20.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/1

1.

Evropska centralna banka (ECB) je dne 17. decembra 2008 prejela zahtevo Sveta Evropske unije za mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah (1) (v nadaljevanju: predlagana uredba) (2).

2.

Pristojnost ECB, da poda mnenje, izhaja iz člena 105(4) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu s prvim stavkom člena 17.5 Poslovnika Evropske centralne banke je to mnenje sprejel Svet ECB.

3.

ECB pozdravlja cilje predlagane uredbe (3) in podpira sporazum, doseženem nedavno na srečanju finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank skupine G20 dne 14. marca 2009 (4), kot del na mednarodni ravni usklajenih pobud za krepitev normativnega okvira za bonitetne agencije. Po mnenju ECB bi morale normativne pobude glede bonitetnih agencij slediti naslednjim ciljem (5). Prvič, raven preglednosti glede izdajanja bonitetnih ocen in stalnega nadzora nad temi bonitetnimi ocenami bi bilo treba izboljšati, s čimer bi omogočili večjo primerljivost bonitetnih ocen posameznih bonitetnih agencij in spodbudili večjo konkurenco v panogi bonitetnega ocenjevanja. Drugič, bonitetni postopek bi moral izpolnjevati ustrezne standarde glede kakovosti in neoporečnosti. S stališča finančne stabilnosti je nadvse pomembno zlasti to, da bonitetni postopek ne vodi v čezmerno volatilnost bonitetnih ocen, kar bi lahko povzročilo ostro spremembo cen finančnega premoženja in škodovalo zaupanju na trgu. Tretjič, neoporečnost in neodvisnost bonitetnih agencij je treba varovati tako, da se navzkrižja interesov bodisi izognejo bodisi primerno uredijo v preglednem normativnem okviru.

4.

Predlagana uredba se bo uporabljala za „bonitetne ocene, namenjene, da jih za regulativne in druge namene“ uporabljajo regulirane institucije v finančnem sektorju (kreditne institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice in pozavarovalnice, kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje) in ki se javno razkrivajo ali razširjajo na podlagi naročniškega razmerja (6). Poleg tega lahko navedene regulirane institucije za regulativne namene uporabljajo samo bonitetne ocene, ki jih izdajo bonitetne agencije, ustanovljene v EU in registrirane v skladu s predlagano uredbo (7).

ECB sicer podpira široko področje uporabe predlagane uredbe, podaja pa naslednje pripombe.

Prvič, čeprav besedna zveza „za regulativne in druge namene“ daje prednost širšemu področju uporabe, pa tako obrazložitveni memorandum k predlagani uredbi kot ocena učinka, ki jo je opravila Komisija, zagovarjata ožji pristop, po katerem bi predlagana uredba zajemala le bonitetne ocene, ki se uporabljajo za regulativne namene (8). Komisija zatrjuje, da je predlagani pristop „sorazmeren“, saj se „(n)e nanaša (…) na vse bonitetne agencije, temveč samo na tiste, katerih bonitetne ocene uporabljajo finančne institucije za regulativne namene, tj. tiste, ki bi lahko močno vplivale na finančni sistem“ (9). Kljub navedenemu pa predlagana uredba niha med, na eni strani, ciljem, da se uvede „skupni pristop za zagotavljanje visoke kakovosti bonitetnih ocen, namenjenih uporabi v Skupnosti“ (10) in zagotovi, da so „vse bonitetne ocene, ki jih uporabljajo finančne institucije, na katere se nanaša zakonodaja Skupnosti, visoko kakovostne in da jih izdajajo bonitetne agencije, ki poslujejo v skladu s strogimi zahtevami“ (11), ter, na drugi strani, bolj omejenim ciljem, po katerem se registracija zahteva le za bonitetne agencije, ki so ustanovljene v Skupnosti in ki želijo zagotoviti, da lahko njihove bonitetne ocene za regulativne namene uporabljajo finančne institucije v EU (12). Poleg tega predlagana uredba ne pojasnjuje pravil, ki veljajo za vrednostne papirje, za katere je bil objavljen prospekt po Direktivi 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (13) in se ocenjujejo po predlagani uredbi.

