27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/27

1.1

EESO se je seznanil z zeleno knjigo, vendar dvomi, da lahko predstavljeni pristop vodi k visoki in enotni ravni varstva potrošnikov v vsej EU. V svojih mnenjih o varstvu potrošnikov je EESO večkrat obravnaval zagotavljanje takšnega varstva na osnovi poenostavljenega, enotnega in uveljavljenega pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, vendar je postopek pregleda pokazal, da bo to mogoče težko doseči. Revizija pravnega reda Skupnosti je torej resnični poskus uresničevanja pobude za boljšo pripravo zakonodaje. Temelji in cilji tega morajo biti jasni in zainteresirane strani se morajo o njih že prej dogovoriti.

1.2

Revidirani pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov mora biti resnično demokratično legitimen in imeti jasne zakonodajne ter konceptualne temelje.

1.3

EESO bi posebej pozdravil uporabo načel pravnega reda Skupnosti za digitalno okolje, ki zelo hitro raste in je slabo urejeno.

1.4

EESO meni, da potrošniška politika ni le sestavni del strategije notranjega trga EU, temveč tudi pomemben element državljanstva, ki tega tudi krepi. EESO podpira izvajanje načel boljše pravne ureditve na področju zakonodaje o varstvu potrošnikov. Vsi predlogi za usklajena pravila na tem področju bi morali temeljiti na ustrezni oceni učinka. Usmerjeni bi morali biti v poenostavitev in pojasnitev sedanjih pravil.

1.5

Poudariti bi bilo treba, da so ukrepi za boljše izvajanje in krepitev ali uvedbo jasnih in enostavnih postopkov za uveljavljanje odškodnine prednostna naloga.

1.6

Odbor poziva Komisijo, naj upošteva mnenje o pravnem okviru potrošniške politike  (1), sprejeto aprila 2006, v katerem Odbor predlaga, da se omogoči sprejetje ukrepov potrošniške politike kot samostojnih ukrepov in ne le kot stranskega produkta pri uresničevanju notranjega trga.

1.7

Vodilno načelo pri usklajevanju zakonodaje o varstvu potrošnikov v EU mora biti sprejetje najboljše in najvišje ravni varstva potrošnikov, ki obstaja v državah članicah. Vsak „horizontalni instrument“ bi moral temeljiti na najvišjih standardih, potrebni „vertikalni pristop“ pa bi se osredotočil na pojasnitev tehničnih vprašanj. Horizontalni instrument bi vseeno lahko vseboval popolnoma usklajena pravila za posamezna področja, kot so na primer pravica do odstopa od pogodbe in opredelitev potrošnika, nepošteni pogodbeni pogoji, dostava in pravica potrošnika do odškodnine, minimalno usklajevanje pa bi veljalo na drugih področjih. Upamo, da bo to prednostni pristop Komisije in držav članic.

2.1

Komisija je v začetku februarja 2007 sprejela dolgo pričakovano zeleno knjigo o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (zakonodaja o pravicah potrošnikov), kar je bil zaključek t. i. „diagnostične faze“ pregleda. Trenutno zbira stališča glede možnosti za poenostavitev, posodobitev in usklajevanje sedanje zakonodaje Skupnosti o varstvu potrošnikov. Analiza prednosti in slabosti ter ustrezna revizija sedanje zakonodaje naj bi koristila tako potrošnikom kot podjetjem. Po mnenju Komisije je pregled tudi priložnost za dosego enotnosti v državah članicah in – ob upoštevanju načela subsidiarnosti – tudi priložnost za splošno izboljšanje zakonodaje EU o varstvu potrošnikov (nekateri predpisi so bili sprejeti pred 20 leti), zlasti z ugotavljanjem razlik v zakonodaji in proučitvijo, ali te razlike za potrošnike in podjetja predstavljajo ovire na notranjem trgu. V središču tega mnenja pa je vprašanje, kako se obravnavajo in kako so predstavljena načela, na katerih temelji pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov. Doslej so bili predstavljeni le predlogi za spremembe.

2.2

Potrošnja prebivalstva znaša 58 % BDP Evropske unije, vendar je močno razdrobljena na 27 trgov posameznih držav. Notranji trg bi lahko bil največji trg na svetu; Komisija želi s svojo strategijo zbuditi „spečega velikana, tj. maloprodajo na notranjem trgu“  (2). Komisija sedanjo potrošniško politiko opredeljuje kot „zagotavljanje visoke skupne ravni varstva vseh potrošnikov EU, kjerkoli v EU živijo, potujejo ali kupujejo, pred nevarnostmi in tveganji za njihovo varnost in ekonomske interese“ ter „povečanje zmogljivosti potrošnikov za spodbujanje svojih lastnih interesov“  (3) .

