23.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/38

1.1

EESO pozdravlja sporočilo o industrijski politiki kot vodilno pobudo v strategiji Evropa 2020. Odbor močno podpira celostni pristop in okrepljeno medsebojno povezanost politik EU kot tudi poglobljeno usklajevanje med EU in državami članicami na področju industrije. Cilj je trajnosten konkurenčen evropski industrijski sektor v globalnem gospodarstvu.

1.2

EESO poziva Svet in Komisijo, da pripravita seznam prednostnih nalog in časovne okvire na podlagi sporočila in ustreznih sklepov Sveta (1).

1.3

EESO meni, da bi morala okrepljena medsebojna povezanost spodbuditi oblikovanje celostnih pristopov na popolnoma delujočem notranjem trgu znotraj socialno-tržnega gospodarstva, in sicer prek pametne pravne ureditve, raziskav in razvoja ter inovacij, dostopa do finančnih sredstev, energetsko učinkovitega in nizkoogljičnega gospodarstva, politik na področju okolja, prometa, konkurence in zaposlovanja, izboljšanja znanj in spretnosti ter sposobnosti, trgovine in s tem povezanih vprašanj ter dostopa do surovin.

1.4

Z racionalizacijo notranjega načrtovanja in usklajevanja v institucijah EU ter osredotočanjem na tesnejše sodelovanje med EU in državami članicami je izboljšanje upravljanja v središču prihodnje industrijske politike. Države članice bi morale izboljšati medsebojno usklajevanje. Odgovornost bi morale prevzeti tudi regije in metropolitanska območja. Na kratko, okrepiti bi bilo treba vertikalne in horizontalne povezave po Evropi, da bi Evropa lahko sledila drugim celinam.

1.5

EESO poudarja pomen letnih poročil Komisije v zvezi z nacionalnimi industrijskimi politikami, ki bi morale biti usmerjene k skupno zastavljenim ciljem. Ta poročila bi bilo treba obravnavati javno, da se izboljša usklajevanje in spodbudijo najboljše prakse ter zagotovi prispevek k enakim konkurenčnim pogojem v Evropi.

1.6

EESO vztraja, da je treba zagotoviti ustrezno raven zasebnih in javnih finančnih sredstev za konkurenčnost in inovacije za izravnavo zmanjševanja obsega proračunov. EESO močno pozdravlja načrtovane izboljšave čezmejnih pogojev za tvegani kapital kot tudi predloge glede javnih in zasebnih projektnih obveznic EU za naložbe v energijo, promet in IKT (2). Preučiti bi bilo treba tudi projektne obveznice za druga področja, npr. raziskovalne in predstavitvene projekte. Kohezijski in strukturni skladi se morajo prav tako osredotočiti na cilje industrijske politike. Razviti je treba nove inovativne zamisli za privabljanje zasebnega kapitala v industrijski sektor.

1.7

Industrijska politika zadeva vse vrste medsebojno povezanih proizvodnih in storitvenih panog. Meje med posameznimi sektorji so vse bolj zabrisane. MSP so vse bolj pomembna tako z vidika dodane vrednosti kot tudi ustvarjanja delovnih mest. Ti dejavniki zahtevajo pametno horizontalno in sektorsko zakonodajo in/ali pravno ureditev ter spremljevalne ukrepe. Upoštevati bi bilo treba zapletenost mednarodnih omrežij in celostnih postopkov izdelave.

1.8

Zaradi kompleksnosti in številnih medsebojnih povezav EESO poudarja potrebo po (skupnih) zavezah javnih in zasebnih zainteresiranih strani v okviru skupin na visoki ravni, tehnoloških platform, socialnih dialogov in izobraževalnih programov.

1.9

EESO poudarja naslednje prednostne naloge:

2.1

„Nov model“ industrijske politike je bil oblikovan aprila 2004 (4). Po dolgotrajnem procesu liberalizacije in privatizacije so še naprej prevladovali številni različni nacionalni koncepti industrijske politike.

2.2

Na ravni EU so pomembno vlogo dobili okvirni pogoji za krepitev industrijskih panog. Izvedene so bile analize posameznih sektorjev.

2.3

EESO je dejavno sodeloval pri tem razvoju ter podal svoje stališče v vrsti mnenj o sektorskih interesih ter njihovih posebnih značilnosti na ravni EU (5).

