24.2.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 46/38

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. junija 2008 o javnih financah v EMU 2008 –vloga kakovosti javnih financ v okviru upravljanja EU (KOM(2008)0387),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. junija 2007 o javnih financah v EMU 2007 – zagotavljanje učinkovitosti preventivnega dela Pakta stabilnosti in rasti (KOM(2007)0316),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. maja 2008 o EMU@10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije (KOM(2008)0238),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. aprila 2007 o javnih financah v EMU v letu 2006 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. februarja 2005 o javnih financah v EMU – 2004 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o letnem poročilu euroobmočja za leto 2007 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2006 o letnem poročilu za leto 2006 o območju eura (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. februarja 2008 o prispevku k pomladanskemu vrhu Evropskega sveta 2008 o lizbonski strategiji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2007 o evropskem interes: uspeh v času globalizacije (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o stanju evropskega gospodarstva – pripravljalno poročilo o širših smernicah ekonomske politike za leto 2007 (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2005 o prispevku obdavčevanja in carinskih politik k Lizbonski strategiji (KOM(2005)0532) in resolucije Parlamenta z dne 24. oktobra 2007 na isto temo (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z 3. julija 2003 o upoštevanju načela enakosti med spoloma pri pripravi proračuna - oblikovanje javnih proračunov z vidika enakosti med spoloma (9),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega sveta o usklajevanju ekonomske politike v tretji fazi EMU ter členov 109 in 109b Pogodbe ES, priložene sklepu predsedstva po zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu dne 12. in 13. decembra 1997,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva po zasedanju Evropskega sveta z dne 11. in 12. decembra 2008 ter sklepov izredne seje Sveta Ecofin z dne 16. decembra 2008 glede upravljanja finančne krize,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Ecofin z dne 4. novembra 2008 kar zadeva mednarodne pobude za ukrepe na finančno krizo in o pripravah na svetovno vrhunsko srečanje o finančni krizi,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. oktobra 2008 z naslovom „Od finančne krize do okrevanja gospodarstva: evropski okvir za ukrepanje“ (KOM(2008)0706),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva po zasedanju Evropskega sveta v Bruslju dne 15. in 16. oktobra 2008 o okrepitvi pravne ureditve in nadzora finančnih trgov,

—

ob upoštevanju srečanja predsednikov držav in vlad euroskupine dne 12. oktobra 2008, ki je bilo namenjeno sprejetju usklajenega načrta za reševanje gospodarske krize,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Ecofin z dne 7. oktobra 2008 o takojšnjih odzivih na finančne pretrese in resolucije Parlamenta z dne 22. oktobra 2008 o srečanju Evropskega sveta dne 15. in 16. oktobra 2008 (10),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Ecofin z dne 14. maja 2008 o zagotavljanju prihodnje učinkovitosti in uspešnosti socialne porabe in nadaljnjih korakih pri analizi kakovosti javnih financ,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Ecofin z dne 9. oktobra 2007 o kakovosti javnih financ: modernizacija javne uprave,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Ecofin z dne 10. oktobra 2006 o kakovosti javnih financ,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0507/2008),

A.

ker so kakovostne javne finance, usmerjene v trajnostni razvoj, naša zaveza do prihodnjih generacij, kar je zlasti pomembno v sedanji fazi globokih pretresov na trgu,

B.

ker je treba oblikovati kakovostne politike javnih financ, usklajene na ravni Skupnosti in zlasti na ravni euroobmočja, ki jih je treba opredeliti in ocenjevati na osnovi homogenih skupnih mehanizmov, njihov cilj pa je dolgoročno spodbujanje rasti, da se zagotovi odziv na izzive, ki nastajajo zaradi demografskih sprememb, globalizacije in podnebnih sprememb,

C.

ker bi moral biti cilj javnih financ vzdrževanje makroekonomskega okvira, zagotavljanje javnih storitev in dobrin ter odpravljanje težav, ki nastajajo zaradi pomanjkljivega delovanja trga in zunanjih vplivov,

D.

