4.8.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 182/19

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost

COM(2008) 426 konč. (dodatno mnenje)

(2009/C 182/04)

Poročevalec: g. CROOK

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 23. oktobra 2008 v skladu s členom 29(a) izvedbenih določb poslovnika sklenil, da pripravi dodatno mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost

COM(2008) 426 konč. (dodatno mnenje k mnenju na lastno pobudo).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. decembra 2008. Poročevalec je bil g. CROOK.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 450. plenarnem zasedanju 14. in 15. januarja 2009 (seja z dne 14. januarja) s 183 glasovi za, 7 glasovi proti in 18 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja predlog direktive, ki v veliki meri upošteva priporočila iz nedavnega mnenja na lastno pobudo o razširitvi protidiskriminacijskih ukrepov na druga področja poleg zaposlovanja (1) in ki naj bi po celi EU zagotovil skladne standarde za zaščito pred diskriminacijo na podlagi vseh razlogov, navedenih v členu 13 Pogodbe o Evropski skupnosti (PES).

1.2   Vendar pa EESO meni, da direktiva na nekaterih področjih zagotavlja manjšo zaščito od tiste, ki že obstaja v direktivah o rasni enakosti in enakosti spolov.

1.3   Tak primer je člen 2, ki dovoljuje izjeme glede prepovedi diskriminacije, predvsem v zvezi s finančnimi storitvami. EESO priporoča, da se enake zahteve po transparentnosti, pregledu in nadzoru, ki se že uporabljajo za spol, uporabljajo tudi za starost in invalidnost.

1.4   EESO meni, da člen 3, ki opredeljuje področje uporabe direktive, določa omejitve in dopušča velike izjeme, ki bodo omajale učinkovitost celotne direktive.

1.5   Po mnenju EESO je v členu 4 obveznost ponudnikov blaga in storitev, da sprejmejo ukrepe na podlagi predvidevanja potreb invalidov in da zagotovijo razumno prilagoditev, preveč omejena.

1.6   EESO ugotavlja, da organi za spodbujanje enakega obravnavanja, ki bodo določeni v skladu s členom 12, v nasprotju z organi, določenimi v direktivah o rasni enakosti in enakosti spolov, ne bodo pokrivali področja zaposlovanja, zato priporoča, da se to vprašanje obravnava z uvedbo nove uvodne izjave.

1.7   EESO obžaluje, da direktiva ni ustrezno obravnavala vprašanja raznovrstne diskriminacije, in poziva Komisijo, naj o tej temi predloži priporočilo.

2.   Splošni pregled

2.1   EESO je v nedavnem mnenju na lastno pobudo proučil veljavno protidiskriminacijsko zakonodajo EU in držav članic ter ugotovil, „da je treba sprejeti novo zakonodajo EU, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti na drugih področjih poleg zaposlovanja.“

2.2   EESO je proučil vsebino predloga Komisije glede direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost in ugotovil, da nekateri pomisleki, ki jih je izrazil, niso bili v celoti obravnavani, zato je sklenil, da pripravi dodatno mnenje o predlagani direktivi.

2.3   EESO pozdravlja dejstvo, da so številne določbe predlagane direktive ponovitev določb iz drugih direktiv, ki temeljijo na členu 13: opredelitve posredne in neposredne diskriminacije ali nadlegovanja, določbe za izvršbo in pravna sredstva, vključno s prenosom dokaznega bremena, sodnim varstvom pred viktimizacijo in sankcijami, ki morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne. Področje uporabe predlagane direktive tako kot v direktivi o rasni enakosti (2) zajema socialno varstvo, vključno z zdravstvenim varstvom, socialnimi ugodnostmi, izobraževanjem, dostopom do blaga in storitev, skupaj s stanovanji (čeprav, kot navedeno zgoraj, z omejitvami in izjemami, ki bi lahko zmanjšale celotno področje uporabe direktive).

2.4   EESO se v naslednjih pripombah osredotoča na posebne določbe, ki bi po njegovem mnenju lahko neposredno ali posredno zagotovile manjšo zaščito pred diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti v primerjavi z zaščito pred diskriminacijo na podlagi rase, narodnosti ali spola v drugih direktivah, ki temeljijo na členu 13.

