52009DC0079

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 20.2.2009

COM(2009) 79 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI CENTRALNI BANKI

Pet let razširjene EU – Gospodarski dosežki in izzivi –

{SEC(2009) 177}

PET LET RAZŠIRJENE EU – ZGODOVINSKI MEJNIK

Dvanajst držav iz Srednje in Vzhodne Evrope ter Sredozemlja se je pridružilo Evropski uniji v dveh skupinah, in sicer leta 2004 in 2007. To je bila največja širitev EU in zgodovinski korak k združevanju Evrope po delitvi, ki jo je povzročila hladna vojna in je trajala več desetletij. Pet let po pristopih leta 2004 se širitev kaže kot velik uspeh za EU in njene državljane ter je izpolnila enega od prvotnih namenov evropskega povezovanja.

Nove države članice so s svojim številom in dinamiko naredile EU močnejšo in kulturno bogatejšo. Proces širitve je pomagal zgraditi in utrditi demokracijo po propadu komunističnih režimov. Okrepil je evropsko varnost, saj je ključnega pomena za stabilnost v obdobju sporov in nemirov tako v Evropi kot v njeni okolici. Zelo je spodbudil gospodarstva in izboljšal življenjske pogoje v novih državah članicah ter z novimi izvoznimi in naložbenimi možnostmi prinesel koristi tudi starim državam članicam. Gospodarstvo Unije kot celote je zaradi prednosti povezovanja v večji notranji trg močnejše.

Širitev je pospešila strukturne reforme ter tako tudi bolje pripravila Evropo na koristi globalizacije in na spopadanje z njenimi izzivi, saj je v svetovnem merilu postala konkurenčnejša. Razširjena EU ima tudi večjo težo pri reševanju svetovnih vprašanj, kot so podnebne spremembe ali mednarodna finančna kriza. Pristop dvanajstih novih držav članic je na splošno povečal svetovno vlogo EU, ki je postala v gospodarskem in političnem smislu močnejši mednarodni akter.

To sporočilo se skupaj s priloženim analitičnim poročilom[1] osredotoča na gospodarske vidike širitve, ocenjuje dosedanje gospodarske dosežke in opredeljuje glavne prihodnje izzive. Širitev je bila koristna za nove in stare države članice ter EU kot celoto. Kljub strahovom, da bo povzročila motnje v gospodarskih in socialnih sistemih starih držav članic, izkušnje kažejo, da te slabe napovedi niso bile upravičene.

Vendar večja raznolikost zahteva več usklajevanja in tesnejše povezovanje. V lizbonski pogodbi se obravnava institucionalni vpliv nadaljnjih širitev. Širitev in poglobitev EU sta vedno potekali istočasno in tako bo tudi v prihodnosti. Seveda se bodo pojavili tudi izzivi (vključno s prihodnjimi širitvami), vendar imamo sredstva za spopadanje z njimi.

***

Zadnje širitve Evropske unije so prinesle vsem državljanom EU večjo gospodarsko blaginjo in povzročile, da je Evropa postala močnejši akter v svetovnem gospodarstvu. Širitev je s poglobitvijo gospodarskega povezovanja in povečanjem konkurenčnosti pomagala nadalje sprostiti potencial rasti in povečati odpornost evropskega gospodarstva. Razširjena EU je sedaj največje povezano gospodarsko območje na svetu, ki proizvede več kot 30 % svetovnega BDP in več kot 17 % svetovne trgovine (brez trgovine znotraj EU).

Institucionalni in pravni okvirji ter skupne politike EU so pri zagotavljanju tega uspeha igrali pomembno vlogo. Med pristopnim procesom so potekali makroekonomska stabilizacija, vzpostavitev institucij, regulativna konvergenca, izboljšave pri upravljanju, trgovinsko povezovanje in liberalizacija gibanja kapitala, tako da je bilo veliko koristi že vidnih pred letom 2004 oziroma 2007. Pristop k EU je utrdil gospodarske politike, ustvaril stabilno in konkurenčno gospodarsko okolje, spodbudil javne naložbe v človeški kapital in infrastrukturo ter tako ustvaril široke možnosti za zasebne pobude. Naložbeniki iz starih držav članic in iz celega sveta so hitro izkoristili te nove priložnosti, kar je pomenilo zgodovinsko visoke pritoke zasebnega kapitala v nove države članice. Pospešeno finančno povezovanje, ki ga je povzročila uvedba evra ali pričakovanje njegove uvedbe, in hitra globalizacija sta ustvarila posebej spodbudno okolje za ta proces. Poleg tega je treba poudariti popolno in uspešno vključevanje novih držav članic v politiko EU glede zaposlovanja in socialno politiko. Ti prepričljivi rezultati kažejo trajno vrednost odločnih reform v kombinaciji s političnim okvirjem EU.