ker konceptualnega in operativnega okvira kakovostnih javnih financ, ki so usmerjene v gospodarsko rast, skupaj z opredelitvijo rasti kot končnega referenčnega merila za ocenjevanje kakovosti javnih financ ne moremo obravnavati ločeno od predpostavke, da morata biti proračunska politika in politika na področju javnih odhodkov držav članic usmerjeni k ohranjanju in prenovi socialne države, zaščiti socialne varnosti in prerazporeditvi sredstev,

E.

ker nizka raven javnih naložb v Evropski uniji (pod 3 % BDP) in njihova razpršenost negativno vplivata na cilj o dolgoročni trajnostni rasti, ki v nasprotju s tem zahteva ciljno usmerjeno javno porabo, opredeljeno na osnovi prednostnih nalog,

F.

ker je pri analizi, oceni in obetih v zvezi s trajnostjo javnih financ nujno potrebno sprejeti pristop, ki upošteva enakost spolov,

1.

ugotavlja, da analiza razmer na področju javnih financ v letu 2007 in v prvi polovici leta 2008 jasno kaže na spremembo gospodarskega gibanja in ugotavlja, da najnovejše gospodarske napovedi potrjujejo nagibanje k recesiji, kar spremlja ohranjanje nižje stopnje inflacije in vse večja neenakost dohodkov;

2.

izraža zaskrbljenost zaradi sedanjih težkih gospodarskih in finančnih razmer na mednarodni in evropski ravni, kar povzroča nestabilnost, ki je do sedaj ni bilo, in opozarja na nov razvoj dogodkov na ravni odnosov med javnim in zasebnim sektorjem ter na spremembe na področju monetarne in gospodarske politike, kjer zaradi pomanjkljivosti trga ter odsotnosti pravil in nadzora poseganje javnega sektorja ponovno prevzema osrednjo in ključno vlogo, kar se včasih izraža v obliki prave nacionalizacije;

3.

opozarja, da se zaradi krize v strateških sektorjih, zlasti na finančnem področju in področju prevoza, povečuje obseg javnih naložb za prevzeme, vendar se pri tem ne namenja pozornosti dejstvu, da se je treba pri takšnem reševanju omejiti le na nujne posege, ki prispevajo k spodbujanju in razvoju evropskega gospodarstva ter niso namenjeni le zadovoljevanju ozkih nacionalnih interesov;

4.

meni, da morajo Komisija in države članice pripraviti ustrezno oceno o posledicah za javne finance, nastalih zaradi izplačil podpore velikim industrijam ter finančnemu in kreditnemu sektorju iz javnih sredstev; prav tako meni, da bi bilo koristno oceniti tovrstne posledice tudi ob upoštevanju konkurenčnosti, delovanja notranjega trga in ohranjanja enakih pogojev za vse;

5.

poudarja, da revidiran Pakt stabilnosti in rasti že omogoča sprejetje ukrepov v primeru zelo resnih razmer ter da imajo finančna konsolidacija in cilji, določeni v načrtih za stabilnost in konvergenco, še naprej bistveno vlogo v zvezi z obeti za gospodarsko okrevanje in rast; v tem okviru v celoti podpira najnovejše sklepe predsedstva po zasedanju Evropskega sveta dne 11. in 12. decembra 2008, ki poudarjajo prožnost in trajnost javnih financ v interesu hitrega in trajnostnega gospodarskega okrevanja;

6.

opozarja na pomen usklajenega pristopa na ravni Skupnosti pri preprečevanju utaje davkov in davčnega raja, kar je v interesu državljanov, davkoplačevalcev in javnih financ, zlasti v času, ko na finančno konsolidacijo in na raven javnega dolga lahko negativno vplivajo posegi s precejšnjimi javnimi sredstvi v podporo velikih finančnih in industrijskih akterjev;

7.

