This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52012DC0095
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS Improving the delivery of benefits from EU environment measures: building confidence through better knowledge and responsiveness
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo
/* COM/2012/095 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo /* COM/2012/095 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Boljše zagotavljanje koristi okoljskih
ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo Uvod Ideje iz tega sporočila so odgovor na
zahtevek Sveta za okolje iz decembra 2010, da države članice in
Komisija okrepijo in izboljšajo izvajanje in uveljavljanje okoljske zakonodaje
EU za izboljšanje stanja okolja in zagotovitev enakih konkurenčnih
pogojev. Raziskava mnenja Eurobarometer iz let 2008
in 2011 o odnosu evropskih državljanov do okolja potrjuje, da je za večino
državljanov zdravo okolje za njihovo kakovost življenja enako pomembno kot
stanje v gospodarstvu in socialni dejavniki. Vendar poročilo za leto 2010
Evropske agencije za okolje (European Environment Agency – EEA) o stanju
evropskega okolja in obetih potrjuje, da „se zdi, da EU v številnih trendih
stagnira oziroma nazaduje, zaradi česar se prej oddaljuje od trajnosti,
kot pa da bi se ji približevala“. Kako lahko začnemo obračati te
trende? Naše okolje je razen tal že predmet obsežne okoljske zakonodaje EU,
velik del je le-te že dolgo uveljavljen, tako da je zdaj glavni izziv njeno
učinkovito izvajanje. Dve vprašanji izstopata: obseg našega znanja o
stanju okolja in kako je varovano ter učinkovit način za obravnavanje
težav na tem področju. Obsežno znanje že obstaja o zadevah, kot so
onesnaženost zraka v mestih in kakovost kopalnih voda. Na drugih
področjih, kot sta biotska raznovrstnost in raba zemljišč, je bolj
pomanjkljivo. Poleg tega ni natančne predstave o tem, kako poteka
izvajanje v regiji, mestu ali vasi. Pritožbe, poslane Komisiji, ter peticije za
Evropski parlament so sicer pogosto v pomoč, vendar so nepopolni vir
informacij. Analize in posvetovanja, ki se izvajajo v okviru
priprave na 7. okoljski akcijski program, jasno kažejo, da se
povečanje in izboljšanje izvajanja lahko šteje za prednostni cilj evropske
okoljske politike. Cilj tega sporočila je preučiti načine za
pomoč državam članicam, da dosežejo popolnoma sistematičen
pristop pri zbiranju in širjenju znanja ter hitrejšem odzivanju na težave na
tem področju. Učinkovit dostop do pravnega varstva je nujen, vendar
ni zadosten, zato se predlaga tudi preverjanje inšpekcijskih pregledov in
nadzora, mehanizma za pritožbe in formalizacije partnerstev, da se zagotovi
izvajanje. Namen predstavljenih zamisli je dopolnitev
vsebine sporočila iz leta 2008 o tej temi[1] in
čeprav so osredotočene na posebnosti okoljske zakonodaje, kot je
poudarjena v Aarhuški konvenciji[2],
črpajo navdih iz sporočila iz leta 2007 „Evropa rezultatov“[3], ki
poudarja pomen večje preglednosti na ravni EU in ugotavlja, da „bi
lahko pritožniki v nekaterih primerih uveljavljali svoje pravice neposredno na
nacionalni ravni in na bolj učinkovit način.“[4] Odzivi na to sporočilo bodo
vključeni v priprave za 7. okoljski akcijski program. Lahko bodo
privedli do tega, da bo Komisija predlagala posebne ukrepe, po potrebi na
osnovi presoj vpliva. Kadar so cilji zakonodaje poleg okoljskih tudi drugi
(npr. energetska zakonodaja), bi bilo morda treba tu opredeljene predloge
dopolniti s posebnimi določbami, zlasti glede odnosov z nekaterimi
zainteresiranimi stranmi. Zakaj je pomembno ustrezno izvajanje Zapoznelo ali
neprimerno izvajanje ima veliko negativnih posledic. Navsezadnje škoduje okolju
in zdravju ljudi, ustvarja regulativno negotovost za industrijo in ovira enake
konkurenčne pogoje na enotnem trgu. Dolgoročni stroški sanacijskih
ukrepov so lahko veliko višji od stroškov preprečevanja, na primer za čiščenje
nezakonitih odlagališč in obnovo poškodovanih habitatov. Stroški sedanje
zakonodaje, ki se ni izvajala, so na splošno ocenjeni na približno
50 milijard EUR letno[5].
