(1)

Evropska unija si je postavila za cilj vzdrževanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice.

(2)

V členu 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb.

(3)

V skladu s stockholmskim programom, ki ga je Evropski svet sprejel na zasedanju 10 in 11. decembra 2009, bi lahko bilo vzajemno priznavanje razširjeno na vse vrste sodb in sodnih odločb, ki so lahko, odvisno od pravnega sistema, kazenske ali upravne. Komisija in države članice so tudi pozvane, naj preučijo, kako bi lahko izboljšale zakonodajo in praktične podporne ukrepe za zaščito žrtev. V programu je tudi izpostavljeno, da se lahko žrtvam kaznivih dejanj ponudijo posebni zaščitni ukrepi, ki bi morali veljati v vsej Uniji. Ta direktiva predstavlja del skladnega in celovitega sklopa ukrepov v zvezi s pravicami žrtev.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami pozval države članice, naj izboljšajo svojo zakonodajo in politiko za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in naj sprejmejo ukrepe za odpravo vzrokov tega nasilja, med drugim tudi s preventivnimi ukrepi. Nadalje je pozval Komisijo, naj vsem žrtvam nasilja zagotovi pravico do pomoči in podpore . V resoluciji z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009 pa je Evropski parlament podprl predloge za uvedbo evropske odredbe o zaščiti žrtev.

(5)

V skupnem območju pravice brez notranjih meja je treba zagotoviti, da se zaščita fizične osebe, zagotovljena v eni državi članici, ohrani in nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero se oseba preseli oziroma se je preselila. Treba bi bilo tudi zagotoviti, da državljani Unije zaradi legitimnega uveljavljanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členom 21 PDEU ne bi izgubili zaščite .

(6)

Za dosego teh ciljev bi morala biti v tej direktivi določena pravila, s katerimi se lahko zaščita, ki izhaja iz določenih zaščitnih ukrepov , sprejetih v skladu z zakonodajo ene države članice („države izdajateljice“), razširi na drugo državo članico, v kateri se zaščitena oseba odloči prebivati ali zadrževati („država izvršiteljica“).

(7)

V tej direktivi so upoštevane različne pravne tradicije držav članic pa tudi dejstvo, da se lahko učinkovita zaščita zagotovi tudi z odredbo o zaščiti, ki jo izda organ, ki ni kazensko sodišče. Ta direktiva ne predpisuje sprememb nacionalnih sistemov za sprejemanje zaščitnih ukrepov.

(8)

Ta direktiva se uporablja za zaščitne ukrepe, katerih namen je zaščita osebe pred kaznivim dejanjem druge osebe, ki lahko na kakršen koli način ogrozi njeno življenje, telesno in duševno celovitost ali spolno nedotakljivost, npr. s preprečevanjem vseh oblik nadlegovanja, ter njeno dostojanstvo in osebno svobodo, npr. s preprečevanjem ugrabitev, zalezovanja in drugih oblik posredne prisile, pa tudi preprečevanje novih kaznivih dejanj oziroma zmanjšanje posledic prejšnjih kaznivih dejanj. Te osebne pravice zaščitene osebe ustrezajo temeljnim vrednotam, ki se priznavajo in podpirajo v vseh državah članicah. Treba je poudariti, da se direktiva nanaša na zaščitne ukrepe, ki poskušajo varovati vse žrtve in ne le žrtve spolnega nasilja, ob upoštevanju posebnosti vsake vrste kaznivega dejanja.

(9)

Ta direktiva se uporablja za zaščitne ukrepe, neodvisno od narave – kazenske, civilne ali upravne – sodnega ali enakovrednega organa, ki sprejme zadevno odločbo bodisi v okviru kazenskih postopkov ali v okviru vseh drugih postopkov v zvezi z dejanjem, ki je bilo ali bi lahko bilo predmet postopkov pred sodiščem, pristojnim zlasti za kazenske zadeve.

(10)

Ta direktiva je namenjena uporabi zaščitnih ukrepov v korist žrtev ali morebitnih žrtev kaznivih dejanj in se ne bi smela uporabljati za ukrepe, izdane z namenom zaščite prič.

