EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52011PC0688
Proposal for a REGULATION OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on safety of offshore oil and gas prospection, exploration and production activities
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju
/* COM/2011/0688 konč. - 2011/0309 (COD) */
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju /* COM/2011/0688 konč. - 2011/0309 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.
OZADJE PREDLOGA
Razlogi za predlog in njegovi cilji Raziskovanje in izkoriščanje nafte in
zemeljskega plina potekata vse pogosteje na morju, med drugim tudi v kompleksnih
geografskih in geoloških okoljih, kot so globoke vode. Zaradi obsega in
značilnosti nedavnih nesreč z nafto in zemeljskim plinom na morju[1]
ter „skorajšnjih nesreč“[2], o katerih so
poročali po vsem svetu, med drugim tudi v Uniji, je treba ukrepati. Te
nesreče razkrivajo razhajanje med čedalje večjo kompleksnostjo pri
dejavnostih ter neustreznim ravnanjem v sedanjih praksah obvladovanja tveganj. Posamezna
podjetja poročajo o velikih razlikah v uspešnosti pri zagotavljanju
varnosti in odnosu do varnosti. Poleg tega so incidenti izpostavili izzive, s
katerimi se spopadajo regulativni organi pri zagotavljanju ustreznega nadzora nad
dejavnostmi na morju, ter na nepreglednost in premajhno izmenjavo podatkov o
varnostnih lastnostih industrije na morju. V Evropi se večina nafte in zemeljskega
plina črpa na morju. Večja nesreča na eni od evropskih naprav na
morju bi najverjetneje povzročila materialno škodo, škodo okolju,
gospodarstvu, lokalnim skupnostim in družbi, v nevarnosti pa bi bila tudi
življenja in zdravje delavcev. Zato je treba verjetnost večjih nesreč
v vodah Unije zmanjšati. Na podlagi študij, posvetovanj z
zainteresiranimi stranmi in analiz tveganja, opravljenih po letu 2010, so
bili za glavni težavi Unije ugotovljena: 1. tveganje večjih nesreč pri črpanju nafte in zemeljskega
plina na morju v vodah Unije je veliko, obstoječa razdrobljena zakonodaja ter
različne regulativne in sektorske prakse pa ne zagotavljajo čim
večjega zmanjšanja tveganj v Uniji; 2. veljavni regulativni okvir in operativna ureditev ne zagotavljata
učinkovitega ukrepanja ob nesrečah v vodah Unije, poleg tega pa ni
povsem jasno, kdo je odgovoren za čiščenje in običajno škodo. Splošni cilj tega
predloga so torej (i) zmanjšati tveganja večjih nesreč v vodah Unije
in (ii) omejiti posledice v primeru takšnih nesreč. Splošni okvir regulativne pobude Komisija se je na nesrečo v Mehiškem
zalivu odzvala že lani z analizo vrzeli med dejavnostmi na morju in
zakonodajnim okvirom Unije ter sporočilom „Soočanje z izzivom
varnosti pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju“[3]
(sprejeto oktobra 2010), ki ji je sledilo. V njem je prvič navedla področja,
na katerih mora Unija ukrepati. Med zakoni in praksami držav članic, ki
se nanašajo na dejavnosti na morju (npr. izdajanje dovoljenj, določbe o
odgovornosti, varnostni standardi za opremo, preglednost in izmenjavanje
informacij) obstajajo velika razhajanja in razdrobljenost. To kaže na dejanski
neobstoj mednarodnih pravnih instrumentov in vrzeli v ustrezni zakonodaji
Unije. Čeprav imajo nekatere države članice
regulativne sisteme za dejavnosti na morju, ki so priznani v svetovnem merilu,
jih je še vedno mogoče izboljšati. Pomembno je, da se obvladovanje
nevarnosti večjih nesreč pri dejavnostih na morju poveča v
skladu z visokimi standardi po vsej Uniji. Na podlagi analize pogostosti dosedanje učinkovitosti sektorja v Evropi in dokumentiranih stroškov preteklih nesreč predvidena povprečna letna gospodarska izguba in škoda zaradi naftnih in plinskih nesreč na morju v Uniji znaša od 205 milijonov EUR do 915 milijonov EUR. Ta razpon se v oceni učinka uporablja kot empirična podlaga za izhodiščno tveganje. Ocenjeno je, da bi koristi Unije in držav
članic v veliki meri odtehtale stroške, nastale pri uvajanju višjih
standardov. Večji del vseh dodatnih stroškov bo poravnal sam sektor, ki bo
imel korist od zmanjšanega tveganja. Vendar pa sta po izkušnjah sodeč za
pravo spremembo v kulturi sektorja, ki bo zagotovila zmanjšanje tveganja, kar je
tudi namen te uredbe, potrebni trdna ureditev in jasna odgovornost. Omenjeni splošni cilji se lahko razdelijo na
štiri specifične cilje: 1.
zagotoviti dosledno uporabo najboljših praks za
obvladovanje nevarnosti večjih nesreč pri naftnih in plinskih
dejavnostih morju, ki bi lahko prizadele vode ali obale Unije; 2.
izvajati najboljše regulativne prakse za vse naftne
in plinske dejavnosti na morju, ki spadajo pod evropsko jurisdikcijo; 3.
povečati pripravljenost in odzivno zmogljivost
Unije v izrednih razmerah, ki bi lahko prizadele državljane, gospodarstvo
oziroma okolje Unije; 4.
izboljšati in pojasniti veljavne določbe Unije
o odgovornosti in odškodninah. Na podlagi raziskave in posvetovanj z
zainteresiranimi stranmi, ki jih je opravila Komisija, so bili oblikovani praktični
izvedbeni ukrepi. Opredeljene so bile tudi možnosti politike, v katere so bili ukrepi
razvrščeni v različne kombinacije in sredstva za njihovo izvajanje.
Te možnosti politike so opisane v poglavju 2. Veljavne pravne določbe Unije na
področju, na katerega se predlog nanaša Unija nima posebne zakonodaje o dejavnostih nafte
in zemeljskega plina na morju, vendar pa širši pravni red Unije tudi za dejavnosti
na morju velja samo delno. Ta predlog dopolnjuje zlasti naslednje predpise
Unije: i. Okoljska odgovornost: Direktiva o okoljski odgovornosti 2004/35/ES ureja odgovornost za okoljsko
škodo, povzročeno z nafto in zemeljskim plinom na morju. Izvajalec
dejavnosti, ki povzroči veliko okoljsko škodo zaščitenim vrstam,
naravnim habitatom ali vodi, je odgovoren za preprečitev in sanacijo škode
ter krije vse, s tem povezane stroške. S tem predlogom naj bi se razširilo tudi
trenutno teritorialno območje uporabe direktive o okoljski škodi, ki je
pri škodi na vodah trenutno omejena na priobalni pas in teritorialno morje, na vse
odprto morje pod jurisdikcijo držav članic. ii. Presoja vpliva na okolje:
Direktiva 85/337/EGS[4], kakor je bila spremenjena
z direktivami 97/11/ES[5], 2003/35/ES[6]
in 2009/31/ES[7], o presoji vplivov
nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, je z uvedbo splošnih
minimalnih zahtev uskladila načela, ki veljajo za presoje vplivov na
okolje pri projektih. Poleg tega se pri presojah vplivov pri projektih z
verjetnimi čezmejnimi vplivi na okolje uporablja tudi Konvencija UN/ECE iz
Espooja o presoji čezmejnih vplivov na okolje. Vendar njena uporaba pri nekaterih
dejavnosti vrtanja ni obvezna. iii. Zakonodaja o odpadkih: Direktiva 2008/98/ES
o odpadkih (Okvirna direktiva o odpadkih). Ta direktiva se
uporablja v celoti za razlitje nafte, kar je potrdilo tudi Sodišče
Evropske unije. Zato je nafta, ki uhaja iz naprav na morju, zajeta v evropski
opredelitvi odpadkov, s čimer je onesnaževalcu naložena obveznost
čiščenja. iv. Zdravje in varnost delavcev pri
delu: - Direktiva 92/91/EGS (ki dopolnjuje Okvirno direktivo 89/391/EGS) je najpomembnejši
del zakonodaje Unije, ki ureja varstvo delavcev na morju in delovnega okolja.
Ta predlog dopolnjuje ureditev Direktive 92/91/EGS tako, da med drugim vanj
vključuje tudi okoljsko presojo, da zahteva, da se presoja vpliva predloži
regulativnemu organu v pridobitev soglasja, da uvaja sistem za obveščanje
o delih na vrtini in zahteva neodvisno preverjanje kritičnih prvin za
obvladovanje tveganja. v. Nevarnosti večjih nesreč:
Direktiva Seveso 96/82/ES se ne uporablja za dejavnosti na morju, so pa nekatere
njene prvine služile kot primer dobre prakse pri pripravi tega predloga. Vendar
pa ta predlog presega področje uporabe direktive Seveso, saj pri presoji
vpliva zahteva soglasje regulativnega organa, strožje preverjanje
tehničnih in finančnih sposobnosti v postopku izdajanja dovoljenj ter
vsebuje določbe o varnem evakuiranju in reševanju delovne sile. v. izdajanje dovoljenj za iskanje,
raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov: Direktiva 94/22/ES je najpomembnejši
pravni okvir za izdajo dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje. Ta
predlog same direktive ne spreminja, temveč ustreznim organom nalaga
več obveznosti v postopku izdajanja dovoljenj, da se izboljša ocenjevanje
tehničnih in finančnih sposobnosti prosilcev. vi. Ukrepanje ob nesrečah: predlog
uvaja nove zahteve za ukrepanje ob nesrečah za države članice in
sektor, ki jih je treba dopolniti z obstoječimi zmogljivostmi Unije tako
znotraj kot zunaj Unije. Osrednja instrumenta Unije za ukrepanje ob
nesrečah so mehanizem EU na področju civilne zaščite
(Odločba Sveta 2007/779/ES), Center za spremljanje in obveščanje
(MIC)[8] ter Evropska agencija za
pomorsko varnost[9] (EMSA). Sprejeti so bili
tudi ukrepi, s katerimi naj bi se pristojnosti agencije EMSA razširile tudi na
nesreče na napravah na morju (poleg osnovnega poudarka na pomorskem prometu). Usklajenost z drugimi politikami in cilji
Unije Ta uredba je v skladu z energetsko strategijo
za leto 2020[10], zlasti s prednostno
nalogo 3, tj. trajnostna, zanesljiva in konkurenčna energija v Evropi. Ta uredba je v skladu tudi z okoljsko
zakonodajo in politiko Unije ter njunimi glavnimi prvinami, kot so
preprečevanje in nadzor nad onesnaževanjem, načelo „onesnaževalec
plača“ in previdnostno načelo. V celoti je v skladu tudi z morsko
politiko, predvsem s ciljem, da se do leta 2020 doseže dobro okoljsko
stanje morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji 2008/56/ES).
2.
REZULTATI POSVETOVANJA Z ZAINTERESRINAMI STRANMI V UREDBI IN OCENA
UČINKA MOŽNOSTI POLITIKE
Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi Od 16. marca do 20. maja 2011 je
potekalo spletno javno posvetovanje, na katerem so zainteresirane strani lahko
izrazile svoje mnenje o potrebnih ukrepih Unije na različnih
področjih politike. Komisija je prejela skupaj 64 prispevkov,
ki so zajemali več kot 350 posameznih odgovorov. Povzetek in upoštevanje odgovorov Posvetovanje je pokazalo, da udeleženci podpirajo
zaostrovanje ukrepov za preprečevanje večjih incidentov na morju ter
odzivanje nanje, vendar pa so se temu namenjena sredstva razlikovala.
Nacionalni organi v regiji Severnega morja so menili, da spremembe na ravni
Unije ne bi smele ogroziti njihovih trenutnih ciljno usmerjenih regulativnih
pristopov, ki pa jih predlog dejansko podpira. Čeprav je sektor sicer na
splošno priznal, da je potrebno izboljšanje, je bil glede regulativnih sprememb
najbolj zadržan in bolj naklonjen ciljno usmerjenim pristopom in sektorskim
pobudam. Spremembe na ravni Unije so najbolj zagovarjali NVO in specializirana
podjetja (npr. klasifikacijski zavodi). Glavni vidiki posvetovanja so bili: Odobritve Imetniki dovoljen morajo odgovarjati za vsako
škodo, ki jo povzročijo. Večina nacionalnih regulativnih organov in
sektor sta menila, da je sedanji postopek izdaje dovoljenj v nekaterih državah
članicah dober, vendar pa mora Unija sodelovati tudi z drugimi akterji ter
tako izboljšati njihove standarde. Po njihovem mnenju mora odločitev o
izdaji dovoljenja ostati v izključni pristojnosti zadevnih držav
članic, pri čemer si lahko s sosednjimi državami izmenjajo
informacije, če obstaja možnost čezmejnega onesnaževanja. Posamezna
podjetja so priporočila različne ukrepe (npr. uskladitev in
poenostavitev postopkov odobritve in ločitev regulativnih organov za
izdajanje dovoljenj in za varnost). Nekatere NVO in državljani so podprli
obvezno posvetovanje s sosednjo državo ali pridobitev njenega soglasja, če
obstaja možnost čezmejnega onesnaževanja. Zakonodajni instrument določa zahtevnejše
ocenjevanje tehničnih in finančnih sposobnosti na podlagi tveganja.
Pri obvladovanju in preprečevanju nevarnosti večjih nesreč uvaja
poleg varnostne prvine tudi okoljsko. Preprečevanje nesreč Sektor je treba spodbuditi, da si še bolj
prizadeva za preprečevanje večjih incidentov, pri čemer pa v
državah članicah, ki že imajo močno regulativno ureditev dejavnosti
na morju, ne sme priti do zmanjšanja standardov na področju
preprečevanja nesreč. Sektor na splošno trdi, da lahko izboljša
razmere s samoureditvijo in sektorskimi pobudami, medtem ko NVO, v različnem
obsegu pa tudi nekateri regulativni organi, menijo, da je treba veljavne
predpise okrepiti in jih razširiti na vse dejavnosti na morju v vodah Unije. Preverjanje skladnosti in odgovornost za
škodo Visoka skladnost z jasnimi in smiselnimi
zahtevami je temeljnega pomena. Medtem ko sektor trdi, da je skladnost vedno
ena glavnih prednostnih nalog gospodarskih družb, mnoge zainteresirane strani menijo,
da sektor potrebuje zlasti boljši odnos do same varnosti. Skladnost in
oblikovanje zanesljivega in dobrega odnosa do varnosti sta obravnavana v sami
uredbi. NVO in nekateri klasifikacijski zavodi so
zahtevali strožje fizične inšpekcijske preglede. Temu so na splošno
nasprotovali nacionalni regulativni organi in sektor ter opozorili na morebitno
pomanjkanje virov oziroma tveganje destabilizacije sedanjih sistemov. Slednji
skupini sta do neke mere podprli tudi uvedbo zahteve o neodvisnem preverjanju s
strani tretje osebe. Razširitev obsega
okoljske odgovornosti so najbolj podprle NVO, medtem ko regulativni organi in
sektor niso imeli jasnih stališč. Sektor in zavarovalnice so se bolj
nagibali k spremembam, kot so obvezno zavarovanje brez mednarodno omejene
odgovornosti, medtem ko so NVO to odločno zahtevale. Preglednost ter izmenjava informacij in
najsodobnejših praks NVO, pa tudi sektor in regulativni organi, so
izrazili mnenje, da bi z boljšo preglednostjo industrija in javni organi lažje
dokazali, da se naftne in plinske dejavnosti na morju ustrezno upravljajo in
nadzirajo. Vsi nacionalni organi bi morali tesneje sodelovati, pri čemer
bi lahko izhajali iz primera Foruma organov, pristojnih za dejavnosti v
Severnem morju (NSOAF), ter neformalnih srečanj skupine EU-NSOAF. Ukrepanje ob nesrečah Ukrepanje ob nesrečah je glavna
odgovornost izvajalca dejavnosti in zadevne države članice, vendar pa se
lahko učinkovitost in uspešnost evropskih zmogljivosti za odzivanje na
razlitje nafte še dodatno okrepita s sodelovanjem in izmenjavo strokovnih mnenj
ter drugih sredstev. Agencija EMSA je zadolžena za čiščenje, če ga
prek evropskega mehanizma civilne zaščite zahtevajo zadevne države
članice. Mednarodne dejavnosti Od podjetij s sedežem v Uniji se
pričakuje, da si bodo med opravljanjem dejavnosti zunaj Unije prizadevala
ravnati v skladu s predpisi in iz te uredbe in da ne bodo zniževala standardov. Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj Sodelovanje z zainteresiranimi stranmi na
mednarodni ravni in na ravni Unije (sektor dejavnosti na morju, NVO) ter
državami članicami, ki predstavljajo, urejajo ali upravljajo dejavnosti na
morju, se je začelo aprila 2010, prvi rezultati pa so bili objavljeni
oktobra 2010 v sporočilu. Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi so
potekala pisno in na srečanjih še po tem datumu. Poleg javnega
posvetovanja sta Komisija in NSOAF organizirala tudi osem srečanj nacionalnih
regulativnih/nadzornih organov. Vprašanja o varnosti na morju so bila
obravnavana tudi na srečanjih berlinskega foruma Delovne skupine za
domača fosilna goriva[11]. Poleg tega so bila
organizirana tudi številna srečanja z mednarodnimi in nacionalnimi
sektorskimi združenji, posameznimi podjetji, NVO ter podjetji, ki opravljajo
neodvisna preverjanja, in zavarovalnicami. Komisija je bila tudi redno
vključena v nacionalne (npr. v Združene kraljestvu je to svetovalna
skupina za preprečevanje razlitja nafte in ukrepanje v primeru razlitja)
in mednarodne pobude (npr. delovna skupina za varstvo svetovnega morskega
okolja v okviru skupine G20). Ta srečanja potekajo še danes. Redna
posvetovanja potekajo tudi z drugimi službami Komisije (npr. Skupnim
raziskovalnim središčem), ki imajo ustrezne izkušnje in strokovno znanje
ter jih lahko prenašajo naprej. Komisija je najela tudi dva nacionalna
strokovnjaka iz nacionalnih organov za varnost na morju. Pri pripravi te uredbe
so bili strokovni prispevki upoštevani v celoti. Možnosti politike in ocena njihovega
učinka Iz splošnih in specifičnih ciljev, ki so
opisani v poglavju 1, je mogoče izpeljati različne možnosti politike.
