52011DC0660

KAZALO

1. Projektne obveznice – zdaj je pravi čas 2

1.1. Infrastrukturna politika EU: od nepovratnih sredstev do projektnih obveznic 2

1.2. Potreba po obsežnih naložbah v prihodnosti: kako se bodo zagotovila sredstva? 3

1.3. Dodana vrednost pobude za projektne obveznice Evropa 2020 4

2. Uporaba projektnih obveznic 5

3. Kako bo pilotna faza delovala? 7

3.1. Izvajanje v okviru EIB 7

3.2. Upravičenost in spremljanje projektov 7

3.3. Vrednotenje 8

3.4. Delitev tveganja 9

3.5. Znani največji učinek na proračun 9

4. Kako bo pilotna faza povezana z instrumentom za povezovanje Evrope? 10

5. Sklepne ugotovitve 10

PROJEKTNE OBVEZNICE – ZDAJ JE PRAVI čAS

Infrastrukturna politika EU: od nepovratnih sredstev do projektnih obveznic

Komisija je ugotovila, da kljub dolgotrajni politiki EU in zagotavljanju nepovratnih sredstev za vseevropska omrežja (TEN) na področju prometa, energetike in telekomunikacij ključni infrastrukturni projekti niso pravočasno dokončani, pri čemer je eden od glavnih razlogov za to pomanjkanje naložb.

V Montijevem poročilu „Nova strategija za enotni trg“[1] iz leta 2010 je navedeno, da je težava v tem, da je „[v]ečja javna infrastruktura v Evropi, kot so vseevropska omrežja, [...] nadnacionalna, neprimerna za zdaj razdrobljene nacionalne sheme, njeno financiranje pa je omejeno zaradi neobstoja likvidnega trga obveznic z zelo dolgo dospelostjo, medtem ko dolgoročni vlagatelji, kot so pokojninski skladi, ne morejo pridobiti zaloge obveznic, ki bi ustrezala njihovim naložbenim potrebam“[2] .

Zato je bil eden od ključnih sklepov v predlaganem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, ki ga je Komisija sprejela 29. junija 2011, da se dodeljevanje finančne pomoči za prometno in energetsko infrastrukturo ter infrastrukturo na področju IKT ponovno združi na podlagi skupnega zakonodajnega okvira, tj. instrumenta za povezovanje Evrope[3]:

„Komisija se je [...] odločila predlagati oblikovanje instrumenta za financiranje evropskih povezav, da bi se pospešil razvoj infrastrukture, ki jo potrebuje EU. [...] Iz instrumenta za povezovanje Evrope se bo financirala vnaprej določena prometna in energetska infrastruktura ter infrastruktura na področju IKT, ki je v interesu EU, pa tudi fizična in informacijsko-tehnološka infrastruktura, pri tem pa se bodo upoštevala merila trajnostnega razvoja.“[4]

Komisija bo pripravila predlog nove uredbe o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope, ki bo zagotavljal nepovratna sredstva in finančne instrumente glede na njihove prednosti. Instrumenti bodo zajemali lastniške instrumente in instrumente delitve tveganja. Pobuda za projektne obveznice Evropa 2020 bo eden od instrumentov delitve tveganja, na podlagi katerih bo lahko instrument spodbudil zagotavljanje zasebnih sredstev za financiranje projektov.

To pomeni, da bo z instrumentom za povezovanje Evrope od leta 2014 dolgoročno vzpostavljena zanesljiva in skladna podlaga za evropsko financiranje prometne, energetske in telekomunikacijske infrastrukture. Poleg tega se bodo lahko finančni instrumenti v okviru instrumenta za povezovanje Evrope uporabljali v drugih sektorjih, kot so socialna infrastruktura, obnovljiva energija ali nekateri vesoljski projekti, če izpolnjujejo ustrezna gospodarska in finančna merila v skladu z oddelkom 3. Vendar imajo infrastrukturni projekti v Evropi že zdaj finančne težave. Javnofinančna poraba se zmanjšuje, pri čemer se pogosto najprej zmanjšajo investicijski programi, dolgoročna bančna posojila pa so še vedno zelo omejena. Potem ko so se sredstva za financiranje projektov v letu 2010 nekoliko povečala, so se v prvi polovici leta 2011 znatno zmanjšala[5]. Zato je financiranje infrastrukturnih projektov v času, ko bi ti lahko pomembno prispevali k okrevanju evropskega gospodarstva, večji izziv, kot je potrebno[6].

