52010DC0513

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 30.9.2010

COM(2010) 513 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju makrofinančne pomoči tretjim državam v letu 2009SEC(2010) 1117 final

KAZALO

1. Uvod 3

2. Ozadje 3

2.1. Svetovna finančna kriza in njene posledice 3

2.2. Novo zakonodajno okolje 4

3. Pregled 4

3.1. Makrofinančna pomoč v letu 2009 4

3.2. Povzetek zadnjih dejavnosti v državah prejemnicah 5

3.2.1. Zahodni Balkan 5

3.2.2. Vzhodne sosednje države 6

3.2.3. Sredozemske države 6

4. Ovrednotenja 7

5. Izboljšanje finančnega upravljanja v državah prejemnicah: operativno ocenjevanje 8

6. Prošnje za pomoč in prihodnji predlogi Komisije 10

UVOD

V tem poročilu je predstavljen splošen pregled makrofinančne pomoči EU tretjim državam v letu 2009. Vključuje informacije o zadnjih dejavnostih na Zahodnem Balkanu, v novonastalih neodvisnih državah in sredozemskih državah, skupaj s tabelami, ki prikazujejo statistične podatke o različni makrofinančni pomoči od leta 2000.

Poleg tega je kot odgovor na priporočilo Računskega sodišča v njegovem posebnem poročilu o izboljšanju finančnega upravljanja v državah prejemnicah iz marca 2002 Komisija od leta 2004 izvedla več operativnih analiz/ocen finančnih tokov in postopkov v zvezi z makrofinančno pomočjo v vsaki od držav prejemnic. Zaključki iz teh ocen, ki so bile izvedene s podporo strokovnega revizijskega podjetja, so bili ustrezno upoštevani pri oblikovanju pogojev politike, povezanih z izvajanjem te pomoči.

Rezultati naknadnih ovrednotenj, ki jih je Komisija opravila v letu 2009, so prav tako vključeni v to poročilo. Cilj teh ovrednotenj, ki jih zahteva finančna uredba, je ocena vpliva makrofinančne pomoči na proces gospodarske stabilizacije in strukturnih reform, izvedenih v državah prejemnicah. Napredek na tem področju tudi odraža stopnjo, do katere so bili izpolnjeni zadevni pogoji gospodarske politike, povezani z makrofinančno pomočjo EU.

Poročilo na koncu vsebuje informacije o novih prošnjah za makrofinančno pomoč in morebitnih predlogih Komisije, skupaj z analizo sprememb, ki bodo uvedene pri upravljanju nadaljnje makrofinančne pomoči po sprejetju Lizbonske pogodbe.

To poročilo je predloženo v skladu s sklepi Sveta o makrofinančni ali izredni finančni pomoči Skupnosti tretjim državam in je nadaljevanje poročil, ki so bila predstavljena v prejšnjih letih. Podrobnejše poročilo (delovni dokument služb Komisije SEC(2010) 1117 ), ki vsebuje gospodarske in finančne podatke o državah prejemnicah, je objavljeno istočasno, skupaj s podrobnimi statističnimi podatki o različnih dejavnostih, ki so bile izvedene od leta 1990.

OZADJE

Svetovna finančna kriza in njene posledice

Svetovna finančna kriza, ki se je pojavila leta 2007 in dramatično okrepila v drugi polovici leta 2008 in prvi polovici leta 2009, je sprožila najhujšo recesijo po drugi svetovni vojni. Čeprav so začetne učinke te krize čutili predvsem v finančnem sektorju razvitih gospodarstev, so bila hitro rastoča gospodarstva in gospodarstva v razvoju prav tako zelo prizadeta. Slednja so prizadeli kolaps svetovne trgovine, upad nakazil, povečana negotovost in spremenjeni tokovi kapitala. Posledice so bile poslabšanje plačilne bilance in javnofinančnega položaja v mnogih hitro rastočih državah in državah v razvoju. Premije za tveganje in stroški izposojanja so narasli, vrednosti njihovih valut in devizne rezerve pa so se zmanjševale. Kriza je torej močno vplivala na te države, oblikovalci politike pa se srečujejo z velikimi izzivi, kako zagotoviti gospodarsko stabilnost in še naprej spodbujati razvoj.

