19.1.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 18/5

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kmetijskem modelu Skupnosti: Kakovost proizvodnje in obveščanje potrošnikov kot dejavnika konkurenčnosti (raziskovalno mnenje)

2011/C 18/02

Poročevalec: Carlos TRÍAS PINTO

Špansko predsedstvo EU je 20. januarja 2010 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Kmetijski model Skupnosti: kakovost proizvodnje in obveščanje potrošnikov kot dejavnika konkurenčnosti

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 116 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO priporoča, da se okrepita politika kakovosti in obveščanje potrošnikov kot ključna dejavnika za povečanje konkurenčnosti evropskega kmetijsko-živilskega sektorja, pa tudi za izboljšanje ugleda kmetijstva. Za to je treba:

—	spodbujati upoštevanje socialnih, okoljskih in zdravstvenih vidikov ter vidikov dobrega počutja živali, ki so povezani s kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa uporabiti nova orodja na temelju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT);

—	povečati doslednost in skladnost obstoječih instrumentov akreditacije s pomočjo smernic za pojasnitev, uskladitev in poenostavitev;

—	okrepiti načine za dialog med proizvajalci, podjetniki, trgovci in potrošniki ter razviti učinkovite strategije komuniciranja z državljani.

1.2   EESO konkretno predlaga izvedbo različnih ukrepov:

1.2.1   Orodja

—

Vključitev IKT kot orodja za komuniciranje. IKT so prisotne v našem vsakodnevnem življenju, vendar se še ne uporabljajo pri nakupovanju. Njihova vključitev na prodajne police kot informacijskega orodja bi omogočila stalno posodabljanje informacij (za kmetijske proizvode je značilna visoka stopnja kroženja), njihovo izbiro s strani potrošnika ali njihovo dostopnost s katerega koli mesta.

—

Sledljivost kot orodje za zagotavljanje zanesljivosti navedb. V celotni proizvodni verigi sodelujejo različni akterji, ki so odgovorni za različne socialno-okoljske vidike celovite kakovosti. Sledljivost bo omogočila poznavanje ne samo akterjev, ki so pri tem sodelovali, temveč tudi, kako so s proizvodom ravnali ter kateri kazalci so s tem ravnanjem povezani.

1.2.2   Instrumenti

—	Vključitev meril celovite kakovosti v obstoječe neobvezne sheme, kot je znak EU za okolje, če se bo njegovo področje uporabe razširilo na kmetijske proizvode, ali v obstoječe standarde kakovosti, kot so zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe.

—	Oblikovanje nove neobvezne sheme certificiranja za socialno-okoljske vidike, ki bo potrošniku omogočila, da hitro, enostavno in zanesljivo oceni proizvod z vidika celovite kakovosti.

1.2.3   Strategije

—	Spodbujanje evropske kakovosti. EESO predlaga, da se okrepijo kampanje obveščanja o evropskih kmetijskih proizvodih, ki bodo poudarile visoke standarde kakovosti in raznolikosti, ki jih ti proizvodi izpolnjujejo.

—	Spodbujanje in vključevanje ukrepov. Uprava ima možnost, da izkoristi orodja, ki jih ima na voljo, za promocijo socialno in okoljsko odgovornih kmetijskih proizvodov: javna naročila, različno obdavčenje, kampanje obveščanja in spodbude na ravni proizvodnje.

2.   Uvod

2.1   Dan za dnem je naša družba vedno bolj občutljiva za velike socialne in okoljske izzive, kar je posledica razumevanja učinkov podnebnih sprememb, postopnega izčrpavanja naravnih virov in naraščajočega neravnovesja v porazdelitvi bogastva.

2.2   Presenetljivo je, da se to postopno zavedanje redko odraža v odločitvah o nakupu (tako imenovana „zavestna in odgovorna potrošnja“), kar žal kaže na naraščanje obstoječe vrzeli med teoretičnim stališčem (1) potrošnika in njegovo vsakodnevno prakso.

2.3   Vendar je treba upoštevati, da je spremenljivki, kot sta socialni in okoljski vpliv, v času velike gospodarske negotovosti zelo težko trajno vključiti v tradicionalno oblikovanje cene proizvoda (2), zlasti če to vpliva na ceno, ki jo plača potrošnik. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je socialno-ekonomska kriza časovno sovpadla z okoljsko krizo in da ni mogoče obravnavati ene brez druge. Z drugimi besedami in kot je dejal Jacques Delors, „je kriza vrednot ta, da živimo v svetu, v katerem je možno kupiti vse“. Zato bo treba naše vrednote ponovno ovrednotiti.

