Četrtek, 5. junij 2008
P6_TC1-COD(2007)0097

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 5. junija 2008 z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. …/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za dostop do trga avtobusnih prevozov in spremembah Uredbe (ES) št. 561/2006 (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA —

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije ║,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Potrebne so številne bistvene spremembe Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (4) in Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 z dne 11. decembra 1997 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalni cestni prevoz oseb v državi članici (5). Zaradi jasnosti in poenostavitve bi bilo treba ta pravna akta prenoviti in strniti v eno samo uredbo.

(2)	Oblikovanje skupne prometne politike med drugim zahteva določitev enotnih pravil, ki se uporabljajo v mednarodnem cestnem prevozu potnikov, in pogojev, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalne prevoze v državi članici.

(3)

Da se zagotovi skladen okvir za mednarodni avtobusni prevoz potnikov v celotni Skupnosti, bi se morala ta uredba uporabljati za vse mednarodne prevoze na ozemlju Skupnosti. Prevoze iz držav članic v tretje države še vedno v veliki meri urejajo dvostranski sporazumi med državami članicami in navedenimi tretjimi državami. Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za tisti del vožnje na ozemlju države članice, kjer potniki vstopajo na avtobus ali iz njega izstopajo, dokler se ne sklenejo potrebni sporazumi med Skupnostjo in zadevnimi tretjimi državami. Uporabljati pa bi se morala na ozemlju prečkane tranzitne države članice.

(4)	Prost pretok storitev predstavlja osnovno načelo enotne prometne politike in zahteva, da se prevoznikom iz vseh držav članic zagotovi dostop do mednarodnih prevoznih trgov brez diskriminacije na podlagi državne pripadnosti ali kraja ustanovitve.

(5)

Za opravljanje mednarodnih avtobusnih prevozov potnikov bi bilo treba imeti licenco Skupnosti. Od prevoznikov bi bilo treba zahtevati, da imajo v vsakem od svojih vozil overjeno verodostojno kopijo licence Skupnosti, da bi izvršnim organom omogočili učinkovito kontrolo, zlasti zunaj države članice, v kateri ima prevoznik sedež. Določiti bi bilo treba pogoje glede izdaje licenc Skupnosti, njihovega roka veljavnosti in podrobnih pravil za njihovo uporabo. Treba je tudi določiti podrobne tehnične zahteve glede oblike in drugih lastnosti licence Skupnosti ter overjenih kopij.

(6)	Za zadovoljitev povpraševanja na trgu bi bilo treba pripraviti prilagodljive predpise ob upoštevanju določenih pogojev za posebne linijske prevoze in določene občasne prevoze.

(7)	Ta uredba naj se ne bi uporabljala za prevoznike, ki imajo dostop le do svojega nacionalnega trga avtobusnih prevozov, niti za licence, ki jih prevoznikom izdajajo države članice sedeža.

(8)	Ob ohranjanju dogovorov o dovoljenju za linijske prevoze bi bilo treba spremeniti določena pravila, zlasti glede postopkov za izdajo dovoljenja.

(9)

Dovoljenje za linijske prevoze bi bilo treba odslej izdati, razen če obstajajo jasno navedeni razlogi za zavrnitev, ki jih je mogoče pripisati prosilcu. Ohraniti bi bilo treba le en razlog za zavrnitev v zvezi z zadevnim trgom, in sicer, da bi prevoz, za katerega se zahteva dovoljenje, resno ogrožal izvedljivost primerljivega prevoza, ki se izvaja v okviru obveznosti iz opravljanja javnih storitev na zadevnih direktnih odsekih.

(10)	Prevoznikom nerezidentom bi morali dovoliti opravljati nekatere nacionalne cestne prevoze potnikov ob upoštevanju posebnih značilnosti vsake oblike prevoza.

(11)

Določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (6) se uporabljajo, kadar prevozniki za zagotavljanje posebnih linijskih prevozov razporedijo delavce, ki so v delovnem razmerju pri prevoznikih iz države članice, kjer običajno delajo.

(12)	Samo linijski prevozi, ki se zagotavljajo kot del mednarodnih linijskih prevozov, brez mestnih in primestnih prevozov, bi morali biti na voljo za prevoznike nerezidente pod določenimi pogoji in zlasti ob upoštevanju veljavne zakonodaje države članice gostiteljice.

(13)	Zaželeno je, da si države članice medsebojno pomagajo za pravilno uporabo te uredbe.

(14)

Upravne postopke bi bilo treba čim bolj skrajšati, brez opustitve kontrole in kazni, ki zagotavljajo pravilno uporabo in učinkovito izvrševanje te uredbe. V ta namen bi bilo treba pojasniti in okrepiti obstoječa pravila o odvzemu licence Skupnosti. Veljavna pravila bi bilo treba prilagoditi, da bodo omogočala učinkovito sankcioniranje resnih kršitev ▐, storjenih v državah članicah , ki niso država članica sedeža. Kazni bi morale biti nediskriminatorne in sorazmerne z resnostjo kršitev. Obstajati bi morala možnost vložitve pravnega sredstva zoper vsako naloženo kazen.

(15)	Države članice bi morale v svoj nacionalni register podjetij cestnega prevoza vnesti vse resne kršitve ▐, ki so jih storili prevozniki in za katere so bile naložene kazni.

(16)

Da bi se okrepila in olajšala izmenjava informacij med državnimi organi, morajo države članice ustrezne informacije izmenjati preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih v skladu z Uredbo ║ (ES) št. …/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika] (7).

(17)	Ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblasti (8).

(18)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti ║ pooblastila za določitev oblike nekaterih dokumentov, ki se uporabljajo za izvrševanje te uredbe, in za prilagoditev Priloge I tehničnemu napredku. Ker so navedeni ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(19)	Zaradi učinkovitosti bi bilo treba običajne roke za regulativni postopek s pregledom skrajšati za sprejetje teh ukrepov.

