13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/164

—

poudarja pomen preoblikovanja mehanizma od reaktivne in ad hoc narave mehanizma k bolj celovitemu, učinkovitemu in izboljšanemu pristopu;

—

opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti običajno glavni akterji v procesu upravljanja izrednih razmer, zato bi bilo primerno, da bi jih države članice upoštevale pri pripravi načrtov ocen tveganj in v načrtih obvladovanja tveganj;

—

meni, da bi EU sporazumno z nacionalnimi oblastmi morala povečati število usposabljanj za zaposlene na lokalni in regionalni ravni, da bi tako zagotovila učinkovito odzivanje v izrednih razmerah;

—

izraža trdno prepričanje, da bi EU morala ustanoviti plaftformo, ki bi jo bilo mogoče uporabljati za izmenjavo informacij in izkušenj med državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi na področju obvladovanja nesreč;

—

poudarja, da je treba natančneje opredeliti sklepe in prošnje za pomoč v primeru odzivanja na večje nesreče ali njihovega skorajšnjega pojava;

—

meni, da je standardni model treba uporabiti kot podlago za načrte obvladovanja tveganj in tako zagotoviti primerljivost njihove vsebine;

—

izraža prepričanje, da je treba uvesti časovni načrt, po katerem države članice redno posodabljajo in predložijo načrte obvladovanja tveganj.

Poročevalec

Adam BANASZAK (PL/EA), član regionalne skupščine Kujavsko-Pomorjansko

Referenčni dokument

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite

COM(2011) 934 final

1.

z zadovoljstvom sprejema dejstvo, da je predlog sad politike Komisije na področju izboljševanja rešitev in večje skladnosti politike odzivanja na nesreče ter da prispeva k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020 in izboljšanju varnosti državljanov EU v okviru stockholmskega programa in strategije notranje varnosti EU;

2.

ugotavlja, da so novi predlogi nastali na podlagi pregleda zakonodaje o civilni zaščiti in pridobljenih izkušenj iz preteklih izrednih razmer;

3.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je ta predlog nov korak Komisije, katerega cilj je poenostavitev predlaganih pravnih predpisov in ki združuje v en sam zakonodajni predlog za leta 2014–2020 dosedanje rešitve na področju sodelovanja v zvezi s civilno zaščito na ravni EU, ki sta jih doslej urejala dva pravna instrumenta: Odločba Sveta 2007/779/ES, Euratom z dne 8. novembra 2007 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti na področju civilne zaščite in Odločba Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito;

4.

opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti običajno glavni akterji v procesu upravljanja izrednih razmer, zato mora eden izmed ciljev zakonodaje na področju civilne zaščite biti razširjanje informacij tistim, ki so odgovorni za krizno ukrepanje na regionalni in lokalni ravni;

5.

poudarja, da bo okrepljeni mehanizem civilne zaščite prispeval k izvajanju solidarnostne klavzule; kot pozitivno ocenjuje, da je posebna pozornost namenjena zagotavljanju tesnega usklajevanja med civilno zaščito in humanitarno pomočjo ter skladnosti ukrepov, ki se izvajajo v okviru drugih politik in instrumentov Unije, zlasti na področju pravosodja, svobode in varnosti. Skladnost z drugimi finančnimi instrumenti EU bi morala izključevati dvojno financiranje;

6.

se istoveti z načeli solidarnosti, sodelovanja, usklajevanja in podpore med državami ter lokalnimi in regionalnimi skupnostmi v EU na področju civilne zaščite in soglaša s stališčem Komisije, da so za doseganje bolj poenotenih zmogljivosti EU za odzivanje v primeru naravnih nesreč potrebni prehod od ukrepov ad hoc k vnaprej načrtovanim ukrepom, uvedba celostne politike usposabljanj in vaj, upoštevanje večplastnosti ukrepov za preprečevanje naravnih nesreč (med katerimi so varstvo okolja, boj proti podnebnim spremembam, preprečevanje poplav in nevarnosti požarov, varnost, varovanje zdravja in regionalna politika) in olajšanje nadaljnjega sodelovanja med sodelujočimi državami;

7.

zatem opozarja, da bi EU sporazumno z nacionalnimi oblastmi morala povečati število usposabljanj za zaposlene na lokalni in regionalni ravni, da bi tako zagotovila zadovoljivo začetno in predvsem učinkovito odzivanje v izrednih razmerah;

8.

soglaša, da so ukrepi, povezani z izvajanjem civilne zaščite, temeljna naloga posameznih držav članic in da ta mehanizem ne more vplivati na prvenstveno odgovornost držav članic za varstvo ljudi, okolja in premoženja na njihovem ozemlju pred nesrečami. Glavni cilji mehanizma Unije na področju civilne zaščite bi morali biti podpora, koordinacija in dopolnjevanje ukrepov držav članic;

