16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/19

—

ob upoštevanju členov 26 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“ (COM(2011)0941, v nadaljnjem besedilu „zelena knjiga“),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja, ki ga je Komisija priredila o zeleni knjigi in ki je potekalo od 11. januarja 2012 do 11. aprila 2012,

—

ob upoštevanju konference o kartičnih, spletnih in mobilnih plačilih, ki jo je priredila Komisija in je potekala 4. maja 2012,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (1),

—

ob upoštevanju informativnega dokumenta iz marca 2012 o uveljavljanju konkurence v plačilnem sektorju, ki ga je pripravila podskupina za bančništvo in plačila Evropske mreže za konkurenco (2),

—

ob upoštevanju priporočil Evropske centralne banke za varnost spletnih plačil iz aprila 2012 (3),

—

ob upoštevanju odgovora evropskega nadzornika za varstvo podatkov na javno posvetovanje Komisije o zeleni knjigi z naslovom „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“ z dne 11. aprila 2012 (4);

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. maja 2012 o zeleni knjigi (INT/634),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 24. julija 2002 glede postopka iz člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP v zadevi št. COMP/29.373 Visa International (5),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 19. decembra 2007 glede postopka iz člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP v zadevah št. COMP/34.579 – MasterCard, št. COMP/36.518 – EuroCommerce in št. COMP/38.580 – Commercial Cards (6),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 24. maja 2012 v zadevi MasterCard in drugi proti Komisiji (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0304/2012),

A.

ker je evropski trg za kartična, spletna in mobilna plačila trenutno še vedno razdrobljen čez državne meje in so trgovci pripravljeni sprejeti samo nekaj velikih akterjev, ki so zmožni poslovati na čezmejni ravni;

B.

ker utegne prevladujoč položaj dveh neevropskih ponudnikov storitev kartičnega plačevanja prinesti previsoke in neutemeljene pristojbine za potrošnike in trgovce, kar lahko izkoristijo njihove banke (tako imenovane banke izdajateljice in banke pridobiteljice), kakor navaja Komisija v zeleni knjigi;

C.

ker bi razvoj in širša raba kartičnih, spletnih in mobilnih plačil lahko pripomogla tudi k rasti in večji raznolikosti e-trgovine v Evropi;

D.

ker se delež in raznolikost spletnih in mobilnih plačil v Evropi in svetu nenehno povečujeta;

E.

ker utegnejo zaradi tehničnega napredka sisteme za plačevanje s plačilnimi karticami zamenjati drugi elektronski in mobilni načini plačevanja;

F.

ker zelena knjiga ne obravnava stroškov in družbenih učinkov gotovinskih plačil ali plačil s čeki v primerjavi s kartičnimi, spletnimi in mobilnimi plačili ter tako onemogoča primerjalno analizo gospodarskih in socialnih stroškov ter družbenih učinkov gotovinskih plačil ali plačil s čeki;

G.

ker zdajšnji poslovni model kartičnih plačil dopušča prevelike stopnje večstranskih medfranšiznih provizij, ki, kot kaže, včasih presegajo dejanske stroške financiranja sistema in močno ovirajo konkurenco na trgu plačil;

H.

ker ima zdaj možnost čezmejnega pridobivanja samo omejeno število akterjev in ker bi se s to ureditvijo lahko razširil izbor trgovcev ter posledično okrepila konkurenca in zmanjšali stroški za potrošnike;

I.

ker v nekaterih državah članicah doplačila za uporabo kartičnih plačil niso dovoljena, v drugih pa so v široki uporabi, in ker so pretirana doplačila na škodo potrošnikom, saj ponudniki plačilnih storitev pogosto ne omogočijo drugih načinov plačila poleg tistih z doplačili;

J.

ker okvir enotnega območja plačil v evrih (SEPA) za uporabo kartic zahteva, da potrošniki „splošne kartice, ki se uporabljajo za plačila in dvig gotovine v evrih na celotnem enotnem območju plačil v evrih, uporabljajo s prav tako lahkoto in ravno tako prikladno kot v domovini. Pri uporabi kartic doma ali kjer koli drugje na enotnem območju plačil v evrih ne bi smelo biti razlik. Tako ne bi več smela obstajati nobena splošna shema plačilnih kartic, namenjena za izključno uporabo v eni sami državi, in nobena shema plačilnih kartic izključno za čezmejno rabo na enotnem območju plačil v evrih“;

K.

ker je mogoče pričakovati, da bo uspešen prehod na shemo enotnega območja plačil v evrih spodbudil razvoj inovativnih vseevropskih plačilnih sredstev;

1.

izraža vso pohvalo Komisiji za objavo zelene knjige, saj so opažanja in vprašanja v njej izjemno tehtna, ter se v celoti strinja z naštetimi cilji, da se povečajo konkurenčnost, izbira, inovativnost in varnost plačil ter hkrati zaupanje potrošnikov;