(20)	Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za izvajanje te uredbe, zlasti glede učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni.

(21)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči ║ , in ker te cilje zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(22)

Za spodbujanje avtobusnih izletov, še posebej za turiste z nižjimi dohodki, in za promocijo turizma v regijah je treba ponovno uvesti pravilo dvanajstih dni za krožne izlete z avtobusom, kot je poudaril Evropski parlament v odstavku 78 svoje resolucije z dne 29. novembra 2007 o obnovljeni turistični politiki EU: Na poti k močnejšemu partnerstvu za evropski turizem (9). Zato bi bilo treba ustrezno razširiti Uredbo (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (10) —

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za avtobusni prevoz oseb v mednarodnem prometu na območju Skupnosti, ki ga opravljajo prevozniki, ustanovljeni v državi članici, za najem ali plačilo ali za lastni račun, skladno z njenimi zakoni, uporabljajo pa se vozila, ki so registrirana v taki državi članici in so po svoji konstrukciji in opremi primerna za prevoz več kot devet oseb, vključno z voznikom, in namenjena takemu prevozu, ter za gibanje takih praznih vozil v zvezi s takim prevozom.

Menjava vozila ali prekinitev prevoza, da se lahko del vožnje opravi z drugim prevoznim sredstvom, ne vpliva na uporabo te uredbe.

2.   Pri prevozu iz države članice v tretjo državo in obratno se ta uredba uporablja za del vožnje na ozemlju katere koli prečkane tranzitne države članice. Ne uporablja se za tisti del vožnje na ozemlju države članice, kjer potniki vstopajo na avtobus ali iz njega izstopajo, dokler se ne sklene potrebni sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

3.   Do sklenitve sporazumov iz odstavka 2 med Skupnostjo in zadevnimi tretjimi državami ta uredba ne vpliva na določbe v zvezi s prevozom iz države članice v tretjo državo in obratno, ki so vsebovane v dvostranskih sporazumih med državami članicami in temi tretjimi državami. Vendar države članice sprejmejo te sporazume, da zagotovijo skladnost z načelom nediskriminacije med prevozniki Skupnosti.

4.   Ta uredba se uporablja za notranji cestni prevoz potnikov za najem ali plačilo, ki ga občasno opravlja prevoznik nerezident, kot je določeno v poglavju V.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje definicije:

a)	„linijski prevozi“ pomenijo prevoze, s katerimi se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah;

b)	„posebni linijski prevozi“ pomenijo linijske prevoze, s katerimi se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo jih organizira;

c)	„občasni prevozi“ pomenijo prevoze, ki niso zajeti v definiciji linijskih prevozov, vključno s posebnimi linijskimi prevozi, in katerih glavna značilnost je, da se z njimi prevažajo skupine potnikov, sestavljene na pobudo stranke ali samega prevoznika;

d)

„prevozi za lastni račun“ pomenijo prevoze, ki jih za nekomercialne in neprofitne namene opravljajo fizične ali pravne osebe, pri čemer — je prevozna dejavnost samo pomožna dejavnost te fizične ali pravne osebe, — so uporabljena vozila last te fizične ali pravne osebe ali jih je ta oseba pridobila z odloženim plačilom ali je bila zanje sklenjena dolgoročna zakupna pogodba in jih vozi član osebja fizične ali pravne osebe ali ║ fizična oseba sama;

e)	„kabotaža“ pomeni nacionalni cestni prevoz potnikov za najem in plačilo, ki ga prevoznik začasno opravlja v državi članici gostiteljici;

f)	„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri prevoznik opravlja dejavnost in ki ni država članica, v kateri ima prevoznik sedež;

g)

„resne kršitve ▐ zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu“ pomenijo kršitve, ki potem, ko je bil v zvezi z njimi sprožen postopek pred sodiščem, lahko vodijo do izgube dobrega ugleda v skladu s členom 6(1) in (2) Uredbe (ES) št. …/2008 [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika].

Člen 3

Svoboda opravljanja storitev

1.   Vsak prevoznik iz člena 1, ki opravlja prevoze za najem ali plačilo, ima v skladu s to uredbo pravico opravljati linijske avtobusne prevoze, skupaj s posebnimi linijskimi avtobusnimi prevozi in občasnimi avtobusnimi prevozi, brez diskriminacije na podlagi državljanstva ali kraja ustanovitve, če:

a)	je v državi članici ustanovitve pooblaščen za izvajanje linijskih prevozov, skupaj s posebnimi linijskimi prevozi ali občasnimi avtobusnimi prevozi, v skladu s pogoji o dostopu na tržišče, ki so določeni z državno zakonodajo;

b)	izpolnjuje pogoje, določene v skladu s pravili Skupnosti o dovoljenju za opravljanje poklica cestnega prevoznika v domačem in mednarodnem prometu;

c)

izpolnjuje zakonske zahteve glede standardov za voznike in vozila, kot je določeno zlasti v Direktivi Sveta 92/6/EGS z dne 10. februarja 1992 o vgradnji in uporabi naprav za omejevanje hitrosti za določene kategorije motornih vozil v Skupnosti  (11), Direktivi Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu  (12) ter Direktivi 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov  (13).

2.   Vsak prevoznik iz člena 1, ki opravlja prevoze za lastni račun, ima dovoljenje za opravljanje prevoznih storitev, določenih v členu 5(5), brez diskriminacije na podlagi državljanstva ali kraja ustanovitve, če:

a)	ima v državi članici ustanovitve dovoljenje za opravljanje prevozov z avtobusi v skladu s pogoji o dostopu na tržišče, ki so določeni z državno zakonodajo;

b)	izpolnjuje zakonske zahteve glede standardov za voznike in vozila, kot je določeno zlasti v direktivah 92/6/EGS, 96/53/ES in 2003/59/ES.

