29.6.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 191/97

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava

(COM(2011) 573 final)

2012/C 191/17

Poročevalec: g. DE LAMAZE

Evropska komisija je 20. septembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava

COM(2011) 573 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. marca 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 480. plenarnem zasedanju 25. in 26. aprila 2012 (seja z dne 25. aprila) s 131 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO podpira namen sporočila, in sicer izvajanje pristojnosti EU na kazenskopravnem področju v okviru novih usklajenih sektorjev, ki je predvidena v členu 83(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). EU bi imela s tem učinkovito orodje za izboljšanje in okrepitev izvajanja svojih politik ter bi se navezala na napredek sodne prakse Sodišča EU leta 2005 ter direktivi iz let 2008 in 2009 o oblikovanju „okoljskega“ kazenskega prava.

1.2   Sporočilo Komisije predstavlja nesporen napredek, saj EU v njem prvič predlaga oblikovanje političnih smernic za svoje ukrepe na področju kazenskega prava. Te smernice bi bilo treba po mnenju EESO podpreti z močnim političnim impulzom.

1.3   V zvezi s prej omenjenim dogajanjem na področju prava EESO najprej opozarja, da golo prizadevanje za uresničevanje politike EU še ni zadosten razlog za uporabo kazenskega prava, ker je treba pri razširitvi kazenskega prava EU spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.4   Zaradi kaznovalnega in sramotilnega značaja kazenskih sankcij bi morala biti obtožba določenega ravnanja zadnje sredstvo („ultima ratio“), ki bi ga EU uporabila proti državam članicam. Težave, s katerimi se soočajo države članice pri izvajanju politik EU, in pomanjkljiva učinkovitost teh politik, ki jo težave povzročajo, niso zadosten razlog za uporabo kazenskega prava. Zadevno ravnanje mora biti poleg tega resna kršitev interesa, ki velja za temeljnega.

1.5   Po mnenju EESO predlog Komisije najprej zahteva, da se na evropski ravni natančno opredeli pojem „javni interes“, za katerega še ni pravne opredelitve, ki pa je potrebna, da se utemelji uporaba kazenskih sankcij, opredeljenih na ravni EU, proti evropskim državljanom. Za utemeljitev takšnih ukrepov ne zadostuje zgolj interes potrošnikov.

1.6   Odbor poziva Komisijo, naj podrobneje preuči, kako bi bilo mogoče v prihodnosti temeljne pravice, med katere spadajo tudi socialne pravice, varovati s kazenskimi sankcijami, opredeljenimi na ravni EU, kar bi pri socialnih pravicah zahtevalo razmislek o tem, kako jih uskladiti v različnih državah članicah. Glede na to, da se opredelitvi kršitev in sankcij med državami članicami razlikujeta celo do takšne mere, da lahko zaradi tega pride do kršitve načel sorazmernosti in pravne varnosti, EESO meni, da bi bila v takšnih primerih potrebna uskladitev kazenskopravnega področja.

1.7   Odločitev za sprejem novih kazenskih ukrepov na evropski ravni mora temeljiti na analizi učinka, ki se predhodno pripravi v sodelovanju s strokovnjaki iz različnih držav članic ter vsebuje zlasti primerjalnopravno študijo sistemov, ki so v državah članicah pristojni za izvajanje obravnavanih predpisov, ter analizo potrebe po izboljšavi pravne države, iz katere izhaja, da je ta nov predpis na ravni EU potreben.

1.8   Z analizo je torej treba dokazati potrebo po evropski kazenski zakonodaji ob upoštevanju načel subsidiarnosti, nujnosti in sorazmernosti (zahteva po „ultima ratio“) kazenske sankcije. EESO je zadovoljen, da namerava Komisija uporabiti ta pristop pri načrtovani razširitvi ukrepov EU v kazenskem pravu.