2.

se strinja s Komisijo, da je treba razlikovati med tremi različnimi trgi produktov na področju štiristranskih sistemov bančnih kartic – prvič, trgom, na katerem različni sistemi kartic tekmujejo, da bi finančne institucije pridobili med stranke pri izdajanju ali pridobivanju; drugič, prvim prodajnim trgom, na katerem banke izdajateljice tekmujejo za posle imetnikov bančnih kartic („izdajateljski trg“); in tretjič, drugim prodajnim trgom, na katerem banke pridobiteljice tekmujejo za posle trgovcev („pridobiteljski trg“) –, ter meni, da je treba na vseh trgih okrepiti svobodno konkurenco;

3.

poudarja pomen samoregulacije na trgu s sodelovanjem vseh zainteresiranih strani, vendar priznava, da ta zaradi navzkrižja interesov morda ne bo prinesla želenih rezultatov v sprejemljivem roku; pričakuje, da bo Komisija predstavila potrebne zakonodajne predloge, s katerimi bo pripomogla k resnično enotnemu območju plačil v evrih za kartična, spletna in mobilna plačila, ter v zvezi s tem opozarja na pomen prihodnje revizije direktive o plačilnih storitvah;

4.

poudarja potrebo po jasni in celoviti podobi enotnega območja plačil v evrih za kartična, spletna in mobilna plačila ter zagotovitvi takšnih smernic in rokov, kot so potrebni za dosego osnovnega cilja, in sicer odprave vseh razlik med čezmejnimi in nacionalnimi plačili;

5.

poudarja, da se je treba približati sistemu sprotnega obračuna in poravnave, ki je tehnično že mogoč in se uporablja za nekatera plačila, in opozarja, da bi moral biti premik na gospodarstvo, ki poteka v realnem času, pomemben cilj za celotno enotno območje plačil v evrih ter da bi moral biti napreden sproten medbančni sistem dostopen na celotnem območju;

6.

zato meni, da bi se morale vse nacionalne sheme kartičnih, mobilnih in spletnih plačil pridružiti vseevropski shemi, skladni z enotnim območjem plačil v evrih, ali se vanjo preoblikovati, tako da bi bila vsa kartična, mobilna in spletna plačila sprejeta povsod po tem območju, ter da bi morala Komisija predlagati primerno obdobje za ta prehod;

7.

opozarja, da bi morali biti vsi terminali primerni za sprejemanje vseh kartic in izpolnjevati vse zahteve glede interoperabilnosti ter da bi bilo treba odpraviti vse tehnične ovire zaradi različnih zmogljivosti in zahteve glede certificiranja terminalov, saj bi skupni standardi in pravila ter standardizirana terminalska programska oprema prispevali k večji konkurenci;

8.

meni, da samoregulativen pristop na povezanem evropskem plačilnem trgu ne zadošča; poziva Komisijo, naj z zakonodajnimi ukrepi zagotovi varnost plačil, pošteno konkurenco, finančno vključenost, varstvo osebnih podatkov in preglednost za potrošnike;

9.

poziva Komisijo k reformi upravljanja enotnega območja plačil v evrih, s čimer bi zagotovili demokratično in pregledno odločanje v javnem interesu; ugotavlja, da sta za to potrebni bolj aktivna in vodilna vloga Komisije in Evropske centralne banke (ECB) pri upravljanju enotnega območja plačil v evrih ter uravnotežena zastopanost vseh zainteresiranih strani v vseh organih odločanja in izvajanja sheme tega območja, s čimer bi poskrbeli za zadostno vključenost končnih uporabnikov;

10.

je zaskrbljen zaradi vsake neupravičeno stroge ureditve na trgu spletnih in mobilnih plačil v tem trenutku, saj se tovrstni načini plačevanja šele razvijajo; opozarja na tveganje, da bi kakršna koli zakonodajna pobuda s tega področja nesorazmerno poudarjala obstoječe plačilne instrumente, kar bi lahko oteževalo inovacije in privedlo do izkrivljanja trga, še preden se ta razvije; poziva Komisijo, naj v prihodnjem predlogu sprejme ustrezen pristop h kakršnim koli prihodnjim spletnim in mobilnim načinom plačevanja ter zagotovi visoko stopnjo varstva potrošnikov, zlasti občutljivih skupin;

11.

poudarja, da kljub vse pomembnejši vlogi elektronskih plačil v Evropi in svetu še vedno obstajajo velike ovire za v celoti in učinkovito povezan, konkurenčen, inovativen, varen, pregleden in potrošnikom prijazen evropski digitalni enotni trg, kar zadeva tovrstne oblike plačil;

12.