Poleg tega bo pilotna faza zaradi neposrednih in posrednih koristi naložb v infrastrukturo in sočasne podpore nujnemu prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, ki bo gospodarno z viri, v skladu s strategijo Evropa 2020 koristna za celotno evropsko gospodarstvo.

Komisija zato predlaga, da se pilotna faza začne v obdobju 2012–2013, ki je zajeto še v sedanjem finančnem okviru. V okviru nedavnega posvetovanja[7] se je pokazalo, da zainteresirane strani znatno podpirajo čimprejšnje odprtje trgov dolžniškega kapitala za financiranje infrastrukture. Poleg tega bo takšna pilotna faza olajšala uvedbo na trg projektnih obveznic, ki jih podpira EU in bodo nova vrsta sredstev, ter preskus oblike in parametrov pobude, da bo možno pred letom 2014 po potrebi izvesti spremembe.

Potreba po obsežnih naložbah v prihodnosti: kako se bodo zagotovila sredstva?

Na področjih prometa, energetike in omrežij IKT so v Evropi potrebe po naložbah v infrastrukturo v tem desetletju večje kot v bližnji preteklosti ter skupaj znašajo več bilijonov eurov, ki so potrebni za izpolnitev ciljev politike iz strategije Evropa 2020 in vzdrževanje ali nadgradnjo obstoječe infrastrukture.

Komisija je nedavno dopolnila svoje ocene:

- Ocenjuje se, da bodo za doseganje ciljev digitalne agende, in sicer da ima vsak Evropejec do leta 2013 dostop do osnovne širokopasovne povezave ter do leta 2020[8] dostop do hitre ali ultrahitre širokopasovne povezave, potrebne naložbe v znesku 181–273 milijard EUR.

- Pričakuje se, da bodo za najpomembnejše projekte v okviru ciljev vodilne pobude za Evropo, gospodarno z viri, potrebne naložbe v prometno in energetsko infrastrukturo, ki bodo znašale približno 700 milijard EUR.

Ti zneski ne predstavljajo primanjkljaja pri financiranju, ampak skupne zahteve po naložbah, ki se lahko financirajo z javnimi ali zasebnimi sredstvi ali obravnavajo v okviru politike v teh sektorjih.

Medtem ko vlade EU za naložbe v infrastrukturo povprečno namenijo 1 % BDP[9], so okrepile spodbude za zasebni sektor, da bi naložbe v infrastrukturo financiral v celoti sam v obliki privatizacije ali koncesij, v zadnjem času pa tudi na podlagi modela javno-zasebnega partnerstva. Takšni projekti se financirajo z lastniškim kapitalom in bančnimi posojili.

Vendar so se banke v EU med finančno krizo na izzive v zvezi z likvidnostjo in tveganji odzvale s skrajšanjem rokov dospelosti ter strožjimi zahtevami glede vrednotenja in zavarovanja posojil. Zato se je zmanjšalo število posojil in transakcij na banko, pri čemer so se zmanjšale možnosti za izpolnitev potreb po dolgoročnem financiranju projektov. Poleg tega je bilo v letih 2006 in 2007 za obstoječe projekte odobrenih veliko kratkoročnih posojil z visokimi obrestnimi maržami, ki se povečujejo, zato so potrebne nove ureditve financiranja. To bo pomenilo dodaten pritisk na obseg dolžniškega kapitala, ki je na voljo za financiranje gradnje nove infrastrukture, medtem ko bodo banke verjetno še naprej na splošno zmanjševale tveganje[10].

Trgi obveznic v Evropi, ki bi lahko omogočali dolgoročno financiranje, se za financiranje infrastrukturnih projektov dejansko ne uporabljajo. Čeprav so za infrastrukturne projekte na splošno značilni veliki stroški kapitala, ki so povezani z nizkimi operativnimi stroški, so lahko takšni projekti zaradi običajno stabilnih in predvidljivih denarnih tokov posebej primerni za dolgoročno financiranje z obveznicami. Glede na primerljiv dolg podjetij so stopnje neplačil pri dolgu za infrastrukturo na splošno nizke, stopnje poplačila pa so v primeru neplačila višje. Poleg tega so povezave z drugimi vrstami sredstev majhne[11], kar je bistveno za zmanjšanje tveganja v razpršenem portfelju.