Poglavje II

Licenca Skupnosti in dostop na tržišče

Člen 4

Licenca Skupnosti

1.   Za opravljanje mednarodnih avtobusnih prevozov potnikov se zahteva licenca Skupnosti, ki jo izdajo pristojni organi države članice sedeža.

2.   Pristojni organi države članice sedeža imetniku izdajo izvirnik licence Skupnosti, ki jo hrani prevoznik, in število overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo številu vozil, uporabljenih v mednarodnem prevozu potnikov, s katerimi razpolaga imetnik licence Skupnosti in so bodisi njegova popolna last ali so mu na voljo v drugi obliki, po možnosti je zanje sklenil pogodbo o kreditnem nakupu, kupno pogodbo z obročnim odplačevanjem ali zakupno pogodbo.

Licenca Skupnosti in overjene verodostojne kopije so v obliki, ki je določena v Prilogi I.

Opremljene so z žigom ali pečatom organa izdaje ter podpisom in zaporedno številko. Zaporedne številke licence Skupnosti in overjenih verodostojnih kopij se vnese v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza iz člena 15 Uredbe (ES) št. …/2008 [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika] kot del niza podatkov o prevozniku.

Komisija prilagodi Prilogo I tehničnemu napredku. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

3.   Licenca Skupnosti se izda na ime prevoznika in ni prenosljiva. Overjena verodostojna kopija licence Skupnosti se hrani v vozilu in se pokaže na zahtevo vsakega pooblaščenega inšpektorja.

4.   Licenca Skupnosti se izda za obdobje petih let, ki se lahko podaljša.

Licence Skupnosti in overjene verodostojne kopije, ki so bile izdane pred datumom začetka uporabe te uredbe, ostanejo v veljavi do datuma izteka njihove veljavnosti.

5.   Ob predložitvi vloge za izdajo licence in potem vsaj vsakih pet let pristojni organi države članice sedeža preverijo, ali prevoznik izpolnjuje oziroma še naprej izpolnjuje pogoje iz člena 3(1).

6.   Kadar pogoji iz člena 3(1) niso izpolnjeni, pristojni organi države članice sedeža zavrnejo izdajo ali podaljšanje licence Skupnosti ali licenco odvzamejo z obrazloženo odločbo.

7.   Države članice zagotovijo prosilcu za licenco ali imetniku licence Skupnosti pravico do pritožbe zoper odločbo pristojnih organov države članice sedeža o zavrnitvi ali odvzemu te licence.

8.   Države članice lahko odločijo, da velja licenca Skupnosti tudi za domače prevoze.

Člen 5

Dostop na tržišče

1.   Linijske prevoze lahko uporabljajo vsi, vendar pod pogojem obvezne rezervacije, kadar je primerno.

Zanje se zahteva dovoljenje v skladu z določbami poglavja III.

Prilagajanje pogojem za opravljanje prevoza ne vpliva na rednost linijskega prevoza.

Organizacija vzporednih ali občasnih prevozov, ki so namenjeni istim ljudem kot obstoječi linijski prevozi, neustavljanje na določenih postajališčih in ustavljanje na dodatnih postajališčih pri obstoječih linijskih prevozih se ureja z enakimi predpisi kot obstoječi linijski prevozi.

2.   Posebni linijski prevozi se izvajajo pod pogoji iz odstavka 1. Vključujejo:

a)	prevoz delavcev med domom in službo,

b)	prevoz učencev in študentov do izobraževalne ustanove in nazaj.

Dejstvo, da se posebni prevoz spreminja glede na potrebe uporabnikov, ne vpliva na razvrstitev prevoza pod linijski prevoz.

Za posebne linijske prevoze se dovoljenje ne zahteva, če jih ureja pogodba, sklenjena med organizatorjem in prevoznikom.

3.   Za občasne prevoze se dovoljenje ne zahteva.

Vendar se za organizacijo vzporednih ali začasnih prevozov, ki so primerljivi z obstoječimi linijskimi prevozi in so na voljo isti skupini javnosti kot linijski prevozi, zahteva dovoljenje v skladu s postopkom, določenim v poglavju III.

Občasni prevozi ostajajo občasni prevozi izključno zato, ker se opravljajo v določenih časovnih presledkih.

Občasne prevoze lahko opravlja skupina prevoznikov, ki dela v imenu istega izvajalca, potujoči pa lahko na progi na ozemlju ene od držav članic dobijo zvezo z drugim prevoznikom iz iste skupine.

Komisija določi postopke sporočanja imen takih prevoznikov in krajev z zvezami na poti pristojnim organom zadevne države članice. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe ║ z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

4.   Za prazne vožnje z vozili v zvezi s prevozi iz tretjega pododstavka odstavka 2 in odstavka 3 se dovoljenje prav tako ne zahteva.

5.   Prevozi za lastni račun so izvzeti iz vsakega sistema dovoljenj, vendar za te prevoze velja sistem potrdil.

Potrdila izdajajo pristojni organi države članice, v kateri je vozilo registrirano, in veljajo za celotno vožnjo, vključno s tranzitom.

Komisija določi obliko potrdil. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe ║ z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

Poglavje III

Linijski prevozi, za katere se zahteva dovoljenje

Člen 6

Vrsta dovoljenja

1.   Dovoljenja se izdajo na ime prevoznika. Ta jih ne more prenesti na tretje osebe. Vendar lahko prevoznik, ki ima dovoljenje, s soglasjem organa iz člena 7(1) ║ prevoz opravi prek podizvajalca. V tem primeru mora biti v dovoljenju navedeno ime podjetja in njegova vloga podizvajalca. Podizvajalec ║ izpolnjuje pogoje iz člena 3(1).