ugotavlja, da je v sedanji krizi bistveno sprejeti ukrepe za spodbuditev gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in ponovno okrepitev potrošnje, da je digitalni trg sicer velika priložnost za izpolnitev teh ciljev, vendar pa mora biti Evropska unija v ta namen sposobna vzpostaviti popoln digitalni notranji trg, ter da je bistveno odpraviti obstoječe ovire na eni strani in povečati zaupanje potrošnikov na drugi; v zvezi s tem je prepričan, da je obstoj nevtralnega in varnega evropskega enotnega trga za kartična, spletna in mobilna plačila, ki bo omogočal svobodno konkurenco in inovacije, bistven za uresničitev pravega enotnega digitalnega trga in bi lahko znatno prispeval k povečanju zaupanja potrošnikov;

13.

ugotavlja, da je razvoj preglednih, varnih in učinkovitih plačilnih sistemov na evropskem digitalnem trgu osrednjega pomena za zagotovitev pravega digitalnega gospodarstva in olajšanje čezmejnega elektronskega trgovanja;

14.

poudarja, da je za uresničitev digitalnega enotnega trga poglaviten varen, zaupanja vreden in pregleden evropski okvir za elektronska plačila; poudarja, da je pomembno izvesti informacijske kampanje, da bi potrošnike seznanili z možnostmi, ki so na voljo na trgu, ter pogoji in zahtevami glede varnih elektronskih plačil, in meni, da bi bilo treba te kampanje organizirati na ravni EU, tudi da bi odpravili sicer pogosto neutemeljene pomisleke o tovrstnem plačevanju; pri tem meni, da bi potrošnikom prijazne kontaktne točke okrepile zaupanje v plačila na daljavo;

15.

poudarja, da je treba v zvezi s tem sprejeti ukrepe za zaustavitev pogoste diskriminacije evropskih potrošnikov, katerih plačila za čezmejne spletne transakcije niso sprejeta zaradi njihovega izvora;

16.

obžaluje, da v trenutnih razmerah stroški plačil večinoma niso pregledni, in opozarja, da tisti, ki ne uporabljajo dragih načinov plačevanja, še vedno krijejo njihove stroške; opozarja, da so z vsakim načinom plačevanja povezani stroški; zato Komisijo poziva, naj v prihodnosti upošteva tudi stroške, posebnosti in družbene učinke gotovinskih plačil in plačil s čeki za vse udeležence na trgu in potrošnike v primerjavi z drugimi načini plačevanja; opozarja, da bi morali imeti vsi Evropejci dostop do osnovnih bančnih storitev; poudarja, da je treba sprejeti ukrepe v smeri skupnih tehničnih standardov ob upoštevanju pomena, učinkovitosti in zadostnosti standardov, ki v tem trenutku veljajo v Evropi;

17.

meni, da bi nadaljnja izdelava skupnih tehničnih standardov na osnovi odprtega dostopa prispevala h konkurenčnosti evropskega gospodarstva in delovanju notranjega trga, hkrati pa bi tudi prispevala k interoperabilnosti in prinesla prednosti na področju varnosti, in sicer v obliki skupnih varnostnih standardov v korist potrošnikom in trgovcem;

18.

opozarja, da bi morala biti večina standardov za spletna in mobilna plačila enaka kot za zdajšnja plačila na enotnem območju plačil v evrih, vendar so zaradi varnosti, za identifikacijo potrošnikov ter za takojšnje medbančno spletno posredovanje potrebni novi standardi, vendar poudarja, da oblikovanje novih standardov ne zadošča, saj je enako pomembno usklajeno izvajanje;

19.

poudarja, da standardizacija ne bi smela omejevati konkurenčnosti in inovacij, pač pa bi morala odpraviti ovire in zagotoviti enake pogoje za vse udeležence; zato priporoča, da bi bili standardi odprti ter bi omogočali inovativnost in konkurenco na trgu, saj bi določitev enega samega ali zaprtega standarda omejila razvoj in inovativnost, uveljavila nesorazmerno omejitev in ne bi prinesla enakih konkurenčnih pogojev; vendar opozarja na protimonopolno preiskavo Komisije v zvezi s postopkom standardizacije spletnih plačil (e-plačil), ki ga je uvedel Evropski svet za plačila;

20.

opozarja, da tako rekoč vse plačilne transakcije vsebujejo istovrstne podatke, in poudarja, da bi bilo treba poskrbeti za varno sporočanje podatkov o vsakem plačilu, ki bi omogočalo popolno sprotno obdelavo brez ročnega posredovanja; vidi prednosti vseh sistemov, ki uporabljajo isto obliko sporočila, in opozarja, da je najbolj očitna izbira ta, ki se uporablja za kreditni prenos in neposredne bremenitve, kot določa priloga uredbe o končnih datumih za enotno območje plačil v evrih (tj. ISO XML 20022); priporoča, da bi se ista oblika sporočila uporabljala za vsakršno sporočanje podatkov o transakciji od terminala do potrošnika in bi vsebovala vse potrebne informacije;

