18.12.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 347/73

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (prenovitev)

(COM(2009) 427 konč. – 2009/0118 (CNS))

(2010/C 347/11)

Poročevalec: g. BURANI

Svet Evropske unije je 23. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (prenovitev)

COM(2009) 427 konč. - 2009/0118 (CNS).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 2. februarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 460. plenarnem zasedanju 17. in 18. februarja 2010 (seja z dne 17. februarja) z 203 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Uredba Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV je v veljavi od 1. januarja 2004. Komisija mora vsake tri leta predložiti poročilo o njeni uporabi. To obveznost je izpolnila s svojim poročilom iz avgusta 2009, ki ga je predložila obenem z novim predlogom uredbe (prenovitev). S tem predlogom Komisija izboljšuje pravni okvir, določen v veljavni uredbi, pri tem pa se opira na izkušnje iz prvih let delovanja. Njen poglavitni in izraženi namen je državam članicam z boljšim upravnim sodelovanjem zagotoviti bolj učinkovito orodje za boj proti goljufijam.

1.2   Poročilo Komisije ponuja dragoceno pomoč za razumevanje predloga: izvajanje uredbe je iz več razlogov nezadovoljivo. Skratka, „upravno sodelovanje med državami članicami na področju DDV […] še vedno ni dovolj intenzivno za obvladovanje utaj in goljufij v zvezi z DDV znotraj Skupnosti“. Tako se je izrazilo Računsko sodišče, in Komisija je to dobesedno navedla v svojem poročilu.

1.3   EESO meni, da ima odpor do sprememb škodljive učinke na finance držav članic in EU. Res je, da za to obstajajo razlogi praktične narave, vendar je treba glavni razlog iskati v neizrečeni želji po zaščiti posebnih interesov, ki v primerjavi s skupnim dobrim prevladujejo.

1.4   O tem, kako zagotoviti „pravilno izvajanje“ čezmejnih transakcij, objektivno gledano v praksi obstajajo različni pogledi: po eni strani obstaja želja, da bi namenjali prednost upravnemu sodelovanju v ožjem smislu, po drugi strani pa težnja, da bi kot pomembnejše upoštevali vidik boja proti goljufijam. Komisija ima za vsakega od obeh vidikov na voljo svetovalni organ: skupino ATFS (1) in stalni odbor za upravno sodelovanje (SCAC) (2) (glej točko 2.3 v nadaljevanju). Združitev obeh ali pa skupna in usklajena strukture bi morda lahko prispevala k ublažitvi latentnih konfliktov med obema področjema.

1.5   Glavni problem pa so še vedno odpori na politični ravni, ki so se otipljivo odrazili v spodbijanju pristojnosti Računskega sodišča, da preveri ustrezno izvajanje uredbe. Ena od držav članic je zadevo predložila v presojo Sodišču.

1.6   Novi predlog uvaja več novosti. Preveč jih je, da bi jih lahko povzeli v kratkem besedilu, zato navajamo samo najpomembnejše. Med temi je obveznost držav članic, da uresničujejo uredbo v vseh njenih delih in v predpisanih rokih. Če bo predlog sprejet, bo Komisija dobila – več kot potrebno – pooblastilo, da izreka kazni.

1.7   Ustanovitev enega samega, centralnega urada za zvezo v vsaki državi članici naj bi poenostavila in racionalizirala sistem sodelovanja. Potrjena je obveznost države članice, da posreduje informacije o davčnem zavezancu s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, možnost, da se zavrne izvedba preiskave v imenu druge uprave, pa je omejena na nekaj posebnih primerov. Te določbe so še posebej pomembne za preiskave v zvezi s prodajo na daljavo. EESO sicer meni, da je njihova učinkovitost odvisna od splošnega sprejetja ustreznih elektronskih sistemov. Zato bi bilo priporočljivo, da bi njihova uporabo postala obvezna šele po letu 2015, tj. po izteku prehodnega obdobja.

1.8   Več členov določa različne samodejne postopke: avtomatično izmenjavo informacij in spontano izmenjavo informacij, koristnih za druge uprave, obveznost povratnih informacij po prejemu informacij, avtomatični dostop do zbirk podatkov. Vse to zahteva tudi uvedbo skupnih postopkov, kar je naloga, ki se je bo morala Komisija lotiti čimprej.

