18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/1

1.1

EESO ceni ter podpira prizadevanja in sodelovanje takšnih visoko usposobljenih intelektualnih virov ter upa, da bodo priporočila različnih skupin strokovnjakov (in zlasti odbor, odgovoren za celovito oceno (1)) trajna referenčna točka pri izvajanju okvirnih programov, pri prihodnjem oblikovanju politike na področju raziskav in inovacij, ter, bolj na splošno, v politiki izvajanja lizbonske strategije.

1.2

EESO je že večkrat povedal, da podpira bistveno povečanje evropskega proračuna za R&R in da zaradi tega obžaluje predlagano zmanjšanje te vsote, saj je to v nasprotju s prednostno nalogo razvoja, ki je nujen zaradi svetovnih konkurenčnih izzivov, predviden pa je tudi v lizbonski strategiji.

1.3

EESO poudarja pomembnost večjega zavzemanja industrije za raziskave in inovativni razvoj pri doseganju cilja Sveta iz Barcelone in upa, da se bodo prizadevanja osredotočila predvsem na komunikacijo in vključevanje družb in organizacij proizvajalcev zaradi (med drugim) odkrivanja strateških področij, na katerih bi visoka kakovost raziskovanja v Evropi privedla do več inovacij.

1.4

EESO zahteva oblikovanje instrumentov za spodbujanje zasebnega financiranja raziskav in razvoja (od rizičnega in tveganega kapitala do ciljno usmerjenega financiranja EIB in kreditnih aranžmajev za raziskave), da bi olajšali povezovanje rezultatov raziskav in posebnih poslovnih pobud.

1.5

EESO se strinja s stališčem odbora, da je potrebna večja neodvisnost in odgovornost raziskovalcev (ob spoštovanju etičnih načel) zaradi povečanja ugleda znanstvenih poklicev, zagotavljanja večje interdisciplinarnosti in prostorske mobilnosti ter zaradi vključevanja sistema štipendij Marie Curie v nacionalne in regionalne programe kakor tudi njihove uporabe za spodbujanje mobilnosti med javnim in zasebnim sektorjem.

1.6

EESO zahteva, da se da prednost politikam, katerih cilji so razvoj univerzitetnega poučevanja znanosti in tehnike, povečanje števila žensk med raziskovalci, oblikovanje privlačnejše znanstvene poklicne poti ter omogočanje raziskovalcem, ki delajo v tujini, da pridejo nazaj v Evropsko unijo. Zaželeno bi bilo, da bi bilo več pouka znanosti in tehnike v višjih razredih srednjih šol, poleg tega pa bi bila potrebna politika, ki bi spodbujala univerzitetno izobraževanje za znanstvene poklice.

1.7

V želji po večji enostavnosti EESO upa, da bo več pozivov za zbiranje predlogov z jasnejšimi vrstami programov in ukrepov ter kategorijami udeležencev, več prilagodljivosti in svobode prijavitelja do izbire kakor tudi enostavnih navodil za administrativno in finančno upravljanje, zlasti v zvezi s pogodbenim sporazumom med sodelujočimi.

1.8

EESO predlaga stalno ocenjevanje učinkovitosti uporabljenih postopkov, vključno s tistimi za preverjanje formalne skladnosti in oceno, ter (pri dobro opredeljenih razvojnih projektih) vključitev kontrolnih točk, kjer se ukrepi in pričakovani rezultati redno spremljajo v vnaprej natančno določenih fazah. Zagotovitev finančnih sredstev in nemoten potek samega projekta bi morala biti odvisna od tega spremljanja.

1.9

EESO poleg tega predlaga raziskovanje možnosti za uporabo kazalnikov, ki bi omogočili ustrezne meritve učinkovitosti v smislu konkurenčnosti in razvoja. S takšnimi kazalniki učinkovitosti raziskovanja bi skušali meriti učinkovitost financiranih ukrepov v smislu nadaljnjega znanstvenega razvoja, celotnega razvoja EU in oblikovanja prednostnih nalog za prihodnje ukrepe.

2.1

Tretja petletna ocena (1999–2003) okvirnih raziskovalnih programov je obsežna in poglobljena analitična naloga (2). EESO se predvsem strinja z analizo in priporočili, ki jih je predložila skupina strokovnjakov in podprla Komisija. Ob upoštevanju globalne konkurenčnosti ter ciljev lizbonske strategije in zasedanja Sveta v Barceloni EESO poudarja potrebo in nujnost skrbne preučitve prednostnih nalog ter temeljnih ciljev raziskovanja v Skupnosti, zlasti z namenom vedno večjega vključevanja proizvodnih sektorjev.