Drugič, predlagana uredba pri navedbi področja uporabe opredeli „regulativne namene“ pretežno s sklicevanjem na najvidnejši primer uporabe bonitetnih ocen v finančni regulativi, tj. Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano) (14), po kateri so kreditne institucije upravičene uporabljati bonitetne ocene kot pomoč za izračun svojih kapitalskih zahtev za namene plačilne sposobnosti (15). ECB razume, da bi tak pristop omogočil zajetje bonitetnih ocen, ki „bi lahko močno vplivale na finančni sistem“ (16). S tem v zvezi so se finančni ministri in guvernerji centralnih bank skupine G20 dne 14. marca 2009 sporazumeli o regulativnem pregledu nad delovanjem, vključno z registracijo, vseh bonitetnih agencij, katerih bonitetne ocene se uporabljajo za regulativne namene (17). Vendar pa glede na to, da pojem „regulativni nameni“ ni posebej opredeljen in da ni določeno, ali zajema sklicevanja na uporabo bonitetnih ocen v zakonodaji Skupnosti (kakor je implementirana v nacionalni zakonodaji) in v nacionalnih predpisih, ECB predlaga dodatno pojasnilo. Končno, nekatere določbe predlagane uredbe, kot je splošna obveznost bonitetnih agencij, da razkrijejo „vse bonitetne ocene“ (18), bi lahko bile v nasprotju z dometom predlagane uredbe, če naj bi bila le-ta omejena na bonitetne ocene za uporabo v regulativne namene.

Tretjič, predlagana uredba se uporablja le za bonitetne ocene, ki se razširjajo na podlagi naročniškega razmerja ali javno razkrivajo. Skladno s pravili, ki veljajo za zunanje bonitetne institucije (external credit assessment institutions – ECAI) v Direktivi 2006/48/ES (19), se predlaga pojasnilo, da se bonitetne ocene štejejo za javno razkrite, če potencialnim uporabnikom omogočajo dostop po enakih pogojih in javnosti dovoljujejo primerno oceno.

Četrtič, bonitetne ocene bi morale temeljiti na metodologijah, ki združujejo kvalitativne in kvantitativne pristope (20). V tej zvezi se ugotavlja, da bonitetna orodja zunanjih ponudnikov (21) običajno temeljijo izključno na kvantitativnih pristopih in ne upoštevajo kvalitativnih informacij, kot so informacije, pridobljene v stikih z vodstvom in zaposlenimi na operativni ravni pri ocenjevanem subjektu. V kontekstu okvira politike za operacije denarne politike Eurosistema (ki zajema ECB in nacionalne centralne banke držav članic, ki so sprejele euro (NCB), se ta vrsta bonitetnih sistemov obravnava ločeno od drugih virov bonitetnih ocen, kot so ECAI. Glede na to bi bilo treba preučiti, ali bi morala predlagana uredba določiti, da bonitetne ocene, ki jih izdajo zunanji ponudniki bonitetnih orodij, ne sodijo v njeno področje uporabe.

5.

ECB neposredno zadevajo storitve, ki jih bonitetne agencije opravljajo v kontekstu nalog in obveznosti Eurosistema v zvezi z vodenjem operacij denarne politike in drugih centralnobančnih operacij, kot so operacije upravljanja z deviznimi rezervami in lastnimi sredstvi (22). Druga alinea v členu 18.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljevanju: Statut ESCB) določa, da ECB in NCB lahko sklepajo kreditne posle s kreditnimi institucijami in drugimi udeleženci na trgu na podlagi ustreznega zavarovanja posojil. Eno od pomembnih meril primernosti za namene operacij denarne politike je, da mora finančno premoženje izpolnjevati visoke bonitetne standarde, in bonitetni okvir Eurosistema (Eurosystem Credit Assessment Framework – ECAF) v ta namen opredeljuje postopke, pravila in tehnike, ki zagotavljajo, da je zahteva Eurosistema po visokih bonitetnih standardih izpolnjena. Eurosistem pri ocenjevanju bonitetnega standarda primernega finančnega premoženja upošteva bonitetne informacije iz bonitetnih sistemov, ki pripadajo enemu od štirih virov: ECAI, interni bonitetni sistemi NCB (in-house credit assessment systems – ICAS) (23), interni bonitetni sistemi nasprotnih strank ali bonitetna orodja zunanjih ponudnikov (24). Eurosistem si pridržuje pravico, da na podlagi informacij, ki jih šteje za pomembne, ugotovi, ali izdaja, izdajatelj, dolžnik ali garant izpolnjuje njegove zahteve glede visokih bonitetnih standardov, na isti podlagi pa lahko finančno premoženje tudi zavrne. Da bi Eurosistem zagotovil usklajenost, natančnost in primerljivost navedenih štirih virov bonitetnih ocen, ki se uporabljajo v ECAF, je razvil merila sprejemljivosti za vsakega od teh virov in redno spremlja uspešnost njihovih bonitetnih ocen v primerjavi z referenčno vrednostjo Eurosistema za visoke bonitetne standarde (25).

