52009DC0112

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 6.3.2009

COM(2009) 112 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Poročilo o predhodnem preverjanju dodatnosti v upravičenih regijah po konvergenčnem cilju za obdobje 2007–2013 {SEC(2009) 273}

KAZALO

1. Uvod 3

2. Postopek ocene 4

2.1. Metoda preverjanja 4

2.2. Upravičeni viri financiranja 4

3. Rezultati preverjanja 5

4. Dodatnost s širšega gospodarskega vidika 7

5. Sklepne ugotovitve 10

SPOROČILO KOMISIJE

Poročilo o predhodnem preverjanju dodatnosti v upravičenih regijah po konvergenčnem cilju za obdobje 2007-2013

UVOD

Dodatnost je eno glavnih načel, na katerih sloni gospodarska vloga kohezijske politike in njeno delovanje. Dodatnost zahteva, da prispevki iz strukturnih skladov ne nadomeščajo javnih izdatkov držav članic, da bi imeli pristen gospodarski učinek.

To poročilo poleg analize z gospodarskega vidika povzema glavne ugotovitve, ki izhajajo iz preverjanja tega načela na predhodni stopnji za obdobje 2007–2013.

Oddelka 2 in 3 prikazujeta izide po pogajanjih z državami članicami. Z vsako zadevno državo je bil dosežen dogovor o ciljni ravni izdatkov, ki se je treba držati vse obdobje.

Zaradi tega bo v obdobju 2007–2013 več kot 650 milijard EUR naložb iz različnih domačih finančnih virov (v cenah iz leta 2006). Ta znesek je dodaten načrtovanim 174 milijardam EUR (v cenah iz leta 2006) strukturnih skladov, ki bodo izplačane v regijah s konvergenčnim ciljem v obdobju 2007–2013.

V oddelku 4 je analiza dodatnosti s širšega vidika, ki se osredotoča na sinergijo med nacionalnimi naložbenimi politikami in evropsko kohezijsko politiko v zvezi z makroekonomsko konjunkturo. Čeprav zneski Kohezijskega sklada niso del preverjanja dodatnosti, jih ta oddelek upošteva, tako da se vloga evropske kohezijske politike v javnih naložbah skupaj v celoti zajame in razume.

Ta oddelek prikazuje, da bodo države članice v povprečju vložile 3 EUR za vsak 1 EUR naložbe evropske kohezijske politike. Načrtovane javne naložbe skupaj za upravičena območja bodo znašala 5,6 % skupnega predvidenega BDP v navedenih regijah. V nekaterih primerih, zlasti v novih državah članicah, je ta delež občutno večji.

Novo programsko obdobje 2007–2013 vsebuje dve večji inovaciji:

- dodatnost se preveri samo glede konvergenčnega cilja;

- če država članica do 30. junija 2016 ne dokaže, da je izpolnila načelo dodatnosti, lahko Komisija izvede finančni popravek.[1]

POSTOPEK OCENE

Metoda preverjanja

Po členu 15 Uredbe (ES) št. 1083/2006, ki ureja kohezijsko politiko, Komisija in država članica določita raven javnih ali primerljivih strukturnih izdatkov (v nadaljnjem besedilu: strukturni izdatki), ki jih bo država članica v programskem obdobju vzdrževala v regijah, ki jih pokriva cilj „konvergenca“.

Upoštevanje dodatnosti se preveri na nacionalni ravni. Nacionalna sredstva se štejejo za dodatna, če je letno povprečje strukturnih izdatkov, ki se vzdržujejo v obdobju 2007–2013, vsaj enako letnemu povprečju strukturnih izdatkov v obdobju 2000–2005 (za države članice, ki so se pridružile EU leta 2004 je referenčno obdobje 2004–2005).

Analiza je upoštevala vire izdatkov, metode in domneve, ki so jih uporabile države članice, vključno z uporabljenimi deflatorji in za države članice zunaj euroobmočja tudi menjalnimi tečaji[2]. Dodatnost se je preverila v tesnem sodelovanju z državami članicami s pisnimi posvetovanji in dvostranskimi srečanji o tehničnih in metodoloških vprašanjih.

To je potekalo vzporedno s pripravo nacionalnega strateškega referenčnega okvira (NSRO) za obdobje 2007–2013. Države članice so predložile svoje NSRO, vključno s standardno razpredelnico za preverjanje dodatnosti in dodatnimi podatki o uporabljeni metodologiji. Dodatna pojasnila je Komisija dobila med pogajanji.