2.4

Sočasno pa se razmere stalno spreminjajo. Zaradi finančne in gospodarske krize različna mnenja glede upravljanja na ravni EU kot tudi različna industrijska zmogljivost v državah članicah vplivajo na sposobnost Evrope za odziv na spremembe.

2.5

Hkrati so se pojavili nova vprašanja in družbeni izzivi, vključno s staranjem prebivalstva, varstvom podnebja in trajnostnim razvojem, dostopom do energije, povečano globalizacijo, na znanju temelječo in digitalno družbo ter spremembami na trgu dela.

2.6

Inovacije so postale vsakdanjost, in sicer zaradi stalnega napredka na področju raziskav in tehnologije ter zaradi vse večje konkurence na domačih in tujih trgih.

2.7

V zadnjih desetih letih sta bila šolanje in usposabljanje na vseh ravneh vse bolj izpostavljena kot prednostna naloga.

2.8

Kljub vidnemu napredku sta deloma zaradi različnih pristopov k podjetništvu še vedno prisotna razdrobljenost notranjega trga in premajhna osredotočenost. Povezava med dokončanjem notranjega trga in industrijskimi politikami se prepogosto spregleda. EESO je večkrat poudaril, da je treba ustvariti prave pogoje, pri čemer je treba upoštevati potrebo po pravilih, prilagojenih sektorjem, in tematska vprašanja, ki upoštevajo zelo razvejane globalne vrednostne mreže.

3.1

Namen industrijske politike je ohraniti močno predelovalno industrijo v Evropi ter krepiti splošno ozaveščenost družbe in zainteresiranih strani o tem, da mora EU oceniti in ustvariti prilagojene pogoje, s čimer se bo industrija – sektor proizvodnje in storitev – lahko uspešno razvijala na domačih in tujih trgih.

3.2

Industrijska politika bi se morala pri opredeljevanju okvira za močno industrijsko osnovo v Evropi, za naložbe in za ustvarjanje delovnih mest spoprijeti z vedno večjo negotovostjo in neravnovesjem kot tudi z ostro konkurenco in strogimi zahtevami, ki jih postavljajo drugi svetovni akterji.

3.3

Industrijska politika je vodilna pobuda strategije Evropa 2020 poleg drugih pobud in pomembnih področij, kot so inovacije, znanje, trgovina in enotni trg. Celostni pristop poudarja potrebo po učinkovitem usklajevanju in skladnosti vseh politik EU. Usklajenost in skladnost, vključno s tem povezano preglednostjo in prepoznavnostjo politik EU, morata podpirati tehnološki proces in inovacije (zlasti ključne tehnologije omogočanja), prestrukturiranje, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest (6) ter prisotnost Evrope na mednarodnih trgih.

3.4

Nov instrument je predlog Komisije o preverjanju konkurenčnosti s postopkom ocenjevanja, ki mora poleg konkurenčnosti na področju cen in stroškov zajemati tudi dejavnike naložb in inovacij.

3.5

Pogosto zanemarjena zunanja razsežnost industrijske politike je obravnavana prednostno. Enako velja za vse večjo pozornost, namenjeno dostopu do surovin kot temeljnemu predpogoju za industrijsko politiko.

3.6

Ponovno se poudarja celosten horizontalen pristop v povezavi s sektorskimi uporabami in prilagojenimi pristopi, tj. zahteva po preučitvi medsebojne povezanosti sektorjev ter prepletenosti vrednostnih in dobavnih verig (ključnih za MSP), mrež in grozdov, vpliva poslovnih storitev in dostopa do financiranja.

3.7

Poleg stalnih sprememb in procesov prestrukturiranja v velikih delih evropske industrije sporočilo opozarja na nove sektorje, kjer se obseg naložb in novih delovnih mest povečuje, kot so vesoljska industrija (7), nove storitve na področju varnosti ter kulturne in ustvarjalne industrije.

3.8

EESO meni, da je zelo pomemben in ambiciozen predlog Komisije, ki temelji na členu 173 Lizbonske pogodbe in ki določa, da je treba objaviti letna poročila o stanju in razvoju nacionalnih industrijskih politik, ki naj bi okrepile skupne analize ter skupno dogovorjene pristope in politike.

