29.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 206/27

—

sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o skupnem programu za vključevanje – okviru za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo

—

sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o migraciji in razvoju: nekaj konkretnih smernic

—

predlogu Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU

1.1

pozdravlja odziv Komisije na zahtevo Evropskega sveta po predlogih za koherenten evropski okvir za vključevanje državljanov tretjih držav;

1.2

ugotavlja, da se Komisija v prvem odgovoru osredotoča predvsem na predloge za konkretne ukrepe za dosledno izvajanje skupnih osnovnih načel vključevanja ter na spodbudne mehanizme EU (nove možnosti ukrepanja na ravni EU in posameznih držav, novi načini za zagotovitev povezanosti med ukrepi EU in ukrepi posameznih držav članic);

1.3

priznava, da preglednica v sporočilu, ki vsebuje primere ukrepov tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, temelji na skupnih osnovnih načelih vključevanja (ki jih je Evropski svet sprejel novembra 2004), priročniku o vključevanju, pripravljalnih ukrepih za vključevanje državljanov tretjih držav (INTI) in predlaganem Evropskem skladu za vključevanje;

1.4

obžaluje, da predlogi Komisije niso razvrščeni po prednosti; Komisija želi, da države članice same določijo, kateri predlogi bodo prednostni;

1.5

pozdravlja stališče Komisije, da je vključevanje dvostranski proces;

1.6

meni, da je pomembno, da se določijo ukrepi za krepitev prilagodljivosti prebivalstva države gostiteljice (v smislu medkulturnega ozaveščanja in poznavanja, sprejemanja migracije) ter da se krepi vloga zasebnih organizacij pri upravljanju različnosti in sodelovanje z mediji (spodbujanje prostovoljnega kodeksa ravnanja);

1.7

pozdravlja, da naj bi vključevanje potekalo na osnovi upoštevanja temeljnih vrednot EU. Tukaj je treba poudariti zlasti državljanske komponente uvajalnih programov;

1.8

pozdravlja osredotočenje Komisije na izobraževanje in poudarja potrebo po izvajanju posebnih instrumentov in ukrepov na področju izobraževanja, da se bodo migranti lahko docela vključili v izobraževalni sistem države gostiteljice in družbo kot celoto;

1.9

poudarja, da je treba zaposlovanje obravnavati kot bistven element procesa vključevanja. Pomembni so zlasti inovativni koncepti za preprečevanje diskriminacije, priznanje izobrazbe in poklicnih izkušenj z uvedbo skupnih postopkov za priznanje v vseh državah članicah, sodelovanje socialnih partnerjev pri ukrepih, podpora izobraževalnih zmogljivosti malih podjetnikov, poklicnih združenj in sindikatov ter pozitivni ukrepi za spodbujanje zaposlovanja migrantov. Poudarja, da je po vsej Evropi treba določiti enotna, jasna in nediskriminacijska merila za ocenjevanje sistemov izobraževanja posameznih držav in poklicnih izkušenj državljanov iz držav članic EU;

1.10

poudarja, da je vključevanje dinamičen obojestranski proces približevanja obeh strani. Dobrodošlice in mentorstvo za krepitev zaupanja sta pri tem pomembna instrumenta;

1.11

poudarja, da je pomembno, da tako migranti kot tudi stalno prebivalstvo zavestno sprejmejo temeljne vrednote EU;

1.12

poudarja, da so spodbujanje dostopa na trg dela in do možnosti izobraževanja ter priznanje spričeval in poklicnih izkušenj bistvene komponente procesa vključevanja;

1.13

pozdravlja predlagano spodbujanje večjih zmogljivosti javnih in zasebnih ponudnikov storitev za komunikacijo z državljani tretjih držav (prevajalske storitve, medkulturne veščine, upravljanje vključevanja in ravnanje z raznolikostjo, mentorski programi);

1.14

se strinja, da je treba pogosteje organizirati srečanja med priseljenci in domačini, skupne forume, medkulturni dialog, izobraževanje o priseljencih in njihovi kulturi, v mestnem okolju pa spodbujati življenjske pogoje, ki so naklonjeni vključevanju;