2.2

Dejstvo je, da znanstvene in tehnološke inovacije danes v vedno večji meri nastajajo na podlagi medsebojnega povezovanja različnih disciplin, vključno z večdisciplinarno povezanostjo z univerzami, družbami in zunanjim svetom, in ne izključno na podlagi linearnega modela, v katerem razvoj in uporaba tekmujeta z industrijskim raziskovanjem (kar je model, ki se je do nedavnega uporabljal pri znanstvenem raziskovanju (3)). Ključne značilnosti sodobnega raziskovanja so sodelovanje, vzajemno učenje, negotovost in tveganje.

2.3

Vzajemni model pojasnjuje uspešnost regionalnih grozdov: ti oblikujejo „sistem“, ki koristno vpliva na obnašanje družb in univerz ter ustvarja pravo socialno in kulturno okolje, učinkovit organizacijski in institucionalni okvir, infrastrukturno omrežje ter regulativne sisteme, ki lahko sprejmejo izzive konkurenčnosti.

2.4.1

Evropa se srečuje s povsem novim problemom v smislu svetovne konkurence in možnosti za rast ter ga rešuje manj učinkovito v primerjavi z njenimi tradicionalnimi konkurenti kakor tudi z najpomembnejšimi državami v vzponu. Stopnje rasti porabe za R&R v Indiji in na Kitajskem so izjemno visoke in dosegajo skoraj 20 % letno na Kitajskem, ki bo po pričakovanjih leta 2010 dosegla enak odstotek porabe za R&R glede na BDP kot EU. Številna evropska podjetja vlagajo v Kitajsko, ne le zaradi nižjih stroškov, ampak tudi zaradi ugodne kombinacije visokokvalificirane delovne sile ter širokega in dinamičnega trga za tehnologijo in visokotehnološke proizvode (4). Ker sta znanost in inovacije ključna dejavnika pri odzivu na takšne izzive (5), mora Evropa zbrati zadostna finančna sredstva in vse svoje intelektualne vire, da spodbudi znanost, tehnologijo in inovacije (6).

2.4.2

Vendar pa najnovejši podatki kažejo zaskrbljujočo sliko, saj že od leta 2001 poraba za raziskave ostaja pri približno 1,9 % BDP. Če bi do leta 2010 letna rast ostala na stopnji iz obdobja 2000–2003 (0,7 %), ta odstotek ne bo višji od 2,2 % BDP. Opozoriti je treba, da večji BDP v ZDA pomeni, da je njihova aktivnost na področju R&R v absolutnem smislu bistveno večja, kar pomeni, da lažje dosežejo potrebno kritično maso. Glavni razlog za manjšo evropsko porabo za R&R ter za boljši položaj njenih glavnih konkurentov je nižji prispevek zasebnega sektorja (55,6 % skupne porabe v EU leta 2002 v primerjavi s 63,1 % v ZDA in 73,9 % na Japonskem). Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je zasebno financiranje raziskav v istem obdobju upadlo in da se evropske zasebne naložbe očitno zaradi boljših okvirnih pogojev usmerjajo v druge dele sveta: v obdobju 1997–2002 so evropska podjetja povečala realne naložbe v raziskave v ZDA za 54 % v primerjavi z 38 %, ki so jih ameriška podjetja vložila v raziskave v Evropi (7).

2.5.1

EESO soglaša z analizo, ki opredeljuje štiri ključne cilje:

2.5.2

Primerjava in usklajevanje politik Skupnosti in posameznih držav na področju raziskav sta bistvena za soočanje s ključnim izzivom, ki ga je postavil Svet v Barceloni — dodelitev 3 % BDP za raziskave pred letom 2010 in s tem povečanje deleža raziskav, ki jih financira zasebni sektor, na dve tretjini te vrednosti. Ta cilj je mogoče doseči le, če a) Evropa postane bolj privlačna za vlagatelje v raziskave, b) se uveljavijo pravi okvirni pogoji za povečanje učinkovitosti raziskav, c) se poveča spodbujevalni učinek javnih naložb v zasebne raziskave ter d) politike na področju raziskav postanejo bolj učinkovite in skladne tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni (8).

2.5.3

Z vidika analize, opravljene med ocenjevanjem, in mnenj, ki so jih izrazile številne zainteresirane strani, je EESO prepričan, da je potrebno odločnejše posredovanje z ukrepi, usklajenimi med Komisijo in državami članicami, za izboljšanje raziskavam premalo prijaznega okolja. Paket neposrednih ukrepov je treba pripraviti na način, ki bo omogočil, da sistem postane bolj inovativen in konkurenčnen na ravni EU: drobitev in nezadostno usklajevanje sil sta ovira pri doseganju kritične mase in potrebnega prizadevanja. Lotiti se je treba popolnoma drugačne naloge, tj. primerjave in usklajevanja ne le nacionalnih politik na področju raziskav, ampak tudi politik na področju izobraževanja in razvoja človeških virov, zaščite intelektualne lastnine, razvoja inovacij prek davčnih vzvodov, konstruktivnega in sinergičnega sodelovanja med univerzami in podjetji in tako naprej.