3.   Pripombe glede posameznih členov

3.1   Člen 2

Člen 2 opredeljuje pojem diskriminacije. V členu 2(1)–2(4) so enake opredelitve ključnih pojmov kot v drugih direktivah, ki temeljijo na členu 13. V skladu s členom 2(5) je zavrnitev razumnih prilagoditev iz člena 4(1)(b) oblika diskriminacije.

3.1.1.1   Da bi zagotovili ustrezen prenos direktive v nacionalno zakonodajo (ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi S. Coleman proti Attridge Law in Steve Law, ki je potrdila, da se prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti v direktivi 2000/78/ES uporablja tudi za osebe, povezane z invalidi (3)), EESO priporoča, naj se v direktivi pojasni, da diskriminacija iz razlogov, navedenih v direktivi, vključuje diskriminacijo zaradi povezanosti z osebami določene vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

V skladu s členom 2(6) lahko države članice določijo, da razlike pri obravnavanju na podlagi starosti ne pomenijo diskriminacije, če „jih upravičuje legitimen cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna“.

3.1.2.1   EESO priporoča (4), naj imajo možnost prednostne obravnave tudi invalidi na podlagi istega preverjanja upravičenosti, kar naj bi dopolnjevalo ukrepe, ki v skladu s členom 4 zagotavljajo učinkovit dostop.

3.1.2.2   Treba je poudariti, da je cilj „legitimen“, če je v skladu z načelom enakega obravnavanja, npr. pomagati določeni skupini, da enakopravno sodeluje v javnem življenju.

V skladu s členom 2(7) lahko države članice pri zagotavljanju finančnih storitev dovolijo „sorazmerne razlike pri obravnavanju“, „kadar je uporaba starosti ali invalidnosti odločilni dejavnik pri oceni tveganja na podlagi ustreznih in točnih aktuarnih ali statističnih podatkov“.

3.1.3.1   EESO je zaskrbljen, da bodo s tem velikim dopuščanjem izjem mladi, starejši in invalidi še naprej v dobro znanem slabšem položaju glede bančnih storitev in številnih zavarovalnih proizvodov.

3.1.3.2   To je jasno v nasprotju z direktivo o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (5), v skladu s katero lahko države članice dovolijo razlike v stopnjah zavarovalnih premij in dajatvah moških in žensk, vendar samo na podlagi ustreznih in točnih aktuarskih in statističnih podatkov, ki so zbrani, objavljeni in redno posodobljeni. Države članice morajo nato po petih letih pregledati svojo odločitev.

3.1.3.3   EESO priznava, da je v nekaterih dejavnostih tveganje lahko večje za osebe v določeni starostni skupini ali osebe z določeno vrsto invalidnosti. Vendar pa člen 2(7) dovoljuje preširok obseg različnih premij, ne da bi se od zavarovateljev zahtevalo razkritje aktuarskih podatkov. Potencialne stranke tako ne morejo vedeti, če so razlike v premijah upravičene, in za konkurente to ne bo spodbuda, da bi ponudili pravičnejše cene.

3.1.3.4   Tudi če so različne stopnje premij upravičene, je razkritje aktuarskih in statističnih podatkov nujno za zagotavljanje sorazmernosti, ki se zahteva v skladu s členom 2(7).

3.1.3.5   EESO priporoča, da bi enake zahteve glede transparentnosti, pregleda in nadzora, ki že veljajo za spol, veljale tudi za starost in invalidnost. Ta direktiva mora državam članicam omogočiti, da dovolijo različno obravnavo samo, če od ponudnikov finančnih storitev zahtevajo, da objavljajo posodobljene aktuarske ali statistične podatke v zvezi z določeno „tvegano“ dejavnostjo (na primer vožnja z avtomobilom, potovanje, odplačevanje hipoteke) in starostno skupino ali posebno vrsto invalidnosti. Te podatke je treba redno pregledovati za ugotovitev kakršne koli spremembe v tveganju. Države članice bi morale po določenem obdobju pregledati dokaze o različni obravnavi in premisliti o postopni delitvi tveganja in izenačenju premij.