1.15

poudarja, da Evropska listina o temeljnih pravicah zagotavlja spoštovanje kulturne raznolikosti in pravico do prostega opravljanja verskih obredov, če to ni v nasprotju z drugimi nedotakljivimi evropskimi pravicami, Splošno deklaracijo človekovih pravic ali nacionalnim pravom;

1.16

poudarja pomen udeležbe priseljencev v demokratičnem procesu in pri oblikovanju ukrepov politike vključevanja, zlasti na lokalni ravni;

1.17

pozdravlja obsežen seznam primernih ukrepov, ki se nanaša na vsa bistvena področja vključevanja. V tem smislu je lahko dragoceno izhodišče za usklajevanje politik vključevanja v državah članicah;

1.18

poudarja, da so potrebni jasnejši cilji, ki jih je treba preveriti s kazalniki in mehanizmi vrednotenja, da se prilagodijo ukrepi, oceni napredek pri vključevanju in poveča učinkovitost izmenjave podatkov;

1.19

meni, da sta zlasti pomembna sodelovanje in izmenjava podatkov (nacionalne kontaktne točke za vključevanje, priročnik o vključevanju, spletna stran na temo vključevanja).

2.1

poudarja, da bi države članice lahko izbrale ukrepe in njihov način izvajanja v skladu z nacionalnimi okoliščinami in tradicijo, predlogi pa se upoštevajo kot poglavitni elementi vseh politik vključevanja držav članic;

2.2

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti enakosti spolov ter položaju mladih priseljencev in otrok iz družin priseljencev;

2.3

se strinja, da se kot potreben pogoj za vključitev šteje osnovno znanje jezika in poznavanje zgodovine in institucij družbe gostiteljice;

2.4

zahteva, da si je treba na področju izobraževanja prizadevati za pripravo priseljencev na uspešnejšo in dejavnejšo udeležbo v družbi. Treba je na primer zagotoviti šolske učne načrte, ki bodo upoštevali raznolikost, in posebno spodbujanje mladih priseljencev na šolskem področju. Poleg tega je treba poudariti pomen predšolske izobrazbe in projektov za lažji prehod iz šole na delo ter zato spodbujati ustrezne programe v državah članicah;

2.5

poudarja, da je poleg potrebe po izvajanju „učinkovitih ukrepov proti prestopništvu mladih migrantov“, ki jo navaja Komisija, treba spodbujati tudi učinkovito politiko preventive in informiranja;

2.6

poudarja, da bi bilo treba brez diskriminacije spodbujati enakopraven dostop migrantov do javnih in zasebnih dobrin ter storitev kot odločilni pogoj za vključitev;

2.7

poudarja, da ima sprejemanje drugačnih načinov življenja in nazorov mejo, ki je ni mogoče prekoračiti: spoštovanje človekovih pravic in boj proti vsem vrstam diskriminacije, zlasti zaradi spola, kot jih ščitijo evropski in mednarodni zakoni. Ženske bi morali posebej zaščititi in jim zagotoviti enake možnosti ter popoln dostop do zaposlitve, usposabljanja in političnega življenja v evropski demokratični družbi. Tudi njihova svobodna volja mora biti zaščitena, in sicer z odpravo prisilne poroke, bojem proti nasilju v družini, zagotavljanjem pravice do svobodne izbire glede spolnosti in potomstva, prepovedjo ponižujočih obredov, kot je pohabljanje ženskih spolovil itd. Človekove pravice ne morejo biti predmet razprave in njihovega kršenja ni mogoče upravičevati z nobeno tradicijo oziroma kulturo. Zato je treba sprejeti posebne ukrepe in jih izvajati v okviru obveščanja, preprečevanja, podpore in ozaveščanja, da bi se borili proti vsem diskriminacijskim in/ali ponižujočim praksam ali običajem in tako dosegli napredek na področju enakih možnosti za migrantke in migrante;