3.9

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da Svet za konkurenčnost v celoti podpira okvir za strateške smernice ukrepov EU, ki bo olajšal skupno vizijo o prednostnih nalogah. Predvsem pa Svet prav tako poudarja potrebo po usklajevanju industrijskih politik držav članic.

4.1

Glede na nujne okoliščine EESO meni, da so sporočilo o industrijski politiki ter sklepi Sveta pripravljeni ravno ob pravem času.

4.2

Industrijska politika kot vodilna pobuda v strategiji Evropa 2020 dokazuje, da je Komisija odločena pripraviti usklajeno strategijo na ravni EU in držav članic. Zaveza držav članic je ključna in nujna.

4.3

EESO poudarja pomen konkurenčne trajnostne predelovalne industrije v Evropi. To zahteva močno industrijsko osnovo, povezano s storitvami, ki so nujne za industrijo. Verodostojni viri opozarjajo na postopen premik zaposlovanja iz predelovalne industrije v storitve, povezane z industrijo, pri čemer ne gre zgolj za vmesne vložke, temveč tudi storitve, ki jih zagotavljajo proizvajalci sami (8).

4.4

Močne politike so ključne za oblikovanje prihodnosti: pametna energija, nanotehnologija in biološke vede, novi materiali, poslovne storitve in socialni mediji ter potreba po razširitvi IKT. Evropa nima podjetij, kot sta Apple in Google! Kitajska hitro napreduje in je Evropo na nekaterih področjih že prehitela.

4.5

EU nujno potrebuje vizijo in program za izboljšanje stvarnih naložb in produktivnosti. Dobro opredeljena skupna načela za ukrepanje v EU in državah članicah bi morala ustvariti spodbude za ambiciozne naložbene programe podjetij in javnih organov.

4.6

Industrijska politika potrebuje ustrezno raven zasebnih in javnih finančnih sredstev. Trenutno zmanjševanje obsega proračunov bi bilo treba izravnati z drugimi, skupno dogovorjenimi finančnimi sredstvi (9).

4.7

EESO meni, da je treba v prihodnjih letih sprejeti nadaljnje ukrepe v zvezi s tremi glavnimi temami:

4.8

Z racionalizacijo notranjega načrtovanja in usklajevanja v institucijah EU ter osredotočanjem na tesnejše sodelovanje med EU in državami članicami je izboljšanje upravljanja v središču prihodnje industrijske politike.

4.9

Države članice razvijajo lastne industrijske pristope in cilje. Za uspeh „novega modela“ industrijske politike EU bi moral Svet natančneje opredeliti sklepe Sveta za konkurenčnost kot podlago za intenzivnejše sodelovanje.

4.10

EESO v celoti podpira potrebo po celostnem in celovitem pristopu. Večja medsebojna povezanost politik je pomemben vidik za trajnostno socialno-tržno gospodarstvo v Evropi. Takšna povezanost bi morala spodbuditi oblikovanje celovitega pristopa k industrijski prihodnosti Evrope na delujočem notranjem trgu, in sicer prek pametne pravne ureditve, raziskav in razvoja ter inovacijske politike, dostopa do financiranja, energetske in nizkoogljične politike, okoljske politike, prometne politike, politike konkurence, izboljšanja znanj in spretnosti ter sposobnosti, trgovinske politike in s tem povezanih vprašanj ter dostopa do surovin. Sektorski pristopi bodo razširili možnosti. Te teme so obravnavane v ločenih sporočilih (11).

4.11

EESO pozdravlja učinkovito preverjanje konkurenčnosti, ki bi se moralo začeti na selektivni podlagi.

4.12

Ključnega pomena je ohranitev in celo razširitev finančnih virov EU na področju raziskav in razvoja. Veliki evropski projekti – kot so tisti na področju energije – in oblikovanje vseevropske infrastrukture, ki jih sofinancira ena ali več držav članic, bi morali ustvariti učinke vzvoda.

4.13

Industrijski grozdi običajno nastanejo v tradicionalnih industrijskih središčih, ki se stalno razvijajo na podlagi novih naložb, tehnologije in inovacij, vrednostnih verig, sposobnosti in znanja ter regionalnega in mednarodnega mreženja (12). Napredne regije so vodilne za Evropo.