Dodana vrednost pobude za projektne obveznice Evropa 2020

V strategiji Evropa 2020[12] je za čim učinkovitejše doseganje njenih ciljev načrtovana uporaba finančnih instrumentov v strategiji stalnega financiranja, ki združuje financiranje EU ter nacionalno javno in zasebno financiranje. Proračunski odhodki EU v okviru finančnih instrumentov niso nič novega, saj so se proračunska sredstva EU za podporo takšnim instrumentom uporabljala že pred več kot desetimi leti[13]. Kljub temu Komisija predlaga standardizacijo in uskladitev njihove oblike, upravljanja in drugih pomembnih vidikov, kot je pojasnjeno v sporočilu „Okvir za naslednjo generacijo finančnih instrumentov“[14]. Čeprav bo to omogočilo obsežnejšo uporabo finančnih instrumentov na nekaterih področjih, bo delež skupnih proračunskih sredstev, namenjenih zanje, v primerjavi z nepovratnimi sredstvi še vedno majhen.

Glavni namen finančnih instrumentov, kot je instrument za projektne obveznice, je spodbuditi zasebni sektor, da financira projekte, in mu takšno financiranje olajšati. Takšni instrumenti so zlasti koristni, kadar je treba politike izvajati hitro, negotovosti v zvezi s projekti pa so nadpovprečno velike, tako kot v sedanjih razmerah, povezanih s finančno krizo in krizo državnega dolga. Z njimi se lahko zmanjšajo nekatere ovire, ki preprečujejo pretok dolžniških in lastniških finančnih sredstev. Vendar zasebnemu sektorju omogočajo, da se odloči za naložbe.

Namen instrumenta za projektne obveznice Evropa 2020 ni nadomestitev obstoječih virov financiranja projektov v obliki bančnih posojil ali programov pomoči javnega sektorja, ampak njihova dopolnitev, da se prispeva k zmanjšanju primanjkljaja pri financiranju infrastrukture. Z njim naj bi se baza vlagateljev za financiranje projektov z zasebnim dolgom razširila s posojilodajalcev na vlagatelje v obveznice. Poleg tega bodo za projekte, ki ustvarjajo majhne prihodke ali jih ne ustvarjajo, vendar zanje obstaja velik javni interes, na vseh stopnjah izvajanja takšnih projektov še vedno potrebna nepovratna sredstva. Zato bodo nepovratna sredstva še vedno zelo pomemben način financiranja in se bodo morda uporabljala tudi v povezavi s projektnimi obveznicami, če bo projekt mogoče ustrezno strukturirati.

Zato pobuda za projektne obveznice temelji na pozivu iz Montijevega poročila, da se „[...] proučijo vse kombinacije med javnim in zasebnim financiranjem […]“ , da se „[...] izboljša[jo] spodbud[e] za dolgoročne vlagatelje […], naj svoja sredstva usmerijo v dolgoročne infrastrukturne projekte“ , tako da se spodbuja „[…] razvoj likvidnega evropskega trga obveznic z zelo dolgo dospelostjo“ .

Medtem ko zdaj pravi trg projektnih obveznic v Evropi ne obstaja, bi projektne obveznice omogočile usklajevanje zahtev institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi in zavarovalnice, ki za svoje dolgoročne obveznosti potrebujejo dolgoročna sredstva, s potrebami po dolgoročnem financiranju projektov.

Vendar so infrastrukturni projekti zelo zapleteni in jih je treba pred začetkom izvajanja podrobno analizirati, med izvajanjem pa redno spremljati. Obveznosti glede sredstev za izvajanje potrebnega analitičnega dela je pripravljenih prevzeti le nekaj institucionalnih vlagateljev, medtem ko bo velika večina vlagateljev potrebovala nekaj podpore, preden se bo odločila za infrastrukturne projektne obveznice.

Z javnimi sredstvi EU se lahko v sodelovanju s finančnimi posredniki, zlasti javnimi razvojnimi bankami, povpraševanje po dolgoročnem financiranju poveže z zasebnimi vlagatelji, ki so usmerjeni v dolgoročne naložbe in so pripravljeni na majhna tveganja. V skladu s to zamislijo bi se z odobrenimi proračunskimi sredstvi EU projekti podprli v obsegu, ki je potreben za izboljšanje njihove bonitetne ocene, s tem pa bi spodbudili financiranje iz drugih virov, vključno z zasebnimi vlagatelji na kapitalskih trgih. Instrument temelji na preverjenih finančnih tehnikah s področja delitve tveganja, ki so bile razširjene. Temelji tudi na izkušnjah, pridobljenih z instrumentom garancij za posojila za projekte vseevropskega prometnega omrežja (LGTT)[15].