Upravičeni viri financiranja

Upravičeni strukturni izdatki se uvrstijo v tri glavne kategorije (osnovna infrastruktura, človeški viri in produktivno okolje) ob preostali kategoriji „drugo“. Preverjanje zajema skupne nacionalne strukturne izdatke[3] na upravičenih področjih proračunskih in zunajproračunskih izdatkov. Glede na strukturo javnih financ vsake države članice podatki ne le lahko zajemajo državo, regije in občine, ampak tudi javna podjetja, javne organe in zunajproračunska sredstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Vključena je tudi poraba javnih služb, ki imajo svoje neodvisne proračune.

V razpredelnicah dodatnosti, ki so bile predložene z zadevnim NSRO, so podatki o razčlenitvi strukturnih izdatkov po kategoriji in viru financiranja (EU, nacionalno sofinanciranje, javna podjetja in nacionalna sredstva zunaj NSRO). Ti podatki so navedeni za obdobje 2000–2005 ali 2004–2005 (dejanski letni izdatki) in obdobje 2007–2013 (napovedi dejanskih letnih izdatkov), zato da se lahko preveri skladnost.

Sedem od 27 držav članic nimajo nobene regije, ki jo zajema konvergenčni cilj v obdobju 2007–2013: Ciper, Danska, Finska, Irska, Luksemburg, Nizozemska in Švedska. To poročilo torej ne obravnava teh držav.

REZULTATI PREVERJANJA

Razpredelnica 1 kaže raven povprečnih letnih strukturnih izdatkov, ki jih mora vsaka država članica vzdrževati med obdobjem 2007–2013. O teh zneskih so se dogovorile Komisija in zadevne države članice pri pogajanjih za NSRO.

[pic]

Splošno pravilo je, da mora biti realna višina povprečnih letnih strukturnih izdatkov vsaj enaka doseženi višini v predhodnem programskem obdobju. Vendar Uredba navaja, da je treba upoštevati nekatere posebne okoliščine, kot so splošne makroekonomske razmere, privatizacije, ki potekajo ali so načrtovane, oziroma izredno visoko stopnjo javne ali primerljive strukturne porabe v predhodnem programskem obdobju.[4]

Tako se je na primer Komisija strinjala z manjšo višino strukturnih izdatkov v Nemčiji, ker je upoštevala izjemnost pretekle porabe ob ponovni združitvi države. V treh drugih državah članicah so se nekateri pretekli strukturni izdatki šteli za izjemne zaradi nekaterih izrednih postavk izdatkov (olimpijske igre v Grčiji, večja bolnišnica na Malti in nekateri izdatki za prometno infrastrukturo na Madžarskem, ki so bili financirani s prihodki od privatizacije javnih podjetij). Navedeni izdatki se niso upoštevali pri določanju višine strukturnih izdatkov, ki jih je treba vzdrževati med obdobjem 2007–2013. Zaradi teh posebnih okoliščin so se na splošno zmanjšali strukturni izdatki, ki jih je med obdobjem treba vzdrževati, za okrog 7 milijard EUR na leto.

Realna višina strukturnih izdatkov je v primerjavi s predhodnim obdobje ostala ista v štirih državah članicah (Avstrija, Madžarska, Češka in Litva) in se je povečala med 0,1 % (Slovaška) in 63 % (Latvija) v preostalih državah članicah.

Podatki, uporabljeni za sestavo razpredelnic dodatnosti za vsako državo članico, izhajajo iz nacionalnih (ali zveznih), regionalnih in lokalnih proračunov.[5] Za upravičene kategorije je bila vključena poraba neodvisnih institucij, ki se financirajo z javnimi sredstvi. Isto velja za javna podjetja, čeprav so bila v nekaterih primerih izločena zaradi postopkov privatizacije, ki potekajo ali se načrtujejo (npr. Poljska in Slovaška). V drugih primerih ni bilo vedno mogoče neposredno izračunati dejanskih upravičenih strukturnih izdatkov na regionalni ravni (npr. Portugalska) ali v javnih podjetjih (npr. Latvija). V navedenih primerih so države članice uporabljale različne metode za oceno.