Poleg osnovnega scenarija brez ukrepanja (možnost 0) so možne še naslednje
štiri možnosti politike. Možnost 0 ohranja nespremenjeno stanje. Ne ustvarja
dodatnih stroškov oziroma ne vpliva na osnovni razpon stroškov, tj. 205–915 milijonov EUR. Možnost 1
(„osnovna možnost za Severno morje“) je prva stopnja smiselnega posredovanja
Unije. V pravni red Unije uvaja poročilo o nevarnosti večjih
nesreč (MHR), ki temelji na dokumentu o varnosti in zdravju, ki ga predpisuje
Direktiva 92/91/ES, obenem pa od regulativnega organa zahteva, da ga potrdi še
pred začetkom opravljanja dejavnosti. Ukrepe, opisane v poročilu MHR,
morajo dopolnjevati tudi inšpekcijski pregledi in ustrezne kazni. Možnost 1
bi se izvajala z novimi predpisi. Možnost 1 bi pomenila dodatne tekoče
stroške za sektor v višini približno 36 milijonov EUR letno
ter zmanjšanje tveganja, izraženega v osnovnih stroških v višini približno 7-30
milijonov EUR letno, kar v povprečju predstavlja 3-odstotno
zmanjšanje osnovnega tveganja. Možnost 1+
(„Severno morje +“) gre korak naprej in uvaja nezavezujoče smernice za:
natančnejšo preučitev tehničnih zmogljivosti prosilcev za
dovoljenje za izvajanje naftnih in plinskih dejavnosti na morju; združevanje
nacionalnih načrtov za ukrepanje ob nesrečah; oblikovanje državnih in
sektorskih instrumentov za ukrepanje, ki se lahko po potrebi zagotovijo drugim
državam, ki jih potrebujejo; pojasnitev področja uporabe okoljskih
določb, ki se nanašajo na odgovornost izvajalcev (npr. veljavnost
zakonodaje o odpadkih) pri naftnih in plinskih nesrečah na morju. Unija bi
podjetjem, ki imajo sedež v Uniji, predlagala prostovoljne sporazume o uporabi
standardov EU zunaj voda EU. Možnost 1+ uvaja dodatne stroške za države
članice v višini približno 3 milijonov EUR in stroške usklajevanja
za sektor (skupaj z možnostjo 1) v višini približno 52 milijonov EUR.
Skupen učinek možnosti 1 in 1+ znaša 25-109 milijonov EUR/leto, kar
v povprečju predstavlja 12-odstotno zmanjšanje osnovnega
tveganja. Možnost 2
(„najboljša praksa Unije“) v celovitem svežnju nadgrajuje spremembe, ki jih
uvaja možnost 1+. Za obvladovanje nevarnosti večjih nesreč bi se
zahtevale svetovno priznane najboljše prakse, v poročilo o nevarnosti
večjih nesreč pa bi bilo treba vključiti oceno tveganja za
okolje. Poleg tega bi se v dogovore nacionalnih pristojnih organov
vključili tudi najboljše regulativne prakse in obvezni organizacijski standardi.
S to celovito oceno tveganja za varnost in okolje bi se v pravni okvir
vključila pripravljenost ob nesrečah in upravljanje instrumentov za
odzivanje nanje. Na ravni Unije bi bila ustanovljena skupina organov,
pristojnih za dejavnosti na morju, z uredbo pa bi se okrepile tudi direktive o
okoljski odgovornosti. Možnost 2 uvaja skupne obratovalne
stroške za industrijo v višini približno 122 milijonov EUR (v
primerjavi z 52 milijoni EUR) in približno 12−18 milijonov EUR
za države članice (v primerjavi s 3 milijoni EUR) ter enkratne
upravne stroške v višini približno 18−44 milijonov EUR.
Stroški ustanovitve in vodenja skupine organov EU, pristojnih za dejavnosti na
morju, bi za Komisijo znašali približno 1 milijon EUR. Dodatni
ukrepi zmanjšujejo stroške osnovnega tveganja za 103−455 milijonov EUR
letno, kar predstavlja 50-odstotno zmanjšanje osnovnega
tveganja. Z možnostjo 3 („agencija EU“) se
poveča vpliv možnosti 2, saj se ustanovi agencija Unije, ki bi
institucionalizirala in s tem utrdila spremembe v okviru možnosti 2. Agencija
bi opravljala inšpekcijske preglede in preiskave, spremljala in okrepila
skladno izvajanje, razvila zmogljivosti za posredovanje ter pomagala pri razvoju
zmogljivosti v sosednjih državah, ki niso članice Unije. Z možnostjo 3 bi nastali skupni letni
obratovalni stroški za Komisijo v višini približno 35 milijonov EUR
letno (v primerjavi z 1 milijonom EUR), 18–44 milijonov EUR
enkratnih ustanovitvenih stroškov ter 10 milijonov EUR za nakup
osnovnih instrumentov za ukrepanje. Sektor ne bi imel nobenih dodatnih
stroškov. V preglednici 1 so primerjani ukrepi v
okviru posameznih možnosti: Št. || Ukrep || Možnost 0 || Možnost 1 || Možnost 1+ || Možnost 2 || Možnost 3 1 || Podrobno preverjanje tehničnih zmogljivosti morebitnega izvajalca || 0 || 0 || S || Z || Unija 2 || Uvedba rednih inšpekcijskih pregledov in ustreznih kazni || 0 || Z || Z || Z || Unija 3 || Predložitev formalnih ocen varnosti, ki jih mora potrditi regulativni organ || 0 || Z || Z || Z || Unija 4 || Razširitev poročil MHR v celovit model upravljanja tveganja || 0 || 0 || 0 || Z || Z 5 || Razširitev praks Unije na čezmorske dejavnosti || 0 || 0 || S || S || Unija 6 || Ustanovitev pristojnega organa || 0 || 0 || 0 || Z || Unija 7 || Ustanovitev platforme za regulativni dialog || 0 || 0 || 0 || Z || Unija 8 || Celovita izmenjava informacij in preglednost || 0 || 0 || 0 || Z || Z 9 || Pripravljenost na učinkovito ukrepanje v primeru večjih nesreč na morju || 0 || 0 || S || Z || Unija 10 || Zagotavljanje čezmejne razpoložljivosti in združljivosti instrumentov za posredovanje || 0 || 0 || S || Z || Unija 11 || Pojasnitev obsega okoljske odgovornosti || 0 || 0 || S || Z || Z Razpredelnica 1 0 = se ne izvaja v okviru te možnosti; S =
smernice/nezavezujoča zakonodaja; Z = zakonodaja; Unija = pristojna
agencija Unije Ukrepi se lahko izvajajo na različne
načine, pri čemer je pogosto treba najti kompromis med
učinkovitostjo in uporabnostjo. Zato so za vsako možnost politike na eni
strani značilni ukrepi, ki spadajo pod določeno možnost, ter na drugi
prednostni instrumenti za njihovo izvajanje. Prednostna možnost politike je možnost 2, tj. celovita reforma dejavnosti na morju, ki bo z novimi
predpisi po vsej Uniji izboljšala obvladovanje tveganja in pripravljenost na
nesreče pri dejavnostih na morju. Ta možnost poleg skladnosti zagotavlja
boljšo preglednost sektorja in uspešnosti regulativnih organov. Ta možnost lahko z večjim
preprečevanjem in blaženjem posledic, da se incident kljub vsemu zgodi, osnovno
tveganje zmanjša za 50 %. Povprečno zmanjšanje stroškov, nastalo z
zmanjšanjem tveganja (približno 103–455 milijonov EUR/leto), je večje
od predvidenih skupnih stroškov izvajanja (134–140 milijonov EUR/leto).
Je ugodnejša z upravnega in ekonomskega vidika, saj dodatni tekoči
stroški pri možnosti 3 (približno 34 milijonov EUR/leto) ne
zagotavljajo ustreznega zmanjšanja tveganja. Možnost 1+ bi pomenila izbiro
s skromnim pozitivnim vplivom (12 %) in možnostmi izvajanja, medtem ko so koristi,
ki jih ustvarja možnost 1, nezadostne, da bi upravičile (resda nizke)
stroške.
3.
PRAVNI ELEMENTI UREDBE
Predlog uredbe določa dolžnosti za
izvajalce, države članice in Komisijo. Izvajalec Izvajalec mora dejavnosti organizirati na
podlagi modela najboljše prakse, pripraviti poročilo o nevarnosti
večjih nesreč in ga predložiti pristojnemu organu v oceno. Poleg tega
mora regulativni organ obvestiti o vseh delih na vrtini. Za poročilo o
nevarnosti večjih nesreč in obvestilo o delih na vrtini je predpisano
neodvisno preverjanje varnostnokritičnih prvin. Izvajalci pripravijo
notranje načrte za ukrepanje ob nesrečah, spodbujajo
interoperabilnost in združljivost instrumentov za ukrepanje ter ustreznim
državam članicam poročajo o incidentih ter jim pošljejo določene
druge informacije v standardni obliki. Velika podjetja s sedežem v Uniji se
zavežejo, da bodo med opravljanjem dejavnosti v tujini upoštevala varnostne
standarde Unije za dejavnosti na morju. Države članice Organi držav članic, pristojni za izdajanje
dovoljenj, pri odločanju o izdaji dovoljenja za raziskovanje ali
izkoriščanje, ustrezno ocenijo varnost in okoljsko uspešnost (ter
finančno sposobnost za odpravljanje varnostnih napak) prosilcev. Države
članice ustanovijo pristojne organe za nadzor varnosti, varstva okolja in
pripravljenost na nesreče ter določijo stroge standarde za
inšpekcijske preglede in preiskave, ki jih dopolnijo z ustreznimi kaznimi za
izvajalce v primeru kršitve dolžnosti. Države članice Komisiji redno predložijo
informacije o svojih sektorjih dejavnosti na morju in ji poročajo o vseh
večjih incidentih ter pridobljenih izkušnjah. Zunanje načrte za
ukrepanje ob nesrečah države članice pripravijo v sodelovanju s
sosednjimi državami članicami. Sprejmejo tudi ukrepe, s katerimi zagotovijo
interoperabilnost strokovnega znanja ter materialnih sredstev ter s tem njihovo
skupno uporabo pri posredovanju po vsej Uniji, vključno z agencijo EMSA.
Države članice in sektor pripravijo načrte za ukrepanje ob
nesrečah in jih redno preskušajo. Komisija Komisija na ravni EU ustanovi skupino organov,
pristojnih za dejavnosti na morju, ki jo sestavljajo predstavniki pristojnih
organov, pristojnih za naftne in plinske dejavnosti na morju v državah
članicah Unije. Komisija v okviru uredbe spremeni tudi Direktivo o
okoljski odgovornosti (2004/35/ES). Pravna podlaga Glede varstva okolja temelji osnutek uredbe na
členu 192 PDEU (okolje), za zmanjšanje škodljivih vplivov na zanesljivo
oskrbo z energijo v Uniji in delovanje notranjega energetskega trga pa na členu 194
(energija). Načelo subsidiarnosti Ukrepanje Unije se preuči samo takrat,
če lahko ta uspešneje doseže cilj kot države članice ali če
ukrepi držav članic ne bi imeli najboljših rezultatov. Podjetja, ki upravljajo naftne vrtine, kot je
Deepwater Horizon, so dejavna prek meja, vendar se srečujejo z zelo
različnimi regulativnimi sistemi v skladu z nacionalnim pravnim redom. Sodeč
po zadnjih odzivih držav članic se bodo te razlike brez ukrepanja Unije še
povečale, saj izboljšave načrtujejo v glavnem samo države v najbolj
naprednih regijah, medtem ko mednarodne pobude zelo počasi napredujejo.
Poleg tega brez ukrepanja Unije ne bodo odpravljene niti obstoječe težave,
ki ovirajo primerjavo uspešnosti sektorja in izmenjavo znanja ter podatkov o incidentih.
Ukrepi, ki bi jih izvajale samo države
članice, ne bi bili primerni za doseganje celovitega varstva okolja
(vključno z odgovornostjo za onesnaženje), tj. skupnega dobra, h kateremu
so se zavezale Unija in njene države članice z Okvirno direktivo o morski strategiji. Iz nacionalnih poročil in analize
tveganja, ki jo je leta 2011 opravila Komisija, izhaja, da so verjetnost
večjih incidentov na morju in njihove posledice po vsej Uniji še vedno
velike. Črpanje na morju čedalje pogosteje poteka tudi v Sredozemskem
morju, Črnem morju in celo v Baltskem morju, kjer imajo države v nekaterih
morskih regijah manj izkušenj z urejanjem dejavnosti na morju. Vendar pa z nacionalnimi
ukrepi tudi v razvitih regijah (zlasti v Severnem morju) niso uspeli uvesti skupnih
standardov in doseči primerljivosti podatkov. Kljub ukrepom, ki jih zakonodaja Unije že določa
(na primer na področju zdravja in varnosti pri delu) države članice brez
ukrepanja EU verjetno ne bi imele sredstev, da bi skladno in pravočasno
zmanjšale tveganje večjih incidentov na morju. Načelo sorazmernosti Člen 5 Pogodbe določa, da „noben
ukrep Skupnosti ne sme prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje
ciljev te pogodbe“. Da se vzpostavi potrebno ravnovesje med cilji te uredbe in predlaganimi
načini za doseganje teh ciljev so bile pri pripravi uredbe upoštevani: i. Stroški incidenta na ploščadi
Deepwater Horizon naj bi po izračunu družbe BP presegali 40 milijard EUR;
podoben dogodek v vodah Unije bi lahko povzročil enako visoke stroške. ii. Incidenti, kakršen se je zgodil na
ploščadi Deepwater Horizon, se v sektorju dejavnosti na morju dogajajo v
razmaku desetih let, kar je za skrajne nevarnosti večjih nesreč pogosto. iii. Vrednost sektorja dejavnosti na
morju v Uniji je za nacionalna gospodarstva (prihodke in zaposlovanje) ter zanesljivo
oskrbo zelo visoka. iv. Sektor dejavnosti na morju ustvarja
sorazmerno visoke prihodke za podjetja, ki se s tem ukvarjajo. v. Javnost ni naklonjena nadaljnjim
tveganjem večjih nesreč. Stroški ukrepov, ki so predlagani v tej uredbi
(približno 134–140 milijonov EUR letno), so v primerjavi z zagotovljenim
zmanjšanjem tveganja (približno 103–455 milijonov EUR/leto) majhni.
Zato se ti ukrepi predlagajo kot podporni ukrepi. Izbira instrumenta Možnost 2 naj
bi se izvedla s predlagano uredbo. Zaradi svoje jasnosti, skladnosti in
hitrejšega izvajanja z neposredno uporabo ima prednost pred direktivo[12].
Uredba bi veljala neposredno za sektor ter tako omogočila enake pogoje za
vse. Izboljšala bi tudi načrtovanje ukrepov ob nesrečah, s katerimi
se prepreči čezmejno onesnaženje. Glede na
medinstitucionalne sporazume o svetovalnih in strokovnih skupinah Komisije je
treba skupino organov EU, pristojnih za dejavnosti na morju, ustanoviti s
posebnim sklepom Komisije.
4.
PRORAČUNSKE POSLEDICE
Proračunske posledice predloga znašajo
približno v obdobju 2013–2016 2,5 milijona EUR, vključno z
nadomestili za udeležbo v odborih. Pomoč agencije EMSA se nanaša zlasti na
a) uporabo satelitskega nadzornega sistema, ki je aktiven tudi ob nesrečah
na morju, in b) uporabo reševalnih plovil, ki jih organizira agencija EMSA.
Reševalna plovila se najamejo samo za ta namen, operativne stroške pa krije
prizadeta obmorska država, ki zaprosi za posredovanje. Uredba (ES) 2038/2006
določa večletni finančni okvir za odzivanje na onesnaževanje za
obdobje 2007–2013. Komisija tega okvira ne namerava spremeniti. To pomeni, da za
agencijo EMSA v obdobju 2007–2013 niso predvideni dodatni stroški. Če
bi v obdobju 2014–2020 za agencijo nastali dodatni stroški, bi se ti poravnali predvsem
s prerazporeditvijo že odobrenih sredstev.
5.
DODATNE INFORMACIJE
Sprememba obstoječe zakonodaje Sprejetje uredbe vključuje spremembo
Direktive 2004/35/ES (okoljska odgovornost). Prenos pooblastil Uredba določa oblikovanje tehničnih
podrobnosti za enotno obliko poročila z delegiranim aktom in morebitnimi
dopolnitvami tehničnih prilog z izvedbenim aktom. Evropski gospodarski prostor in Energetska
skupnost Predlog ima
lahko pomen za EGP in Energetsko skupnost. 2011/0309 (COD) Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja
in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 192(1) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[13], ob upoštevanju mnenja Odbora regij[14],
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1)
Člen 191 PDEU določa cilje za
ohranjanje, varstvo in izboljšanje kakovosti okolja ter uvaja obveznost, v
skladu s katero mora vse ukrepe Unije podpirati visoka raven varstva, ki
temelji na previdnostnem načelu in preventivnem delovanju ter skrbni in
preudarni rabi naravnih virov. (2)
Ta uredba naj bi zmanjšala pogostost večjih
nesreč pri opravljanju naftnih in plinskih dejavnostih na morju in omejila
njihove posledice ter tako povečala zaščito morskega okolja in
obalnih gospodarstev pred onesnaženjem, določila minimalne pogoje za varno
iskanje, raziskovanje in izkoriščanje nafte in zemeljskega plina na morju,
omejila morebitne prekinitve domače proizvodnje energije v Uniji ter
izboljšala mehanizme za ukrepanje ob nesrečah. (3)
Ta uredba se ne uporablja samo za prihodnje naprave
in dejavnosti, temveč se s pridržkom prehodnih sporazumov uporablja tudi
za obstoječe naprave. (4)
Zaradi nesreč, ki so jih povzročile naftne
in plinske dejavnosti na morju leta 2010, zlasti v Mehiškem zalivu, so bili
pregledane politike za zagotavljanje varnih dejavnosti na morju. Pregled je začela
opravljati Komisija, ki je svoje stališče o varnosti naftnih in plinskih
dejavnosti na morju izrazila v sporočilu „Soočanje z izzivom varnosti
pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju“ z dne 13. oktobra 2010.
