9.10.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 257/30

—

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti v vsej Evropski uniji odgovornost za zaščito in spodbujanje jezikovne raznolikosti. So v idealnem položaju za vzpostavljanje konstruktivnega partnerstva z ustanovami, ki se ukvarjajo z jezikovnim izobraževanjem, ter za pripravo tečajev za splošno izobraževanje in poklicno usposabljanje v skladu s posebnimi potrebami in zahtevami na lokalni ravni;

—

meni, da je zaradi velikega pomena jezikovne raznolikosti v Evropski uniji treba pri graditvi večjezične družbe doseči čim bolj pozitivne učinke raznolikosti, negativne učinke pa čim bolj zmanjšati;

—

meni, da mora vsak državljan EU imeti možnost, da neguje svoj materni jezik kot znamenje svojega kulturnega izvora, vendar se mora v okviru vseživljenjskega učenja aktivno in pasivno naučiti še drugega jezika ter tretjega jezika, ki ga sam izbere na podlagi kulturnih nagnjenj ter družbenih in gospodarskih zahtev glede mobilnosti v državi oziroma regiji izvora;

—

poudarja, da morajo imeti lokalne in regionalne oblasti pri doseganju cilja materinščina + 2 jezika vodilno vlogo, predvsem pri izvajanju izobraževalnih programov;

—

predlaga, naj vse regije vzpostavijo lasten lokalni forum za večjezičnost, s katerim bi spremljali lokalne družbene, gospodarske in izobraževalne trende ter predlagali potrebne pobude za ozaveščanje in motiviranje prebivalstva za vseživljenjsko učenje na podlagi koncepta materinščina + 2 jezika.

Poročevalec

:

Roberto PELLA (IT/EPP), član pokrajinskega sveta Bielle in podžupan občine Valdenga

1.

izraža zadovoljstvo, ker je Evropska komisija 1. januarja 2007 oblikovala resor za večjezičnost, ki ga je zaupala evropskemu komisarju Leonardu Orbanu, s čimer je močno spodbudila to tematiko. Zaradi pomena tega resorja in izzivov, ki jih predstavlja, bi bilo treba ta resor okrepiti, da bi bilo mogoče nadalje razvijati in učinkovito doseči cilje, ki so mu bili dodeljeni;

2.

poudarja prednostni položaj vprašanja večjezičnosti na evropski politični agendi. To vprašanje zajema vsa področja družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja v Evropi;

3.

soglaša z delovnim programom, ki ga je začrtal komisar Orban; komisar meni, da večjezičnost prispeva k močnejšemu evropskemu povezovanju in obsežnejšemu medkulturnemu dialogu;

4.

zaradi velikega pomena jezikovne raznolikosti v Evropski uniji je treba pri graditvi večjezične družbe doseči čim bolj pozitivne učinke raznolikosti, negativne učinke pa čim bolj zmanjšati, da raznolikost ne bo le sredstvo za doseganje določenega cilja;

5.

opozarja na analizo teme večjezičnosti, ki jo je opravila skupina na visoki ravni, ustanovljena leta 2005, in soglaša z glavnimi točkami ukrepov, ki jih je opredelila:

6.

opozarja na rezultate spletnega posvetovanja, izvedenega septembra 2007, z naslednjimi ključnimi ugotovitvami o dejavnostih glede večjezičnosti:

7.

poudarja in podpira predloge skupine izobražencev za medkulturni dialog pod predsedstvom Amina Maaloufa, ki je bila ustanovljena na pobudo Komisije, in posebej poudarja:

8.

poudarja, da sta spodbujanje in varovanje kulturne in jezikovne raznolikosti med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami. V okviru Evropske unije bi jezikovno raznolikost morali obravnavati kot priznavanje uporabe:

Unija in njene države članice si morajo na svojih področjih delovanja prizadevati za spodbujanje jezikovne raznolikosti;

9.