V državah članicah, v katerih ni vse nacionalno ozemlje upravičeno po konvergenčnem cilju, so bili potrebni zemljepisni popravki zaradi izločitve strukturnih izdatkov v regijah, ki niso upravičene. V nekaterih primerih so za to uporabili domneve ali metode za oceno (npr. Češka in Slovaška). Podobno so naredili v nekaterih državah članicah zaradi sprememb na zemljevidu upravičenih regij med programskima obdobjema (npr. Grčija, Portugalska in Španija), ker je treba iz izračuna izločiti strukturne izdatke v regijah, ki niso več upravičene po konvergenčnem cilju.

[pic]

Vir: izračuni GD REGIO

Graf 1 prikazuje izid preverjanja dodatnosti po kategoriji izdatkov. Skoraj 50 % nacionalnih strukturnih izdatkov je namenjenih osnovni infrastrukturi, kot so promet, telekomunikacije, energija, okolje, gospodarjenje z vodnimi viri in zdravje.

Nacionalni strukturni izdatki, ki jih načrtujejo za kategorijo „človeški viri“, znašajo približno 29 % celote. Ta kategorija večinoma vključuje naložbe v izobraževanje, usposabljanje, raziskave in razvoj. Preostalo je namenjeno kategoriji „produktivno okolje“ (rahlo pod 13 % – to vključuje spodbujanje dejavnosti v proizvodnih sektorjih, na primer s subvencijami za podjetja, in razvijanje poslovnih storitev) in kategoriji „drugo“ (blizu 9 % – gre večinoma za tehnično pomoč in druge manjše izdatke).

Vendar so nacionalni strukturni izdatki na področju „človeških virov“ v regijah s konvergenčnim ciljem višji kot v kategoriji „osnovna infrastruktura“ v sedmih državah članicah: Belgija, Nemčija, Estonija, Francija, Latvija, Slovaška in Združeno kraljestvo.

Izid je različen, če se upošteva relativna teža vsake kategorije v strukturnih skladih. V takem primeru znašajo strukturni izdatki v kategoriji „osnovna infrastruktura“ manj kot 37 % celote ali 12 točk manj v primerjavi z nacionalnimi izdatki. Ta razlika gre zlasti kategoriji „produktivno okolje“, ki znaša 22 % strukturnih izdatkov, v primerjavi s komaj 13% vseh nacionalnih naložb. Podobno ima področje „človeški viri“ rahlo večji delež v strukturnih skladih.

Skratka, naložbe, ki jih financirajo strukturni skladi in so dodatne nacionalnim naložbam po zahtevah načela dodatnosti, pomagajo uravnotežiti sestavo izdatkov v podporo produktivnemu okolju (inovacije, podpora podjetništvu, turistične storitve itn.).

Te ugotovitve je treba jemati z nekaj previdnosti, ker nacionalne nomenklature, ki so podlaga za razpredelnice dodatnosti, niso popolnoma usklajene. Poleg tega te razpredelnice ne upoštevajo izplačil Kohezijskega sklada.

DODATNOST S šIRšEGA GOSPODARSKEGA VIDIKA

Da bi razumeli načelo dodatnosti s širšega gospodarskega vidika, je treba obravnavati splošno zvezo med nacionalnimi naložbami in naložbami Skupnosti. Medtem ko izplačila Kohezijskega sklada[6] niso del dodatnosti, jih ta oddelek upošteva, da v celoti prikaže težo evropske kohezijske politike v vseh javnih naložbah skupaj.

Povprečni nacionalni strukturni izdatki, ki jih je treba vzdrževati na upravičenih območjih med obdobjem 2007–2013 v skladu z načelom dodatnosti, znašajo več kot 94 milijard EUR (v cenah leta 2006) na leto (glej razpredelnico 1). Ta znesek vključuje nacionalno sofinanciranje strukturnih skladov in Kohezijskega sklada[7].

Če se dodajo izplačila, načrtovana pri evropski kohezijski politiki (strukturni skladi in Kohezijski sklad), v navedenih regijah skupni strukturni izdatki dosežejo več kot 125 milijard na leto (v cenah iz leta 2006).