1.9   Učinkovitost kazenskopravnega instrumenta, opredeljenega na ravni EU, in njegov učinek na temeljne pravice bi bilo treba po mnenju EESO preučiti z neodvisnega znanstvenega vidika, s čimer je treba nujno dopolniti predhodno oceno učinka.

1.10   EESO meni, da je treba nujno natančneje določiti vsebino kazenskopravne uskladitve in še posebej, ali je njen namen tudi uskladitev opredelitev sankcij in kaznivih dejanj.

1.11   EESO meni, da minimalni predpisi, določeni na ravni EU, ne smejo posegati v opredelitve različnih kategorij kaznivih dejanj, ki so jih določile nacionalne oblasti, saj so pri tem med drugim odvisne od svojih pravosodnih sistemov, zato je treba ob upoštevanju načela subsidiarnosti nacionalnim oblastem prepustiti oblikovanje lastne strategije na področju kazenskega pregona.

1.12   EESO poudarja, da lahko postopno usklajevanje glavnih kazenskopravnih predpisov v vsakem primeru poteka le na celovit način s tesnim sodelovanjem med organi pregona (pravna ministrstva in državna tožilstva) in med pravosodnimi organi. Te oblike sodelovanja je treba zagotoviti s posebnimi proračunskimi sredstvi. Vendar s tem usklajevanjem ne bi vplivali na heterogenost posameznih nacionalnih predpisov o kazenskem postopku, še posebej kar zadeva konkretno zagotavljanje uveljavljanja pravice do obrambe (npr. uveljavljanje pravnih sredstev itd.). Poleg tega sporočilo ne obravnava pravnih postopkov. Zato kazenski postopki in prakse različnih sistemov pregona vodijo v različice, ki jih evropski regulativni organ ne predvideva. Zato EESO meni, da je še posebej pomembno pooblastiti prihodnjega evropskega javnega tožilca, da v okviru svojih pristojnosti nadzira usklajevanje posameznih nacionalnih kazenskih zakonodaj, na podlagi katerih mora odločati o sodnem postopku.

1.13   EESO poleg tega meni, da bi bilo treba razmisliti o kazenski odgovornosti pravnih oseb, ki je trenutno ne priznavajo vse države članice. Vendar je treba to neenakost pred zakonom obravnavati prednostno, saj veliko kaznivih dejanj na področju gospodarskega, socialnega in okoljskega prava zakrivijo industrijska in trgovska podjetja.

1.14   Pri razširitvi področja uporabe kazenskega prava EU je treba med drugim najprej razmisliti o naslednjih vprašanjih:

—	prednost kazenskega prava pred vsemi drugimi sistemi preprečevanja in odpravljanja posledic, kot so upravne sankcije, vključno z davčnimi, ali možnost skupinskih tožb in mediacije;

—	določitev ustrezne višine kazni na evropski ravni, brez katere bi imelo kazensko pravo v številnih primerih manjši odvračilni učinek kot pravni predpisi, ki naj bi jih nadomestilo;

—	vloga Eurojusta in prihodnjega evropskega javnega tožilca.

1.15   EESO namreč meni, da mora hkrati z razmislekom o načelni razširitvi kazenskega prava EU potekati razmislek o spoštovanju pravic do obrambe, ki so slabše zaščitene zunaj pravnega okvira kazenskega procesa. Da bo razširitev evropskega kazenskega prostora učinkovita, bo torej treba okrepiti pravice do obrambe, zlasti v okviru Evrojusta in Europola. Te pravice je treba v praksi zagotavljati vsakemu posameznemu državljanu EU. Kazensko pravo EU bo le tako izpolnilo zahtevo o spoštovanju temeljnih pravic, ki je določena v Pogodbah (člen 67(1) in člen 83(3) PDEU).

2.   Vsebina sporočila

2.1   Po mnenju Komisije mora EU v finančnem sektorju in za zaščito finančnih interesov EU, zaščito eura in boj proti ponarejanju denarja sprejeti kazenskopravne ukrepe, da bo zagotovila učinkovito izvajanje politik EU.