(11)

Če je zaščitni ukrep, kot je opredeljen v tej direktivi, izdan za zaščito sorodnika glavne zaščitene osebe, se lahko za evropsko odredbo o zaščiti zaprosi in se jo izda tudi za sorodnika, v skladu s pogoji iz te direktive.

(12)

Vsako prošnjo za izdajo evropske odredbe o zaščiti bi bilo treba obravnavati dovolj hitro, ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, vključno z njeno nujnostjo, predvidenim datumom prihoda zaščitene osebe na ozemlje države izvršiteljice in če je možno, stopnjo ogroženosti zaščitene osebe.

(13)

Kadar se v skladu s to direktivo informacijo posreduje povzročitelju nevarnosti ali zaščiteni osebi, bi bilo treba to informacijo posredovati tudi morebitnemu skrbniku ali zastopniku zadevne osebe, kjer je to ustrezno. Ustrezno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi temu, da zaščitena oseba, povzročitelj nevarnosti ali njun zastopnik v postopku informacije prejmejo v jeziku, ki ga razumejo, kot določa ta direktiva.

(14)

Pristojne oblasti bi morale v postopku za izdajo in priznanje evropske odredbe o zaščiti ustrezno pozornost posvetiti potrebam žrtev, zlasti ranljivih oseb, kot so mladoletniki in invalidne osebe.

(15)

Za uporabo te direktive je morda uveden zaščitni ukrep v skladu s sodbo, opredeljeno v členu 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (2), ali v skladu z odločbo o nadzornih ukrepih, opredeljeno v členu 4 Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu (3).

(16)

V skladu s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter odstavkom 2 člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah bi bilo treba povzročitelju nevarnosti omogočiti, da je zaslišan in da izpodbija zaščitni ukrep, bodisi med postopkom, ki vodi k sprejetju zaščitnega ukrepa, bodisi pred izdajo evropske odredbe o zaščiti.

(17)

Da bi se preprečilo, da bi bilo proti žrtvi v državi izvršiteljici storjeno kaznivo dejanje ali novo kaznivo dejanje, bi bilo treba tej državi ponuditi pravno podlago za priznanje odločbe, ki je bila predhodno sprejeta v korist žrtve v državi izdajateljici, hkrati pa tudi preprečiti, da bi morala žrtev v državi izvršiteljici sprožiti nov postopek ali predložiti dokaze, kot da država izdajateljica ni sprejela odločbe. Priznanje evropske odredbe o zaščiti s strani države izvršiteljice med drugim pomeni, da pristojni organ te države ob upoštevanju omejitev iz te direktive sprejema obstoj in veljavnost zaščitnega ukrepa, sprejetega v državi izdajateljici, prizna dejansko stanje, opisano v evropski odredbi o zaščiti, in soglaša, da bi bilo treba zagotoviti zaščito in jo tudi neprekinjeno zagotavljati v skladu z njegovo nacionalno zakonodajo.

(18)

Ta direktiva vsebuje zaključeno število obveznosti oziroma prepovedi, ki morajo, če so bile uvedene v državi izdajateljici in so vsebovane v evropski odredbi o zaščiti, biti priznane in se morajo izvajati v državi izvršiteljici ob upoštevanju omejitev iz te direktive. Druge vrste zaščitnih ukrepov lahko obstajajo na nacionalni ravni, kot je, če to predpisuje nacionalna zakonodaja, dolžnost povzročitelja nevarnosti, da ostane v določenem kraju. Takšne ukrepe lahko uvede država izdajateljica v okviru postopka, ki vodi v sprejetje enega od zaščitnih ukrepov, ki je lahko v skladu s to direktivo temelj evropske odredbe o zaščiti.