4.14

EESO meni, da bodo povezani politike in ukrepi na ravni EU, skupaj s preglednejšimi in bolj posodobljenimi tekočimi informacijami o dogajanjih v državah članicah, znatno prispevali k oblikovanju enakih konkurenčnih pogojev in stabilnega notranjega trga, ki je središče evropskega povezovanja.

4.15

Podatki in analize so ključnega pomena. EESO pozdravlja natančno analitično delo, ki ga opravlja Komisija. Poglobljene analize ter natančni in primerljivi podatki na ravni EU so nujni za vsako politiko. Za natančnejše in napredno spremljanje in ocenjevanje so potrebni zanesljivi podatki o dinamičnih aktualnih dogajanjih (13). Napredek je opazen, vendar je treba postoriti še veliko.

4.16

Poleg nacionalnih statističnih uradov ima pomembno vlogo tudi Eurostat. Eurostat bi moral biti zadostno opremljen za zbiranje pravih podatkov ter pravočasno analizo evropskih in globalnih dogajanj in dinamike. Zagotoviti bi mu bilo treba več sredstev za dostop do podatkov. Informacije bi morale biti na voljo čim prej, prav tako pa bi morale biti čim bolj popolne.

5.1

Oblikovanje enotnega okvira za dejavnosti Komisije poudarja potrebo po odpravi segmentacije, da se povečata prepoznavnost in učinkovitost.

5.2

Industrijska politika do določene mere ostaja v nacionalni pristojnosti. Izjemen je tudi seznam področij iz sporočila, za katere je pristojna ali v katere bi lahko posegala EU (Komisija, Svet, EP). S tega vidika skladen okvir strategije Evropa 2020 nudi dobre možnosti.

5.3

EESO se strinja s političnimi nameni Komisije. Vendar vloga Komisije ni vedno jasno opredeljena, kar je deloma posledica pomanjkanja uradnih pristojnosti na številnih področjih. V nekaterih sektorjih, kot je energija, še vedno prevladujejo nacionalni cilji in postopki, pristojnosti Komisije in držav članic pa se ne izvajajo skladno.

5.4

V skladu s tem bi bilo treba povečati pristojnosti in učinkovitost Sveta za konkurenčnost, ki skupaj s Komisijo določa cilje in je odgovoren za sprejemanje predpisov na številnih tematskih področjih.

5.5

EESO poziva Svet in Komisijo, naj pripravita operativni seznam prednostnih nalog ter ustrezen časovni okvir. Te prednostne naloge morajo vključevati tudi gospodarsko infrastrukturo, kot so napredna prometna omrežja, raznoliki energetski viri in dostop do njih, digitalna agenda in IKT.

5.6

Zunanja razsežnost notranjega trga in cilj enakih konkurenčnih pogojev na globalni ravni vse bolj zahtevata aktivno trgovinsko politiko ter učinkovito evropsko diplomatsko službo.

5.7

V industriji znova prihaja do temeljnih procesov preoblikovanja, ki so posledica R&R in inovacij, spremenjenih predpisov ter mednarodnih panožnih in storitvenih trgov. Ta dogajanja vplivajo na vse sektorje. Prednostne naloge, določene v zaporednih delovnih programih EU, bi morale odražati ta gibanja, da se zagotovijo pravi okvirni pogoji, ter vključevati konkreten načrt, ki bi zagotovil smernice in varnost za industrijske naložbe. Potreben je stabilen dolgoročen ureditveni okvir.

5.8

Ključnega pomena je razmerje med industrijsko politiko in enotnim trgom. EESO vztraja, da bo poleg bolj specifičnih industrijskih politik postopek odločanja o Aktu o enotnem trgu ponovno jasno potrdil vlogo Komisije in EU ter potrebo po enakih konkurenčnih pogojih v Evropi.

5.9

EESO ponovno potrjuje potrebo po ohranitvi cilja 3 % BDP za izdatke za raziskave in razvoj. Zmanjševanje finančnih virov ne bi smelo negativno vplivati na odločilne sile inovacij.

5.10

Z vidika učinkovitosti in dodane vrednosti politik in finančnih instrumentov je EESO v različnih mnenjih pozdravil oblikovanje sektorskih skupin na visoki ravni in tehnoloških platform ter spodbujanje inovativnih grozdov in čezmejnega sodelovanja med raziskovalnimi odbori in raziskovalnimi centri, ki se vsi financirajo s sredstvi EU. Razviti bi bilo treba predstavitvene in vzorčne projekte.