Podjetjem, ki so se povezala, da bi opravljala linijski prevoz, se dovoljenje izda v imenu vseh podjetij. Prejme ga podjetje, ki upravlja prevoz, vsa ostala podjetja pa prejmejo kopije. V dovoljenju so navedena imena vseh prevoznikov.

2.   Obdobje veljavnosti dovoljenja ni daljše od petih let. To obdobje se lahko skrajša bodisi na prošnjo prosilca ali z medsebojnim soglasjem pristojnih organov držav članic, na katerih ozemlju potniki vstopajo ali izstopajo.

3.   V dovoljenjih je opredeljeno naslednje:

a)	vrsta prevoza;

b)	proga, predvsem z navedbo odhodnega in namembnega kraja;

c)	rok veljavnosti dovoljenja;

d)	postajališča in vozni red.

4.   Komisija določi obliko dovoljenj. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

5.   Dovoljenja omogočajo njihovemu(-im) imetniku(-om) opravljanje linijskih prevozov na ozemljih vseh držav članic, prek katerih potekajo prevozne poti.

6.   Izvajalec linijskega prevoza lahko uporablja dodatna vozila, da je kos začasnim in izrednim okoliščinam. O razlogih za tovrstne začasne in izredne okoliščine obvesti državo članico, na ozemlju katere je odhodni kraj.

V tem primeru prevoznik zagotovi, da so v vozilu naslednji dokumenti:

a)	kopija dovoljenja za opravljanje linijskega prevoza;

b)	kopija pogodbe med izvajalcem linijskega prevoza in podjetjem, ki izvajalca oskrbuje z dodatnimi vozili, ali drug enakovreden dokument;

c)	overjena verodostojna kopija licence Skupnosti, izdana izvajalcu linijskega prevoza.

7.     Države članice lahko iz postopka odobritve izvzamejo redne čezmejne linijske prevoze, ki ne presegajo razdalje 50 km od meje. O tem obvestijo Komisijo in sosednje države.

Člen 7

Predložitev vloge za dovoljenje

1.   Vloge za pridobitev dovoljenja za opravljanje linijskih prevozov se predložijo pristojnim organom države članice, na ozemlju katere je odhodni kraj.

2.   Komisija določi obliko vlog. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe ║ z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

3.   Osebe, ki zaprosijo za dovoljenje, predložijo vse dodatne podatke, za katere menijo, da so primerni, ali tiste, ki jih zahteva organ, ki izdaja dovoljenje, zlasti vozni red, ki omogoča spremljanje skladnosti z zakonodajo Skupnosti o časih vožnje in počitka, ter kopijo licence Skupnosti za mednarodni cestni prevoz potnikov za najem ali plačilo, predvideno v členu 4.

Člen 8

Postopek za izdajo dovoljenja

1.   Dovoljenja se izdajo v soglasju z organi vseh držav članic, na ozemljih katerih potniki vstopajo ali izstopajo. Organ, ki izdaja dovoljenja, pošlje tem organom, in tudi pristojnim organom držav članic, katerih ozemlja se prečkajo, ne da bi potniki vstopali ali izstopali, kopijo vloge skupaj s kopijami vsake druge koristne dokumentacije in svojo presojo o tem.

2.   Pristojni organi držav članic, od katerih se je zahtevalo soglasje, v dveh mesecih obvestijo organ, ki izdaja dovoljenje, o odločitvi glede vloge. Ta časovni rok se računa od datuma sprejetja zahteve za soglasje, ki je navedeno v potrdilu o prejemu. Če organ, ki izdaja dovoljenje, ne prejme odgovora v dveh mesecih, se šteje, da organi, s katerimi so potekala posvetovanja, soglašajo, in organ, ki izdaja dovoljenja, lahko dovoljenje odobri.

3.   Organ, ki izdaja dovoljenja, ║ o vlogi odloči v treh mesecih od dneva, ko prevoznik vlogo predloži.

4.   Dovoljenje se ne izda v naslednjih primerih:

a)	če prosilec ni sposoben izvršiti prevoza, ki je predmet vloge, z neposredno razpoložljivo opremo;

b)

če prosilec v preteklosti ni ravnal v skladu z nacionalno ali mednarodno zakonodajo o cestnem prevozu, še zlasti glede pogojev in zahtev v zvezi z dovoljenji za mednarodne cestne prevoze potnikov, ali pa je odgovoren za resno kršitev ▐ zakonodaje v zvezi z varnostjo v cestnem prometu, predvsem v zvezi s pravili, ki se uporabljajo za vozila ter čas vožnje in počitek za voznike, ter je ta kršitev pripeljala do izgube dobrega ugleda v skladu z Uredbo (ES) št. …/2008 [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika] ;

c)	če ob vlogi za podaljšanje dovoljenja pogoji za dovoljenje niso izpolnjeni;

d)

če država članica na podlagi podrobne analize odloči, da bi zadevni prevoz resno vplival na obstojnost primerljivega prevoza, ki se izvaja na podlagi pogodb za opravljanje storitev po javnem naročilu v okviru obveznosti iz opravljanja javnih storitev, kakor so opredeljene v Uredbi ║ (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza║ (14), na zadevnih direktnih odsekih.

▐

Dejstvo, da prevoznik ponudi nižje cene od tistih, ki jih ponujajo drugi cestni prevozniki, ali dejstvo, da zadevno prometno povezavo že opravljajo drugi cestni prevozniki, samo po sebi še ne opravičuje zavrnitve vloge.

5.   Organ, ki izdaja dovoljenje, in pristojni organi vseh držav članic, vpleteni v postopek za dosego soglasja iz odstavka 1, lahko zavrnejo vloge samo na podlagi razlogov iz te uredbe.

6.   Po končanem postopku, določenem v odstavkih 1 do 5, organ, ki izdaja dovoljenja, dovoljenje odobri ali uradno zavrne vlogo.

