v poročilih;

· dodane vrednosti v smislu dodatnih informacij, komplementarnosti in sinergij pri delu Evropske unije na področju strategij za človekove pravice. Zbrane so bile pomembne dodatne informacije o političnih sistemih, strukturah in procesih;

· dodane vrednosti dialogov in načrtovanja programov, vključno s skupnim načrtovanjem programov Evropske unije in držav članic.

Primer Libanona: odprt odnos do sodelovanja z EU na področju demokracije v preudarnem političnem okolju

Libanon je demokracija z delujočim pluralističnim sistemom. Vendar pa so politične delitve po verskih skupnostih skupaj z negotovostjo v regiji ustvarile položaj, ki ima hude posledice na številnih področjih, povezanih z demokracijo in upravljanjem. Libanon je država, ki je dovzetna za ponujeno evropsko sodelovanje, zlasti na področju demokracije in upravljanja. Podpora EU demokraciji je stalna tema tako dialoga kot tudi razvojnega sodelovanja z Libanonom.

V okviru dialoga so bile skupaj opredeljene mnoge slabosti, kot so: parlamentarna učinkovitost, potreba po volilni reformi (kakor je bila opredeljena v poročilu misije EU za opazovanje volitev iz leta 2009) in potreba po izboljšanju učinkovitosti in neodvisnosti sodstva.

Libanon je v okviru evropske sosedske politike sodeloval z Evropsko unijo v neposrednem in poglobljenem dialogu, ki je privedel do ambicioznega akcijskega načrta evropske sosedske politike iz leta 2007. Druga verzija tega akcijskega načrta, ki bo sprejeta ob koncu leta 2012, bo navajala specifične prednostne naloge, merila in kazalnike za uresničitev napredka na področju demokracije in upravljanja ter v drugih sektorjih. Akcijski načrt zajema ključne elemente načrta za ukrepanje.

2.3.        Vmesni vsebinski rezultati

Kljub rezultatom, pridobljenim na podlagi pilotnega projekta, je težko oblikovati splošne zaključke, ker je pridobljeni material predstavljen na različne načine. To nakazuje potrebo po revidiranju smernic. V nekaterih poročilih se na primer uporablja pravni pristop, medtem ko se v drugih več pozornosti namenja razmerjem moči, politični kulturi ali posameznim institucijam, kot so strankarski sistem, sodstvo ali civilna družba.

V skladu s tradicijo se vzporedne strukture moči (plemenski starešine, fevdalne družine ali klani, glavarji, poglavarji itd.) obdržijo v mnogih demokracijah ter soobstajajo z izvoljenimi demokratičnimi strukturami in vladnimi institucijami, na primer sodstvom. Kot del zgodovinskega in kulturnega tkiva družbe imajo tradicionalni voditelji pomembno vlogo. Vendar pa je ta pogosto v nasprotju z izvoljenimi demokratičnimi institucijami. Razumevanje teh tradicionalnih struktur moči je predpogoj za izboljšanje sposobnosti Evropske unije, da vanje vključi demokratične sisteme in institucije. Enako velja za ustavne ureditve, volilne sisteme ter njihove sociološke in zgodovinske korenine. Navedeno lahko veliko prispeva k izkrivljanju in neravnovesju moči med različnimi državnimi institucijami. Evropska unija lahko prispeva k ustavni spremembi samo v omejenem številu držav in se, kar zadeva zagotavljanje pozitivnih zgledov drugim državam, zanaša na širjenje najboljših praks.

3.           Izvajanje v vseh regijah

Leta 2011 je Evropska unija močno poudarjala svojo pripravljenost, da ponudi pomoč na področju demokracije in človekovih pravic. Hkrati pa je neposredno proračunsko podporo[4] partnerskim državam po svetu pogojila s strožjimi političnimi zahtevami.

Evropska unija zavzema celovit pristop k podpori demokracije s kombiniranjem evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, instrumenta za stabilnost, tematskih programov, tudi tematskega programa nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti v razvoju, ter geografskih instrumentov, kadar je to potrebno. Rezultati iz leta 2011 vključujejo:

· zakonodajne spremembe (nova volilna zakonodaja v Moldaviji in volilna reforma v Afganistanu);

· boljšo udeležbo skupin, ki so v političnem življenju zastopane v premajhnem številu (npr. ženske v Azerbajdžanu in Gani, mladi v Kirgizistanu in avtohtone skupnosti v Boliviji);

· varovanje svobode izražanja in svobode tiska (v Slonokoščeni obali);

· krepitev zaupanja državljanov v volilne procese (v Bangladešu in Slonokoščeni obali) ter

· boljše spremljanje in preglednost politične dejavnosti ter obveščanje v zvezi z njo (na Filipinih).