(19)

Ker so v državah članicah za izdajo in izvajanje zaščitnih ukrepov pristojni različni organi (civilni, kazenski ali upravni), se zdi primerno v tej direktivi zagotoviti visoko stopnjo prožnosti v mehanizmu sodelovanja med državami članicami. Pristojnemu organu države izvršiteljice zato ni treba v vseh primerih sprejeti enakega zaščitnega ukrepa, kot je sprejet v državi izdajateljici, in ima določeno stopnjo diskrecije, da sprejme kateri koli ukrep, za katerega meni, da je v skladu z nacionalno zakonodajo ustrezen v podobnem primeru in primeren za zagotavljanje neprekinjene zaščite zadevne osebe z vidika zaščitnega ukrepa, ki je sprejet v državi izdajateljici in kot je opisan v evropski odredbi o zaščiti.

(20)

Obveznosti oziroma prepovedi, na katere se ta direktiva nanaša, med drugim obsegajo ukrepe, katerih cilj je omejitev osebnih stikov ali stikov na daljavo med zaščiteno osebo in povzročiteljem nevarnosti, npr. z določitvijo nekaterih pogojev za takšne stike ali z uvedbo omejitev glede vsebine komunikacije.

(21)

Pristojni organ države izvršiteljice bi moral obvestiti povzročitelja nevarnosti, pristojni organ države izdajateljice in zaščiteno osebo o vsakem ukrepu, ki se sprejme na podlagi evropske odredbe o zaščiti. V uradnem obvestilu povzročitelju nevarnosti bi bilo treba ustrezno upoštevati interes zaščitene osebe in ne razkriti njenega naslova ali drugih kontaktnih podatkov. Takšne podatke bi bilo treba izločiti iz uradnega obvestila, pod pogojem, da naslov ali drugi kontaktni podatki niso zajeti v obveznostih oziroma prepovedih, ki so kot izvršilni ukrep naložene povzročitelju nevarnosti.

(22)

Ko pristojni organ države izdajateljice prekliče evropsko odredbo o zaščiti, bi moral pristojni organ države izvršiteljice ustaviti ukrepe, ki jih je sprejel za izvršitev evropske odredbe o zaščiti, pri čemer se razume, da lahko pristojni organ v državi izvršiteljici – samostojno, v skladu z nacionalno zakonodajo – sprejme kakršen koli zaščitni ukrep v skladu z nacionalno zakonodajo za zaščito zadevne osebe.

(23)

Ker so v tej direktivi obravnavani primeri, pri katerih je zaščitena oseba tista, ki se preseli v drugo državo članico, izvajanje njenih določb ne pomeni prenosa pooblastil na državo izvršiteljico v zvezi z glavno, odloženo, drugačno, pogojno ali sekundarno kaznijo ali varnostnim ukrepom, izrečenim zoper povzročitelja nevarnosti, če ta še naprej prebiva v državi, ki je izdala zaščitni ukrep.

(24)

Po potrebi bi morali ukrepi, sprejeti pri izvajanju te direktive, v praksi biti uveljavljeni elektronsko, v skladu z nacionalnim pravom in postopki.

(25)

V okviru sodelovanja med organi, vključenimi v zagotavljanje zaščite zadevne osebe, bi moral pristojni organ države izvršiteljice pristojnemu organu države izdajateljice sporočiti vsako kršitev ukrepov, sprejetih v državi izvršiteljici z namenom izvrševanja evropske odredbe o zaščiti. To sporočilo bi moralo pristojnemu organu države izdajateljice omogočiti, da se nemudoma odloči za ustrezen odziv v zvezi z zaščitnim ukrepom, izrečenim zoper povzročitelja nevarnosti v njegovi državi. Takšen odziv lahko po potrebi vključuje uvedbo ukrepa odvzema prostosti namesto prvotno sprejetega ukrepa brez odvzema prostosti, npr. kot alternativo preventivnemu priporu ali kot posledico pogojne odložitve kazni. Razumljivo je, da takšna odločitev, ki ne pomeni nove uvedbe kazenske sankcije v zvezi z novim kaznivim dejanjem, ne posega v možnost države izvršiteljice, da v primeru kršitve ukrepov, sprejetih za izvrševanje evropske odredbe o zaščiti, kjer je primerno, naloži kazenske ali nekazenske sankcije.