2.8

poudarja, da sporočilo kaže težnjo k neobvezujočemu in analitični nejasnosti. Zato ni mogoče prezreti, da so v ospredju sporočila „blagi ukrepi“ (kot dialog, forumi, posredovanje informacij itd.), pri čemer ne smemo podcenjevati njihovega pomena. Ukrepi, ki so strukturno pomembni za vključevanje, kot je politična udeležba priseljencev, pa so navedeni bolj ob robu (načelo 9);

2.9

zahteva jasno ločevanje in razvrstitev ukrepov po posameznih političnih, pravnih, strukturnih in institucionalnih odgovornostih in akterjih družbe gostiteljice ter po pomenu. V tem smislu bi bilo treba nadalje razviti skupna temeljna načela in jih tako okrepiti kot instrument;

2.10

podpira vzpostavitev skladnega pristopa na ravni EU. Utrditi bi bilo treba pravni okvir za sprejem in bivanje vključno s pravicami in obveznostmi;

2.11

ugotavlja, da je v sporočilu vprašanje spolov poudarjeno kot pomembno. Zato bi moral biti sedanji dokument napisan v ustrezni moški in ženski obliki;

2.12

zahteva, da v pravnem okviru za sprejem in bivanje v prihodnje vsak migracijski instrument upošteva vprašanja enakega obravnavanja in pravic priseljencev;

2.13

poudarja pomen – zlasti v smislu participacije – udeležbe interesnih skupin in zamisli o vzpostavitvi evropskega foruma za vključevanje, v katerem bi sodelovale krovne organizacije EU (posvetovanja, priporočila, tesni stiki z nacionalnimi kontaktnimi točkami). V ta forum bi morali povabiti Evropski parlament (EP), Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) in Odbor regij (OR). Evropski forum za vključevanje bi bilo treba vključiti v pripravljalno konferenco za nadaljnje priročnike o vključevanju. Nadaljevati in poglobiti bi bilo treba letno poročilo o migracijah in vključevanju;

2.14

poudarja, da bi morali mnoge omenjene ukrepe (dobrodošlice, mentorstvo, izobraževanje stalnega prebivalstva, ponudba tečajev…) izvajati lokalni uradi. Ti morajo zato nujno razpolagati s potrebnimi viri. To velja tudi za regionalno raven (vzpostavitev instrumentov informiranja, programi uvajanja, kulturni programi…);

2.15

zahteva ustrezna finančna sredstva za izvajanje ukrepov vključevanja za občine in regije;

2.16

predlaga vzpostavitev baze podatkov (npr. za podatke o priznanju izobrazbe in spričeval, za podatke o potrebah migrantov…);

2.17

poudarja, da je prispevek regionalne in lokalne ravni na področju vključevanja velik in nujno potreben ter da regionalne in lokalne ravni lahko prispevajo obširno strokovno znanje. Zato bi morale biti zelo zgodaj in obširno vključene v razvoj strategij in v celoten proces;

2.18

zahteva ukrepe in spodbude za migrante, da izkoristijo predlagane rešitve (npr. spodbude pri iskanju zaposlitve in izobraževanju);

2.19

poudarja potrebo po izboljšanju metod za izračunavanje števila migrantov, da se tako prilagodi in razvija ukrepe za vključevanje, ki se bodo izvajali.

1.1

ugotavlja, da sporočilo vsebuje korake za izboljšanje vpliva migracije na razvoj. Podlaga dokumenta je sporočilo iz decembra 2002, osredotoča pa se na preseljevanje jug-sever;

1.2

ugotavlja, da je poleg učinkov izseljevanja na razvoj matičnih držav migrantov pomembno preučiti tudi učinke razvojne pomoči na izseljevanje, saj gre za temeljni vidik. Le s pomočjo matičnim državam migrantov, da bodo svojim državljanom zagotavljale dovolj priložnosti, bo migracijske tokove mogoče dolgoročno obvladovati;

1.3

priznava, da sporočilo močno poudarja podporo začasne in navidezne vrnitve z namenom prenosa znanja in izkušenj v dobro držav izvora in njihovega razvoja (t. i. kroženje možganov namesto bega možganov);

