52012DC0742

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti

1.           Uvod: Pravosodje za rast

Medtem ko se Evropa spopada z resno gospodarsko in socialno krizo, Unija sprejema ukrepe za spodbujanje okrevanja gospodarstva, povečanje naložb in ohranjanje delovnih mest. Sprejemanje ukrepov, ki bodo pomagali ustvariti trajnostno rast in blaginjo, je pomembna politična prednostna naloga[1].

Dolžniška kriza neposredno vpliva na ljudi, delovna mesta in podjetja. Gospodarska kriza je povečala število propadlih podjetij. Od leta 2009 do 2011 je v EU prijavilo stečaj povprečno 200 000 podjetij na leto. Okoli ena četrtina teh stečajev ima čezmejne elemente. Približno 50 % novih podjetij ne preživi prvih petih let delovanja. Zaradi insolventnosti je bilo vsako leto izgubljenih 1,7 milijona delovnih mest.

Rast je zato v središču agende Komisije na področju pravosodja („Pravosodje za rast“) v skladu s strategijo za rast Evropa 2020, letnim pregledom rasti in pred kratkim sprejetim Aktom za enotni trg II[2]. Posodobitev insolvenčnih pravil EU, da bi se olajšalo preživetje podjetij in se podjetnikom ponudila nova priložnost, je ključni ukrep za izboljšanje delovanja notranjega trga. Stockholmski program iz leta 2009, namenjen vzpostavitvi evropskega pravosodnega območja[3], je izpostavil pomen insolvenčnih pravil v podporo gospodarskim dejavnostim.

Evropa bi se morala odzvati z vzpostavitvijo učinkovitega sistema za obnovo in reorganizacijo podjetij, ki jim bo omogočil preživetje med finančnimi krizami, uspešnejše poslovanje in po potrebi nov začetek. To ne velja le za velika večnacionalna podjetja, ampak tudi za 20 milijonov malih podjetij, ki so hrbtenica evropskega gospodarstva. Učinkovito reševanje primerov insolventnosti je pomembno vprašanje za evropsko gospodarstvo in trajnostno rast.

Uredba EU o postopkih v primeru insolventnosti[4] je bila sprejeta zaradi reševanja težav v zvezi s čezmejnimi primeri insolventnosti ob ustreznem upoštevanju in usklajevanju nacionalnih postopkov v primeru insolventnosti, ter da bi se preprečili prenos premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo z namenom, da se doseže ugodnejši pravni položaj (t. i. izbiranje najugodnejšega sodišča). Področje uporabe Uredbe je čezmejno in zato ni prišlo do uskladitve insolvenčnega prava, ki se uporablja za nacionalne primere insolventnosti. Zaradi tega razlike med nacionalnimi predpisi še vedno ostajajo in lahko povzročijo izgubo gospodarskih dejavnosti, upniki izterjajo manj, kot bi sicer, in upniki iz različnih držav članic niso deležni enakovredne obravnave. Komisija predlaga posodobitev Uredbe EU o postopkih v primeru insolventnosti, vendar pa predlagane spremembe zadevajo le čezmejne primere.

Sodobno insolvenčno pravo v državah članicah bi moralo pomagati podjetjem preživeti in spodbujati možnost, da podjetniki dobijo novo priložnost. Prav tako bi moralo zagotavljati hitre in učinkovite postopke v interesu tako dolžnikov kot upnikov ter pomagati ohranjati delovna mesta, pomagati dobaviteljem, da obdržijo kupce, in lastnikom, da ohranijo vrednost v podjetjih, ki so sposobna preživeti.