21.

poudarja, da bi se zaradi hitro rastočega, vendar za zdaj še nezrelega trga elektronskih in mobilnih plačil z uvedbo obveznih standardov na teh ključnih področjih za krepitev enotnega digitalnega trga v Evropi pojavilo tveganje negativnih posledic za inovativnost, konkurenčnost in rast trga;

22.

poudarja, da je v skladu s povratnim poročilom Komisije glede javnega posvetovanja o zeleni knjigi uveljavljanje razvitih standardov pogosto velik izziv; poziva Komisijo, naj preuči možnost za uvedbo mehanizmov uveljavljanja, kot je določitev končnih datumov za prehod;

23.

opozarja, da so pristojbine za dvig gotovine na bančnih avtomatih zunaj banke in kartične sheme uporabnika plačilnih storitev v mnogih državah članicah previsoke in bi morale v celotnem enotnem območju plačil v evrih v večji meri temeljiti na stroških;

24.

poudarja, da bi morale biti morebitne zahteve po standardizaciji in interoperabilnosti usmerjene v krepitev konkurenčnosti, preglednosti, inovativne narave, varnosti plačil in konkurenčnosti evropskih plačilnih sistemov, v korist vseh potrošnikov in drugih zainteresiranih strani; poudarja, da morebitne zahteve po standardizaciji ne bi smele prinašati nepotrebnih ovir z nepotrebnimi razlikami v primerjavi s svetovnim trgom; poleg tega meni, da bi si morali prizadevati za skupne standarde tudi na svetovni ravni, v tesnem sodelovanju z glavnimi gospodarskimi partnericami EU;

25.

poziva Komisijo, naj oceni možnosti za spodbujanje vstopa novih udeležencev na trg plačilnih kartic, na primer s skupno plačilno infrastrukturo za vse transakcije ne glede na izdajatelja kartic;

26.

opozarja, da bi lahko ločitev plačilnih infrastruktur od plačilnih shem prispevala h konkurenčnosti, saj manjši akterji ne bi bili izključeni zaradi tehničnih omejitev; poudarja, da bi morali ponudniki plačilnih storitev prosto izbrati kakršno koli kombinacijo storitev izdajanja in pridobivanja, ki so na voljo v plačilnih shemah na trgu, plačilne infrastrukture pa bi morale nevtralno obdelovati transakcije različnih vzporednih plačilnih shem za podobne instrumente;

27.

ugotavlja, da je treba z ustrezno skrbnostjo zagotoviti, da bodo vsi ti ukrepi vedno v skladu z načeli svobodne in poštene konkurence ter prostega vstopa na trg in dostopa do njega, pri čemer je treba upoštevati prihodnje tehnološke inovacije v tem sektorju, da se bo sistem lahko prilagodil prihodnjemu razvoju ter da se bodo dosledno spodbujale in pospeševale inovacije in konkurenčnost;

28.

poziva Komisijo, naj predlaga boljše upravljanje enotnega območja plačil v evrih, ki bi zajemalo organizacijski okvir, povezan z razvojem glavnih elementov plačilnih storitev in izpolnjevanja nujnih zahtev, ter omogočalo ločeno organiziran razvoj tehničnih in varnostnih standardov v podporo izvajanju ustrezne zakonodaje; poziva k bolj uravnoteženi zastopanosti vseh zainteresiranih strani pri nadaljnjem razvoju skupnih tehničnih in varnostnih standardov za plačilne sheme; poziva Komisijo, naj se odzove na pretekle pozive Evropskega parlamenta k reformi upravljanja enotnega območja plačil v evrih, da bi zagotovili boljšo zastopanost uporabnikov plačilnih storitev pri odločanju in določanju standardov; opozarja, da so med temi zainteresiranimi stranmi zlasti Evropski svet za plačila, organizacije potrošnikov, organizacije trgovcev in velike trgovske verige, Evropski bančni organ, Komisija, strokovnjaki z različnih področij, nebančni ponudniki plačilnih storitev, ponudniki storitev mobilne, spletne in kartične trgovine ter operaterji mobilnih omrežij; te zainteresirane strani poziva, naj svoje delo uskladijo z novo strukturo upravljanja, v kateri ima pomembno vlogo Svet enotnega območja plačil v evrih; meni, da bi morali Svetu enotnega območja plačil v evrih pomagati različni tehnični odbori ali projektne skupine za e-plačila, m-plačila, kartice, gotovino in druga vprašanja, povezana s standardizacijo, ter priložnostne delovne skupine; opozarja na zavezo Komisije v izjavi o upravljanju enotnega območja plačil v evrih ob sprejetju Uredbe (EU) št. 260/2012, da naj bi predlog predstavila pred koncem leta 2012; poziva evropske standardizacijske organe, kot sta Evropski odbor za standardizacijo (Comité européen de normalisation – CEN) ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), naj v sodelovanju s Komisijo prevzamejo aktivnejšo vlogo pri standardizaciji kartičnih plačil;