V odločitvah o zavrnitvi vloge se navedejo razlogi, na katerih zavrnitev temelji. Države članice zagotovijo prevoznim podjetjem možnost, da se pritožijo, če je njihova vloga zavrnjena.

Organ, ki izdaja dovoljenja, obvesti vse organe iz odstavka 1 o svoji odločitvi, tako da jim pošlje kopijo dovoljenja.

7.   Če postopek za dosego soglasja iz odstavka 1 ne omogoča organu, ki izdaja dovoljenja, odločitve o vlogi, se lahko zadeva predloži Komisiji v enem mesecu, računano od datuma, ko ena ali več držav članic, s katerimi so potekala posvetovanja v skladu z odstavkom 1, sporoči negativno odločitev.

8.   Potem, ko se je posvetovala z zadevnimi državami članicami, Komisija v desetih tednih po prejemu obvestila od organa, ki izdaja dovoljenje, sprejme odločbo, ki začne veljati trideset dni po dnevu uradnega obvestila zadevni državi članici.

9.   Odločba Komisije velja, dokler države članice ne dosežejo medsebojnega soglasja.

Člen 9

Podaljšanje in sprememba dovoljenja

Člen 8 se smiselno uporablja pri vlogah za podaljšanje dovoljenj ali za spremembo pogojev, pod katerimi je treba opravljati prevoze, za katere se zahteva dovoljenje.

Pri manjših spremembah prevoznih pogojev, zlasti pri prilagajanju časovnih presledkov voznin in voznih redov, organ, ki izdaja dovoljenja, o spremembi samo obvesti ostale zadevne države članice.

Zadevne države članice lahko soglašajo, da organ, ki izdaja dovoljenja, sam odloča o spremembah, pod katerimi se prevoz opravlja.

Člen 10

Potek dovoljenja

1.   Brez poseganja v določbe Uredbe (ES) št. 1370/2007 dovoljenje za linijski prevoz poteče po preteku obdobja veljavnosti ali tri mesece potem, ko organ, ki izdaja dovoljenja, prejme od imetnika dovoljenja obvestilo o njegovi nameri, da bo prenehal opravljati prevoz. V takem obvestilu se navedejo ustrezni razlogi.

2.   Če ni več povpraševanja po prevozu, je čas obvestila iz odstavka 1 en mesec.

3.   Organ, ki izdaja dovoljenja, obvesti pristojne organe drugih zadevnih držav članic, da je dovoljenje poteklo.

4.   Imetnik dovoljenja obvesti uporabnike zadevnega prevoza o odvzemu prevoza en mesec vnaprej z ustreznim obvestilom.

Člen 11

Obveznosti prevoznikov

1.   Razen v primeru višje sile prevoznik, ki opravlja linijske prevoze, do poteka veljavnosti dovoljenja sprejme vse ukrepe, da zagotovi prevozno storitev, ki izpolnjuje standarde glede stalnosti, rednosti in zmogljivosti ter izpolnjuje druge pogoje, ki jih določa pristojni organ v skladu s členom 6(3).

2.   Prevoznik objavi prevozno pot, postajališča avtobusa, vozni red, voznine in pogoje prevoza na tak način, da so ti podatki vsem uporabnikom takoj na voljo.

3.   Brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1370/2007 se zadevnim državam članicam omogoči, da z medsebojnim dogovorom in v soglasju z imetnikom dovoljenja spremenijo pogoje obratovanja, ki urejajo linijske prevoze.

Poglavje IV

Občasni prevozi in drugi prevozi, izvzeti iz obveznosti pridobitve dovoljenja

Člen 12

Kontrolni dokumenti

1.   Občasni prevozi se opravljajo s potniško spremnico, razen prevozov iz drugega pododstavka člena 5(3).

2.   Prevoznik, ki opravlja občasne prevoze, izpolni potniško spremnico pred vsako vožnjo.

3.   Potniška spremnica vsebuje vsaj naslednje podatke:

a)	vrsto prevoza;

b)	glavni opis potovanja;

c)	zadevnega(-e) prevoznika(-e).

4.   Komisija določi obliko potniške spremnice in način njene uporabe. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe║ z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

Komisija in države članice se obvežejo, da bodo sprejele potrebne ukrepe, s katerimi bodo določbe o potniški spremnici iz drugih konvencij s tretjimi državami najpozneje do 1. januarja 2010 uskladile z določbami te uredbe.

5.   Knjige potniških spremnic na učinkovit in uporabniku prijazen način priskrbijo pristojni organi države članice, v kateri je podjetje ustanovljeno, ali telesa, ki jih ti organi imenujejo.

6.   Komisija določi obliko knjige potniških spremnic in način njene uporabe. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe║ z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

7.   Pri posebnih linijskih prevozih iz tretjega pododstavka člena 5(2) pogodba ali overjena verodostojna kopija pogodbe služi kot kontrolni dokument.

Člen 13

Lokalni izleti

V okviru mednarodnega občasnega prevoza lahko prevoznik opravlja občasne prevoze (lokalne izlete) v državi članici, ki ni država, v kateri je ustanovljen.

Taki prevozi so namenjeni ▐ potnikom, ki so se prej peljali z istim prevoznikom v okviru enega od mednarodnih prevozov iz prvega odstavka, in jih je treba izvajati z istim vozilom ali drugim vozilom istega prevoznika ali skupine prevoznikov.

Poglavje V

Kabotaža

Člen 14

Načelo

1.   Vsak prevoznik, ki opravlja cestne prevoze potnikov za najem ali plačilo in je imetnik licence Skupnosti, lahko pod pogoji, ki jih določa to poglavje, in brez diskriminacije glede na njegovo državljanstvo ali kraj, kjer ima sedež, opravlja kabotažo, kakor je določeno v členu 15.

