52008PC0375

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 13.6.2008

COM(2008) 375 konč.

2005/0241 (COD)

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU v skladu z drugim pododstavkom člena 251 (2) Pogodbe ES glede

skupnega stališča Sveta glede sprejetja uredbe o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju in celinskih plovnih poteh v primeru nesreč

2005/0241 (COD)

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU v skladu z drugim pododstavkom člena 251 (2) Pogodbe ES glede

skupnega stališča Sveta glede sprejetja uredbe o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju in celinskih plovnih poteh v primeru nesreč

1. OZADJE

Datum predložitve predloga EP in Svetu (dokument COM(2005) 592 konč. – 2005/0241(COD)): | 13. februar 2006 |

Datum mnenja Odbora regij: | 15. junij 2006 |

Datum mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora: | 13. september 2006 |

Datum mnenja Evropskega parlamenta, prva obravnava: | 25. april 2007 |

Datum spremenjenega predloga Komisije | 22. oktober 2007 |

Datum sprejetja skupnega stališča: | 6. junij 2008 |

2. CILJ PREDLOGA KOMISIJE

Potnikom na krovu plovila, ne glede na smer potovanja, in prevoznikom ponuditi pravni okvir, ki bo usklajeno določal njihove pravice in dolžnosti v primeru nesreče. Raven uskladitve mora biti dovolj visoka, da zagotovi tako pravičnejše nadomestilo škode kot boljše preprečevanje nesreč.

Cilj predloga je v pravo Skupnosti vključiti Protokol iz leta 2002 k Atenski konvenciji o pomorskem prevozu potnikov in njihove prtljage iz leta 1974, ki je bil sprejet pod okriljem Mednarodne pomorske organizacije („Atenska konvencija 2002“). Atenska konvencija 2002 je moderno besedilo, ki jasno določa pravice in dolžnosti potnikov in prevoznikov; za škodo v primeru pomorskih nezgod predvideva sistem odgovornosti, ko ne gre za krivdo prevoznika, določa dovolj visoke maksimalne zneske odškodnine, od vseh prevoznikov zahteva podpis zavarovalne police in tožniku omogoča, da se za povračilo obrne neposredno na zavarovalnico.

Omeniti je treba, da se vzporedno s to pobudo države članice in Skupnost pripravljajo, da postanejo pogodbenice Atenske konvencije 2002[1].

Vključitev Atenske konvencije 2002 v pravo Skupnosti morajo spremljati nekatere spremembe:

- Atenska konvencija 2002 je omejena na mednarodni pomorski prevoz. Komisija predlaga razširitev področja uporabe na kabotažo (pomorski prevoz znotraj posamezne države članice) in na prevoz po celinskih plovnih poteh;

- zaradi uskladitve, ki koristi tako potnikom kot prevoznikom, Komisija predlaga, da se ne uporablja klavzula Atenske konvencije 2002, v skladu s katero lahko posamezna država članica samostojno določi zgornje meje odškodnine na višje od tistih, ki so določene v Konvenciji. V spremenjenem predlogu[2] je Komisija sprejela spremembo Evropskega parlamenta, ki namerava zajamčiti potnikom, vpletenim v nesreče, da bodo v vsakem primeru prejeli odškodnino v višini zgornje meje iz Atenske konvencije, zato se torej izvajanje konkurenčnih pravil o globalni omejitvi odgovornosti ne upošteva;

- dodati ukrep za ugodnejšo odškodnino za škodo, povzročeno pripomočkom za invalide;

- dodati obveznost plačila predplačil;

- dodati obveznost seznanjanja potnikov z njihovimi pravicami.

3. PRIPOMBE NA SKUPNO STALIŠČE

Komisija ocenjuje, da je Svet vsebinsko zelo osiromašil predlog.

Najprej se iz skupnega stališča namerava iz področja uporabe izključiti predlog o celinskih plovnih poteh in tudi velik del domačega pomorskega prevoza. Evropski parlament je glede celinskih plovnih poti v prvem branju zavzel dvoumno stališče. Parlament se je z druge strani jasno izrazil za vključitev domačega pomorskega prevoza, s tem da se da nekaterim izmed zadevnih operaterjev več časa za prilagoditev. Te spremembe Parlamenta je podprla Komisija, vendar jih pa Svet ni povzel.

Nato je Svet zavrnil dva mehanizma za uskladitev zgornje meje odškodnine. V sedanjem besedilu bi bile zgornje meje odškodnine spremenljive, in sicer iz dveh vidikov:

- ne bi bilo enakih zgornjih mej odškodnin po vsej Evropi. Svet je dejansko izbral ohranitev izvajanja člena 7 Atenske konvencije 2002, ki omogoča posamičnim državam pogodbenicam, da prekoračijo zgornje meje, določene s konvencijo;

- odškodnina, izplačana potnikom, vpletenim v nesreče, bi bila odvisna od velikosti nesreče. Svet je dejansko ohranil izvajanje člena 19 Atenske konvencije 2002, kar omogoča, da se v nasprotju s konvencijo uporabijo mehanizmi za skupno omejitev odgovornosti, kar ima za posledico, da so zgornje meje odškodnine lahko nižje od zgornjih mej iz konvencije.