1.9   Nekaj pridržkov se pojavlja pri določbi, ki predvideva sodelovanje uradnikov iz drugih vpletenih držav članic v preiskavi, tudi zunaj uradov države gostiteljice. EESO meni, da ta določba iz očitnega razloga varovanja zaupnih in občutljivih informacij ni primerna.

1.10   Morda najpomembnejša novost je vzpostavitev skupne strukture za boj proti goljufijam na področju DDV (Eurofisc). Ta urad naj bi omogočal hitro in večstransko izmenjavo informacij. EESO pobudo brez pridržkov podpira, vendar hkrati opozarja na vidik, za katerega si že dolgo prizadeva: potrebo po vzpostavitvi povezave in sodelovanja z drugimi organi, ki delujejo na področju boja proti organiziranemu kriminalu in pranju denarja.

2.   Uvod

2.1   Uredba Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV je v veljavi od 1. januarja 2004. Večina držav članic jo je sprejela z odobravanjem in je podprla namero Komisije, da se izboljša zakonodajni okvir za upravno sodelovanje in zagotovi orodje za boj proti goljufijam  (3). V skladu s členom 45 mora Komisija vsake tri leta Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi uredbe. Da bi izpolnila to obveznost, je nazadnje predložila poročilo z dne 18. avgusta 2009. (4)

2.2   Vendar se je medtem občutljivost za probleme v zvezi z davčnimi goljufijami okrepila. Na področju DDV je namreč sporočilo Komisije o potrebi po razvoju usklajene strategije za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam  (5) z dne 31. maja 2006 opozorilo na potrebo po razvoju usklajene strategije boja, zlasti v primeru „davčnih vrtiljakov“ (6), (7). Eno od poznejših sporočil (8) je vsebovalo kratkoročni akcijski načrt.

2.3   Zdaj je Komisija predložila predlog uredbe o prenovi  (9) dosedanje. Predlog je rezultat razmišljanj Komisije, deloma v lastnih službah, deloma pa izhajajočih iz vrste zunanjih prispevkov. To so poročila držav članic o uporabi uredbe iz leta 2004, njihovih odgovorov na določene vprašalnike, posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 8/2007 in resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. septembra 2008 (2008/2033 (INI)). Poleg tega je tu še prispevek strokovne skupine za strategijo za boj proti davčnim goljufijam (ATFS) in stalnega odbora za upravno sodelovanje (SCAC).

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Prej omenjeno poročilo COM(2009) 428 konč. ponuja dragoceno pomoč za razumevanje nove uredbe: v njem namreč Komisija izraža nezadovoljstvo z uporabo zdaj veljavne uredbe. Povzeti ga je mogoče povzeti z ugotovitvijo Evropskega računskega sodišča, da „upravno sodelovanje med državami članicami na področju DDV kljub novim ureditvam […] še vedno ni dovolj intenzivno za obvladovanje utaje in goljufij v zvezi z DDV znotraj Skupnosti“. Komisija si je po svojih najboljših močeh prizadevala izboljšati določbe in poenostaviti njihovo uporabo, vendar je poglavitni razlog za neuspeh v odporu do sprememb pri nekaterih – ali morda celo številnih – nacionalnih upravah. Če odmislimo objektivne organizacijske ali tehnološke težave, nima pomena prikrivati, da je dodatna ovira za pripravljenost na polno sodelovanje še vedno ščitenje posebnih interesov, resničnih ali domnevnih. Na nobenem področju se evropska ideja ne uveljavlja s tolikšnimi težavami kot na področju davkov.

3.2   Dobro upravno sodelovanje je temeljni pogoj za nemoten potek čezmejnih transakcij in je zagotovo v interesu nacionalnih uprav in državljanov. Vendar „nemoten potek“ pomeni tudi, da se te dejavnosti izvajajo v skladu z davčnimi predpisi. Upravno sodelovanje in boj proti davčnim goljufijam sta nedeljiva celota. Komisija ta koncept prenaša v prakso tako, da predlaga ustanovitev skupne strukture (Eurofisc).

3.3   Komisija ima dva svetovalna organa, ki ji zagotavljata prispevek strokovnjakov na najvišji ravni: skupino ATFS in odbor SCAC (glej točko 2.3). Njuna združitev v en sam organ (ali oblikovanje dveh skupin, ki bi ju usklajeval enoten organ odločanja) bi morda lahko že v temelju pomagala omiliti latentni „konflikt interesov“med obema področjema, upravnim in davčnim. Pravil za boj proti davčnim goljufijam ni mogoče vedno brezhibno uskladiti z racionalizacijo upravnih postopkov, in obratno. Odpor proti spremembam je vsaj delno odraz različnih zahtev, povezanih z istim problemom.