(26)

Glede na različne pravne tradicije držav članic bi moral pristojni organ države izvršiteljice, če v tej državi ni nobenega zaščitnega ukrepa za primer, podoben dejanskemu stanju, opredeljenemu v evropski odredbi o zaščiti, poročati pristojnemu organu države izdajateljice o vsaki kršitvi zaščitnega ukrepa, opredeljenega v evropski odredbi o zaščiti, s katero je seznanjen.

(27)

Za nemoteno uporabo te direktive v vseh posameznih primerih bi morali pristojni organi države izdajateljice in države izvršiteljice svoje pristojnosti izvajati v skladu z določbami te direktive in ob upoštevanju načela ne bis in idem.

(28)

Zaščitena oseba ne bi smela nositi stroškov za priznanje evropske odredbe o zaščiti, ki bi bili nesorazmerni v primerjavi s podobnim nacionalnim primerom. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive zagotoviti, da zaščitena oseba po priznanju in kot neposredna posledica priznanja evropske odredbe o zaščiti ne bi bila dolžna začeti novih postopkov na nacionalni ravni, da bi od izvršilnega organa prejela odločbo o sprejetju ukrepov, ki so v skladu z njegovo nacionalno zakonodajo na voljo za podobne primere zaščite zaščitene osebe.

(29)

Ob upoštevanju načela vzajemnega priznavanja, na katerem temelji ta direktiva, bi morale države članice v največji možni meri spodbujati neposredne stike med pristojnimi organi pri izvajanju tega instrumenta.

(30)

Brez poseganja v pravosodno neodvisnost in raznolikost sodnih sistemov po Uniji bi morale države članice razmisliti o tem, da ustanove, ki so pristojne za usposabljanje sodnikov, tožilcev, policijskih delavcev in delavcev v pravosodju, ki sodelujejo v postopkih za izdajo in priznanje evropske odredbe o zaščiti, zaprosijo za ustrezno usposabljanje v skladu s cilji te direktive.

(31)

Države članice bi morale z namenom, da zagotovijo ocenjevanje uporabe te direktive, sporočiti Komisiji ustrezne podatke o izvajanju nacionalnih postopkov po evropski odredbi o zaščiti in vsaj o številu zaprošenih, izdanih in/ali priznanih evropskih odredb o zaščiti. Pri tem bi bile koristne tudi druge vrste podatkov, na primer o različnih vrstah kaznivih dejanj.

(32)

Ker cilja te direktive, in sicer zaščititi ogrožene osebe, države članice same zaradi čezmejne narave zadevnih primerov ne morejo v zadostni meri doseči in bi bil cilj zaradi obsega in morebitnega vpliva lažje dosežen na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, potrebnega za doseganje navedenega cilja.

(33)

Ta direktiva bi morala prispevati k zaščiti ogroženih oseb ter s tem dopolnjevati instrumente, ki so že vzpostavljeni na tem področju, kot sta Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ in Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ, pri tem pa ne vplivati nanje.

(34)

Kadar odločba v zvezi z zaščitnim ukrepom spada na področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah  (4) , Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo  (5) ali Haaške konvencije iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok  (6) bi bilo treba priznavanje in izvrševanje takšnih sodnih odločb izvajati v skladu z določbami zadevnega pravnega instrumenta.

(35)

Države članice in Komisija bi morale, kjer je to ustrezno, informacije o evropski odredbi o zaščiti vključiti v potekajoče kampanje izobraževanja in ozaveščanja o zaščiti žrtev kaznivih dejanj.

(36)

Osebni podatki, ki se obdelujejo pri izvajanju te direktive, bi morali biti varovani v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah  (7) , in v skladu z načeli, določenimi v Konvenciji Sveta Evrope z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov glede avtomatske obdelave osebnih podatkov, ki so jo ratificirale vse države članice.

(37)

Ta direktiva bi morala spoštovati temeljne pravice, kot jih zagotavljata Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v skladu s členom 6 PEU.