1.4

pozdravlja, da sporočilo daje velik pomen vključitvi migracijske politike v razvojno politiko, izkoristku potenciala vračajočih se migrantov za razvoj, olajšanemu prenosu kapitala in nakazil domov ter sofinanciranju projektov, ki temeljijo na nakazilih;

1.5

pozdravlja, da sporočilo na splošno zagovarja vzdrževanje stikov med državami izvora ter migranti. (To se vedno bolj odraža tudi v politikah glede državljanstva posameznih držav članic);

1.6

poudarja pomen večjega poudarka na migrantih kot „graditeljih mostov“ (bridgebuilders) v razmerju do držav izvora. Ta pristop bi moral služiti kot argument za dopolnilno šolsko izobraževanje v jeziku države gostiteljice z dodatnim opismenjevanjem in poukom v maternem jeziku;

1.7

ugotavlja, da iz razprav ob zeleni knjigi o zakonitem priseljevanju postaja jasno, da bo v prihodnje šlo v glavnem za spodbujanje začasnega zaposlovanja in priseljevanje visoko usposobljene delovne sile.

2.1

meni, da lahko finančni tokovi le prispevajo k izvajanju razvojnih ciljev. Toda so čisto zasebne narave in zato ne morejo nadomestiti državne razvojne pomoči. To dejstvo je treba primerno upoštevati;

2.2

poudarja, da so stroški in pogoji pošiljanja nakazil neugodni. Treba je spodbujati ukrepe za znižanje stroškov, za varnejše in hitrejše transakcije. Te je mogoče uresničiti v kratkem času. Vsekakor bi bilo treba vplive na razvoj opredeliti kot dolgoročen cilj;

2.3

predlaga, da se določijo naslednji ukrepi:

2.4

se strinja, da je treba države v razvoju podpirati pri iskanju, vzpostavljanju in vzdrževanju stikov s svojimi diasporami. Vzpostaviti je treba podatkovne baze, ki bi vladam držav izvora služile kot informacije o njihovi eliti v diaspori. Po potrebi bi elito lahko povabili k vrnitvi. Toda treba je jasno poudariti, da sme vnos podatkov o diaspori v podatkovne baze potekati le na prostovoljni osnovi;

2.5

priznava, da je treba z začasno migracijo dvigniti potencial v državi izvora. To pa ne sme služiti kot splošni okvir za sezonske delavce;

2.6

poudarja, da omenjena migracija vračanja in začasna ali navidezna vrnitev po veljavni pravni podlagi (Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas) ni mogoča, ker tudi migranti z neomejeno pravico bivanja izgubijo ta status, če se dalj časa ne zadržujejo v državi gostiteljici. Odbor pozdravlja v sporočilu Komisije napovedano proučevanje tega, kako državljani tretjih držav ne izgubijo pravice do bivanja, čeprav se v okviru programa vrnitve začasno vrnejo v svojo domovino;

2.7

predlaga oblikovanje skupne zakonodaje, ki bo migrantom z neomejeno pravico omogočala nastanitev, potovanja v njihove matične države za toliko časa kot želijo, ne da bi zaradi tega izgubili status državljanov tretje države, ki so rezidenti za daljši čas, ali pravico do naselitve;

2.8

pozdravlja dejstvo, da sporočilo odraža mednarodno vse intenzivnejšo razpravo o tem, da so migranti akterji razvoja (nakazila domov, prenos znanja…). S tega vidika je začasna migracija pozitivna, vsekakor pa bi morali najprej proučiti ukrepe, ki temeljijo na prostovoljni vrnitvi oziroma sistemu spodbud.