V tem kontekstu ECB priporoča pojasnilo v uvodnih izjavah, da določbe predlagane uredbe, ki veljajo za bonitetne agencije, ne posegajo v pravico Eurosistema ali nacionalnih centralnih bank držav članic, ki niso sprejele eura, po nacionalni zakonodaji, da opredelijo postopke, pravila in merila, ki bodo zagotovila, da se izpolni zahteva glede visokih bonitetnih standardov za finančno premoženje, primerno za operacije denarne politike, in da določijo, kakor je to primerno, pogoje za uporabo bonitetnih ocen pri centralnobančnih operacijah.

6.

Predlagana uredba se ne uporablja za bonitetne ocene, ki jih izdajo javni organi, katerih bonitetne ocene se ne razkrivajo javno in jih ocenjevani subjekt ne plača (26). Kot je bilo že omenjeno zgoraj (27), Eurosistem pri ocenjevanju bonitetnih standardov primernega finančnega premoženja upošteva bonitetne ocene iz različnih virov, vključno s sistemi ICAS, ki jih upravljajo nekatere NCB. Ti sistemi ICAS so pomembni za izvajanje denarne politike Eurosistema. Na primer, bančna posojila predstavljajo znaten vir finančnega premoženja, ki ga Eurosistem sprejema kot zavarovanje, dolžniki pri teh dolžniških obveznostih pa so pogosto srednje velike družbe, ki jih ocenjujejo le navedeni sistemi ICAS (28). Po mnenju ECB ne bi bilo sorazmerno, če bi se za te sisteme ICAS določil postopek registracije po predlagani uredbi. Poleg tega ne bi bilo relevantno ali primerno, da bi se nekatere določbe predlagane uredbe uporabljale za bonitetne ocene, ki jih izdajajo NCB. Bonitetne ocene se pri sistemih ICAS (i) ne razkrivajo javno niti (ii) jih ocenjevani subjekt ne plača. Glede na navedeno bi bilo po mnenju ECB koristno, da bi se zgoraj navedeno izvzetje iz predlagane uredbe razširilo na bonitetne ocene, ki jih izdelajo nacionalne centralne banke, zato predlaga, da se predlagana uredba ustrezno spremeni.

7.

ECB se strinja s tem, da bi morali biti ti sistemi izvzeti iz predlagane uredbe, če delujejo v skladu s pogoji, ki so enakovredni zahtevam v predlagani uredbi in zagotavljajo ustrezno neoporečnost in neodvisnost bonitetnih dejavnosti. V kontekstu okvira denarne politike Eurosistema za operacije na trgu se za te sisteme že uporabljata poglobljeni postopek potrditve in postopek celovitega spremljanja uspešnosti s strani Eurosistema, ki jih lahko v določenih okoliščinah, ki jih sam opredeli, začasno ali trajno izključi (29). Glede na to ECB meni, da bi se moralo šteti, da je zgornji pogoj avtomatično izpolnjen, ko ECB potrdi sistem ICAS za namen operacij denarne politike Eurosistema. Glede bonitetnih ocen, ki jih izdajo nacionalne centralne banke, ki izpolnjujejo zgoraj omenjeni merili, ECB pa zadevnih sistemov ICAS ni ocenila, bi bilo treba sprožiti postopek, v katerem bi se preverilo, ali sistem ICAS izpolnjuje merilo „enakovrednosti“. ECB za te primere predlaga možnost, da nacionalne centralne banke pri Komisiji zahtevajo izvzetje, Komisija pa bi se, za zagotovitev enotne uporabe zgornjih meril, posvetovala z ECB, preden bi odločila o izvzetju, s čimer bi izkoristila strokovno znanje in izkušnje ECB na tem področju. ECB predlaga, da se predlagana uredba spremeni in vključi ustrezna uvodna izjava, ki bi odražala ta postopek.