Sprva se je politika večinoma osredotočila na stabilizacijo, ohranjanje finančne stabilnosti in boj proti vplivom začetne faze krize. Kljub temu pomembni politični izzivi šele prihajajo, ker se pričakuje, da bo imela kriza dolgoročne posledice, saj se bodo te države spopadale z bolj omejenim mednarodnim okoljem, zlasti kar zadeva povpraševanje, željo po tveganju in pritok zasebnega kapitala iz razvitih gospodarstev. Kriza je še bolj poudarila potrebo po izvajanju strukturnih reform, katerih cilj je povečanje trajnostne rasti in zagotavljanje stabilnosti finančnega sektorja.

V tem kontekstu je makrofinančna pomoč, kot kratkoročni instrument odzivanja na krizo, še posebej primerna podpora državam pri reševanju resnih težav s plačilno bilanco in proračunskim primanjkljajem, ki jih je povzročila ali poglobila svetovna kriza. Zaradi tega več držav, ki se soočajo s pomembnimi izzivi, ne samo pri odzivanju na krizo, ampak tudi pri vračanju svojega gospodarstva na pot trajnostne rasti, skuša pridobiti makrofinančno pomoč EU.

Makrofinančna pomoč je v obliki srednje- in dolgoročnih posojil ali nepovratnih sredstev (ali v ustrezni kombinaciji le-teh). Vodena je po načelih, potrjenih v sklepih Sveta z dne 8. oktobra 2002, ki poudarjajo izrednost te pomoči, njeno dopolnjevalno vlogo pri financiranju, ki so ga zagotovile mednarodne finančne institucije, ter njeno politiko pogojevanja. Makrofinančna pomoč dopolnjuje financiranje s strani Mednarodnega denarnega sklada in, v večini primerov, finančno podporo Svetovne banke za ustrezne prilagoditve ali programe reform. Od leta 2000 je bila makrofinančna pomoč nudena izključno državam Zahodnega Balkana in vzhodnim sosednjim državam. Edina izjema je bila v letu 2007, ko je Svet sprejel sklep o programu pomoči Libanonu.

Novo zakonodajno okolje

Dne 1. decembra 2009 je stopila v veljavo Lizbonska pogodba, ki je spremenila pravno podlago makrofinančne pomoči. Na makrofinančno pomoč se nanašata predvsem dva člena Pogodbe:

člen 212 določa, da mora biti vsaka odločitev o makrofinančni pomoči sprejeta v okviru rednega zakonodajnega postopka (soodločanje, opisano v čl. 294) s strani Parlamenta in Sveta na predlog Komisije.

Člen 213 določa, da lahko v primeru nujne finančne pomoči, ki je potrebna zaradi gospodarskih ali političnih razmer v državi prosilki, Svet sam sprejme sklep o dodelitvi le-te, na podlagi glasovanja s kvalificirano večino, na predlog Komisije. Ta pravna podlaga se lahko uporabi le v izjemnih okoliščinah.

Da bi racionalizirali proces odločanja o instrumentu makrofinančne pomoči, da bi bil ta bolj prilagodljiv in učinkovit ter da bi bolje pojasnili načela in merila za to vrsto dejavnosti, pripravlja Komisija okvirno uredbo v kontekstu Lizbonske pogodbe. To bo zagotovilo bolj transparentno pravno podlago za instrument, skupaj z razširjenimi izvedbenimi pooblastili za Komisijo. Ta uredba bo zagotovila pravočasnost in tako tudi učinkovitost instrumenta makrofinančne pomoči v primerjavi s trenutnimi postopki, ki temeljijo na odobritvi zakonodajnih odločitev za vsak primer posebej. Komisija namerava predložiti predlog Parlamentu in Svetu do konca leta 2010 ali v začetku leta 2011.