poudarja, da je prav tako v interesu javnosti, davkoplačevalcev in javnega proračuna zagotoviti, da vsak poseg in uporabo javnih sredstev za reševanje finančnih organizacij spremljajo ustrezen nadzor, konkretne izboljšave na področju vodenja in poslovnega ravnanja podjetij ali institucij, natančne omejitve višine zneskov, ki se izplačajo vodstvenim delavcem, ter jasna odgovornost do javnih organov; meni, da bi bilo v tem okviru koristno, da Komisija spodbuja vpeljavo smernic, da se zagotovi dosledno in usklajeno izvajanje različnih nacionalnih akcijskih načrtov;

8.

meni, da bodo množični javni posegi za podporo in reševanje bančnega in finančnega sektorja v številnih državah članicah, imeli očitne posledice za javne finance in prihodke državljanov; zato meni, da je treba nujno zagotoviti ustrezno in enakomerno razporeditev davčnega bremena med vsemi davkoplačevalci, kar pomeni, da je treba na eni strani določiti ustrezno raven obdavčitve za vse finančne akterje, na drugi pa zagotoviti postopno in odločno zmanjšanje davčnega bremena za pokojnine in plače v nizkem in srednjem razredu, in sicer z davčnimi olajšavami, revizijo davčne osnove in z nadomestili za prekomerno obdavčenje, da se zmanjša revščina in ne le njene skrajne pojavne oblike ter se spodbudi poraba dobrin in rast povpraševanja, kar bi bil proticiklični odziv na sedanjo gospodarsko krizo, ki lahko povzroči recesijo;

9.

poudarja, da se morajo evropske makroekonomske politike hitro in usklajeno odzivati na tveganja, ki nastajajo zaradi recesije in finančne nestabilnosti ter poziva Komisijo in države članice (zlasti tiste v euroobmočju), naj premišljeno in enosmerno uporabljajo prožnost v okviru Pakta stabilnosti in rasti ter ustrezne proticiklične mehanizme, ki so namenjeni strukturnim spremembam, učinkovitemu dodeljevanju javnih sredstev, prestrukturiranju javnih odhodkov in naložbam za gospodarsko rast v skladu z lizbonskimi cilji, ter naj posebno pozornost namenijo vlogi malih in srednje velikih podjetij;

10.

v tem okviru poudarja, da je treba oblikovati skupen pristop – zlasti v euroobmočju – o politiki plač, ki bo zagotavljal povečanje plač v skladu z dejansko rastjo inflacije in produktivnostjo, saj fiskalna politika in politika plač pomembno in učinkovito vplivata na povpraševanje ter gospodarsko stabilnost in rast;

11.

pozdravlja dejstvo, da se pojavljajo območja, ki sprejemajo odločitve, v katerih euroskupina deluje kot (glavni) organ političnega in gospodarskega usklajevanja za pripravo hitrih odgovorov in skupaj sprejetih strategij ne le za odzivanje na gospodarsko in finančno krizo, ampak tudi za ponovno oživitev makroekonomske politike in skupnih strategij za naložbe, da se spodbudijo obeti za gospodarsko rast, preprečijo resne posledice na področju javnih financ in finančne stabilnosti Evropske unije ter prispeva k boljšemu ravnovesju med gospodarskimi in monetarnimi politikami znotraj Evropske unije;

12.

meni, da bi bilo koristno vzpostaviti mehanizem obveznega posvetovanja in usklajevanja med Komisijo in državami članicami – zlasti tistimi v euroskupini – pred sprejetjem pomembnih gospodarskih ukrepov, zlasti kar zadeva ukrepe, ki obravnavajo nihanje cen energije, surovin in prehranskih izdelkov;

13.

meni, da je trajnost javnih financ pogoj in prednostna naloga ne le za stabilnost in rast ter oblikovanje makroekonomske, socialne in okoljske politike ter politike zaposlovanja držav članic, temveč tudi za prihodnost gospodarstva in evropskega socialnega modela, ki sta bistvena pri razvoju Evropske unije;

14.

izraža globoko zaskrbljenost nad sedanjo svetovno finančno krizo, ki bo neposredno vplivala na trajnost in kakovost javnih financ v državah članicah; zlasti izraža zaskrbljenost zaradi učinka te krize na realno gospodarstvo in na plačilno bilanco novih držav članic, ki niso del euroobmočja in se soočajo z občutnim zmanjšanjem neposrednih tujih naložb;