[pic]

Razpredelnica 2 kaže pomembne razlike med državami članicami (glej tudi graf 2). Nacionalni strukturni izdatki v edini regiji v Belgiji, ki je upravičena po konvergenčnem cilju (Hainaut), na primer dosežejo skoraj 17 EUR za vsak EUR naložbe iz evropske kohezijske politike. Ti zneski so visoki tudi v drugih državah članicah v starih EU-15. V nasprotju s tem je razmerje blizu 1 EUR ali celo manj v nekaterih drugih državah članicah. Še enkrat, te ugotovitve je treba razlagati previdno, ker je v nekaterih primerih delež prebivalstva, ki živi v regijah s konvergenčnim ciljem, majhen (npr. v Franciji samo 2,9 % celotnega prebivalstva živi na teh območjih, 3,4 % v Avstriji in 4,6 % v Združenem kraljestvu).

[pic]

Opažene razlike so manj pomembne, če se primerjajo nacionalni strukturni izdatki s pričakovanim povprečnim BDP v obdobju 2007–2013 (razpredelnica 3). Gre poudariti, da so te številke izračunane z uporabo stalnih cen iz leta 2006, ki ne odsevajo učinkov morebitnih fluktuacij menjalnih tečajev v domačih valutah zunaj euroobmočja (glej Metodološko prilogo).

[pic]

Razlike med starimi EU-15 in novimi državami članicami namreč niso tako opazne (graf 3). Madžarska in Estonija izstopata z načrtovanimi pričakovanimi naložbami skupaj, ki znašajo več kot 10 % oziroma 9 % njunih BDP. V povprečju vse naložbe skupaj znašajo malo manj kot 5,6 % združenega BDP konvergenčnih regij.

[pic]

V nekaterih državah stare EU-15 (Italija, Združeno kraljestvo, Francija in Portugalska) znašajo načrtovani strukturni izdatki skupaj (vključno z izplačili evropske kohezijske politike) več kot 6 % povprečnega letnega BDP. Kljub temu gre opozoriti, da so samo nekatere regije teh držav upravičene po konvergenčnem cilju. Kot že omenjeno, v nekaterih primerih na te regije odpade le skromen delež skupnega prebivalstva in nacionalnega BDP.

Vsekakor je relativna teža evropske kohezijske politike v načrtovanih naložbah skupaj videti bistveno večja v novih državah članicah (graf 3). Izplačila Skupnosti se približujejo 50 % skupnih naložb v večini teh držav in celo presegajo nacionalna izplačila na Češkem in Slovaškem.

Navedene razpredelnice in grafi temeljijo na projekcijah Komisije, ki so bile na voljo, ko so se določali ciljni izdatki (jesen 2006).

Nazadnje gre omeniti, da so bile projekcije BDP za prihodnja leta popravljene navzdol zaradi pričakovanega vpliva finančne krize na realno gospodarstvo. Tako so zadnje projekcije Komisije (jesen 2008) napovedale šibko gospodarsko rast v Uniji in celo recesijske razmere v nekaterih državah članicah. Te projekcije so se še dodatno poslabšale na podlagi začasnih posodobljenih napovedi, ki so bile razkrite na začetku leta 2009.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Pojem dodatnosti je razmeroma preprost, vendar je njegovo dejansko izvajanje v marsičem metodološko zapleteno.

Preverjanje dodatnosti na tej predhodni stopnji za obdobje 2007–2013 temelji na členu 15 Uredbe (ES) št. 1083/2006 in na smernicah iz delovnega dokumenta št. 3 (december 2006). Ta je bil namenjen določitvi skupnih načel za pogajanja med Komisijo in različnimi državami članicami. Dokument je bil med drugim namenjen izboljšanju preglednosti, zagotovitvi enake obravnave med državami in omogočanju primerljivosti izsledkov za vsako državo članico. Vključitev izdatkov podjetij, ki so v državni lasti, je postala obvezna v nasprotju s prostovoljnim pristopom, ki je veljal za predhodno programsko obdobje 2000–2006.

Kljub tem naporom ostaja več pomanjkljivosti, kot so:

- Težave pri primerjanju izsledkov med državami članicami. Države članice se ne ravnajo po enotni, standardni metodologiji za nacionalno javno računovodstvo. Zaradi tega se metodološki pristopi za zbiranje podatkov za preverjanje dodatnosti razlikujejo med državami. V večini primerov podatki izhajajo iz proračunskih virov, ki se od države do države razvrščajo drugače. To otežuje primerljivost med državami. Ta težava je še bolj pereča pri primerjanju strukturnih izdatkov, ki se financirajo iz nacionalnih virov ali virov Skupnosti, ker se ti ne razvrščajo skladno in poenostavljeno. Številke pri dodatnosti se na primer navajajo na podlagi gotovine, medtem ko so javno dostopne proračunske številke držav članic predstavljene z upoštevanjem nastanka poslovnega dogodka (ESA95).