Če želimo doseči cilje strategije Evropa 2020, se moramo osredotočiti na splošni cilj izboljšanja učinkovitosti pravosodja v EU. Učinkoviti pravosodni sistemi lahko bistveno pripomorejo k zmanjševanju tveganj in pravne negotovosti ter spodbudijo čezmejno poslovanje, trgovino in naložbe. Komisija je na podlagi svojih izkušenj z državami članicami v okviru programa za oživitev gospodarstva ugotovila ključno vlogo reform pravosodja. Pomembno orodje za spodbujanje oživitve gospodarstva so reforme nacionalnega insolvenčnega prava. Evropski semester 2012 je poudaril vpliv pravosodnih sistemov na gospodarstvo, s tem ko je nekaterim državam članicam izdal priporočila v zvezi z učinkovitimi postopki v primeru insolventnosti. Izziv je ustrezno in hitro rešiti finančne težave dolžnikov, hkrati pa zaščititi legitimne interese upnikov in vsem strankam zagotoviti dostop do pravnega varstva.

V zadnjih 20 letih se je enotni trg razvijal kot območje brez ovir. Če je podjetje v težavah, bi moralo imeti možnost, da na enako enostaven način pridobi pomoč čez mejo in doma. Z vzpostavitvijo enotnih pogojev delovanja nacionalnih insolvenčnih zakonodaj naj bi se povečalo zaupanje podjetij, podjetnikov in zasebnikov, ki so pripravljeni delovati na notranjem trgu, v sisteme drugih držav članic. Učinkovita pravila o insolventnosti izboljšujejo tudi dostop do posojil, kar spodbuja naložbe. Upniki so bolj pripravljeni posojati, če verjamejo, da bodo posojila vrnjena. Večja skladnost pravil o insolventnosti lahko tako izboljša delovanje notranjega trga. Čeprav je raznolikost del legitimne konkurence med zakonodajami, ki temelji na nacionalnih političnih izbirah, navadno povzroči težavo t. i. izbiranja najugodnejšega sodišča[5].

Ključna elementa novega evropskega pristopa k poslovnemu neuspehu in insolventnosti sta zagotavljanje priložnosti za nov začetek podjetij, ki so sposobna preživeti, in ohranjanje delovnih mest. Namen tega pristopa je dati evropskim podjetjem na notranjem trgu nov zagon. Predlog za posodobitev Uredbe EU o postopkih v primeru insolventnosti v čezmejnem okviru, ki je sprejet vzporedno s tem sporočilom, že temelji na tem novem pristopu. Podprl ga bo tudi prihodnji akcijski načrt za evropsko podjetništvo.

To sporočilo izpostavlja področja, na katerih imajo razlike med nacionalnimi insolvenčnimi zakonodajami največji potencial za zaviranje vzpostavitve učinkovitega pravnega okvira za področje insolventnosti na notranjem trgu. Njegov namen je ugotoviti področja, na katera bi se moral osredotočiti nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti z namenom razvoja kulture sanacije in reševanja v vseh državah članicah.

2.           Oblikovanje novega pristopa k insolventnosti: potreba po vzpostavitvi okolja, ki bo prijaznejše do podjetij

Evropski parlament in Komisija sta opravila že mnoge študije in analize v zvezi z nacionalnim insolvenčnim pravom.

Evropski parlament je novembra 2011 sprejel resolucijo o postopkih v primeru insolventnosti[6]. V njej je Evropski parlament najprej pozval k reviziji evropske uredbe o insolventnosti in predlagana revizija je odgovor na ta poziv. Evropski parlament je poleg tega priporočil uskladitev nekaterih vidikov nacionalnega insolvenčnega prava in prava o gospodarskih družbah. Študija[7], ki jo je naročil EP, je pokazala, da lahko razlike med nacionalnimi insolvenčnimi zakonodajami povzročajo ovire, konkurenčne prednosti in/ali slabosti in težave za podjetja, ki opravljajo čezmejne dejavnosti ali imajo lastniške deleže v EU. V študiji je bilo ugotovljeno, da bi uskladitev postopkov na področju insolventnosti v državah članicah EU izboljšala učinkovitost reševanja primerov insolventnosti in reorganizacijo podjetij. Če bi bila sprejeta odločitev o unovčenju sredstev ali izboljšanju možnosti reorganizacije s spodbujanjem upnikov, da bi v večji meri podprli načrte prestrukturiranja, bi to povečalo donos za upnike. Hkrati bi te spremembe skupaj okrepile zaupanje poslovnega in finančnega sektorja v učinkovitost finančne infrastrukture EU.