Podjetniki in državljani v razširjeni EU so bili nedvomno deležni koristi. V starih državah članicah so v izvoz usmerjena podjetja močno povečala konkurenčnost in preseljevanje delovne sile je zmanjšalo ozka grla v tistih državah, ki so odprle svoje trge dela. V novih državah članicah je bilo mogoče opaziti hitro rast produktivnosti, zmanjševanje brezposelnosti in hitro dohodkovno konvergenco. V štirih novih državah članicah, ki so se od širitve pridružile evrskemu območju, so bile koristi še večje, saj so te države odpravile tveganje zaradi menjalnih tečajev, zmanjšale transakcijske stroške in dobile dostop do kapitala po nižjih obrestnih merah.

Hitro povezovanje je prineslo veliko koristi za rast, vendar je v nekaterih novih državah članicah povzročilo tudi težave, ki jih je še povečala sedanja gospodarska in finančna kriza. Tuje naložbe so se v novih državah članicah hitro povečale ter spodbudile gospodarsko prestrukturiranje, rast in zaposlovanje. Vendar je v več državah hitra in nenadzorovana rast domačih posojil, ki jo je še povečalo izposojevanje v tujini, pregrela gospodarstvo in povzročila velika zunanja neravnovesja, močno povišanje stroškov dela, ki je preseglo povečanje produktivnosti, in povišanje cen nepremičnin. Zaradi tega je bil v nekaterih državah tuj kapital čedalje bolj usmerjen v neproizvodne namene. Ker se zaradi svetovne finančne krize stroški kapitala močno povečujejo, se države z velikimi zunanjimi neravnovesji sedaj spopadajo s precejšnjimi prilagoditvenimi težavami. Te težave pa se ne pojavljajo samo v novih državah članicah, ampak so v podobnem položaju tudi nekatere od starih držav članic.

Razširjena EU bolje rešuje sedanje in prihodnje izzive. Reformirani Pakt stabilnosti in rasti zagotavlja srednjeročno oporo, ki podpira verodostojnost fiskalne politike in obenem kratkoročno zagotavlja dovolj prožnosti. Prenovljeni lizbonski proces hkrati pomaga opredeliti strukturne reforme, ki so potrebne za nadaljnjo okrepitev potenciala rasti in odpornost, ter doseči osredotočenost na njih. Ta proces je podpirala kohezijska politika, ki je spremenila lizbonske cilje v regionalne strategije dohitevanja in razvojne strategije. Kohezijska politika je zagotovila znatno podporo državam članicam EU, in sicer v obliki nujne finančne pomoči in potrebnega strokovnega znanja, s podporo Evropske investicijske banke in po potrebi Evropske banke za obnovo in razvoj. Okrepljena zmogljivost za podpiranje plačilnih bilanc dovoljuje EU, da ponudi ustrezno finančno pomoč tistim državam članicam zunaj evrskega območja, ki potrebujejo začasno pomoč, da bi prilagoditev potekala nemoteno. Ti podporni mehanizmi so sedaj na voljo novim državam članicam in lahko spodbujajo potrebno prilagoditev.

DOSEŽKI V PRVIH PETIH LETIH

Pristopni proces je prispeval k znatnemu izboljšanju življenjskih standardov v novih državah članicah ter tako pospešil gospodarsko in socialno kohezijo v Uniji. Dohodek na prebivalca se je v novih državah članicah povečal s 40 % povprečnega dohodka v starih državah članicah leta 1999 na 52 % povprečnega dohodka leta 2008. Ocenjuje se, da je pristopni proces povečal gospodarsko rast v novih državah članicah za okoli 1,75 odstotne točke na leto v obdobju 2000–2008, ko se je rast povečala s povprečno 3,5 % v obdobju 1999–2003 na 5,5 % v obdobju 2004–2008. Širitev je koristila tudi rasti v starih državah članicah (skupno povečanje proizvodnje v višini okoli 0,5 % v istem obdobju), zlasti v tistih državah, ki so povečale trgovino z novimi članicami in naložbe v teh državah. Rast v novih članicah je mogoče predvsem pripisati akumulaciji kapitala in povečanju produktivnosti; vsak od teh dejavnikov je v obdobju 1999–2008 prispeval k povečanju rasti za več kot 2 odstotni točki. Zaradi prestrukturiranja podjetij je bil prispevek delovne sile k rasti v obdobju 1999–2003 negativen. Od leta 2004 naprej je veliko rast zaposlenosti, ki je v novih državah članicah letno znašala okoli 1,5 %, v starih državah članicah spremljalo veliko povečanje števila delovnih mest (okoli 1 % letno od širitve naprej).