5.11

Uspešen projekt je pobuda vodilnega trga za šest pomembnih sektorjev, katere cilj je znižati ovire za proizvode in storitve (14). V podobnem slogu bi lahko EU začela izvajati nove industrijske projekte, npr. čista in energetsko učinkovita vozila, zajemanje in shranjevanje ogljika, vseevropska omrežja, prizadevanja na področju vesolja in ključne tehnologije omogočanja.

5.12

EESO meni, da je sprejetje evropskega patenta preizkušnja za verodostojnost industrijske politike EU. Če evropskega patenta zdaj ni mogoče doseči za celotno EU, bi ga moralo začasno uvesti manjše število držav.

5.13

Na splošno je v današnjem svetu zaščita pravic intelektualne lastnine pomembna prednostna naloga.

5.14

Rešitve, posebej prilagojene za posamezne sektorje, so ključne, da se dosežejo boljši in ustreznejši predpisi ter razvijejo potrebni instrumenti in ukrepi.

5.15

Vseeno pa je zaradi globalizacije, razdrobljenosti dobavne verige prek meja držav in tesne medsebojne povezanosti različnih akterjev „tradicionalna“ sektorska analiza industrije s političnega vidika manj pomembna. To ne pomeni zanikanja obstoja nekaterih zelo posebnih težav v nekaterih sektorjih, ki pa jih je treba v okviru evropske perspektive obravnavati za vsak primer posebej.

5.16

Prožen sektorski pristop omogoča uspešno izmenjavo mnenj in je dobra podlaga za zavezanost javnih in zasebnih zainteresiranih strani. Poleg uslužbencev Komisije in vladnih uradnikov te zainteresirane strani vključujejo tudi podjetja, raziskovalne institute, (visoko) šolstvo, socialne partnerje, nevladne organizacije in regionalne predstavnike.

6.1

Industrijska politika je splošen koncept s številnimi sorodnimi in medsebojno povezanimi področji.

6.2

Dostop do finančnih sredstev in financiranje sta resni oviri, ki ju je treba nujno obravnavati. EESO močno pozdravlja načrtovane izboljšave čezmejnih pogojev za tvegani kapital kot tudi predloge glede javnih in zasebnih projektnih obveznic EU za naložbe v energijo, promet in IKT (15). Preučiti bi bilo treba tudi projektne obveznice za druga področja, npr. raziskovalne projekte. Upoštevati bo treba druge ukrepe, med njimi sheme davčnih olajšav.

6.3

Finančna kriza je prizadela zlasti MSP. Razvijati je treba inovativne zamisli za mobilizacijo zasebnega kapitala, npr. skupinsko financiranje. EESO Komisiji predlaga, naj organizira okrogle mize z zunanjimi zainteresiranimi stranmi, da se preučijo načini in sredstva za mobilizacijo zasebnega kapitala za industrijske namene. Upoštevati je treba prakse po svetu. Razširjati je treba obetavne zamisli in prakse.

6.4

EESO priporoča, da se Evropska investicijska banka (EIB), skupaj z Evropskim investicijskim skladom (EIF), spodbuja v njenih prizadevanjih za razvoj ciljnih instrumentov za pomoč MSP pri njihovi rasti.

6.5

Vloga EIB je še zlasti pomembna kot zgled drugim zasebnim vlagateljem in tudi spodbujevalni dejavnik za privabljanje dodatnih finančnih sredstev. To vključuje tudi spodbujanje dolgoročnih naložb, potrebnih za razvoj inovativnih procesov. V posojila EIB bi bilo treba vključiti socialna in okoljska merila, pri tem pa opraviti naknadno oceno učinka sredstev EIB na evropsko industrijo kot celoto in na doseganje ciljev EU.

6.6

Kar zadeva 7. in 8. okvirni program, EESO pozdravlja večjo osredotočenost Komisije na inovativne industrijske projekte in (čezmejno) sodelovanje.