To se ne nanaša le na vplive na okolje, temveč tudi na vplive na
človekovo zdravje. Na primer, 20 %–50 % evropskega
prebivalstva živi na območjih, kjer je kršena evropska mejna vrednost
kakovosti zraka in ocenjeni letni stroški izdatkov za zdravstvo ali izgubljene
dni dela znašajo več milijard eurov. V smislu koristi
strategija Evropa 2020 ugotavlja, da so za nove vire rasti odločilne
naložbe v znanje in inovacije. Ker se za okoljsko industrijo EU ocenjuje, da
njen letni promet presega 300 milijard EUR, lahko negotovost glede
možnosti izvajanja, načinov in časovnih okvirov pomeni precejšnje
stroške za zamujene priložnosti[6].
Natančneje, za popolno izvajanje
zakonodaje EU o odpadkih se ocenjuje, da ustvarja 400 000 delovnih mest in
neto stroške, ki so za 72 milijard EUR letno nižji kot pri
alternativnem scenariju neizvajanja[7].
Obenem inovativne ali izpopolnjene metode
izvajanja nudijo možnost za zmanjšanje upravnih obremenitev in bolj enake
konkurenčne pogoje, tako da je sprejemanje odločitev bolj
ozaveščeno, pa tudi strožje, bolj predvidljivo in usklajeno. Zakaj mora EU izboljšati znanje o izvajanju
Znanje o izvajanju zajema na eni strani stanje
okolja, na drugi strani pa vse zahtevane upravne in druge ukrepe, namenjene za
njegovo zaščito in izboljšanje. Okoljski pravni akti EU vsebujejo pravila, na
osnovi katerih se pridobivajo informacije, na primer zahteve glede spremljanja
kakovosti zraka, ter pravila, ki zahtevajo, da je treba dati informacije na
voljo širši javnosti. V zadnjih desetih letih je bil okrepljen
način za strukturiranje in uporabo znanja, deloma zaradi revizije
Direktive o prostem dostopu[8],
sprejetja Direktive INSPIRE[9],
dela na podlagi Sporočila Komisije iz leta 2008 „Za skupni okoljski
informacijski sistem (SEIS)“[10]
in večje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) na
ravni EU in nacionalni ravni. Vendar znanje o izvajanju ostaja
problematično. Na primer, ni vedno enostavno hitro ugotoviti,
katera določba nacionalne zakonodaje ustreza določeni določbi
direktive. Spremljanje prizadevanj po Evropi ni enako, pridobljene informacije
pa so pomanjkljive in pogosto zastarele. Okoljske informacije so na voljo na
podlagi posameznih zahtevkov in se ne objavljajo sistematično. Boljše informacije na nacionalni, regionalni
in lokalni ravni bi omogočile opredelitev glavnih težav ter najbolj
ustreznih in učinkovitih načinov za njihovo obravnavo. Večja
uporaba načela SEIS „poročaj enkrat, uporabi pogosto“ bi pripomogla k
racionalizaciji zahtev po informacijah. Izboljšanje znanja o izvajanju Glavno odgovornost za izvajanje imajo države
članice in tu so največje potrebe in pričakovanja državljanov,
uprav in podjetij v zvezi z okoljskimi informacijami. Za izpolnjevanje tega
morajo države članice vzpostaviti informacijske sisteme, ki pridobivajo,
upravljajo in sporočajo informacije o tem, kako se pravni akti EU izvajajo
in uporabljajo v praksi[11].
Zadevne informacije morajo zajemati fizično stanje okolja in upravne
ukrepe, nespremenljive[12]
in dinamične elemente[13].