PREGLED

Makrofinančna pomoč v letu 2009

V letu 2009 so bile sprožene štiri nove dejavnosti. 30. novembra je Svet sklenil zagotoviti makrofinančno pomoč za:

- Gruzijo (Sklep Sveta 2009/889/ES) – nepovratna sredstva v skupnem znesku do 46 milijonov EUR

- Armenijo (Sklep Sveta 2009/890/ES) – nepovratna sredstva v skupnem znesku do 35 milijonov EUR in posojila v skupnem znesku do 65 milijonov EUR

- Bosno in Hercegovino (Sklep Sveta 2009/891/ES) – posojila v skupnem znesku do 100 milijonov EUR

- Srbijo (Sklep Sveta 2009/892/ES) – posojila v skupnem znesku do 200 milijonov EUR

Kar zadeva izvajanje tekoče makrofinančne pomoči, je bilo drugo plačilo, to je posojilo Libanonu v znesku 25 milijonov EUR, izvršeno junija 2009 kot del makrofinančne pomoči, ki jo je odobril Svet za to državo v decembru 2007. Za Gruzijo je bil del prvega obroka pomoči (v znesku 23 milijonov EUR, v obliki nepovratnih sredstev), ki jo je odobril Svet novembra 2009, izplačan v decembru 2009 (15,3 milijona EUR) in januarju 2010 (7,7 milijona EUR).

Povzetek zadnjih dejavnosti v državah prejemnicah

Zahodni Balkan

Bosna in Hercegovina

30. novembra 2009 je Svet Evropske unije sprejel sklep o zagotavljanju makrofinančne pomoči za Bosno in Hercegovino v obliki posojila, v skupnem znesku do 100 milijonov EUR (Sklep 2009/891/ES). Cilj te pomoči je podpirati oblasti pri obravnavanju potreb po zunanjem financiranju in proračunskih potreb, ki še obstajajo kot posledica močne gospodarske upočasnitve, ki je prizadela državo. Pomoč dopolnjuje programe Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke. Izplačilo bo izvedeno v dveh obrokih, ki sta okvirno načrtovana za tretje in četrto četrtletje leta 2010, pod pogojem, da bo država zadovoljivo izpolnila zahteve.

Kosovo

Decembra 2009 je potekla izredna finančna pomoč Kosovu, ki jo je Svet odobril novembra 2006 v obliki proračunskih nepovratnih sredstev v znesku 50 milijonov EUR. Vendar je v skladu z določbami Sklepa Sveta 2006/880/ES Komisija naknadno podaljšala obdobje razpoložljivosti za eno leto, do 11. decembra 2010. Pogoji, dogovorjeni v memorandumu o soglasju, sklenjenim z oblastmi v decembru 2007, še niso bili v celoti izpolnjeni. Zlasti ena ključna zahteva doslej še ni bila izpolnjena, in sicer dogovor o ekonomskem programu z MDS. Posledično, enako kot v predhodnem letu, ni bilo mogoče sprostiti sredstev v letu 2009.

Črna gora

V letu 2009 je bila s Črno goro sklenjena ločena posojilna pogodba, ki je začela veljati 4. februarja 2010. S tem se izvaja Sklep Sveta 2008/784/ES, v okviru katerega se je del obveznosti, ki izhaja iz dolgoročnih posojil[1], odobrenih Državni skupnosti Srbije in Črne gore – prej Zvezna republika Jugoslavija – s strani EU, dodelil Črni gori. Isti sklep je ustrezno zmanjšal obveznosti Srbije v zvezi s temi posojili iz EU[2]. To ločevanje terjatev EU na terjatve do Črno gore in terjatve do Srbije je posledica neodvisnosti Črne gore od junija 2006 in dogovora med Srbijo in Črno goro v juliju 2006 o razdelitvi zunanjih obveznosti. To ni povzročilo novih obveznosti za EU in ne vpliva na proračun.