lokalne in regionalne oblasti imajo v vsej Evropski uniji odgovornost za zaščito in spodbujanje jezikovne raznolikosti. Pristojne so tudi za splošno izobraževanje in poklicno usposabljanje ter izobraževanje odraslih, so eden od socialnih partnerjev in usklajujejo rast in razvoj na regionalni ter lokalni ravni;

10.

v poklicnem usposabljanju, usmerjenem v vseživljenjsko učenje, postajata koncepta, kot sta „znanje“ in „učenje“, vse pomembnejša, nenazadnje zato, ker svet dela s svojimi raznolikimi možnostmi zahteva boljše znanje jezikov;

11.

regionalne in lokalne oblasti so v idealnem položaju za vzpostavljanje konstruktivnega partnerstva z ustanovami, ki se ukvarjajo z jezikovnim izobraževanjem, ter za pripravo tečajev za splošno izobraževanje in poklicno usposabljanje v skladu s posebnimi potrebami in zahtevami na lokalni ravni;

12.

zato meni, da se lahko regionalne in lokalne oblasti najbolje odzovejo na različne jezikovne potrebe na lokalni ravni, pri čemer pa jim osrednje oz. državne oblasti vsekakor lahko pomagajo.

13.

meni, da mora Evropa temelj svoje socialne in ekonomske kohezije postaviti tako, da bodo možnosti, povezane z mobilnostjo, globalizacijo, evropsko kulturo in zavestjo o evropskem državljanstvu, čim večje;

14.

pomemben način za doseganje tega je odpravljanje jezikovnih ovir, s katerimi se morajo soočati države in državljani kot posamezniki:

15.

Komisija mora biti pri odprti metodi usklajevanja na področju večjezičnosti pozorna na to, da ne vključuje samo nacionalnih, temveč tudi lokalno in regionalno upravno raven, ker so te ravni pogosto najbolj odgovorne za izvajanje posameznih ukrepov v na lokalni ravni;

16.

v zvezi s tem meni, da je treba posvetiti pozornost spoštovanju in dostojanstvu manjšinskih jezikov, ki sicer niso uradni jeziki, vendar so enako kot uradni jeziki element raznolike kulture nekega območja, ki mu je prav tako treba nameniti prostor v evropskih programih vključevanja.

17.

meni, da je pomembno, da se cilj materinščina + 2 jezika razglasi za cilj evropske politike na področju večjezičnosti;

18.

meni, da bi moral imeti vsak državljan EU možnost, da neguje svoj materni jezik kot znamenje svojega kulturnega izvora, vendar se mora v okviru vseživljenjskega učenja aktivno in pasivno naučiti še skupnega drugega jezika ter tretjega jezika, ki ga sam izbere na podlagi kulturnih nagnjenj ter družbenih in gospodarskih zahtev glede mobilnosti v državi oziroma regiji izvora;

19.

meni, da je prosto izbrani jezik lahko ne samo eden od uradnih jezikov EU, temveč tudi eden evropskih manjšinskih jezikov in še posebej neevropskih jezikov, ki ponujajo kulturne, gospodarske in družbene možnosti, pomembne za krepitev konkurenčnosti Evrope;

20.

predlaga naslednja prednostna sporočila, ki jih je treba upoštevati v evropski politiki na področju večjezičnosti in prenesti v praktične ukrepe za spodbujanje državljanov, ohranjanja raznolikosti in da bodo posamezni lokalni in regionalni organi imeli prednostno mesto pri izbiri pristopa k izobraževanju.

21.