Hitro trgovinsko povezovanje je pospešilo učinkovitejšo delitev dela in okrepilo konkurenčnost v EU. Stopnja trgovinske odprtosti v novih državah članicah je dosegla zelo visoko raven. Njihov povprečni delež izvoza in uvoza v BDP sedaj znaša 56 % BDP, pred širitvijo pa je ta delež znašal 47 %. Ta delež je znatno višji kot v starih državah članicah, kjer znaša 38 %. Povezovanje s starimi državami članicami in zlasti med novimi državami članicami se je hitro povečevalo. Leta 2007 je skoraj 80 % vsega izvoza novih držav članic šlo v ostale države EU, od tega 19,5 % izvoza v druge nove članice (leta 1999 je ta delež znašal 13,25 %). 7,5 % izvoza starih držav članic gre v nove članice, pred desetimi leti pa je ta delež znašal 4,75 %. Nove članice so pridobile tržne deleže, tako da so povečale kapitalsko in tehnološko intenzivnost svojega izvoza, v veliki meri kot rezultat naložb iz starih držav članic. Visokotehnološko blago je leta 2006 doseglo 14 % njihovega skupnega izvoza (11 % leta 1999), kar je blizu ravni 16 % v starih državah članicah. Izboljšanja na tem področju so več kot nadomestila zmanjšanje stroškovne učinkovitosti zaradi povečanja vrednosti realnega menjalnega tečaja (ki se je nedavno do določene mere spet zmanjšala). Povečano trgovinsko povezovanje v EU izkorišča primerjalne prednosti ter tako krepi potencial rasti in konkurenčnost EU kot celote. Nove države članice so od leta 1999 podvojile svoj skupni delež v svetovni trgovini, ki sedaj znaša 4 %, ter tako pomagale EU kot celoti, da omeji zmanjševanje svojega tržnega deleža (zmanjšanje za 3 odstotne točke na 38,25 % leta 2007) zaradi hitro naraščajočih deležev gospodarstev v vzponu v svetovni trgovini.

Nove države članice so hitro modernizirale svoja gospodarstva. Razvile so delujoča tržna gospodarstva in sposobnost, da prenesejo pritisk konkurence ter se soočijo s tržnimi silami znotraj enotnega trga. Poleg tega so čedalje bolj usklajevale svoje proizvodne strukture s tistimi v starih članicah. Kmetijstvo in predelovalna industrija sta bolj pomembna v novih članicah (leta 2006 sta znašala 4,5 % oziroma 21,25 % BDP, v starih državah pa 1,5 % oziroma 16,75 %). Kljub temu pa je v zadnjih letih napredovalo gospodarstvo, ki temelji na storitvah in znanju. Delež storitev v BDP se je povečal s 56 % BDP leta 1995 na 63 % leta 2006, v starih državah članicah pa je znašal 72 % BDP. Naraščajoči deleži tehnološko intenzivnega izvoza in zaposlovanja v sektorjih, temelječih na znanju (3,5 % vseh zaposlenih v primerjavi s 5 % vseh zaposlenih v starih državah članicah), ter vedno višja stopnja izobrazbe prav tako dokazujejo hitro gospodarsko modernizacijo v novih državah članicah, ki je podlaga za nadaljnje hitro gospodarsko dohitevanje. Nove države članice so tudi sprejele reforme in jih morajo še naprej sprejemati, da bi okrepile pravno državo in modernizirale svoje pravne sisteme.

Naložbe iz starih držav članic so bile ključno gonilo za gospodarsko prenovo v novih državah članicah. V času pred pristopom so nove države članice zelo napredovale na področju makroekonomske stabilnosti ter so hitro prevzele pravni in institucionalni okvir EU. Podpora EU, kot so predpristopni instrumenti, je bila ključna pri pospeševanju tega procesa. Posledično so se povečale tuje naložbe ter spodbudile rast in zaposlovanje. Enako pomembni so bili pozitivni učinek na potencial dolgoročne rasti s prenosom znanja, učinek produktivnosti, povečana konkurenca in dodatna disciplina v gospodarskih politikah. Tuje naložbe so bile zlasti visoke v finančnem sektorju. Posledica tega je, da znaša tuje lastništvo v bančnem sektorju v novih državah članicah od skoraj 100 % v Estoniji in Slovaški do 30 % v Sloveniji (v evrskem območju znaša v povprečju pod 20 %). V novih državah članicah so močno prisotne tudi zavarovalniške skupine iz starih držav članic. Močna finančna odvisnost med novimi in starimi državami članicami kaže, kako pomembno je okrepiti sodelovanje na ravni EU pri urejanju in nadzoru finančnega sektorja.

Naložbe in dejavnosti, ki se financirajo v okviru kohezijske politike so tudi pomagale olajšati proces prestrukturiranja v novih državah članicah ter obenem okrepile gospodarsko in socialno kohezijo v Uniji. Ta politika je znatno podprla vključevanje novih držav članic v svetovni trgovinski sistem in evropski enotni trg ter nadalje razvila gospodarske povezave, ki so omogočile znatne pritoke neposrednih tujih naložb, ustvarjanje novih delovnih mest in višje življenjske standarde. Programi za teritorialno sodelovanje so tudi pomagali poglobiti povezovanje med regijami EU in so spodbudili širjenje znanja. Kohezijska politika je poleg tega okrepila notranje potenciale rasti v teh državah ter izboljšala produktivnost in konkurenčnost njihovih gospodarstev. Olajšala je prehod delavcev iz tradicionalnih v nove gospodarske sektorje, kar je neizogibno pri takšnem hitrem procesu prestrukturiranja, ter tako pospešila trajnosten in uravnotežen proces rasti.