Evropski parlament je v zvezi s tem 7. oktobra 2010 in 13. septembra 2011
sprejel resoluciji. Ministri za energijo držav članic so stališča
izrazili v Sklepih Sveta za energijo 3. decembra 2010. (5)
Tveganja večjih nesreč pri opravljanju
naftnih in plinskih dejavnosti na morju so velika. Z zmanjšanjem tveganja
onesnaževanja morskih voda mora ta pobuda prispevati k varstvu morskega okolja, zlasti
k doseganju dobrega okoljskega stanja najpozneje do leta 2020, kot je
določeno v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za
ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o
morski strategiji)[15]. (6)
Okvirna direktiva o morski strategiji določa,
da je treba upoštevati skupen vpliv vseh dejavnosti na morsko okolje, je
okoljski steber celostne pomorske politike. Ta politika ureja naftne in plinske
dejavnosti na morju, saj določa, da se posebni vidiki posameznih
gospodarskih sektorjev povežejo s splošnim ciljem celovitega razumevanja
oceanov, morij in obalnih območij, da se ob upoštevanju vseh gospodarskih,
okoljskih in socialnih vidikov s pomorskim prostorskim načrtovanjem in
znanjem o morju oblikuje povezan pristop do morij. (7)
Podjetja, ki opravljajo naftne in plinske
dejavnosti na morju, so prisotna v številnih regijah Unije, pričakovati pa
je tudi nov regionalni razvoj v vodah Unije. Črpanje nafte in zemeljskega
plina na morju je pomemben del zanesljive oskrbe z energijo na ravni EU. (8)
Veljavni razdrobljeni regulativni okvir, ki ureja
varnost dejavnosti na morju v Evropi, in sedanje varnostne prakse v sektorju ne
zagotavljajo, da je tveganje nesreče na morju zmanjšano po vsej Uniji in
da se v primeru nesreče v vodah Unije pravočasno uporabi
najučinkovitejši ukrep. Z veljavnimi ureditvami glede odgovornosti ni
vedno mogoče jasno opredeliti odgovorne osebe ali pa ta oseba ni sposobna oziroma
ni dolžna plačati vseh stroškov sanacije škode, ki jo je povzročila. (9)
V skladu z Direktivo 1994/22/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in
uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov[1]
se naftne in plinske dejavnosti na morju v Uniji lahko opravljajo po pridobitvi
dovoljenja. Pri tem mora pristojni organ upoštevati tehnična in finančna
tveganja in po potrebi predhodno odgovornost prosilcev, ki prosijo za izdajo izključnih
dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje. Zagotoviti je treba, da pristojni
organ pri preučevanju tehnične in finančne sposobnosti imetnika
dovoljenja temeljito preveri, ali je ta sposoben zagotavljati stalno varnost in
učinkovitost dejavnosti pod vsemi predvidljivimi pogoji. (10)
Pojasniti je treba, da so imetniki dovoljenj za opravljanje
dejavnosti na morju v skladu z Direktivo 94/22/ES tudi potencialni odgovorni
„izvajalci“ po Direktivi 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004
o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske
škode[16] in da ne smejo biti
upravičeni svoje odgovornosti prenašati na tretje osebe, s katerimi sklenejo
pogodbo. (11)
Čeprav splošno dovoljenje na podlagi Direktive
94/22/ES imetnikom zagotavlja pravice do raziskovanja ali izkoriščanja
nafte oziroma plina na določenem območju, morajo države članice
dejanske dejavnosti na tem področju stalno strokovno regulativno nadzorovati,
da zagotovijo učinkovit nadzor, katerega namen je preprečevanje
večjih nesreč in omejevanje njihovega vpliva na ljudi, okolje in
zanesljivo oskrbo z energijo. (12)
V skladu z Direktivo 85/337/EGS, kakor je bila
spremenjena, ki ureja dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja nafte in
plina, je treba pri projektih, ki bi lahko med drugim zaradi svoje narave,
obsega ali lokacije bistveno vplivali na okolje, oceniti njihov vpliv in jim
dati soglasje za izvedbo. Če za dejavnost velja zahteva po soglasju za
izvedbo, je treba v skladu z Direktivo 85/337/EGS zagotoviti učinkovito
udeležbo javnosti v skladu s Konvencijo
Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE) o dostopu do informacij,
udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih
zadevah. (13)
V Uniji že obstajajo primeri dobrih standardov v
nacionalnih regulativnih praksah, povezanih z naftnimi in plinskimi dejavnostmi
na morju. Vendar pa se te po Uniji uporabljajo nedosledno, nobena od držav
članic pa v svojo zakonodajo še ni vključila vseh najboljših
regulativnih praks, katerih namen je preprečevanje večjih nesreč
na morju ali omejevanje njihovih posledic za ljudi in okolje. Najboljše
regulativne prakse morajo zagotoviti učinkovito ureditev na področju
varnosti in okolja, tako da skupnemu pristojnemu organu („pristojni organ“)
podelijo ustrezne naloge, ta pa lahko črpa sredstva ene ali več
nacionalnih agencij. (14)
Ko izvajalec z dovoljenjem pridobi pravico do
raziskovanja ali črpanja nafte in zemeljskega plina, države članice
pristojnemu organu dajo zakonska pooblastila za sprejemanje izvršilnih ukrepov,
vključno s prekinitvijo dejavnosti, da zagotovi zadostno varstvo delavcev
in okolja. (15)
Učinkovitost pristojnega organa pri
preverjanju ustreznosti obvladovanja nevarnosti večjih nesreč s
strani imetnika dovoljenja ali izvajalca je neposredno odvisna od regulativne
politike, sistemov in strokovnega znanja pristojnega organa na tem področju.
Ne glede na pravico izvajalca, ki ima dovoljenje za raziskovanje ali
črpanje nafte in zemeljskega plina, je pristojni organ pooblaščen za
sprejemanje izvršilnih ukrepov, vključno s prekinitvijo dejavnosti, da
zagotovi zadostno varstvo delavcev in okolja. Za opravljanje teh nalog mora
država članica pristojnemu organu zagotoviti ustrezna sredstva. (16)
Da se gospodarski razvoj ter predpisi o okolju in
varnosti ustrezno ločijo, mora biti pristojni organ dokazano neodvisen od
gospodarske podpore. (17)
Resne nevarnosti večjih nesreč pri
opravljanju naftnih in plinskih dejavnosti na morju, zlasti v okviru postopkovne
varnosti, varne hrambe ogljikovodikov, strukturne celovitosti, preprečevanja
požara in eksplozij, evakuacije in reševanja ter omejevanja vplivov na okolje
po večjih nesrečah zahtevajo usmerjene in prilagojene predpise, ki upoštevajo
posebne nevarnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju. (18)
Ta uredba se mora uporabljati ne glede na zahteve
iz drugih predpisov Unije, zlasti s področja zdravja in varnosti pri delu,
tj. Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za
spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu[17]
ter Direktive Sveta 92/91/EGS z dne 3. novembra 1992 o minimalnih
zahtevah za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu za delavce v dejavnostih
pridobivanja rudnin z vrtanjem (enajsta posebna direktiva po členu 16(1)
Direktive 89/391/EGS) [18]. (19)
Ureditev na morju mora veljati za dejavnosti, ki se
opravljajo na fiksnih kot tudi mobilnih napravah, ter za celoten življenjski
ciklus dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja, ki segajo vse od snovanja do
razgradnje in trajne opustitve dejavnosti. (20)
Najboljše delovne prakse, ki trenutno obstajajo na
področju preprečevanja večjih nesreč pri naftnih in
plinskih dejavnostih na morju, temeljijo na doseganju želenih rezultatov z
oceno tveganja in zanesljivimi sistemi za upravljanje. (21)
V okviru najboljših delovnih praks Unije se od
lastnikov oziroma izvajalcev na napravah, vključno z mobilnimi naftnimi
ploščadmi, zahteva, da razvijejo učinkovito podjetniško politiko,
sprejmejo ustrezne ureditve za preprečevanje večjih nesreč ter za
vse nevarne dejavnosti, ki bi se lahko opravljale na teh napravah, izčrpno
in sistematično opredelijo vse možne nevarnosti večjih nesreč.
Te najboljše prakse zahtevajo tudi ocenjevanje verjetnosti in posledic ter
potreben nadzor nad takšnimi možnostmi nesreč v okviru celovitega sistema
za upravljanje varnosti. Takšna politika in ureditve morajo biti jasno opredeljene
v dokumentu (v „poročilu o nevarnosti večjih nesreč“).
Poročilo mora biti primerljivo z dokumentom o varnosti in zdravju pri delu
iz Direktive 92/91/ES in ga dopolnjevati ter vsebovati tudi določbe o
oceni tveganja za okolje in načrtih za ukrepanje ob nesrečah. Poročila
o nevarnosti večjih nesreč bi bilo treba predložiti pristojnemu
organu, da se opravi postopek izdaje soglasja. (22)
Da se ohrani učinkovitost obvladovanja
tveganja večjih nesreč v vodah Unije, je treba pri pripravi poročila
o nevarnosti večjih nesreč upoštevati vse pomembne vidike
življenjskega ciklusa naprave za izkoriščanje, vključno z zasnovo,
delovanjem, dejavnostmi v povezavi z drugimi napravami, večjimi
spremembami in končno opustitvijo. Poročilo je treba predložiti
pristojnemu organu, tako da se dejavnosti lahko začnejo opravljati šele,
če pristojni organ poročilo o nevarnosti večjih nesreč
sprejme po ustreznem postopku za izdajo soglasja. (23)
Vrtanje in popravila naftnih in plinskih vrtin se lahko
opravljajo samo z napravami, ki lahko tehnično obvladujejo vse
predvidljive nevarnosti na kraju vrtine in za katere je bilo poročilo o
nevarnosti večjih nesreč sprejeto. (24)
Izvajalec dejavnosti vrtanja mora poleg tega, da uporablja
ustrezno napravo, pripraviti tudi podrobne načrte, ki veljajo za posebne
okoliščine in nevarnosti posameznih del na vrtini ter v skladu z
najboljšimi praksami v Uniji zagotovi, da zasnovo vrtine pregleda neodvisen
strokovnjak. Izvajalec dejavnosti vrtanja pristojne organe obvesti o
načrtih na vrtini, pri čemer pristojnemu organu zagotovi dovolj
časa, da lahko ta za predvidena dela na vrtini sprejme potrebne ukrepe. (25)
Da se zagotovita varna zasnova in neprekinjena varnost
pri opravljanju dejavnosti, mora sektor spoštovati najboljše razpoložljive
prakse, določene z veljavnimi standardi in smernicami, ter jih
dopolnjevati z novim znanjem in dognanji po načelu nenehnega izboljševanja;
izvajalci in pristojni organi morajo pri pripravi novih ali izboljšanih
standardov in smernic med seboj sodelovati in pri tem upoštevati izkušnje,
pridobljene pri nesreči na ploščadi Deepwater Horizon in drugih
večjih nesrečah na morju, ter nemudoma naročiti pripravo najpomembnejših
smernic in standardov. (26)
Zaradi večplastnosti naftnih in plinskih
dejavnosti na morju izvajalci za izvajanje najboljših praks potrebujejo sistem za
neodvisno strokovno preverjanje varnostnokritičnih prvin, ki ga opravi
tretja oseba. (27)
Najboljše prakse, ki jih je treba izvajati v Uniji,
morajo izpolnjevati zahteve iz Uredbe 391/2009/ES o skupnih pravilih in
standardih za organizacije za tehnični nadzor in pregled v zvezi z
mobilnimi napravami, ki niso namenjene za izkoriščanje, ter iz
enakovrednega standarda, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija[19].
(28)
Pri oceni tveganja, ki je del poročila o
nevarnosti večjih nesreč, je treba upoštevati tveganje za okolje,
vključno z vplivi podnebnih razmer in podnebnih sprememb na
dolgoročno prilagodljivost naprav; ker imajo lahko naftne in plinske
dejavnosti na morju večje škodljive vplive tudi v drugih državah
članicah, je treba v skladu s Konvencijo o presoji čezmejnih vplivov
na okolje določiti posebne določb in jih uporabljati. (29)
Da se zagotovi učinkovito ukrepanje v izrednih
okoliščinah, morajo izvajalci pripraviti načrte za ukrepanje ob
nesrečah na določenih krajih, ki bodo temeljili na možnih tveganjih
in nevarnostih iz poročila o nevarnosti večjih nesreč; te
načrte morajo predložiti pristojnim organom in po potrebi imeti vsa sredstva
za takojšnje izvrševanje navedenih načrtov. (30)
Da se ustrezni varnostni vidiki ne bi spregledali
ali zanemarili, je treba oblikovati in spodbujati ustrezna sredstva za
poročanje o teh vidikih in zaščito prijaviteljev nepravilnosti. (31)
Izmenjava primerljivih podatkov med državami
članicami je težavna in nezanesljiva, ker za podatkovno poročanje ni enotne
oblike, ki bi jo uporabljale vse države članice. Enotna oblika
podatkovnega poročanja, ki bi jo uporabljali izvajalci pri poročanju
državam članicam, bi zagotovila pregledno varnost in okoljsko uspešnost
izvajalcev ter javni dostop do ustreznih primerljivih informacij o varnosti
naftnih in plinskih dejavnosti na morju, ki bi veljale za vso Unijo, pomagala
pa bi tudi pri širjenju izkušenj, pridobljenih v večjih in skorajšnjih
nesrečah. (32)
Da se zagotovijo enotni pogoji za izmenjavo
informacij in spodbujanje preglednosti uspešnosti dejavnosti na morju, je treba
na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila se morajo izvajati v
skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011
o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države
članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije[20]. (33)
Ustrezni izvedbeni akti se morajo sprejemati po svetovalnem
postopku, da se zagotovi dosledna izmenjava ustreznih podatkov po vsej Uniji. (34)
Da se okrepil zaupanje javnosti v pravilnost in
celovitost vseevropskih dejavnosti na morju, morajo države članice
pripraviti poročila o dejavnosti in nesrečah ter Komisijo nemudoma
obvestiti o večjih nesrečah, Komisija pa mora redno objavljati
poročila o obsegu dejavnosti v EU in trendih na področju varnosti ter
okoljske uspešnosti dejavnosti na morju. (35)
Sodeč po izkušnjah je treba zagotoviti
zaupnost občutljivih podatkov, da se spodbudi odprt dialog med pristojnim
organom in izvajalcem. Dialog med izvajalci dejavnosti na morju in vsemi
državami članicami mora zato temeljiti na ustreznih veljavnih mednarodnih
instrumentih in pravnem redu EU o dostopu do ustreznih informacijah o okolju
ter zahtevah za varnost in varstvo okolja. (36)
Koristi sodelovanja med organi, ki urejajo
dejavnosti na morju, jasno ponazarjajo dejavnosti Foruma organov, pristojnih za
dejavnosti v Severnem morju, in Mednarodnega foruma regulativnih organov. Podobno
sodelovanje je treba vzpostaviti po vsej Uniji, da se na delovni ravni podpre
učinkovito sodelovanje med nacionalnimi predstavniki in Komisijo. (37)
Ukrepanje ob nesrečah in načrtovanje
izrednih ukrepov v primeru večjih nesreč na morju bo še
učinkovitejše, če bo med samimi državami članicami kakor tudi
med njimi in sektorjem vzpostavljeno sistematično in načrtovano
sodelovanje in če bo zagotovljena izmenjava združljivih sredstev,
vključno s strokovnim znanjem. V okviru teh ureditev je treba po potrebi
izkoristiti tudi obstoječa sredstva in pomoč, ki so na voljo znotraj
Unije, zlasti prek Evropske agencije za pomorsko varnost in mehanizma EU na
področju civilne zaščite. (38)
Pri izpolnjevanju obveznosti iz te uredbe je treba
upoštevati, da so morske vode v suverenosti držav članic oziroma pod
njihovo jurisdikcijo, sestavni del štirih morskih regij iz člena 4(1)
Direktive 2008/56/ES, tj. Baltskega morja, Severovzhodnega Atlantskega
oceana, Sredozemskega morja in Črnega morja. Zato je treba okrepiti uskladitev
s tretjimi državami s suverenostjo ali jurisdikcijo nad vodami v teh morskih
regijah. Ustrezen okvir sodelovanja predstavljajo regionalne konvencije o
morjih po členu 3(10) Direktive 2008/56/ES. (39)
V zvezi s Sredozemskim morjem se s to uredbo sprejemajo
potrebni ukrepi za pristop Evropske unije k Protokolu o varstvu Sredozemskega
morja pred onesnaževanjem zaradi raziskovanja in izkoriščanja
epikontinentalnega pasu ter morskega dna in podzemlja (protokol o dejavnostih
na morju) in Konvenciji o varstvu morskega okolja in obalnega območja
Sredozemlja (konvencija iz Barcelone), ki je bila odobrena s Sklepom Sveta 77/585/EGS[21]. (40)
Posebno pozornost je treba nameniti okoljski
problematiki v zvezi z vodami Arktike, ki je sosednje morsko okolje s posebnim
pomenom za Skupnost, da se zagotovi varstvo okolja na Arktiki pri vseh
dejavnostih na morju, vključno z raziskovanjem. (41)
Nacionalni zunanji načrti za ukrepanje ob
nesrečah morajo temeljiti na ocenah tveganja, ki se opravijo med pripravo
poročila o nevarnosti večjih nesreč. Pri s tem povezanih
načrtih za ukrepanje ob nesrečah na določenih krajih, katerih
namen je obvladovanje nesreč, je treba upoštevati najnovejše smernice za
ocenjevanje in kartiranje tveganj na področju obvladovanja nesreč (delovni
dokument služb Komisije SEC(2010) 1626 konč. z dne 21. 12. 2010). (42)
Za učinkovito ukrepanje ob nesrečah sta
potrebna takojšnje ukrepanje izvajalca in tesno sodelovanje s pristojnimi
organi, ki med nadaljnjim razvojem dogodkov usklajujejo zagotavljanje dodatnih
sredstev. Sem spada tudi temeljita preiskava nesreče, ki se mora
začeti nemudoma, da se zagotovi minimalna izguba ustreznih informacij in
dokazov. Pristojni organi morajo po nesreči sprejeti ustrezne sklepne
ugotovitve in potrebne ukrepe. (43)
Da se zahteve iz te uredbe učinkovito
izvajajo, je treba uvesti učinkovite in sorazmerne kazni. (44)
Da se predlagane minimalne zahteve prilagodijo
najnovejšemu tehnološkemu razvoju in ustreznim praksam, je treba Komisijo
pooblastiti za spreminjanje zahtev iz prilog k tej uredbi po postopku iz
člena 4 Uredbe (EU) št. 182/2011. (45)
Da se pri opravljanju plinskih in naftnih
dejavnostih na morju preprečijo večje nesreče in omejijo njihove
posledice, je treba v skladu s členom 4
Uredbe (EU) št. 182/2011 Komisijo pooblastiti za sprejemanje pravnih
aktov, ki določajo minimalne temeljne zahteve za
te dejavnosti v skladu z načeli iz te uredbe,
zlasti iz prilogah. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravami
opravi ustrezna posvetovanja, vključno s strokovnjaki. (46)
Komisija mora pri pripravi in oblikovanju
delegiranih aktov zagotoviti, da pomembne dokumente hkratno, pravočasno in
ustrezno predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. (47)
Poleg ukrepov iz te uredbe mora Komisija
preučiti tudi druge možnosti, s katerimi bi lahko izboljšala
preprečevanje nesreč na morju pri opravljanju naftnih in plinskih
dejavnosti ter blaženje njihovih učinkov. (48)
Ker obstoječi instrumenti finančnega
jamstva, vključno z ureditvami o razpršitvi tveganja, ne morejo izravnati
vseh možnih posledic izrednih nesreč, mora Komisija še naprej dodatno
analizirati in preučiti ustrezne ukrepe, da bi zagotovila ustrezen trden
sistem odgovornosti za škodo, nastalo pri opravljanju naftnih in plinskih
dejavnosti na morju, ter zahteve glede finančne sposobnosti, vključno
z razpoložljivostjo ustreznih instrumentov finančne varnosti ali drugih
ureditev. (49)
Na ravni Unije je pomembno, da se tehnični
standardi dopolnijo z ustreznim pravnim okvirom s področja varnosti
proizvodov, ki veljajo za vse naprave v vodah Unije in ne samo na nemobilne
črpalne naprave. Komisija mora zato dodatno analizirati varnostne standarde
za proizvode, ki veljajo za naftne in plinske dejavnosti na morju – SPREJELA NASLEDNJO UREDBO: Poglavje I
Uvodne določbe Člen 1
Predmet in področje uporabe 1.