Dolgoročen cilj je spodbuditi povezovanje evropskih kapitalskih trgov in njihov nadaljnji razvoj ter ustvariti novo kategorijo sredstev v obliki evropskih projektnih obveznic s standardizacijo njihovih pogojev. To bo tudi olajšalo vstop pobud zasebnega sektorja na trg.

UPORABA PROJEKTNIH OBVEZNIC

Projektnih obveznic ne izdaja Evropska unija ali vlade držav članic. To je zasebni dolžniški instrument, ki ga izda projektna družba. Z instrumentom za projektne obveznice Evropa 2020 se bo izboljšala boniteta zasebnih subjektov, ki potrebujejo zasebna finančna sredstva za predlagane infrastrukturne projekte. Na podlagi pobude za projektne obveznice, ki k financiranju spodbuja vlagatelje na kapitalskih trgih, bodo lahko sponzorji projekta pridobili finančna sredstva iz dodatnega vira. Prispevek iz proračuna EU bo predhodno omejen.

Glavni mehanizem za takšno izboljšanje bonitete projektov je razdelitev dolga projektne družbe na prednostno[16] in podrejeno[17] tranšo. Z vključitvijo podrejene tranše se izboljša kreditna kvaliteta prednostne tranše, tako da je večina institucionalnih vlagateljev pripravljena imeti obveznice za daljše obdobje[18].

Podrejena tranša je lahko v obliki posojila, ki se projektni družbi odobri na začetku, kratkoročnega posojila v primeru nepredvidene situacije[19], ki se lahko po potrebi uporabi za servisiranje prednostnega dolga, ali kombinacije obeh. Podpora je na voljo v celotnem obdobju izvajanja projekta, tudi v fazi gradnje, ki je običajno najbolj tvegan del projekta, vendar ne sme preseči 20 % prednostnega dolga projekta. Ta odstotni delež temelji na izkušnjah z LGTT in rezultatih modeliranja ter bo zagotovil dovolj obsežno, vendar ne preveliko likvidnostno rezervo za večino projektov, ki izpolnjujejo potrebna finančna merila.

V okviru posvetovanja o pobudi za projektne obveznice sta bila splošno sprejeta načelo uporabe podrejene tranše in tudi njena stopnja. V zvezi s kreditno kvaliteto[20] je za manjše in manj zapletene projekte sprejemljiva nižja stopnja kreditne kvalitete (ocena BBB+ ali enakovredna ocena), kot je bilo prvotno predvideno v posvetovalnem dokumentu. V primeru večjih projektov pa je bila na splošno podprta ciljna stopnja kreditne kvalitete (enojni A ali enakovredna ocena). Udeleženci na trgu menijo, da bi se pod temi pogoji s pobudo verjetno zmanjšali stroški financiranja in hkrati podaljšale dospelosti.

Čeprav bo instrument za projektne obveznice od leta 2014 vključen v instrument za povezovanje Evrope, Komisija na podlagi izkušenj z drugimi finančnimi instrumenti, zlasti LGTT, ugotavlja, da je pri njihovem izvajanju pogosto potrebna dolga časovna priprava, tudi če je bilo izvedeno obsežno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, saj se obravnavanje hipotetičnega predloga in izvedba dejanske transakcije razlikujeta. To velja zlasti za zapletene infrastrukturne projekte, ki vključujejo veliko medsebojno povezanih finančnih in pravnih vidikov. Zainteresirane strani se morajo seznaniti z vsemi vidiki strukture transakcije, da se prepričajo, da je dobro premišljena, poleg tega je morda treba parametre finančnega instrumenta ali razpisnega postopka nekoliko spremeniti, predvsem pa se lahko spremenijo gospodarske razmere ali razmere na finančnem trgu. Več teh vprašanj bo pojasnjenih v pilotni fazi.

Zato Komisija predlaga, da se takšna pilotna faza začne izvajati že v obdobju 2012–2013 in ne šele v prvih dveh letih instrumenta za povezovanje Evrope.

KAKO BO PILOTNA FAZA DELOVALA?