Pristopni proces EU je prinesel tudi nov okvir za urejanje trga proizvodov v novih državah članicah, vključno v zvezi s politikami konkurence in državno pomočjo. Nove države članice imajo višji delež objavljenih javnih naročil (5,75 % BDP; v EU kot celoti je ta delež leta 2007 znašal 3,25 %). Raziskava Eurobarometra iz leta 2007 je pokazala, da 71 % malih in srednje velikih podjetij (63 % v starih državah članicah) meni, da se je konkurenca znatno povečala. Razpoložljivi dokazi tudi kažejo, da se je močno povečala konkurenca v telekomunikacijskem sektorju in sektorju poštnih storitev, za katera veljajo sektorsko specifični regulativni okviri. Državna pomoč v novih članicah se je zmanjšala z 1,5 % BDP leta 2000 na 0,5 % BDP leta 2006 (malo nad ravnjo v starih državah članicah). Kljub tem izboljšanjem, ki so imela ključno vlogo pri spodbujanju poslovne dejavnosti, v nekaterih novih državah članicah ostaja izziv izvrševanje prava o konkurenci. Mala in srednje velika podjetja poleg tega še vedno menijo, da so na nekaterih področjih, kot so dostop do financ, zaposlovanje usposobljene delovne sile, uporaba nove tehnologije in razpoložljivost infrastrukture, še vedno omejena.

Vključevanje kmetijskih trgov in podeželskih gospodarstev iz novih držav članic v EU je bilo izvedeno brez večjih notranjih gospodarskih ali socialnih problemov. Skrbno načrtovana pristopna strategija, ki je v predpristopnem obdobju zajemala znatne naložbe in programe pomoči v državah kandidatkah, je pokazala rezultate. Skupaj z razumnim in uravnoteženim izidom pristopnih pogajanj, ki so postavila v ospredje razvoj podeželja in prehod s tržne podpore na neposredno dohodkovno podporo, je to omogočilo nemoteno vključevanje novih držav članic v notranji kmetijsko-živilski trg in skupno kmetijsko politiko. Trg razširjene EU je prinesel veliko možnosti za kmete in kmetijsko-živilska podjetja iz vseh držav članic ter povzročil povečanje trgovine znotraj Skupnosti in neposrednih tujih naložb. Širitev je tudi okrepila položaj EU na notranjih trgih za kmetijske pridelke.

Nove priložnosti za naložbe zaradi širitve so pomagale podjetjem v starih državah članicah, da okrepijo svojo globalno konkurenčnost in zaščitijo domača delovna mesta. Širitev je podjetjem v starih državah članicah odprla nove trge za izvoz in tuje naložbe. Ustvarila je možnosti za povečanje njihove učinkovitosti in konkurenčnosti. Nove države članice imajo dobro izobraženo delovno silo in podobno pravno, institucionalno in regulativno okolje, zato ponujajo veliko priložnosti. Čeprav lahko potrebno prestrukturiranje pomeni precejšnje prilagoditvene stroške v kratkem roku, se globalna konkurenčnost podjetij v EU povečuje, kar nazadnje pomaga zaščititi delovna mesta in okrepiti rast po vsej EU. Dejansko je bilo mogoče v več sektorjih (stroji, pohištvo, medicinski instrumenti, kemikalije, les) poleg naložb v nove države članice opaziti ustvarjanje novih delovnih mest v starih članicah.

Delavci v novih državah članicah so izkoristili izboljšanje zaposlitvenih možnosti doma in v tujini, čeprav je preseljevanje delavcev ustvarilo gospodarske in socialne probleme v nekaterih novih državah članicah. Po več kot desetletju gospodarskega prestrukturiranja so bili delovni trgi v novih državah članicah deležni široko zasnovane obnove, ki se je v veliki meri začela leta 2003 in je v obdobju 2003–2007 ustvarila 3 milijone novih delovnih mest. Posledica je bila, da se je brezposelnost zmanjšala na podobne ravni kot v preostali Uniji (okoli 7 % leta 2007), medtem ko so se stopnje zaposlenosti povečale na okoli 60 %. Trdovratno visoka dolgoročna brezposelnost (okoli 56 % leta 2006, kar je več kot 13 odstotnih točk nad povprečjem v starih državah članicah) pa kaže na velik problem neustreznih kvalifikacij. Poleg tega so v več državah plače rasle bolj kot produktivnost, kar je povzročilo zmanjšanje konkurenčnosti. Tem problemom se je v nekaterih novih državah članicah (zlasti Cipru, Litvi, Poljski in Romuniji) pridružilo še izseljevanje delovne sile. Preseljevanje delovne sile je tudi povzročilo skrbi glede bega možganov in zanemarjanja sposobnosti ter pomanjkanja delavcev v posebnih sektorjih in poklicih, čeprav se je ponudba visoko izobraženih ljudi povečevala in so izboljšani gospodarski pogoji zmanjšali spodbude za delo v tujini. Poleg tega delavci, ki se vrnejo v domovino, ponavadi prinesejo s sabo nova znanja, ki so dragocena za domače gospodarstvo. Velik odtok delavcev je bil tudi vzrok za precejšnja nakazila iz tujine (okoli 5,5 % BDP v Bolgariji in Romuniji ter 1,5 % BDP na Poljskem), ki podpirajo domače gospodarstvo.