3.4   Vendar se zdi, da so poglavitni problemi na politični ravni: v poročilu, omenjenem v točki 2.1, je navedeno, da je na podlagi odgovorov na vprašalnike (glej točko 2.3), Komisija je državam članicam ponudila možnost, da „izmenjajo svoja stališča v zvezi z delovanjem upravnega sodelovanja“. Misliti daje dejstvo, da sta „le dve državi članici […] izrazili zanimanje za vodenje odprte razprave s Komisijo o tem vprašanju …“. Temu je treba dodati še pomenljivo dejstvo: ena od držav članic je celo podvomila v pristojnost Računskega sodišča za izvajanje revizije o izvajanju uredbe o upravnem sodelovanju. Primer je trenutno pred Evropskim sodiščem. Ta dejstva so zgovorna in za prihodnost ne puščajo veliko prostora optimizmu.

3.5   Še drug vidik politične narave zadeva upravno sodelovanje med davčnimi organi in organi, pristojnimi za boj proti pranju denarja, ki izvira iz dejavnosti organiziranega kriminala in terorizma: to je potreba, ki jo EESO poudarja že dolgo in za katero se trenutno zdi, da ni deležna podpore (10).

4.   Posebne ugotovitve

Najpomembnejše spremembe, ki jih uvaja nova uredba, se nanašajo na večjo odgovornost držav članic na področju sodelovanja, natančnejše opredeljevanje informacij, ki jih je treba posredovati in prejemati, ter razmejitev pravic dostopa do informacij. Določena so tudi načela pravnega okvira za kakovost informacij in je opredeljena odgovornost držav članic za zagotavljanje točnih in pravočasnih informacij. Na koncu uredba ustvarja pravno podlago za strukturo upravnega sodelovanja, katere osnovni namen je boj proti goljufijam (Eurofisc).

4.1.1   EESO izraža zadovoljstvo in podporo Komisiji: nova uredba je dejansko odločilen korak naprej pri urejanju tega področja. Izvajanje določb bo – če bodo države članice to želele – omogočilo boljšo ureditev javnih financ, tako z vidika poenostavitve postopkov kot z vidika boja proti goljufijam.

4.2   EESO v nadaljevanju navaja nekaj pripomb o glavnih predlogih novosti, ki jih uvaja nova uredba. Te pripombe je spodbudila želja po sodelovanju, vendar so tudi sad objektivne ocene težav, ki še vedno ovirajo uresničevanje dobrega upravnega sodelovanja.

Člen 1 v točki 1 izrecno določa, da je eden glavnih ciljev prenovljene uredbe ta, da se „bori proti goljufijam na področju DDV“, v točki 2 pa določa pogoje, ki jih morajo upoštevati države članice, da izpolnijo svoje obveznosti, „da zaščitijo prihodke v vseh državah članicah“. Besedilo sedanje uredbe je blažje in manj natančno: omejuje se na to, da opredeljuje„pravila in postopke za […] izmenjavo nekaterih informacij“.

4.3.1   Ta novost nima majhnega dometa: obveznost delovanja z namenom sodelovanja pomeni, da morajo države članice uporabljati uredbo v vseh njenih delih in v določenih rokih. EESO s tem lahko samo soglaša, vendar se sprašuje, ali se države članice v praksi sploh morejo ali hočejo prilagoditi novi ureditvi, saj se že uredba, ki je v veljavi zdaj, izvaja z zamudo in izjemami. Poleg tega zavezujoča pravila zahtevajo, da bi morala Komisija imeti pristojnost za izrekanje kazni, Evropsko računsko sodišče pa za izvajanje revizije o pravilnem izvajanju omenjenih določb: to je točka, s katero se ne strinjajo vsi. V poročilu, omenjenem v točki 2.1, Komisija namreč navaja primer Nemčije, ki je postavila pod vprašaj neki postopek za ugotavljanje kršitev, ter tudi pristojnosti Računskega sodišča za izvajanje revizij. Odločitev, ki jo bo Sodišče EU sprejelo o pritožbi, ki je zdaj v obravnavi, bo odločilno vplivala na prihodnost upravnega sodelovanja na področju DDV.