- Pomanjkljivosti pri primerljivosti podatkov med programskim obdobjem. Uporabljene metode se lahko spreminjajo v času tudi znotraj iste države članice. V nekaterih državah so na primer ugotovili nekatera znatna razhajanja med prijavljenimi dejanskimi izdatki v naknadnem preverjanju za obdobje 2004–2006 in dejanskimi izdatki za isto obdobje, uporabljenimi v predhodnem preverjanju za obdobje 2007–2013.

- Težave pri zajemu vseh ustreznih upravičenih izdatkov. Težko je ugotoviti ustrezne izdatke na podlagi različnih računovodskih sistemov, ki so v rabi v državah članicah. V večini primerov podatki izhajajo iz proračunskih virov, ki niso vedno razčlenjeni po vseh subnacionalnih ravneh. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti ustrezne izdatke, zlasti na lokalni ravni, ter je zato najpogosteje treba uporabiti ocene in analize za vsak posamezni primer, ki škodujejo zanesljivosti končnega izida.

- Raznorodnost sporočenih podatkov . Podatki, ki jih predložijo nekatere države članice v svojih NSRO ter priloženih poročilih in metodoloških opombah, bi se lahko dodatno poenostavili. Predloženi podatki niso istorodni ter se količinsko in kakovostno razlikujejo od države do države. Medtem ko so nekatere države članice sporočile zelo podrobne podatke, na primer o uporabljeni metodologiji, virih podatkov ali izvedenih ocenah, so druge sporočile zelo malo podatkov o tem, kako so bile izdelane njihove razpredelnice dodatnosti. Poleg tega ta podatek ni bila vedno enako predstavljen (države članice na primer ne uporabljajo istega referenčnega leta za deflatorje).

- Težave pri preverjanju zanesljivosti podatkov. Komisija ima omejena sredstva za preverjanje pravilnosti sporočenih podatkov. Lahko bi razvili razčlenitev izdatkov po regijah, zlasti za tiste države članice, katerih ozemlje je delno upravičeno po konvergenčnem cilju. To bi lahko pomagalo tudi zmanjšati uporabo ocen pri ugotavljanju izdatkov na subnacionalni ravni. Poleg tega bi dodatni dokumenti, ki so povezani z regionalnimi ali nacionalnimi proračuni, lahko bili dodatni dokaz za zanesljivost izdatka.

- Ni mehanizma spremljanja. Nazadnje pravila za dodatnost ne dajo instrumentov, s katerimi bi Komisija lahko redno spremljala razvoj spremenljivk v državah članicah (npr. davčna uspešnost ali postopki privatizacije), ki lahko vplivajo na višino javnih izdatkov in s tem na izid dodatnosti. Treba bi bilo raziskovati morebitne rešitve, vključno s povezovanjem potrebnih podatkov za preverjanje dodatnosti z rednimi podatki, ki jih države članice sporočajo pri svojih programih stabilnosti.

Skratka je še kar nekaj prostora za izboljšanje podatkov in metodologije za ugotavljanje in preverjanje dodatnosti, ki je pomembno načelo kohezijske politike. Komisija namerava navezati bolj poglobljen in stalen dialog z državami članicami o tem, kako preseči pomanjkljivosti in izboljšati uporabo načela.

Naslednje preverjanje dodatnosti bo leta 2011. Takrat bo veljalo, da je bilo načelo izpolnjeno, če bo dejansko letno povprečje strukturnih izdatkov v obdobju 2007–2010 vsaj enako kot napovedana višina za obdobje ali bo poraba ustrezala predhodno določenemu poteku, o katerem bo dosežen dogovor pri predhodni oceni. V tem primeru bo letno povprečje za obdobje 2007–2010 lahko manjše kot letno povprečje za obdobje 2007–2013.

Pri vmesnem pregledu bodo države članice imele priložnost popraviti višino izdatkov glede na znatne spremembe v gospodarskih razmerah. To utegne biti posebno pomembno v sedanjih finančni krizi. Zato je pomembno, da bodo prihodnje razprave potekale na trdnejših temeljih.