Srbija

30. novembra 2009 je Svet Evropske unije sprejel sklep o zagotavljanju makrofinančne pomoči Srbiji v obliki posojila, v skupnem znesku do 200 milijonov EUR (Sklep 2009/892/ES). Cilj te pomoči je podpirati oblasti pri obravnavanju potreb po zunanjem financiranju in proračunskih potreb, ki še obstajajo kot posledica svetovne krize. Pomoč dopolnjuje programe MDS in Svetovne banke. Začetek izplačevanja te pomoči se pričakuje v letu 2010, pod pogojem, da bo država zadovoljivo izpolnjevala zahteve. Izplačilo je načrtovano v dveh obrokih, ki sta okvirno predvidena za tretje in četrto četrtletje leta 2010. Poleg tega, in kot je bilo navedeno zgoraj, so bile obveznosti Srbije, ki izhajajo iz predhodne makrofinančne pomoči bivši Zvezni republiki Jugoslaviji, zmanjšane z dodelitvijo dela obveznosti Črni gori v skladu s Sklepom Sveta 2008/784/ES.

Vzhodne sosednje države

Armenija

Svetovna gospodarska recesija – in še posebej hitro slabšanje stanja ruskega gospodarstva – je imela močan vpliv na armensko gospodarstvo, ki se je v letu 2009 zmanjšalo za 15 %. Zato je bila Armeniji v okviru Sklepa Sveta z dne 30. novembra 2009 zagotovljena makrofinančna pomoč, ki jo sestavljajo nepovratna sredstva v znesku 35 milijonov EUR in posojila v znesku 65 milijonov EUR. Makrofinančna pomoč EU bo dopolnjevala podporo drugih donatorjev in je namenjena za pomoč pri kritju finančnih potreb Armenije v letih 2010–2011. Pogoji za dodelitev makrofinančne pomoči se bodo dopolnjevali s pogoji programa MDS in bodo vključevali zadovoljivo izvajanje tega programa, vključno z reformami na področju upravljanja javnih financ, upravljanja dolgov, politike javnih naročil in carinske politike.

Gruzija

S sklepom Sveta z dne 30. novembra 2009 je predvidena makrofinančna pomoč Gruziji v znesku 46 milijonov EUR v obliki nepovratnih sredstev. Ta pomoč je bila del mednarodnega paketa v znesku 4,5 milijarde USD, za katerega je EU namenila znesek 500 milijonov EUR (vključno v obliki makrofinančne pomoči) za podporo gospodarskemu okrevanju Gruzije po oboroženem spopadu z Rusijo v avgustu 2008. Ta makrofinančna pomoč je dopolnila stand-by kreditni aranžma med gruzijsko vlado in MDS za pomoč državi pri premagovanju svetovne krize. Makrofinančna pomoč je prispevala h pokritju potreb Gruzije po zunanjem financiranju v obdobju 2009–2010. Komisija je izplačala prvi znesek v višini 23 milijonov EUR v decembru 2009 in januarju 2010. Pogoj za makrofinančno pomoč, ki je skladen s pogoji programa MDS, ima dve ključni komponenti: izvajanje programa MDS v zvezi s stand-by kreditnim aranžmajem se mora nadaljevati in dosežen mora biti zadovoljiv napredek pri reformah na področju upravljanja javnih financ.

Sredozemske države

Libanon

Na začetku junija 2009 je Komisija izplačala prvi obrok programa makrofinančne pomoči iz leta 2007 – posojilo v višini 25 milijonov EUR. Decembra 2009 je Komisija podaljšala obdobje razpoložljivosti drugega obroka programa pomoči, ki bo tako zapadel 21. decembra 2010. Izplačilo drugega obroka je odvisno od izpolnjevanja pogojev, določenih v memorandum o soglasju, ki je bil dogovorjen z državnimi oblastmi.