Ustrezati morajo različnim končnim uporabnikom, pomagati pristojnim
organom pri opravljanju njihovih nalog, nadzornim organom pri preverjanju
skladnosti in javnosti pri razumevanju svoje zaščite in varstva okolja. To
deluje samo v primeru, če obstaja tesno sodelovanje med strokovnjaki za
okolje, statistiki, strokovnjaki za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo
in uradniki, da se zagotovijo informacije, ki so na eni strani znanstveno in
pravno zanesljive, na drugi strani pa pomembne za splošno javnost, strokovnjake
in oblikovalce politik. Končno Aarhuška konvencija predvideva postopno
izboljšanje spletnih okoljskih informacij. Namen spodaj opisanih ciljev je preučiti,
kako dejavneje sodelovati z državami članicami, da bodo vzpostavile
učinkovite informacijske sisteme; zagotoviti boljše zbirne informacije na
ravni EU; zagotoviti zaupanje v pridobljene informacije kot celoto in pomagati
državam članicam, da odpravijo vrzeli pri podatkih in učinkoviteje
spremljajo spremembe pokritosti zemljišč. Cilj: Sodelovanje z državami
članicami, da vzpostavijo učinkovitejše informacijske sisteme o
izvajanju Za vse ključne obveznosti EU na
področju okolja je treba vzpostaviti informacijski sistem, ki bi v skladu
z Aarhuško konvencijo omogočil čim učinkovitejše in
pravočasno spremljanje izvajanja. Za ponazoritev, za več tisoč
industrijskih in drugih obratov po vsej Evropi, ki so podvrženi posebnim kontrolam,
bi bilo primerno imeti spletne informacije o ključnih okoljskih
določbah, ki se uporabljajo. To bi na primer omogočilo vsem
kategorijam uporabnikov, da na preprost način prek spletnega portala in
interaktivnega zemljevida preverijo, ali ima določen obrat dovoljenje in
ali se rešujejo kateri koli problemi, ki so bili ugotovljeni med spremljanjem
podatkov ali drugače. Direktiva o prostem dostopu že vsebuje
minimalne zahteve za aktivno in sistematično razširjanje informacij ter
splošno dolžnost, da se zagotovi, da se informacije ažurirane, natančne in
primerljive[14].
Vendar do zdaj te določbe niso bile sistematično povezane z
informacijami o izvajanju in skladnosti s posameznimi pravnimi akti EU. Komisija bo
ocenila: ·
kako bi se lahko okrepila učinkovitost Direktive
o prostem dostopu. Možnosti vključujejo razvoj smernic za najboljše prakse
in/ali predlagane okrepitve obstoječih določb. ·
možnost za države članice, da s podporo
Komisije razvijejo strukturirane okvire za izvajanje in informacije (structured
implementation and information frameworks – SIIF) za vse ključne okoljske
pravne akte EU. Ti bi bili oblikovani za pojasnitev temeljnih določb
direktive ter opredelitev vrste podatkov, ki so potrebni za ponazoritev, kako
se zakonodaja EU izvaja na terenu. SIIF bi bili namenjeni obstoječi
zakonodaji in bi skupaj s pobudami v okviru skupnega okoljskega informacijskega
sistem (SEIS) usmerjali razvoj informacijskih sistemov s strani držav
članic, s katerimi bi se stalno spremljalo izvajanje na terenu. ·
kako bi se financiranje EU v državah članicah
lahko uporabilo za razvoj, posodabljanje in uporabo ustreznih interoperabilnih
informacijskih sistemov in s tem povezano usposabljanje. Cilj: Izboljšanje informacij na ravni EU Izboljšane informacijske sisteme v državah članicah
bi bilo treba dopolniti z boljšim pregledom na ravni EU, da se zagotovijo enaki
konkurenčni pogoji. EEA je skupaj s Statističnim uradom Evropske
unije (Eurostat) in Skupnim raziskovalnim središčem (SRS) razvila vedno
večjo vlogo pri obdelavi podatkov spremljanja in drugih podatkov, ki jih
države članice sporočijo Komisiji. Letno poročilo o
čistosti kopalnih voda Komisije, ki se na primer pripravi s podporo EEA,
zagotavlja celovit pregled uporabe prostorsko opredeljenih podatkov o več
kot 21 000 kopalnih vodah po vsej Evropi. S spletne strani lahko
uporabniki nalagajo podatke in preverijo interaktivne zemljevide, od evropske
ravni pa vse do posameznih postaj. Razvijajo se pilotne dejavnosti o kakovosti
zraka in ravnanju z odpadki, ki vključujejo EEA, da se izboljša skupno
izvajanje. Komisija bo
preučila: ·
kako bi javnosti lahko zagotovila sistematične
in izboljšane spletne informacije o izvajanju, skupaj z uporabo preglednih
orodij in meril za spremljanje. ·
kako skupaj z državami članicami in v sodelovanju
z EEA, kadar je to primerno, prispevati k razširitvi pristopa iz Direktive o
kopalnih vodah v vse okoljske pravne akte EU. Cilj: Pomoč pri zagotovitvi zaupanja v
informacije, pridobljene na nacionalni, regionalni in lokalni ravni Zaupanje v okoljsko zakonodajo EU je odvisno
od enakovrednosti prizadevanj držav članic glede obsega in zanesljivosti
spremljanja stanja okolja in drugih dejavnosti, ki pridobivajo informacije.