8.

Direktiva 2006/48/ES dovoljuje kreditnim institucijam, da uporabljajo zunanje bonitetne ocene, ki jih zagotovijo ECAI, pri določitvi uteži tveganja po standardiziranem pristopu (30) in po metodi na podlagi bonitetnih ocen za listinjenje (31). Medsebojno vplivanje med sistemom, ki velja za bonitetne agencije po predlagani uredbi, in uveljavljenim postopkom priznavanja ECAI po Direktivi 2006/48/ES bi bilo lahko problematično, zato bi ga bilo treba primerno urediti. Zlasti bi bilo treba pojasniti, da registracija bonitetne agencije po predlagani uredbi predstavlja pogoj za primernost kot ECAI po Direktivi 2006/48/ES. Nadalje bi bilo treba Direktivo 2006/48/ES primerno spremeniti, kot je predlagano v Prispevku Eurosistema (32), da bi se izognili „podvajanju postopkov in dragih prekrivajočih se zahtev“ in zagotovili pravno skladnost. Na primer, šteti bi se moralo, da zahteve po objektivnosti, neodvisnosti, nenehnem preverjanju, preglednosti in razkritju, povezane z metodologijo za dodeljevanje bonitetnih ocen (33), že izpolnjujejo tiste bonitetne agencije, ki so registrirane po predlagani uredbi.

9.

Predlagana uredba določa, da mora vsaka država članica določiti pristojni organ za namene te uredbe (34). Po Direktivi 2006/48/ES nacionalni organi za bančni nadzor obdržijo pristojnost za priznavanje bonitetnih agencij kot ECAI v skladu z zahtevami, določenimi v navedeni direktivi (35). Če bi, kot je predlagano v poročilu de Larosièrjeve skupine (36), Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR) ali organi, določeni po predlagani uredbi, prevzeli odgovornost za registracijo in pregled na delovanjem bonitetnih agencij, bi se morali s pristojnimi organi bančnega nadzora posvetovati o registraciji in nadzoru ter o morebitnem nalaganju sankcij. Zakonodajalec Skupnosti bi ob spreminjanju Direktive 2006/48/ES lahko tudi ocenil, ali bi bilo treba, glede na izkušnje s sistemom za ECAI (37), mehanizme za priznavanje teh institucij še dodatno poenostaviti in pri tem upoštevati možno sinergijo z okvirom za registracijo in nadzor bonitetnih agencij v predlagani uredbi.

10.

Predlagana uredba določa okvir za registracijo in nadzor bonitetnih dejavnosti, ki temelji na tesnem usklajevanju med nacionalnimi organi. ECB opaža, da je vloga CESR omejena na svetovanje pristojnemu organu matične države članice (i) glede osnutka odločitve o registraciji ali osnutka odločitve o zavrnitvi (38) in (ii) v primerih, določenih v predlagani uredbi (39), ali če organi nameravajo sprejeti nadzorne ukrepe (40). S tem v zvezi je ECB seznanjena s pomisleki, izraženimi v poročilu de Larosièrjeve skupine, da je „sistem licenciranja in pregleda na poslovanjem po tem predlogu preveč okoren“ in da „zlasti delitev dela med matičnimi organi in organi gostitelji verjetno ne bo uspešna in učinkovita„ (41). Poleg tega poročilo de Larosièrjeve skupine predlaga, da se odgovornost za licenciranje in neposredni nadzor institucij po EU, kot so bonitetne agencije, dodeli organu EU, v katerega se bo pretvoril CESR. Medtem ko je Eurosistem že izrazil svojo podporo za to, da CESR opravlja vlogo koordinatorja (42), pa bo morda treba vlogo CESR v zvezi z bonitetnimi agencijami še dodatno pregledati v luči prihajajoče izvedbe priporočil de Larosièrjeve skupine (43).

11.