Na podlagi študije je Evropski parlament sklenil, da „obstajajo področja insolvenčnega prava, na katerih je uskladitev možna in koristna“. Vendar pa bo treba pri nadaljnjem preučevanju reforme insolvenčnega prava upoštevati vpliv na druga pomembna področja prava.

Komisija je pred kratkim preučila dinamiko podjetij[8]. Študija ni pokazala nobenih dokazov o vplivu vrste pravnega sistema (običajno pravo / civilno pravo) na raven podjetništva (stopnja ustanavljanja podjetij, celotna podjetniška dejavnost, stopnja preživetja podjetij). To pomeni, da učinkovitih stečajnih postopkov ne določa vrsta ali usmerjenost pravnega sistema, ampak posamezni postopki, kot so zunajsodne poravnave, pospešeni postopki za MSP, sistem zgodnjega obveščanja in drugi postopki, ki pomembno vplivajo na učinkovitost sistema. Najuspešnejše države imajo učinkovit pravni okvir za stečaje in sisteme zgodnjega obveščanja. Študija kaže, da skoraj za vse države, ki imajo zelo učinkovite pravne sisteme na področju stečajev, hkrati velja, da imajo zelo učinkovita orodja zgodnjega obveščanja.

Pomembno vprašanje pri zagotavljanju uspešne nove priložnosti[9] je „rok za odpust dolga“, ki je čas od stečaja (likvidacije) do takrat, ko lahko podjetje ponovno začne poslovati. Odpust dolga je navadno ključnega pomena pri priložnosti za nov začetek. Države zdaj uporabljajo zelo različne roke za odpust dolga. V nekaterih državah se podjetjem v primeru poštenega stečaja dolg odpusti takoj po likvidaciji. Drugje morajo podjetja, ki so šla v stečaj, zaprositi za odpust dolga; ponekod pa podjetja, ki so šla v stečaj, niso upravičena do odpusta dolga.

Dodaten razmislek o vprašanju „nove priložnosti“ se nanaša na ponoven začetek poslovanja podjetnika, ki je šel v stečaj/propadel. V številnih evropskih državah obstaja zavezanost k reševanju problema poslovnega neuspeha in spodbujanju novih priložnosti v okviru politik. Države članice so predložile načrte za reformo nacionalnega insolvenčnega prava, da bi tako podprle podjetnike, ki iščejo novo priložnost. Večina nacionalnih zakonodaj ni najbolj naklonjena tistim, ki želijo začeti znova. Zato je takšnih vedno manj, kljub dejstvu, da si neuspeli podjetniki želijo ponovno zagnati podjetje.

Svet za konkurenčnost je maja 2011 pozval k sprejetju konkretnih ukrepov. Svet „poziva države članice, naj do leta 2013 podjetnikom zagotovijo ponovno priložnost, tako da bi poštenim podjetnikom čas za ustavitev stečajnega postopka in poravnavo dolgov po možnosti omejile na največ tri leta po stečaju“[10].

3.           Področja nacionalnega insolvenčnega prava, na katerih bi bilo približevanje lahko koristno

Na podlagi analize zgoraj navedenih ugotovitev je Komisija opredelila številna področja, kjer bi lahko razlike v nacionalnih insolvenčnih zakonodajah ustvarile pravno negotovost in „neprijazno“ poslovno okolje. To ustvarja manj ugodno ozračje za čezmejne naložbe.

3.1.        Nova priložnost za poštene podjetnike v stečaju[11]

Načelo II „Akta za mala podjetja“ za Evropo[12] je osredotočeno na spodbujanje nove priložnosti za poštene podjetnike[13]. Pošteni stečaj je primer stečaja, za katerega ni očitno kriv lastnik ali direktor, je torej posledica poštenega in odkritega ravnanja, v nasprotju s primeri, ko je stečaj posledica goljufije ali neodgovornega ravnanja. Države članice morajo zagotoviti izmenjavo najboljših praks.