6.7

Trenutno se financiranje EU v okviru R&R osredotoča na razširjanje in poglabljanje znanja. Podpirati je treba projekte, ki so v skladu s stališči tehnoloških platform EU, kot tudi Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (16). EESO se zavzema za nadaljnjo poenostavitev pri izvajanju. Finančna sredstva EU bi bilo treba vlagati ciljno, da se ustvari multiplikacijski učinek javnih in/ali zasebnih naložb.

6.8

To pomeni, da je treba pri izvajanju 8. okvirnega programa, skupaj s temeljnimi raziskavami, prav tako upoštevati cilje industrijske politike. Vsekakor pa je pri velikih industrijskih projektih potrebno učinkovito usklajevanje med (centraliziranim) financiranjem EU in financiranjem na nacionalni ravni.

6.9

Enako velja za Program za konkurenčnost in inovativnost za MSP na področjih energije, IKT in podjetništva.

6.10

Ponovno je treba preučiti razvoj v regijah z eno samo industrijsko panogo, da se učinkoviteje spodbudi diverzifikacija industrije. S finančnimi sredstvi EU za nizkoogljične in okoljske projekte se bo podprl trajnostni razvoj.

6.11

Razmerje med inovacijami in industrijsko politiko je samoumevno. Inovacije so zelo široko področje in vključujejo tudi netehnične vidike. Povsem upravičeno imajo vodilne pobude na področju inovacij in industrijske politike v veliki meri enako usmeritev in enake cilje kot inovacijska partnerstva. To bo povečalo učinkovitost in prepoznavnost.

6.12

Možno deindustrializacijo je treba preprečiti s krepitvijo povezave med inovacijami in industrijo (17), med drugim prek osredotočenja na „ključne tehnologije omogočanja“. Izboljšati bi bilo treba pogoje za industrije, temelječe na znanosti.

6.13

Raziskovalna in inovacijska politika na nacionalni ravni in ravni EU je zelo tesno povezana z industrijsko politiko, zlasti glede na pritisk zmanjševanja obsega proračunov in prizadevanja na drugih celinah. Prav tako je zaskrbljujoče zmanjševanje izdatkov za raziskave v podjetjih in/ali njihov prenos v tujino.

6.14

Pretvarjanje raziskav in znanosti v izdelke s pomočjo uporabne tehnologije je v Evropi še zelo šibko. Medtem ko so temeljne raziskave še naprej ključnega pomena, EESO poudarja potrebo po učinkovitem, trajnostnem in hitrejšem prehodu iz „laboratorijev“ v realno gospodarstvo.

6.15

Cilji v okviru prehoda na nizkoenergetsko in nizkoogljično gospodarstvo lahko ustvarijo dodatne možnosti za pionirske raziskave.

6.16

Prednostna naloga bi moralo biti izboljšanje usklajevanja znotraj verig znanja in med njimi. O tem bi morale razpravljati vse zainteresirane strani v javnem in zasebnem sektorju, da se premostijo vrzeli ter povečata dodana vrednost in učinkovitost.

6.17

Univerze še vedno niso v celoti sestavni del trikotnika znanja. Poudariti je treba odprte in čezmejne mreže med univerzami in industrijo. EU bi morala spodbujati ta dogajanja.

6.18

Socialno poglavje strategije Evropa 2020 zajema različne elemente. Ustvarjanje delovnih mest s pomočjo zasebnih naložb ter dobavne in vrednostne verige in MSP je osrednjega pomena. Ta cilj bi povečal tudi javno podporo strategiji.

6.19

Delojemalci bi morali biti vključeni in aktivno sodelovati. EESO poudarja, da sta v času dinamičnih sprememb potrebna učinkovit socialni dialog ter spodbujanje skupnih ciljev in zavez. Socialni dialog je potreben tudi za iskanje socialno sprejemljivih rešitev in za ustvarjanje zaupanja v preobrazbo gospodarstva; poleg tega bi moral povečati javno ozaveščenost in javno podporo.

6.20

Države članice imajo na tem področju različno prakso. EESO meni, da bi moralo sodelovanje in vključevanje zaposlenih potekati na ravni podjetij, regij, držav in EU, da se spodbudi predvidevanje in oblikujejo spremembe. Sektorski socialni dialogi na ravni EU so zelo dragocen instrument, ki bi jih morala Komisija še naprej podpirati in spodbujati tam, kjer teh dialogov ni.