2.4   Na srečo je v Evropski uniji vzpostavljen sistem proizvodnje živil, temelječ na strogih zahtevah glede zdravstvenih, okoljskih in socialnih standardov ter standardov dobrega počutja živali, ki bi ga lahko opredelili kot sistem celovite kakovosti in ki nedvomno ustvarja dodano vrednost v primerjavi z ostalim svetom, vendar vključuje tudi konkurenčna tveganja.

2.5   Številni vidiki, ki sestavljajo celovito kakovost, so del predpisov ali samih praks evropskega kmetijsko-živilskega sektorja ter jih zato proizvodi in proizvajalci že izpolnjujejo. Žal to ne velja za številne proizvode, uvožene iz tretjih držav. Ta razlika pomeni vedno večjo vrzel med cenami kmetijskih proizvodov Evropske unije in tretjih držav, kar zmanjšuje konkurenčnost prvih.

2.6   To prizadevanje za kakovost, ki je rezultat dolge tradicije ter vztrajnega, v odličnost usmerjenega dela, mora navsezadnje prenehati ogrožati konkurenčnost – kot velja danes, in postati pomembna razvojna priložnost, za kar je treba preučiti nove strategije, ki bodo poudarile značilnosti, po katerih se naš proizvodni model razlikuje od drugih, ter usmerile potrošnika, da bo dal prednost evropskemu proizvodu, pri čemer je treba zlasti poudariti ukrepe obveščanja potrošnika, tako da se zagotovijo različni načini komuniciranja ter zlasti, da se preko informacijskih in komunikacijskih tehnologij izkoristijo učinkovita orodja izobraževanja in obveščanja potrošnika (3).

2.7   Hkrati je treba preučiti podporne ukrepe, tako tehnične kot tudi ekonomske, da se omogoči nadaljnji razvoj večnamenskega kmetijskega modela in s tem zagotovijo sposobnost preživetja evropskih kmetijskih gospodarstev, pravične cene za proizvajalce ter ohranitev stabilnih in kakovostnih delovnih mest, kar je ključnega pomena za nadaljnji obstoj modela.

2.8   EESO poleg tega poudarja, da je treba za povečanje konkurenčnosti s pomočjo ukrepov za kakovost kmetijstva in obveščanje potrošnikov hkrati izvajati tudi ukrepe za ponovno vzpostavitev ravnovesja v vrednostni verigi kmetijsko-živilskega sektorja, za katero so trenutno značilna večkratna izkrivljanja cen zaradi zlorab dominantnega položaja nekaterih njenih akterjev (4).

3.   Potrošniki, kakovost in socialno-okoljski vidiki

3.1   EESO je v preteklosti že potrdil svojo zavezanost trajnostnemu razvoju kot načinu za okoljski, ekonomski in socialni razvoj Evropske unije. S to zavezo se lahko okrepi že obstoječi evropski model kmetijstva ter pri tem preuči trenutni pojem kakovosti, ki se osredotoča predvsem na klasične vidike kakovosti, značilne za proizvod (vonj, videz, velikost itd.), in vanj vključijo druga merila, povezana z njegovim proizvodnim okoljem, kot so socialni, okoljski, zdravstveni in varnostni vidiki ter vidiki dobrega počutja živali. Pojem bi se lahko imenoval „celovita kakovost“ in bi temeljil na novih kazalnikih odličnosti.

3.1.1   Kot primer, ki ni niti dokončen niti omejujoč, se predlaga preučitev različnih meril ali kazalnikov (5):

vpliv na okolje: — vrsta namakanja — energetska poraba, povezana s proizvodom — oddaljenost od kraja proizvodnje — vrsta embalaže — ravnanje z odpadki

socialni dejavniki: — spoštovanje zakonodaje države porekla — razmerje med maloprodajno ceno in nabavno ceno pri proizvajalcu — vrsta pogodbe o delu (nedoločen čas/določen čas) — zaposlovanje invalidnih oseb — enakost moških in žensk

dobro počutje živali: — vrsta vzreje in nastanitve — vrsta krme — način prevoza — način zakola