Dolgotrajni in dragi stečajni postopki so glavna omejitev za zagotovitev učinkovite nove priložnosti. Poleg tega za poštene podjetnike v stečaju navadno veljajo enake omejitve kot za tiste, ki so v stečaju zaradi goljufije. To ne pomeni le tveganja, da se pošteni podjetniki v stečaju srečujejo z družbeno stigmo zaradi stečaja, ampak obstajajo tudi pravne in upravne ovire za ponoven začetek poslovanja. Največja ovira za tiste, ki želijo ponovno začeti, so težave pri iskanju financiranja za novo podjetje. Vendar pa se je treba zavedati, da se tisti, ki poskušajo začeti znova, učijo iz lastnih napak, zato navadno dosežejo hitrejšo rast kot novoustanovljena podjetja.

Lahko bi se uvedli ukrepi, ki bodo bolje razlikovali med poštenimi in nepoštenimi stečaji. Ureditve na področju insolventnosti bi lahko razlikovale med dolžniki, ki so pri zadolževanju delovali ali poslovali pošteno, in tistimi, ki so ravnali nepošteno, ter bi lahko na primer vključevale določbo, ki bi za namerno ali neodgovorno ravnanje dolžnika, ki je v nasprotju z zakonskimi obveznostmi, predvidele denarne kazni, po potrebi pa tudi kazensko odgovornost. Kakršni koli podporni programi za zagon novega podjetja bi morali biti na voljo le poštenim podjetjem v stečaju in takih podjetij ne bi smeli obravnavati drugače kot podjetij, ki niso bila v stečaju.

Za omogočanje nove priložnosti bi bilo treba kot najpomembnejše obravnavati naslednje ukrepe:

ločene likvidacijske postopke za poštene in nepoštene podjetnike,

oblikovanje in uporabo „pospešenih“ likvidacijskih postopkov za poštene stečaje.

3.2.        Roki za odpust dolga, ki ne spodbujajo nove priložnosti

Tudi odpust dolga je eden ključnih elementov nove priložnosti: triletno obdobje za odpust in poravnavo dolga bi moralo biti razumna zgornja meja za poštenega podjetnika in bi se moralo uporabljati čim bolj samodejno. Ključnega pomena je, da podjetništvo ni obsojeno na „dosmrtno kazen“, če gre kaj narobe[14].

Po uvedbi Pregleda Akta za mala podjetja za Evropo[15] so se države članice v sklepih Sveta za konkurenčnost iz maja 2011 strinjale s potrebo po uskladitvi roka za odpust dolga na manj kot tri leta.

Skrajšanje in uskladitev roka za odpust dolga bi bil pomemben korak k vzpostavitvi prijaznejšega in inovativnejšega poslovnega okolja ter bi evropskim podjetjem omogočil poslovanje pod enakimi pogoji. Lahko bi bil prvi korak k približanju nacionalnih stečajnih predpisov.

3.3.        Različne možnosti prestrukturiranja zaradi različnih pravil uvedbe postopka

Obstajajo pomembne razlike v merilih za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. V nekaterih državah članicah je mogoče postopke v primeru insolventnosti uvesti le proti dolžnikom, ki se že spopadajo s finančnimi težavami in so insolventni. V drugih je mogoče postopke uvesti proti plačilno sposobnim družbam, ki predvidevajo, da bodo v bližnji prihodnosti postale insolventne. Nadaljnje razlike je mogoče najti v preskusih insolventnosti (kot je preskus likvidnosti), določenih v pravu držav članic. Razlike med preskusi insolventnosti pomenijo, da bodo podjetja v podobnem finančnem položaju v eni državi članici prestala preskus insolventnosti, v drugi pa ne. Zaradi tega imajo lahko podjetja neenake možnosti za neformalno zunajsodno prestrukturiranje z namenom reševanja finančnih težav in izogibanja postopkom v primeru insolventnosti, ki vključujejo delno ali popolno odprodajo dolžnika in imenovanje likvidacijskega upravitelja.