(38)

Države članice se pri izvajanju te direktive spodbuja, da upoštevajo pravice in načela iz Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk –

(1)

„evropska odredba o zaščiti“ je ▐ odločba , ki jo sprejme sodni ali enakovredni organ države članice v zvezi z zaščitnim ukrepom in na podlagi katere sodni ali enakovredni organ druge države članice v skladu z nacionalno zakonodajo sprejme ▐ ustrezne ukrepe za nadaljnjo zaščito zaščitene osebe;

(2)

„zaščitni ukrep“ je odločba , sprejeta v državi izdajateljici v skladu z nacionalnim pravom in postopki, ki povzročitelju nevarnosti nalaga eno ali več obveznosti ali prepovedi iz člena 5 v korist zaščitene osebe, da bi slednjo zaščitili pred kaznivim dejanjem, ki lahko ogrozi njeno življenje, telesno ali duševno celovitost, dostojanstvo, osebno svobodo ali spolno nedotakljivost ;

(3)

„zaščitena oseba“ je fizična oseba, ki je zaščitena z zaščitnim ukrepom, sprejetim v državi izdajateljici;

(4)

„povzročitelj nevarnosti“ je fizična oseba, ki ji je naložena ena ali več obveznosti ali prepovedi iz člena 5 ;

(5)

„država izdajateljica“ je država članica, v kateri je bil ▐ sprejet zaščitni ukrep, na podlagi katerega se izda evropska odredba o zaščiti;

(6)

„države izvršiteljica“ pomeni državo članico, ki ji je bila posredovana evropska odredba o zaščiti, da bi to odredbo priznala;

(7)

„država nadzornica“ pomeni državo članico, ki ji je bila posredovana sodba, kot je opredeljena v členu 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ, ali odločba o nadzornih ukrepih, kot je opredeljena v členu 4 Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ.

(a)

prepoved vstopa v nekatere kraje ali opredeljena območja, kjer zaščitena oseba prebiva ali jih obiskuje;

(b)

prepoved ali ureditev stikov z zaščiteno osebo v vseh oblikah, tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti, faksu ali kako drugače; ali

(c)

prepoved ali ureditev približevanja zaščiteni osebi na predpisano razdaljo.

(a)

identiteto in državljanstvo zaščitene osebe ter identiteto in državljanstvo njenega skrbnika ali zastopnika, če je zaščitena oseba mladoletna ali pravno nesposobna;

(b)

datum, od katerega namerava zaščitena oseba prebivati v državi izvršiteljici, in obdobje oziroma obdobja bivanja v tej državi, če je to znano ;

(c)

ime, naslov, telefonsko številko, številko faksa in elektronski naslov pristojnega organa države izdajateljice;

(d)

sklic (npr. s pomočjo številke dokumenta ali datuma) na zakonodajni akt, ki vsebuje zaščitni ukrep, na podlagi katerega se sprejme evropska odredba o zaščiti;

(e)

povzetek dejstev in okoliščin, ki so pripeljale do uvedbe zaščitnega ukrepa v državi izdajateljici;

(f)

obveznosti ali prepovedi na podlagi zaščitnega ukrepa, na katerem temelji evropska odredba o zaščiti, za povzročitelja nevarnosti, njihovo trajanje in navedbo morebitne kazni ali sankcije v primeru kršitve obveznosti ali prepovedi ;

(g)

uporabo morebitne tehnične naprave, ki je bila priskrbljena za zaščiteno osebo ali za povzročitelja nevarnosti kot sredstvo za izvršitev zaščitnega ukrepa;

(h)

identiteto in državljanstvo povzročitelja nevarnosti ter njegove kontaktne podatke ;

(i)

ugotovitev, ali sta bila zaščitena oseba in/ali povzročitelj nevarnosti v državi izdajateljici deležna brezplačne pravne pomoči, in sicer kadar ima pristojni organ države izdajateljice to informacijo na voljo brez dodatnega poizvedovanja;

(j)

po potrebi druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno nevarnosti, ki grozi zaščiteni osebi;

(k)

po potrebi izrecno navedbo, da je bila sodba iz člena 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ ali odločba o nadzornih ukrepih iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ že posredovana ▐ državi nadzornici , in podatke o pristojnem organu te države za izvršitev takšne sodbe ali odločbe.