3.2   V tem novem okviru celovite kakovosti bo možno razlikovanje med evropskimi proizvodi in proizvodi iz drugih držav proizvajalk, saj prvi v primerjavi s slednjimi trenutno izpolnjujejo že veliko omenjenih vidikov, kar je posledica veliko strožjih predpisov, ki veljajo v EU in državah članicah. Težava je v tem, da potrošnik z večino vidikov, ki so urejeni s predpisi, ni seznanjen, kar pomeni, da jih pri svoji odločitvi o nakupu ne upošteva, zlasti kadar dvomi v resničnost navedb. Zato bo potrebno usposabljanje in obveščanje potrošnika, da se spodbudi povpraševanje po najuspešnejših proizvodih.

3.3   Varnost živil ni bila omenjena, saj se ne obravnava zgolj kot merilo odličnosti, temveč, ravno nasprotno, kot neizogiben sestavni del zagotavljanja pravice evropskih državljanov do zdravja. EESO poudarja svojo zaskrbljenost zaradi popustljivosti, s katero se še naprej dovoljuje uvoz živil, pri katerih ni zagotovljena popolna sledljivost (zaradi dvomljivega tolmačenja živilske zakonodaje s strani Komisije in držav članic) ali ki so bila obdelana s sintetičnimi proizvodi, ki so v EU prepovedani. Njihovo trženje pomeni zavajanje potrošnikov in nepošteno konkurenco v odnosu do evropskih proizvajalcev.

4.   Sledljivost kot orodje za obveščanje o kakovosti

4.1   Trenutno po celem svetu nastajajo različne pobude (6), da bi se omogočila sledljivost posameznega proizvoda med njegovim celotnim življenjskim ciklom. Obstajajo že nekateri poskusi, tako obvezni (na primer v zvezi z govejim mesom v EU) kot tudi neobvezni (različne distribucijske verige ali pobude, kot je ogljikov odtis).

4.2   EESO opozarja na novo (sprva neobvezno) praktično uporabo orodja na področju kakovosti, tako da bi se vanj vključili različni socialno-okoljski vidiki ali kazalniki, povezani s proizvodom, da se potrošniku olajša razumevanje informacij o proizvodu. Zato se predlaga, da bi to učinkovito in zanesljivo orodje skupaj z ustreznimi certifikati ali preverjanji potrošniku omogočilo, da sprejme svoje odločitve o nakupu zavestno ter z gotovostjo o točnosti in resničnosti podatkov.

4.3   Vzpostaviti bo treba potrebne mehanizme za zagotovitev prepoznavnosti s tem povezanih kazalnikov, ti kazalniki pa lahko segajo od običajnih informacij na oznakah, bodisi v obliki vrednostne lestvice (kot je oznaka za energetsko učinkovitost), logotipa (znak za okolje, označba porekla) ali navedbe (proizvod, primeren za recikliranje), do uporabe IKT.

5.   Potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri obveščanju potrošnika o kakovosti kmetijskih proizvodov

5.1   Do tega trenutka je bila oznaka glavni vir informacij za potrošnika. Kljub temu, da je oznaka ključnega pomena za preglednost informacij, pa je neobveznih ali obveznih navedb na tej omejeni površini vedno več, kar lahko oteži preglednost sporočil in njihovo razumevanje, in sicer ne samo zaradi kopičenja informacij, temveč tudi zaradi zapletenosti nekaterih med njimi (zelo očiten primer je koda na jajcih, na kateri so natisnjene vrsta vzreje, država porekla in identifikacijska številka proizvajalca).

5.2   Poleg tega imajo kmetijski proizvodi posebno značilnost: visoka stopnja kroženja na prodajnih policah, ki je posledica tako sezonskosti proizvodov kot tudi raznolikosti dobaviteljev med letom ali celo sezono.

5.3   Po drugi strani pa je veliko državljanov že seznanjenih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami (IKT), prav tako pa so se te tehnologije močno razvile tako z vidika povečanja zmogljivosti za prenos in shranjevanje informacij (na primer oznake QR (7) kot tudi znižanja cen. Z vidika obveščanja potrošnika je treba upoštevati tako uporabo že obstoječih osebnih naprav (na primer mobilni telefoni) kot tudi namensko uporabo naprav, ki so na voljo v samih prodajnih centrih (LCD-zasloni na dotik), ali uporabo interneta pred nakupom in po njem.