Ta uredba določa minimalne zahteve za sektor
in nacionalne organe, ki so vključeni v naftne in plinske dejavnosti na
morju, ki se opravljajo na podlagi izdanega dovoljenja v skladu z
Direktivo 94/22/ES. 2.
Ta uredba se uporablja za vse naftne in plinske
dejavnosti na morju iz člena 2. 3.
Ta uredba se uporablja za vse ustrezne naprave,
podmorske naprave in povezano infrastrukturo v vodah držav članic,
vključno z njihovimi izključnimi ekonomskimi conami in
epikontinentalnimi pasovi po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu
(UNCLOS). 4.
Ta uredba naj bi prispevala k doseganju ciljev
Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za
ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja. 5.
Določbe iz te uredbe se uporabljajo ne glede
na ustrezno zakonodajo Unije, zlasti o zdravju in varnosti delavcev pri delu, tj.
direktivi Sveta 89/391/EGS in 92/91/EGS. 6.
Ta uredba se uporablja ne glede na direktive 85/337/ES,
2008/1/ES in 2003/4/ES. Člen 2
Opredelitev pojmov V tej uredbi pomeni: 1.
„sprejemljivo“: največjo možno mero tveganja
večje nesreče, do katere dodatno vložen čas, sredstva ali
stroški tveganja bistveno ne zmanjšajo; 2.
„sprejetje“: pisna predložitev pozitivnih sklepnih
ugotovitev, ki jih pristojni organ predloži izvajalcu po pregledu njegovega
poročila o nevarnosti večjih nesreč v skladu z zahtevami iz te
uredbe; 3.
„dovoljenje“: dovoljenje v skladu z Direktivo 94/22/ES; 4.
„skupna dejavnost“: dejavnost, ki se opravlja na
nečrpalni napravi in drugi napravi oziroma napravah za namene, povezane z
drugimi napravami, zaradi česar bistveno vpliva na tveganje varnosti oseb
ali varstvo okolja na eni od teh naprav oziroma vseh napravah; 5.
„začetek opravljanja dejavnosti“: čas, ko
se na napravi prvič opravljajo dejavnosti, za katere je bila zasnovana; 6.
„pristojni organ“: organ, imenovan v skladu s to
uredbo in odgovoren za naloge, povezane z njenim področjem uporabe; 7.
„povezana infrastruktura“: opremo, cevovod ali druge
naprave na morju nad vodno gladino ali pod njo, ki se uporabljajo za prevoz
nafte in zemeljskega plina v drugo napravo v bližini, obrate za predelavo ali
skladiščenje na kopnem ali za prevoz in natovarjanje nafte na tankerje, ki
vozijo med obalo in ploščadjo; 8.
„postopek za izdajo soglasja“: postopek, s katerim
pristojni organ temeljito oceni vse ustrezne informacije o načrtovanih
naftnih in plinskih dejavnostih na morju in ki se konča s sprejetjem
poročila o nevarnosti večjih nesreč in brez zadržkov zoper dela
na vrtini ali skupne dejavnosti, o katerih pristojni organ obvestijo izvajalci; 9.
„izključno območje“: območje okrog
naprave, ki ga določi država članica in v katerem je opravljanje
nepovezanih dejavnosti prepovedano; 10.
„dovoljenje za raziskovanje“: dovoljenje, ki ga
država članica izda za raziskovanje nafte in zemeljskega plina v
podzemeljskih plasteh območja, za katerega je bilo izdano dovoljenje,
vendar ne tudi za črpanje nafte in zemeljskega plina za komercialne
namene; 11.
„zunanji načrt za ukrepanje ob nesrečah“:
lokalno, nacionalno ali regionalno strategijo za preprečevanje
stopnjevanja ali omejevanje posledic nesreče, nastale pri opravljanju naftnih
in plinskih dejavnosti na morju, pri kateri so bila poleg sredstev iz notranjih
načrtov za ukrepanje ob nesrečah uporabljena vsa razpoložljiva
sredstva; 12.
„neodvisno preverjanje s strani tretje osebe“:
ocenjevanje in potrditev veljavnosti določenih pisnih izjav, ki ju opravi
fizična ali pravna oseba, ki ni pod nadzorom ali vplivom avtorja izjav; 13.
„sektor“: zasebna podjetja, ki so neposredno
vključena v opravljanje naftnih in plinskih dejavnosti na morju v skladu s
to uredbo ali katerih dejavnosti so s temi dejavnostmi tesno povezane; 14.
„naprava“: nečrpalna ali črpalna naprava; 15.
„notranji načrt za ukrepanje ob
nesrečah“: pregled ukrepov, ki ga pripravijo izvajalci v skladu z
zahtevami iz te uredbe, da bi preprečili stopnjevanje ali omejili
posledice nesreče, nastale pri opravljanju naftnih in plinskih dejavnosti
na morju znotraj izključnega območja okrog naprave; 16.
„območje, za katero je bilo izdano
dovoljenje“: geografsko območje, za katerega velja dovoljenje na podlagi
Direktive 94/22/ES; 17.
„imetnik dovoljenja“: imetnika dovoljenja za opravljanje
dejavnosti na morju v skladu z Direktivo 94/22/ES; 18.
„večja nesreča“: dogodek, kot sta požar
ali eksplozija, bistveno izgubo nadzora nad vrtino ali bistveno uhajanje
ogljikovodikov v okolje, bistveno škodo na napravi ali njeni opremi, izgubo
strukturne celovitosti naprave in vsak drug dogodek, pri katerem izgubi
življenje ali se težko poškoduje pet ali več oseb, ki opravljajo
dejavnosti na napravi ali v zvezi z njo; 19.
„nevarnost večje nesreče“: stanje, ki se
lahko konča z večjo nesrečo; 20.
„nečrpalna naprava“: napravo, razen črpalne
naprave, ki se uporablja za črpanje za raziskovalne namene in kot podpora črpalni
napravi; 21.
„naftne in plinske dejavnosti na morju“: vse
dejavnosti, povezane z raziskovanjem, izkoriščanjem ali predelavo nafte in
zemeljskega plina na morju. Sem spada tudi prevoz nafte in zemeljskega plina
prek infrastrukture na morju, ki je povezana z napravo ali podmorsko napravo; 22.
„izvajalec“: izvajalca dejavnosti na črpalni
napravi ali lastnika nečrpalne naprave ter izvajalca del na vrtini. Za
izvajalca in imetnika dovoljenja velja opredelitev pojma iz člena 2(6)
Direktive 2004/35/ES; 23.
„izvajalec dejavnosti na napravi za
izkoriščanje“: osebo, ki jo imenuje imetnik dovoljenja za upravljanje in
nadzorovanje glavnih nalog črpalne naprave; 24.
„lastnik“: osebo, ki je pravno upravičena, da
nadzira dejavnosti na nečrpalni napravi; 25.
„izkoriščanje nafte in zemeljskega plina“: komercialno črpanje nafte
in zemeljskega plina iz podzemeljskih plasti območja, za katero je bilo
izdano dovoljenje, vključno s predelavo nafte in zemeljskega plina na
morju ter njunim prevozom prek priključene infrastrukture, vključno s
cevmi in strukturami ter glavami vrtin na morskem dnu oziroma
skladiščenjem zemeljskega plina v nadzemnih formacijah za ponovno
pridobivanje zemeljskega plina; 26.
„naprava za izkoriščanje“: napravo, ki se
uporablja za črpanje nafte in plina; 27.
„dovoljenje za izkoriščanje“: dovoljenje, ki
ga država članica izda za črpanje nafte in plina; . 28.
„javnost“: eno ali več fizičnih ali
pravnih oseb in v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso njihova združenja,
organizacije ali skupine; 29.
„ustrezen organ“ (pri ukrepanju ob nesrečah na
morju): organizacijo države članice, ki prva ukrepa ob nesrečah in je
odgovorna za začetek izvajanja ukrepov ob večjih nesrečah, nastalih
pri opravljanju naftnih in plinskih dejavnosti na morju; 30.
„tveganje“: verjetnost, da bodo ob določenem
času ali v določenih okoliščinah nastali določeni
učinki; 31.
„ustrezen“: popolnoma ustrezen za določeno
zahtevo ali okoliščino, utemeljen na objektivnih dokazih in dokazan z
analizo, primerjavo z ustreznimi standardi ali drugimi rešitvami, ki jih v
podobnih okoliščinah uporabljajo drugi organi ali sektor; 32.
„delo na vrtini“: črpanje iz vrtine za raziskovalne
namene ali namene izkoriščanja, vključno z začasno zaustavitvijo
del, popravilom ali spremembami na vrtini, trajno opustitvijo ali vse drugimi
dejavnostmi na vrtini, ki lahko povzročijo naključno razlitje
tekočin ali tveganje večje nesreče; 33.
„izvajalec del na vrtini“: osebo, ki jo imetnik
dovoljenja imenuje za načrtovanje in opravljanje del na vrtini. Poglavje II
Preprečevanje nevarnosti večjih nesreč pri naftnih in plinskih
dejavnostih na morju Člen 3
Splošna načela in obvladovanje tveganja pri naftnih in plinskih
dejavnostih na morju 1.
Izvajalci sprejmejo vse ustrezne ukrepe za
preprečevanje večjih nesreč pri opravljanju naftnih in plinskih
dejavnosti na morju. Pristojni organi nadzorujejo, ali izvajalci to obveznost izpolnjujejo. 2.
Izvajalci zagotovijo, da vsi subjekti, s katerimi
je bila sklenjena pogodba za opravljanje posebnih nalog na zadevnih napravah,
prav tako ravnajo v skladu z zahtevami iz te uredbe, zlasti iz Prilog IV
in V k tej uredbi. Dejstvo, da so dejanja ali opustitve dejanj, ki so
povzročile večje nesreče ali k njim prispevali, izvršili takšni
subjekti ali njihovi zaposleni, izvajalca ne razbremenjuje odgovornosti iz te
uredbe. 3.
Če kljub temu pride do večje
nesreče, izvajalci in pristojni organi sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da
bi omejili njihove posledice za zdravje ljudi in okolje in da ne bi, če je
mogoče, resno prekinili izkoriščanje nafte in zemeljskega plina v
Uniji. 4.
Naftne in plinske dejavnosti na morju, ki jih ureja
ta uredba, se opravljajo na podlagi sistematične ocene verjetnosti
nevarnih dogodkov in njihovih posledic ter izvajanja nadzornih ukrepov, da bi
bila tveganja večjih nesreč za ljudi, okolje in sredstva na morju
sprejemljiva. Člen 4
Varnostni vidiki odobritve naftnih in plinskih dejavnosti na morju na podlagi
Direktive 94/22/ES 1.
Pri odločitvah o izdaji dovoljenj za naftne in
plinske dejavnosti na morju na podlagi Direktive 94/22/ES se upošteva
sposobnost prosilcev, da izpolnijo zahteve za določene dejavnosti v okviru
tega dovoljenja, ki so določene v ustreznem pravnem redu Unije, zlasti v
tej uredbi. 2.
Predvsem se pri ocenjevanju tehnične in
finančne sposobnosti subjektov, ki zaprosijo za dovoljenje za naftne in
plinske dejavnosti na morju, ustrezno upoštevajo tveganje, nevarnosti in vse
druge pomembne informacije o zadevnem območju ter posamezno fazo
dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja, kot tudi finančna sposobnost
prosilcev, vključno z vsemi finančnimi jamstvi in sposobnostjo, da krije
odgovornosti, ki bi lahko izhajale iz zadevnih naftnih in plinskih dejavnosti
na morju, zlasti odgovornost za okoljsko škodo. 3.
Dovoljenja za dejavnosti raziskovanja nafte in
zemeljskega plina na morju ter dejavnosti izkoriščanja se izdajo
ločeno. 4.
Organi za izdajanje dovoljenj na podlagi Direktive 94/22/ES
pri ocenjevanju tehnične in finančne sposobnosti subjektov, ki
zaprosijo za dovoljenje za naftne in plinske dejavnosti na morju, upoštevajo
tveganja, nevarnosti in vse druge pomembne informacije o zadevni lokaciji in posamezno
fazo dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja. Člen 5
Udeležba javnosti v postopkih izdajanja dovoljenj 1.
Države članice javnosti zagotovijo, da se
lahko ta pravočasno in dejansko v skladu z zahtevami iz Priloge I k
tej uredbi udeleži postopkov izdajanja dovoljenj pod njihovo jurisdikcijo. Ti
postopki so postopki iz Priloge II k Uredbi 2003/35/ES. 2.
Države članice lahko določijo podrobnejše
ureditve za obveščanje javnosti in posvetovanje z njo. 3.
Udeležba javnosti se organizira tako, da razkritje
informacij in udeležba javnosti ne ogrožata varnosti naftnih in plinskih naprav
na morju ter njihovega delovanja. Člen 6
Soglasje za naftne in plinske dejavnosti na morju v območjih, za katera je
bilo izdano dovoljenje 1.
Naprave na območjih, za katera je bilo izdano
dovoljenje, upravljajo samo imetniki dovoljenj ali subjekti, s katerimi
sklenejo pogodbo in jih v ta namen imenujejo ter ki jih odobrijo države
članice. 2.
Če pristojni organ meni, da oseba, ki jo je
imenoval imetnik dovoljenja, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti na
napravi ali vrtini, o tem obvesti imetnika dovoljenja, ki prevzame vse
dolžnosti izvajalca dejavnosti v skladu s to uredbo. 3.
Naprave v skladu z odstavkom 1 ne smejo
začeti ali nadaljevati opravljati dejavnosti, če se v skladu s pogoji
in roki iz členov 10 in 11 ne predloži poročilo o nevarnosti
večjih nesreč in če ga pristojni organ ne sprejme v skladu s to
uredbo. 4.
Dela na vrtini in skupne dejavnosti se ne smejo opravljati,
če za napravo ni bilo sprejeto poročilo o nevarnosti večjih
nesreč v skladu z odstavkom 3 tega člena. Poleg tega se
dejavnosti ne smejo začeti in opravljati, če v skladu s pogoji in
roki iz členov 13 in 14 pristojnemu organu ni bilo predloženo obvestilo
o delih na vrtini in skupnih dejavnostih ali če pristojni organ izrazi
zadržke zoper vsebino obvestila. Člen 7
Odgovornost za okoljsko škodo 1.
Imetnik dovoljenja je v skladu z Direktivo 2004/35/ES
odgovoren za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, nastalo pri
opravljanju naftnih in plinskih dejavnosti na morju, ki jih opravlja imetnik
dovoljenja ali kateri koli subjekt, ki je na podlagi pogodbe z imetnikom
dovoljenja vključen v naftne in plinske dejavnosti na morju. Postopek za
izdajo soglasja za dejavnosti v skladu s to uredbo ne posega v odgovornost
imetnika dovoljenja. Člen 8
Pristojni nacionalni organ 1.
Države članice, pod jurisdikcijo katerih se opravljajo
naftne in plinske dejavnosti na morju, imenujejo pristojni organ, ki je pristojen
za naloge iz te uredbe. 2.
Pristojni organi, imenovani na podlagi
odstavka 1, so pristojni za naslednje naloge: (a) ocenjevanje in sprejetje poročil o
nevarnosti večjih nesreč, ocenjevanje obvestil o zasnovi in
ocenjevanje obvestil o delih na vrtini ali skupnih dejavnostih ter drugih
dokumentih, ki so bili predloženi pristojnemu organu; (b) opravljanje inšpekcijskih pregledov in
preiskav ter sprejemanje izvršilnih ukrepov; (c) pripravo poročil na podlagi te
uredbe. 3.
Pristojni organ se organizira v skladu z
določbami člena 19, da se zagotovijo neodvisno izvajanje možnih
nasprotujočih si nalog, strokovno znanje in splošna učinkovitost pri
urejanju naftnih in plinskih dejavnosti na morju. 4.
Države članice zagotovijo, da ima pristojni
organ ustrezna sredstva za opravljanje svojih nalog v skladu s to uredbo. 5.
Pristojni organ si prizadeva pripraviti in izvajati
dogovorjene ali skupne postopke, ki se zahtevajo za opravljanje nalog na
podlagi te uredbe in izpolnjevanje zahtev na podlagi druge veljavne zakonodaje
Unije. Če pristojni organ sestavlja več agencij, se morajo slednje
izogniti podvajanju regulativnih nalog. Poglavje III
Priprava in opravljanje naftnih in plinskih dejavnosti na morju na podlagi
ocene tveganja Člen 9
Pogoji za opravljanje dejavnosti na napravah na morju 1.
