22.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 143/107

1.1

Čeprav so večji incidenti na morju redki, so njihove posledice za človeška življenja, okolje, gospodarstvo in podnebje pogosto katastrofalne.

1.2

Potreba po doslednem pristopu EU k varnosti pri dejavnostih pridobivanja nafte in plina na morju je nedvomna.

1.3

Ta cilj je mogoče najbolje doseči z razširjanjem in izvajanjem najvišjih standardov, ki so že uveljavljeni v velikem delu tega industrijskega sektorja.

1.4

EESO potrjuje priporočilo Komisije za „možnost 2“ kot sveženj ukrepov, ki ima največ možnosti za uresničitev ciljev iz predloga.

1.5

Z uredbo bi morali okrepiti prenos urejanja reformnih ukrepov na pristojne nacionalne organe in zainteresirane strani, predlagani skupini organov EU, pristojnih za dejavnosti na morju, pa nameniti natančno opredeljeno, a omejeno vlogo.

1.6

EESO spodbuja Komisijo, naj čim prej zaključi posvetovanja o varnosti proizvodov, finančni sposobnosti in – kar je najpomembneje – odgovornosti podjetij.

1.7

Izvajalce iz EU, ki opravljajo dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja nafte in plina zunaj ozemlja EU, bi morali spodbuditi k izvažanju najvišjih standardov EU.

2.1

Komisija je 27. oktobra 2011 predložila svoj predlog uredbe o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju.

2.2

Glede na nesrečo na ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu aprila 2010 in precejšnjo nevarnost večje nesreče, ki lahko doleti evropske dejavnosti na morju, kakor se je izrazila Komisija, ni nikakršnega dvoma, da se je treba nujno lotiti vprašanj, ki jih Komisija obravnava v oceni učinka (priloženi predlogu), in sprejeti ustrezne ukrepe. Ta vprašanja so:

2.3

Komisija meni, da se ta vprašanja lahko najbolje uredijo z:

2.4

Komisija upa, da bo te cilje dosegla zlasti s spodbujanjem „modela najboljše prakse EU“ in izvajanjem svežnja reform, ki v glavnem temeljijo na uveljavljeni in splošno priznani praksi sektorja v Severnem morju. To naj bi privedlo do večjega sodelovanja pri ocenjevanju tveganj, načrtovanju ravnanja v nepredvidljivih razmerah, ukrepanju ob nesrečah, izmenjavi informacij, strokovnega znanja in virov. Ta model (v oceni učinka poimenovan „možnost 2“) predvideva ustanovitev „pristojnega organa“ v vsaki državi članici, ki bi imel glavno odgovornost za zadeve, povezane z naftno in plinsko industrijo, na ravni EU pa skupino organov, pristojnih za dejavnosti na morju, ki naj bi postavila nove varnostne standarde, olajšala regulativne programe EU in zagotovila redno čezmejno poročanje.

3.1

Evropski sektor pridobivanja nafte in plina na morju obsega skoraj 1 000 naprav na morju. Geografska razporejenost teh obratov je naslednja: 486 jih je v Združenem kraljestvu, 181 na Nizozemskem, 123 v Italiji, 61 na Danskem, 7 v Romuniji, 4 v Španiji, 3 na Poljskem, 2 v Nemčiji, 2 v Grčiji, 2 na Irskem in 1 v Bolgariji.

3.2

EESO je mnenja, da je varnost odločilnega pomena pri vseh vidikih naftnih in plinskih dejavnosti na morju ter vseh rezultatih te panoge, zato pozdravlja predloženo pobudo Komisije.

3.3

Čeprav je uredba večidel posvečena preprečevanju ali omejevanju okoljskih vplivov incidentov ali nesreč na morju, EESO z veseljem ugotavlja, da v oceni učinka niso bili spregledani niti zdravje in varnost niti blaginja delavcev v naftni in plinski industriji na morju.

3.4

EESO priznava, da je treba najti pravo ravnovesje med zahtevami iz predloga ter potrebami EU po energiji in zanesljivi oskrbi z njo.

3.5

V EU ni pravnega korpusa, ki bi bil izrecno posvečen varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju, vendar pa kar nekaj veljavnih direktiv obravnava vprašanja, ki so tesno povezana s temami iz predloga, in sicer: direktiva o okoljski odgovornosti (2004/35/ES), okvirna direktiva o odpadkih (2008/98/ES), direktiva o presoji vplivov na okolje (85/337/EGS, s spremembami), ukrepi na podlagi okvirne direktive o zdravju in varnosti (89/391/EGS), ki predpisujejo minimalne zahteve za izboljšanje varnosti in zdravja delavcev pri pridobivanju rudnin z vrtanjem, ter okvirna direktiva o morski strategiji (2008/56/ES). Te se sicer ne nanašajo v celoti na cilje iz predloga, zato jih je mogoče uporabiti le po delih ali po ustrezni prilagoditvi. Na primer, direktiva o okoljski odgovornosti, ki obravnava onesnaženost odprtega morja, ne ureja tudi škode na vodah v izključni ekonomski coni ali v epikontinentalnem pasu, ki morata biti zaščitena v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji.