2.6.1

EESO je večkrat izrazil podporo znatnemu povečanju evropskega proračuna za R&R v prihodnosti ter je pri tem odločno podprl predlog Komisije za povečano financiranje sedmega okvirnega programa in tudi za poznejše dolgoročno povečanje financiranja (9). Ne pozdravlja pa pričakovanj Sveta, da se bo ta vsota znatno znižala in dosegla približno 5 % splošnega proračuna EU, namesto 8 %, ki jih je predvidela Komisija, ter verjame, da je to v nasprotju s prednostnim ciljem razvoja, ki ga postavljajo izzivi svetovne konkurence in predvideva lizbonska strategija.

2.6.2

EESO je vedno podpiral oblikovanje Evropskega raziskovalnega prostora (10) in je potrdil ustanovitev organa, kot je Evropski raziskovalni svet (ERS), ki lahko postane predvsem ključni instrument pri spodbujanju znanstvene odličnosti na mejnih področjih znanosti, določenih s postopkom „od spodaj navzgor“. EESO izraža zadovoljstvo, da so bila njegova priporočila upoštevana, predvsem v zvezi s samostojnostjo ERS in sestavo njegovega znanstvenega sveta, ter ponovno poudarja pomembnost sodelovanja prvorazrednih znanstvenikov, vključno s tistimi s področja industrijskega raziskovanja (11).

2.6.3

EESO se strinja, da so potrebni številni usklajeni ukrepi za optimalno vključevanje novih držav članic, vendar meni, da v zvezi s tem še niso bili uvedeni ustrezni instrumenti. Zaradi procesa prehoda, ki je potekal v obravnavanem ocenjevalnem obdobju, je za te države težko natančno določiti najboljše ukrepe za oblikovanje gospodarstva, ki bi trdno temeljilo na razvoju znanja in raziskav. Pristop, usmerjen h „krepitvi raziskav“, je zlasti pomemben za nove države članice, vendar bo za sedmi okvirni program potreben premik k „produkciji inovacij“, da bi aktivirali razvojne vzvode, ki jih te države potrebujejo.

3.1.1

EESO soglaša s priporočili odbora in poudarja zlasti pomen večjega zavzemanja industrije za raziskave in inovativni razvoj kot osnovnega pogoja za dosego cilja Sveta iz Barcelone. Ta cilj je lažje doseči, če imajo proizvodni sektorji aktivnejšo vlogo pri strateških odločitvah in pri opredeljevanju področij raziskovanja, na katerih bi lahko evropska raziskovalna odličnost privedla do več inovacij.

3.1.2

Da bi zagotovili takšno sodelovanje EESO meni, da je potrebno bolj osredotočeno prizadevanje za komunikacijo, ki vključuje podjetja ter organizacije in združenja proizvajalcev, zaradi pospeševanja sodelovanja malih in srednjih podjetij in s tem njegovega povečanja z zdajšnje vse prej kot zadovoljive ravni 13 %. Sedmega okvirnega programa ter okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost že zaradi njune narave ne smemo razumeti kot alternativ, ampak kot programa, ki se dopolnjujeta in sta sinergična.

3.1.3

EESO meni, da se tradicionalni in novi finančni instrumenti (12), ki so bili na voljo že v šestem okvirnem programu, ne bi smeli bistveno spreminjati, da bi se izognili nenamernim novim oviram za dostop do njih (kot so strokovnjaki ugotovili na začetku šestega okvirnega programa), ampak jih je treba prilagoditi glede na pridobljene izkušnje, da bi postali bolj uporabniku prijazni.

3.1.4

Integrirani projekti (IP) in posebni ciljno naravnani raziskovalni projekti (STREP) so instrumenti, ki so pri malih in srednjih podjetjih priljubljeni in ki jih je zato treba izboljšati, da bi spodbudili sodelovanje teh podjetij. Ni dvoma, da bodo tehnološke platforme in (celo še bolj) skupne tehnološke pobude pomagale pri doseganju tega cilja. Mreže odličnosti, ki jih univerze in javna raziskovalna središča cenijo ter v njih veliko sodelujejo, je treba razvijati kot spodbujevalce sodelovanja industrije in kot instrumente za povečanje mobilnosti raziskovalcev, z več in bolj obetavnimi izmenjavami med zasebnim in javnim sektorjem.

3.2.1

Poenostavitev upravljanja in postopkov je ponavljajoča se tema vsakega novega okvirnega programa: v preteklih letih je bilo izvedenih veliko izboljšav, vključno s številnimi dokumenti o poenostavljanju in odborom predstavnikov („sounding group“) manjših raziskovalnih skupin, ki jih je oblikoval komisar Potočnik. Vendar pa se zdi, da predstavljeni predlogi niso rešili težav in problemov, s katerimi se srečujejo udeleženci.