2.   Overjena verodostojna kopija licence Skupnosti se hrani v vozilu in se na zahtevo predloži pooblaščenemu inšpektorju.

Člen 15

Dovoljena kabotaža

Kabotaža je dovoljena za naslednje prevoze:

a)	posebne linijske prevoze, pod pogojem, da je zanje sklenjena pogodba med organizatorjem in prevoznikom;

b)	občasne prevoze;

c)

linijske prevoze, ki jih izvaja prevoznik nerezident države članice gostiteljice v okviru mednarodnih linijskih prevozov v skladu s to uredbo, razen prevoznih storitev za potrebe mestnega središča ali urbane aglomeracije ali potrebe po prevozu med središčem in okoliškimi območji. Kabotaže se ne opravlja neodvisno od takega mednarodnega prevoza.

Člen 16

Pravila, ki se uporabljajo za kabotažo

1.   Pri izvajanju kabotaže iz člena 15 je treba, razen če zakonodaja Skupnosti ne določa drugače, upoštevati zakone in druge predpise, ki veljajo v državi članici gostiteljici za naslednja področja:

a)	pogoje glede pogodb o prevozih;

b)	mase in dimenzije cestnih vozil;

c)	zahteve, ki se nanašajo na prevoz določenih skupin potnikov, in sicer šolarjev, otrok in oseb z zmanjšano gibljivostjo;

(d)	▐ čas vožnje in obdobja počitka;

(e)	DDV (davek na dodano vrednost) od prevoznih storitev;

f)	napotitev delavcev, kot jo določa Direktiva 96/71/ES.

Mase in dimenzije iz točke (b) prvega pododstavka lahko po potrebi presegajo tiste, ki se uporabljajo v državi članici, kjer ima prevoznik svoj sedež, vendar pod nobenim pogojem ne smejo presegati omejitev za nacionalni promet, ki jih je določila država članica gostiteljica, ali tehničnih značilnosti, navedenih v dokazilih iz člena 6(1) Direktive 96/53/ES.

2.   Če ni v zakonodaji Skupnosti določeno drugače, se za kabotažo, ki tvori del prevozov iz člena 15(c), upošteva zakone in druge predpise, ki veljajo v državi članici gostiteljici za dovoljenja, razpisne postopke, proge, ki jih je treba izvrševati, in rednost, neprekinjenost in pogostost prevozov kakor tudi za načrte potovanj.

3.   Obvezni tehnični standardi o konstrukciji in opremi za vozila, ki opravljajo kabotažo, so enaki kot za vozila, ki izvajajo mednarodne prevoze.

4.   Države članice uporabljajo nacionalne zakone in druge predpise iz odstavkov 1 in 2 za prevoznike-nerezidente pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za njihove lastne državljane, da se prepreči vsaka diskriminacija na podlagi državljanstva ali kraja sedeža.

Člen 17

Kontrolni dokumenti za kabotažo

1.   Kabotaža v obliki občasnih prevozov se izvaja s potniško spremnico, navedeno v členu 12, ki mora biti v vozilu in se na zahtevo predloži pooblaščenemu inšpektorju.

2.   Naslednji podatki se vpišejo v potniško spremnico:

a)	odhodni in namembni kraji prevoza;

b)	datum odhoda in datum zaključka prevoza.

3.   Potniške spremnice se dobijo v knjigah, navedenih v členu 12, ki jih overi pristojni organ ali pristojna agencija v državi članici sedeža.

4.   Pri posebnih linijskih prevozih služi kot kontrolni dokument pogodba, sklenjena med prevoznikom in organizatorjem prevoza, ali overjena verodostojna kopija pogodbe.

Vendar se potniška spremnica izpolnjuje v obliki mesečnega poročila.

5.   Uporabljene potniške spremnice se vrnejo pristojnemu organu ali pristojni agenciji v državi članici sedeža v skladu s postopki, ki jih bosta določila ta organ ali pristojna agencija.

Člen 18

Zaščitni ukrepi

1.     Ob resnih motnjah nacionalnega trga prevozov na določenem geografskem območju, do katerih pride zaradi kabotaže ali jih kabotaža še zaostri, lahko vsaka država članica posreduje zadevo Komisiji, da bi bili sprejeti zaščitni ukrepi, in ji zagotovi potrebne podatke ter jo obvesti o ukrepih, ki jih namerava sprejeti glede prevoznikov rezidentov .

2.     Za namene odstavka 1:

—

„resne motnje nacionalnega trga prevoznih storitev na določenem geografskem območju“ pomenijo nastanek težav, značilnih samo za ta trg, tako da povzročajo resen in morebiti trajni presežek ponudbe nad povpraševanjem, kar lahko ogrozi finančno stabilnost in preživetje velikega števila podjetij, ki zagotavljajo cestni prevoz potnikov;

—	„geografsko območje“ pomeni območje, ki obsega del ozemlja ali celotno ozemlje države članice ali zajema še del ozemlja ali celotno ozemlje drugih držav članic.

3.     Komisija pregleda stanje in po posvetovanju z odborom iz člena 27 v enem mesecu po prejemu ustrezne prošnje države članice odloči, ali so zaščitni ukrepi nujni, in jih sprejme, če so potrebni. Ukrepi, sprejeti v skladu s tem členom, ostanejo v veljavi največ šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja. Komisija nemudoma obvesti države članice in Svet o vseh odločitvah, sprejetih v skladu s tem odstavkom.

4.     Če se Komisija odloči za sprejetje zaščitnih ukrepov, ki zadevajo eno ali več držav članic, se od pristojnih organov zahteva sprejetje ukrepov, ki imajo enakovredno področje uporabe, v zvezi s prevozniki rezidenti in o teh ukrepih obvestijo Komisijo. Ti ukrepi se začnejo uporabljati najpozneje z dnem, ko se začnejo uporabljati zaščitni ukrepi, ki jih sprejme Komisija.