Nigerija:

Nigerija je dober primer pristopa EU k podpori demokracije. Evropska unija je leta 2011 sprejela odločitev o začetku projekta za podporo nigerijskemu volilnemu ciklu 2012–2015, za katerega je bilo namenjenih 20 milijonov EUR iz desetega Evropskega razvojnega sklada. Ta sredstva so namenjena procesu volilne reforme in krepitvi zmogljivosti na nekaterih področjih, ki bodo opredeljena na podlagi ugotovitev povolilnih revizij, ocenjevanj in pregledov. Ključni upravičenci vključujejo neodvisno nacionalno volilno komisijo, parlament, sodstvo, politične stranke, organizacije civilne družbe, medije in varnostni sektor.

Belorusija:

Kljub poslabšanju delovnih pogojev za civilno družbo v Belorusiji, zlasti za organizacije za človekove pravice, se je finančna pomoč EU civilni družbi popeterila po represiji, ki je sledila volitvam leta 2010. Dejavnosti, ki jih podpira EU, vključujejo spodbujanje človekovih pravic, podporo žrtvam represije, svobodo medijev, spremljanje volitev, štipendije za študij na evropskih univerzah in spodbujanje socialne vključenosti. Navedena pomoč je zasnovana, da bi zaščitila in spodbujala razvoj civilne družbe v državi, kar bi privedlo do krepitve vloge civilne družbe pri pospeševanju demokratičnega utripa v Belorusiji.

Tunizija:

V Tuniziji se je načrt za ukrepanje že začel izvajati. Politična podpora je bila zagotovljena z rednimi obiski (predsednika Barrosa, visoke predstavnice in podpredsednice Ashton, komisarja Füleja, drugih komisarjev in predsednika Evropskega parlamenta), s sklepi Sveta EU in izjavami visoke predstavnice in podpredsednice.

Splošna podpora v okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva za Tunizijo se je leta 2011 podvojila z 80 milijonov EUR na 160 milijonov EUR in bo v obdobju 2011–2013 dosegla 400 milijonov EUR (sprva je bilo predvidenih 240 milijonov). Takojšnja podpora pri prehodu k demokraciji in pripravah na volitve je vključevala hitro napotitev strokovnjakov v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ter naknadni paket v višini 2 milijona EUR v okviru instrumenta za stabilnost. Ta sredstva so zagotovila podporo politični reformi in volilnemu procesu ter podporo neodvisni civilni družbi, vključno z ženskimi organizacijami in usposabljanjem za novinarje.

Dodatnih 3,2 milijona EUR je bilo zagotovljenih za misijo EU za opazovanje volitev, ki je bila napotena med volitvami za ustavodajno skupščino (23. oktobra 2011).

Marca 2011 je bil objavljen razpis za zbiranje predlogov s sredstvi v višini 2 milijona EUR, financiran v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, ter namenjen projektom na področju opazovanja volitev, ki ga izvajajo domači opazovalci, projektom usposabljanja političnih strank, podpori svobode izražanja, ter spodbujanju demokratičnih vrednot in človekovih pravic. Julija 2011 je bil objavljen razpis za zbiranje predlogov v okviru tematskega programa nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti v razvoju, vreden 2,5 milijona EUR, ki je bil namenjen spodbujanju lokalnega razvoja s pomočjo civilne družbe s poudarkom na ustvarjanju delovnih mest in dohodkov na nacionalni ravni.

Dejavnosti, ki so namenjene podpori prehoda k demokraciji, so del obsežnega akcijskega načrta, ki zajema celotni spekter odnosov med Tunizijo in Evropsko unijo.

4.           Nedavni razvoj dogodkov

4.1.        Nova evropska sosedska politika

Skupno sporočilo Nov odziv na spremembe v sosedstvu z dne 25. maja 2011 je na kratko predstavilo predlagano novo vizijo evropske sosedske politike. Temelji na vzajemni odgovornosti in skupni zavezanosti univerzalnim vrednotam človekovih pravic, demokracije in pravne države. Večji poudarek je dan diferenciaciji v skladu z načelom „več za več“, tako da je vsaki partnerski državi omogočeno, da svoje odnose z EU razvije glede na lastne želje, potrebe in zmogljivost, finančna pomoč EU pa je večja za tiste države, ki izvajajo drzne reforme. „Več za več“ pomeni, da več podpore prejmejo tiste partnerske države, ki dejansko uresničujejo demokratične reforme ter dosegajo trajnostni in vključujoči gospodarski razvoj.