15.

poudarja, da primanjkljaj in javni dolg negativno vplivata na rast, saj omejujeta manevrski prostor, ki je v času krize državam članicam na razpolago; poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za konsolidacijo svojih proračunov in zmanjšajo javni dolg v času rasti kot pogoj za doseganje zdravega, konkurenčnega in trajnega evropskega gospodarstva; poudarja tudi, da imajo slabo zasnovani ukrepi za zniževanje primanjkljaja in javnega dolga, kot je nekritično zmanjševanje sredstev v javne naložbe, negativen vpliv na dolgoročna predvidevanja o rasti;

16.

poudarja, da se je težko izogniti vse večjemu primanjkljaju, ob upoštevanju novih mednarodnih okoliščin, nastalih zaradi sedanje finančne krize in gospodarske recesije, ki sta že začeli vplivati na zaposlovanje in rast v euroobmočju; zato predlaga, da države članice bolj načrtno uporabijo prožnost, ki jo zagotavlja Pakt stabilnosti in rasti, da se spodbuja gospodarsko oživitev in rast; opozarja na proračunske posledice sedanje finančne krize in poziva Komisijo, naj oceni, kakšne posledice bodo imele javne finance držav članic zaradi uporabe sredstev iz javnih skladov pri načrtih za reševanje nacionalnih finančnih institucij; poziva Komisijo, naj preuči učinke meril Pakta stabilnosti in rasti v sedanjem okviru, za katerega je značilna počasna gospodarska rast, v nekaterih državah članicah pa se obeta gospodarska recesija; poziva, naj se ocenijo učinki vse večjih stroškov za posojila na javni dolg držav članic;

17.

ugotavlja, da revidirani Pakt stabilnosti in rasti deluje pravilno; meni, da je bil v preteklih letih korektivni del zadovoljivo uporabljan ter poudarja pomen preventivnega dela kot bistvenega instrumenta v zvezi s trajnostjo in konvergenco finančnih politik držav članic, zlasti tistih iz euroobmočja;

18.

soglaša s stališči Komisije o pomenu preventivnega dela Pakta stabilnosti in rasti, o podpori in opozarjanju držav članic ter o izmenjavi najboljšega ravnanja; zlasti se strinja, da bi moral preventivni del temeljiti na srednjeročnem pristopu do proračunske politike in na usklajevanju na ravni Skupnosti, saj učinkovito izvrševanje zahteva skupno razumevanje izzivov gospodarske in proračunske politike v Evropski uniji ter odločno politično zavezanost k njihovemu reševanju s ciljno usmerjenimi proticikličnimi posegi, ki upoštevajo skupne interese;

19.

poudarja pomen srednjeročnega cilja kot posebnega proračunskega cilja, vezanega na ekonomsko, fiskalno in prihodkovno politiko, ki ga je treba doseči prek makroekonomskega dialoga, in je prilagojen posebnim razmeram v vsaki državi članici ter določen na večletni podlagi; poziva države članice, naj okrepijo verodostojnost in legitimnost srednjeročnega cilja tako na nacionalni ravni prek tesnejšega vključevanja vladnih oddelkov, nacionalnih parlamentov in socialnih partnerjev (nacionalno lastništvo), pa tudi na lokalni ravni prek podnacionalnih javnih financ) z oblikovanjem regionalnih Paktov stabilnosti in rasti ter srednjeročnih ciljev, pri tem pa upoštevajo vpliv, ki ga imajo lokalni javni odhodki in naložbe na nacionalne javne finance ter na predvidevanja o rasti različnih držav;

20.

meni, da je bistveno zagotoviti doslednost med večletnimi proračunskimi programi ter oblikovanjem in izvrševanjem letnih proračunov; poziva države članice k strožji pripravi makroekonomskih napovedi in k tesnejšemu sodelovanju pri opredeljevanju meril, časovnih načrtov in ciljev v večletnih okvirih za odhodke, da se zagotovi večja učinkovitost in uspešnost proračunske in makroekonomske politike na ravni Skupnosti;