Glede na svojo razvojno vlogo pri obdelavi in potrjevanju okoljskih podatkov je
lahko EEA v veliko pomoč. Komisija
namerava še naprej sodelovati z EEA v skladu z njenimi pristojnostmi, da bo
agencija lahko ·
v pomoč Komisiji pri zagotavljanju kakovosti
ureditev za spremljanje stanja okolja na nacionalni ravni, pregledovanju
sistemov spremljanja, da se zagotovi, da so na splošno primerljivi, ustrezajo
namenu in se ustrezno osredotočajo na največje tveganje. ·
opravljala druge naloge, povezane z zagotavljanjem
informacij o izvajanju okoljskih ukrepov EU. Cilj: Zapolnitev pomembnih informacijskih
vrzeli o spodbujanju in uveljavljanju skladnosti ter spremljanju pokritosti
zemljišč Na nacionalni ravni ni podatkov inšpektorjev,
tožilcev in sodišča o skladnosti in izvrševanju. To pomeni, da izbira med
različnimi pristopi k skladnosti, vključno z dopolnilnimi, ki so
potencialno obetavni in vključujejo spodbude, ni enostavna. Spremljanje in odzivanje na spremembe v
pokritosti zemljišč je bistvenega pomena za uspeh večjega dela
okoljske zakonodaje EU, npr. za nadzor nezakonitih postopkov ravnanja z odpadki
in upravljanje redkih habitatov. Tehnološki napredek, npr. tehnike za
opazovanje Zemlje, zagotavljajo možnosti, vključno z zmanjšanjem stroškov
spremljanja, vendar se trenutno še ne uporabljajo sistematično. Komisija meni,
da se spremembe lahko dosežejo s: ·
sodelovanjem z državami članicami in odprtjem
dialoga s ključnimi omrežji inšpektorjev, tožilcev in sodnikov, da se
opredelijo ključne kategorije informacij in najboljša sredstva za zbiranje
in primerjanje podatkov. ·
pobudo, da bi države članice uporabljale
tehnike za opazovanje Zemlje za razširitev učinkovitosti spremljanja
izvajanja na terenu. Zakaj mora EU izboljšati odzivnost na
nacionalni, regionalni in lokalni ravni Poglobljeno znanje bo prispevalo k boljšemu
izvajanju, vendar samo po sebi ni dovolj. Spremljanje izvajanja je ključna
odgovornost organov in oseb, ki imajo naloge in/ali pooblastila ter pravice, da
v skladu z obveznostmi spoštovanja skladnosti poizvedujejo, nadzirajo,
preverjajo, svetujejo ali zagotavljajo odgovornost. Tu so vključeni
nacionalni inšpektorji, varuhi človekovih pravic, tožilci, sodišča,
revizorji in nevladne organizacije ter državljani, ki uveljavljajo pravice
udeleženosti in predložijo pripombe. Na ravni EU imajo pomembno vlogo Komisija,
Parlament, Sodišče, evropski varuh človekovih pravic in EEA. Komisija kot varuhinja pogodb uporablja svoja
izvršilna pooblastila, kadar ni zahtevanih končnih rezultatov. Vendar
veliko število kršitev, pritožb in peticij, povezanih z okoljsko zakonodajo EU,
kaže na potrebo, da se na splošno okrepi spremljanje izvajanja v državah
članicah. Izboljšanje odzivnosti na nacionalni,
regionalni in lokalni ravni Komisija predlaga, da se preveri serija pobud,
s katerimi bi se lahko našla rešitev za ta izziv. Čeprav se te pobude
glede na zasluge lahko izvedejo posamično, so dopolnilne in bodo
učinkovitejše v kombinaciji. Na primer, boljši dostop do pravnega varstva
brez izboljšanja reševanja pritožb lahko pusti državljane razočarane v
primerih, ko ne želijo na sodišče. Cilj: Izboljšanje inšpekcijskih pregledov
in nadzora, ki veljajo za zakonodajo EU Inšpekcijski pregledi in nadzor na nacionalni
ravni so pomembni pri zagotavljanju zaupanja v zahteve okoljske zakonodaje EU.