29.

glede tega priznava, da je enotno območje plačil v evrih temelj za vzpostavitev povezanega trga plačil EU ter bi moralo služiti kot osnova za njegov razvoj in povečanje njegove inovativnosti in konkurenčnosti;

30.

meni, da je izvajanje pravil na področju elektronskih plačil v Evropi pogosto težko, neustrezno in raznoliko ter da si je treba bolj prizadevati za zagotovitev njihovega pravilnega in enotnega izvajanja;

31.

potrjuje, da samoregulativni pristop ni zadosten; meni, da bi morali imeti Komisija in Evropska centralna banka v sodelovanju z državami članicami bolj aktivno in vodilno vlogo ter da bi bilo treba v proces odločanja ustrezno vključiti vse zadevne zainteresirane strani, tudi združenja potrošnikov, in se z njimi posvetovati;

32.

meni, da bo število evropskih podjetij, katerih dejavnosti so dejansko odvisne od možnosti sprejemanja kartičnih plačil, najverjetneje naraščalo; meni, da je v javnem interesu opredeliti objektivna pravila, ki bi opisovala okoliščine in postopke, v skladu s katerimi bi lahko sheme kartičnih plačil enostransko zavrnile sprejetje;

33.

meni, da je treba okrepiti upravljanje enotnega območja plačil v evrih in prenovljenemu Svetu tega območja dodeliti večjo vlogo ter da bi morali ta novi upravni organ sestavljati predstavniki najpomembnejših ustreznih zainteresiranih strani, zasnovan pa bi moral biti tako, da bi zagotavljal demokratičen nadzor prek Komisije in drugih organov EU; predlaga, da bi prenovljeni Svet enotnega območja plačil v evrih vodil delo, opredelil časovni razpored in načrt dela, odločal o prednostnih nalogah in pomembnih vprašanjih ter tako posredoval v nesporazumih med zainteresiranimi stranmi; poudarja, da bi moral biti demokratični nadzor zagotovljen prek Komisije, pomembni vlogi pa bi imela tudi Evropska centralna banka in Evropski bančni organ;

34.

odobrava posvetovanja Komisije z zainteresiranimi stranmi v okviru zelene knjige o upravljanju enotnega območja plačil v evrih v skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe (EU) št. 260/2012 ter z zanimanjem pričakuje predlog v zvezi s tem, ki ga namerava Komisija predstaviti konec leta; poudarja, da morajo biti za vse zainteresirane strani v shemi enotnega območja plačil v evrih prednostnega pomena priprave na prehod na shemo tega območja skladno s pogoji iz Uredbe (EU) št. 260/2012, da bi zagotovili gladek prehod z nacionalnih na vseevropske plačilne sheme;

35.

poudarja, da bi nadaljnja standardizacija in uskladitev praks za odpravo tehničnih ovir in nacionalnih zahtev glede obračuna in poravnave prispevali k nadaljnjemu spodbujanju čezmejnega pridobivanja, ki bi pripomoglo k večji konkurenci in s tem izbiri za trgovce ter posledično stroškovno učinkovitejšim načinom plačevanja za kupce; meni, da bi morali biti trgovci bolje seznanjeni z možnostmi čezmejnega pridobivanja;

36.

poziva k dejavnemu iskanju rešitev za še lažje čezmejno pridobivanje zaradi njegovih koristi za notranji trg; izraža zaskrbljenost zaradi obstoječih nacionalnih, pravnih in tehničnih ovir, kot so nekateri pogoji za licenciranje, ki bi jih bilo treba odpraviti, da tuji pridobitelj, usklajen s shemo enotnega območja plačil v evrih, v državi ne bi bil obravnavan drugače kot domači pridobitelj;

37.

poudarja, da se zakonodaja različnih plačilnih računov ne bi smela preveč razlikovati in da bi plačniku moralo biti omogočeno, da izvede spletno ali mobilno nakazilo sredstev kateremu koli prejemniku, ki ima račun v kateri koli finančni ustanovi, povezani v shemo enotnega območja plačil v evrih;

38.

poudarja, da bi morali imeti vsi pooblaščeni ponudniki plačilnih storitev enako pravico dostopa do možnosti za obračun in poravnavo, če imajo primerne postopke za obvladovanje tveganj, če izpolnjujejo minimalne tehnične zahteve in so dovolj stabilni, da ne pomenijo tveganj, tj. če zanje v osnovi veljajo enake zahteve kakor za banke;

39.

opozarja, da lahko v skladu s sodbo Evropskega sodišča v primeru Mastercard z dne 24. maja 2012 večstranske medfranšizne provizije veljajo za protikonkurenčne, in poziva Komisijo, naj oblikuje predlog, kako bi lahko to sodbo upoštevali pri urejanju poslovnih modelov za kartična, mobilna ali spletna plačila.