Pod pogojem, da izvajalec dejavnosti na napravi za
izkoriščanje ali napravi, ki ni namenjena za izkoriščanje, upošteva
prehodne določbe člena 39, pristojnemu organu predloži naslednje
dokumente: (a) v primeru naprave za načrtovano
izkoriščanje obvestilo o zasnovi v skladu z zahtevami iz dela 1
Priloge II; (b) poročilo o nevarnosti večjih
nesreč, ki vsebuje podrobnosti iz členua10 ali členu 11; (c) notranji načrt za ukrepanje v
nesrečah na podlagi člena 12, ki je del poročila o
nevarnosti večjih nesreč; (d) pregled nad izvajalčevo politiko
preprečevanja večjih nesreč na podlagi člena 18, ki je
del poročila o nevarnosti večjih nesreč. 2.
Pristojni organ prejme obvestilo o zasnovi
najpozneje 24 tednov pred predvideno predložitvijo poročila o
nevarnosti večjih nesreč za načrtovane dejavnosti. 3.
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč
se pošlje pristojnemu organu v roku, ki ga določi pristojni organ in
najpozneje 12 tednov pred predvidenim začetkom opravljanja dejavnosti.
Člen 10
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč za napravo za
izkoriščanje 1.
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč
za napravo za izkoriščanje vsebuje podrobnosti iz delov 2 in 5
Priloge II. 2.
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč
za napravo za izkoriščanje se lahko ob soglasju pristojnega organa
pripravi tudi za skupino naprav. 3.
Če se na napravi za izkoriščanje opravijo
velike spremembe ali če se napravo namerava odstraniti, se poročilo o
nevarnosti večjih nesreč za napravo za izkoriščanje spremeni v
skladu z delom 6 Priloge II in predloži pristojnemu organu. 4.
Če je pred sprejetjem poročila o
nevarnosti večjih nesreč treba predložiti dodatne informacije,
pristojni organ zahteva dodatne informacije oziroma zahteva, da se predloženi
dokumenti spremenijo. 5.
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč
za napravo za izkoriščanje, ki je bilo spremenjeno v skladu z odstavkom 3,
se predloži pristojnemu organu v roku, ki ga določi pristojni organ, in
najpozneje šest tednov pred predvidenim začetkom del. Predvidena dela
se ne začnejo, dokler pristojni organ ne sprejme spremenjenega poročila
o nevarnosti večjih nesreč za napravo za izkoriščanje. 6.
Izvajalec redno pregleduje poročilo o
nevarnosti večjih nesreč za napravo za izkoriščanje najmanj
vsakih pet let ali pogosteje, če tako zahteva pristojni organ. Izvajalec o
rezultatih pregleda obvesti pristojni organ. Člen 11
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč za napravo, ki ni namenjena
za izkoriščanje 1.
Poročilo o nevarnosti večjih nesreč
za napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje, vsebuje podrobnosti iz delov 3
in 5 Priloge II. 2.
Če se na napravi, ki ni namenjena za
izkoriščanje, opravijo velike spremembe ali če se napravo namerava odstraniti,
se poročilo o nevarnosti večjih nesreč za napravo, ki ni
namenjena za izkoriščanje, spremeni v skladu z delom 6 (razen
odstavka 4) Priloge II in predloži pristojnemu organu. 3.
Spremenjeno poročilo o nevarnosti večjih
nesreč za fiksno napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje, ki je bilo
spremenjeno v skladu z odstavkom 2, se predloži pristojnemu organu v roku,
ki ga določi pristojni organ, in najpozneje dva tedna pred
predvidenim začetkom del. Predvidena dela se ne začnejo, dokler
pristojni organ ne sprejme spremenjenega poročila o nevarnosti večjih
nesreč za napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje. 4.
Spremenjeno poročilo o nevarnosti večjih
nesreč za mobilno napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje, ki je
bilo spremenjeno na podlagi odstavka 2, se predloži pristojnemu organu v
roku, ki ga določi pristojni organ, in najpozneje dva tedna pred
predvidenim začetkom del na napravi. Predvidena dela se ne začnejo,
dokler pristojni organ ne sprejme spremenjenega poročila o nevarnosti
večjih nesreč za napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje. 5.
Če je pred sprejetjem poročila o
nevarnosti večjih nesreč treba predložiti dodatne informacije,
pristojni organ zahteva dodatne informacije oziroma zahteva, da se predloženi
dokumenti spremenijo. 6.
Izvajalec redno pregleda poročilo o nevarnosti
večjih nesreč za napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje,
najmanj vsakih pet let ali pogosteje, če tako zahteva pristojni
organ. Izvajalec o rezultatih pregleda obvesti pristojni organ. Člen 12
Notranji načrti za ukrepanje ob nesrečah 1.
Izvajalci pripravijo notranje načrte za
ukrepanje ob nesrečah, pri čemer upoštevajo ocene tveganja
večjih nesreč, ki so bile opravljene med pripravo zadnjega poročila
o nevarnosti večjih nesreč. Pri črpanju iz vrtine na mobilni
napravi, ki ni namenjena za izkoriščanje, se ocena tveganja v skladu z
obvestilom o delih na vrtini vključi v načrt za ukrepanje ob
nesrečah za napravo. 2.
Notranji načrt za ukrepanje ob nesrečah
se za naprave za izkoriščanje in naprave, ki niso namenjene za
izkoriščanje, pristojnemu organu predložijo kot del poročila o
nevarnosti večjih nesreč. 3.
Če se notranji načrt za ukrepanje ob
nesrečah za naprave, ki niso namenjene za izkoriščanje in na katerih
se opravljajo dela na vrtini, spremeni zaradi posebne lokacije vrtine, je o
navedeni spremembi notranjega načrta za ukrepanje ob nesrečah treba
obvestiti pristojni organ pri predložitvi obvestila o delih na vrtini. Člen 13
Obvestilo o delih na vrtini 1.
Izvajalec del na vrtini pristojnemu organu najmanj 21 dni
pred začetkom del na vrtini pošlje obvestilo, v katerih navede podrobnosti
o zasnovi vrtine in delih na vrtini v skladu z zahtevami iz dela 4
Priloge II. 2.
Pristojni organ preuči obvestilo in še pred
začetkom del na vrtini sprejme vse potrebne ukrepe. 3.
Izvajalec del na vrtini pristojni organ nemudoma
obvesti o vseh večjih spremembah podrobnosti obvestila o delih na vrtini
ter v skladu s členom 15(3b) o tem obvesti neodvisnega pregledovalca
vrtine. Člen 14
Obvestilo o skupnih dejavnostih 1.
Izvajalec del na napravi, ki bo vključena v
skupne dejavnosti, pristojnemu organu predloži obvestilo o podrobnostih skupnih
dejavnosti v skladu z zahtevami iz dela 7 Priloge II. Izvajalci
dejavnosti na zadevnih napravah se lahko dogovorijo, da obvestilo o skupnih
dejavnostih v imenu vseh pripravi eden od njih. Obvestilo se predloži
najpozneje 21 dni pred začetkom opravljanja dejavnosti. 2.
Pristojni organ preuči obvestilo in še pred
začetkom opravljanja dejavnosti sprejme vse potrebne ukrepe. 3.
Izvajalec, ki je pripravil obvestilo, pristojni
organ nemudoma obvesti o vseh večjih spremembah podrobnosti obvestila. Člen 15
Neodvisno preverjanje s strani tretje osebe 1.
Izvajalci vzpostavijo sistem za neodvisno
preverjanje s strani tretje osebe in pregled vrtine ter take sisteme opišejo v
politiki o večjih nesrečah, ki je v skladu s členom 18
vključena v poročilo o nevarnosti večjih nesreč. 2.
Pri izbiri tretje osebe, ki bo opravljala neodvisno
preverjanje, ter oblikovanju sistemov za neodvisno preverjanje s strani tretje
osebe in neodvisen pregled vrtine se upoštevajo merila iz dela 5
Priloge II. 3.
Sistem za neodvisno preverjanje s strani tretje
osebe naprav za izkoriščanje in naprav, ki niso namenjene za
izkoriščanje, se pripravi: (a) za naprave, da se neodvisno zagotovi, da
so opredeljeni sistemi in varnostnokritične prvine iz ocen tveganja ter
sistema za obvladovanje tveganja na napravi ustrezni in dopolnjeni ter da je
načrt za pregled in preskus sistema za obvladovanje nevarnosti večjih
nesreč ustrezen, posodobljen in da deluje kot predvideno; (b) za načrt za vrtine, da se neodvisno
zagotovi, da zasnova vrtine in ukrepi za nadzorovanje vrtine ustrezajo predvidenim
pogojem na vrtini in da se ohranijo kot podlaga, če bi se zasnova vrtine
iz kakršnega koli razloga spremenila. 4.
Izvajalci zagotovijo, da so rezultati neodvisnega
preverjanja s strani tretje osebe na podlagi odstavka 3(a) tega člena
na voljo pristojnemu organu na zahtevo. 5.
Izvajalci zagotovijo, da se ugotovitve in pripombe
neodvisnega pregledovalca vrtine na podlagi odstavka 3(b) tega člena
vključijo v obvestilo o delih na vrtini na podlagi člena 13. 6.
Sistem za preverjanje naprav za izkoriščanje se
vzpostavi še pred predložitvijo poročila o nevarnosti večjih
nesreč pristojnemu organu. Sistem za naprave, ki niso namenjene za
izkoriščanje, se vzpostavi še pred začetkom opravljanja določenih
dejavnosti na tej napravi. 7.
Naprave, ki niso namenjene za izkoriščanje in na
katerih se opravljajo dejavnosti v vodah Unije, izpolnjujejo zahteve ustreznih
mednarodnih konvencij, določenih v Uredbi (ES) št. 391/2009/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009[22]
ali ustrezne standarde Kodeksa za izdelovanje in opremljanje mobilnih vrtalnih
enot na morju (kodeks MODU 2009). Potrdi jih organizacija, ki jo je Unija
priznala v skladu z navedeno uredbo. Člen 16
Pristojnost za prepoved opravljanja dejavnosti 1.
Pristojni organ prepove dejavnosti ali začetek
dejavnosti na kateri koli napravi ali katerem koli delu naprave, če
ugotovi, da imajo ukrepi, ki jih izvajalec predlaga za preprečevanje in
blaženje večjih nesreč v skladu s členi 10, 11, 13 in 14,
resne pomanjkljivosti. 2.
Če se poročilo o nevarnosti večjih
nesreč v skladu s členoma 10 in 11 ali obvestila v skladu s
členoma 13 in 14 ne predložijo pravočasno, se lahko pristojni
organ v izjemnih okoliščinah in če meni, da varnost in varstvo okolja
nista ogrožena, strinja s skrajšanjem roka za predložitev poročila o
nevarnosti večjih nesreč ali obvestila. 3.
Pristojni organ od izvajalca zahteva, da sprejme vse
ustrezne dopolnilne ukrepe, ki so po mnenju pristojnega organa potrebni za
ponovno vzpostavitev skladnosti z zahtevami iz odstavka 1 člena 3. 4.
Pristojni organ prepove uporabo vsake naprave ali
katerega koli dela naprave, če rezultati inšpekcijskega pregleda, redni
pregled poročila o nevarnosti večjih nesreč na podlagi členov 10
in 11 ter spremembe obvestil na podlagi členov 13 in 14 pokažejo, da
zahteve iz te uredbe niso izpolnjene in da obstajajo utemeljeni pomisleki glede
varnosti dejavnosti ali naprav. Člen 17
Čezmejni učinki 1.
Če država članica meni, da bi dela na
vrtini ali dejavnosti naprave v primeru nesreče lahko povzročili
večje škodljive vplive v vodah druge države članice, ali če tako
zahteva država članica, v kateri obstaja verjetnost večjih posledic,
država članica z jurisdikcijo za dejavnosti državi članici, na katero
bi lahko te dejavnosti vplivale, predloži ustrezne informacije in si prizadeva
za sprejetje skupnih preventivnih ukrepov za preprečevanje škode. 2.
Uporaba odstavka 1 ne posega v druge ustrezne
določbe pravnega reda Unije, zlasti Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985
o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje[23]
ter Konvencije o presoji čezmejnih vplivov na okolje. Poglavje IV
Najboljša praksa za obvladovanje nevarnosti večjih nesreč Člen 18
Preprečevanje večjih nesreč s strani izvajalcev 1.
Izvajalci pripravijo dokument, v katerem opredelijo
politiko preprečevanja večjih nesreč, in zagotovijo, da se ta
izvaja v celotni organizaciji njihovih dejavnosti na morju, pri čemer
določijo tudi ustrezno ureditev spremljanja, da bi zagotovili njeno učinkovitost. 2.
Dokument iz odstavka 1 se predloži pristojnim
organom kot del poročila o nevarnosti večjih nesreč na podlagi
člena 10 in 11 ali z obvestilom o delih na vrtini na podlagi
člena 13. 3.
Izvajalci opišejo svojo organizacijsko ureditev za
obvladovanje nevarnosti večjih nesreč v sistemu za upravljanje
varnosti, vključno z ureditvijo za pripravo in predložitev poročil o
nevarnosti večjih nesreč ter po potrebi obvestil o delih na vrtini na
podlagi členov 10, 11 in 13, ter sisteme za neodvisno preverjanje
obvladovanja nevarnosti večjih nesreč, ki ga opravljajo tretje osebe v
skladu s členom 15 in delom 5 Priloge II. 4.
Politika in sistemi za upravljanje varnosti se
pripravijo v skladu z zahtevami iz Priloge IV in jasno določajo, da
je glavna odgovornost izvajalca obvladovanje tveganj večjih nesreč,
ki so rezultat njegovih dejavnosti. 5.
Izvajalec opredeli prednostne naloge sektorja
oziroma revizijske standarde in smernice za najboljšo prakso pri obvladovanju
nevarnosti večjih nesreč na morju za celotno fazo načrtovanja in
opravljanja dejavnosti na morju, pri čemer se redno posvetuje s
predstavniki ustreznih držav članic na podlagi člena 27 in ravna
najmanj v skladu s Prilogo IV. 6.
Imetniki dovoljenj, izvajalci in večji
pogodbeniki s sedežem v Uniji si prizadevajo, da pri opravljanju naftnih in
plinskih dejavnosti na morju zunaj Unije ravnajo v skladu z načeli iz te
uredbe. Člen 19
Zahteve za pristojne organe 1.
Pristojni organ sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi
zagotovi, da je neodvisen od navzkrižij interesov med urejanjem varnosti in
varstva okolja ter nalogami, ki so povezane z gospodarskim razvojem države
članice, zlasti z izdajanjem dovoljenj za opravljanje naftnih in plinskih
dejavnosti na morju in politiko prihodkov iz teh dejavnosti in njihovim pobiranjem. 2.
Pristojni organ jasno navede obseg svojih
odgovornosti in nalog, da ne bi prevzel temeljne odgovornosti za obvladovanje
nevarnosti večjih nesreč iz odstavka 3 člena 18. 3.
Pristojni organ opredeli politiko za temeljito
ocenjevanje poročil o nevarnosti večjih nesreč in obvestil na
podlagi členov 10, 11, 13 in 14, inšpekcijske preglede, preiskave in
izvrševanje vidikov nevarnosti večjih nesreč pri naftnih in plinskih
dejavnostih na morju, ki spadajo pod njegovo jurisdikcijo. 4.
Pristojni organ pri organizaciji in operativnih
postopkih izhaja iz načel iz Priloge III. Člen 20
Zagotavljanje skladnosti z regulativnim okvirom za preprečevanje
večjih nesreč 1.
Izvajalci ravnajo v skladu s to uredbo in ukrepi,
določenimi v poročilu o nevarnosti večjih nesreč za naprave
za izkoriščanje in naprave, ki niso namenjene za izkoriščanje, ter načrtih
iz obvestil o delih na vrtini ter skupnih dejavnostih, pripravljenih na podlagi
členov 10, 11, 13 in 14. 2.
Če neupoštevanje določb iz odstavka 1
tega člena predstavlja neposredno nevarnost za zdravje ljudi ali lahko
povzroči takojšen večji škodljiv vpliv na varnost oziroma okolje,
izvajalec do ponovnega upoštevanja določb začasno zaustavi delovanje
naprave ali njen ustrezni del. 3.
Če se sprejmejo ukrepi v skladu z odstavkom 2
tega člena, izvajalec nemudoma o tem obvesti pristojni organ. 4.
Pristojni organ pripravi letne načrte za
učinkovit nadzor nad dejavnostmi, pri katerih lahko pride do nevarnosti večjih
nesreč, glede na tveganje in ob upoštevanju ter preverjanju skladnosti z
dokumenti, ki jih je prejel na podlagi člena 9, ter spremlja njihovo
učinkovitost in sprejme vse potrebne ukrepe za njihovo izboljšanje. Člen 21
Anonimno poročanje o varnostnih pridržkih 1.
Pristojni organi določijo postopke, ki
omogočajo anonimno poročanje o varnostnih oziroma okoljskih pridržkih
v zvezi z naftnimi in plinskimi dejavnostmi na morju. Pristojni organi določijo
tudi postopke za preučitev teh sporočil, pri čemer zagotovijo
anonimnost zadevnih posameznikov. 2.
Izvajalci svoje zaposlene ter zaposlene ustreznih
podizvajalcev obvestijo o podrobnostih nacionalnih ureditev v skladu z
odstavkom 1 ter zagotovijo, da se na anonimno poročanje sklicuje v
ustreznih usposabljanjih in obvestilih. Poglavje V
Preglednost in izmenjava informacij Člen 22
Izmenjava informacij 1.
Izvajalci in pristojni organi izmenjujejo najmanj
informacije iz Priloge VI. 2.
Komisija z izvedbenim aktom določi enotno
obliko za podatkovno poročanje ter podrobnosti o informacijah, ki jih je
treba izmenjati. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s svetovalnim postopkom
iz člena 4 Uredbe (EU) št. 182/2011. 3.
Države članice vodijo ažurirane evidence o sredstvih
za ukrepanje ob nesrečah, ki jih pod njihovo jurisdikcijo zagotovijo javni
in zasebni subjekti. Te evidence so na voljo drugim državam članicam ali
potencialno ogroženim tretjim državam ter Komisiji. Člen 23
Preglednost 1.