2.9

zato zahteva, da se v tem smislu ponovno razmisli o tem, kaj transnacionalnost pomeni za politiko vključevanja;

2.10

pozdravlja zanimiv vidik, iz katerega izhaja sporočilo in ki države izvora šteje kot zainteresirano stran pri upravljanju migracij. Ti pozitivni vidiki začasne migracije in začasne vrnitve pa zahtevajo neomejeno pravico do ponovnega vstopa v državo za dolgo- ali kratkoročno naseljene migrante (popolno nasprotje Direktivi Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ki predvideva avtomatično odvzetje dobljene pravice bivanja ob odsotnosti iz območja EU);

2.11

pozdravlja, da se sporočilo osredotoča na krepitev začasne migracije, pod pogojem, da je prostovoljna in temelji na sistemu spodbud. Začasna migracija je lahko zelo uporaben instrument pri razvoju tretjih držav;

2.12

meni, da je lahko začasna migracija učinkovita le, če je migrantom po začasni vrnitvi v matično državo omogočen ponovni vstop v državo gostiteljico. Zato poziva države članice, ki trenutno ne predvidevajo pravice do ponovnega vstopa, da to prepoved odpravijo;

2.13

priznava, da sezonska zaposlitev migrantom prinaša kratkoročno korist, ker jim omogoča zaslužek in pridobivanje izkušenj v kratkem času. Vendar pa se migranti v svoje matične države vračajo brez upanja, da se bo njihov gospodarski in socialni položaj izboljšal. Odbor regij meni, da je treba dajati prednost dolgoročnejši perspektivi;

2.14

pozdravlja podporo programom vrnitve. Vendar ti lahko delujejo le ob učinkoviti razvojni politiki, ki vključuje tudi krepitev usklajenih ukrepov za decentralizirano sodelovanje;

2.15

zato zahteva zadostne naložbe v infrastrukturne in izobraževalne ukrepe ter nadzor nad uporabo sredstev na kraju samem;

2.16

glede priseljevanja za opravljanje sezonskega dela, pri katerem potencialno obstaja večja nevarnost izkoriščanja, priporoča, da se predvidijo ustrezni ukrepi za preprečevanje tega tveganja;

2.17

meni, da predlogi sporočila sicer vsebujejo obetajoče in v prihodnost usmerjene pristope, toda reševanju prej navedenih protislovij bi bilo treba še nameniti pozornost;

2.18

poudarja, da bi bilo treba zagotoviti, da v EU ne bodo prevladali omejevalni pristopi;

2.19

poudarja, da je treba preprečiti negativni scenarij, po katerem bi obsežni ukrepi za prisilno vrnitev z argumentom, da spodbujajo razvoj, postali legitimni, ne da bi obstajal sistem širših možnosti zakonite priselitve za vse ravni usposobljenosti (glej predlog direktive o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, COM(2005) 391 konč.);

2.20

poudarja, da je treba razvojni pomoči za matične države migrantov namenjati največji pomen in na vseh področjih spodbujati sodelovanje z njimi s pomočjo sporazumov in posebnih programov;

2.21

poudarja, da je prispevek regionalne in lokalne ravni na področju vključevanja velik in nujno potreben ter da lahko regionalne in lokalne ravni prispevajo strokovno znanje. Zato bi jih bilo treba zelo zgodaj in obširno vključiti v razvoj strategij in v celoten proces.

1.1

poudarja, da je učinkovita politika vračanja potreben sestavni del premišljene in verodostojne migracijske politike;

1.2

poudarja, da naj bi direktiva zagotavljala pravičen in pregleden postopek;

1.3

ugotavlja, da je načelo prostovoljne vrnitve (spodbude) treba izvajati s pomočjo usklajenega dvostopenjskega postopka (odločba o vrnitvi - odredba o odstranitvi);

1.4

pozdravlja, da uvedba prepovedi ponovnega vstopa, veljavne v celotni EU, ponuja osnovo za skupni sistem zbiranja podatkov (SIS II).

2.1

zahteva, da načela pravne države in pravice do poštenega sojenja ne smejo razpihovati sovraštva do tujcev in se osredotočati le na gole gospodarske vidike;

2.2

poudarja, da je pri uvedbi minimalnih postopkovnih zaščitnih ukrepov treba zlasti upoštevati sorazmernost prisilnih ukrepov. Ker morajo migranti ob vrnitvi v domovino pogosto računati s strogimi povračilnimi ukrepi, je treba sprejeti potrebne ukrepe za zaščito človekovih pravic, s tem, da se ji namenja absolutno prednost pred izvedbo ukrepov vračanja;