21.

poudarja, da države članice potrebujejo dodatne strukturne reforme, večjo proračunsko disciplino, proticiklično fiskalno politiko in zmanjšanje proračunskega primanjkljaja v obdobju gospodarske rasti, da se boljše pripravijo na obravnavanje negativnih zunanjih pretresov;

22.

poudarja, da je pomembno pripraviti makroekonomske načrte za obravnavanje zunanjih pretresov (kot je finančna kriza zaradi hipotekarnih posojil), ki bodo upoštevali razmere ne le v euroobmočju, ampak tudi v državah Evropske unije, ki zmanjšujejo gospodarski zaostanek za ostalimi članicami;

23.

poudarja, da mora biti temeljni cilj ohranjanja zdravih in konsolidiranih javnih financ opredeljen na podlagi obveznosti iz novega pakta stabilnosti, istočasno pa perspektivo razvoja, rasti in konkurenčnosti lizbonske strategije, ki zahteva strukturne reforme, pa tudi strukturo javne porabe in obdavčenja, ki bodo spodbujale naložbe (v človeški kapital, raziskave in inovacije, izobraževanje in usposabljanje (vključno z visokim šolstvom), zdravje, infrastrukturo, okolje, varnost in sodstvo) in prerazporeditev tovrstnega dohodka, da se spodbudijo socialna kohezija, rast in zaposlovanje;

24.

poudarja, da morajo cilji javnih financ, ki so bili oblikovani na podlagi integriranih smernic novega lizbonskega ciklusa, na skladen in organski način povezovati načrte stabilnosti in konvergence z načrti nacionalnih reform; verjame, da se mora dodana vrednost zdravih in v rast usmerjenih evropskih javnih financ odražati – zlasti v euroobmočju – v evropski politiki naložb v javno infrastrukturo, oblikovani in usklajeni na podlagi skupnih ciljev, ki se lahko financirajo iz nacionalnih proračunov in (delno) iz proračuna EU, pa tudi iz novih evropskih finančnih instrumentov (npr. euroobveznic ali Evropskega investicijskega sklada), namenjenih ohranjanju rasti, produktivnosti in konkurenčnosti Evropske unije in euroobmočja v mednarodnem kontekstu;

25.

meni, da bi bilo koristno ustanoviti mehanizem obveznega posvetovanja nacionalnih parlamentov skupaj z Evropskim parlamentom zaradi usklajene priprave programov za stabilnost in konvergenco v skladu s paktom stabilnosti na eni strani ter nacionalnih reformnih programov v skladu z integriranimi lizbonskimi smernicami na drugi, in sicer na način, ki omogoča njihovo povezanost in skupno predstavitev, po možnosti jeseni vsako leto;

26.

se strinja, da so strukturne reforme zaradi demografskih sprememb nujnejše, zlasti kar zadeva pokojninske sheme, javno zdravje in dolgoročno nego, ter poudarja, da bi bilo preveč omejujoče osredotočiti se le na staranje prebivalstva (in padajočo stopnjo rodnosti), ne da bi upoštevali vpliva globalizacije, vključno z neustavljivim pritokom priseljencev iz tretjih držav, ne le iz gospodarskih razlogov, temveč tudi zaradi bega pred vojno in podnebnimi nesrečami;

27.

kaže na pomen politike zaposlovanja in socialnega vključevanja, pri čemer se dosledno upošteva potrebe različnih generacij, spolov in oseb na podlagi načel prožne varnosti in s tem proaktivnih ukrepov za podporo plačam in dohodkom prek socialnega dialoga, ki daje prednost večji produktivnosti, ne da bi zanemaril ukrepe za varovanje pokojnin, ob upoštevanju dejstva, da neprimerne pokojnine niso le socialni problem, temveč povzročajo tudi povečanje porabe za socialno varnost in posledično višje stroške za javne finance;

28.