(a)

evropska odredba o zaščiti ni popolna ali ni bila izpolnjena v roku, ki ga je določil pristojni organ države izvršiteljice;

(b)

zahteve iz člena 5 niso izpolnjene;

(c)

zaščitni ukrep se nanaša na dejanje, ki po zakonodaji države izvršiteljice ni kaznivo dejanje ;

(d)

zaščita izhaja iz izvršitve kazni ali ukrepa, za katero/katerega velja amnestija v skladu z zakonodajo države izvršiteljice in se nanaša na dejanje ali vedenje , ki v skladu s to zakonodajo sodi v njeno pristojnost;

(e)

po zakonodaji države izvršiteljice je povzročitelju nevarnosti podeljena imuniteta, kar onemogoča sprejem ▐ ukrepov na podlagi evropske odredbe o zaščiti ;

(f)

kazenski pregon zoper povzročitelja nevarnosti glede dejanja ali vedenja, v zvezi s katerim je bil sprejet zaščitni ukrep, je po zakonodaji države izvršiteljice že zastaral, če dejanje ali vedenje po nacionalnem pravu spada v njeno pristojnost;

(g)

priznanje evropske odredbe o zaščiti bi bilo v nasprotju z načelom ne bis in idem;

(h)

po zakonodaji države izvršiteljice povzročitelj nevarnosti zaradi svoje starosti ne more biti kazensko odgovoren za dejanje ali vedenje, v zvezi s katerim je bil sprejet zaščitni ukrep;

(i)

zaščitni ukrep se nanaša na kaznivo dejanje, za katero se v skladu s pravom države izvršiteljice šteje, da je bilo v celoti ali v poglavitnem ali bistvenem delu storjeno na njenem ozemlju.

(a)

nemudoma obvesti državo izdajateljico o tej zavrnitvi in svojih razlogih zanjo;

(b)

po potrebi obvesti zaščiteno osebo o možnosti, da zaprosi za sprejetje zaščitnega ukrepa v skladu z nacionalnim pravom;

(c)

po potrebi obvesti zaščiteno osebo o pravnih sredstvih, ki so po njenem nacionalnem pravu na voljo zoper odločitev.

(a)

izreče kazenske sankcije in sprejme kateri koli drugi ukrep zaradi kršitve takšnega ukrepa, če se kršitev šteje za kaznivo dejanje po pravu države izvršiteljice;

(b)

sprejme kakršno koli nekazensko odločbo v zvezi s kršitvijo;

(c)

sprejme vsak nujen in začasen ukrep, da zaustavi kršitev, po potrebi dokler država izdajateljica ne sprejme naslednje odločitve.

(a)

podaljšanju, pregledu, spremembi, preklicu in odpravi zaščitnega ukrepa in posledično evropske odredbe o zaščiti ;

(b)

izreku ukrepa odvzema prostosti zaradi preklica zaščitnega ukrepa, če je bil zaščitni ukrep uporabljen na podlagi sodbe iz člena 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ ali na podlagi odločbe o nadzornih ukrepih iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ.

(a)

spremeni ukrepe, sprejete na podlagi evropske odredbe o zaščiti, v skladu s členom 9; ali

(b)

zavrne izvajanje spremenjene obveznosti ali prepovedi, če ta ni uvrščena med obveznosti ali prepovedi iz člena 5 ali če so informacije iz člena 7, posredovane z evropsko odredbo o zaščiti, nepopolne in niso bile dopolnjene v roku, ki ga je določil pristojni organ države izvršiteljice, kakor je določeno v členu 9(4).

(a)

kadar obstaja jasno dokazilo, da zaščitena oseba ne prebiva ali se ne zadržuje na ozemlju države izvršiteljice ali da je dokončno zapustila to ozemlje;

(b)

kadar se v skladu z nacionalnim pravom izteče najdaljši možni rok trajanja ukrepov, sprejetih pri izvrševanju evropske odredbe o zaščiti;

(c)

v primerih iz člena 13(6)(b);

(d)

če je sodba, opredeljena v členu 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ, ali odločitev o nadzornih ukrepih, opredeljena v členu 4 Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ, po priznanju evropske odredbe o zaščiti prenesena v državo izvršiteljico.