5.4   Države, kot je Italija, že uporabljajo te tehnologije za izboljšanje sistemov obveščanja potrošnika in certificiranja kakovosti proizvodov:

—	Kmetijski trgi „Campagna Amica“ kažejo, da v cenovnem razponu med proizvajalcem in potrošnikom ostaja veliko manevrskega prostora za zagotavljanje primernih nakupnih cen za družine in za podporo zaslužku kmetov.

—

„Tac salva mozzarella“ je prvi sistem za analizo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je bila posamezna mozarella dejansko proizvedena iz svežega mleka ali pa iz nesveže, zamrznjene ali hlajene sirotke. Nova tehnologija je konkreten instrument za zaščito rejcev in potrošnikov pred ponarejenimi živili.

5.5   EESO zato priporoča izvedbo študije o možnostih IKT za izboljšanje informacij za potrošnika, zlasti tistih, ki bi lahko bile koristne med nakupom, saj potrošnik odločitev o nakupu ponavadi sprejme pred prodajno polico.

6.   Označevanje in novi kazalniki odličnosti

6.1   Širitev področja uporabe znaka EU za okolje (Ekocvet) na živila

6.1.1   Evropska oznaka je prepoznavni simbol okoljske kakovosti. Analiza življenjskega cikla je izhodišče za določitev meril okoljske kakovosti, ki jih mora izpolnjevati posamezno blago ali storitev z znakom EU za okolje, da se zagotovi, da proizvod izpolnjuje nekatere okoljske zahteve med svojo celotno življenjsko dobo.

6.1.2   Ko bo študija, ki jo je predvidela Komisija (8), zaključena (do 31. decembra 2011), bo EESO o tem izrazil stališče, pri čemer bo treba upoštevati dva pomembna vidika:

—	vnos novega znaka na že tako zgoščene oznake na živilih;

—	možna pojmovna zamenjava z oznako za organske proizvode (Uredba (ES) št. 834/2007 Sveta z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov).

6.1.3   Pozitivna stran tega je, da bo potrošnik ta simbol po možnosti že poznal, saj ga bo mogoče najti že na drugih proizvodih, in da bodo merila širša od tistih, ki veljajo za ekološko pridelavo.

6.1.4   EESO Komisiji predlaga, naj v okviru študije, ki jo je treba izvesti, preuči možnost, da bi se v primeru živil socialno-ekonomska merila (dobro počutje živali, enake možnosti itd.) kot pilotni poskus uporabljala za celotno shemo, ne da bi se pri tem prekoračil okvir, določen na podlagi Uredbe (ES) št. 1980/2000, ki ureja podelitev znaka za okolje.

6.2   Vključitev okoljskih in socialnih meril v različne, trenutno obstoječe standarde kakovosti

6.2.1   Kot je znano in kot je EESO že večkrat poudaril, obstajajo različne sheme kakovosti kmetijskih proizvodov EU ter številne zasebne sheme certificiranja in označevanja, ki imajo med drugim naslednje skupne cilje:

—	zagotavljanje varnosti in kakovosti proizvodov v odnosu do končnega potrošnika;

—	ustvarjanje večje dodane vrednosti proizvodov, da se poveča konkurenčnost različnih akterjev na trgu (proizvajalcev, predelovalcev in trgovcev).

6.2.2   Glede na to raznovrstnost javnih in zasebnih referenčnih vrednosti, ki so danes prisotne v okviru ukrepanja Evropske unije, navedeni cilji močno zvodenijo, kar lahko privede do nasprotnih rezultatov od tistih, ki so bili prvotno predvideni, in sicer:

—	zmedenost potrošnikov zaradi nepoznavanja različnih shem;

—	nezaupanje potrošnikov v oznake ali certifikate;

—	ustvarjanje konfliktov med proizvajalci, ki uporabljajo sheme certificiranja ali označevanja, in tistimi, ki jih ne. Prav tako lahko pride do napetosti med proizvajalci, ki so vključeni v različne sheme certificiranja ali označevanja;

—	pomanjkanje zaščite certificiranih lokalnih proizvodov (na evropski ravni) v primerjavi s tretjimi državami.