4.3.2   Novo besedilo člena torej razkriva, da se tudi na davčnem področju kažejo različne težnje, ki obstajajo v evropski politiki: razlage pogodb iz različnih zornih kotov Komisijo pogosto potiskajo v obrambo lastnih pristojnosti in pooblastil, države članice pa v ohranjanje posebnih nacionalnih pravic. EESO se ne zdi potrebno zavzeti stališče; pač pa zgolj izraža upanje, da se bo s sprejetjem nove pogodbe rodila nova Evropa, v kateri bodo države članice trdno zavezane načelom, ki pogodbo navdihujejo.

4.4   Člen 4 vsako državo članico zavezuje, vsaka država članica določi en sam centralni urad za zvezo, pristojen za stike z drugimi državami članicami. EESO izraža zadovoljstvo s to odločitvijo, vendar opozarja, da je dobro delovanje centralnega urada odvisno od učinkovitosti decentraliziranih nacionalnih struktur: to je pogoj, za katerega se zdi, da ga zdaj povsod ne spoštujejo.

Člen 7 (prejšnji člen 5) potrjuje obveznost države članice, da posreduje informacije o davčnem zavezancu s prebivališčem na njenem ozemlju, če te informacije zahteva druga država članica. V nekaterih posebnih primerih (11) lahko organ prosilec izvedbo preiskave zavrne, vendar le, če je manj kot dve leti prej že posredoval informacije organu prosilcu. Vendar mora v tem primeru sporočiti datume in zneske vseh transakcij, ki jih je opravil preiskovani davčni zavezanec v zadnjih dveh letih.

4.5.1   Nove določbe so še posebej pomembne za prodajo na daljavo; slonijo na dobri politiki upravnega sodelovanja. Žal pa se že v sedanji obliki uporabljajo le delno, predvsem zaradi še vedno pomanjkljivega računalniškega informacijskega sistema. EESO zato meni, da bi bilo priporočljivo prehodno obdobje, predvideno za druge določbe, razširiti tudi na te določbe, tako da bi postale obvezne šele po letu 2015, ko bo začela veljati Uredba Sveta (ES) št. 143/2008 (12).

4.6   Člen 15 pojasnjuje pomen „avtomatične izmenjave“ informacij, že vsebovane v členu 17 sedanje uredbe. Vsaka država članica mora samodejno – in na lastno pobudo – sporočati informacije, ki lahko koristijo drugi državi članici, da zaščiti svoje davčne dohodke. Domet tega pojasnila je pomenljiv: če – in ko – se bo spontano pošiljanje podatkov, ki zanimajo druge uprave, izvajalo sistematično, bo to dokaz, da je bil koncept upravnega sodelovanja v celoti prevzet.

4.7   V idealnem primeru bi se moral člen 15 uporabljati v povezavi s členom 17, ki določa, da morajo organi, ki prejmejo informacije, zagotoviti povratne informacije organom, ki so jih posredovali. Sodelovanje se namreč ne omejuje samo na posredovanje informacij, temveč zajema tudi to, da je tisti, ki jih je posredoval, obveščen o rezultatih ukrepov, ki so bili na podlagi informacij sprejeti.

4.8   Člen 18 (prejšnji člen 22) navaja informacije, ki jih mora vsaka država članica vključiti v svojo zbirko podatkov. EESO meni, da bodo te določbe imele dvojen pozitiven učinek: na eni strani bodo prispevale k izboljšanju funkcionalnosti sistema za izmenjavo podatkov v okviru VIES (13), na drugi strani pa bodo države članice opozorile na izvajanje Direktive 2006/112/ES za del v zvezi z izdajo, spremembo in odpovedjo identifikacijske številke za DDV. Pomen pravilne uporabe predpisov podkrepljuje dejstvo, da dobršen del goljufij temelji prav na identifikacijski številki za DDV. Nezanemarljivo korist bodo imeli tudi uporabniki, predvsem zaradi novosti – uvedenih v členih 23 in 24 – na področju minimalnih standardov v zbirkah podatkov.