3.2   Člen 3

Člen 3 opredeljuje področje uporabe predlagane direktive, in sicer področja dejavnosti, za katere bo veljala prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti.

3.2.1.1   EESO pozdravlja dejstvo, da je člen 3(1) (a)–(d) v skladu s področjem uporabe direktive o rasni enakosti (6), kot je priporočal (7).

3.2.1.2   Člen 3(1) določa, da sodi „dostop do blaga in drugih storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrbo z njimi“ med področja, kjer je diskriminacija prepovedana, v predlogu direktive pa je navedeno: „Pododstavek (d) se uporablja za posameznike, kadar opravljajo poklicno ali komercialno dejavnost.“

3.2.1.3   Te izjeme, ki se pojavlja tudi v uvodni izjavi 16, ni v direktivi o rasni enakosti. EESO je zaskrbljen, da bo brez opredelitve „poklicni ali komercialni“ premajhna jasnost oslabila učinek direktive. Če je, kot predlaga Komisija (8), namen izvzeti posle med zasebniki, potem se lahko po mnenju EESO iz tega sklepa, da so vključene samo blago in storitve, ki so na voljo javnosti. V uvodni izjavi 17 je navedeno: „Pri prepovedi diskriminacije je pomembno spoštovati […] zaščito zasebnega in družinskega življenja in poslov, ki se izvajajo v zvezi s tem.“

V skladu s členom 3(2) se zaščita pred diskriminacijo na podlagi katerega koli od štirih razlogov ne nanaša na prakse v okviru nacionalnih zakonov o zakonskem ali družinskem statusu in reproduktivnih pravicah.

3.2.2.1   EESO priznava, da so zakonski in družinski status ter reproduktivne pravice področja, na katerih imajo države članice zakonodajno pristojnost, vendar se ne strinja, da bi morala ta pristojnost popolnoma izključevati pravno zaščito pred diskriminacijo na ravni EU.

3.2.2.2   Zakonski status. Sodišče je glede pristojnosti držav članic na področju pravne ureditve zakonskega statusa pred kratkim razsodilo: „Zakonski stan in izplačila, ki iz njega izhajajo, so res področja, ki so v pristojnosti držav članic, in pravo Skupnosti na to pristojnost ne vpliva. Vendar je treba opozoriti, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Skupnosti, predvsem določbe o prepovedi diskriminacije (9).“

3.2.2.3   Družinski status. Pojem družinskega statusa ni opredeljen in je tako preveč ohlapen, da bi ga uporabljali kot podlago za izključitev zaščite.

3.2.2.4   Reproduktivne pravice. EESO meni, da je dostop do storitev na področju reproduktivnega zdravja sestavni del zdravstvenih storitev, zato v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo ne sme biti nobene diskriminacije iz kakršnega koli razloga. Vendar pa je dokazano, da pri storitvah na področju reproduktivnega zdravja diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti, invalidnosti in starosti obstaja. Poleg tega se lahko zaradi dejstva, da je ženska tista, ki išče in uporablja storitve na področju reproduktivnega zdravja, izključitev tega področja iz zaščite pred diskriminacijo razlaga kot diskriminacija na podlagi spola in tudi invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

3.2.2.5   Zato EESO meni, da bi bilo treba celotni člen 3(2) ponovno pregledati in v končnem besedilu navesti, da je treba nacionalno zakonodajo o zakonskem, družinskem statusu ali reproduktivnih pravicah izvajati nediskriminatorno do katerih koli oseb na podlagi katerega koli razloga, navedenega v direktivi.

3.2.2.6   V skladu s členom 3(3) je prepoved diskriminacije na področju izobraževanja „v pristojnosti držav članic za učno vsebino, dejavnosti in organizacijo njihovih izobraževalnih sistemov, vključno z zagotavljanjem izobraževanja za osebe s posebnimi potrebami“.

3.2.2.7   EESO je zaskrbljen, da bi lahko ta izjema, ki ni v direktivi o rasni enakosti in ki presega vsebino člena 149 posebne določbe Pogodbe ES o izobraževanju (10), preveč zmanjšala učinek te direktive pri odpravljanju diskriminacije in nadlegovanja v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah.