3.6

Vedno znova je slišati kritične komentarje, da so obstoječi standardi glede varnosti, pravnih sredstev, odgovornosti in odškodnin (v direktivah, samoregulaciji, mednarodnih konvencijah in protokolih) pogosto „nepovezani“ in premalo upoštevani – zaradi razlik v poudarkih in razlagi, ravnodušnosti do smisla, če že ne podrobnosti mehanizmov za izvajanje in uveljavljanje, pa tudi zaradi šibke poslovne kulture. To diskreditira zakonodajni proces in je vzrok za nezadovoljstvo. Zato je nov začetek, predstavljen v predlogu, dobrodošel.

3.7

Komisija je industrijske prakse in postopke v Severnem morju, tako samoiniciativne kot zakonsko predpisane, opisala kot „najboljše delovne prakse“, „najboljše prakse v Uniji“, „najboljše razpoložljive prakse, določene z veljavnimi standardi in smernicami“, „današnji najvišji standard“, „najsodobnejše prakse“ in „svetovno priznane najboljše prakse za obvladovanje nevarnosti večjih nesreč“, s ciljno usmerjenim regulativnim pristopom, ki je priznan „v svetovnem merilu“. Vseeno pa je EESO zaskrbljen zaradi razmeroma visoke stopnje še obstoječega tveganja in meni, da bo predlagana uredba okrepila varnostno kulturo podjetij.

3.8

Te prakse so nastale in se izpopolnjevale z raziskovalnimi deli, tehničnim razvojem in izkušnjami iz praktičnega obratovanja (žal tudi žalostnimi, če se spomnimo nesreč s ploščadi Alexander Kielland leta 1980 in Piper Alpha leta 1988). EESO se zaveda, da gre za neprekinjen proces, ki ga je treba redno ocenjevati, in meni, da izvajalci niso niti ravnodušni niti počasni pri uvajanju novih ukrepov in smernic ali pri prilagajanju obstoječih standardov ali postopkov, kadarkoli je to potrebno ali smiselno. Uredba bo zagotovila enoten okvir, v katerem se bo ta proces lahko odvijal.

3.9

Medsebojno povezan, izčrpen in splošno veljaven nabor načel, postopkov in kontrolnih mehanizmov v okviru EU, kakor ga predvideva predlagana uredba, prihaja ob pravem času in je bistven za dobro upravljanje te panoge, ki še razvija nova področja raziskovanja in proizvodnje. EESO ugotavlja, da je priporočena „možnost 2“ najsprejemljivejši pristop.

4.1

Komisija v nekaterih navedbah opozarja, da je tveganje večjih nesreč pri črpanju nafte in zemeljskega plina v vodah Unije „po vsej Uniji še vedno veliko“, „verjetnejše, kot izgleda“ in „nedopustno pogosto“. EESO želi izvedeti, s čim je ta trditev utemeljena.

4.2

EESO ima nekaj pomislekov, da bi zaradi izbire uredbe kot ustreznejšega pravnega instrumenta predlog Komisije lahko privedel do:

4.3

Čeprav je slišati mnenje, da sta zadosten dokaz za delujočo subsidiarnost obstoječa ureditev najboljše prakse (model Severnega morja) in vloga organizacij, kakršne so forum organov, pristojnih za dejavnosti v Severnem morju (NSOAF), svetovalna skupina za preprečevanje razlitja nafte in ukrepanje v primeru razlitja (OSPRAG), skupnostni sklad za jamstvo ob onesnaženju morja z nafto (OPOL), mednarodni forum regulativnih organov (IRF) in združenje izvajalcev za skupno ukrepanje ob izrednih dogodkih (OCES), ter da bi lahko pristop Komisije, ki zagovarja „dvig na raven sedanjih najboljših praks“, udejanjili z direktivo, EESO ugotavlja, da ima uredba zaradi svoje hitre uveljavitve in gotovosti nedvomne prednosti, ter odobrava odločitev Komisije za uredbo kot primernejšo zakonodajno obliko. EESO pričakuje, da bo uredba omogočila korekcijo sedanjih nedoslednosti med državami članicami ter vključila in odrazila najboljše elemente, načela in standarde modela Severnega morja.

4.4

EESO poziva Komisijo, naj pojasni, ali in v kolikšni meri so bile pri pripravi predloga upoštevane določbe odstavka 2 člena 194 PDEU.

4.5

Kadar je le mogoče, morajo varnostno kulturo EU enotno uveljavljati vsi izvajalci EU, tako v vodah Unije kot zunaj njih. Za uresničevanje tega cilja EESO predlaga, da se preuči možnost uvedbe sistema preverjanja tretje strani.

4.6

Nesreča na ploščadi Deepwater Horizon je potrdila nujnost poostritve finančnih zahtev do izvajalcev, ki morajo zagotoviti sposobnost za popolno pokritje škode in odškodninskih stroškov ob vsaki nesreči. Zato EESO priporoča nadaljnjo preučitev obveznega zavarovanja odgovornosti (ali enakovredne in ustrezne zaščite odgovornosti) in predlaga, da se v uredbo vključi revizijska klavzula, ki bo omogočila ureditev tega pomembnega vprašanja v bližnji prihodnosti.