Inšpekcijski pregledi industrijskih obratov imajo že koristi od okvira, ki
vključuje najmanjša merila za inšpekcijske preglede iz
Priporočila 2001/331/ES[15]
ter zavezujoče sektorske predpise. Vendar bi imela poleg področja
industrijskih obratov cela vrsta dejavnosti, ki imajo lahko precejšnje škodljive
vplive na okolje (od črpanja podtalnice do trgovine z zaščitenimi
vrstami), korist od dodatnih določb o inšpekcijskih pregledih in nadzoru,
npr. da bi se te poenostavile in da bi temeljile na tveganju. Zaradi
medsektorske narave okoljske zakonodaje EU (na primer med zakonodajo o vodah in
zakonodajo o naravi) bi moral ta pristop vključevati popolno skladnost in
usklajevanje med pristojnimi nacionalnimi organi. Okvir za obravnavanje inšpekcijskih pregledov
in nadzora na nacionalni ravni vključuje tudi zahteve za zagotovitev
enakih konkurenčnih pogojev ter potrebne stopnje sodelovanja in
doslednosti glede vprašanj, ki imajo čezmejni značaj, kar prispeva k
izboljšanju medsebojnega zaupanja med državami članicami. Komisija meni,
da bile primerne izboljšave z ·
nadgradnjo obstoječega okvira za inšpekcijske
preglede in nadzor; ·
oceno vrednosti vključitve posebnih
določb za inšpekcijske preglede in nadzor za vso novo zakonodajo, ob
upoštevanju izkušenj obstoječih zavezujočih določb; ·
oceno možnosti za usmerjeno dopolnitev nacionalnih
inšpekcijskih pregledov in nadzora na ravni EU, vključno z ·
inšpekcijskimi pregledi in nadzorom na ravni EU; ·
omejeno vlogo Komisije pri inšpekcijskih pregledih,
ki upošteva upravno samostojnost držav članic, pri čemer bi lahko
bila zgled Uredba o ozonu[16],
ali pooblastila za revizije inšpekcijskih pregledov držav članic, kot je
določeno v Direktivi o poskusih na živalih[17]; ·
bolj sistematično uporabo medsebojnih
inšpekcijskih pregledov na podlagi obstoječih pobud IMPEL (mreža
nacionalnih inšpektorjev); ·
ureditvami za neodvisno strokovno znanje na ad hoc
podlagi za soočanje s primeri, ki pomenijo zelo posebne izzive pri
izvajanju. Cilj: Boljše reševanje pritožb in mediacija
na nacionalni ravni Trenutno ni splošnega okvira o tem, kako bi
morali pristojni organi reševati pritožbe na nacionalni ravni. Dvojni pristop,
ki vključuje neposredno reševanje in ponovno obravnavanje pritožb, bi
povečal verjetnost, da se bodo zahtevki in pritožbe obravnavali dosledno
in brez zamude. Sistemi za reševanje pritožb lahko izboljšajo
medsebojno sodelovanje državljanov in organov, vendar bi bili v nekaterih
okoliščinah mediacija ali drugi podobni mehanizmi za reševanje sporov še
dodatno koristni. Izboljšave reševanja pritožb na nacionalni
ravni nikakor ne vplivajo na pravico do pritožbe Komisiji, vendar morajo
zmanjšati nezadovoljstvo državljanov, ki lahko nastane, kadar so institucije EU
pozvane k posredovanju zaradi pomanjkanja nacionalnih pravnih sredstev. Takšne
izboljšave bi bile skladne tudi z novejšim trendom v drugih politikah EU,
zlasti v potrošniški zakonodaji[18],
da bi se uvedle posebne določbe za reševanje pritožb in sporov na
nacionalni ravni. Komisija meni,
da je vredno raziskati pobudo za izboljšanje reševanja pritožb v državah
članicah. Ta pobuda lahko vključuje na primer zavezujoča splošna
merila ali nezavezujoča splošna merila, ki jih dopolnjujejo
zavezujoče določbe za posamezne sektorje, in bi zajemala: Pritožbe,
usmerjene na potrebo po posredovanju pristojnega organa. Merila za reševanje pritožb v EU bi imela cilj ustvariti enake
konkurenčne pogoje v smislu odzivnosti pristojnih organov in zagotoviti
splošne zaščitne ukrepe o zadevah, kot so zaupnost, vodenje evidenc in
pravočasna obravnava. Pritožbe,
usmerjene na administrativno neodzivnost ali neustreznost. Cilj meril za reševanje pritožb v EU je državljanom zagotoviti
sredstva, da bi o svojem nezadovoljstvu lahko obvestili neodvisni nacionalni
organ upravne revizije, kot je varuh človekovih pravic. Pritožbe,
za katere je lahko primerna mediacija ali drugi podoben mehanizem za reševanje
sporov. Merila EU bi tak mehanizem predvidela za
primere, ko pogodbenici vidita medsebojno korist v sporazumnem reševanju. Cilj: Boljši dostop do sodnega varstva Posebne določbe za zagotavljanje
ustreznega dostopa do sodnega varstva so trenutno omejene na nekaj
področij okoljske zakonodaje EU. Predlog Komisije iz leta 2003[19],
katerega cilj je bilo olajšanje širšega dostopa, ni dosegel napredka, vendar se
je spremenilo širše ozadje, zlasti je Sodišče pred kratkim potrdilo, da
morajo nacionalna sodišča razlagati predpise o dostopu do sodnega varstva
na način, ki je v skladu z Aarhuško konvencijo[20].