2.2   Poziva k oceni ustreznosti razširitve na naslednja področja: cestni promet, varstvo podatkov, carinske določbe, varstvo okolja, ribiška politika, politike notranjega trga (ponarejanje, korupcija, javna naročila) itd. Ta seznam ni izčrpen.

2.3   Pravna podlaga tega ukrepanja EU je člen 83(2) PDEU, ki določa, da „če se izkaže, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike Unije na področju, za katero veljajo usklajevalni ukrepi, se lahko z direktivami določijo minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na zadevnem področju“.

2.4   Lizbonska pogodba sicer daje pravno podlago za sprejetje direktiv o kazenskem pravu, vendar morajo te poleg temeljnih pravic, določenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, strogo spoštovati temeljni načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, pri čemer se sme kazensko pravo, kakor je zapisano v sporočilu, uporabiti le kot skrajno sredstvo („ultima ratio“).

2.5   Kakor je razloženo v sporočilu, lahko EU v skladu z načelom subsidiarnosti ukrepa le, če države članice niso zmožne uveljavljati zakonodaje EU ali če se pojavijo znatne razlike med državami članicami, ki povzročajo neenotno uporabo te zakonodaje.

2.6   Komisija napoveduje, da bo v skladu z zahtevo po uporabi načela skrajnega sredstva („ultima ratio“) izbor med kazenskimi in upravnimi sankcijami temeljil na podrobni analizi učinka. Pri tem ji bo pomagala strokovna skupina, še posebej pri razlaganju nekaterih ključnih pojmov kazenskega prava („učinkovita, sorazmerna in odvračilna sankcija“, „primer majhne vrednosti“, „pomoč in napeljevanje“ itd.).

2.7   Komisija ocenjuje dodano vrednost ukrepanja EU na kazenskopravnem področju na podlagi štirih ciljev:

—	spodbujanje prostega gibanja oseb in čezmejnih nakupov (v skladu z minimalnimi standardi procesnih pravic);

—	preprečevanje obstoja „pribežališč“;

—	okrepitev medsebojnega zaupanja med organi sodne oblasti in sodelovanja med organi pregona;

—	preprečevanje in sankcioniranje hudih kršitev prava EU (varstvo okolja, odpravljanje nezakonitega zaposlovanja itd.).

2.8   Sporočilo ne obravnava ukrepov, ki jih je mogoče v skladu s členom 83(1) PDEU sprejeti za boj proti kaznivim dejanjem, ki so zaradi posebej hude narave in čezmejne razsežnosti navedena na neizčrpnem seznamu „evropskih kaznivih dejanj“. (1)

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Namen sporočila je še posebej sporen, ker je kazenskopravna politika že od začetkov državotvorne zgodovine v pristojnosti držav in ker kazenska zakonodaja neposredno posega v posameznikove svoboščine in pravice.

3.2   Na nekaterih področjih ukrepanja, ki jih ureja člen 83(1) PDEU (zlasti trgovina z ljudmi ter spolno izkoriščanje žensk in otrok), sicer nedvomno obstaja potreba po kazenskopravnem ukrepanju Unije, vendar EESO ni prepričan, ali je takšno ukrepanje potrebno tudi na področjih, opredeljenih v členu 83(2) PDEU.

3.3   Temelji evropske kazenske zakonodaje

3.3.1   Potreba po zadostnem legitimnem interesu

3.3.1.1   Novosti, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, so dosežek, ki ga EESO pozdravlja; lajšajo namreč sprejemanje direktiv na področju kazenskega prava in učinkoviteje zagotavljajo varstvo temeljnih pravic.

3.3.1.2   Toda EESO želi najprej odpraviti morebiten nesporazum. Na podlagi člena 83(2) PDEU se ne sme razumeti, da je prizadevanje za izvajanje politike EU že zadosten razlog za uporabo kazenskega prava.