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti je temeljnega pomena ne samo zato, ker imajo mnoge od njih politične in upravne pristojnosti na področju izobraževanja, temveč tudi zato, ker lahko bolje spremljajo položaj večjezičnosti v javnosti in sledijo njegovemu razvoju pri uporabi ustreznih direktiv in programov Skupnosti. Prav na regionalni in lokalni ravni je namreč mogoče ocenjevati pridobljene pristojnosti in izvedene ukrepe ter na tej podlagi posredovati močne impulze za politične ukrepe na evropski ravni;

22.

lokalne in regionalne oblasti morajo imeti pri doseganju cilja materinščina + 2 jezika vodilno vlogo, predvsem pri izvajanju izobraževalnih programov;

23.

v posamezni državi ima lahko vsaka regija zgodovinske, kulturne, družbene, socialne in gospodarske značilnosti, ki se od regije do regije razlikujejo;

24.

regionalno raznolikost je treba spodbujati, kar pomeni, da je treba vsako regijo pozvati, da zagotovi jezikovno izobraževanje na podlagi študij, raziskav in anket občin in regij o kulturnih izročilih, volje prebivalstva, gospodarskih in družbenih potreb ter perspektiv regije;

25.

tako bi bilo mogoče spremljati, ali so veljavni izobraževalni programi v skladu z lokalnimi potrebami, in s prožnim instrumentom lokalne in regionalne samouprave spreminjati izobraževalne pobude, ki niso dale pričakovanih rezultatov;

26.

izbirni jezik bi moral biti prosto izbran. V državah članicah z več kot enim uradnim jezikom EU je treba spodbujati tudi učenje drugega jezika (drugih jezikov);

27.

OR meni, da mora politika večjezičnosti vsebovati pomembno zunanjo razsežnost. Spodbujanje evropskih jezikov zunaj Unije je hkrati kulturnega in gospodarskega pomena. Prav tako mora biti Unija odprta za jezike tretjih držav, kot so kitajščina, arabščina, indijski jeziki, ruščina itd.

28.

OR tako predlaga, naj regije vzpostavijo lasten lokalni forum za večjezičnost, s katerim bi spremljali lokalne družbene, gospodarske in izobraževalne težnje ter predlagali potrebne pobude za ozaveščanje in motiviranje prebivalstva za vseživljenjsko učenje na podlagi koncepta materinščina + 2 jezika;

29.

močno je treba podpreti tudi programe vključevanja priseljencev. Spodbujati in olajšati je treba pridobivanje znanja jezikov, ki jih priseljenci in njihovi otroci potrebujejo za razvoj vsega svojega potenciala v evropski družbi, obenem pa je treba zagotoviti, da se v celoti spoštuje njihova pravica do ohranjanja svojega jezika. Jeziki, ki bi se jih priseljenci morali učiti in jih osvojiti, so uradni jeziki EU območja, kjer živijo, kot tudi drugi uradno priznani jeziki ustreznega območja ali regije, in sicer v skladu z ustreznimi ustavnimi določbami;

30.

skratka: lokalne, regionalne in nacionalne institucije bodo morale šole spodbuditi, da bodo v svoje učne načrte vključile širok izbor jezikov. Sistemi izobraževanja bi morali upoštevati širok izbor jezikov na podlagi družbenih, gospodarskih in kulturnih potreb lokalne oziroma regionalne ravni;

31.

OR meni, da je obvladovanje jezikov zelo pomemben dejavnik konkurenčnosti. Študije so pokazale, da evropska podjetja izgubljajo trge zaradi pomanjkljivega znanja jezikov;

32.

OR zato poziva Komisijo, da nadaljuje s svojimi prizadevanji na tem področju.

33.

Glede majhnih jezikov in jezikov, ki jih govori manjšina, je treba opozoriti, da prispevajo h krepitvi temeljne vrednote evropske kulture, raznolikosti, in da jih zato pri tem procesu ne samo ne bi smeli zapostavljati, temveč bi morali biti posebej zaščiteni;

34.

jezika zaradi poimenovanja „manjšinski“ ali „majhen“ ne bi smeli zapostavljati;

35.

treba bi bilo spodbuditi razprave z namenom, da bi našli primernejše izraze, ki bolje odražajo trenutni položaj;

36.

zato je pomembno nadaljevati proces uradnega priznanja tistih manjšinskih jezikov, ki upodabljajo izročila in kulture, trdno zakoreninjene v Evropi,