V novem okviru politik so predvideni podpora trdni demokraciji in partnerstvu z družbami, pomoč njihovemu trajnostnemu gospodarskemu in družbenemu razvoju, rasti in ustvarjanju delovnih mest, poglobitev trgovinskih vezi, spodbujanje mobilnosti in okrepitev regionalnih partnerstev. Septembra 2011 je bil ustanovljen sklad za civilno družbo, da bi okrepil zmogljivosti civilne družbe za spodbujanje reform in povečal javno odgovornost v sosedstvu. Leta 2011 je bilo skladu dodeljenih 26,4 milijonov EUR, podobni zneski pa bi morali biti skladu dani na razpolago tudi leta 2012 in 2013. Na splošno bo Evropska unija razvijala svoje sodelovanje z lokalnimi organizacijami civilne družbe v sosedstvu s kombinacijo strukturiranega dialoga in finančne podpore.

Evropska unija se je na arabsko pomlad odzvala s hitrim in učinkovitim odgovorom na spreminjajoče se razmere. Zagotovila je humanitarno pomoč in pomoč pri zaščiti civilistov v regiji v vrednosti 160,5 milijona EUR, pa tudi vrsto podpornih ukrepov pri demokratičnem prehodu in v pomoč obubožanim področjem. Predvsem je zagotovila precejšnjo podporo za volitve v Tuniziji, Maroku, Libiji in Egiptu.

Tunizija, Libija in Egipt so prejeli podporo iz evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (poleg dveh izjemnih ukrepov pomoči v okviru instrumenta za stabilnost), ki je namenjena opazovalcem lokalnih volitev, vključno z mediji, političnimi strankami in skupinam civilne družbe.

Druge pobude, zlasti Evropska ustanova za demokracijo, so bile ustanovljene in bi morale v kratkem začeti delovati.

4.2.        Agenda za spremembe

V novi politiki za razvojno sodelovanje – agendi za spremembe[5] – je na podlagi načrta za ukrepanje in pregleda evropske sosedske politike uveden diferenciran pristop Evropske unije k partnerskim državam, prihodnje sodelovanje pa naj bi bilo usmerjeno v dve prednostni področji:

· v človekove pravice, demokracijo in druge ključne elemente dobrega upravljanja ter

· vključujočo in trajnostno rast za človekov razvoj.

Dialog med partnerskimi državami ter poudarek na pobudah za reforme, usmerjene k rezultatom, sta glavni načeli podpore, ki jo Evropska unija namenja demokratičnemu upravljanju.

Pristop EU mora biti utemeljen na načelu diferenciacije ter mora ustrezno kombinirati instrumente in načine dodeljevanja pomoči na nacionalni ravni. Partnerske države, ki izkazujejo jasno zavezanost in dosegajo napredek na področju človekovih pravic in demokratične reforme, bi lahko, na primer, prejemale splošno proračunsko podporo EU.

4.3.        Nova finančna perspektiva

Komisija je 29. junija 2011 predstavila predlog za naslednji večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020. V predlogu proračuna je na kratko predstavljen nov pristop Komisije z naslovom Agenda za spremembe, ki pomoč Evropske unije namenja manjšemu številu sektorjev: podpori demokracije, človekovim pravicam in dobremu upravljanju ter ustvarjanju vključujoče in trajnostne rasti. Skupaj s pristopom „več za več“ bi v okviru tega predloga zagotovili dodatne možnosti financiranja za podporo demokraciji, in sicer iz vseh geografskih instrumentov (evropskega sosedskega instrumenta, instrumenta za razvojno sodelovanje) ter tudi iz Evropskega razvojnega sklada.

Na podlagi ponovnega uravnoteženja in ponovne določitve prednostnih nalog sta v predlog za naslednji večletni finančni okvir vključena tudi novi evropski instrument za demokracijo in človekove pravice s predlaganim povečanjem proračuna za 42 %, ki tako znaša 1,578 milijarde EUR, in novi instrument za stabilnost s predlaganim povečanjem proračuna za 37 %, ki tako znaša 2,828 milijarde EUR. Področje uporabe evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice je bilo pregledano in poenostavljeno. Eden od štirih ciljev bo podpora demokraciji s ciljno usmerjenim pristopom, ki bo omogočal reševanje vprašanj v zvezi s politično družbo, pluralizmom, svobodo medijev, organizacijami civilne družbe, ki se ukvarjajo z odgovornostjo na nacionalni ravni, ter volilnimi procesi. Več poudarka bo na nadaljnjem ukrepanju po misijah EU za opazovanje volitev. Delegacije EU, ki se financirajo iz 4. cilja, tj. programa pomoči za posamezne države, bodo spodbujene k objavljanju razpisov za zbiranje predlogov.