6.2.3   V zvezi s tem bi bilo smiselno, da EU spodbudi ukrepe za poenostavitev in zmanjšanje števila shem kakovosti kmetijskih proizvodov EU.

6.2.4   EESO v okviru te združitve shem ali meril Komisiji predlaga, naj podpre vključitev okoljskih in socialnih meril kot minimalnih zahtev, ki jih je treba izpolniti, v obstoječe uradne sheme certificiranja (oziroma te sheme spremeni) – oznaka za ekološko kmetijstvo, zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba, zajamčena tradicionalna posebnost itd.

6.2.5   Prav tako bi bilo treba te kazalnike odličnosti vključiti v nekatere tržne standarde, zlasti tiste, ki se delno že uporabljajo (kot na primer možne neobvezne rezervirane navedbe za proizvode „hribovskega kmetovanja“ ali proizvode „z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida“ (9).

6.2.6   Primerno bi bilo, da bi EU na področju zasebnih shem certificiranja določila minimalne zahteve, ki jih je treba izpolniti, za vse standarde, vključno z okoljskimi in socialnimi kazalniki, ter spodbudila usklajevanje in poenotenje različnih vrst certifikatov: kot primer je mogoče navesti standard COSMOS (http://www.cosmos-standard.org), ki združuje različne evropske organe za certificiranje z namenom, da se vzpostavi enotna referenčna točka za certificiranje naravnih in ekoloških kozmetičnih izdelkov na podlagi nekaterih enostavnih predpisov, ki se nanašajo na preprečevanje in varnost na vseh ravneh proizvodnje, od pridobivanja surovine do končnega proizvoda. Ta shema certificiranja se bo lahko začela uporabljati od aprila 2010.

6.3   Oblikovanje nove neobvezne sheme certificiranja za socialno-okoljske vidike

6.3.1   Namen je oblikovati novo shemo certificiranja odličnosti, ki bo upoštevala socialne in okoljske vidike, da se zagotovijo čim manjši okoljski vplivi kmetijskih proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, hkrati pa upoštevajo socialne zahteve, kot so načelo enakosti, pravično plačilo ali ravnovesje v vrednostni verigi.

6.3.2   Ta shema bi pomenila vnos novih informacij na oznako, vendar bi omogočila razlikovanje proizvodov (ali proizvajalcev) z zglednimi socialnimi in okoljskimi lastnostmi od tistih, ki teh lastnosti nimajo. Različni javni in zasebni organi trenutno preučujejo oblikovanje takšnih shem.

6.3.3   Razvoj nove sheme bi moral izpolnjevati zahteve iz serije standardov ISO 1402X, med katere spadajo: točnost, preverljivost, ustreznost in resničnost. Med oblikovanjem sheme bo treba preučiti nekatere njene ključne vidike, kot so:

—	Ali gre za kvalitativno (logotip ali drug sistem vrednotenja) ali kvantitativno (seznam kazalnikov in njihovih vrednosti) shemo?

—	Ali so dovoljene lastne izjave ali je potreben proces certificiranja?

—	Ali so kazalniki zavezujoči (DA/NE), temeljijo na sistemu točk ali so mešani?

—	Kako je mogoče zagotoviti preglednost sheme?

7.   Spodbujanje evropskih proizvodov (evropska kakovost)

7.1   Čeprav se je Odbor izrekel proti uporabi oznake „Zahteve EU“ (NAT/413 (10), je treba spodbujati kakovostne lastnosti (razširjene na okoljske vidike) evropskih kmetijskih proizvodov, da se izboljša njihov položaj v primerjavi s proizvodi iz tretjih držav.

7.2   EESO poziva Komisijo, naj spodbuja posebna komunikacijska orodja in instrumente za kmetijsko-živilski sektor, s čimer se bodo na podlagi soglasja z zainteresiranimi stranmi poudarile kakovostne lastnosti evropskih proizvodov. S tega vidika obstajajo (kljub nekaterim razlikam) že v drugih sektorjih načini identifikacije, ki potrošniku pomagajo pri prepoznavanju kakovostnih proizvodov in med katere spadata na primer oznaka za energetsko učinkovitost (označevanje in razvrščanje proizvodov glede na njihovo energetsko učinkovitost, ki je pripomoglo k temu, da si proizvajalci očitno prizadevajo za bolj učinkovite proizvode) ali oznaka (izpolnjevanje standardov varnosti za prodajo proizvoda v Evropi, ki uvoznike iz tretjih držav zavezuje k spoštovanju evropskih predpisov).