meni, da je treba finančne trge in storitve, ki so del politik lizbonske strategije, vključiti v okvir vprašanja o finančni stabilnosti in nadzornih mehanizmih, da se zagotovi zaščita proti negativnimi vplivi na gospodarsko rast in javne finance; izraža zaskrbljenost zlasti nad navedbami, da lokalne uprave uporabljajo finančne derivate in nove finančne instrumente, kar ima lahko uničujoče posledice zanje;

29.

meni, da je treba nujno sprejeti nov pristop na področju javnih financ, ki bo sistematičen in usklajen med državami članicami, zlasti tistimi v euroobmočju, in bo pripravljen z namenom podpore dolgoročni gospodarski rasti (in potencialu za rast) ter bo njegova poglavitna naloga vzpostavitev večrazsežnostnega okvira za opredelitev in merjenje kakovosti javnih financ, kar bo gospodarstvu Evropske unije omogočilo, da se zaščiti pred zunanjimi pretresi, se odzove na demografske izzive in mednarodno konkurenco ter zagotovi enakost in socialno kohezijo;

30.

meni, da je bistvenega pomena, da se države članice trudijo izvajati kakovostne politike javnih financ, ki so usklajene in temeljijo na metodi ocenjevanja, ki vključuje kazalce in cilje, v njihovo oblikovanje in opredelitev pa morajo biti vključeni Evropski parlament in nacionalni parlamenti; meni, da je predlog Komisije uporaben in da narekuje sistem za ocenjevanje proračunskih politik, ki se osredotočajo na posebne vidike, kot so sestava, učinkovitost in uspešnost javne porabe, struktura in učinkovitost sistemov prihodkov, učinkovitost in kakovost javne uprave, dobro proračunsko upravljanje in metoda za usklajevanje kakovostnih politik javnih financ med državami članicami; poziva k večji primerljivosti nacionalnih proračunov, da se omogoči uresničevanje zgoraj navedenih ciljev;

31.

poziva države članice, naj sprejmejo kakovostne politike javnih financ skupaj s sistemom ocenjevanja proračunskih politik (kot je upravljanje proračuna na podlagi uspešnosti, ki temelji na modelu OECD), namenjeno izboljšanju kakovosti javne porabe s krepitvijo povezave med razporeditvijo sredstev in rezultatov; ugotavlja, da je načelo enakosti spolov pri pripravi proračuna dober primer upravljanja proračuna na podlagi uspešnosti, metode, ki jo je predlagal in jo spodbuja Parlament, uporablja pa se na lokalni in centralni ravni v različnih državah članicah v različnih merah, treba ga je pa dosledneje izvajati tudi na ravni Skupnosti; poziva Komisijo, naj vzpostavi metode upravljanja proračuna na podlagi uspešnosti, smernice in kazalce, ki bodo omogočili primerjavo in uskladili finančne in makroekonomske politike držav članic, ter prizna, da to zahteva večjo vključitev in tako večji smisel za odgovornost s strani informiranih državljanov;

32.

pozdravlja misel, ki jo je izrazila Komisija o tem, kako uvesti kakovost, učinkovitost in uspešnost sistema prihodkov; meni, da bodo davčne reforme v državah članicah vodile k večji rasti le, če bodo dosledno osredotočene na posebne pogoje institucionalnega in upravnega sistema, proizvodnega sistema in trga dela (zlasti na stopnjo brezposelnosti in obseg sive ekonomije) v vsaki državi članici;

33.

kaže na obstoječe neenakosti med državami članicami kar zadeva davčni pritisk in davčne strukture; priznava težavnost oblikovanja poenotene davčne reforme, ki vodi k večji rasti – glede na prednosti (širša osnova) in slabosti (vedno šibkejše načelo postopnosti) prehoda od neposrednih davkov k posrednim, ki temeljijo na potrošnji; vendar poudarja, da lahko številni ukrepi skupne davčne politike pomembno izboljšajo učinkovitost davčnega sistema in davčnih prihodkov, povečajo zaposlenost, zmanjšajo razlike in povečajo rast na ravni Skupnosti;

34.