3.2.2.8   EESO ugotavlja, da je v členu 150 PES skoraj enako kot v členu 149 navedeno, da so države članice odgovorne za vsebino in organizacijo poklicnega usposabljanja, pri čemer je poklicno usposabljanje v okviru področja uporabe protidiskriminacijske zakonodaje brez kakšnih koli omejitev (11).

3.2.2.9   Dejstvo, da diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti in spolne usmerjenosti dokazano obstaja na področju izobraževanja v vsej EU, je bil glavni razlog za pripravo predlagane direktive. EESO meni, da je prepoved diskriminacije in spodbujanje enakega obravnavanja v izobraževanju tako bistvenega pomena za razvoj demokratičnih in strpnih družb, družbeni in gospodarski razvoj ter socialno kohezijo, da je na ravni Skupnosti nujna ustrezna zakonodaja, ki bo v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 PES.

3.2.2.10   Zlasti pomembno je, da se na področju izobraževanja za osebe s posebnimi potrebami uvede visoka stopnja zaščite pred diskriminacijo ter zagotovi pravično in pošteno obravnavanje vseh otrok ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost. S tem ne bi posegali v politiko držav članic glede ločenega ali integriranega izobraževanja, temveč bi zagotovili, da se ta politika izvaja nediskriminatorno. Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi D.H. in drugi proti Češki republiki je razvidno, kako lahko odločitve o tem, komu naj se omogoči izobraževanje za osebe s posebnimi potrebami, ohranjajo ustaljene vzorce diskriminacije v izobraževanju (12).

3.2.2.11   Po mnenju EESO je še posebej pomembno, da se v izobraževanju zagotovi skladnost pri zaščiti pred diskriminacijo, saj pogosto na tem področju diskriminacija na podlagi rase in narodnosti sovpada z diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja. Če razmejitev, kakršna je v členu 3(3), ni bila potrebna v direktivi o rasni enakosti, ni jasno, zakaj bi bila potrebna v tej direktivi.

3.2.2.12   Ne glede na omejitve pristojnosti držav članic na področju izobraževanja, mora biti v direktivi izrecno navedeno, da morajo vse svoje naloge opravljati nediskriminatorno.

3.2.2.13   Drugi stavek v členu 3(3) dovoljuje različno obravnavo pri dostopu do izobraževalnih ustanov na podlagi vere ali prepričanja. EESO meni, da bi morala direktiva zagotoviti, da te institucije ne morejo diskriminirati na podlagi kakršnega koli drugega razloga.

3.3   Člen 4

Člen 4 se nanaša na enako obravnavanje invalidov.

3.3.1.1   Konvencija ZN o pravicah invalidov (13) vsebuje nepopoln opis oseb, ki sodijo med invalide. Države članice EU bi morale ta opis upoštevati pri oblikovanju nacionalne zakonodaje, ki ščiti in spodbuja enake pravice invalidov. V predlagano direktivo bi bilo tako treba vključiti s tem povezane smernice in smernice o pomenu diskriminacije na podlagi invalidnosti.

3.3.1.2   EESO pozdravlja dvojni pristop iz člena 4 za odpravo ovir pri dostopu do socialnega varstva, socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji in prevozom, kar je v skladu s priporočilom EESO (14). Ta vključuje obveznost sprejetja ukrepov na podlagi predvidevanja potreb invalidov po dostopu (člen 4(1)) in zahtevo po razumni prilagoditvi za zagotavljanje nediskriminatornega dostopa v določenem primeru (člen 4(1)(b)). V skladu s členom 2(5) pomeni neupoštevanje člena 4(1)(b) obliko prepovedane diskriminacije. EESO priporoča, da se v predlogu direktive pojasni pojem „učinkovitega nediskriminatornega“ dostopa.