Komisija predlaga, da se kot podlaga za pilotno fazo uporabi sprememba Uredbe o vseevropskih omrežjih ter Sklepa o konkurenčnosti in inovativnosti[21], da se lahko uporabijo sredstva iz proračunskih postavk teh programov v skupnem znesku 230 milijonov EUR. Iz proračunske vrstice za vseevropska prometna omrežja, in sicer za LGTT, se lahko uporabi 200 milijonov EUR, iz proračunske vrstice za vseevropska energetska omrežja pa 10 milijonov EUR, ki so bili prvotno namenjeni izključno za nepovratna sredstva. Iz proračunske vrstice za politiko IKT Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost se lahko za podporo projektnim obveznicam uporabi največ 20 milijonov EUR.

Izvajanje v okviru EIB

Ker je bila pobuda pripravljena na podlagi pojma delitve tveganja in izkušenj, pridobljenih z modelom LGTT, Komisija načrtuje, da bo v kratki pilotni fazi še naprej sodelovala z Evropsko investicijsko banko (EIB), da se čim prej izpopolnijo parametri za fazo po letu 2013. Potem bo Komisija proučila možnost, da se takrat vključijo druge javne finančne institucije.

EIB ima kot organizacija EU, ki je namenjena podpori politikam EU, edinstvene dolgoletne izkušnje na področju financiranja infrastrukturnih projektov v EU. Deleže v njenem osnovnem kapitalu ima 27 držav članic, poleg tega pa zagotavlja dolgoročno financiranje za podporo ciljem politike EU in poroča vsem ustreznim evropskim institucijam. EIB je politično odgovorna Evropskemu parlamentu, v primeru uporabe proračunskih sredstev EU pa jo nadzira Računsko sodišče. Vendar namerava Komisija uporabiti tudi znanje drugih finančnih institucij, pri čemer bo proučila njihov interes in možnosti za partnerstvo pri delitvi tveganja.

Upravičenost in spremljanje projektov

V pilotni fazi bo splošna upravičenost projektov določena v skladu z ustreznimi smernicami za politiko vseevropskih omrežij (prometnih in energetskih) ter Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost, kot jih bo predlagala Komisija in jih bosta potrdila sozakonodajalca.

EIB in Komisija bosta skupaj pripravili sistem obravnave projektov, ki bodo na ta način upravičeni. Ko bo projekt zasnovan in pripravljen za izvajanje, bo ga bo EIB na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj ocenila, v fazi strukturiranja bo izvedla skrben pregled in finančno analizo ter ovrednotila garancije ali posojila. Poleg tega da bodo morali biti projekti ekonomsko in tehnično izvedljivi, bodo morali zagotoviti tudi stabilne in obsežne denarne tokove. Prav tako bodo morali sponzorji projekta dokazati, da se lahko izvede natečaj za financiranje in projekt uspešno dokonča. Če se bo sponzor projekta odločil za uporabo instrumenta, bo morala projekt odobriti EIB v skladu s standardnimi postopki. Posebne naloge izbora in strukturiranja bodo lahko izvedene šele, ko bo projekt ustrezno razvit, pri čemer bodo projekti ocenjeni glede na doseganje takšne stopnje razvoja. Uporaba in izvajanje bosta morala biti združljiva s politikami EU ter skladna z vso veljavno zakonodajo EU, tudi s področja državne pomoči.

EIB bo nato sprejela in spremljala projekt v skladu s svojimi standardnimi politikami in postopki, vključno s smernicami v zvezi s politiko kreditnega tveganja, in sicer na način, dogovorjen v okviru skupnih instrumentov EU/EIB, kot je LGTT ali Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja.

Komisija bo o izvajanju pobude poročala vsako leto na podlagi zahteve iz člena 49 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006[22].

Jasno je, da se lahko v pilotni fazi podpre le omejeno število projektov, saj so razpoložljiva proračunska sredstva omejena, rok za izvedbo pa zelo kratek. Zato je treba pri izbiri projektov upoštevati cilj, da se podpre največ 10 projektov, pri čemer se prednostno obravnavajo projekti v vsaj enem od treh ciljnih sektorjev, za katere je razpisni postopek ali postopek financiranja že na razmeroma visoki razvojni stopnji ali ki potrebujejo refinanciranje po fazi gradnje. Tako bodo pridobljene izkušnje največje, hkrati pa bo zagotovljena podpora za posamezne projekte, ki imajo težave pri obnavljanju bančnih posojil s kratko dospelostjo.

Tako kot drugi finančni instrumenti za infrastrukturne projekte se bo lahko tudi instrument za projektne obveznice Evropa 2020 od leta 2014 uporabljal v vseh sektorjih infrastrukturne politike, v katerih imajo projekti ustrezne finančne značilnosti, če bo lahko EU dodelila proračunska sredstva za ta namen.