V starih državah članicah se strahovi pred velikim preseljevanjem delovne sile, ki so se pojavljali pred širitvijo, niso uresničili. Število ljudi iz novih držav članic, ki so se preselili v stare države članice, je v celoti zmerno (okoli 3,6 milijona, konec leta 2003 je ta številka znašala 1,6 milijona) in ne pričakuje se, da se bo znatno povečalo, tudi ko bodo odpravljene preostale prehodne omejitve v nekaterih državah članicah. Relativni delež teh priseljenih delavcev v delovno sposobnem prebivalstvu je v posameznih državah nizek (okoli 1 % ali manj), razen Irske, kjer priseljenci iz novih držav članic predstavljajo 5 % delovno sposobnega prebivalstva. V absolutnem merilu so bile glavne ciljne države Združeno kraljestvo (od pristopa novih držav je sprejelo skoraj 1/3 priseljencev), Španija (18 %) in Irska (10 %), čeprav je mogoče, da se bo zaradi finančne krize velik delež teh delavcev vrnil v svojo državo porekla. Nekateri od teh tokov so sicer povzročili motnje v segmentih trga dela in nekatere socialne posledice, vendar je njihov skupni učinek pozitiven. Iz razpoložljivih dokazov je mogoče sklepati, da mobilnost znotraj EU po širitvi ni povzročila resnih motenj na trgu dela. Svobodno gibanje delovne sile je pomembna prednost, ki jo združena Evropa zagotavlja svojim državljanom in podjetjem. Ocenjuje se, da znaša srednjeročni prispevek najnovejše ravni mobilnosti delavcev znotraj EU okoli 0,3 % BDP celotne EU. Priseljenci iz novih držav članic ponavadi zasedajo predvsem nizkokvalificirana delovna mesta (1/3 priseljencev v primerjavi z 10 % domačih delavcev), čeprav so precej visoko kvalificirani (40 % priseljencev spada v kategorijo visoko usposobljenih v primerjavi s 25 % delovne sile v starih državah članicah). Priseljeni delavci so pomagali zadovoljiti povpraševanje na trgu dela in zmanjšati ozka grla (npr. v gradbeništvu in sektorju storitev), ne da bi povzročili velike motnje na trgu dela. Prav tako je pomembna značilnost tega preseljevanja začasnost. V Združenem kraljestvu se je 50 % delavcev, ki so se nedavno preselili, že vrnilo v svoje države porekla. Komisija je pozvala države članice, naj ne glede na njihove pravice iz pristopnih pogodb v zvezi s prehodnimi ureditvami premislijo, ali morajo v skladu z razmerami na njihovih trgih dela še naprej uporabljati omejitve[2].

PRIHODNJI IZZIVI, KI SO VEČJI ZARADI HUDE SVETOVNE KRIZE

Sedanja huda svetovna gospodarska kriza je razlog za velike nove izzive, s katerimi se bodo morale spopadati nacionalne politike. Kriza vpliva na vse države članice, saj se zmanjšujejo trgovina, razpoložljivost financiranja, blaginja gospodinjstev in zaupanje. Čeprav članstvo v EU in še bolj članstvo v evrskem območju zagotavljata zaščito in stabilnost, ki povečujeta varnost za naložbenike, bodo zaradi krize zelo pomembne razumne domače politike. Vse države članice, v katerih so se posojila močno povečala, imajo podobne težave, kot so velika odvisnost od tujih prihrankov in slabe bilance stanja v podjetniškem sektorju in sektorju gospodinjstev. EU si prizadeva, da bi zopet vzpostavila stabilnost, preglednost in zaupanje v finančnem sektorju, tako da se ne ukvarja samo z najbolj očitnimi pomanjkljivostmi, ampak tudi z globjo reformo regulativnega in nazornega sistema.

Finančna kriza je izpostavila tudi druge težave. V več novih državah članicah so preveč optimistična pričakovanja glede dobičkov podjetij in dohodkov gospodinjstev povečala pritoke kapitala in rast posojil, ki so prekoračili razumne uravnotežene ravni. Pogosto je to povzročilo netrajnostno visoke primanjkljaje v tekočem računu. Kar zadeva rast posojil, so se najbolj povečala posojila gospodinjstvom in zlasti hipotekarna posojila, kar je bil pogosti razlog za netrajnostno napihovanje cen nepremičnin. Tudi posojila v tuji valuti so se v več državah izrazito povečala in zaradi tega so postala gospodinjstva in podjetja bolj občutljiva na zmanjševanje vrednosti valute. Poleg tega je bila rast posojil v novih državah članicah v veliki meri omejena s povečanjem čezmejnega posojanja, kar je povzročilo veliko odvisnost domačega bančnega sektorja od financiranja skupine tujih matičnih bank.