40.

ugotavlja, da so trenutni prihodki od večstranskih medfranšiznih provizij v veliko primerih previsoki glede na stroške, ki naj bi jih pokrivali; opozarja, da bi bilo mogoče treba uravnotežiti različne pristojbine za plačila, s čimer bi zagotovili, da navzkrižno subvencioniranje ne bi spodbujalo izbire neučinkovitih instrumentov, ter poziva Komisijo, naj z uredbo zagotovi, da večstranske medfranšizne provizije ne bodo več izkrivljale konkurence z ustvarjanjem ovir za nove udeležence na trgu in inovacije; poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 izvede oceno učinka za različne možnosti; poudarja, da sta potrebni pravna jasnost in gotovost v zvezi z večstranskimi medfranšiznimi provizijami;

41.

opozarja, da bi morali po prehodnem obdobju na plačilnih terminalih enotnega območja plačil v eurih sprejemati plačilne kartice vseh posameznikov iz vseh držav članic, če so te združljive s shemo SEPA, plačilo pa bi moralo biti varno izvršeno; opozarja, da ta zahteva morda pomeni, da je treba večstranske medfranšizne provizije urediti tako, da morajo biti pod neko zgornjo mejo, in vztraja, da se te v nobeni državi članici zaradi tega ne bi smele povečati, temveč zmanjšati in se nekoč morda približati ničli;

42.

meni, da bi bilo treba okrepiti čezmejno in centralno pridobivanje ter odstraniti vse tehnične ali pravne ovire, saj bi to pripomoglo k znižanju stopenj večstranskih medfranšiznih provizij in provizij, ki se zaračunavajo trgovcem;

43.

meni, da bi morale biti večstranske medfranšizne provizije urejene na evropski ravni, kar bi zagotovilo lažji dostop novih udeležencev na trgu do čezmejnega pridobivanja, s tem pa trgovcem ponudilo resnično izbiro pri pridružitvi plačilni shemi; poudarja, da bi morali biti v primeru, da nov zakonodajni predlog predvideva provizije, elementi njihovih stopenj popolnoma pregledni; opozarja, da člen 5 Uredbe (EU) št. 260/2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih določa, da se po 1. februarju 2017 večstranske medfranšizne provizije na transakcijo ne smejo uporabljati; poziva k enakemu pristopu za kartična plačila;

44.

meni, da utegne poslovni model za tristranske in mešane plačilne sheme vzbuditi podobne konkurenčne pomisleke kot pri štiristranskih; zato meni, da bi bilo treba vse kartične sheme, naj gre za štiristranske, tristranske ali mešane sheme in morebitne nove udeležence na trgu, obravnavati enako, da bi jim zagotovili enake pogoje ter da bi spodbujali konkurenco in preglednost za potrošnike in trgovce;

45.

opozarja, da bi povezovanje blagovnih znamk, pri katerem so udeleženi plačilnimi sistemi sodelovali prostovoljno, lahko koristilo potrošnikom, saj bi to pomenilo manj kartic v njihovih denarnicah in bi lahko olajšalo dostop nacionalnih shem do širšega trga enotnega območja plačil v evrih ter spodbudilo konkurenco; vendar opozarja, da se ne bi smelo uporabljati za obvod domačih shem z vnaprej določeno uporabo domače blagovne znamke;

46.

poudarja, da bi morali potrošniki, imetniki kartic, prosto izbirati, katere možnosti povezovanja blagovnih znamk bodo aktivirane na kateri od njihovih kartic, in vztraja, da morajo imeti trgovci pravico izbire, katero možnost povezovanja blagovnih znamk bodo sprejeli, in da bi morali ob vsakem posameznem plačilu potrošniki, imetniki kartic, imeti pravico do izbire svoje najljubše možnosti povezovanja blagovnih znamk med tistimi, ki jih trgovec sprejema; poziva Komisijo, naj predlaga rešitve, ki bodo spodbudile povezovanje blagovnih znamk več kot ene sheme, skladne s shemo SEPA; meni, da bi bilo treba ustrezno upoštevati vprašanja, kot so skladnost upravljavskih postopkov, tehnična interoperabilnost in odgovornost za varnostne ranljivosti;

47.