2.3

Cilj zagotoviti enotno uporabo skupnega zakonodajnega okvira za varstvo potrošnikov ima v EU široko podporo. Takšen okvir bi omogočil jasne in ustrezne pravice ter varstvo vseh potrošnikov, hkrati pa vzpostavil enake konkurenčne pogoje za ponudnike blaga in storitev. Zelena knjiga o varstvu potrošnikov jasno priznava, da je bil napredek v smeri tega cilja počasen, neenoten in da ga je oviralo mnogo različnih prednostnih nalog ter izjem v posameznih državah. Zaradi sicer dobrodošlega pristopa novih držav članic je skupno razumevanje varstva potrošnikov še bolj zapleteno. Pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov predstavlja stališče Komisije glede procesa, ki bi lahko povečal jasnost in enotnost sedanjih direktiv ter okrepil njihovo uporabo. Vendar po mnenju mnogih potrošniških organizacij odpira tudi vprašanja o usmeritvi potrošniške politike kot celote.

2.4

Direktive, vključene v ta pregled, zajemajo širok spekter potrošniškega pogodbenega prava, na primer prodajo od vrat do vrat, časovni zakup, paketna potovanja, prodajo na daljavo, prodajo blaga in nepravične pogodbene pogoje. Vendar pa v pregled niso vključene vse direktive, ki obravnavajo varstvo potrošnikov, saj za nekatere velja, da so preveč nove, da bi jih lahko upoštevali, ali pa sodijo v področja, ki jih bo Komisija obravnavala drugje. V zeleni knjigi je bilo poudarjeno, da je nujno potrebna revizija direktive o časovnem zakupu, ki se jo pričakuje v kratkem. Kot pomembno novo področje, v katerega je treba vključiti načela pravnega reda, je bilo poudarjeno digitalno okolje, ki je globalni izziv na področju e-trgovanja.

2.5

Komisija je opravila pregled direktiv:

2.6

Uveljavljena terminologija, ki jo uporabljajo tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji varstva potrošnikov, lahko povzroča zmedo, zato že na začetku navajamo razlago nekaterih osnovnih pojmov. „Minimalno usklajevanje“ pomeni, da direktiva uvaja minimalne zahteve, ki jih morajo izvajati države članice. To državam članicam dovoljuje, da uvedejo zahteve, ki so strožje od zahtev direktive. „Maksimalno (ali popolno) usklajevanje“ pomeni, da morajo države članice izvajati določbe direktive in teh ne smejo prekoračiti (usklajevanje na spodnji in zgornji meji – „floor and ceiling harmonisation“). Zaradi tega so mnoge potrošniške organizacije začele enačiti popolno usklajevanje z najnižjo ravnjo varstva potrošnikov, v minimalnem usklajevanju pa vidijo možnost veliko višje ravni varstva.

2.7

Objava zelene knjige pomeni zaključek faze raziskav, ki jih je Komisija opravila v okviru pregleda. Komisija je zainteresirane strani pozvala, da do 15. maja 2007 izrazijo svoje mnenje o zeleni knjigi. Trenutno Komisija analizira odgovore, prejete v okviru tega posvetovanja. Pripravila bo povzetek mnenj in se nato odločila, ali je potreben zakonodajni instrument, čeprav bo to trajalo nekaj mesecev. Vsakemu zakonodajnemu predlogu bo priložena ocena učinka. „V idealnih razmerah bi ob koncu tega projekta bilo idealno, če bi se potrošnikom v EU lahko preneslo sporočilo: ni važno, kje v EU ste ali kje kupujete; vaše osnovne pravice so povsod enake“  (4) .

3.1

Zelena knjiga naj bi zagotovila okvir, v katerem bi zbrali stališča zainteresiranih strani o političnih možnostih za pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov in nekaterih drugih specifičnih vprašanjih. Zelena knjiga navaja naslednje glavne teme:

3.2

Na temelju prejšnjega dela Komisija opisuje dve pozitivni strategiji za revizijo pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov:

3.3

Tretja strategija, to je možnost „brez zakonodajnih ukrepov“, je sicer kratko omenjena, vendar Komisija poudarja, da sedanje težave ne bi bile odpravljene in da bi se razlike med državami članicami lahko še povečale.

3.4

Zelena knjiga nato obravnava možna področja uporabe horizontalnega akta. Pri tem Komisija predlaga tri možnosti:

3.5

Naslednja tema zelene knjige bo za mnoge osrednje vprašanje pri pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, tj. stopnja usklajevanja. Trenutno lahko države članice zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov, kot je predvidena v direktivah. To poznamo kot „minimalno usklajevanje“. Težišče in prednostne naloge na področju varstva potrošnikov se v posameznih državah članicah precej razlikujejo, kar včasih povzroča zmedo med potrošniki, podjetja pa odvrača od čezmejnega trženja. Komisija daje v presojo dve možnosti:

—

splošni zakonodajni pristop;

—

področja uporabe horizontalnega akta;

—

stopnja usklajevanja.

4.1

EESO že veliko let s svojim delom in v svojih mnenjih podpira glavni cilj potrošniške politike EU, tj. visoko, enotno in usklajeno raven varstva za vse. Odbor podpira tudi drugi cilj, tj. omogočiti potrošnikom informacije in ozaveščeno izbiro na trgu brez ovir. Struktura zelene knjige jasno kaže na težave pri popolnem doseganju teh dveh ciljev.