4.9   Nekaj pomislekov vzbuja člen 22, ki določa, da mora vsaka država članica organom katere koli druge države članice omogočiti avtomatičen dostop do svojih zbirk podatkov. EESO meni, da neposreden dostop – čeprav odvisen od predhodnega soglasja zaprošenega organa  (14)– povzroča težave v zvezi z razumevanjem jezika ter pravilno razlago in uporabo informacij. Komisija sama problem pozna: v uvodni izjavi 23 namreč navaja, da „je treba uvesti skupne postopke, ki bodo zagotovili primerljivost […] teh informacij“, ista zamisel pa se ponovi v drugem kontekstu, v uvodni izjavi 27. EESO meni, da je treba določbo o avtomatičnem dostopu preložiti na poznejši čas, ko bodo skupne upravne in elektronske postopke sprejele vse države članice.

Člen 29, ki se nanaša na sodelovanje uradnikov iz držav članic v uradnih preiskavah, v odstavku 1 določa, da lahko ti uradniki prisotni ne samo v uradih, ampak tudi„kjer koli drugje“ (v praksi v uradih preiskovanih davčnih zavezancev). Obenem odstavek 2 po eni strani črta določbo, po kateri lahko zaprošena država članica določi način sodelovanja uradnikov države članice prosilke v preiskavah, po drugi pa potrjuje, da uradniki države članice prosilke „lahko […] imajo dostop do istih prostorov in dokumentov kot uradniki zaprošenega organa“, čeprav „ne izvajajo pooblastil pregleda, prenesenih na uradnike zaprošenega organa“.

4.10.1   Takšne pristojnosti in pooblastila se ne zdijo niti primerne niti upravičene. EESO poziva, naj se ta določba ponovno pregleda in temeljiteje pretehta. Prisotnost uradnika druge države članice v uradih davčnega zavezanca lahko privede do razkritja „poslovne, industrijske ali poklicne tajnost ali poslovnega procesa, ali […] informacij, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom“. Zadnji stavek je dobesedno naveden iz člena 56, odstavka 4, ki določa primere, v katerih je informacije mogoče zavrniti. Še toliko manj je sprejemljivo, da bi se s takšno informacijo seznanil uradnik druge države članice zaradi svoje prisotnosti v uradih davčnega zavezanca.

Členi od 34 do 39 se nanašajo na novost: vzpostavitev skupne strukture za boj proti goljufijam in utaji DDV. Glavna naloga te strukture, ki jo poročilo (15) poimenuje Eurofisc, naj bi bilo organiziranje hitrih in večstranskih izmenjav informacij, z zbiranjem in razširjanjem ustreznih informacij v okviru upravnega sodelovanja. Posamezni členi so namenjeni različnim vidikom delovanja novega organa. Vendar še vedno ni jasno, ali bo to centralizirana ali decentralizirana struktura.

4.11.1   EESO pozdravlja ustanovitev organa, zadolženega za centralizacijo in posredovanje informacij. Vendar bo treba tedaj, ko bo ta organ začel delovati, ponovno pregledati uredbo v delih, ki bi jih bilo morebiti treba uskladiti ali prilagoditi sedanjemu sistemu dvostranskega sodelovanja.

4.11.2   Obstaja tudi drug vidik, ki je povezan z ustanovitvijo Eurofisca, vendar ni obravnavan nikjer v uredbi ali v obrazložitvi: sodelovanje in povezovanje z drugimi organi, pristojnimi za boj proti organiziranemu kriminalu in pranju denarja. V mnogih primerih, vsaj v najresnejših, utaja davka na dodano vrednost ni osamljeno kaznivo dejanje, ampak je povezana s tihotapljenjem ponarejenega blaga, razpečevanjem mamil, trgovanjem z orožjem in z najrazličnejšimi dejavnostmi, s katerimi se ukvarjata in jih nadzirata organizirani kriminal in terorizem. Ne v pravilih ne v stvarnosti ni strukturiranega sodelovanja med organi, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki istega pojava, ali z različnimi pojavi, v ozadju katerih so iste organizacije. To povzroča podvajanje, neučinkovitost in neredko tudi spore zaradi pristojnosti.

4.11.3   Vidike, ki zadevajo sodelovanje med davčnimi organi ter kriminalistično in protiteroristično policijo, EESO obširneje obravnava v drugem mnenju, in sicer o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah  (16). Zelo na kratko povedano gre pri tem problemu za potrebo po boljšem usklajevanju med davčnimi direktivami in direktivami, ki se nanašajo na pranje denarja. Nesprejemljivo je, da obstajajo različni organi, kot so uprave za neposredne in posredne davke, carina, policija, tajne službe, vsi z enakim ali podobnim namenom, vendar brez medsebojnih povezav ali sporazumov o sodelovanju.