3.3.1.3   EESO je zaskrbljen zaradi treh omejitev glede obveznosti sprejetja ukrepov na podlagi predvidevanja iz člena 4(1)(a), in sicer, da ukrepi v odgovor na potrebe po dostopu ne bi smeli:

a)	nalagati nesorazmernega bremena,

b)	zahtevati temeljite spremembe socialne zaščite, socialnih pravic, zdravstvenega varstva, izobraževanja ali zadevnega blaga in

c)	zahtevati zagotovitve njihovih alternativ.

3.3.1.4   Omejitve v b) in c) so premalo natančne in lahko prispevajo k ohranitvi neupravičenih diskriminatornih praks. Na primer izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki ponuja zdravstvene storitve samo osebam, ki niso invalidi, bi lahko v skladu s členom 4 b) zavrnil spremembo svojih storitev. Ali pa: lokalna oblast, ponudnica avtobusnega prevoza do lokalne bolnišnice, ki ni prilagojen osebam na invalidskih vozičkih, bi lahko v skladu s c) zavrnila zahtevo, naj zagotovi alternativno vrsto prevoza. Po mnenju EESO bi zadostovalo, če bi se zahtevalo, da bi bili ukrepi na podlagi predvidevanj „razumni“, kar se trenutno v členu 4(1) ne zahteva, in da bi se obveznost iz člena 4(1)(a) omejila na en sam pogoj, da taki ukrepi ne smejo nalagati nesorazmernega bremena.

3.3.1.5   V skladu s členom 4(2) bi bili posebni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri določanju, ali ukrepi iz člena 4(1)(a) ali 4(1)(b) „nalagajo nesorazmerno breme“, pravno zavezujoči. Uvodna izjava 19 opredeljuje velikost, vire in naravo organizacije kot dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, če je breme nesorazmerno. V direktivi 2000/78/ES so bili v uvodni izjavi 21 navedeni podobni dejavniki. V členu 4(2) sta navedena dva dodatna dejavnika: „življenjski ciklus blaga in storitev“ in „možne koristi boljšega dostopa za invalide“. EESO meni, da sta oba dodatna dejavnika nepotrebna, saj sta sestavni del katerega koli ocenjevanja sorazmernosti, in da lahko ponudnike socialnega varstva, socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja, blaga in storitev, stanovanj in prevoza, odvrneta od tega, da se strinjajo s potrebo po sprejetju ukrepov za zagotavljanje učinkovitega dostopa za invalide.

3.3.1.6   Člen 15(2) dovoljuje državam članicam, da najpozneje v štirih letih po sprejetju v celoti izpolnijo obveznosti v zvezi z zagotavljanjem učinkovitega dostopa. Čeprav EESO upa, da si bodo vse države članice prizadevale za čim hitrejše zagotavljanje ustreznega dostopa za invalide, pa ne nasprotuje temu, da je treba državam članicam omogočiti, da izključno v okviru tega omejenega obdobja izpolnijo obveznosti v zvezi s sprejetjem ukrepov na podlagi predvidevanja iz člena 4(1). Bistveno je, da direktiva jasno navaja, da po tem roku za prenos ne bo dovoljen noben odlog za izpolnjevanje obveznosti, da se v skladu s členom 4(1) (b) zagotovijo razumne prilagoditve, predvsem za invalide.

3.4   Člen 12

3.4.1   EESO pozdravlja zahtevo, da države članice določijo enega ali več organov za spodbujanje enakega obravnavanja ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost s pristojnostmi, ki so podobne pristojnostim organov, predvidenih v direktivi o rasni enakosti in direktivi o enakem dostopu moških in žensk do blaga in storitev. EESO pozdravlja tudi jasno navedbo v preambuli (15), da bi morali ti organi delovati na način v skladu s pariškimi načeli Združenih narodov, katerih cilj je zagotoviti neodvisnost nacionalnih ustanov za varstvo človekovih pravic. Kot je EESO že navedel, bi morali biti ti organi pristojni za redno ocenjevanje rezultatov nacionalnih protidiskriminacijskih politik (16). Ti organi bi morali imeti redni konstruktivni dialog s predstavniškimi organizacijami oseb, za katere obstaja nevarnost diskriminacije iz vseh razlogov, navedenih v predlagani direktivi.