2.3

obžaluje, da niso predvideni nobeni posebni standardi za varstvo žensk, deklet in mladoletnikov ter invalidov;

2.4

zahteva, da se tudi za žrtve in priče trgovine z ljudmi in drugih z migracijo povezanih kaznivih dejanj zagotovi zaščita EU;

2.5

poudarja, da morajo človekove pravice, kot so določene v zakonodaji Skupnosti, predvsem v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listini o temeljnih pravicah EU, predstavljati temelj za nove standarde. Z izrecnim in obveznim sklicevanjem na konkretne člene konvencije in listine je treba zagotoviti, da bodo države članice pri prenosu direktive upoštevale človekove pravice. Obstaja nevarnost, da se nedorečene formulacije („na primeren način“, „v skladu“) razumejo kot neprimerno velik manevrski prostor;

2.6

zahteva, da se en sam primer nezakonitega bivanja na ozemlju države članice še ne sme obravnavati kot prepričljiv razlog za begosumnost. Tak način ravnanja bi predstavljal nedopustno vnaprejšnjo obsodbo, ki je v nasprotju s členom 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do poštenega sojenja);

2.7

poudarja pomen zaščite žrtev in prič trgovine z ljudmi. Žrtev in prič trgovine z ljudmi se ne sme le izkoriščati za namene kazenskih postopkov, ampak je treba pred njihovim vračanjem upoštevati položaj v matični državi, da bi s tem preprečili izsiljevanje in grožnje storilcev kaznivih dejanj;

2.8

se zavzema zato, da se kot „grožnja javnemu redu ali javni varnosti“, ki predstavlja razlog za razglasitev prepovedi ponovnega vstopa, razumejo le izredno resne kršitve v škodo osrednjih interesov držav članic. Kršitve z majhnimi posledicami za skupni blagor, kot npr. nekvalificirano nezakonito bivanje, ne bi smele biti podvržene tej sankciji;

2.9

priporoča, da se osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, zagotovi pravna pomoč ne glede na oceno, koliko je pomoč potrebna. Potrebe po tej finančni podpori se med postopkom v teku ne more resno oceniti vnaprej. Zato mora biti pomanjkanje sredstev odločilni dejavnik za odobritev pravne pomoči med postopkom;

2.10

zahteva sorazmernost prisilnih ukrepov (začasna omejitev prostosti), ker morajo migranti ob vrnitvi v domovino pogosto računati s strogimi povračilnimi ukrepi. Posamezne osebe so v svojem ravnanju nagnjene k skrajnostim; zato se prav tu človekove pravice ne smejo prezreti;

2.11

poudarja, da morajo biti države članice obvezane k dajanju ustrezne zdravstvene pomoči v času začasne omejitve prostosti;

2.12

se zavzema za to, da se vsebina Konvencije o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 v celoti izvaja. Predvsem je treba poudariti svobodo misli, vesti in veroizpovedi, zaščito zasebnosti, zaščito pred nasiljem, zlorabo in zanemarjanjem, pravico do preventivnega zdravstvenega varstva, pravico do izobraževanja, obiskovanja šole in poklicnega izobraževanja ter zaščito manjšin;

2.13

poudarja, da je za sistematično delovanje te direktive treba zagotoviti, da se na ozemlju posameznih držav članic priznajo in omogočijo vročitve drugih držav članic. To je treba zagotoviti s sklenitvijo dvo- ali večstranskih sporazumov, ki morajo vsebovati tudi potrebno sodelovanje med organi;

2.14

se zavzema za vzpostavitev centralnega sistema informacijske tehnologije za shranjevanje osebnih podatkov. Organi pregona v posameznih državah članicah bi morali imeti dostop do tega sistema in bi morali izvajati potrebne prenose podatkov.

1.

Države članice v centralnem sistemu IT, ki ga zagotavlja EU, shranjujejo in posodabljajo za postopek pomembne osebne podatke državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU in ki jih vrača oziroma jih bo vrnila posamezna država članica.

2.

Organi odkrivanja in pregona v državah članicah imajo dostop do tega sistema in so zavezani k prenosu podatkov, ki je naveden v odstavku 1.