Nacionalna sodišča ter nosilci gospodarskih in okoljskih interesov se
soočajo z negotovostjo pri obravnavanju tega izziva. Komisija meni,
da je primerno raziskati, kako bi se lahko zagotovila večja varnost za
nacionalna sodišča ter gospodarske in okoljske interese. Možnosti
vključujejo: ·
oblikovanje navodil ob upoštevanju obsežne novejše
sodne prakse, da bi se izboljšalo izvajanje obstoječih določb za
dostop do sodnega varstva[21],
in ·
opredelitev pogojev na ravni EU za učinkovit
in uspešen dostop do nacionalnih sodišč za vsa področja okoljske
zakonodaje EU. Cilj: Izboljšanje okoljskih rezultatov z
izgradnjo zmogljivosti in izvajanjem sporazumov, ki vključujejo države
članice Na evropski ravni so varuh človekovih
pravic, okoljske agencije, inšpektorji, odvetniki, ki delajo z vladami, sodniki
in tožilci vzpostavili omrežja. Vendar se kljub številnim pobudam
potencial sodelovanja ni v celoti izvajal v vseh omrežjih. Izziv je zagotoviti,
da imajo omrežja potrebne stabilne sekretariate za učinkovito delovanje v
daljših obdobjih, ter opredeliti in izvajati projekte in pobude, ki pomagajo
pri navezovanju stikov med člani in poenostavitvi izvajanja. Omrežja so lahko koristna tudi v državah
članicah, na primer za boljše vključevanje regionalnih in lokalnih
oblasti v izvajanje. Pomemben prispevek ima lahko tudi povezovanje nacionalnih
inšpektorjev ali tožilcev[22].
Kadar se pojavijo težave, bi se morale države
članice z referenčnimi merili in časovnimi načrti jasno
zavezati k vzpostavitvi ukrepov, da se zagotovijo zahtevani rezultati. Te
obveznosti je treba formalizirati in dati na voljo javnosti, da bi države
članice, Evropski parlament, podjetja in državljani lahko zaupali, da se
njihove zadeve obravnavajo v okviru strukturiranega okvira. S tem izzivom bi se
lahko soočili s sporazumi o izvajanju partnerstva, ki bi prispevali k
izboljšanim okoljskim rezultatom. Komisija meni,
da se izboljšave lahko dosežejo z ·
aktivnim sodelovanjem v omrežjih EU, s poudarkom na
njihovih različnih vlogah in prednostih ter z izogibanjem podvajanju in
poenostavitvijo komunikacije med omrežji. Rezultati sodelovanja bodo upoštevali
avtonomne vloge Komisije in omrežij. Pokrivajo lahko podporo za usposabljanja
tožilcev, preiskovalcev in sodnikov. Morebitni novih rezultati takih omrežij
zajemajo: ·
informacije o uspešnih dopolnilnih pristopih za
skladnost in uveljavljanje; ·
svetovanje ali druge oblike pomoči za
nacionalne varuhe človekovih pravic pri preiskovanju pritožb, povezanih z
okoljsko zakonodajo EU; ·
predlagana merila za vzpostavitev upravnih in
kazenskih sankcij (tožilci); ·
nasvete o tem, kako odpraviti vrzeli
manjkajočih podatkov o spodbujanju in izvrševanju skladnosti na nacionalni
ravni; ·
splošni nasvet o izvedljivosti in izvršljivosti
okoljskih predlogov EU. ·
Soorganizacija dogodkov in konferenc o izvajanju z
Odborom regij in vzpostavitev tehnične platforme za sodelovanje o okolju v
okviru platforme, ki je že vzpostavljena za zdravje ·
Izvajanje sporazumov, da se države članice
brez poseganja v določbe pogodb in vlogo Komisije kot varuhinje pogodb
zavežejo za ukrepe, ki imajo za preventivni cilj lahko krepitev zmogljivosti za
zagotavljanje učinkovitega izvajanja ali, kadar je primerno, za sanacijski