METODOLOŠKA PRILOGA

Razpredelnica 1 prikazuje dejanska izplačila in načrtovana izplačila po upravičenih kategorijah za obdobji 2000–2005 in 2007–2013. Številke so tiste, ki so vključene v razpredelnice dodatnosti zadevnih nacionalnih strateških referenčnih okvirov. Te številke so izražene v EUR v cenah iz leta 2006. Za njihov izrazitev v stalnih cenah je bil uporabljen deflator BDP. Kakršna koli poraba strukturnih sredstev in nacionalnega sofinanciranja, ki se je izvedla v novem programskem obdobju, za katere pa so bile obveznosti sprejete v predhodnih programih, je vključena v številke za obdobje 2007–2013. Nacionalno sofinanciranje za Kohezijski sklad se upošteva pri določanju cilja nacionalnih strukturnih izdatkov.

Za države članice, ki jih konvergenčni cilj ne zajema v celoti, nacionalne razpredelnice ne vključujejo strukturnih izdatkov za regije, ki niso upravičene. Kadar regionalni podatki niso bili na voljo, so bile uporabljene statistične metode za oceno.

Razpredelnica 2 in graf 2 primerjata za vsako državo članico nacionalna načrtovana izplačila v EUR, ki izhajajo iz dodatnosti za obdobje 2007–2013 (v cenah iz leta 2006), z načrtovanimi izplačili strukturnih skladov in Kohezijskega sklada (prvi stolpec) in samo strukturnih skladov (drugi stolpec) za vsako državo članico (konvergenčni cilj). Za vse države članice je bil uporabljen 2-odstotni standardni deflator za preračun cen iz leta 2004 v cene iz leta 2006.

Razpredelnica 3 in graf 3 primerjata za vsako državo članico relativno težo načrtovanih nacionalnih izplačil, ki izhajajo iz dodatnosti v obdobju 2007–2013, ter skupnih načrtovanih izplačil iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada za vsako državo članico (konvergenčni cilj) s projekcijami BDP za vsako državo članico iz jeseni 2006. Gre za projekcije, ki so bile na voljo pri določanju ciljnih odhodkov.

Podatki o nacionalnih izplačilih in izplačilih strukturnih skladov so bili pridobljeni iz razpredelnic dodatnosti pri NSRO držav članic. Glede Kohezijskega sklada je bil oblikovan potek pričakovanih izplačil na podlagi povprečnega potega izplačil, kakršen je bil opažen v Španiji, Portugalski in Grčiji med preteklim programskim obdobjem 2000–2006. Približek „populacije“ je bil izbran kot približek za oceno izplačil, ki ustrezajo konvergenčnim regijam v državah članicah, upravičenim do tega sklada.

Nazadnje je treba upoštevati, da uporaba stalnih cen lahko v nekaterih državah zunaj euroobmočja preceni težo nacionalnih načrtovanih izplačil in načrtovanih izplačil Skupnosti, izraženih kot odstotek BDP. Razlog za to je apreciacija do EUR nekaterih domačih valut od leta 2004. Delo s stalnimi cenami sloni na domnevi, da so menjalni tečaji stanovitni celotno referenčno obdobje. Poleg tega je treba biti previdni tudi pri razlagi izidov zaradi domnevne stopnje inflacije v projekciji BDP (standardna 2 % na leto za vse države članice v vsem programskem obdobju), ker se zaradi gospodarske konjunkture lahko razlikuje od resničnosti.

[1] Glej člen 99(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 (UL L 210, 31.7.2006).

[2] Za dodatna pojasnila o deflatorjih in menjalnih tečajih glej Metodološko prilogo ter razpredelnici 1 in 2 priloženega delovnega dokumenta služb Komisije.

[3] Pomembno je poudariti, da je pojem strukturnih izdatkov, ki se uporablja pri pregledu načela dodatnosti, širši od tistega, ki se tradicionalno uporablja pri bruto naložbah v osnovna sredstva.

[4] Člen 15(3) Uredbe (ES) št. 1083/2006.

[5] Podrobnejši podatki o predhodnem preverjanju dodatnosti za vsako državo članico so v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu.

[6] Za Kohezijski sklad je bil približek „populacije“ izbran za oceno izplačil, ki ustrezajo konvergenčnim regijam v državah članicah, ki so upravičene do navedenega sklada (glej tudi Metodološko prilogo).

[7] Glej delovni dokument služb Komisije št. 3 o načelu dodatnosti. (http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docoffic/2007/working/wd3_additionality_en.pdf).