Komisija je seznanjena z namenom Sveta, da se razjasnijo pravila, ki se uporabljajo pri jurisdikciji, priznavanju in izvrševanju sodb. Ta pravila lahko izhajajo iz Atenske konvencije ali iz zakonodaje Skupnosti (Uredbe št. 44/2001, imenovane „Bruselj I“). Vendar Komisija meni, da besedilo v skupnem stališču (uvodna izjava 3(e)) ni ustrezno. To besedilo predlaga strogo razmejitev izključne pristojnosti Skupnosti, ki se ne zdi v skladu s precedenčnim pravom Evropskega sodišča.

Opozoriti je treba, da je bilo skupno stališče sprejeto samo s kvalificirano večino. Komisija bi z nasprotovanjem temu večinskemu sporazumu lahko ovirala prehod v drugo branje. Komisija tega ni želela, menila je, da bi se medinstitucionalna razprava lahko nadaljevala.

Komisija je dala naslednjo izjavo ob sprejetju skupnega stališča:

„Komisija ne želi ovirati večinskega dogovora o tem pomembnem predlogu, ki bi vzpostavil usklajen zakonodajni okvir in s tem zagotovil, da bi potniki na plovilih v primeru nesreče prejeli ustrezno odškodnino.

Komisija kljub temu obžaluje, da Svet ni vztrajal pri prvotnem namenu predloga in je učinkovito zmanjšal njegovo področje uporabe s tem, da je izključil celinske plovne poti in večji del domačega prevoza. Svet je prav tako zavrnil dva mehanizma za uskladitev višin odškodnin, ki bi koristila tako potnikom, vpletenim v nesreče, kot industriji: po političnem dogovoru taki potniki ne morejo vedno dobiti najvišjih odškodnin, določenih z Atensko konvencijo, prevozniki pa bi lahko v nekaterih okoliščinah plačevali višje odškodnine, kot je določeno v Atenski konvenciji.

Ne nazadnje se Komisija ne strinja z besedilom uvodne izjave 3(e), saj naj bi zbujala dvom o izključni pristojnosti Skupnosti.“

4. MNENJE KOMISIJE O SPREMEMBAH, KI JIH JE SPREJEL EVROPSKI PARLAMENT

4.1 Spremembe Evropskega parlamenta, ki jih je Komisija sprejela in so v celoti ali deloma vključene v skupno stališče

Sprememba 6 namerava upoštevati smernice, ki jih oktobra 2006 sprejela Mednarodna pomorska organizacija v zvezi s škodo, povezano s terorističnimi napadi.

Spremembi 2 in 10 o povračilu neupravičeno izplačanih predujmov.

Spremembi 3 in 11 o naravi informacij potnikom.

4.2 Spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament in jih je Komisija sprejela, vendar niso vključene v skupno stališče

Sprememba 5 o vlogi države pristanišča.

Spremembi 7 in 8 o zgornjih mejah odškodnine.

Sprememba 12 o načinih ureditve obveščanja potnikov.

Sprememba 13 o postopnem izvajanju Uredbe v primeru rednih trajektnih linij.

Sprememba 14 o postopnem izvajanju Uredbe v primeru prevoza po celinskih plovnih poteh.

Sprememba 15 o postopnem izvajanju Uredbe v primeru rednih trajektnih linij, ki delujejo v čezmorskih državah in ozemljih.

4.3. Spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament in jih Komisija ni sprejela, vendar so vključene v skupno stališče

Sprememba 9, ki omejuje izplačilo predujmov na pomorske nezgode.

Spremembe 16 do 27 o izključitvi celinske plovne poti.

4.4 Spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament ter jih je Komisija zavrnila in ki niso bile vključene v skupno stališče

Sprememba 4 o vlogi Evropske agencije za pomorsko varnost.

5. SKLEP

Komisija je seznanjena s skupnim stališčem Sveta, ki je bilo sprejeto s kvalificirano večino, vendar ponavlja svoje stališče o vprašanju obsega uporabe in o potrebni uskladitvi stopenj odškodnine potnikom, vpletenim v nesreče, na evropski ravni.

[1] Predlog Sklepa Sveta o odločitvi Evropske skupnosti glede Protokola iz leta 2002 k Atenski konvenciji o pomorskem prevozu potnikov in njihove prtljage, 1974 – COM(2003) 375 z dne 24. junija 2003. V postopku sprejemanja.

[2] COM(2007) 645 z dne 22. oktobra 2007.