Informacije iz Priloge VI so na voljo
javnosti, pri čemer zanje v skladu z veljavnimi določbami zakonodaje
Unije o dostopu do okoljskih informacij ni treba zaprositi. 2.
Komisija z izvedbenim aktom določi tudi enotno
obliko objave, ki omogoči preprosto čezmejno primerjavo podatkov. Ta
izvedbeni akt se sprejme v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 4
Uredbe (EU) št. 182/2011. Enotna oblika objave se poleg tega, da je dostopna
javnosti, oblikuje tako, da se zagotovi zanesljiva primerjava nacionalnih
dejavnosti in regulativnih praks v skladu s tem členom in členom 24. 3.
Države članice pri objavi nacionalnih
načrtov za ukrepanje ob nesrečah na podlagi člena 30
zagotovijo, da razkrite informacije ne ogrožajo varnosti naftnih in plinskih
naprav na morju ter njihovega delovanja. Člen 24
Poročanje o varnosti in okoljskem vplivu naftnih in plinskih dejavnosti na
morju 1.
Države članice pripravijo letno poročilo
o: (a) številu, starosti in lokaciji naprav pod
njihovo jurisdikcijo; (b) številu in vrsti opravljenih
inšpekcijskih pregledov in preiskav, vseh izvršilnih ukrepih in končanih
sodnih postopkih; (c) podatkih o incidentih v okviru enotnega
sistema za poročanje v skladu s členom 22; (d) vseh večjih spremembah regulativnega
okvira za dejavnosti na morju; (e) varnosti in okoljski uspešnosti naftnih
in plinskih dejavnosti na morju pod njihovo jurisdikcijo. 2.
Države članice imenujejo organ, ki je
odgovoren za izmenjavo informacij na podlagi člena 22 in objavo teh
informacij na podlagi člena 23, ter ki o tem obvešča Komisijo. 3.
Komisija na podlagi informacij, ki jih je prejela
od držav članic in Evropske agencije za pomorsko varnost, vsaki dve leti
objavi poročila o varnosti dejavnosti na morju po vsej Uniji. Komisiji pri
tej nalogi v skladu s členom 26 pomaga zadevna država članica. Člen 25
Preiskava po večji nesreči 1.
Izvajalec takoj po večji nesreči
pristojnemu organu predloži ustrezne informacije, vključno z
okoliščinami nesreče in njenimi posledicami. 2.
Države članice temeljito preiščejo vzroke
večjih nesreč, ki so povzročile veliko škodo za ljudi in okolje
ali veliko materialno škodo. V poročilo o preiskavi vključijo oceno
učinkovitosti ureditve za dejavnosti zadevne naprave s strani pristojnega
organa pred nesrečo in po potrebi priporočila o smiselnih spremembah
ustreznih regulativnih praks. 3.
Povzetek poročila o preiskavi iz
odstavka 2 tega člena mora biti Komisiji dostopen ob koncu preiskave
ali ob koncu pravnih postopkov, če se ti končajo pozneje. Posebna
različica poročila, v kateri so upoštevane možne pravne omejitve, je
javno dostopna v skladu s členoma 22 in 23. 4.
Po preiskavi na podlagi odstavka 2 pristojni
organ izvrši vsa priporočila preiskave, za katera je pristojen. Člen 26
Zaupnost 1.
Pristojni organi dajo na voljo informacije, prejete
na podlagi te uredbe, vsem fizičnim ali pravnim osebam, ki zanje
zaprosijo. 2.
Zahteve po informacijah, ki jih prejmejo pristojni
organi v skladu s to uredbo, se lahko zavrnejo, če so izpolnjeni pogoji iz
člena 4(2) Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta[24].
3.
Izvajalec na podlagi odstavka 2 ali za namene
javne udeležbe na podlagi člena 5 pristojnemu organu predloži različico
dokumenta, ki ne vsebuje zaupnih informacij, ter jo da na voljo javnosti. Poglavje IV
Usklajevanje in sodelovanje Člen 27
Sodelovanje med državami članicami 1.
Pristojni organi redno izmenjujejo znanje,
informacije in izkušnje ter se udeležujejo posvetovanj o uporabi ustreznega
nacionalnega pravnega okvira in pravnega okvira Unije s sektorjem, drugimi
zainteresiranimi stranmi in Komisijo. 2.
Informacije, ki jih izmenjajo v skladu z odstavkom 1,
se nanašajo zlasti na učinek ukrepov za ocenjevanje tveganja, preprečevanje
nesreč, preverjanje skladnosti in ukrepanje ob nesrečah pri
opravljanju naftnih in plinskih dejavnosti na morju v Uniji in po potrebi zunaj
Unije. 3.
Določiti je treba jasne prednostne naloge in
postopke za pripravo in dopolnitev smernic, da se ugotovijo najboljše prakse za
področja iz odstavka 2 ter poenostavi njihovo lažje izvajanje. 4.
Država članica lahko za mnenje o vsaki
odločitvi druge države članice, ki bi lahko imela škodljiv
čezmejni vpliv, zaprosi za mnenje druge države članice, ki so
vključene v izmenjavo informacij na podlagi odstavka 1. Člen 28
Usklajen pristop k varnosti v sosednjih regijah in mednarodnim dejavnostim 1.
Komisija v tesnem sodelovanju z državami
članicami podpira sodelovanje s tretjimi državami, ki opravljajo naftne in
plinske dejavnosti na morju v istih morskih regijah kot države članice, po
potrebi tudi v okviru konvencij o regionalnih morjih. 2.
Komisija oceni varnost naftnih in plinskih
dejavnosti na morju v vodah tretjih držav, ki mejijo na vode držav članic,
in spodbuja usklajen pristop k vzajemni izmenjavi izkušenj ter podpiranju
preventivnih ukrepov in regionalnih načrtov za ukrepanje ob nesrečah.
3.
Komisija podpira visoke varnostne standarde za
naftne in plinske dejavnosti na morju na mednarodni ravni v ustreznih svetovnih
in regionalnih forumih, vključno s standardi, ki veljajo za vode Arktike. Poglavje VII
Pripravljenost in ukrepanje ob nesrečah Člen 29
Zahteve za notranje načrte za ukrepanje ob nesrečah 1.
Izvajalec pripravi notranje načrte za
ukrepanje ob nesrečah, da: (a) z njihovim izvajanjem začetno fazo
večje nesreče ohrani znotraj naprave ali njenega izključnega območja,
ki ga določi država članica okoli obsega naprave, ali znotraj glave
vrtine pod morjem. (b) ga izvaja v skladu z zunanjim
načrtom za ukrepanje ob nesrečah, če nesreča razširi na
območje zunaj naprave. 2.
Izvajalec pri izvajanju zunanjega načrta za
ukrepanje ob nesrečah zagotavlja opremo in strokovno znanje, predvidena v
načrtu, in ju po potrebi izmenja z državo članico. 3.
Notranji načrt za ukrepanje ob nesrečah
se pripravi v skladu z določbami iz Priloge V in se pri vsaki
spremembi ocene tveganja večjih nesreč v načrtu del na vrtini
ali poročilu o nevarnosti večjih nesreč ustrezno spremeni. O
vseh takšnih spremembah je treba obvestiti organ, ki je odgovoren za pripravo
zunanjih načrtov za ukrepanje ob nesrečah za zadevno območje. 4.
Notranji načrt za ukrepanje ob nesrečah
se vključi v druge določbe o zaščiti in reševanju zaposlenih s
prizadete naprave, da se zagotovijo dobre možnosti za preživetje. 5.
Izvajalec redno preskuša učinkovitost
notranjih načrtov za ukrepanje ob nesrečah. Člen 30
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah in pripravljenost na
nesreče 1.
Države članice pripravijo zunanje načrte
za ukrepanje ob nesrečah, ki zajemajo vse naftne in plinske naprave na morju
in potencialno ogrožena območja pod njihovo jurisdikcijo. 2.
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah
se pripravijo v sodelovanju z ustreznimi izvajalci in po potrebi imetniki
dovoljenj ter uskladijo z notranjimi načrti za ukrepanje ob nesrečah
na napravah, ki se nahajajo na zadevnem območju ali se tam nameravajo
postaviti. Upoštevati je treba vse posodobitve notranjih načrtov, ki jih
sporoči izvajalec. 3.
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah
se pripravijo v skladu z določbami iz Prilog I in V ter po potrebi dajo
na voljo Komisiji in javnosti. 4.
Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe,
da bi dosegle visoko raven združljivosti in interoperabilnosti opreme za
ukrepanje in strokovnega znanja med vsemi državami članicami v geografski
regiji ter po potrebi zunaj nje. Države članice spodbujajo sektor, da v
skladu s tem odstavkom razvijejo združljive instrumente za ukrepanje. 5.
Izvajalci pri izvajanju določb iz
odstavka 4 tega člena sodelujejo z državami članicami. 6.
Države članice vodijo ažurirane evidence o sredstvih
za ukrepanje ob nesrečah, ki jih na njihovem ozemlju ali pod njihovo
jurisdikcijo zagotovijo javni in zasebni subjekti. Te evidence so na voljo
drugim državam članicam ter na podlagi vzajemnosti potencialno
prizadetim tretjim državam in Komisiji. 7.
Države članice in izvajalci redno preskušajo
svojo pripravljenost na učinkovito ukrepanje ob naftnih in plinskih
nesrečah na morju. Člen 31
Ukrepanje ob nesrečah 1.
Izvajalec ustrezne organe nemudoma obvesti o
večji nesreči ali okoliščinah, ki predstavljajo neposredno
tveganje večje nesreče. Ustrezni organi po potrebi pomagajo zadevnemu
izvajalcu pri preprečevanju širjenja tveganja ali nesreče. 2.
V primeru nesreče ustrezni organi v
sodelovanju z zadevnimi izvajalci sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zaustavitev
stopnjevanja nesreče in blaženje njenih posledic. 3.
V primeru večje nesreče, ki presega
nacionalne zmogljivosti ukrepanja, lahko prizadeta država članica prek
mehanizma EU na področju civilne zaščite, ki je bil uveden z
Odločbo Sveta 2007/779/ES, za dodatno pomoč zaprosi države
članice in Evropsko agencijo za pomorsko varnost. 4.
Država članica med ukrepanjem ob nesrečah
zbere informacije, potrebne za celovito analizo nesreče. Člen 32
Čezmejna pripravljenost in ukrepanje ob nesrečah 1.
Če je mogoče predvideti čezmejne
učinke naftnih in plinskih nesreč na morju, države članice Komisiji
in državam članicam ter na podlagi vzajemnosti potencialno ogroženim
tretjim državam predložijo razpoložljive informacije ter pri pripravi zunanjega
načrta za ukrepanje ob nesrečah upoštevajo znana tveganja. Zadevne
države članice med seboj uskladijo načrte za ukrepanje ob
nesrečah, s čimer omogočijo lažje skupno ukrepanje ob
nesreči. 2.
Države članice uskladijo ukrepe, ki se
nanašajo na območja zunaj meja Unije, s čimer preprečijo potencialne
škodljive vplive naftnih in plinskih dejavnosti na morju. 3.
Države članice v sodelovanju s potencialno
ogroženimi državami članicami, ustreznimi agencijami EU oziroma tretjimi
državami redno preskušajo pripravljenost na učinkovito ukrepanje ob
nesrečah. Komisija lahko prispeva k dejavnostim, usmerjenim v preskušanje
čezmejnih in evropskih mehanizmov za ukrepanje ob nesrečah. 4.
Ob večji
nesreči ali ob njeni neposredni nevarnosti, ki ima ali bi lahko imela
čezmejne učinke, mora država članica, pod jurisdikcijo katere se
je nesreča zgodila, o tem takoj obvestiti Komisijo in tiste države
članice, na katere bi nesreča lahko vplivala. Poglavje VIII
Končne določbe Člen 33
Kazni Države članice določijo pravila o
kaznih za kršitve te uredbe s strani sektorja in sprejmejo vse potrebne ukrepe,
da zagotovijo njihovo izvajanje. Predpisane kazni morajo biti učinkovite,
sorazmerne in odvračilne. Člen 34
Prenesena pooblastila Komisije 1.
Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih
aktov v skladu s členom 35 te uredbe, da zahteve prilagodi
najnovejšemu razvoju ustreznih tehnologij in postopkov iz prilog I–VI. 2.
Komisija lahko v skladu s členom 35 te
uredbe sprejema delegirane akte, s katerimi podrobneje določi natančno
uporabo zahtev uredbe v zvezi s/z: (a) podrobnostmi, ki jih je treba navesti v
obvestilu o zasnovi ali poročilu o nevarnosti večjih nesreč, kot
je določeno v točkah 1, 2, 3 in 6 Priloge II; (b) obvestilom o delih na vrtini oziroma
skupnih dejavnostih, kot je določeno v točkah 4 in 7
Priloge II; (c) zahtevami za neodvisno preverjanje s
strani tretje osebe, kot je določeno v točki 5(d)
Priloge II; zahtevami za delovanje in organizacijo pristojnih organov, kot
je določeno v Prilogi III, in (d) zahtevami za preprečevanje
večjih nesreč s strani izvajalcev, kot je določeno v
Prilogi IV. Člen 35
Izvajanje pooblastil 1.
Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se na
Komisijo prenese pod pogoji iz tega člena. 2.
Pooblastilo iz člena 34 se na Komisijo od
datuma začetka veljavnosti te uredbe prenese za nedoločen čas. 3.
Prenos pooblastila iz člena 34 lahko kadar
koli prekličeta Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu
pooblastila preneha veljati pooblastilo iz navedenega sklepa. Preklic
začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske
unije ali na poznejši v njem navedeni datum. Ne vpliva na veljavnost že
veljavnih delegiranih aktov. 4.
Ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem takoj
hkrati obvesti Evropski parlament in Svet. 5.
Delegiran akt, sprejet v skladu s členom 34,
začne veljati samo, če mu Evropski parlament ali Svet v dveh mesecih
od prejema obvestila o tem aktu ne nasprotujeta ali če sta pred iztekom
tega roka oba uradno obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Navedeni
rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca. Člen 36
Postopek odbora 1.
Komisiji pomaga odbor. Odbor je odbor po Uredbi
(EU) št. 182/2011. 2.
Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja
člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Člen 37
Sprememba Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004
o okoljski v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode[25] 1.
Člen 2(1)(b) direktive se nadomesti z
naslednjim: „(b) škodo na vodah, ki je vsaka škoda z
večjim škodljivim vplivom (i) na ekološko, kemično in/ali
količinsko stanje in/ali ekološki potencial voda, kot sta opredeljena v
Direktivi 2000/60/ES, razen škodljivih vplivov, za katere se uporabljajo
določbe člena 4(7) navedene direktive, ali (ii) na okoljsko stanje zadevnih morskih voda, kot
je opredeljeno v Direktivi 2008/56/ES, če določenih vidikov
okoljskega stanja morskega okolja ne ureja že Direktiva 2000/60/ES;“ 2.
Države članice sprejmejo zakone in druge
predpise, potrebne za uskladitev z zgornjim odstavkom, najpozneje v enem letu
po začetku veljavnosti te uredbe. O tem takoj obvestijo Komisijo. Člen 38
Prehodne določbe Izvajalci dejavnosti na napravah dosežejo
skladnost v skladu s to uredbo v celoti v dveh letih po njenem začetku
veljavnosti, pri čemer veljajo naslednje izjeme: (a) izvajalci dejavnosti na napravah, ki niso
namenjene za izkoriščanje, ki imajo sklenjene pogodbe, vendar se še ne
nahajajo na lokaciji, dosežejo skladnost s to uredbo v enem letu po njenem
začetku veljavnosti ali prej, če se tako dogovorijo s pristojnim
organom; (b) izvajalci na predvidenih napravah dosežejo
skladnost s to uredbo v celoti, če se s pristojnim organom ne dogovorijo
drugače, vsekakor pa najpozneje eno leto po njenem začetku
veljavnosti; (c) izvajalci del na vrtinah dosežejo
skladnost s to uredbo v treh mesecih po njenem začetku veljavnosti
ali prej, če se tako dogovorijo s pristojnim organom. Člen 39
Začetek veljavnosti 1.
Ta uredba začne veljati na dan po objavi v Uradnem
listu Evropske unije. 2.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se
neposredno uporablja v vseh državah članicah. V Bruslju, […] Za Evropski parlament Za
Svet predsednik predsednik PRILOGA I
Sodelovanje javnosti pri dovoljenjih na podlagi Direktive 94/22/ES 1.
Države članice zagotovijo, da: (a) je javnost prek javnih objav ali drugih primernih
načinov, npr. elektronskih medijev, če so na razpolago, obveščena
o zahtevkih za izdajo dovoljenj, ki so bili predloženi državam članicam,
in da ima na razpolago ustrezne informacije o takšnih predlogih, med drugim tudi
informacije o pravici do sodelovanja in o tem, komu lahko pošlje pripombe ali
vprašanja; (b) ima javnost pravico izraziti pripombe in
mnenja, ko so pred sprejetjem odločitve o zahtevku za izdajo dovoljenja
odprte še vse možnosti; (c) se pri sprejemanju teh odločitev
upošteva rezultate, zbrane s sodelovanjem javnosti; (d) si države članice po pregledu
pripomb in mnenj javnosti smiselno prizadevajo obvestiti javnost o sprejetih
odločitvah in razlogih ter pomislekih, na katerih temeljijo te
odločitve, vključno z informacijami o postopku sodelovanja javnosti. 2.
Določiti je treba ustrezne časovne okvire,
ki za vsako fazo sodelovanja javnosti predvidevajo dovolj časa. Države
članice opredelijo javnost, ki je upravičena do sodelovanja za namene
odstavka 1, vključno z ustreznimi nevladnimi organizacijami, ki se
zavzemajo za varstvo okolja in varnost dejavnosti na morju, pod pogojem, da
izpolnjujejo vse pogoje nacionalne zakonodaje. PRILOGA II
Zahteve za dokumente za postopek za izdajo soglasja
1.