Težava je tudi v pravilih o obvezni vložitvi predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti. Med državami članicami so pomembne razlike glede rokov, ki jih mora upoštevati dolžnik pri obvezni vložitvi predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti. V nekaterih državah članicah ima dolžnik na voljo dva tedna po začetku insolventnosti, da vloži predlog za stečajni postopek, v drugih mora to storiti v dveh mesecih od dneva, ko ugotovi, da je insolventen. V nekaterih državah mora dolžnik vložiti predlog za stečajni postopek najpozneje 45 dni po ustavitvi plačil.

Navedeni roki lahko vplivajo na dolžnikovo sposobnost za reševanje finančnih težav. Prekratki roki lahko negativno vplivajo na to sposobnost, medtem ko lahko predolgi roki pomenijo tudi poznejšo razbremenitev dolžnika s podpornimi ukrepi v okviru postopka insolventnosti in ogrozijo uspešnost postopka za vse upnike.

3.4.        Neizpolnjena pričakovanja upnikov pri različnih kategorijah dolžnikov

Pravo držav članic se razlikuje glede možnosti, ki so na voljo upnikom za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti proti dolžnikom, in glede različnih kategorij dolžnikov. Včasih je te razlike težko uskladiti z legitimnimi pričakovanji upnikov. Upniki pričakujejo, da bodo lahko proti svojim dolžnikom uvedli postopke v primeru insolventnosti in lahko, namesto da bi uporabili posamezne izvršilne zahtevke, uvedejo kolektivne postopke v primeru insolventnosti.

Naslednje področje, na katerem bi bilo morda potrebno približevanje, je sposobnost uvedbe postopkov proti dolžniku. Vse države članice imajo sisteme, ki dolžniku (fizični osebi ali javni oziroma zasebni pravni osebi), ki opravlja poslovno dejavnost, upniku in državi omogočajo, da na sodišču zahteva uvedbo postopkov v primeru insolventnosti proti dolžniku. Vendar nekateri nacionalni sistemi z dodajanjem posebnih pogojev omejujejo zmožnost upnika, da uvede postopek v primeru insolventnosti. Kakršne koli omejitve zmožnosti upnika, da uvede postopek v primeru insolventnosti, lahko pomenijo položaje, v katerih je upnik pri uvedbi glavnega in sekundarnega postopka proti istemu dolžniku obravnavan drugače.

3.5.        Negotovost upnikov v zvezi s postopki prijave in preverjanja terjatev

Da se zmanjša negotovost in zagotovi enaka obravnava upnikov v državah članicah, bi bilo treba preučiti možnost nadaljnjega približevanja pravil o prijavi in preverjanju terjatev, kot so postopki, roki, kazni in posledice neupoštevanja pravil, in informacije, ki morajo biti zagotovljene upnikom.

Preglednost in učinkovitost postopka prijave in preverjanja terjatev pomembno vplivata na zmožnost upnika, da si zagotovi zadovoljiv izid stečajnega postopka. To področje je v državah članicah različno urejeno. Ugotovljene so bile razlike na področju rokov za prijavo terjatev in uveljavljanje pravic, razpoložljivosti in dostopa do informacij o postopku ter posledic zamud pri prijavi terjatev. Rok za prijavo terjatev je navadno določen v sklepu o stečaju. Tudi neupoštevanje roka ima lahko različne posledice v različnih državah članicah. V nekaterih državah lahko upniki, ki so zamudili rok, izgubijo pravico do uveljavljanja terjatve in zadovoljivega iztržka v stečajnem postopku, medtem ko v drugih državah članicah ni tako.

Bistvene razlike v zakonodajah držav članic bolj občutijo tuji kot domači upniki, saj so lahko posledice neupoštevanja pravil, ki veljajo za postopek, zelo resne in vključujejo izgubo pravice do sodelovanja pri delitvi iztržka.