cilj reševanje posebnih problemov s ciljnimi ukrepi. Sporazumi o izvajanju
partnerstva bi lahko proaktivno usmerjali pomoč EU v izboljšanje strukture
izvajanja v državah članicah in so lahko povezani z drugimi pobudami v tem
sporočilu, kot so učinkoviti informacijski sistemi, mehanizmi
reševanja pritožb in inšpekcijski pregledi. Prav tako bi lahko, za vsak primer
posebej, podprli sanacijske načrte držav članic za razreševanje
posebnih problemov z usmerjenimi in ustrezno financiranimi programi dela z
mejniki, jamstvi za preglednost in drugimi zaščitnimi ukrepi. Sklepne ugotovitve To sporočilo dopolnjuje prej navedena
sporočila iz let 2007 in 2008 z razvojem zamisli, katerih prvotni
cilj je bil, da se državam članicam zagotovijo boljša orodja za
izboljšanje izvajanja na terenu. Znanje in odzivnost sta dopolnilna vidika
izvajanja. Če omenimo zgolj en primer, boljše znanje lahko omogoči
carinskim organom, da uporabijo boljše strategije za nadzor nezakonite trgovine
z odpadki in ogroženimi vrstami. Izvajanje je povezano s stroški. Vendar so
stroški neizvajanja zelo pogosto veliko višji, zato sprejetje ukrepov,
predlaganih v tem sporočilu, pomeni dobro naložbo, ne le za prihodnost,
ampak tudi za sedanjost. To sporočilo je naslovljeno na Evropski
parlament, države članice, državljane in vse akterje na področju
izvajanja in uveljavljanja okoljske zakonodaje. S 7. okoljskim akcijskim
programom je treba zagotoviti ustrezne nadaljnje ukrepe, posebni ukrepi pa bodo
predmet presoje vplivov. [1] COM(2008)
773 konč. [2] Konvencija
o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do
pravnega varstva v okoljskih zadevah. [3] COM(2007)
502 konč. [4] Te ideje se bodo delile z državami
pristopnicami, ki jih bodo lahko uporabile za načrtovanje in izboljšanje
izvajanja od začetka usklajevanja z okoljskim pravnim redom. [5] „Stroški
neizvajanja okoljskega pravnega reda“, COWI, 2011. [6] Prav tam. [7] „Izvajanje
zakonodaje EU o odpadkih za zeleno rast“, Bio Intelligence Service, 2011. [8] Direktiva
2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi
Direktive Sveta 90/313/EGS, UL L 41, 14.2.2003. [9] Direktiva
2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski
skupnosti (INSPIRE), UL L 108, 25.4.2007. [10] COM(2008) 46
konč, 1.2.2008. [11] Za prenos
direktiv v nacionalno zakonodajo glej skupno politično izjavo Evropskega
parlamenta, Sveta in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne
27. oktobra 2011, UL C 369, 17.12.2011. [12] Npr. lega
določenih območij. [13] Npr.
spremljanje podatkov. [14] Člena
7 in 8. [15] Priporočilo
2001/331/ES o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede
v državah članicah, UL L 118, 27.4.2001. [16] Uredba
(ES) št. 1005/2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, UL L 286,
31.10.2009. [17] Direktiva
2010/63/EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene (UL L
276, 20.10.2010). [18] Direktiva
2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o
skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi
Direktive 2003/54/ES, UL L 211, 14.8.2009. [19] COM(2003) 624 konč. [20] Zadeva C-240/09. [21] Direktiva 2003/35/ES. [22] Lahko se
navedejo primeri iz Irske in flamske regije v Belgiji.