37.

omogočiti bi morali institucionalno priznanje manjšinskih jezikov na ravni EU, kar bi moralo EU spodbuditi, da bi svoja besedila prevajala v več kot sedanjih 23 jezikov in tako spodbujala neposreden stik med evropskimi institucijami in državljani;

38.

uradno priznanje jezikov na ravni EU in spodbujanje regionalne raznolikosti bosta omogočila močnejše družbeno vključevanje;

39.

pozdravlja sklepe Evropskega sveta z dne 13. junija 2005, ki v organih in institucijah EU poleg uradnih jezikov, priznanih z Uredbo št. 1/1958, omogočajo uporabo drugih jezikov;

40.

jeziki, ki niti na evropski niti na lokalni ali regionalni ravni niso priznani kot uradni jeziki, morajo biti kljub temu še naprej zaščiteni v okviru programov za zaščito kulturne identitete.

41.

Zastavlja se tudi vprašanje, kako podpirati državljane v procesu vseživljenjskega učenja;

42.

čeprav je morda bolj enostavno „usmerjati“ jezikovno izobraževanje na šolah in spremljati mlade, da danes pridobljene medkulturne jezikovne ozaveščenosti jutri ne bi izgubili, pa je problem bolj zapleten, ko gre za generacije, ki že dolgo niso več vključene v učne programe in niso bile nikoli udeležene v proces večjezičnega usposabljanja. Prav tako je pomembno zagotoviti dostop do učenja jezikov starejši generaciji, saj se veliko starejših v vsakdanjem življenju ali zaradi poklicnih razlogov ni nikoli učilo drugih jezikov. To bi povečalo njihove možnosti sporazumevanja v starosti in jih spodbudilo k njihovemu aktivnejšemu evropskemu državljanstvu;

43.

zato je treba spodbujati mehanizme učenja, ki niso le finančno dostopni (visoki stroški jezikovnih tečajev so pogosto ovira za izobraževanje starejših), temveč so dosegljivi tudi ljudem z omejeno mobilnostjo ali tistim, ki se jih ne bi mogli udeleževati ob določenem času;

44.

OR poudarja, da si je treba prizadevati, da bi se čim pravilneje naučili tujega jezika, zlasti glede na čedalje večjo skupnost priseljencev;

45.

poudariti je treba, da obstajajo tudi lažje učne metode, ki državljanom omogočajo, da pridobijo osnovno jezikovno znanje, na podlagi katerega se lahko izražajo in sporazumejo. Državne, regionalne in lokalne izobraževalne institucije bi morale takšne učne metode spodbujati, EU pa financirati, da bi širili možnosti za učenje in izpolnjevali vrzel med generacijami na področju jezikovne usposobljenosti;

46.

spodbujati bi morali tudi alternativne oblike učenja z večjo uporabo multimedijskih učnih programov in spremljanje televizijskih programov v izvirnem jeziku, opremljenih s podnaslovi (npr. televizijskih oddaj, filmov, novic), ter širšo uporabo računalniških jezikovnih tečajev in internetnih prevajalskih programov. Z drugimi besedami, neke vrste samostojno učenje;

47.

pri mladih in najmlajših pa je treba že zgodaj vzbuditi motivacijo za učenje jezikov. Z učenjem drugega jezika je treba začeti čim prej, da se otroci lahko privadijo na zvočnost tujega jezika, kar jim kasneje omogoči hitrejše in bolj celovito učenje jezika;

48.

treba je izboljšati napredek pri učenju jezikov v osnovni in srednji šoli. V osnovnih šolah bi morali razvijati sposobnost pogovora v tujem jeziku, v srednjih pa naj bi se dijaki učili tretjega jezika;

49.

univerzitetni študij bi moral ponujati možnosti za izpopolnjevanje in nadaljnje izboljševanje že pridobljenih jezikovnih znanj, tudi s krepitvijo programov Erasmus in Socrates;