3.6.        Spodbujanje načrtov prestrukturiranja

Pravila, ki urejajo načrte prestrukturiranja (vključno z vsebino in povezanimi procesnimi vprašanji), imajo ključno vlogo pri vzpostavitvi pogojev za uspešno prestrukturiranje v postopkih v primeru insolventnosti. Toga in nepraktična pravila lahko ovirajo možnosti za sprejetje načrta prestrukturiranja, tako da je edina možnost zaprtje podjetja. Pravni okviri za sprejemanje načrtov prestrukturiranja se po posameznih državah članicah močno razlikujejo. Glavne razlike zadevajo identifikacijo strank, ki lahko delujejo kot spodbujevalci načrta, ter sprejemanje, spreminjanje in potrjevanje načrtov.

Pravo držav članic načeloma enotno določa, da mora načrt prestrukturiranja predlagati upnik, pravila o tem, ali lahko upniki predlagajo ali vplivajo na pripravo načrta, pa se razlikujejo. Obstajajo tudi bistvene razlike pri pravilih glede postopka za sprejetje načrta, vključno s tem, ali so upniki razdeljeni v kategorije in kakšna večina se zahteva. V nekaterih državah članicah niso razdeljeni v kategorije. Pravo držav članic določa različna pravila o zahtevanih večinah za odobritev načrta. Razlikuje se tudi glede standardov, ki jih uporabljajo sodišča pri preverjanju načrtov. V skladu s pravom nekaterih držav imajo sodišča obsežna pooblastila, medtem ko so v drugih državah ta dokaj omejena.

4.           Posebne potrebe MSP v okviru spodbujanja nove priložnosti

EU posebno pozornost namenja položaju MSP in možnosti, da MSP dobijo novo priložnost. Komisija meni, da je treba podporo MSP za reševanje gospodarskih težav odobriti v naslednjih primerih[16]:

· preprečitev insolventnosti,

· obdobje po stečaju in nova priložnost,

· zunajsodne poravnave,

· sodni postopki.

Prestrukturiranje je lahko za MSP zelo drago, tako da je velikokrat edina možnost stečaj. Treba bi bilo poiskati rešitve za zmanjšanje stroškov prestrukturiranja MSP. Rešitev bi lahko bila omejitev teh stroškov. Da bi zagotovili razpoložljivost ustreznih rešitev za vse vrste MSP, bi bilo treba uvesti alternativne postopke. Postopki bi morali biti sorazmerni glede na velikost podjetja. Vsi dolžniki, ne glede na razpoložljiva sredstva, bi morali imeti na voljo zunajsodne postopke. Povprečen čas zunajsodnih poravnav je razmeroma kratek, stopnja uspešnosti pri doseganju poravnav pa je v večini držav članic EU nad 50 %. Čeprav so zunajsodne poravnave in postopki pred nastopom insolventnosti mehanizmi, ki so bili uvedeni pred kratkim, jih MSP v EU uporabljajo vedno pogosteje.

Na MSP kot upnike lahko vplivajo tudi gospodarske težave. Nekateri predstavniki MSP menijo, da mikropodjetja kot upniki v postopkih v primeru insolventnosti izgubijo nesorazmeren delež zapadlih terjatev zaradi dolgotrajnih postopkov in pravil o nacionalni prednostni razvrstitvi terjatev. Vredno bi bilo raziskati, kaj je mogoče storiti za izboljšanje statusa MSP kot upnikov.

5.           Potrebni ukrepi

Kot prvi ukrep Komisija predlaga posodobitev Uredbe EU o postopkih v primeru insolventnosti. Poleg tega namerava sprejeti akcijski načrt za evropsko podjetništvo, ki naj bi vključeval ukrep za spodbujanje učinkovitih stečajnih postopkov in omogočanja nove priložnosti.

Nadalje Komisija razmišlja o načinih reševanja težav, ki nastanejo zaradi razlik med nacionalnimi insolvenčnimi zakonodajami. Posamezni ukrepi na nacionalni ravni ne morejo ustrezno rešiti izzivov, ki izhajajo iz nadnacionalnih vidikov notranjega trga. Koristno bi bilo sprejeti ukrepe za zmanjšanje negotovosti in vzpostavitev podjetjem prijaznejšega okolja. Izziv je ustrezno in hitro rešiti dolžnikove finančne težave ob hkratnem upoštevanju interesov upnika, pri tem pa olajšati sanacijo in prestrukturiranje podjetij.