5.     Vsaka država članica lahko v tridesetih dneh od prejema odločitve Komisije iz odstavka 3 le-to predloži Svetu. Svet lahko v tridesetih dneh po datumu predložitve države članice ali, v primeru predložitve s strani več držav članic, po datumu prve predložitve s kvalificirano večino sprejme drugačno odločitev.

Za odločitev Sveta veljajo časovne omejitve iz odstavka 3. Pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo ukrepe z enakim področjem uporabe za prevoznike rezidente in o tem obvestijo Komisijo. Če Svet v roku iz prvega pododstavku, ne sprejme odločitve, postane odločitev Komisije dokončna.

6.     Če Komisija meni, da je treba podaljšati rok veljavnosti za ukrepe iz odstavka 3, poda predlog Svetu, ki o tem odloča s kvalificirano večino.

Poglavje VI

Kontrole in Kazni

Člen 19

Vozovnice

1.   Prevozniki, ki upravljajo linijski prevoz, izključno posebne linijske prevoze, izdajajo vozovnice, bodisi posamične ali skupne, na katerih je navedeno naslednje:

a)	odhodni in namembni kraj in, če je primerno, tudi povratna vožnja;

b)	čas veljavnosti vozovnice;

c)	cena prevoza.

2.   Vozovnico iz odstavka 1 je treba na zahtevo pokazati pooblaščenemu inšpektorju.

Člen 20

Pregledi na cesti in v podjetjih

1.   Dovoljenje ali kontrolni dokument mora biti med vožnjo v vozilu in se pokaže na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

2.   Prevozniki, ki upravljajo avtobuse v mednarodnem potniškem prometu, morajo dovoliti, da se opravijo vsi pregledi, ki so namenjeni zagotovitvi, da se prevozi opravljajo pravilno, zlasti glede časov vožnje in počitka. V smislu izvajanja te uredbe imajo pooblaščeni inšpektorji pravico, da:

a)	pregledajo poslovne knjige in drugo dokumentacijo v zvezi z obratovanjem prevoznega podjetja;

b)	naredijo kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali poslovne dokumentacije;

c)	vstopijo v vsak objekt, na vsako zemljišče ali v vsako vozilo, ki je v lasti podjetja;

d)	zahtevajo predložitev vseh podatkov iz poslovnih knjig, dokumentacije ali podatkovnih baz.

Člen 21

Vzajemna pomoč

Države članice si medsebojno pomagajo pri uporabi te uredbe. Informacije si izmenjujejo preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih na podlagi člena 17 Uredbe (ES) št. …/2008 [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika].

Člen 22

Odvzem licenc Skupnosti in dovoljenj

1.   Pristojni organi države članice, v kateri je prevoznik ustanovljen, odvzame licenco Skupnosti iz člena 4, če:

a)	imetnik ne izpolnjuje več pogojev iz člena 3(1);

b)	je imetnik predložil netočne informacije v zvezi s podatki, potrebnimi za izdajo licence Skupnosti.

2.   Organ, ki izdaja dovoljenja, dovoljenje odvzame, če imetnik ne izpolnjuje več pogojev na podlagi katerih je bilo dovoljenje po tej uredbi izdano, zlasti kadar država članica, v kateri je bil prevoznik ustanovljen, tako zahteva. Organ nemudoma obvesti pristojne organe zadevne države članice.

Člen 23

Sankcioniranje kršitev s strani države članice sedeža

1.   V primeru hude kršitve ▐ zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, storjene ali ugotovljene v kateri koli državi članici, zlasti glede pravil, ki se uporabljajo za vozila, čas vožnje in počitka voznikov in izvajanje vzporednih ali začasnih prevozov brez dovoljenja, iz četrtega pododstavka člena 5(1), lahko pristojni organi države članice sedeža prevozniku, ki je kršil predpise, izrečejo opomin in lahko med drugim naložijo naslednje upravne kazni:

a)	začasni ali trajni odvzem nekaterih ali vseh overjenih verodostojnih kopij licence Skupnosti;

b)	začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti

c)	denarne kazni.

Te kazni se določijo ob upoštevanju resnosti kršitve, ki jo stori imetnik licence Skupnosti, in ob upoštevanju skupnega števila overjenih verodostojnih kopij, s katerimi razpolaga glede na njegove mednarodne prevozne storitve.

2.   Pristojni organi držav članic prepovedo prevozniku opravljati mednarodne potniške prevoze po tej uredbi na njihovem ozemlju, če je hudo kršil zakonodajo Skupnosti o cestnem prometu in je bila izdana dokončna odločba, pri čemer so bila izčrpana vsa pravna sredstva, ki jih ima na voljo prevoznik , zlasti glede pravil, ki se uporabljajo za vozila, čas vožnje in počitek voznikov. Nemudoma obvestijo pristojne organe zadevne države članice.

3.    Če je v primeru iz člena 23(1) ugotovljena resna kršitev, pristojni organi države članice sedeža odločijo, kakšna kazen se naloži zadevnemu prevozniku ║. Pristojnim organom države članice, v kateri so bile ugotovljene kršitve, čim prej in najkasneje v treh mesecih od prejema obvestila o kršitvi sporočijo, katere od kazni iz odstavkov 1 in 2 tega člena so bile naložene. Če teh kazni ni bilo mogoče naložiti, navedejo razloge.

4.   Pristojni organi upoštevajo že naložene kazni v državi članici, v kateri so bile ugotovljene kršitve in zagotovijo, da so kazni, ki so bile zadevnemu prevozniku že izrečene, kot celota sorazmerne s kršitvijo ali s kršitvami, zaradi katerih so bile takšne kazni naložene.