Vrednotenje

V okviru skrbnega pregleda EIB izvede analizo in svetuje, kako podporo projektnih obveznic vključiti v predlagano finančno strukturo. Na podlagi tega lahko projektna družba izda obveznico, namesto da najame bančno posojilo. Prednosti ali slabosti posamezne vrste financiranja bodo odvisne od trenutnih obrestnih mer in provizij za zadevno vrsto financiranja. Praviloma bo možnost izdaje obveznice uporabljena le, če bo takšno financiranje cenejše od posojila. Vendar ima lahko ta vrsta financiranja z ustrezno dospelostjo ali drugi vidiki obveznice implicitno vrednost. Te dejanske ali implicitne koristi je treba ovrednotiti, da se prepreči izkrivljanje trga z nepravo subvencijo.

EIB bo v praksi vrednotenje izvedla na podlagi standardne metodologije vrednotenja, tako da bo upoštevala tveganje projekta, predlagani paket financiranja in kakovost sponzorjev. To pomeni, da podpora vsem udeležencem morda ne bo ponujena po enaki ceni. Kljub temu bo za vse projekte na voljo na podlagi enake, dosledno uporabljene metodologije. Z ustreznim vrednotenjem bo zagotovljena ustrezna uskladitev interesov vseh udeležencev, zato je takšno vrednotenje bistveno za uspešnost sistema.

Prihodki v okviru vrednotenja se lahko prejmejo takoj, tj. po sklenitvi dogovora o financiranju, na letni osnovi ali na podlagi kombinacije obeh. Uporabljeni bodo za financiranje novih projektov.

Delitev tveganja

Ker je posojilo ali pogojno posojilo, ki je podrejeno, bolj tvegano kot standardno prednostno posojilo, si bosta EIB in EU delili s tem povezano tveganje. EU bo to tveganje prevzela v obliki vnaprejšnjega prispevka iz proračuna, s katerim bo krila dogovorjen delež morebitnih izgub pri podprtih projektih. Preostale izgube bo krila EIB.

Pri sedanjih skupnih instrumentih EU-EIB se uporablja sorazmerna delitev tveganja, pri kateri si EU in EIB vse izgube delita za vsak projekt posebej na podlagi fiksnih odstotnih deležev. To se imenuje tudi vertikalna delitev tveganja. V skladu s pristopom prve izgube pri portfelju EU prevzame prve izgube do predhodno določenega odstotnega deleža in največjega zneska za portfelj, EIB pa prevzame druge izgube. To se imenuje tudi horizontalna delitev tveganja. V pilotni fazi projektnih obveznic se lahko uporabi katera koli oblika delitve tveganja, pri čemer to ne vpliva na dogovorjeni učinek na proračun. Izbira ustreznega sistema bo odvisna od obdobja, potrebnega za oblikovanje primernega portfelja projektov. To pa je delno odvisno od sistema obravnave projektov in pogojev uporabe treh ločenih proračunskih postavk s strani Komisije. Pri vertikalni delitvi tveganja se bo na primer odstotek tveganja, ki ga prevzame kateri koli partner, morda moral razlikovati glede na posebne značilnosti proračunskih postavk, iz katerih se lahko zagotovijo sredstva za pobudo, in glede na različne velikosti projektov. Zato bodo natančni pogoji dogovorjeni z EIB in določeni v sporazumu o sodelovanju med obema institucijama. Komisija in EIB lahko preverita ustreznost dogovorjenega sistema delitve tveganja in odstotnih deležev ter po potrebi predlagata spremembe. Ponovno je treba opozoriti, da se učinek na proračun ne bo spremenil, kot je pojasnjeno v oddelku 3.6. Vendar bo multiplikacijski učinek prispevka EU odvisen od sistema delitve tveganja in odstotnih deležev.