Komisija bo nadaljevala pristop, ki ga je začela v prejšnjem ciklu Evropskega semestra, v okviru katerega so nekatere države članice že reformirale svoje nacionalno insolvenčno pravo. Zato bi lahko po potrebi izdali priporočila za posamezne države članice, naj posodobijo svoje insolvenčno pravo.

Nadalje namerava Komisija poglobiti svojo analizo vpliva razlik med nacionalnimi insolvenčnimi zakonodajami na delovanje notranjega trga. S tem namenom bo na podlagi tega sporočila začela dialog z Evropskim parlamentom in Svetom. Poleg tega bo Komisija uvedla javno posvetovanje, da bi tako pridobila poglede vseh zainteresiranih o vprašanjih, obravnavanih v tem sporočilu, kot tudi morebitnih drugih pomislekih ter možnih rešitvah in možnostih politik.

[1]               Glej pismo predsednika Barrosa predsedniku EP v okviru nagovora o stanju Unije dne 12. septembra 2012.

[2]               COM(2012) 573.

[3]               UL C 115, 4.5.2010, str. 1.

[4]               Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, UL L 160, 30.6.2000, str. 1.

[5]               Problematika je podrobneje opisana v oceni učinka, ki je priložena Reviziji Uredbe (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti COM(2012) 744.

[6]               Resolucija EP z dne 15. novembra 2011 s priporočili Komisiji o postopkih v primeru insolventnosti v okviru prava družb EU.

[7]               „Harmonisation of insolvency law at EU level“ (Uskladitev insolvenčnega prava na ravni EU), Evropski parlament 2010, PE 419.633. Temu je sledila študija „harmonisation of insolvency law at EU level with respect to opening of proceedings, claims filing and verification and reorganisation plans“ (Uskladitev insolvenčnega prava na ravni EU z vidika sprožanja postopkov, vlaganja zahtevkov in preverjanja ter načrtov reorganizacije), EP 2011, PE 432.766.

[8]               „Business Dynamics: Start-ups, Business Transfers and Bankrupcy“ (Dinamika podjetij: zagonska podjetja, prenos podjetij in stečaj), Evropska komisija, GD za podjetništvo in industrijo, januar 2011. To poročilo vsebuje študijo o gospodarskem vplivu pravnih in upravnih postopkov za stečaj in možnosti zagotovitve nove priložnosti po stečaju v 33 evropskih državah (v 27 državah članicah EU ter na Islandiji, Norveškem, Hrvaškem, v Turčiji, Srbiji in Črni gori).

[9]               Glej „A second chance for entrepreneurs: prevention of bankruptcy, simplification of bankruptcy procedures and support for a fresh start“ (Nova priložnost za podjetnike: preprečevanje stečaja, poenostavitev stečajnih postopkov in podpora za nov začetek), poročilo strokovne skupine, Evropska komisija, GD za podjetništvo in industrijo, januar 2011.

[10]             Svet Evropske unije, dokument 10975/11.

[11]             Obstaja jasna potreba po razlikovanju med „poštenimi“ stečaji in tistimi, ki so posledica goljufije, ter preprečevanju spodbujanja slednjih.

[12]             COM(2008) 394 final. Pred tem je bilo objavljeno Sporočilo „Premagovanje posledic poslovnega neuspeha – za politiko nove priložnosti“, COM(2007) 584 final.

[13]             Načelo II: „Zagotoviti, da bodo pošteni podjetniki v stečaju kmalu dobili novo priložnost.“

[14]             To je bilo tudi priporočilo v omenjenem poročilu strokovne skupine o novi priložnosti.

[15]             COM(2011) 78 final.

[16]             „A second chance for entrepreneurs: prevention of bankruptcy, simplification of bankruptcy procedures and support for a fresh start“, glej opombo 9.