Ti nedavni dogodki izpostavljajo potrebo po nadaljnjih velikih prizadevanjih v vseh novih državah članicah , da bi zaščitili dosežke zadnjih širitev EU, zlasti v zvezi z dohodkovno konvergenco, finančnim povezovanjem in tujimi neposrednimi naložbami v konvergentne države članice. Okviri politik EU pomagajo pri spopadanju s temi izzivi in omogočajo novim državam članicam, da srednje- in dolgoročno ohranijo dinamiko v svojih gospodarstvih. Vendar bodo rezultati v veliki meri odvisni od razumnih domačih gospodarskih politik in ustreznega institucionalnega okvira. Domače politike in institucije v preteklosti niso bile vedno primerne in pogosto znatno odstopajo od priporočil EU. Zlasti fiskalna politika bi lahko bolj prispevala k ohranjanju makroekonomske in finančne stabilnosti, in sicer tako, da se pravočasno zoperstavi ekspanzivnim pritiskom naraščajočega zasebnega sektorja.

Da bi bile koristi od širitve čim večje, si je treba še naprej prizadevati za dokončanje enotnega trga in izvajanje reform, ki nadalje posodabljajo gospodarstvo. Širitev je okrepila konkurenčnost EU in njeno privlačnost za naložbenike, tako da lahko bolje izkoristi prednosti globalizacije. Kljub temu pa so lahko prednosti zaradi razširitve enotnega trga zlasti za mala in srednje velika podjetja še večje, če se poglobi povezovanje trgov blaga, storitev, dela in finančnih trgov. Te reforme so koristne iz dveh vidikov, saj povečujejo rast in ustvarjanje delovnih mest ter spodbujajo makroekonomsko stabilnost, tako da omogočajo boljšo prilagodljivost plač in cen na pretrese. Do sedaj so se predpisi v zvezi z enotnim trgom v novih državah članicah dobro izvajali, vendar je mogoče opaziti določeno utrujenost od reform. Okrepitev pravne države, povečevanje učinkovitosti javne uprave in reforme sodstva ostajajo izzivi, ki imajo pomemben vpliv na poslovno okolje, konkurenčnost in nadaljnjo rast in povezovanje v EU. Širitev je pokazala, da sta učinkovitost javne uprave, zlasti organi konkurence, nadzorni in regulativni organi ter sodstvo, ter učinkovit finančni nadzor ključnega pomena in lahko znatno pospešita naložbe. Prizadevanja na teh področjih se morajo nadaljevati tudi zato, da se prednosti enotnega trga v celoti izkoristijo.

Nadaljnje širitve evrskega območja bodo tudi prispevale k temu, da bodo prednosti enotnega trga v celoti izkoriščene, vendar zahtevajo nadaljnje reforme. Članstvo v evrskem območju nudi številne koristi, kot so odprava tveganj zaradi menjalnih tečajev in nižji transakcijski stroški, večja trgovina in neposredne tuje naložbe, povečana konkurenca in večje finančno povezovanje. Vse nove države članice so zavezane sprejeti evro, vendar imajo različne strategije. Ciper, Malta, Slovenija in Slovaška so že sprejele evro, druge nove države članice pa so glede nominalne konvergence manj napredovale, nekatere so celo začasno nazadovale. Cilj sprejetja evra tudi zagotavlja močne spodbude za izvajanje politik, ki so potrebne za spodbujanje hitre nominalne in realne konvergence, ter pomaga odpravljati utrujenost od reform.

SOOČENJE Z IZZIVI

Dobra fiskalna politika je ključnega pomena za ohranitev makrofinančne stabilnosti ter spodbujanje povezovanja in dohodkovne konvergence. Za nove države članice je z vstopom v EU začel veljati Pakt stabilnosti in rasti; šest izmed njih je bilo leta 2004 vključenih v postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Do sredine leta 2008 se je zaradi močne rasti, nižjih obrestnih mer in večjih EU transferjev, ki jih je prinesla širitev, postopek končal za vse razen Madžarsko. Vendar pa finančna kriza negativno vpliva na javne finance. V prihodnje se lahko države članice izognejo izbiranju med ohranjanjem previdnosti na področju davkov in oblikovanju zadostnih skladov za javne izdatke za spodbujanje rasti, če bodo upoštevale dobro prakso fiskalnega upravljanja (vključno s preglednimi in verodostojnimi srednjeročnimi proračunskimi okviri) in dvignile kakovost javnih financ. Reforme sistema zdravstvenega varstva, pokojninskega sistema in sistema izobraževanja so tudi ključnega pomena za zagotovitev dolgoročne fiskalne trajnosti in izboljšanje gospodarske učinkovitosti. Reformirani Pakt stabilnosti in rasti konvergentnim gospodarstvom daje potrebno prožnost za prilagoditev na fiskalni položaj med krizo pod pogojem, da države pred krizo vložijo dovolj truda za dosego trdnega fiskalnega položaja. Ambiciozna prizadevanja za konsolidacijo in ustrezna ocena fiskalnega položaja v obdobju brez krize sta tako osnovna cilja fiskalnega nadzora za zagotovitev, da je ta prožnost v celoti na voljo oblikovalcem politike.