9.

poudarja pomen krepitve sodelovanja med državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi na področju civilne zaščite v primeru hudih kriznih razmer;

10.

meni, da bi EU morala oprijemljivo opredeliti pomanjkanje sredstev in natančno ugotoviti, na kakšen način bi lahko pomagala državam članicam pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje njihove pripravljenosti, zlasti na področju lokalnih in regionalnih oblasti. Države članice in EU bi si morale prizadevati za uporabo obstoječih sredstev, da bi se izognile dodatnim finančnim in upravnim obremenitvam, med drugim za lokalno in regionalno upravo;

11.

izraža trdno prepričanje, da bi EU morala ustanoviti plaftformo, ki bi jo bilo mogoče uporabljati za izmenjavo informacij in izkušenj med državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi na področju obvladovanja nesreč;

12.

poudarja, da morajo države članice ob podpori EU pri odzivanju na naravne nesreče vključiti lokalne in regionalne oblasti v zgodnji fazi ter uporabiti sistem upravljanja na več ravneh, ki se uporablja na področju kohezijske politike;

13.

podpira predlog združevanja posameznih ciljev na področju preprečevanja, pripravljenosti in odzivanja na nesreče ter olajševanja hitrega in učinkovitega posredovanja v izrednih razmerah v primeru večjih nesreč ali ob njihovem skorajšnjem pojavu.

14.

meni, da mora biti izhodišče prihodnji ukrepov za poenostavitev načina delovanja tega mehanizma nadaljnja poenostavitev pravnih predpisov (predlog je že velik korak v to smer) in veljavnih postopkov, pa tudi njihova transparentnost in jasnost, kar bo prispevalo k zmanjšanju upravnih bremen. Ugotavlja, da bi bil standardni model lahko v pomoč pri oblikovanju posameznih načrtov obvladovanja tveganj. Zaradi odsotnosti tega modela je večja nevarnost, da bi bili načrti med seboj v nasprotju. Ker nista določena področje načrtov in njihova temeljna vsebina, se povečujejo stroški njihove priprave in je primerjava med njimi težavnejša, zlasti pa to postavlja pod vprašaj utemeljitev zahteve po tem, da države članice predložijo načrte;

15.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti lahko zagotovijo takojšen odziv na nesreče, saj imajo poglobljeno znanje o lokalnih geografskih in družbenih razmerah. Ocenjuje kot primerno, da bi države članice upoštevale lokalne in regionalne oblasti pri pripravi načrtov ocen tveganj in v načrtih obvladovanja tveganj, saj imajo lokalne in regionalne oblasti pogosto večje pristojnosti in več znanja kot nacionalna raven, na primer na področju ocene tveganj;

16.

ugotavlja, da finančni predpisi, ki jih vsebuje predlog o prometu, gredo v pravo smer ter da bi morali omogočiti izvajanje večjega števila ukrepov v krajšem času in povečanje števila držav, ki uporabljajo sredstva, saj je prevoz eden izmed glavnih stroškov v primeru mednarodnih misij;

17.

podpira ukrepe Komisije za večjo dostopnost ustreznih prometnih sredstev, s katerimi naj bi podprli proces vzpostavljanja zmogljivosti za hitro ukrepanje na ravni Unije, pod pogojem, da so jasno opredeljeni namen, področje in pogoji morebitnega izvajanja teh ukrepov. Kot pozitivno ocenjuje možnost, da Komisija dopolni prevoz z dodatnimi prometnimi sredstvi, ki so potrebna za hitro odzivanje v večjih nesrečah;

18.

poudarja pomen preoblikovanja mehanizma od reaktivne in ad hoc narave mehanizma k bolj celovitemu, učinkovitemu in izboljšanemu pristopu. Nujen je resničen prehod od sedanje zasnove pomoči ad hoc na zgodnejše načrtovanje in hitro odzivanje;

19.

razume namere Komisije glede širše opredelitve pojmov, ki jih vsebuje instrument in ki naj bi prispevala k večji prožnosti in boljšemu delovanju mehanizma civilne zaščite. Vendar pa meni, da bi bila koristna natančnejša opredelitev v členu 4 sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite, zlasti pojmov „nesreča“ in „večja nesreča“, saj bi v prihodnosti preprečila morebitne nepravilnosti pri uporabi sredstev podpore v državah članicah v okviru mehanizma;

20.

soglaša s Komisijo, da je treba izboljšati dostop do kritičnih zmogljivosti za odzivanje, izboljšati prevozne rešitve in poenostaviti postopke za optimalno odzivanje in bolj vključevati preventivne politike;

21.

pozdravlja prizadevanja Komisije za boljše zmogljivosti odzivanja v izrednih razmerah z večjo intenzivnostjo usposabljanj in vaj ter pripravo ustreznih kriznih načrtov.