ECB poudarja, da bi morala biti kakršna koli ureditev usklajevanja glede normiranja in nadzora bonitetnih agencij oblikovana tako, da bi omogočala primerno raven vključitve Eurosistema, glede na njegov velik interes za izvajanje centralnobančnih operacij in z vidika finančne stabilnosti. S tem v zvezi ECB predlaga, da se v predlagani uredbi uvedejo možnosti, podobne tistim v okviru Skupnosti za izmenjavo informacij med pristojnimi organi in centralnimi bankami ESCB (44). ECB zato predlaga spremembo besedila v skladu s svojim priporočilom v Mnenju CON/2009/17 (45). Poleg tega bi ECB pozdravila uvedbo obveznega posvetovanja s CEBS in tudi z Odborom evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine pred objavo smernic za pristojne nacionalne organe (46).

12.

V Prispevku Eurosistema je omenjeno, da bi se v predlagani uredbi lahko določilo alternativno in manj strogo obravnavanje lokalnih bonitetnih agencij, ki se pretežno ukvarjajo s korporativnimi izdajami, ter da bi odstopanje od nekaterih zahtev za lokalne agencije lahko omogočilo prožnost in pomagalo ohraniti raznovrstnost populacije bonitetnih agencij, kar zagotavlja raznovrstnost mnenj (47). Če bi se v okviru postopka soodločanja takšna izjema določila za manjše bonitetne agencije, bi bilo nujno zagotoviti, da večje bonitetne agencije ne bi izkoristile te izjeme tako, da bi razdelile svoje poslovanje na manjše dele. ECB bi podprla tudi oceno učinka uporabe predlagane uredbe na raven koncentracije na trgu bonitetnega ocenjevanja (48).

13.

Predlagana uredba določa, da morajo bonitetne agencije v osrednjem registru, ki ga vzpostavi CESR, dati na razpolago podatke „o svojih preteklih rezultatih in dejavnostih bonitetnega ocenjevanja“ (49). ECB je pripravljena pomagati Komisiji in CESR pri ustvarjanju tega registra, ki bo pomemben za izvajanje dejavnosti ESCB. Treba bi bilo najti ravnotežje med obsegom podatkov, ki se zahtevajo za zadovoljitev potreb uporabnikov, in stroški, ki jih bodo imele bonitetne agencije z izpolnjevanjem teh zahtev.

ECB podaja tudi naslednja priporočila. Prvič, zaradi jasnosti bi bilo primerno v dveh ločenih členih predlagane uredbe razlikovati med: (i) določbami o zahtevah glede razkrivanja, ki veljajo za bonitetne agencije; in (ii) določbami v zvezi z osrednjim registrom, ki ga vzpostavi CESR, in naravo podatkov in informacij, ki se vsebuje ta register. Drugič, zaželeno je dodatno pojasniti vrste podatkov in informacij, ki se dajo na razpolago v registru. ECB razume, da bodo te informacije vključevale „podatke o preteklih stopnjah neplačil svojih bonitetnih kategorij“ (50). Tretjič, še dodatno bi bilo treba preučiti zbiranje teh informacij s strani CESR, pogoje shranjevanja, ureditev upravljanja z registrom in dostop do njega ter možne spremembe zahtev, ki veljajo za ta register in bonitetne agencije, v prihodnosti. To bi lahko zahtevalo uvedbo podrobnejših določb ali razširitev uporabe komitologije v predlagani uredbi, s čimer bi se omogočilo sprejetje tehničnih ukrepov za določitev načel v zvezi z organizacijo in delovanjem registra. CESR bi moral tudi preučiti možne sinergije z drugimi pobudami. Četrtič, register bi moral zagotoviti “dostopnost ustreznih in standardiziranih podatkov o rezultatih bonitetnih agencij, na podlagi katerih lahko udeleženci na trgu primerjajo agencije v celotni panogi“ (51). ECB predlaga, da se CESR zadolži za pripravljanje statističnih podatkov, ki spremljajo zgodovinske rezultate bonitetnih agencij, in za objavljanje ugotovitev v rednih časovnih presledkih. ECB predlaga tudi strukturiranje in shranjevanje zgoraj omenjenih podatkov v primerljivem formatu, ki izkazuje vrednostne papirje in njihove ocene, na ravni instrumenta in izdajatelja, na podlagi mednarodne identifikacijske številke vrednostnega papirja za izdaje in standardizirane identifikacijske oznake za izdajatelje. Poleg tega je treba zagotoviti, da lahko vlagatelji bolje ocenijo kreditna tveganja svojih portfeljev, tj. vlagateljem bi moralo biti omogočeno, da lahko sami ugotavljajo statistično soodvisnost, npr. korelacijo, med kategorijami bonitetnih ocen v zvezi z različnimi vrstami ocenjevanih subjektov ali instrumentov.