Opozoriti je treba, da se zaradi delitve tveganja, v katero je vključena EU, ne bo spremenila ocena Eurostata, ali je treba projekt vključiti v bilanco stanja države na nacionalni ravni ali zasebnega sektorja. Če torej EU prevzame do 20 % tveganja, se bo ocena uporabljala le za preostalih 80 % projekta. Ker je načrtovano, da se za teh 80 % spodbudi pridobitev zasebnih finančnih sredstev, je projekt običajno treba uvrstiti med zasebne projekte. Če pa vlada zagotovi garancijo, ki presega 50 % dela, ki ga financira partner iz zasebnega sektorja, bo projekt uvrščen v sektor države, če je v pogodbi določeno, da se v prihodnosti infrastruktura prenese na vlado. Te garancije morajo vključevati garancije za posojilo mednarodne finančne institucije. Če nacionalni vladni organ zagotovi garancije za minimalni prihodek in garancije za minimalne zahtevane rezultate, tako da s tem vlada prevzame večino tveganj projekta, se zadevni dolg uvrsti v javnofinančni dolg.

Znani največji učinek na proračun

Prispevki iz proračuna EU bodo strogo omejeni in ne bodo ustvarjali pogojnih obveznosti. Vsi sofinancirani instrumenti, ki temeljijo na delitvi tveganja, vključujejo po obsegu omejene dodelitve za programe, zato ti instrumenti ne pomenijo tveganja za proračun, ki bi presegalo zneske, prvotno odobrene v zadevnih proračunskih postavkah. V nasprotju z nepovratnimi sredstvi bodo v proračun EU postopno začela prihajati vrnjena sredstva v obliki pristojbin, ki jih mora plačati upravičenec, pri čemer se ta sredstva ne uporabijo ponovno za nove projekte ali druge namene v programskem obdobju.

Ker je znesek, ki je na voljo za začetek pilotne faze, omejen, se lahko podpre največ 10 projektov EU. Poleg tega je pilotna faza omejena na projekte vseevropskega prometnega in energetskega omrežja ter telekomunikacijske projekte, medtem ko se bo lahko instrument po letu 2013 uporabljal za financiranje infrastrukture na drugih področjih, kot so socialna infrastruktura, obnovljivi viri energije in nekateri vesoljski projekti.

KAKO BO PILOTNA FAZA POVEZANA Z INSTRUMENTOM ZA POVEZOVANJE EVROPE?

Na podlagi izkušenj, pridobljenih v pilotni fazi, bo mogoče optimizirati obliko pobude za obdobje po letu 2013, ko bo instrument za projektne obveznice postal sestavni del instrumenta za povezovanje Evrope.

Obstajajo na primer različna mnenja o tem, kateri subjekti lahko v celotnem obdobju izvajanja projekta najbolje spremljajo njegovo učinkovitost, kar zadeva tehnični in finančni napredek ter izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, in sprejemajo manj ali bolj pomembne odločitve, potrebne za ustrezno izvajanje projekta, pri čemer se morajo hkrati zagotoviti ustrezne glasovalne pravice vlagateljev pri pomembnih odločitvah. Cilj pilotne faze bo tudi proučiti, kako je mogoče ta vidik projekta strukturirati v praksi, da bodo zadovoljni vsi vlagatelji in sponzorji projekta.

Poleg tega bo morda treba prilagoditi pravno in finančno strukturo glede na jurisdikcijo, pod katero spada projektna družba ali obveznica, kar je mogoče ugotoviti šele v praksi, saj ni smiselno proučevati teoretičnih ovir v 27 državah članicah. Verjetno bodo kmalu začeli veljati tudi drugi predpisi EU na področju kapitalskih trgov, ki bodo lahko imeli nepredvidene posledice na področju financiranja infrastrukture.

Hkrati bodo lahko transakcije, sklenjene med pilotno fazo, del prihodnjega portfelja operativne faze od leta 2014.

Poleg tega bo Komisija leta 2012 izvedla neodvisno oceno LGTT, da dopolni sedanji notranji pregled, in poglobljeno študijo modelov financiranja, ki se uporabljajo v različnih sektorjih in po potrebi podsektorjih. V drugi polovici leta 2013 je predviden tudi pregled pilotne faze instrumenta za projektne obveznice.

K sodelovanju v finančnih instrumentih za podporo izvajanju instrumenta za povezovanje Evrope po letu 2013 bodo predvidoma pozvane tudi različne finančne institucije, kot to omogoča finančna uredba.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Znatno si je treba prizadevati za zagotovitev lažjega dostopa infrastrukturnih projektov do zasebnih finančnih sredstev in za razvoj drugih vrst dolžniškega financiranja teh projektov. Za infrastrukturne projekte v Evropi, ki so financirani z zasebnimi sredstvi, se uporabljajo zlasti bančna posojila, katerih dospelost ne upošteva dolgega trajanja infrastrukturnega projekta.