3.4.2   V členu 12 predloga ostaja vrzel, saj še vedno ne vsebuje zahteve za določitev organa ali organov za spodbujanje enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, saj okvirna direktiva o zaposlovanju (2000/78/ES) ne zahteva ustanovitev specializiranega organa za enakost. Organi, ustanovljeni v skladu z direktivo o rasni enakosti, morajo biti pristojni za področje enakosti ne glede na raso ali narodnost pri zaposlovanju in zunaj njega, organi, ustanovljeni v skladu z direktivo o enakem dostopu moških in žensk do blaga in storitev ter (prenovljeno) direktivo o enakem obravnavanju (2006/54/ES) pa za področje enakosti moških in žensk pri zaposlovanju in zunaj njega.

3.4.3   EESO zato priporoča, da se v preambuli predlagane direktive doda uvodna izjava, v kateri se bo države članice spodbujalo, naj organom, določenim v skladu s členom 12, dodelijo ustrezne pristojnosti v zvezi z enakim obravnavanjem ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost v okviru področja uporabe okvirne direktive o zaposlovanju.

4.   Raznovrstna diskriminacija

4.1   EESO je v nedavnem mnenju na lastno pobudo ugotovil pogost pojav raznovrstne diskriminacije, tj. diskriminacije na podlagi več kot enega razloga, ki so navedeni v členu 13. EESO je priporočal sprejetje nove direktive, ki bo potrdila, da načelo enakega obravnavanja vključuje tudi zaščito pred raznovrstno diskriminacijo, ki bi se tako upoštevala v zakonodaji EU in zakonodajah držav članic.

4.2   Predlagana direktiva priznava (17), da so ženske pogosto žrtve raznovrstne diskriminacije, vendar ne obravnava raznovrstne diskriminacije na podlagi drugih razlogov. EESO priporoča dva načina za napredek v smeri polnega priznavanja raznovrstne diskriminacije:

a)

v predlagani direktivi se doda uvodna izjava, ki bi države članice spodbujala, naj zagotovijo, da so na voljo pravni postopki za obravnavo primerov raznovrstne diskriminacije, in ki bi še posebej določala, naj nacionalni pravni postopki omogočijo pritožniku, da vse vidike raznovrstne diskriminacije predloži v enem pravnem zahtevku.

b)	Komisija sprejme priporočilo, v katerem navede, da je treba raznovrstno diskriminacijo upoštevati pri pripravi in izvajanju nacionalnih zakonov, kar pa ne bo zavezujoče za države članice, temveč ga bodo morala upoštevati nacionalna sodišča.

---

(1)  Mnenje EESO o razširitvi protidiskriminacijskih ukrepov na druga področja poleg zaposlovanja ter razlogi za enotno in celovito protidiskriminacijsko direktivo, poročevalec: g. Crook (UL C 77, 31.3.2009, str. 102).

(2)  Direktiva Sveta 2000/43/ES, člen 3.

(3)  [2008] Sodišče Evropskih skupnosti C-303/06 z dne 17. julija 2008, v tej zadevi diskriminacija do neinvalidne osebe, ki skrbi za invalidnega otroka.

(4)  Opomba 1, točka 8.10.5.

(5)  Direktiva Sveta 2004/113/ES, člen 5.

(6)  Direktiva Sveta 2000/43/ES, člen 3.

(7)  Opomba 1, točka 8.6.

(8)  Poglavje 5: Podrobna obrazložitev posameznih določb, COM(2008) 426 konč.

(9)  Tadao Maruko proti Versorgungsanstalt der deutschen Bühnen, C-267/06, 1. april 2008, točka 59.

(10)  Člen 149(1) PES: „Skupnost prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ter po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti, pri čemer v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihovo kulturno in jezikovno raznolikost.“

(11)  Na primer Direktiva Sveta 2000/43/ES, člen 3(1)(b) ali Direktiva Sveta 2000/78/ES člen 3(1)(b).

(12)  Sodba velikega senata z dne 13.11.2007 (št. 57325/00).

(13)  Člen 1.

(14)  Opomba 1, točka 8.10.2.

(15)  Uvodna izjava 28.

(16)  Opomba 1, točka 8.10.8.

(17)  Uvodna izjava 13.

---