meni, da bi uvedbo večstranske kartice na podlagi povezovanja blagovnih znamk morale spremljati ustrezne informacije za potrošnika, da bi bil ta zaščiten in ne bi bil izpostavljen prevaram; poudarja, da mora biti vsem stranem jasno, kdo je odgovoren za varstvo in zaupnost podatkov imetnikov kartic in trgovcev ter za plačilni instrument, ki povezuje več blagovnih znamk;

48.

meni, da so doplačila, rabati in druge oblike usmerjanja, v obliki, v kateri se na splošno uporabljajo, pogosto škodljivi za končne uporabnike plačilnih storitev; opozarja, da utegnejo biti doplačila zgolj na podlagi izbire plačila samovoljna in da se lahko izrabljajo za doseganje dodatnega dohodka namesto za kritje stroškov; meni, da bi bilo pomembno prepovedati možnosti pretiranih doplačil v povezavi s provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem pri posamični transakciji, ter nadzirati rabate in podobne dejavnosti za usmerjanje potrošnikov na ravni EU; zato poudarja, da bi trgovci morali sprejeti en plačilni instrument brez doplačil, ki se splošno uporablja (plačilno kartico, skladno s shemo SEPA, e-plačilo), morebitna doplačila za druge instrumente pa ne bi smela nikoli presegati njihovih dodatnih neposrednih stroškov v primerjavi z instrumentom, ki se sprejema brez doplačila;

49.

poudarja, da je treba zahtevati večjo preglednost in boljše obveščanje potrošnikov o doplačilih in dodatnih pristojbinah za različne načine plačil, saj trgovci stroške transakcije običajno vključijo v cene svojih izdelkov in storitev, zaradi česar potrošniki niso vnaprej ustrezno obveščeni o skupnih stroških in za svoje nakupe plačajo več, kar spodkopava njihovo zaupanje;

50.

opozarja, da utegnejo biti doplačila zgolj na podlagi izbire plačila samovoljna, da se lahko izrabljajo za doseganje dodatnega dohodka namesto za kritje stroškov in na splošno ne koristijo razvoju enotnega trga, saj zavirajo konkurenčnost in prispevajo k večji razdrobljenosti trga ter zmedi potrošnikov;

51.

opozarja, da je omejevanje doplačil za neposredne stroške uporabe plačilnega instrumenta ena od možnosti, prav tako kot vseevropska prepoved doplačil; zato poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka za prepoved možnosti pretiranih doplačil glede na provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, in za vseevropsko prepoved doplačil, ob upoštevanju člena 19 Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov;

52.

poudarja, da je zato, da bi v celoti razvili možnosti elektronskih plačil, poglavitno zagotavljanje zaupanja potrošnikov, kar pa terja visoko stopnjo varnosti, da bi zagotovili zaščito pred tveganjem goljufije in zavarovali občutljive osebne podatke potrošnikov;

53.

poudarja, da bi bilo treba zaščititi zasebnost potrošnikov v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo ter da bi moral vsak člen v plačilni verigi imeti dostop zgolj do podatkov, ki jih potrebuje za obdelavo, preostali pa bi ga zaobšli v šifrirani obliki;

54.

meni, da bi morale biti minimalne varnostne zahteve za spletna, kartična in mobilna plačila enake v vseh državah članicah in da bi jih moral določati skupni upravljavski organ; opozarja, da bi standardizirane varnostne rešitve poenostavile potrošniške informacije in tako tudi način, kako se potrošniki prilagajajo na varnostno ureditev, ter hkrati zmanjšale stroške pri ponudnikih plačilnih storitev; zato predlaga, da bi vsi ponudniki plačilnih storitev morali zagotavljati skupne minimalne varnostne rešitve, ki bi jih sicer lahko izboljšali, vendar izboljšave ne bi smele ovirati konkurence;

55.

opozarja, da končne odgovornosti za varnostne ukrepe v zvezi z različnimi načini plačevanja ne morejo nositi potrošniki, vendar pa bi le-ti morali biti seznanjeni z varnostnimi ukrepi, ter da bi morale biti za stroške prevar odgovorne finančne institucije, razen če jih ne povzroči potrošnik, „ker je goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56 direktive o plačilnih storitvah“; meni, da je zato treba spodbujati programe za obveščanje javnosti, da bi tako povečali ozaveščenost javnosti in zlasti znanje o vprašanjih digitalne varnosti; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju strategije in instrumentov za združevanje trgov kartičnih spletnih in mobilnih plačil upošteva standarde in priporočila evropskega nadzornika za varstvo podatkov glede preglednosti, identifikacije upravljavca in obdelovalca podatkov, sorazmernosti in pravic osebe, na katero se podatki nanašajo; opozarja na pomen tega, da se vse goljufije pri plačilih na enotnem območju plačil v evrih sporočijo osrednjemu mestu za spremljanje, statistiko in ocenjevanje, da se je mogoče hitro odzvati na nove varnostne grožnje, in tega, da se z glavnim dogajanjem seznani javnost; poziva Komisijo, naj koncept vgrajene zasebnosti razširi, in sicer ne samo na avtentifikacijske mehanizme in varnostno zaščito, da se čim bolj zmanjša število podatkov, zagotovi privzeta pravica do zasebnosti, da se dostop do informacij o posamezniku omeji zgolj na to, kar je nujno za zagotavljanje storitve, in da se uporabljajo orodja, ki bodo uporabnikom omogočala boljše varovanje osebnih podatkov;