22.

se zavzema za to, da bi mehanizem temeljil na štirih glavnih delih politike na področju civilne zaščite: preprečevanju, pripravljenosti, odzivanju in zunanji razsežnosti ter njihovi dopolnitvi s finančnimi predpisi;

23.

podpira ukrepe za spodbujanje držav članic in tretjih držav, katerih cilj je sprejeti celosten pristop k obvladovanju nesreč;

24.

poudarja, da je zaradi preprečevanja škode, ki bi jo ljudem, premoženju in okolju povzročile nesreče, nujno sprejeti ukrepe za pridobitev in izboljšanje temeljnega znanja o tveganjih za nesreče, pa tudi njegovega nenehnega posodabljanja ter izmenjavo znanj, praks in informacij. Nujno je tudi ozaveščanje na področju preprečevanja tveganj in podpora državam članicam in tretjim državam pri sprejetih ukrepih, pri tem pa je treba posebno pozornost nameniti pripravi načrtov obvladovanja tveganj;

25.

priznava, da so smiselni ukrepi, ki jih za zagotavljanje pripravljenosti načrtuje Komisija, med drugim ustanovitev središča za odzivanje v izrednih razmerah (središča ERC), upravljanje skupnega komunikacijskega in informacijskega sistema za primer nesreč (sistema CECIS), sodelovanje pri pripravi sistemov za odkrivanje nesreč ter zgodnje opozarjanje nanje in obveščanje o njih, pa tudi vzpostavljanje in vzdrževanje ekip strokovnjakov, modulov in drugih zmogljivosti ter sprejetje podpornih in dopolnilnih ukrepov (usposabljanj, razširjanja izkušenj in znanja). Hkrati Odbor meni, da je treba podrobneje opredeliti prispevek držav članic k ERC. Uporabljeni pojem „konkretni predlog“ je izjemno ohlapen. Središče za odzivanje v izrednih razmerah je treba tudi uskladiti z obstoječimi nacionalnimi in regionalnimi strukturami;

26.

priznava smiselnost načrtovanih ukrepov Komisije v primeru prejema prošnje za dodelitev pomoči, ki jo država članica vloži v primeru večjih nesreč ali ob njihovem skorajšnjem pojavu, zlasti glede ukrepov za lažjo mobilizacijo ekip, strokovnjakov, modulov in druge intervencijske podpore, ki niso del evropske zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah;

27.

podpira pobudo Komisije o vzpostavitvi evropske zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah v obliki združevanja predhodno prostovoljno odrejenih odzivnih zmogljivosti držav članic. V sodelovanju z državami članicami je treba opredeliti zahteve po kakovosti zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah. Hkrati opozarja, da je treba natančneje opredeliti način posredovanja informacij Komisiji o vzrokih, ki državam članicam onemogočajo, da bi bile te zmogljivosti na voljo v posameznih izrednih razmerah. Poleg tega je treba pojasniti, da teh zmogljivosti v posameznih izrednih razmerah ni več treba dajati na voljo, če se potrebujejo za lastne potrebe;

28.

meni, da je bistvenega pomena, da se med informacije, ki se v okviru posodabljanja načrtov za obvladovanje tveganj posredujejo Komisiji, vključijo razlogi onemogočanja dostopa do zmogljivosti za odzivanje;

29.

podpira ukrepe Komisije na področju vmesnih ocen evropske zmogljivosti za odzivanje v kriznih razmerah, ki bodo, če bodo učinkovito delovale, prispevale k doseganju zastavljenih posebnih ciljev.

30.

podpira pobudo Komisije za razširitev dodeljevanja finančne pomoči na podlagi tega sklepa, in sicer v kateri koli obliki, določeni v finančni uredbi, zlasti v obliki donacij, povračil stroškov, javnih naročil ali prispevkov v skrbniške sklade;

31.

podpira prizadevanja Komisije za sprejetje ukrepov, katerih cilj je doseganje sinergije in dopolnjevanja z drugimi instrumenti Unije, ter ukrepov, ki izključujejo hkratno financiranje v okviru drugih finančnih instrumentov;

32.

meni, da je smotrno, da Komisija sprejema ustrezne ukrepe, ki ob izvajanju finančnih ukrepov zagotavljajo ustrezno zaščito finančnih interesov Unije z uporabo preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in drugemu protipravnemu ravnanju;

33.

obenem poudarja, da je treba natančneje opredeliti sklepe in prošnje za pomoč v primeru odzivanja na večje nesreče ali njihovega skorajšnjega pojava, da se tako izključijo morebitne nepravilnosti, ki bi bile posledica neustrezno opredeljenih pojmov.