5.           Nedavno ocenjevanje

5.1.        Ocenjevanje pobude za upravljanje

Pobuda za upravljanje iz leta 2006, ki je prejela 2,3 milijarde EUR iz desetega Evropskega razvojnega sklada, je bila zasnovana, da bi zagotovila večjo politično prepoznavnost upravljanja v okviru sodelovanja z EU, partnerske države spodbudila k izvajanju lastnih programov reform in izboljšala politični dialog o teh vprašanjih.

Afriški Inštitut za upravljanje (Africa Governance Institute) in Evropski center za upravljanje razvojne politike sta leta 2011 skupaj opravila podporno študijo, da bi ocenila izvajanje tranše pobude za upravljanje in oblikovala priporočila za izboljšanje pristopa Komisije k podpori upravljanja v Afriških, karibskih in pacifiških državah (države AKP). Študija v ospredje postavlja Afriko, da bi se ocenile povezave med to pobudo ter nastajajočimi afriškimi instrumenti upravljanja, kot je na primer afriški mehanizem medsebojnega pregleda.

Po mnenju zainteresiranih strani je pobuda za upravljanje sicer „prišla ob pravem času“, a je v večini držav AKP hitro izgubila zagon, politično podporo in zmogljivost finančnega vzvoda.

Na osnovi te splošne ocene so bili oblikovani naslednji zaključki:

· pobuda za upravljanje je bila v mnogih pogledih orodje za učenje;

· obstajala je vrzel med teoretično zasnovo pobude za upravljanje in njenim uveljavljanjem v praksi.

Pobuda za upravljanje ni dosegla pričakovanega učinka, čeprav je v Beninu in Ruandi privedla do izboljšanega dialoga o upravljanju in obrodila sadove v smislu reform upravljanja.

Priporočilo na podlagi tega navaja, da bi morala Evropska unija ohraniti približno enako raven angažiranosti v zvezi z upravljanjem, vendar pa bi morala pregledati več dejavnikov, na katerih slonijo njene podporne strategije, na primer:

· treba je izhajati iz konteksta;

· zagotoviti je treba večjo notranjo usklajenost na ravni Evropske unije;

· instrumente je treba prilagoditi ambicijam ter

· oceniti je treba ustrezne pristope k sodelovanju (ki naj temeljijo na najustreznejših rešitvah v danem kontekstu).

5.2.        Zagotovitev odgovornosti na nacionalni ravni s krepitvijo parlamentov

Celovita in pregledna študija o tem, kako je Evropska unija v zadnjem desetletju podprla parlamente v Aziji, Latinski Ameriki in v sosedstvu, je bila dokončana leta 2011. Iz študije je razvidno, da je Evropska unija od leta 2000 porabila skoraj 150 milijonov EUR za okrepitev parlamentov po svetu. Uspešni projekti so temeljili na premišljenih osnovnih načelih, zlasti na poznavanju splošnega upravnega okolja in motivov glavnih političnih akterjev. Takšni projekti so bili pogosto zasnovani kot bolj dolgoročni, pojavljali pa so se tam, kjer prevladuje pozitivno ozračje za demokratični razvoj. Študija je nadalje poudarila potrebo po izmenjavi najboljših praks in po razvoju programov parlamentarne podpore v povezavi z drugimi demokratičnimi podpornimi dejavnostmi (npr. s podporo civilni družbi, političnim strankam in medijem).

Po opravljeni pregledni študiji je bil objavljen referenčni dokument EU z naslovom Sodelovanje s parlamenti po svetu in podpora parlamentom: strategije in metode Evropske komisije za podporo parlamentom, ki ga osebje Evropske unije in druge zainteresirane strani uporabljajo kot praktično orodje.

6.           priporočila

6.1.        Nadaljevanje pilotnega procesa

Pilotni proces je treba zdaj zaključiti, pred tem pa dokončno oblikovati profil demokracije in dokončati analizo vrzeli v devetih pilotnih državah ter z zadevnimi zainteresiranimi stranmi skleniti dogovor o področjih medsebojnega sodelovanja. Predložitev poročila o napredku ustreznim sestavam Sveta je načrtovana v začetku leta 2013 .