3.3.1.3   „Gospodarsko okrevanje“, na katerega se Komisija sklicuje v zvezi z razširitvijo področja ukrepanja kazenskega prava EU (stran 10), je sicer eden ključnih in splošno priznanih prednostnih ciljev, vendar ne predstavlja zadostnega legitimnega interesa, ki bi upravičeval uporabo kazenskega prava. Uresničitev tega cilja ni odvisna zgolj od boja proti „nezakoniti[m] dejavnosti[m] na področju gospodarstva in finančnega kriminala“, za katerega Komisija sicer meni, da ne bi smel biti edino področje kazenskopravnega ukrepanja EU.

3.3.1.4   Po mnenju EESO predlog Komisije najprej zahteva, da se na evropski ravni natančno opredeli pojem „javni interes“, za katerega še ni pravne opredelitve, ki pa je potrebna, da se utemelji uporaba kazenskih sankcij, opredeljenih na ravni EU, proti evropskim državljanom. Za utemeljitev takšnih ukrepov ne zadostuje zgolj interes potrošnikov.

3.3.1.5   Odbor poziva Komisijo, naj podrobneje preuči, kako bi bilo mogoče v prihodnosti varovati temeljne in socialne pravice s kazenskimi sankcijami, opredeljenimi na ravni EU, kar bi pri socialnih pravicah zahtevalo razmislek o tem, kako jih uskladiti v različnih državah članicah. Glede na to, da se opredelitvi kršitev in sankcij med državami članicami razlikujeta celo do takšne mere, da lahko zaradi tega pride do kršitve načel sorazmernosti in pravne varnosti, EESO meni, da bi bila v takšnih primerih potrebna uskladitev kazenskopravnega področja.

3.3.2   „Metanačelo“ subsidiarnosti in zahteva po „ultima ratio“

3.3.2.1   EESO v okviru evropske zakonodaje na področju kazenskega prava pripisuje velik pomen spoštovanju načela subsidiarnosti, ki je tako izjemno pomembno zato, ker so družbene vrednote, ki jih varuje kazensko pravo, tesno povezane z družbeno strukturo in identiteto držav članic. Ta identiteta je opredeljena v PDEU, v kateri je zapisano, da države članice ne smejo oklevati pri uveljavljanju svojih pravic in da smejo uporabiti „zavoro v sili“, če menijo, da predlagana zakonodaja posega v temeljne vidike njihovega nacionalnega sistema kazenskega pravosodja (člen 83(3)).

3.3.2.2   EESO meni, da minimalni predpisi na področju kazenskega prava, določeni na evropski ravni, ne smejo posegati v opredelitve različnih kategorij kršitev, ki so jih določile nacionalne oblasti, saj so pri tem med drugim odvisne od svojih pravosodnih sistemov, zato je treba ob upoštevanju načela subsidiarnosti nacionalnim oblastem prepustiti oblikovanje lastne strategije na področju kazenskega pregona.

3.3.2.3   EESO opozarja na ugotovitev Komisije, da je ukrepanje EU na področju kazenskega prava v skladu z načelom subsidiarnosti upravičeno le, če nobena država članica oz. velik del držav članic z lastnimi pravnimi sredstvi ne more zagotoviti spoštovanja zakonodaje EU. O ukrepanju EU bi bilo treba razmisliti tudi v primeru, da tega ne zmore zagotoviti že ena sama država ali le nekaj držav članic.

3.3.2.4   Evropski kazenskopravni predpisi lahko kršijo posameznikove pravice, zato morajo temeljiti tudi na načelu sorazmernosti in še posebej na zahtevi po „ultima ratio“, v skladu s katero je treba najprej dokazati, da zadanega cilja ni mogoče doseči z drugim, manj zavezujočim sredstvom.

3.3.2.5   Komisija v sporočilu močno poudarja izvajanje teh načel, kar pomeni, da je treba oceno opraviti ob upoštevanju vseh možnih alternativnih ukrepov.