Informacije, ki jih je treba predložiti v obvestilu o zasnovi naprave
za izkoriščanje
Obvestilo o zasnovi naprave za
izkoriščanje na podlagi člena 9 vsebuje najmanj naslednje
informacije: (1) ime in naslov izvajalca dejavnosti
na napravi; (2) opis uporabljenega postopka zasnove,
ustreznih uporabljenih standardov in zasnovnih možnosti, ki se izoblikujejo v
tem procesu; (3) opis izbrane zasnove glede na možne scenarije
nevarnosti večjih nesreč za zadevno napravo in njeno lokacijo ter
glavne vidike obvladovanja tveganja; (4) dokaz, da okvir sprejemljivo
zmanjšuje tveganje večjih nesreč; (5) opis naprave in pogojev na njeni
predvideni lokaciji; (6) opis dejavnosti za
preprečevanje večjih nesreč, ki se bodo opravljale; (7) splošen opis sistema za upravljanje
varnosti, s katerim se zagotavlja dejanska učinkovitost predvidenih
ukrepov za obvladovanje tveganja večjih nesreč, vključno s
sistemom za neodvisno preverjanje, ki ga je treba izbrati.
2.
Informacije, ki jih je treba predložiti v poročilu o nevarnosti
večjih nesreč pri opravljanju dejavnosti na napravi za
izkoriščanje
Poročilo o nevarnosti večjih
nesreč na napravi za izkoriščanje na podlagi člena 10
vsebuje najmanj naslednje informacije: (1) opis, kako je bil upoštevan odgovor
pristojnega organa na obvestilo o zasnovi; (2) povzetek vseh prispevkov delavcev
pri pripravi poročila o nevarnosti večjih nesreč; (3) opis naprave in povezane
infrastrukture ter vseh drugih struktur, vključno z vrtinami; (4) dokaz, da so bile vse nevarnosti
večjih nesreč prepoznane, da so bile ocenjene njihova verjetnost in
posledice ter da so ukrepi za njihovo obvladovanje ustrezni, da se tveganje
nevarnosti večjih nesreč za ljudi in okolje spremenljivo zmanjša; (5) podrobnosti o vrstah dejavnosti, ki se
bodo opravljale in ki lahko povzročijo nevarnost večjih nesreč,
ter največje število ljudi, ki se lahko kadar koli nahaja na napravi; (6) podrobnosti o obratu in ureditvah za
nadzor nad vrtino, varnost procesa, zadrževanje nevarnih snovi,
preprečevanje požara in eksplozije, zaščito delavcev pred nevarnimi
snovmi in zaščito okolja pred začetno fazo nevarnosti velike
nesreče (v skladu z notranjim načrtom za ukrepanje ob nesrečah
na podlagi Priloge V); (7) podrobnosti o ureditvah za
zaščito ljudi na ploščadi pred nevarnostjo večjih nesreč in
zagotovitev njihove varne evakuacije in okrevanja ter za vzdrževanje sistemov
za obvladovanje, da se ob evakuaciji vseh zaposlenih prepreči škoda na
napravi in v okolju; (8) ustrezne kodekse, standarde in
smernice, ki so se uporabljali pri gradnji in zagonu naprave; (9) informacije o sistemu za upravljanje
tveganja pri dejavnostih, vzdrževanju, spremembah in sistemih za preverjanje,
vključno z glavnimi operativnimi omejitvami naprave, ki jo je treba
nadzorovati s sistemom za upravljanje; (10) informacije o sistemu za preverjanje
v skladu z oddelkom 5(2) te priloge; (11) vse druge pomembne podrobnosti, na
primer če dve ali več naprav delujejo skupaj na način, ki vpliva
na možnost nevarnosti večjih nesreč posameznih ali vseh naprav; (12) informacije, povezane z zahtevami iz
te uredbe, ki so bile pridobljene na podlagi drugih veljavnih delov zakonodaje
Unije, zlasti direktiv 92/91/ES in 85/337/EGS; (13) opis verjetno najbolj prizadetih okoljskih
vidikov, oceno prepoznanih potencialnih učinkov na okolje, zlasti izpustov
onesnaževal v okolje, in opis predvidenih tehničnih in netehničnih
ukrepov za njihovo preprečevanje, zmanjšanje ali izravnavanje
učinkov, vključno s spremljanjem.
3.
Informacije, ki jih je treba predložiti v poročilu o nevarnosti
večjih nesreč na napravi, ki ni namenjena za izkoriščanje
Poročilo o nevarnosti večjih
nesreč na napravi, ki ni namenjena za izkoriščanje, na podlagi
člena 11 vsebuje najmanj naslednje informacije: (1) ime in naslov izvajalca dejavnosti
na napravi; (2) povzetek vseh prispevkov delavcev
pri pripravi poročila o nevarnosti večjih nesreč; (3) opis naprave, v primeru mobilne
naprave pa podrobnosti o načinu prenosa med lokacijami ter sistemu njene
namestitve; (4) podrobnosti o vrstah dejavnosti, ki se
bodo opravljale in ki lahko povzročijo nevarnost večjih nesreč,
ter največje število ljudi, ki se lahko kadar koli nahaja na napravi; (5) dokaz, da so bile vse nevarnosti
večjih nesreč prepoznane, da so bile ocenjene njihova verjetnost in
posledice ter da so ukrepi za njihovo obvladovanje ustrezni, da se tveganje
nevarnosti večjih nesreč za ljudi in okolje spremenljivo zmanjša; (6) podrobnosti o obratu in ureditvah za
nadzor nad vrtino, varnosti procesa, zadrževanje nevarnih snovi,
preprečevanje požara in eksplozije, zaščito delavcev pred nevarnimi
snovmi in zaščito okolja pred začetno fazo nevarnosti velike
nesreče (v skladu z notranjim načrtom za ukrepanje ob nesrečah
na podlagi Priloge V); (7) podrobnosti o ureditvah za
zaščito ljudi na ploščadi pred nevarnostjo večjih nesreč in
zagotovitev njihove varne evakuacije in okrevanja ter za vzdrževanje sistemov
za obvladovanje, da se ob evakuaciji vseh zaposlenih prepreči škoda na
napravi in v okolju; (8) ustrezne kodekse, standarde in
smernice, ki so se uporabljali pri gradnji in zagonu naprave; (9) dokaz, da so bile za vse dejavnosti
na napravi prepoznane vse nevarnosti večjih nesreč in da je bilo tveganje
večjih nesreč za ljudi in okolje spremenljivo zmanjšano; (10) podrobnosti o okoljskih,
meteoroloških ovirah in z morskim dnom povzročenih ovirah varnosti
dejavnosti ter o ureditvah za opredeljevanje tveganj z morskega dna in iz morja,
kot so cevovodi in sidrišča sosednjih naprav; (11) informacije o sistemu za upravljanje
varnosti pri dejavnostih, vzdrževanju in spremembah; (12) informacije o sistemu za preverjanje
v skladu z oddelkom 5(2) te priloge; (13) vse druge pomembne podrobnosti, na
primer če dve ali več naprav delujejo skupaj na način, ki vpliva
na možnost nevarnosti večjih nesreč posameznih ali vseh naprav; (14) opis verjetno najbolj prizadetih okoljskih
vidikov, oceno prepoznanih potencialnih učinkov na okolje, zlasti izpustov
onesnaževal v okolje, in opis predvidenih tehničnih in netehničnih
ukrepov za njihovo preprečevanje, zmanjšanje ali izravnavanje
učinkov, vključno s spremljanjem.
4.
Informacije, ki jih je treba predložiti v obvestilu o delih na
vrtini
Obvestilo o delih na vrtini na podlagi
člena 13 vsebuje najmanj naslednje informacije: (1) ime in naslov izvajalca del na
vrtini; (2) oznaka naprave, ki se bo
uporabljala, in ime lastnika; (3) podrobnosti o vrtini in morebitne
povezave z drugimi vrtinami ali razvojem; (4) informacije o programu del na
vrtini, vključno z obdobjem izvajanja del, preverjanjem pregrad za nadzor
nad vrtino, in predvideno stanje vrtine po koncu del; (5) vse podrobnosti o predvideni
varnostni opremi, ki v sedanjem poročilu o nevarnosti večjih
nesreč na napravi niso opisane; (6) oceno tveganja, skupaj z opisom: (a) posebnih nevarnosti, povezanih z deli na
vrtini; (b) nevarnosti pod gladino; (c) vseh dejavnosti na gladini in pod njo, ki
predstavljajo sočasno možnost večje nesreče; (d) ustreznih nadzornih ukrepov; (7) podrobnosti o zasnovi vrtine,
vključno s pregradami za nadzor nad vrtino (opremo, vrtalno tekočino,
cementom itd.), usmerjanju poteka vrtine in omejitvah varnega delovanja v
skladu z oceno tveganja; (8) podrobnosti o konfiguraciji vrtine po
koncu del – tj. trajno ali začasno opuščena dela – in
prihodnja uporaba vrtine; (9) v primeru obstoječe vrtine,
ustrezne informacije o njeni pretekli uporabi ter stanju; (10) v primeru spremembe predhodno
predloženega obvestila o delih na vrtini, dovolj podrobne informacije za
popolno posodobitev obvestila; (11) če se dela na vrtini izvajajo z
napravo, ki ni namenjena za izkoriščanje, naslednje dodatne informacije: (a) podrobnosti o meteoroloških in morskih
razmerah ter razmerah na morskem dnu na zadevni lokaciji, vključno z vsemi
fizičnimi ovirami, kot so cevovodi; (b) podrobnosti o razmerah v okolju, ki so
bile upoštevane v notranjem načrtu za ukrepanje ob nesrečah na napravi; (c) podrobnosti o določbah za ukrepanje
ob nesrečah, vključno z večjo okoljsko nesrečo, ki niso
navedene v poročilu o nevarnosti večjih nesreč, in (d) obrazložitev, kako se uskladita sistema za
upravljanje izvajalca del na vrtini in lastnika naprave, da se večje
nesreče stalno učinkovito obvladujejo; (12) izjavo o neodvisnem pregledu vrtine
na podlagi oddelka 5(1) te priloge; (2) informacije, povezane z zahtevami iz
te uredbe, ki so bile pridobljene na podlagi drugih veljavnih delov zakonodaje
Unije, zlasti direktiv 92/91/ES in 85/337/EGS.
5.
Vprašanja o sistemu za preverjanje
1.
Neodvisna tretja oseba za doseganje neodvisnosti od
izvajalca dejavnosti na napravi ali izvajalca del na vrtini izpolnjuje
naslednje zahteve: (a)
funkcija od tretje osebe ne zahteva, da preuči
kateri koli vidik varnostnokritične prvine ali določenega obrata, v
katerem je bila pred tem vključena ali ki bi lahko ogrožal njeno
nepristranskost; (b)
je dovolj neodvisna od sistema za upravljanje, v
katerem je ali je bila odgovorna za kateri koli vidik sestavnega dela sistema
za neodvisno preverjanje ali pregled vrtine, da je pri opravljanju nalog v
okviru sistema neodvisna. 2.
Neodvisna tretja oseba v zvezi s pristojnostjo
izpolnjuje naslednje zahteve: (a)
je tehnično usposobljena, vključno z
ustreznim številom ustrezno usposobljenega osebja z zadostnimi izkušnjami; (b)
je izvajalec osebju, ki je usposobljeno za njihovo
izvajanje, ustrezno dodelil naloge; (c)
pretok informacij med izvajalcem in neodvisno
tretjo osebo mora biti ustrezno urejen; (d)
izvajalec podeli zadostna pooblastila neodvisni
tretji osebi, da lahko ta ustrezno opravlja svoje naloge. 3.
Za namene odstavka 3 člena 13
večja sprememba obvestila o delih na vrtini vsebuje: (a) vsako spremembo, ki bi lahko ogrozila
prvotno načrtovano zasnovo vrtine, zlasti v zvezi z nadzorom nad vrtino ter
drugimi pretočnimi pregradami in njihovim preverjanjem; (b) vse bistvene spremembe na obratu, opremi,
sistemu za upravljanje ali pri izvajalcu del na vrtini, ki jih je treba
sporočiti v skladu z delom 4 Priloge II; (c) vse spremembe ocene tveganja, tudi če
so jih povzročile razmere med izvajanjem del na vrtini. O bistvenih spremembah je treba obvestiti
neodvisnega pregledovalca vrtine, ki jih mora nadalje preveriti, rezultate tega
preverjanja pa je treba sporočiti pristojnemu organu. 4.
V primeru obvestila o delih na vrtini je treba
dodati izjavo neodvisnega pregledovalca vrtine, da so ocena tveganja v zvezi z
zasnovo vrtine in pregrade za nadzor nad vrtino ustrezne za vse predvidene
razmere in okoliščine. 5.
V primeru delovanja naprave poročilo o
nevarnosti večjih nesreč vključuje: (a) izjavo neodvisne tretje osebe, ki je
opravila preverjanje, da sta evidenca varnostnokritičnih prvin in sistem
za njihovo vzdrževanje, kot je določen v poročilu o nevarnosti
večjih nesreč, ustrezna ali da bosta ustrezna; (b) opis sistema za preverjanje, vključno
z izborom neodvisnih tretjih oseb za preverjanje, in sredstva za preverjanje, s
katerimi se potrdi, da bodo varnostnokritične prvine in vse naprave,
določene v načrtu, še naprej v dobrem stanju; (c) med sredstva iz pododstavka 5(b) spadajo
pregled in po potrebi tudi preskus varnostnokritičnih prvin, ki ju
opravijo neodvisne in pristojne osebe, glede zasnove, standardov,
certificiranja ali drugega sistema za doseganje skladnosti varnostnokritičnih
prvin, pregled del, ki se izvajajo, poročanje o neskladnostih in
sanacijske ukrepe, ki jih sprejme izvajalec.
6.
Informacije, ki jih je treba predložiti o večjih spremembah na
napravi, vključno z odstranitvijo fiksne naprave
Če se načrtujejo večje
spremembe naprave, morajo informacije, ki se predložijo pristojnemu organu v
skladu s členoma 10 in 11, vsebovati najmanj naslednje informacije: 1.
ime in naslov izvajalca dejavnosti na napravi; 2.
povzetek vseh prispevkov delavcev pri pripravi
spremenjenega poročila o nevarnosti večjih nesreč; 3.
pri večjih spremembah, dovolj podrobne
informacije za popolno posodobitev predhodnega poročila o nevarnosti
večjih nesreč in z njim povezanega notranjega načrta za
ukrepanje ob nesrečah na napravi ter kot dokaz, da so tveganja večjih
nesreč spremenljivo zmanjšana; 4.
pri zaustavitvi fiksne naprave za
izkoriščanje: (a) način izolacije vseh nevarnih snovi
ter pri vrtinah, povezanih z napravo, trajno zaprtje vrtin in njihova
odstranitev z naprave in iz okolja; (b) opis tveganj večjih nesreč,
povezanih z odstranitvijo naprave, skupno število izpostavljenih prebivalcev in
ukrepi za obvladovanje tveganja; (c) načrte za ukrepanje ob
nesrečah, da se zagotovi varna evakuacija in reševanje zaposlenih ter
preprečijo večje nesreče v okolju.
7.
Informacije, ki jih je treba predložiti v obvestilu o skupnih
dejavnostih
Obvestilo o skupnih dejavnostih na podlagi
člena 14 vsebuje najmanj naslednje informacije: (1) ime in naslov izvajalca, ki pripravi
obvestilo; (2) če so v skupne dejavnosti
vključeni drugi izvajalci, njihova imena in naslove, vključno z
zagotovilom, da se strinjajo z vsebino obvestila; (3) opis, kako se bodo usklajevali
sistemi za upravljanje naprav, vključenih v skupne dejavnosti, da se
zmanjša tveganje večjih nesreč; (4) podrobnosti o vsej opremi, ki se bo
uporabljala pri skupnih dejavnostih, ki ni opisana v sedanjem poročilu o
nevarnosti večjih nesreč na napravah, ki so vključene v skupne
dejavnosti; (5) povzetek ocene tveganja, ki jo
opravijo vsi izvajalci, vključeni v skupne dejavnosti, in ki vsebuje: (a) opis vseh dejanj v okviru skupnih
dejavnosti, ki lahko vključujejo nevarnost večjih nesreč na
napravi ali v zvezi z njo; (b) opis vseh ukrepov za obvladovanje
tveganja, sprejetih na podlagi ocene tveganja; (6) opis skupnih dejavnosti in delovni program,
ki vsebuje datume za začetek in konec skupnih dejavnosti, ter kopijo
sporazuma med izvajalci skupnih dejavnosti. PRILOGA III
Določbe pristojnih organov za urejanje dejavnosti, ki predstavljajo
nevarnost večjih nesreč 1.
Pri imenovanju pristojnega organa, ki bi bil na
podlagi te uredbe odgovoren za regulativne naloge na področju varnosti in
varstva okolja, države članice upoštevajo naslednja minimalna merila: (a) organizacijske ureditve, ki
omogočajo učinkovito izvrševanje vseh nalog, določenih v tej
uredbi, vključno z ureditvami za nepristransko upravljanje varnosti in
varstva okolja; (b) izjavo o politiki, ki določa cilje
nadzora in izvrševanja ter kako bo pristojni organ dosegel preglednost,
doslednost, sorazmernost in nepristranskost pri urejanju naftnih in plinskih
dejavnosti na morju. Pristojni organ mora javnosti tudi jasno pojasniti ločitev
odgovornosti regulativnega organa in izvajalca, pri čemer se glavna
odgovornost izvajalca nanaša na obvladovanje tveganj, regulativni organ pa je
odgovoren za preverjanje, ali je izvajalec sprejel ustrezne učinkovite ukrepe
za obvladovanje tveganj velikih nesreč; (c) izjavo o strategiji, ki določa
naloge pristojnega organa, njegove prednostne naloge pri ukrepanju (na primer
pri zasnovi in delovanju naprave, upravljanju celovitosti in pripravljenosti
ter ukrepanju ob nesrečah) ter njegovo organizacijo; (d) operativni postopek, ki določa, kako
bo pristojni organ pregledoval dolžnosti izvajalca, ki jih ureja ta uredba, in
zagotavljal njihovo izvrševanje, vključno s tem, kako bo ravnal s poročili
o nevarnosti velikih nesreč, jih ocenjeval in sprejel, kako bo ravnal z obvestili
o delih na vrtini in kako je treba za določeno napravo ali dejavnost
določiti pogostost inšpekcijskih pregledov ukrepov za obvladovanje
tveganja večjih nesreč (tudi v zvezi z okoljem); (e) postopke za izvajanje nalog pristojnega
organa v skladu s to uredbo ne glede na druge odgovornosti, na primer naftne in
plinske dejavnosti na kopnem, in ureditve v skladu z Direktivo 92/91/ES; (f) če pristojni organ sestavljata dve
ali več agencij, formalni sporazum o določitvi potrebnih mehanizmov
za skupno delovanje pristojnega organa, vključno z nadzorom, spremljanjem
in pregledi višjega vodstva, skupnim načrtovanjem in inšpekcijskimi
pregledi, razdelitvijo odgovornosti za ravnanje s poročili o nevarnosti
večjih nesreč, skupnimi preiskavami, notranjim sporočanjem in
zunanjim poročanjem. 2.