6.2.        Priporočila za nadaljnje ukrepanje po misijah EU za opazovanje volitev

Evropska unija zdaj namenja pozornost celotnemu volilnemu ciklu, ne samo dnevu volitev in morebitnim misijam EU za opazovanje volitev ali misijam strokovnjakov za volitve. Programi za podporo demokraciji so vedno bolj usklajeni z načeli sklepov Sveta o podpori demokraciji. Ključna značilnost zaključnih poročil misij EU za opazovanje volitev / misij strokovnjakov za volitve so natančna in konstruktivna priporočila za to, kako izboljšati okvir in izvesti prihodnje volitve ter okrepiti demokratične institucije. Ker ta priporočila zajemajo zelo širok razpon vidikov, ki se nanašajo na demokracijo v dani državi, so odlično izhodišče za razpravo, poleg tega pa navajajo še glavne komponente profila demokracije in analizo vrzeli. Na njihovi podlagi je mogoče tudi opredeliti možna področja, na katerih bi bila potrebna strokovno svetovanje in pomoč Evropske unije.

Žal pa sistematično nadaljnje ukrepanje na podlagi teh priporočil še vedno ni prešlo v ustaljeno prakso. Evropska unija si zato prizadeva zagotoviti, da bi bil odziv na misije EU za opazovanje volitev usklajen, celovit in usmerjen k rezultatom na politični in tehnični ravni. Priporočila na politični ravni so ključ do spodbujanja organov k izvajanju nujnih reform. Upoštevanje ugotovitev misij EU za opazovanje volitev v izjavah EU, akcijskih načrtih evropske sosedske politike ali skupnih programskih dokumentih krepi vpliv in prepoznavnost teh ugotovitev.

Evropska služba za zunanje delovanje je nedavno oblikovala pobudo, v kateri je pozvala vodje misij EU v zadevnih državah, naj poročajo o nadaljnjih ukrepih, ki so jih sprejeli po misijah EU za opazovanje volitev in misijah strokovnjakov za volitve. Vodje misij morajo oceniti, v kakšnem obsegu so državni organi izvajali priporočila. Podobno bo v zadevne države napoteno omejeno število nadaljnjih misij, da se oceni napredek pri izvajanju priporočil.

6.3.        Napovedi zunaj okvira pilotnih projektov

Pilotni projekt je pokazal potrebo po nadaljnjem razvoju metodologij za boljše razumevanje prehoda k demokraciji in drugih političnih procesov. Razvoj metodologij je treba dopolniti z usposabljanjem in bolj standardiziranimi rezultati, ki bi bili po možnosti vključeni v obstoječa delovna obdobja ali povezani z njimi.

6.4.        Kratkoročni in srednjeročni predlogi

Pri načrtovanju za kratkoročno in srednjeročno obdobje se priporoča naslednje:

· paket usposabljanja, vključno s smernicami, priročniki glede postopkov in komponent usposabljanja;

· razvoj modelov demokracije: medtem ko bi morala temeljna načela ostati enaka (kot jih navajajo konvencije o človekovih pravicah), bi se lahko praktične rešitve od države do države zelo razlikovale; Evropska unija mora izvedeti več o ustavah, volilnih sistemih, strankah in o tem, kar podpira/ovira njihovo delovanje, o vplivu tradicionalnih praks in tradicionalnih zakonov itd.;

· standardni profil demokracije za vsako partnersko državo na podlagi nekaterih standardnih in izmerljivih elementov, ki olajšajo enotno ocenjevanje stanja demokracije v vseh državah;

· bolj sistematična uporaba lokalnih razpisov za zbiranje predlogov v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice z namenom podpore lokalnim akterjem in procesom demokratizacije na nacionalni ravni, ki dopolnjujejo politični dialog in krepitev institucionalnih zmogljivosti;

· redna komunikacija z delegacijami EU, sedežem in državami članicami o rezultatih dejavnosti operativnih in političnih akterjev za podporo demokraciji.

· celoviti akcijski načrti za podporo demokraciji v pilotnih državah, vključno z določitvijo jasnih meril in časovnih okvirov. Zagotoviti je treba, da bo demokratično upravljanje eno od treh osrednjih področij.

[1]               Sklepi Sveta o podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU – Poročilo o napredku za leto 2010 in seznam predlaganih pilotnih držav, Bruselj, 10. decembra 2010.

[2]               Sklepi Sveta o podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU, Bruselj, 17. november 2009.

[3]               Benin, Bolivija, Gana, Libanon, Indonezija, Kirgizistan, Maldivi, Mongolija in Salomonovi otoki. Srednjeafriška republika, Republika Moldavija in Filipini so odstopili.

[4]               Sporočilo Evropske komisije z naslovom Prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države, 13. oktober 2011.

[5]               Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe, COM(2011) 637 final z dne 13. oktobra 2011.