3.3.2.6   Po mnenju EESO je pomembno, da je Komisija izrazila pripravljenost za izvajanje takšnih študij. Komisija napoveduje, da bo „razvila načrte za zbiranje nadaljnjih statističnih podatkov in dokazov za obravnavanje področij, ki jih zajemata člena 325(4) in 83(2)“ (točka 2.2.2).

3.3.2.7   Komisija je v sporočilu zapisala, da mora zakonodajalec v skladu z zahtevo po „ultima ratio“ opraviti ocene učinka, vključno s „preučit[vijo] ustreznosti režimov sankcij držav članic za doseganje zaželenega rezultata ter težav, s katerimi se soočajo nacionalni organi pri izvajanju prava EU“ (točka 2.2.1).

3.3.2.8   Treba je priznati, da doslej skoraj ni ocen o tem, kako se zakonodaja EU prenaša in uveljavlja v državah članicah, in da je tudi zelo malo primerjalnih študij različnih pravnih sistemov. Prva naloga bo to nadoknaditi. Odbor meni, da bo mogoče šele na podlagi rezultatov teh študij ugotoviti, ali je usklajevanje „nujno“.

3.3.2.9   EESO poudarja, da je treba določiti tako pomanjkljivosti pravnega reda držav članic kot tudi naravo težav, ki nastajajo na ravni EU zaradi različnih konceptov kaznivih dejanj, sankcij in učinkovitosti kazenskega pregona.

3.3.2.10   EESO meni, da je treba tudi o evropskem kazenskopravnem instrumentu opraviti znanstveno in neodvisno oceno, ki bo razkrila njegovo učinkovitost in učinek na temeljne pravice. Le takšna ocena bo omogočila okrepitev dejansko učinkovitih ukrepov in opustitev drugih. Predpogoj za to je, da države članice oblikujejo poseben finančni instrument, s katerim bodo v okviru svojih proračunov namenile potrebna finančna sredstva. Poleg tega je treba na evropski ravni pripraviti skupno metodologijo z najpomembnejšimi kazalniki in merilnimi instrumenti.

3.3.2.11   EESO se zaveda, da se je razmislek o načelu subsidiarnosti na področju kazenskega prava šele komaj začel. Sodna praksa šele nastaja. V zvezi s tem poudarja, da je potreben nadaljnji razmislek za boljšo opredelitev tega pojma. Na splošno poziva k natančnejši preučitvi načel, na katerih temelji vsa evropska zakonodaja na področju kazenskega prava.

3.3.2.12   V sporočilu navedeni razlogi za poudarjanje dodane vrednosti ukrepanja EU na področju kazenskega prava (stran 4) bi bili po mnenju EESO vredni poglobljenega razmisleka.

3.3.2.12.1   EESO meni, da na primer argument glede različnih sankcij znotraj EU sicer odpira zlasti vprašanje diskriminacije med državljani EU na področju temeljnih pravic, ki pa ni tako sporno, saj imajo sodniki v številnih državah članicah diskrecijske pravice, odvračilni učinek pa je odvisen predvsem od učinkovitosti organov pregona.

3.3.2.12.2   EESO poudarja, da je postopno usklajevanje glavnih kazenskopravnih predpisov možno le na celovit način, torej ob tesnem sodelovanju nacionalnih sodnih organov, ki ga je treba zagotoviti s posebnimi proračunskimi sredstvi. Opozarja, da z načrtovanim usklajevanjem ne bo mogoče popolnoma odpraviti razlik v kazenskih postopkih, kar zlasti velja za koncept načela kontradiktornosti postopka in pravice do obrambe.

3.3.2.12.3   Če bi se izkazalo, da je ukrepanje na področju kazenskega prava neizogibno, si je treba po mnenju EESO prizadevati za uskladitev izvajanja dokazov.

3.3.2.13   ESSO želi tudi opozoriti, da je treba zaradi zahteve po „ultima ratio“ preučiti možnosti preventivnih ukrepov, za kar so še posebej primerni ukrepi na socialnem področju. To je mogoče učinkovito kombinirati s kazenskimi sankcijami.