Izvajanje programa reform, opredeljenega v programu Pariz III, je zastalo zaradi notranjih političnih delitev in nemoči zakonodajne dejavnosti v času do parlamentarnih volitev v juniju 2009 in med dolgotrajnimi pogajanji o oblikovanju nove vlade. Zato je bil v obdobju poročanja narejen zelo majhen napredek v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za izplačilo makrofinančne pomoči.

OVREDNOTENJA

V skladu s finančno uredbo je Komisija izvedla vrsto programov ovrednotenja, da bi ocenila učinek makrofinančne pomoči v vsaki državi prejemnici. Analize izvajajo zunanji svetovalci, izbrani na podlagi javnega razpisa, pod nadzorom usmerjevalnega odbora, ki ga sestavljajo uradniki različnih služb Komisije, kot sta GD AIDCO in GD RELEX. Od leta 2004 je bilo izvedenih skupno 10 ovrednotenj. Zadnji dve ovrednotenji, v Gruziji in Moldaviji, sta bili zaključeni v letu 2009.

Ta ovrednotenja so izvedena z uporabo metodologije, ki opisuje cilje makrofinančne pomoči, opredeljuje njene celotne makroekonomske in strukturne učinke ter primerja rezultate z obratnim hipotetičnim scenarijem, po katerem makrofinančna pomoč ne bi obstajala. Ocenjevalci nato pripravijo glavne sklepe in priporočila. Njihovo delo temelji na različnih metodah, ki vključujejo analize dokumentov, zbiranje ustreznih statističnih podatkov, razgovore s ključnimi uradniki in makroekonomske analize.

Gruzija

Pri ovrednotenju je bila ocenjena makrofinančna pomoč v skupnem znesku 33,5 milijona EUR v obliki nepovratnih sredstev, ki jih je Evropska komisija zagotovila Gruziji v obdobju 2006–2008. Cilj te pomoči je bila podpora gospodarskim reformam in pomoč Gruziji pri izboljšanju vzdržnosti, kar zadeva dolgove. Pomoč naj bi bila izplačana v treh obrokih, pri čemer se vsak obrok navezuje na uspešnost reform upravljanja javnih financ. Prva dva obroka (vsak v znesku 11 milijonov EUR) sta bili izplačana v avgustu in decembru 2006. Hkrati je Gruzija zmanjšala znesek neporavnanega dolga Skupnosti za 13 in 15 milijonov EUR. Tretji obrok ni bil izplačan zaradi neizpolnjevanja pogoja v zvezi z zakonom o kontrolni zbornici.

Neto učinek makrofinančne pomoči na dolg Gruzije, izražen v odstotku BDP, se ocenjuje kot majhen, vendar pozitiven. Učinek na reformo upravljanja javnih financ se ocenjuje kot znaten, čeprav ne tolikšen, kot je bilo predvideno. Na podlagi tega se lahko sklene, da so ukrepi, ki jih je podprla denarna pomoč, prispevali h krepitvi notranje revizije in nadzora ter k sprejetju zakona o kontrolni zbornici, čeprav so bile spremembe na tem področju počasne. Prav tako je bil izboljšan postopek priprave proračuna z uvedbo načrtovanja proračuna na podlagi politike. Prizadevanja za izboljšanje izvrševanja proračuna so zdaj osredotočena na uvedbo mednarodnih računovodskih standardov. Ocenjevalci menijo, da brez makrofinančne pomoči do teh reform ne bi prišlo oziroma bi verjetno trajalo dlje časa, da bi se uresničile.

Moldavija

Pri vrednotenju je bila ocenjena učinkovitost makrofinančne pomoči, ki jo je EU zagotovila Moldaviji v obdobju od septembra 2007 do decembra 2008. Pomoč so sestavljala nepovratna sredstva v znesku 45 milijonov EUR, ki so bila izplačana v treh obrokih. Cilj te pomoči je bila podpora plačilne bilance Moldavije in spodbuda izvajanju programa gospodarskega prilagajanja in reform. Prvi obrok v znesku 20 milijonov EUR je bil izplačan septembra 2007, drugi obrok v znesku 10 milijonov EUR v avgustu 2008 ter tretji, zadnji obrok v decembru 2008.