Lizbonska strategija za rast in delovna mesta je močan usmerjevalec za strukturne reforme, ki so tudi ključnega pomena za spodbujanje povezovanja in dohodkovne konvergence. Rast produktivnosti ostaja ključni dolgoročni izziv EU na področju konkurenčnosti. V zvezi s strukturnimi reformami, ki imajo potencial, da prispevajo k rasti in zaposlovanju, v preteklosti ni bil dosežen zadosten napredek na področjih raziskav in razvoja ter inovacij. Nadaljevanje prizadevanj za povečanje učinkovitosti javne uprave in za bistveno poenostavitev upravnih postopkov v nekaterih državah članicah je prav tako pomembno, da se v celoti izkoristijo prednosti enotnega trga. V celotni EU so vidne strukturne izboljšave pri delovanju trgov dela. Vendar pa je kljub temu, da je splošno stanje precej spodbudno, v nekaterih državah članicah še veliko možnosti za izboljšave, zlasti glede vprašanj v zvezi z regionalnimi razlikami in neustreznimi kvalifikacijami.

Poostren nadzor nad državami s strani Evropske komisije in Sveta v okviru Pakta stabilnosti in rasti ter lizbonskega procesa bo kratkoročno in dolgoročno ključnega pomena pri podpiranju prave politike. Zato je treba na začetku postopka nadzora, predvsem v primeru držav, ki imajo večje težave, ugotoviti makroekonomska neravnovesja, tudi na trgih z nepremičninami, politične možnosti za učinkovito soočenje s temi neravnovesji ter strukturne reforme, ki so ključne za stabilnost in nemoteno delovanje finančnih trgov ter pravno državo in za povečanje sposobnosti za prilagoditev.

Izvajanje kohezijske politike in politike EU za razvoj podeželja, ki je osredotočeno na dolgoročne cilje, prispeva k ustvarjanju pogojev za trajnostno rast. Nove države članice imajo tako kot države v preteklih širitvah veliko korist od EU transferjev, in sicer že pred vstopom v EU. Skupen znesek transferjev iz proračuna EU novim državam članicam je leta 2007 znašal približno 2 % njihovega BDP in pričakuje se, da se bo do leta 2013 povečal na 3 %. V primeru starih držav članic so ti transferji leta 2007 znašali 0,2 % njihovega BDP, do leta 2013 pa se bodo povečali na 0,3 %. Kohezijska politika podpira mobilizacijo lokalnega potenciala za rast, tako da svoje delovanje osredotoča na prednostna področja, kot so raziskave in inovacije, IKT, prometna infrastruktura, poslovno okolje in človeški kapital. Stare države članice so imele korist tudi od povpraševanja po blagu in storitvah, ki so ga spodbudili ti transferji. Kohezijska politika je pomagala tudi pri oblikovanju potrebnih stabilnih, participativnih, preglednih in odgovornih institucij za upravljanje javnih skladov in s tem povečala naklonjenost civilne družbe ter učinkovitost javne porabe na splošno. Uspešno upravljanje in učinkovit finančni nadzor sta predpogoj za spodbuditev dodatnih zasebnih naložb. Z novo širitvijo so se politike razvoja podeželja razširile na nove države članice, s čimer se je povečala konkurenčnost kmetijskega sektorja in diverzifikacija dohodkov na podeželju. Poleg tega je uspešno izvajanje programov za stabilnost in konvergenco ter nacionalnih programov reform za zagotovitev makroekonomske politike, usmerjene k stabilnosti, ugodnega poslovnega okolja, prožnih proizvodnih trgov in trgov dela ter zadostne upravne sposobnosti črpanja sredstev nepogrešljivo za izpolnitev prevladujočih ciljev, tj. doseči primerno konkurenčnost in jo še povečati.

Politike EU ter finančne institucije in instrumenti zagotavljajo konvergenčnemu procesu ključno podporo. Medtem ko kohezijska politika zagotavlja velik del sredstev, tudi Evropska investicijska banka ponuja podporo in predvideva veliko povišanje (skoraj 40 %) svojih ciljev za leto 2009 v novih državah članicah za financiranje malih in srednje velikih podjetij ter projektov v ključnih sektorjih, predvsem okoljskem sektorju in sektorju prevoza. Poleg tega se je Evropska banka za obnovo in razvoj, ki je po širitvi postopoma zmanjšala svoje aktivnosti v novih državah članicah, ponovno začela zanimati za to regijo z namenom, da v projekte, povezane s finančnim sektorjem, vložil svoje ključno znanje ter zagotovi tvegani kapital.