3.3.3   Druga načela

3.3.3.1   EESO ponovno opozarja, da mora zakonodajalec v skladu z Listino o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin jasno in natančno opredeliti kazniva dejanja, kar je zgolj splošna obveznost zagotavljanja pravne varnosti. Ta obveznost bi morala po mnenju EESO veljati tudi za sekundarna kazniva dejanja, kot sta poskus storitve in pomoč pri kaznivem dejanju, ki so v posameznih državah članicah opredeljena različno.

3.3.3.2   Kot ugotavlja Komisija, načrtovana uskladitev ne sme povzročiti zvišanja razpona kazni v državah članicah. Odbor opozarja, da v skladu z načelom (vertikalne) skladnosti predvidene minimalne kazni EU ne smejo povzročiti zvišanja najvišjih kazni v posamezni državi članici, saj bi bilo to v nasprotju s pravnim redom te države članice (člen 67(1) PDEU). Pri ocenjevanju kazni je treba razlikovati med njeno višino in učinkovitostjo.

3.3.3.3   Glede na to, da so to kazni, ki jih priporoča EU, EESO meni, da bi bilo treba v skladu s horizontalno skladnostjo upoštevati tudi ravni kazni, ki so že opredeljene v pravnih aktih EU.

3.4   Še nerazjasnjeni pravni pojmi

3.4.1   Komisija je očitno želela začeti razpravo, preden bi bili opredeljeni nekateri ključni pojmi, zato je sporočilo nekoliko nejasno. EESO se dobro zaveda politične teže sporočila, vendar obžaluje, da razprava nima trdne podlage, ki bi si je želel. Še posebej izpostavlja težavnost sicer nujnega razlikovanja med pojmoma kazenske sankcije in upravne sankcije ter se sprašuje, kako je treba razumeti „hude kršitve“ prava EU.

3.4.2   Delo strokovne skupine bi moralo omogočiti odpravo nekaterih nejasnosti. EESO bo pazil, da bodo v tej skupini – kot napovedano – dejansko pravniki, odvetniki, sodniki, kriminologi itd.

3.5   Katera področja naj zajema ukrepanje EU na področju kazenskega prava?

3.5.1   Sporočilo upravičeno navaja alternative kazenskemu pravu, vendar po mnenju EESO ne upošteva vseh posledic: odziv EU na kršitve na finančnem, socialnem in gospodarskem področju bi moral sam po sebi vključevati gospodarsko možnost, tj. upravne in civilne sankcije (npr. prepoved opravljanja poklica).

3.5.2   Glede na to, da ni skupne strategije za kazensko pravo na evropski ravni, tudi ni neizpodbitne utemeljitve za seznam področij, na katerih bi lahko Komisija predvidela ukrepe.

3.5.3   EESO meni, da bi se morala EU pri teh ukrepih opreti na tri merila: na težo kršitev (ki jo je še treba opredeliti) in čezmejno razsežnost kaznivega dejanja pa tudi na splošno merilo „stopnje kršenja“ tega dejanja glede na pomen oškodovanega interesa.

3.6   Kakšna naj bo raven uskladitve?

3.6.1   EESO je seznanjen s ciljem sporočila, tj. določiti minimalne standarde. Pogodba česa več ne dopušča, saj prepoveduje popolno uskladitev. Vendar lahko takšni minimalni standardi izražajo bolj ali manj ambiciozno prizadevanje za uskladitev. Po mnenju EESO je pomembno, da se natančno opredeli želena stopnja uskladitve za posamezna obravnavana področja. Četudi bo Evropski parlament poskrbel za potreben politični impulz in s tem zagotovil demokratično legitimnost, bo ključno, da se bodo s to temo ukvarjali tudi nacionalni parlamenti in v skladu s svojimi novimi pristojnostmi v zvezi s tem sprejeli stališče, da okrepijo zaupanje v evropsko kazensko pravo.