Na podlagi analiz je ugotovljeno, da je makrofinančna pomoč pomagala državi pri izboljšanju njenega gospodarskega položaja in tudi pri odpravljanju posledic suše, ki je prizadela kmetijstvo v Moldaviji (ugotovljeno je, da je makrofinančna pomoč povečala skupno gospodarsko rast za približno 0,6 odstotka), ter delno prispevala k reševanju plačilnobilančnih težav. Kljub temu se je zaradi učinka svetovne krize makroekonomska in finančna situacija poslabšala.

Makrofinančna pomoč EU je kratkoročno prispevala k zmanjšanju finančnih pritiskov na državo in podprla prizadevanja za prilagajanje, njen srednje- in dolgoročni vpliv pa je bolj omejen.

Metaovrednotenje

Komisija se je odločila, da bo v letu 2008 izvedla „metaovrednotenje“, da bi ocenila splošen vpliv makrofinančne pomoči v državah prejemnicah. Posebej za ta namen je bilo izbrano svetovalno podjetje. Študija je bila v bistvu sinteza metodologije in rezultatov sedmih naknadnih analiz makrofinančne pomoči, zaključenih med letoma 2004 in 2008.

V okviru metaovrednotenja je bilo ugotovljeno, da je imela makrofinančna pomoč v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju pozitiven, vendar različen vpliv na izvajanje strukturnih reform v državah prejemnicah. Makrofinančna pomoč je prispevala k uspehu strukturnih reform z zagotavljanjem dodatnih prihodkov državam. To je na podlagi znižanja stroškov servisiranja zunanjega dolga omogočilo prihranek sredstev za socialne izdatke. Kljub temu lahko traja precej časa, preden se bodo začeli kazati rezultati strukturnih reform, makrofinančna pomoč kot kratkoročni in protikrizni instrument pa lahko le zmerno prispeva k pospešitvi reformnega procesa.

Ugotavlja se, da je vpliv makrofinančne pomoči na dolgoročno zunanjo vzdržnost držav prejemnic pozitiven, čeprav majhen in posreden. Strukturne reforme, ki jih je omogočila makrofinančna pomoč, so globalno prispevale k izboljšanju sposobnosti za rast.

Svetovna finančna kriza je poudarila dejstvo, da je kratkoročni finančni krizni instrument dejansko potreben v državah prejemnicah, poleg tradicionalnih proračunskih instrumentov na daljši rok, ki jih zagotavljajo mednarodne finančne institucije. Zato je zelo verjetno, da bi te države ob odsotnosti makrofinančne pomoči čutile vpliv sedanje finančne krize dosti močneje.

Glede na metaovrednotenje so bile najbolj pomembne izboljšave, ki so bile rezultat makrofinančne pomoči, dosežene pri reformah, povezanih z upravljanjem javnih financ.

Ključna ugotovitev študije je tudi potreba po okvirni uredbi za instrument makrofinančne pomoči, da bi dobili jasno in stabilno pravno podlago, pri čemer bi racionalizirali postopek odločanja in tako dosegli večjo učinkovitost.

IZBOLJšANJE FINANčNEGA UPRAVLJANJA V DRžAVAH PREJEMNICAH: OPERATIVNO OCENJEVANJE

V skladu s finančno uredbo, povezano s proračunom EU, mora Komisija izvesti inšpekcijske preglede pred izplačilom sredstev državam prejemnicam. Da bi dopolnila fiduciarne informacije, ki so pogosto na voljo v poročilih, že izdanih s strani mednarodnih finančnih institucij, kot so študije o javni porabi in finančni odgovornosti[3], poročila o spoštovanju standardov in kodeksov[4] ter ocene finančne odgovornosti države[5], Komisija izvaja operativno ocenjevanje.