opozarja na dejstvo, da bi bila davčna reforma, ki je usmerjena v dobre javne finance, rast, učinkovitost, poenostavitev, odpravljanje razlik ter boj proti davčnim utajam, izogibanju plačila davkov in davčnemu raju, učinkovitejša, če bi se države članice, zlasti tiste iz euroobmočja, med seboj uskladile in konsolidirale, pri tem pa upoštevale razvojne in konkurenčne sposobnosti notranjega trga;

35.

opozarja na osrednje vprašanje o sestavi javne porabe, namenjene trajnostni rasti, in poudarja, da kakovost in učinkovitost naložb v infrastrukturo in človeški kapital, pri čemer se daje prednost storitvam javnega interesa na podlagi predhodne opredelitve potreb ljudi in sestave prebivalstva, ter posebna pozornost, namenjena politikam enakosti spolov in demografskih sprememb pripomorejo k povečanju produktivnosti in konkurenčnosti evropskega gospodarstva; poudarja, da se pritisk na socialne in zdravstvene storitve, ki izhaja iz staranja prebivalstva, lahko zmanjša z naložbami v zdravstveno izobraževanje; poudarja, da je treba javno porabo reorganizirati tako, da se proračunske postavke prenesejo na sektorje, ki spodbujajo rast, z učinkovitejšo in uspešnejšo porabo javnih sredstev ter z zagotavljanjem primerno vključenih javno-zasebnih omrežij;

36.

kaže na potrebo po reformi in modernizaciji javnih uprav, ki so bistvene v sistemu javnih odhodkov in prihodkov, ter po zagotavljanju doseganja meril, povezanih z učinkovitostjo, uspešnostjo in produktivnostjo, odgovornostjo in oceno rezultatov, osredotočenih na strukturo javne uprave ter nacionalne in lokalne institucije držav članic, ter doslednem upoštevanju obveznosti in priložnosti, ki izhajajo iz delovanja Evropske unije, da se zagotovi povezanost javnega sektorja z dobrimi proračuni in da pripomore h konkurenčnemu gospodarstvu;

37.

poudarja osrednjo vlogo dobrega proračunskega upravljanja, ki temelji na naboru pravil in postopkov, namenjenih določanju načinov priprave, izvrševanja in spremljanja javnih proračunov v srednjeročni perspektivi, ob upoštevanju proračunske konsolidacije in reorganizacije javne porabe v državah članicah, ki jih bosta spremljali metoda analize konteksta (na evropski, nacionalni in lokalni ravni) in opredelitev ciljev, vključno s predhodno in naknadno presojo vplivov, preverjanjem ter oceno rezultatov in uspešnosti, ter mehanizmom prilagodljivosti upravljanja proračuna na podlagi uspešnosti; meni, da je treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje, da so pravila denarnega upravljanja homogena in v okviru konteksta, kar zadeva časovno usklajevanje in cilje, zlasti v euroobmočju; prav tako meni, da morajo biti ta pravila denarnega upravljanja povezana z gospodarskim upravljanjem, da se spodbuja skupne proračunsko ekonomske in naložbene možnosti, osredotočene na enake cilje, da se poveča učinkovitost, dosežejo multiplacijski učinki in izjemni rezultati, ki so še pomembnejši v težkih gospodarskih okoliščinah, kakršne so sedanje; meni, da obstaja nevarnost, da se neusklajeni nacionalni načrti za oživitev gospodarstva lahko medsebojno izničijo; glede tega meni, da je treba nacionalne proračune pripravljati na osnovi analize in obetov skupnih gospodarskih razmer;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj v zvezi s prej navedenim oblikujejo usklajevalni mehanizem, s katerim bodo spremljale in ocenjevale kakovost proračunskih politik držav članic, ki je tesno povezan z mehanizmi Pakta stabilnosti in rasti ter izvaja integrirane smernice lizbonske strategije, ki temeljijo na sistematičnem poročanju o kakovosti, oceni kakovostne politike javnih financ preko sistema upravljanja proračuna na podlagi uspešnosti in periodičnih pregledov kakovostne politike javnih financ;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.