3.6.2   To je še posebej pomembno zato, ker usklajevanje opredelitev kaznivih dejanj in sankcij, kar je zajetna in nikoli končana naloga, po mnenju EESO ne sme poseči v identiteto posameznih nacionalnih pravnih redov, četudi gre za minimalno usklajevanje.

3.7   Pravica do obrambe

3.7.1   Odbor opozarja, da v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice tako upravne kot kazenske sankcije zagotavljajo enakovredna jamstva osebi v sodnem postopku (uporaba člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), vendar lahko v praksi nastanejo razlike pri varstvu pravice do obrambe glede na to, kakšna kazen je bila izbrana. Zato je treba po mnenju EESO jasno in vnaprej opredeliti, kaj sodi k upravni in kaj h kazenski sankciji.

3.7.2   EESO bi bil zadovoljen, če bi se za izboljšanje varstva pravice do obrambe v primeru upravnih sankcij uvedla načela, ki bi to pravico vključila v pristojnost sodišč.

3.7.3   EESO želi poudariti, da je vprašanje pravice do obrambe pomembno tudi pri sodelovanju sodnih oblasti in organov pregona (zlasti Eurojusta in Europola).

3.8   Druga vprašanja

3.8.1   Določitev (kazenske ali nekazenske) odgovornosti pravnih oseb

3.8.1.1   V nekaterih državah članicah doslej še ne priznavajo kazenske odgovornosti pravnih oseb, kar povzroča razkol med učinkovitostjo možnih oblik pregona in pritožbo pri pristojnih sodiščih (ki so lahko kazenska ali civilna v skladu s pravili o izbiri mednarodnega zasebnega prava, kar pomeni tveganje t. i. izbiranja primernega sodišča ali „forum shopping“). Zato ni treba posebej poudarjati, da je kazenski postopek proti povzročiteljem obsežnega čezmejnega onesnaževanja, torej proti podjetjem, ki so na splošno odgovorna, učinkovitejši od omejenega postopka proti odgovornim v podjetju ali zgolj proti uslužbencem. O tej temi je treba bolj poglobljeno razmisliti, še posebej glede pravice do prenosa odgovornosti znotraj podjetja, saj enakost pri pregonu in s tem pri odvračilnem učinku preventivnih ukrepov sicer ni mogoča.

3.8.1.2   Glede na to, da je uskladitev kazenskega prava gospodarskih družb težavna zaradi konceptualnih razlik med državami članicami, je pregon kršitev temeljnih predpisov, na katerih temeljijo evropski standardi, še vedno izključno upravni postopek, ki ga sproži Komisija, države članice in/ali neodvisni organi. Pomembno je, da se pravnim osebam, ki so privedene pred te organe s pooblastili za izrekanje sankcij, zagotovi enaka pravica do obrambe kot pred kazenskim sodiščem.

3.8.2   Sporočilo odpira še druga vprašanja:

3.8.2.1   Ali naj se v pravu EU opredeli pojem „huda malomarnost“?

3.8.2.2   EESO ob upoštevanju načela „nulla poena sine culpa“ („ni kazni brez krivde“) meni, da je v kazenskopravni zakonodaji EU sicer mogoče opredeliti naklepno ravnanje, za določitev sankcij za hudo malomarnost pa so pristojne izključno države članice (o tem je še treba razpravljati).

3.8.3   Ali naj se v pravo EU vključijo ukrepi zaplembe?

3.8.3.1   Čeprav načeloma ni razloga, zakaj ne bi bilo mogoče kazni zaplembe (ni isto kot zaseg premoženja) vključiti v evropsko zakonodajo, zlasti pri pregonu trgovanja s prepovedanimi drogami, je treba o tem vprašanju podrobneje razpravljati, če se načrtuje splošen ukrep zaplembe blaga, ki v marsikaterem pravnem sistemu ne obstaja ter odpira vprašanje sorazmernosti in povzroča negotovost glede kazni.

---

(1)  Terorizem, trgovina z ljudmi, spolno izkoriščanje žensk in otrok, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in orožjem, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, organizirani kriminal.

---