Cilj operativnih ocenjevanj je pridobiti razmeroma trdna zagotovila o delovanju upravnih postopkov in finančnih tokov v državah prejemnicah pred izplačilom sredstev EU. Svetovalci iz mednarodnih revizijskih podjetij pomagajo uradnikom Komisije pri izvedbi teh ocenjevanj. Operativno ocenjevanje se lahko obravnava kot enega od revizijskih sistemov Komisije, glavni rezultati teh analiz pa so razdeljeni generalnim direktoratom.

Za vsako državo je operativno ocenjevanje izvedeno pred izplačilom prvega obroka makrofinančne pomoči. Program ocenjevanja je sestavljen v tesnem sodelovanju med uradniki Komisije in svetovalci, ob upoštevanju posebnosti vsake države. Misije se na kraju preiskave osredotočajo na organizacijo centralne banke in še posebej na upravljanje računov, ki prejemajo sredstva EU. Prav tako so popisani in ocenjeni obstoječi postopki ministrstev za finance na področjih, kot so proračunski postopki, delovanje državne blagajne in računovodskih služb, notranja revizija, kadrovske zadeve in informacijske enote. V vseh primerih je posebna pozornost namenjena delovanju zunanjih revizijskih institucij, njihovi neodvisnosti, delovnim programom in učinkovitosti njihovega nadzora. V zadnjih operativnih ocenjevanjih je bila izvedena tudi analiza obstoječih postopkov v agencijah za javna naročila. Zaključki operativnih ocenjevanj se pošljejo nacionalnim organom, ki imajo možnost podati pripombe na analizo in priporočila iz poročil.

Nadaljnji inšpekcijski pregledi se na splošno izvajajo pred izplačilom drugega ali tretjega obroka. Njihov namen je oceniti izboljšave, ki so bile izvedene v nacionalnih upravah po prvem inšpekcijskem pregledu.

Med letom 2004 in koncem leta 2009 je bilo izvedenih devet operativnih ocenjevanj v državah, ki prejemajo makrofinančno pomoč, v večini od njih so bili izvedeni tudi nadaljnji inšpekcijski pregledi. V vseh primerih so svetovalci menili, da je okvir za dobro finančno upravljanje učinkovit.

Vendar pa so te ocene poudarile potrebo po uvedbi izboljšav na različnih ravneh nacionalnih uprav.

Glavne pomanjkljivosti, odkrite v ministrstvih za finance, so navadno v zmogljivostih služb notranje revizije, ki jih je na splošno treba okrepiti z usposobljenimi revizorji ter formalnim priznanjem njihove neodvisnosti. V nekaterih primerih mora biti izboljšan tudi sedanji proračunski postopek z resničnim dialogom, ki vključuje finančne potrebe, in z resornimi ministrstvi. Poleg tega oddelki za makroekonomske napovedi v številnih primerih ne zmorejo zadovoljivo izpolnjevati svoje naloge.

Zunanjim revizijskim institucijam je treba zagotoviti neodvisnost (politično in finančno), njihova poročila pa morajo obravnavati nacionalni parlamenti pred glasovanjem o letnem proračunu.

Obstoječe postopke javnega naročanja, ki jih uporabljajo v državah prejemnicah makrofinančne pomoči, je na splošno treba okrepiti, da bi bili v skladu s splošnim sporazumom o javnih naročilih, ki ga je opredelila STO.

Da bi odpravili slabosti v upravljanju javnih financ v državah prejemnicah, so bila priporočila posredovana nacionalnim organom. Nekatera priporočila se štejejo kot pogoji, ki jih je treba izpolniti, preden se lahko izvede izplačilo. To velja za krepitev služb notranjega nadzora znotraj ministrstva za finance.