6.21

Šolanje in usposabljanje na vseh ravneh sta najpomembnejša naloga. Analize trga dela (na sektorski ravni) bi morale biti podlaga za smernice za šolske učne načrte, da se zadovoljijo srednje- in dolgoročne potrebe po znanjih. Odpraviti je treba razlike med spoloma. Na nekaterih področjih, kot so na primer inženirski in tehnični poklici, je neskladje med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela zaskrbljujoče. Podjetništvo je treba spodbujati.

6.22

Potrebni so smernice in razširjanje najboljših praks, da se oblikuje učni načrt za (visoke) šole (18). EESO poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja na tem področju.

6.23

Dogajanja na globalni ravni zahtevajo aktivno evropsko trgovinsko politiko. Delitev dela med državami z „visoko“ in „nizko“ vrednostjo je vse bolj zabrisana. Prihaja do zelo hitrih velikih gospodarskih in družbenih sprememb, zlasti v Aziji. Zato so še toliko bolj pomembni enaki globalni konkurenčni pogoji kar zadeva okoljske in socialne standarde, vzajemnost dostopa do trgov, intelektualno lastnino itd (19).

6.24

EESO vztraja, da je treba v procesih sprejemanja odločitev na evropski ravni ter pri oceni prihodnje zakonodaje upoštevati vidik enakih globalnih konkurenčnih pogojev. Sočasno je treba v EU uvesti boljše spremljanje ter učinkovitejši tržni nadzor. Pristojnosti organov za carinski nadzor je treba povečati.

6.25

Pomena standardizacije kot pomembnega instrumenta na enotnem trgu ne gre podcenjevati. Ameriška in kitajska podjetja te standarde pogosto prevzamejo spontano, saj imajo v svetu pionirsko vlogo.

6.26

EESO poudarja povezavo med industrijsko in trgovinsko politiko in s tem povezanimi vprašanji. Odpraviti je treba umetne ovire za trgovino in naložbe v drugih delih sveta. Pogajanja o teh vprašanjih lahko potekajo zunaj okvira STO in jih je treba obravnavati v dvostranskih in večstranskih kontekstih. Zunanja razsežnost industrijske politike predvideva, da mora EU v vseh mednarodnih gospodarskih forumih nastopati enotno (20).

6.27

EU se mora agresivno spopasti z omejitvami dostopa do surovin, ki jih uvajajo trgovinski partnerji. EESO pozdravlja priporočila za ukrepe glede cen surovin in konsolidacije trga v sektorju rudarstva. Treba je obravnavati špekulacije na trgih surovin.

6.28

Brez poseganja v dogovorjene cilje in standarde EU na področju energetske in podnebne politike je treba instrumente politike natančno preučiti in oblikovati glede na njihov vpliv na konkurenčnost industrije (21). Energetsko učinkovito in nizkoogljično gospodarstvo v Evropi bi moralo pomeniti, da EU od svojih trgovinskih partnerjev zahteva doseganje enakih standardov (22). Najboljša rešitev so večstranski sporazumi. Trgovinskim sankcijam se je treba izogibati.

6.29

Kar zadeva socialne standarde, EESO opozarja na deklaracijo Mednarodne organizacije dela (MOD) o ključnih delovnih standardih iz leta 1998, ki vključujejo diskriminacijo, delo otrok in prisilno delo kot tudi svobodo združevanja v sindikate in kolektivnih pogajanj (23). Konvencije MOD so bolj konkretne, vendar pa jih številne države ne priznavajo ali izvajajo.

6.30

Družbena odgovornost gospodarskih družb (Corporate Social Responsibility – CSR) bi se morala izvajati po vsem svetu na podlagi deklaracij MOD in smernic OECD kot tudi drugih, širše priznanih mednarodnih instrumentov (24). Podjetja uporabljajo CSR kot oznako za izboljšanje svoje podobe.

7.1

Kljub razlikam med posameznimi zveznimi državami gospodarstvo ZDA deluje z enim trgom in eno osrednjo vlado. Enako velja za Kitajsko in druge države.

7.2

Nasprotno imajo v Evropi države članice lasten model industrijske politike (25). Vzorec je zelo raznolik zaradi različnih nacionalnih struktur in tradicij sprejemanja odločitev, posebnih razmerij med javnim in zasebnim sektorjem ter različnih struktur gospodarstev in primerjalnih prednosti. Poleg tega lahko sedanja kriza poveča željo po skritem protekcionizmu.