4.2

Že zdaj je jasno, da ohranitev pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov v sedanji obliki ne bi smela biti dolgoročna možnost. Razlike v zakonih posameznih držav članic, protislovne opredelitve, precejšnje razlike pri uporabi in izvajanju sedanje zakonodaje o varstvu potrošnikov ter pomanjkanje jasnosti pri pritožbenih in odškodninskih postopkih (ali že samo to, da do njih prihaja) na določen način pomagajo ustvarjati ovire na notranjem trgu.

4.3

Očitno Komisija v pregledu vidi priložnost za proučitev nekaterih vidikov potrošniške politike, ki so doslej veljali za temeljne, in ugotovitev, ali so združljivi z dinamičnim notranjim trgom, zlasti takšnim, ki je konkurenčen v globaliziranem okolju. S tega vidika obstajajo podobnosti z drugimi pregledi zakonodaje, ki so posledica izvajanja lizbonske agende. Za nekatere je visoka in enotna raven varstva potrošnikov sestavni del evropskega socialnega modela in premik težišča s ciljem „na novo opredeliti potrošniško politiko EU, da bo kar čim bolj učinkovito prispevala k dosegu dveh glavnih ciljev EU – gospodarski rasti in odpiranju delovnih mest, pa tudi ponovnemu približanju Evrope državljanom“ bi lahko razumeli kot dvom o tem modelu (6).

4.4

EESO pozdravlja pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, čeprav bo to težka naloga, in podpira namen Komisije, da zmanjša ovire na notranjem trgu ter hkrati ohrani visoko raven varstva potrošnikov. Vendar pa Odbor meni, da Komisija teh prizadevanj ne bi smela omejiti le na 8 direktiv, ki so trenutno v obravnavi, temveč bi morala zajeti najmanj 22 direktiv, navedenih na seznamu, ki ga je pripravila maja 2003.

4.5

EESO želi aktivno sodelovati v tej razpravi s ciljem krepitve notranjega trga v dobro vseh zainteresiranih strani – potrošnikov, strokovnjakov, podjetij in državljanov.

5.1

Zelena knjiga odpira zapletena vprašanja o politiki, načelih in zakonodaji. Države članice so same razvile zakonodajo o varstvu potrošnikov, ki se v podrobnostih in uporabi razlikuje, njena širša načela pa so v državah pogosto enaka. Sistematičen in obsežen postopek posvetovanj, opisan v prilogi k dokumentu, ponazarja zapletenost teh vprašanj. V tem podrobnem okviru je bilo za odgovor zaprošenih več sto organizacij zainteresiranih strani, ki želijo izraziti svoja stališča. Ugotovitve EESO v tem mnenju so omejene na temeljna in osrednja politična vprašanja, saj Odbor meni, da mora izraziti svoje stališče o vsaki direktivi, ki jo je treba revidirati, posebej, kot je to naredil v mnenju o direktivi o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (mnenje INT/334 o sporočilu Komisije COM(2006) 514 konč. z dne 21. septembra 2006).

5.2

Odprava lukenj v sedanjih direktivah in medsebojna uskladitev direktiv bi morala biti glavna prednostna naloga.

5.3

„Minimalno usklajevanje“, kombinirano s pozitivnim pristopom držav članic, ki želijo sprejeti bistveno višje standarde varstva potrošnikov, bo v bližnji prihodnosti verjetno osnova za glavni del pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov. Iz številnih (in različnih) socialnih in ekonomskih razlogov bodo države članice želele ohraniti sedanjo raven varstva potrošnikov ali pa bodo na premišljen način in tako hitro, kot bodo same hotele, prešle na drugačno raven varstva. To stališče spoštuje načelo subsidiarnosti in je tudi veliko bolj v skladu z njim, vendar pa vseeno priznava, da so različne skupine potrošnikov v vsej EU prikrajšane glede njihove sedanje ravni varstva ali njihovih možnosti, da zahtevajo odškodnino, zato so potrebni ukrepi na ravni EU in nacionalni ravni.

5.3.1

To pa ne pomeni, da za zelo specifična področja, kjer je dokončanje notranjega trga glavna naloga, in na osnovi ocene posameznega primera, ni treba razmisliti o možnosti maksimalnega usklajevanja, pod pogojem, da bo to – mogoče tudi z uredbo – zagotovilo višjo raven varstva potrošnikov.

5.4

Naveden cilj postaviti potrošnika v vodilno vlogo – tako glede poznavanja svojih pravic ter možnosti, da ukrepa proti ponudnikom in uveljavi odškodnino – ne smemo razumeti kot alternativo jasnemu in proaktivno izvajanemu varstvu s kombinacijo zakonov na ravni EU in nacionalni ravni. Obveščenost je nekaj povsem drugega kot varstvo. Dejansko je ravnovesje moči pri večini tržnih transakcij na strani ponudnikov in večina zakonov o varstvu potrošnikov je namenjena ohranjanju pravic kupca.