Te operativne ocene so priložnost za odprt dialog med Evropsko komisijo in nacionalnimi organi. Poleg tega so priložnost, da osebje Komisije s svojim znanjem in izkušnjami nudi podporo na področju upravljanja javnih financ, zlasti kar se tiče notranjega nadzora javnih financ in zunanje revizije. Priporočila in nasveti predstavnikov EU so pomagali nacionalnim organom in uradnikom pri izvedbi nujno potrebnih sprememb na različnih ravneh lokalne uprave. Pet let po začetku teh operativnih ocenjevanj in kljub zamudam pri izvajanju nekaterih zahtevanih sprememb je Komisija ugotovila dejanski napredek pri upravljanju javnih financ v državah prejemnicah na vseh ravneh. V nekaterih primerih je pri izvajanju reform upravljanja javnih financ, priporočenih v operativnih ocenah, podporo nudila EU preko zagotavljanja tehnične pomoči, financirane v okviru instrumentov sodelovanja Skupnosti.

Glavni zaključki različnih operativnih ocenjevanj se nahajajo v delovnem dokumentu, ki je objavljen hkrati s tem poročilom.

PROšNJE ZA POMOč IN PRIHODNJI PREDLOGI KOMISIJE

Zaradi finančne krize je več sosednjih držav zaprosilo za dodelitev makrofinančne pomoči, da bi lahko zmanjšale pritiske na devizne rezerve in prispevale k gospodarski stabilnosti in reformam. Novembra 2009 je Svet sprejel sklepe o dodelitvi makrofinančne pomoči Armeniji (100 milijonov EUR), Gruziji (46 milijonov EUR), Srbiji (200 milijonov EUR) ter Bosni in Hercegovini (100 milijonov EUR). Poleg tega je Komisija oktobra 2009 sprejela predlog makrofinančne pomoči v znesku 500 milijonov EUR za Ukrajino (ki bo dodana 110 milijonom EUR, ki so še vedno na voljo v okviru sklepa iz leta 2002) in 9. junija 2010 še predlog makrofinančne pomoči Moldaviji v znesku 90 milijonov EUR. Predlog za Ukrajino je Svet sprejel 29. junija 2010, Parlament pa podpisal 7. julija 2010.

Za makrofinančno pomoč EU so zaprosile tudi druge sosednje države (Gruzija in Belorusija) ter tudi druge tretje države (Islandija, Kirgizija in Tadžikistan). Prošnja Gruzije se nanaša na drugi del pogojne obljube, ki jo je EU dala na mednarodni konferenci donatorjev za Gruzijo, organizirani v oktobru 2008. Komisija še vedno preučuje te prošnje in bo verjetno podala predloge v letu 2010. Zaradi velikega števila prošenj za makrofinančno pomoč je Svet predlagal znatne omejitve v osnutkih proračuna za leti 2010 in 2011, kar lahko povzroči težave v prihodnjem izvajanju tega instrumenta.

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[1] Ta posojila so bila odobrena na podlagi sklepov Sveta 2001/549/ES in 2002/882/ES.

[2] UL L 269, 10.10.2008, str. 8.

[3] Diagnostično orodje javne porabe in finančne odgovornosti, ki ga je razvila Svetovna banka v sodelovanju s Komisijo in dvostranskimi donatorji, se uporablja za določitev izhodišč za oceno, ali je bil v državi dosežen napredek pri upravljanju javnih financ.

[4] Poročila o spoštovanju standardov in kodeksov prikazujejo, v kolikšni meri države spoštujejo nekatere mednarodno priznane standarde in kodekse na področju revizije, boja proti pranju denarja, bančnega nadzora, davčne preglednosti, zavarovalniškega nadzora, plačilnih sistemov in vrednostnih papirjev. Uporabljajo se za pomoč pri političnih razpravah institucij z nacionalnimi organi in v zasebnem sektorju.

[5] Cilj ocen finančne odgovornosti države je oceniti računovodski in revizorski okvir države z vidika njegove skladnosti z mednarodnimi standardi in potrebami te države. Poročila o finančni odgovornosti države predstavljajo tudi akcijski načrt, ki določa tehnično pomoč in zaporedje reform, potrebnih za krepitev obstoječega pravnega, računovodskega in revizijskega okvira.