14.

V predlagani uredbi je bonitetna kategorija opredeljena kot „ocenjevalni simbol, ki se uporablja za opredeljevanje različnih bonitetnih ocen za vsak razred bonitetnih ocen, tako da je mogoče razlikovati med različnimi značilnostmi tveganj pri različnih vrstah ocenjevanih subjektov, izdajateljev ali finančnih instrumentov“ (52). Predlagana uredba dodatno določa, da mora bonitetna agencija navesti „razred bonitetnih ocen, za katerega bonitetna agencija zaproša za registracijo“ (53). Ti določbi bi se lahko dodatno poenostavili, kot se predlaga v prilogi k temu mnenju.

15.

Predlagana uredba določa, da mora bonitetna agencija spremljati bonitetne ocene in jih revidirati „po potrebi“ (54). Določitev minimalne pogostnosti za revidiranje bonitetnih ocen bi okrepila pripravljenost in zavezo bonitetnih agencij za redno in aktivno spremljanje vse bonitetnih ocen, ki so jih izdale. ECB zato predlaga, da se takšno revidiranje opravi vsaj enkrat letno. Predlagana uredba določa tudi, da morajo bonitetne agencije v primeru sprememb v ocenjevalnih metodologijah „znova določi[ti] vse bonitetne ocene, ki so bile izdelane na podlagi teh metodologij, modelov ali predpostavk“ (55). ECB predlaga, da se pojasni, da se ta zahteva nanaša le na tiste bonitetne ocene, ki se še vedno uporabljajo.

16.

Neodvisni neizvršni člani upravnih odborov ali nadzornih svetov imajo ključno vlogo pri neodvisnosti in kakovosti bonitetnih ocen. Predlagana uredba določa, da morajo ti neizvršni člani imeti posebno nalogo, da preprečijo nasprotje interesov in spremljajo postopke usklajevanja in upravljanja, vključno s funkcijo revidiranja (56). Funkcija revidiranja pomeni periodično revidiranje metodologij in modelov, ki jih bonitetna agencija uporablja, in bistvenih sprememb teh metodologij ter njihove primernosti za ocenjevanje novih finančnih instrumentov (57). Glede na pomembnost teh nalog ECB predlaga, da vloge za registracijo vsebujejo tudi informacije o neodvisnih neizvršnih članih upravnega odbora ali nadzornega sveta (58).

17.

Predlagana uredba zahteva, da bonitetne agencije hranijo evidence, v katerih so določene pravice in obveznosti bonitetne agencije in ocenjevanega subjekta „najmanj do prekinitve odnosov s tem ocenjevanim subjektom“ (59). ECB predlaga, da se ta obveznost ohrani vsaj dve leti po prenehanju odnosov, s čimer bi se omogočila naknadna preučitev na zahtevo pristojnih organov (60).

18.

Dodatno bi bilo treba oceniti, ali so pravila v predlagani uredbi, ki preprečujejo, da bi se zaposlene osebe, neposredno vključene v bonitetni postopek, pridružile ocenjevanim subjektom, dovolj stroga, da preprečujejo ali omejujejo tako prakso. Glede na to se predlaga, da zaposlene osebe, ki so neposredno vključene v bonitetni postopek, ne smejo sprejeti zaposlitve na ključnem vodstvenem delovnem mestu pri ocenjevanem subjektu, dokler ne preteče 18 (namesto šest) mesecev od izdaje bonitetne ocene (61).

19.

Sklicevanje na „izdajo dolžniških instrumentov“ bi bilo treba nadomestiti s „finančnim instrumentom“ (62).

20.

Bonitetna agencija mora v poročilu o preglednosti vsako leto dati na razpolago finančne informacije o svojih prihodkih, razdeljenih na honorarje za storitve bonitetnega ocenjevanja in honorarje za druge storitve, pri čemer se vse izčrpno opišejo (63). Kolikor „druge storitve“ pomenijo „pomožne storitve“, bi to moralo biti odraženo v predlagani uredbi (64).