Zadnja prizadevanja za rešitev držav s finančnimi potrebami jasno kažejo na to, da so uspehi, doseženi od širitve, ogroženi. Na Madžarskem in v Latviji so težave postale tako velike, da morata državi zaprositi za zunanjo finančno pomoč. Zmogljivost plačilne bilance se je konec leta 2008 povečala s prvotnih 12 milijard na 25 milijard, da bi zadostovala za ta namen; tema državama je bila zagotovljena tudi primerna pomoč, dopolnjena z obsežnimi programi politike za preprečitev prevelikega nazadovanja in izgube delovnih mest med nujnim procesom prilagajanja. Pomoč EU ni le pomagala nekaterim državam v težavah, ampak je tudi preprečila morebitne negativne učinke prelivanja na druge nove in stare države članice.

SKLEP

Zadnje širitve EU so mejniki v procesu združevanja EU in so prinesle koristi vsem državljanom EU. S spodbujanjem učinkovitejše delitve dela in izboljšav v pravnem, regulativnem in institucionalnem okolju sta se s širitvijo povečala konkurenčnost in odpornost celotnega gospodarstva EU. Pet let pozneje je EU v boljšem položaju za soočenje z večjo svetovno konkurenco in za prevzem vodilnega položaja v svetovnem gospodarstvu in pri njegovem upravljanju. Postala je močnejši akter v mednarodnih pogajanjih in se je sposobna hitro odzivati, kot je pokazala v nedavni „plinski krizi“, ki je precej prizadela nekatere nove države članice. V tem primeru se je s hitrim ukrepanjem na podlagi usklajenega evropskega pristopa pokazala solidarnost v Uniji in obnovile so se ključne energetske povezave.

Še vedno pa je treba doseči polno vključitev nacionalnih gospodarstev in dohodkovno konvergenco. Da bi države članice, tudi nove, v celoti izkoristile prednosti enotnega trga, morajo zakonodajo EU v celoti prenesti v nacionalno zakonodajo ter nadalje integrirati trg proizvodov in storitev. Finančno povezovanje v EU se bo moralo zaradi svojih številnih koristi nadaljevati, hkrati pa se bo moralo odpraviti pomanjkljivosti pri urejanju in nadzoru, ki so se pokazale s finančno krizo. Med tem procesom povezovanja bo imela kohezijska politika še naprej ključno vlogo pri podpiranju gospodarskega prestrukturiranja v novih državah članicah.

Te reforme so predvsem pomembne zdaj, v času svetovne finančne krize, ki bi lahko upočasnila konvergenčni proces. Vendar pa kriza takšnega obsega ponuja tudi priložnost za sprejetje ukrepov za ublažitev njenega socialnega in gospodarskega vpliva ter izvedbo korenitih strukturnih reform za pomoč pri hitrem in učinkovitem okrevanju, ki bodo evropskim gospodarstvom omogočile, da v celoti izkoristijo priložnosti za rast, ki se bodo pokazale po krizi. V prihodnje bo poostren nadzor nad državami v okviru Pakta stabilnosti in rasti ter lizbonskega procesa ključnega pomena za zgodnje odkrivanje težav, na katere se morajo osredotočiti države članice v okviru svojih gospodarskih politik, in za določanje ukrepov, ki jih morajo sprejeti za soočenje z nastajajočimi težavami. Proaktivne strukturne reforme in uspešno makroekonomsko upravljanje bodo pomembni za zmanjšanje možnosti za nastanek večje finančne krize v prihodnje.

Zaradi dolgoletnih temeljitih priprav in neprekinjenega nadzora EU po širitvi še naprej neovirano deluje. Zaradi širitve sta se v novih in starih državah članicah povečali konkurenčnost in rast. Vendar so nadaljnje reforme in njihovo izvajanje ključnega pomena za zagotovitev nadaljevanja povezovanja in dohodkovne konvergence v EU ter za ohranitev vloge EU v globalnem gospodarskem upravljanju. Napredek na tem področju je potreben tudi za oblikovanje okolja, primernega za nadaljnje korake v širitvenem programu EU, ki bo še povečalo potencial za rast in odpornost gospodarstva EU.

Uspeh pri soočanju s sedanjo krizo in ohranjanju dosežkov zadnjih širitev EU bo izjemno pomemben. Kot so pokazale pretekle izkušnje, bo izvajanje programa EU prineslo koristi, ki se bodo čutile tudi zunaj gospodarskega sektorja.

[1] „Pet let razširjene EU – gospodarski dosežki in izzivi“, European Economy, št. 1/2009.

[2] „Vpliv prostega gibanja delavcev v okviru širitve EU – Poročilo o prvi fazi (1. januar 2007–31. december 2008) prehodnih ureditev“ – COM(2008) 765, 18.11.2008.