Skupne politične izjave z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih

2011/C 369/02

Člen 288 PDEU se glasi: „Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.“

Države članice in Komisija se zavedajo, da je učinkovito izvajanje prava Unije predpogoj, da se dosežejo politični cilji Unije. Čeprav so za tovrstno izvajanje odgovorne predvsem države članice, gre pri tem za vprašanje skupnega interesa, saj naj bi se s tem med drugim ustvarili enaki pogoji za vse države članice.

Države članice in Komisija priznavajo, da je pravilen in pravočasen prenos direktiv Unije pravna obveznost. Ugotavljajo, da Pogodbi Komisiji nalagata nadzor nad uporabo prava Unije pod nadzorom Sodišča, in se strinjajo, da bi moralo obveščanje o ukrepih za prenos Komisiji olajšati izpolnjevanje te naloge.

V tej zvezi države članice priznavajo, da morajo biti informacije o prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo, ki jih pošljejo Komisiji, „jasne in natančne“ in da morajo nedvoumno navajati, s katerimi zakoni in drugimi predpisi ter po potrebi tudi sodno prakso nacionalnih sodišč država članica šteje, da je izpolnila različne obveznosti, ki ji jih nalaga direktiva (1).

Da bi v primerih, kadar Komisija meni, da so potrebni dokumenti, ki pojasnjujejo razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov o prenosu, izboljšali kakovost obveščanja o prenosu direktiv Unije, Komisija ob predložitvi zadevnih predlogov za vsak primer posebej upraviči, zakaj in v kolikšnem obsegu je treba predložiti tovrstne dokumente, pri tem pa upošteva zlasti kompleksnost direktive oziroma njenega prenosa pa tudi morebitno dodatno upravno obremenitev.

Države članice se zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več obrazložitvenih dokumentov, ki so lahko v obliki korelacijske tabele, ali druge dokumente z enakim namenom.

(1)  Glej sodbo Sodišča z dne 16. julija 2009 v zadevi C-427/07, odstavek 107 in tam citirano sodno prakso.