4.11.4   EESO se zaveda praktičnih in upravnih težav, ki bi jih povzročala takšna rešitev, in izdatnega časa, potrebnega za uresničitev v praksi. Vendar opozarja, da je največja ovira zagotovo odsotnost politične volje držav članic. Komisija bi morala sicer delovati kot gonilo in upravno sodelovanje med preiskovalnimi organi vključiti v svoje srednjeročne in dolgoročne programe.

4.12   Predlagana uredba ne omenja datuma začetka veljavnosti in zgolj navaja, da bo začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu. Vendar po drugi strani člen 45 določa, da se bo vrsta postopkov, ki temeljijo na sodelovanju po elektronski poti, uporabljala z učinkom od 1. januarja 2015. Ta datum se zdi realen, če so ga vse države članice pripravljene in zmožne spoštovati.

4.13   Člen 51 zahteva, da vsaka država članica delovanje postopkov za upravno sodelovanje podvrže (notranji) reviziji. Nedvomno gre za potreben ukrep, ki so mu morda botrovale izkušnje na področju zunanje revizije (glej točki 3.4 in 4.3.1), o katerih se pričakuje odločitev Evropskega sodišča. Vendar se EESO sprašuje o dejanski učinkovitosti ukrepa, ki prepušča državam članicam, da nadzorujejo same sebe.

4.14   Člen 56 (prejšnji člen 40) ostaja nespremenjen. Ta člen zagotavlja državam članicam pravico, da ne posredujejo informacij in ne izvajajo preiskav, če tega ne dovoljuje lastna zakonodaja ali kadar gre za vidike, ki jih varuje industrijska ali poklicna tajnost. Dodan je odstavek, ki določa, da ta pravica ne obstaja v primerih, ki jih varuje bančna tajnost. To vprašanje bi bilo treba umestiti v širši kontekst odprave bančne tajnosti in predpisov proti pranju denarja. Ostaja pa dvom, in sicer o tem, ali informacije, ki jih ima „oseba, ki deluje v agenciji ali kot zastopnik“, sodijo med bančne tajnosti ali poklicne skrivnosti. EESO meni, da bi bilo zaželeno pojasnilo.

---

(1)  Anti Tax Fraud Strategy Expert Group (Strokovna skupina za strategijo boja proti davčnim goljufijam).

(2)  Standing Committee on Administrative Cooperation.

(3)  Uredba je bila predmet mnenja EESO (UL C 267, 27.10.2005, str. 45).

(4)  COM(2009) 428 konč. – Poročilo v tem dokumentu EESO ni izrecno komentirano. Sicer pa so informacije in mnenja, ki jih je izrazila Komisija, dragocena pomoč za razumevanje pomena ukrepov, predlaganih v novi uredbi.

(5)  COM(2006) 254 konč.

(6)  V nekaterih primerih je to privedlo do načina goljufije znotraj Skupnosti, tkim. goljufije s fiktivnimi trgovci. COM(2009) 511 konč., str. 3.

(7)  Tudi to sporočilo je EESO komentiral v svojem mnenju o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o potrebi po razvoju usklajene strategije za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam (UL C 161, 13.7.2007, str. 8).

(8)  COM(2008) 807 konč.

(9)  COM(2009) 427 konč.

(10)  Glej mnenje EESO o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah.

(11)  Primeri, v katerih je predvidena možnost zavrnitve, so navedeni v (novi) prilogi uredbe in zajemajo vrsto storitev, vključno s prodajo na daljavo, storitve na področju nepremičnin in premičnin, pomožnih dejavnosti pri prevozu ter telekomunikacijske, radijske in televizijske storitve.

(12)  Uredba Sveta (ES) št. 143/2008 z dne 12. februarja 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 1798/2003 glede uvedbe upravnega sodelovanja in izmenjave informacij o pravilih o kraju opravljanja storitev, posebnih ureditvah in ureditvi vračila davka na dodano vrednost (UL L 44, 20.2.2008, str. 1).

(13)  VIES: VAT Information Exchange System – sistem izmenjave podatkov s področja DDV.

(14)  Člen 7 določa: „Na zahtevo organa prosilca mu zaprošeni organ sporoči informacije …“.

(15)  COM(2009) 428 konč., tč. 2.1.

(16)  Sporočilo Komisije o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, COM(2009) 201 konč.

---