7.3   Prav tako je treba okrepiti razširjanje informacij o teh (večinoma zavezujočih) kakovostnih vidikih, in sicer s pomočjo informacijskih kampanj z uporabo sporočilnega gesla ali slogana, v katerem bodo poudarjene nekatere glavne kakovostne lastnosti proizvoda. Te kampanje so lahko splošne (na primer kampanja za biološke/ekološke proizvode) ali se nanašajo na posamezen proizvod ali skupino proizvodov.

8.   K vključevanju ukrepov (integrirana politika do proizvodov)

8.1   Že v zeleni knjigi z dne 7. februarja 2001 o integrirani politiki do proizvodov se obravnava vključitev ukrepov za spodbujanje okolju prijaznih proizvodov, pri čemer morajo uprave izkoristiti vsa orodja, ki jih imajo na voljo, od nakupa preko različnega obdavčenja do obveščanja. V sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o akcijskem načrtu za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko se še enkrat obravnava enaka tema, vendar s poudarkom zlasti na industrijskih proizvodih, pri čemer proizvodi kmetijskega izvora skorajda niso omenjeni.

8.2   Med drugim bi bilo treba preučiti možnosti, ki jih nudijo javna naročila (danes se osredotočajo izključno na pojma ekološkega ali integriranega kmetovanja in dobrega počutja živali), obravnavati spodbude za odgovorno proizvodnjo (finančna podpora za socialno in okolju prijazne proizvode) ali preučiti informacije za potrošnika. V zvezi s tem je treba poudariti potrebo po vključitvi kazalnikov odličnosti kot referenčnih vrednosti za kakovost proizvodov. Danes velik del potrošnikov povezuje pojem kakovostnega proizvoda z njegovim dobrim izgledom ali drugimi lastnostmi, značilnimi za proizvod. Prav tako nekateri potrošniki domnevajo, da je ekološki kmetijski proizvod hkrati tudi izjemen s socialnega in okoljskega vidika, kar pa ni nujno.

8.3   Samo z vzajemnim delovanjem teh dejavnikov, kjer se stikata ponudba in povpraševanje, bo mogoče preseči ločevanje med etičnim prepričanjem in dejanskim vedenjem tako potrošnikov kot tudi proizvajalcev in distributerjev.

8.4   EESO nazadnje predlaga, da se izvede analiza učinka ter se tako ugotovijo prednosti in pomanjkljivosti, ki bi jih imela uvedba predlaganih ukrepov za kmetijski model Skupnosti.

---

(1)  Po raziskavi Eurobarometer, objavljeni julija 2009, štirje od petih Evropejcev trdijo, da upoštevajo vpliv proizvodov, ki jih kupujejo, na okolje, saj se večinoma zavzemajo za izvajanje ukrepov za izboljšanje okoljske uspešnosti proizvodov.

(2)  Odločitev o nakupu je pogojena tudi z značilnostmi proizvoda (videz, ugled, hranilne lastnosti itd.) in samih potrošnikov (razpoložljiv čas, bližina itd.).

(3)  V širšem smislu, tj. vključno s potencialnimi potrošniki: doseči je treba tudi šolarje ter nanje razširiti uporabo orodij za izobraževanje potrošnikov.

(4)  Sporočilo COM(2009) 591 „Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“.

(5)  Ta navedba služi samo kot primer, ki prikazuje različne vrste kazalnikov za različne vidike celovite kakovosti. Glede na vrsto proizvoda in način ravnanja z njim bo treba določiti posebne kazalnike.

(6)  www.tracefood.org ali www.foodtraceability.eu.

(7)  Oznaka QR (Quick Reference) je „črtna koda“ ali grafična matrica, na kateri so shranjeni podatki, to kodo pa je mogoče odčitati s pomočjo mobilne naprave s kamero ali webcam ter s tem prikazati na njej shranjene podatke.

(8)  Kot je navedeno v členu 6 osnutka predloga o pregledu uredbe o znaku EU za okolje (Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (COM(2008)0401 – C6-0279/2008 – 2008/0152(COD)).

(9)  Sporočilo COM(2009) 234 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov.

(10)  UL C 218 z dne 11.9.2009.

---