Da se izboljša dostop projektov do finančnih sredstev in se razvije močan trg infrastrukturnih obveznic, v zvezi s katerim je bil z zasebnimi pobudami do zdaj dosežen neznaten napredek, namerava EU sodelovati z EIB pri oblikovanju instrumenta za podporo zasebni izdaji projektnih obveznic, tj. pobude za projektne obveznice Evropa 2020.

Na podlagi preteklih izkušenj je ugotovljeno, da je treba uvesti pilotno fazo, da se zainteresirane strani seznanijo z novimi strukturami financiranja in da se s končnimi spremembami optimizira njihova oblika. Čeprav bosta obseg in področje uporabe pilotne faze omejena, se pričakuje, da bo spodbudila ravnanje na trgu, ki bo bolj naklonjeno dolžniškemu financiranju na kapitalskem trgu, kar bo omogočilo, da se pobuda izboljša in se v naslednjem večletnem finančnem okviru izvaja kot popoln predlog. Zato Komisija predlaga, da se ta pilotna faza začne izvajati že v obdobju 2012–2013 in ne šele v prvih dveh letih instrumenta za povezovanje Evrope.

Komisija glede na to, da je na voljo malo časa, poziva Parlament in Svet, naj čim prej sprejmeta predlog za pilotno fazo.

[1] M. Monti: Nova strategija za enotni trg v službi evropskega gospodarstva in družbe, 9. 5. 2010, str. 60.

[2] Montijevo poročilo, str. 60.

[3] COM(2011) 662.

[4] COM(2011) 500 konč.

[5] V primeru zahodne Evrope so se sredstva s 33 milijard EUR zmanjšala na 26 milijard EUR, pri čemer polovico predstavljata promet in energetika (podatki IJ za vzhodno Evropo niso vključeni, ker so zaradi Rusije in Turčije neustrezni).

[6] Glej tudi oceno učinka o instrumentu za povezovanje Evrope in oceno učinka, priloženo zakonodajnima predlogoma za ESRR in Kohezijski sklad.

[7] http://ec.europa.eu/economy_finance/consultation/index_en.htm.

[8] Cilj za leto 2020 je sestavljen iz dveh delov: (i) vsi Evropejci bodo imeli dostop do mnogo večjih hitrosti interneta, ki bi presegale 30 Mb/s, in (ii) najmanj 50 % evropskih gospodinjstev bo naročenih na internetne povezave hitrosti nad 100 Mb/s.

[9] Od 0,5 % do 2 %, glej Alegre in dr., EIB Papers , zvezek 13/1 (2008). Glavni dejavnik, ki vpliva na oceno, je uvrstitev naložb tržno usmerjenih družb med zasebne, čeprav so v lasti javnega sektorja.

[10] Banka za mednarodne poravnave – ocena dolgoročnega gospodarskega učinka strožjih kapitalskih in likvidnostnih zahtev, avgust 2010. Glej tudi delovni dokument služb Komisije SEC(2011) 949 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja.

[11] Študija družbe Moody’s Special Comment on Default and Recovery Rates for Project Finance Loans, 1983–2008 (Posebna razprava o stopnjah neplačil in stopnjah poplačila v primeru posojil za financiranje projektov, 1983–2008), 20.10.2010.

[12] COM(2010) 2020.

[13] Na začetku garancije in tvegani kapital za MSP.

[14] COM(2011) 662.

[15] Vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 680/2007.

[16] V zvezi s tem: najvišja raven v strukturi dolga podjetja, za katero velja največja verjetnost poplačila.

[17] V zvezi s tem: dolg, ki je na nižji ravni glede na prednostni dolg, vendar ima prednost pred lastniškim kapitalom.

[18] V okviru posvetovanja o pobudi za projektne obveznice sta bila splošno sprejeta načelo uporabe podrejene tranše in tudi njena stopnja.

[19] Uporaba kreditne linije je odvisna od opredeljenih dogodkov ali je z njimi pogojena.

[20] Razvrstitev kreditne kvalitete posojilojemalca, ki jo določijo specializirane agencije, kot je Standard and Poors, Moody's ali Fitch. Pomembni so zlasti naložbeni razredi nad oceno BBB–/Baa3/BBB–. Kot „dober“ naložbeni razred se šteje ocena A/A2/A.

[21] Uredba (ES) št. 680/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih prometnih in energetskih omrežij ter Sklep št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013).

[22] UL C 139, 14.6.2006.