Države članice morajo zagotoviti, da se
navedene ureditve izvajajo, med drugim: (a) zadostno strokovno znanje, ki je na voljo
na notranji ravni ali se zagotovi na zunanji ravni, da se lahko opravljajo inšpekcijski
pregledi in preiskave dejavnosti, sprejmejo izvršilni ukrepi ter obravnavajo
poročila o nevarnosti večjih nesreč in obvestil; (b) pri vključitvi zunanjega strokovnega
znanja, zadostne pisne smernice in nadzor, da se ohrani dosleden pristop in
zagotovi, da pravno imenovani pristojni organ ohrani polno odgovornost na
podlagi te uredbe; (c) ustrezna sredstva za najpomembnejša
usposabljanja, sporočanje, dostop do tehnologije, potne stroške in stroške
bivanja zaposlenih pri pristojnem organu za njihove regulativne naloge, da se
omogoči aktivno sodelovanje med pristojnimi organi v skladu s
členom 27; (d) po potrebi je treba od izvajalcev oziroma
lastnikov naprave zahtevati, da pristojnemu organu povrnejo stroške, nastale
pri opravljanju njegovih nalog na podlagi te uredbe; (e) izvajanje ali spodbujanje raziskav v
skladu z nalogami pristojnega organa iz te uredbe; (f) da od pristojnega organa zahteva, da
pripravi poročila. 3.
Postopki za ocenjevanje poročila o nevarnosti
večjih nesreč in obvestil, notranjih načrtov za ukrepanje ob
nesrečah in drugih ustreznih dokumentov obsegajo: (a)
kvantitativno analizo ocene tveganja; (b)
oceno izvajalčeve odločitve o ustreznih
podrobnostih glede lokacije dejavnosti; (c)
oceno uporabljenih tehničnih in
organizacijskih standardov; (d)
oceno tehničnih rešitev; (e)
oceno izvajalčevih ureditev za spreminjanje
operativnih načrtov; (f)
primerjavo uporabljenih rešitev z rešitvami v
primerljivih okoliščinah; (g)
oceno skladnosti načrtov za ukrepanje ob
nesrečah z ugotovljenimi tveganji; (h)
oceno izvajalčevih ureditev za zaustavitev
dejavnosti v primeru neposrednega tveganja; (i)
oceno razpoložljivosti opreme za ukrepanje ob
nesrečah in ustreznosti postopkov, da bi se ti lahko dejansko začeli
izvajati. 4.
Pristojni organi morajo biti jasno neodvisni od
vseh vladnih organizacij, ki finančno podpirajo sektor, ki izdajajo
dovoljenja ali pobirajo prihodke. Pristojni organ o naftnem in plinskem sektorju
ne sme zavzeti nikakršnega političnega stališča. PRILOGA IV
Določbe izvajalcev za preprečevanje večjih nesreč 1.
Pri izvajanju izvajalčeve politike
preprečevanja večjih nesreč in sistema za upravljanje varnosti v
skladu s členom 18 je treba upoštevati naslednje: (a) politika preprečevanja večjih
nesreč mora biti določena pisno in določati splošne cilje in
organizacijo obvladovanja nevarnosti večjih nesreč ter njihovo
izvrševanje na ravni podjetja; (b) sistem za upravljanje varnosti mora biti del
splošnega izvajalčevega sistema za upravljanje ter zajemati
organiziranost, odgovornosti, dejavnosti, postopke, procese in sredstva za
določanje in izvajanje politike preprečevanja večjih
nesreč. 2.
Sistem za upravljanje varnosti med drugim zajema: (a) organizacijsko strukturo ter vloge in
odgovornosti zaposlenih; (b) določitev in oceno nevarnosti
večjih nesreč – njihovo verjetnost in posledice; (c) vključitev okoljskega vidika v oceno
nevarnosti večjih nesreč in poročilo o nevarnosti večjih
nesreč; (d) obvladovanje nevarnosti večjih
nesreč med običajnim obratovanjem; (e) upravljanje sprememb; (f) načrtovanje in ukrepanje ob
nesrečah; (g) omejitev okoljske škode; (h) spremljanje uspešnosti; (i) dogovore o reviziji in pregledu. 3.
Izvajalci posebno pozornost namenijo ocenjevanju
zahtev za zanesljivost in celovitost vseh varnostnokritičnih sistemov in
pri sistemih za inšpekcijske preglede in vzdrževanje izhajajo iz doseganja te
ravni varnostne celovitosti. 4.
Izvajalci zagotovijo, da nevarne snovi ves čas
ostajajo varno zaprti v za to namenjenih cevovodih, posodah in sistemih. Poleg
tega tudi zagotovijo, da posamezna napaka pri zadrževanju teh snovi ne
povzroči nevarnosti velike nesreče. 5.
Izvajalci zagotovijo ustrezen okvir za spremljanje
skladnosti z vsemi ustreznimi zakonskimi določbami tako, da v svoje
standardne operativne postopke vključijo svoje zakonske dolžnosti v zvezi
z varnostjo in varstvom okolja pred nevarnostjo večjih incidentov. 6.
Izvajalci posebno pozornost namenjajo oblikovanju
in ohranjanju dobre varnostne kulture, ki zagotavlja veliko verjetnost
neprekinjenega varnega delovanja in med drugim zajema: (a) obsežno revizijo procesov; (b) nagrajevanje in priznavanje
pričakovanega ravnanja; (c) redno oceno sposobnosti in ciljev
organizacije; (d) ohranjanje visokih standardov kot
osrednje vrednote podjetja; (e) formalne sisteme za vodenje in nadzor, v
katere sta vključena tako višje vodstvo kot tudi delovna sila, in (f) usposobljenost na vseh operativnih ravneh. 7.
Sektor v sodelovanju s pristojnim organom pripravi
in izvaja prednostni načrt za oblikovanje standardov, smernic in pravil za
učinkovito izvajanje najboljše prakse pri preprečevanju nevarnosti
večjih nesreč in omejevanju posledic večjih nesreč, če
bi do njih kljub vsemu prišlo. Vidiki, ki jih je treba preučiti, so: (a) izboljšanje celovitosti vrtine, opreme za
nadzor nad vrtino in pregrad ter spremljanje njihove učinkovitosti; (b) izboljšanje primarnega zadrževanja v
sistemih procesne varnosti; (c) izboljšanje sekundarnega zadrževanja, ki
omejuje stopnjevanje začetne večje nesreče, vključno z
nenadzorovanimi izpusti na vrtini; (d) sprejemanje zanesljivih odločitev
pod visokim pritiskom; (e) upravljanje in nadzor nad dejavnostmi, ki
povzročajo nevarnost večjih nesreč; (f) usposobljenost oseb na ključnih
delovnih mestih; (g) učinkovito ocenjevanje tveganja za presojo
spreminjajočih se razmer; (h) ocenjevanje zanesljivosti varnostnokritičnih
sistemov; (i) ključne kazalnike uspešnosti
celovitosti varnostnega sistema; (j) učinkovita vključitev sistemov
za upravljanje varnosti med izvajalci, izvajalci del na vrtinah, lastniki
ploščadi in drugimi osebami, vključenimi v skupne dejavnosti. PRILOGA V
Zahteve v zvezi s pripravljenostjo in ukrepanje ob nesrečah
1.
Notranji načrti za ukrepanje ob nesrečah
1.
Notranji načrti za ukrepanje ob nesrečah
morajo med drugim vsebovati: (a) imena ali položaje oseb,
pooblaščenih za sprožitev postopkov za ukrepanje ob nesrečah, in
oseb, ki vodijo ukrepanje ob nesrečah na notranji ravni; (b) ime ali položaj osebe, ki je odgovorna za
stike z organom, odgovornim za zunanji načrt za ukrepanje ob
nesrečah; (c) vse predvidljive razmere ali dogodke, ki
bi lahko povzročili večjo nesrečo, kot je opisano v
poročilu o nevarnosti večjih nesreč, ki mu je priložen
načrt: (d) opis ukrepov, ki jih je treba sprejeti,
da se nadzorujejo razmere ali dogodki in omejijo njihove posledice za napravo
in njeno izključno območje; (e) opis razpoložljive opreme in sredstev; (f) ureditve za omejevanje tveganja za osebe
na napravi, vključno z načini opozarjanja in pričakovanim
ravnanjem oseb po prejemu opozorila; (g) ureditve, ki so usklajene z ureditvami za
reševanje, določenimi v poročilu o nevarnosti velikih nesreč, na
primer v skladu z delom 2(7) in delom 3(7) Priloge II, da se zagotovijo
dobre možnosti za preživetje ljudi na napravi v času večje
nesreče; (h) ureditve za zgodnje obveščanje
organov, pristojnih za začetek izvajanja zunanjega načrta za
ukrepanje ob nesrečah, vrsto informacij, ki jih je treba sporočiti v začetnem
opozorilu, in ukrepe za zagotavljanje podrobnejših informacij, takoj ko so na
voljo; (i) ureditve za usposabljanje zaposlenih za
naloge, ki naj bi jih opravljali, in po potrebi za njihovo usklajevanje z
zunanjimi izvajalci ukrepov ob nesrečah; (j) ureditve za usklajevanje notranjih z
zunanjimi ukrepi ob nesrečah. 2.
Izvajalci morajo pripraviti seznam razpoložljive
opreme in podatke o lastništvu, lokaciji, prevozu opreme do naprave in
načinu njene uporabe na napravi. Seznam mora vsebovati veljavne ukrepe, da
se zagotovi, da so oprema in postopki v stanju, v katerem jih je mogoče
uporabiti.
2.
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah
1.
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah
morajo med drugim vsebovati: (a) imena ali položaje oseb,
pooblaščenih za sprožitev postopkov za ukrepanje ob nesrečah, in
oseb, ki vodijo ukrepanje ob nesrečah na zunanji ravni; (b) ureditve za sprejemanje zgodnjih opozoril
o dogodkih ter alarmiranje in obveščanje; (c) ureditve za usklajevanje sredstev,
potrebnih za izvajanje zunanjega načrta za ukrepanje ob nesrečah; (d) ureditve za podpiranje notranjega
načrta za ukrepanje ob nesrečah, ki se nanaša na dogodke na napravi
in v njenem izključnem območju; (e) podroben opis ureditev za ukrepanje ob
nesrečah zunaj območja naprave; (f) ureditve za posredovanje ustreznih
informacij in nasvetov v zvezi z nesrečo osebam in organizacijam, ki bi
jih nesreča lahko prizadela; (g) ureditve za obveščanje služb za
ukrepanje ob nesrečah v drugih državah članicah in Komisije o
večji nesreči z možnimi čezmejnimi učinki; (h) ureditve za blaženje negativnih vplivov
na prostoživeče živalske in rastlinske vrste tako na morju kot na kopnem,
vključno če živali, prekrite z nafto, obalo dosežejo hitreje kot
dejansko razlitje. 2.
Organ, ki je primarno odgovoren za ukrepanje ob nesrečah,
mora zagotoviti naslednje: (a) seznam razpoložljive opreme in podatke o
lastništvu, lokaciji, prevozu opreme do naprave in načinu njene uporabe na
napravi; (b) opis ukrepov, ki so bili sprejeti, da se
zagotovi, da bodo oprema in postopki ohranili v stanju, v katerem jih je
mogoče uporabiti; (c) seznam opreme v lasti sektorja, ki se
lahko zagotovi ob nesreči; (d) opis splošnih ureditev za naftne in
plinske nesreče na morju, vključno s pristojnostmi in odgovornostmi
vseh vključenih strani ter organov, odgovornih za ohranjanje takšnih
ureditev; (e) ukrepe, s katerimi se zagotovi, da so
oprema, zaposleni in postopki pripravljeni za delovanje in da posodobljeni
oziroma obveščeni. 3.
Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah
jasno določajo vlogo ustreznih organov, izvajalcev ukrepov ob
nesrečah, koordinatorjev in drugih subjektov, ki so dejavno vključeni
v ukrepanje ob nesrečah, da se zagotovi sodelovanje pri vseh nesrečah.
4.
Ureditve vsebujejo določbe o večjih
nesrečah, ki bi lahko presegle sposobnosti držav članic ali njihove
meje, tj.: (a) izmenjavi načrtov s sosednjimi
državami članicami in Komisijo; (b) pripravi čezmejnega seznama sredstev
za ukrepanje, ki so tako v lasti sektorja kot tudi države, ter vseh potrebnih
prilagoditev, potrebnih za doseganje združljivosti opreme in postopkov med
sosednjimi državami in državami članicami; (c) postopkih za uporabo mehanizma EU na
področju civilne zaščite (ki je bil ustanovljen z Odločbo Sveta 2007/779/ES); (d) ureditvi čezmejnih dejavnosti v
okviru zunanjih načrtov za ukrepanje ob nesrečah. PRILOGA VI
Izmenjava informacij in preglednost 1.
Enotna oblika podatkovnega poročanja za
kazalnike nevarnosti večjih nesreč, ki jo pripravi Komisija v skladu
s členoma 22 in 23, omogoča primerjavo informacij med državami
članicami in posameznimi izvajalci. 2.
Pri določanju zahtev za poročanje iz
odstavka 1 je treba vključiti najmanj naslednje informacije in
podatke: (a) informacije o nenamernem izpustu ogljikovodikov
ali drugih nevarnih snovi, ki so se ali se niso vnele; (b) informacije o izgubi nadzora nad vrtino,
ki zahteva uporabo opreme za nadzor nad vrtino, ali napaka na pregradi vrtine,
zaradi česar je to treba zamenjati ali popraviti; (c) napako na glavnem sestavnem delu sistema za
procesno varnost naprave; (d) večjo izgubo strukturne celovitosti
ali zaščite pred vplivi požara ali eksplozije ali izguba stabilne postavitve
pri plavajoči napravi; (e) plovila na poti trčenja ali dejanska
trčenja plovil z napravo na morju; (f) nesreče helikopterjev na napravah
na morju ali v njihovi bližini oziroma na poti k napravam na morju; (g) vse nesreče s smrtnimi žrtvami; (h) vse hude poškodbe petih ali več
ljudi v isti nesreči; (i) vse evakuacije zaposlenih, ki ne opravljajo
ključnih dejavnosti; (j) nesreče z velikimi posledicami za
okolje. 3.
Informacije iz odstavka 2 vsebujejo jasne informacije
o dejstvih kot tudi analitične podatke o naftnih in plinskih dejavnostih.
Predložene informacije in podatki morajo biti takšni, da omogočajo
primerjavo uspešnosti posameznih izvajalcev znotraj držav članic kot tudi
celotnega sektorja med državami članicami. 4.
Z zbiranjem in združevanjem informacij iz
odstavka 2 naj bi se zagotovilo predhodno opozarjanje na (nadaljnje) poslabšanje
varnostno- in okoljskokritičnih ovir, da se lahko proaktivno sprejmejo popravni
ukrepi. Informacije naj bi olajšale tudi določanje splošne
učinkovitosti ukrepov in nadzora, ki jih izvajajo posamezni izvajalci in
celoten sektor, zlasti za preprečevanje nevarnosti večjih nesreč
in zmanjšanje tveganj za okolje. 5.
Da se izpolnijo zahteve iz člena 23, se za
lažjo objavo ustreznih podatkov v skladu z odstavkom 2 in pripravo
poročil v skladu s členom 24 pripravi poenostavljena oblika, ki
je lahko dostopna javnosti in omogoča čezmejno primerjanje podatkov. [1] Primeri: Deepwater Horizon v ZDA leta 2010 (11 mrtvih),
Montara v Avstraliji leta 2009, Usumacinta v Mehiki leta 2007 (22 mrtvih). [2] Kot so iztekanje nafte in zemeljskega plina, napake pri
zagotavljanju varnosti pri črpanju in nadzorovanju vrtine; napaka zaradi
nedovoljene spremembe v zasnovi; veliko število zaostankov v vzdrževanju
kritičnih varnostnih delov. Zadnji primeri nesreč: Gullfaks C
maja 2010, Gannet F, 2011: obe v Severnem morju [3] COM(2010) 560 konč. [4] UL L 175, 5.7.1985, str. 40. [5] UL L 73, 14.3.1997, str. 5. [6] UL L 156, 25.6.2003, str. 17. [7] UL L 140, 5.6.2009, str.114. [8] Operativni center mehanizma na področju civilne
zaščite. [9] Agencija EMSA je bila ustanovljena po nesrečah
tankerjev Erika (1999) in Prestige (2002), da bi se zagotovila visoka, enotna
in učinkovita varnost, zaščita, preprečevanje onesnaževanja in
ukrepanje ob onesnaževanju na morju. [10] SEC(2010) 1346: Energija 2020 – Strategija za
konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo. [11] Berlinski forum (tj. Forum za fosilna goriva) je letno
srečanje zainteresiranih strani, ki ga organizira Komisija. Tri delovne
skupine se redno sestajajo med letnimi plenarnimi zasedanju ter razpravljajo o
aktualnih vprašanjih. [12] Pri drugih pravnih aktih, ki urejajo sektorje z visokim
tveganjem/visoko vrednostjo, so imele v preteklosti prednost direktive (npr.
direktiva IPPC ali SEVESO II), medtem ko so bile pri sektorjih z visokim
tveganjem ožjega obsega, kot je civilno letalstvo, za pravni okvir pogosto
izbrane uredbe. [13] UL C, , str. . [14] UL C, , str. . [15] UL L 164, 25.6.2008, str. 19. [16] UL L 143, 30.4.2004, str. 56. [17] UL L 183, 29.6.1989, str. 1. [18] UL L 348, 28.11.1992, str. 9. [19] Kodeks za izdelovanje in opremljanje mobilnih vrtalnih
enot na morju, 2. december 2009 (kodeks MODU 2009) [20] UL L 55, 28.2.2011, str. 13. [21] UL L 240, 19.9.1977, str. 1. [22] UL L 131, 28.5.2009, str. 11. [23] UL L 175, 5.7.1985, str. 40. [24] UL L 41, 14.2.2003, str. 26. [25] UL L 154, 30.4.2004, str. 56.