7.3

Zaradi vseh teh razlik se rezultati v smislu gospodarske rasti in zaposlovanja med državami članicami zelo razlikujejo. Svet poudarja zaželenost letnih poročil o razvoju nacionalne industrijske politike. Zaradi omejenih pristojnosti Komisije na tem področju je naloga vse prej kot enostavna.

7.4

Glavni cilj strategije Evropa 2020 je tesneje povezati EU in države članice. Poročila Komisije so lahko dodaten del upravljanja EU. Preglednost, uspešni primeri in najboljše prakse lahko ustvarijo pozitivno konvergenco vladnih stališč. Vsi ti vidiki bi morali v Svetu sprožiti razpravo o različnih konceptih in njihovih praktičnih rezultatih.

7.5

Seveda lahko države članice svobodno opredeljujejo svoje prednosti ter ustvarjajo infrastrukture znanja in druge infrastrukture, če so ti ukrepi v skladu s pravili EU. Platforme za razpravo o izkušnjah lahko povečajo sodelovanje med skupinami držav članic.

7.6

Spremljanje in vrednotenje učinkovitosti na nacionalni ravni lahko zagotovita nove možnosti sodelovanja med vladami, med vladami in Komisijo ter seveda za podjetja, zlasti za veliko število MSP, ki internacionalizirajo svojo dejavnost.

7.7

Številne države so uvedle inovacijske platforme z nacionalnimi cilji. Te platforme redko koristijo skupnim evropskim ciljem. EESO zagovarja preučitev načinov, kako bi lahko čezmejni pristopi povečali učinkovitost. Najboljše prakse je treba razširjati in o njih razpravljati.

7.8

Letna poročila bi morala analizirati skladnost industrijske politike EU in nacionalnih politik. Pred nekaj časa so države članice – npr. Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Španija in Nizozemska – začele objavljati politične dokumente o svoji nacionalni politiki (26). Vendar je povezava z evropskimi cilji in ukrepi šibka. EESO priporoča, da Komisija v prihodnjem letnem poročilu objavi analizo teh nacionalnih poročil z vidika evropske perspektive.

7.9

Krepijo se tudi izmenjave stališč med državami članicami o zaželenih industrijskih politikah. Te vrste praks kot tudi operativne rezultate je treba v Uniji razširjati, da se nacionalna ozkoglednost nadomesti s širšimi perspektivami.

7.10

Odgovornost morajo prevzeti tudi regije in metropolitanska območja. Omogočiti bi jim bilo treba, da razvijajo grozde in krepijo sodelovanje med šolami, centri znanj in industrijo (npr. prek razvoja regionalno-sektorskih mrež).

7.11

Ocena Komisije bi morala zajemati učinkovitost in prakse na posebnih področjih, kot so javna naročila – 17 % BNP – na katerih glede na analize in v nasprotju z direktivami EU še vedno prevladujejo nacionalni cilji na področju industrije.

7.12

Poseben primer za to je vojaška oprema, ki se pogosto spregleda. Zmanjševanje obsega proračunov pogosto negativno vpliva na vojaške izdatke. Neodvisne analize morajo omogočiti večjo stroškovno učinkovitost.

7.13

EESO v zvezi s tem poudarja potrebo po odpravi ovir v EU in prav tako po razvoju konkurenčnih čezmejnih dobavnih verig. Spodbujati je treba učinke prelitja in stranske učinke med vojaško in civilno proizvodnjo. Hkrati je treba predvideti usklajenost izvoznih dovoljenj na evropski ravni.

7.14

Drugo zanimivo področje so „javne gospodarske službe“. Na podlagi popisa, ki ga je izvedla Komisija, je treba predvideti več odprtosti za čezmejno sodelovanje in/ali izmenjavo najboljših praks.

7.15

Analize EU lahko zagotovijo zanimive podatke o kakovosti široke palete pogojev v državah članicah. Spodbujati je treba poenostavitev upravnih praks (brez vpliva na varnost proizvodov in varstvo potrošnikov) in zmanjšanje finančnih bremen (27). Na nekaterih področjih in v nekaterih državah ti procesi že potekajo.