56.

meni, da je pri osebnih kartičnih plačilih varnost na splošno na visoki ravni in da se bo s postopnim prehodom z magnetnih kartic na kartice s čipi, ki se mora izvesti hitro, raven varnosti še zvišala; izraža zaskrbljenost nad varnostnimi vprašanji, povezanimi z drugimi oblikami kartičnih plačil, in nad dejstvom, da nekatere sedanje vrste uporabe standarda EMV v Evropi niso dosledne; poziva Komisijo, naj zbere neodvisne podatke o goljufijah s spletnimi plačili in v svoj zakonodajni predlog vključi ustrezne določbe proti goljufijam;

57.

meni, da je posredovanje podatkov o razpoložljivosti sredstev na bančnih računih tretjim strankam tvegano; opozarja, da je med tveganji tudi to, da se potrošniki morda ne zavedajo, kdo vse ima dostop do informacij o njihovem računu, v katerem pravnem okviru in kateri operater je pristojen za plačilne storitve, ki jih potrošnik uporablja; poudarja, da varstvo podatkov ne sme biti ogroženo v nobeni fazi;

58.

poudarja, da bi se z zakonodajnimi spremembami in tehničnim razvojem lahko ta varnostna tveganja zmanjšala in bi plačila prek nebančnih ponudnikov plačilnih storitev lahko postala enako varna kot plačila neposredno z dobro zaščitenega bančnega računa, če bodo v praksi na voljo varni sistemi ter bodo jasno opredeljene upravičenost tovrstnega dostopa in organizacije, ki zanj prosijo;

59.

zato ne podpira dostopa tretjih strank do informacij o potrošnikovem bančnem računu, razen če sistem ni dokazano varen in je bil temeljito preizkušen; opozarja, da bi moral biti v morebitni uredbi dostop tretjih strank omejen na binarne (da-ne) informacije o razpoložljivosti sredstev ter posebna pozornost namenjena varnosti, varstvu podatkov in potrošnikovim pravicam; meni zlasti, da bi bilo treba jasno opredeliti, katere strani imajo lahko dostop do teh informacij na nediskriminatorni osnovi in pod katerimi pogoji je mogoče hraniti podatke, te določbe pa morajo biti predmet pogodbe med vpletenimi; poudarja, da bi bilo treba pri oblikovanju regulativnega okvira za dostop tretjih strank jasno razlikovati med dostopom do informacij o razpoložljivosti sredstev za posamezno transakcijo ter dostopom do informacij o računu potrošnika na splošno; poziva Komisijo, naj zagotovi varstvo osebnih podatkov, tako da po posvetovanju z evropskim nadzornikom za varstvo podatkov predlaga jasno ureditev vlog posameznega akterja pri zbiranju podatkov za posamezen namen ter jasno opredeli akterje, odgovorne za zbiranje, obdelavo in hranjenje podatkov; dodaja, da bi morali imeti imetniki kartic možnost dostopa do svojih osebnih podatkov in njihovih popravkov, tudi v zapletenem čezmejnem okolju; meni, da bi se morale zahteve za varstvo podatkov izvajati po načelu zagotavljanja vgrajene/samodejne zasebnosti ter da podjetja ali potrošniki ne bi smeli nositi odgovornosti za varstvo svojih podatkov;

60.

meni, da je treba okrepiti pravice potrošnikov do povračila, tako v primeru neodobrenih plačil kot v primeru nedobavljenega blaga (ali blaga, ki ni dobavljeno v skladu z dogovorom) ali neopravljenih storitev (ali storitev, ki niso opravljene v skladu z dogovorom), ter da so učinkovita kolektivna pravna sredstva in sistemi alternativnega reševanja sporov nujna orodja za varstvo potrošnikov, tudi na področju elektronskih plačil;

61.

opozarja, da bi morala zaradi vse večjih varnostnih groženj pri razvoju varnostnih standardov dejavno sodelovati tudi Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI);

62.

opozarja, da se za plačilne sisteme, kjer je eden ali več udeležencev v različnih državah članicah, v predlogu Komisije pričakuje pojasnilo, katera sodišča ali kateri sistem zunajsodnega reševanja sporov naj bi se uporabljali pri morebitnih sporih, ter da morajo biti ti organi alternativnega reševanja sporov zlahka dostopni za potrošnike;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.