50.

univerze morajo odpreti vrata ne samo starejšim, ki želijo izboljšati svoje jezikovno znanje, temveč tudi podjetjem, ki jim je treba pomagati in jih spodbujati, da svojim zaposlenim in vodilnim omogočajo učenje novih jezikov „trgovanja“. Za to bi bilo treba spodbujati partnerstva med podjetji in univerzami;

51.

poleg tega je treba zasnovati tečaje prevajanja in tolmačenja, pri katerih ne bodo sodelovale samo institucije (od občin do regij in Evropskega parlamenta – spodbujanje in nagrajevanje mest, ki znajo pripraviti svojo lastno spletno stran in informativna gradiva v več jezikih, je dobra spodbuda za institucionalno večjezičnost na lokalni ravni), temveč tudi akterji, ki imajo stik s širšo javnostjo.

52.

Večjezičnost je mogoče spodbujati ne samo z izobraževanjem in usposabljanjem, temveč tudi z igrami in rekreacijo;

53.

učenje več jezikov prek športa ali kulture je npr. eden od načinov za ozaveščanje zelo raznolikega občinstva, od otrok do odraslih;

54.

pesmi so že same po sebi globalen in večjezičen trg. Pozitivno bi bilo npr. spodbuditi prireditve, kot je evropski dan odprtih vrat, namenjen glasbi, kjer bi bila v ospredju besedila pesmi;

55.

spodbujati bi bilo treba širjenje književnih del v dvojezični izdaji (izvirniku in prevodu) v okviru programa za književno prevajanje. Tega ne bi smeli prepuščati le pobudi posameznih založniških hiš, temveč bi ga morali podpirati tudi z vzpostavljanjem javnih partnerstev, da bi lokalne ali regionalne uprave spodbujali k podpori zasebnih večjezičnih pobud.

56.

Odbor ne dvomi v nujnost „institucionalne“ večjezičnosti v EU. Zato je treba v institucijah EU takoj zagotoviti vsaj pasivno tolmačenje iz uradnih jezikov Evropske unije, da lahko udeleženci v razpravah svoja stališča izrazijo v maternem jeziku;

57.

Odbor je prepričan, da ohranjanje kulturne raznolikosti pomeni zagotavljanje sistema formalnega ali neformalnega prevajanja v vse evropske uradne jezike. Pri spodbujanju večjezičnosti je nujno potrebno, da je dvostranska komunikacija tudi na neformalnih srečanjih mogoča v jezikih sogovornikov;

58.

na formalnih srečanjih je treba delovne in uradne dokumente prevajati v vse uradne jezike držav članic. EU mora v znak spoštovanja do držav članic kot njenega temeljnega stebra omogočiti popolno udeležbo in vsaki državi članici v skladu z njenimi ustavnimi določbami zagotavljati dokumente, ki so potrebni, da lahko njeni državljani uresničujejo aktivno evropsko državljanstvo.

59.

Večjezičnosti se ne sme omejevati na spodbujanje družbene in gospodarske mobilnosti znotraj EU, temveč mora evropski družbi omogočiti tudi, da se odpira trgom in kulturam zunaj EU;

60.

to je pomembno tudi z vidika sedanjih trendov, ki EU usmerjajo v navezovanje vse tesnejših gospodarskih in kulturnih odnosov z državami, kot so npr. Kitajska, Rusija in Japonska;

61.

za večjo zunanjo konkurenčnost EU je torej v okviru šolskega izobraževanja in poklicnega usposabljanja potrebna boljša ponudba tečajev jezikov, ki jih govorijo zunaj EU;

62.

treba bi bilo zagotoviti možnost, da se tretji jezik izbere med vsemi jeziki, ki se uporabljajo v odnosih z državami članicami EU, pri čemer je treba posebej upoštevati jezike razvijajočih se držav, ki niso članice EU, in kulturne značilnosti držav, s katerimi EU krepi svoje trgovinske odnose.