Kazen, ki jo naložijo pristojni organi države članice sedeža, lahko v primeru iz člena 24(1) po posvetovanju s pristojnimi organi države članice gostiteljice vključuje odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

5.   Pristojni organi države članice sedeža prevoznika lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo zoper zadevnega prevoznika sprožijo tudi postopek pred pristojnim nacionalnim sodiščem. Pristojne organe države članice gostiteljice obvestijo o odločitvah, sprejetih v ta namen.

6.   Države članice prevoznikom zagotovijo pravico do pravnega sredstva zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 24

Sankcioniranje kršitev s strani države članice gostiteljice

1.   Če pristojni organi države članice ugotovijo resno kršitev ▐ te uredbe ali zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, ki jo je mogoče pripisati prevozniku nerezidentu, država članica, na ozemlju katere je kršitev ugotovljena, pristojnim organom države članice sedeža čim prej, vendar najkasneje v enem mesecu od prejema obvestila o kršitvi, predloži naslednje informacije:

a)	opis kršitve ter datum in čas, ko je bila kršitev storjena;

b)	kategorijo, vrsto in resnost kršitve;

c)	naložene in izvršene kazni.

Pristojni organi države članice gostiteljice lahko od pristojnih organov države članice sedeža zahtevajo naložitev upravnih kazni v skladu s členom 23.

2.   Brez poseganja v kazenski pregon lahko država članica gostiteljica predpiše kazni za prevoznike nerezidente, ki so med kabotažo kršili to uredbo ali predpise Skupnosti ali nacionalne predpise o prevozih na njenem ozemlju. Kazni se odmerijo na nediskriminatorni podlagi in so lahko med drugim v obliki opozorila in/ali, ob resnih kršitvah ▐, začasne prepovedi opravljanja kabotaže na območju države članice gostiteljice, kjer je bila kršitev storjena, in/ali denarnih kazni .

3.   Države članice prevoznikom zagotovijo pravico do pravnega sredstva zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 25

Vnos v nacionalni register

Država članica zagotovi, da se resne kršitve ▐ zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, ki so jih storili prevozniki s sedežem na njenem ozemlju in za katere so bile naložene kazni, ter naložene kazni vnesejo v nacionalni register podjetij cestnega prevoza, ki je bil vzpostavljen v skladu z Uredbo (ES) št. …/2008 [o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika]. Vnosi v register, ki zadevajo začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti, se v zbirki podatkov hranijo najmanj dve leti.

Poglavje VII

Izvajanje

Člen 26

Sporazumi med državami članicami

1.   Države članice lahko sklepajo dvostranske in večstranske sporazume o nadaljnji liberalizaciji prevozov, ki jih vključuje ta uredba, zlasti glede sistema dovoljenj in poenostavitve ali odprave kontrolnih dokumentov.

2.   Države članice obvestijo Komisijo o vseh sporazumih, sklenjenih na podlagi odstavka 1.

Člen 27

Odbor

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 18(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu  (15).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5a(1) do (4) in (5)(b) ter člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Rok, določen v členu 5a(3)(c), (4)(b) in ║(e) Sklepa 1999/468/ES, je en mesec.

Člen 28

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o ustreznih ukrepih najpozneje do … (16) in v najkrajšem možnem času tudi o vsaki njeni nadaljnji spremembi.

Države članice zagotovijo, da se vsi taki ukrepi uporabljajo brez diskriminacije glede državljanstva ali kraja sedeža prevoznika.

Člen 29

Poročanje

1.   Države članice do 31. januarja vsako leto sporočijo Komisiji število dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov, ki so bila izdana v predhodnem letu, in skupno število dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov, ki so bila veljavna ob koncu tega obdobja poročanja. Ti podatki se predložijo ločeno za vsako namembno državo linijskega prevoza. Države članice Komisiji sporočijo tudi podatke o kabotaži v obliki posebnih linijskih prevozov in občasnih prevozov, ki so jih v obdobju poročanja opravili prevozniki rezidenti.

2.   Do 31. januarja vsako leto pristojni organi v državi članici gostiteljici pošljejo Komisiji statistične podatke o številu izdanih dovoljenj za kabotažo v obliki linijskih prevozov iz člena 15(c).

3.   Komisija določi obliko tabele, ki se bo uporabljala za sporočanje statističnih podatkov iz odstavka 2. Ker so ti ukrepi namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

4.   Države članice vsako leto najpozneje do 31. januarja obvestijo Komisijo o številu prevoznikov, ki so imeli licenco Skupnosti na dan 31. decembra prejšnjega leta, ter o številu overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo številu vozil, ki so bila na ta datum udeležena v prometu.

Člen 30

Sprememba Uredbe (ES) št. 561/2006

V člen 8 Uredbe (ES) št. 561/2006 se vstavi naslednji odstavek:

Poglavje VIII

Končne določbe

Člen 31

Razveljavitve

Uredbi (EGS) št. 684/92 in (ES) št. 12/98 se razveljavita.

Sklicevanja na razveljavljeni uredbi se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II.

Člen 32

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2009 .

---

(1)  UL C 10, 15.1.2008, str. 44 .

(2)  UL C ….

(3)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 5. junija 2008.

(4)  UL L 74, 20.3.1992, str. 1. ║.

(5)  UL L 4, 8.1.1998, str. 4.

(6)  UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

(7)  UL L ….

(8)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23. ║.

(9)   Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0575.

(10)   UL L 102, 11.4.2006, str. 1.

(11)  UL L 57, 2.3.1992, str. 27. ║.

(12)  UL L 235, 17.9.1996, str. 59.

(13)  UL L 226, 10.9.2003, str. 4.

(14)  UL L 315, 3.12.2007, str. 1 .

(15)  UL L 370, 31.12.1985, str. 8.

(16)  * 12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

(17)   ULL … “