3.2.2

Na podlagi izkušenj, ki so jih zbrali strokovnjaki in neposredno interesne skupine, EESO predlaga, da se težave, s katerimi se srečujejo udeleženci pri projektih v okviru zdajšnjega okvirnega programa, sistematično zberejo in analizirajo, da bo mogoče predlagati mehanizme, bolj prilagojene sedanjemu stanju. Te mehanizme bi lahko izkoristili pri tekočem ocenjevanju učinkovitosti uporabljenih postopkov in postopkov formalnega nadzora in ocenjevanja.

3.2.3

Pri dobro opredeljenih razvojnih projektih bi bilo to koristno tudi za vključevanje kontrolnih točk, na katerih se ukrepi in pričakovani rezultati redno spremljajo. Zagotavljanje financiranja in nadaljevanje projekta morata biti odvisna od takšnega spremljanja, ki poteka v vnaprej natančno določenih fazah.

3.2.4

Glede na načine sodelovanja in administrativnega in finančnega upravljanja bi bilo koristno imeti bolj natančne in nedvoumne smernice za pogodbene dogovore med udeleženci, večjo prilagodljivost in svobodo izbire za prijavitelja ter za razpise, ki jasno določajo vrste programov in ukrepov ter kategorije udeležencev.

3.2.5

Ugotovljeno je, da je sorazmerno majhen delež organizacij sodeloval večkrat in v več programih, pogosto kot glavni izvajalec, in upravljal približno petino projektov (13). Takšna koncentracija je nekoliko moteča: na eni strani pove nekaj o težavah pri sodelovanju, zlasti za tiste osebe, ki v raziskovalnih razpisih sodelujejo prvič, na drugi strani pa omejuje izvajanje novih projektov, namenjenih radikalnim inovacijam in večjemu tveganju (kot zahteva drugo priporočilo).

3.3.1

Načine spodbujanja zasebnega financiranja RTR je treba bolje opredeliti, pa tudi tržne sile, ki lahko sprožijo uspešen ciklus sinergije, niso jasno opredeljene in zato ne bodo kmalu na voljo, čeprav bi morale biti. Davčne spodbude, krepitev pravic intelektualne lastnine ter pospeševanje intervencijskih ukrepov tveganega kapitala so cilji in ne sredstva za ukrepanje.

3.3.2

EESO želi zlasti razvoj instrumentov za spodbujanje podjetniškega duha evropskih raziskovalcev in druge instrumente (od rizičnega in tveganega kapitala do ciljno usmerjenega financiranja EIB ter kreditov za raziskovalce), ki bi omogočili prehod z rezultatov raziskav na konkretne poslovne spodbude.

3.3.3

Priporočilo o zagotavljanju večjega sodelovanja malih in srednjih podjetij, ki ga (kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih mnenjih) EESO odobrava v celoti, je treba podpreti s posebnimi instrumenti poleg skupnih tehnoloških pobud, tehnoloških platform in priložnosti, ki jih ponuja projekt z naslovom „Zamisli“ („Ideas“). EESO upa, da bo to ključni cilj in da mu bo v skladu s tem namenjena posebna pozornost pri izvajanju odprte metode usklajevanja.

3.3.4

Po mnenju EESO — če naj bi se spodbujale bolj inovativne raziskave, usmerjene k izboljšanju konkurenčnosti — je treba obravnavati nerešena vprašanja o intelektualni lastnini, zlasti uvedbo patenta Skupnosti, možnost patentiranja računalniško izvedenih izumov in izumov na novih področjih znanja ter celovito izvajanje Direktive o pravnem varstvu biotehnoloških izumov.

3.4.1

EESO meni, da je prednostna naloga zagotoviti, z izboljšanjem socialnega in ekonomskega položaja raziskovalcev, da bo poklicna pot na področju znanosti in tehnologije bolj privlačna. Ni dvoma, da je naraščajoči trend nadaljevanja študija na podiplomski ravni in raziskovalno delo v drugih državah (na univerzah in drugod) oblika mobilnosti, ki raziskovalcem pomaga pri razvoju, ker je izmenjava znanja in delovnih metod edinstven način bogatitve. Takšna mobilnost pa postane problem, kadar poteka le v eno smer in kadar matična država ne more ponuditi pogojev za delo, poklicne poti, družbenega ugleda in zadostne ekonomske nagrade, ki bi privabili ljudi nazaj (14). Vse evropske države morajo biti privlačne za mlade ljudi, ki začenjajo raziskovalno poklicno pot. Obstajati mora zlasti lažji dostop do EU (vključno z organiziranimi izmenjavami) za nove človeške vire iz hitro razvijajočih se držav, vključno s Kitajsko in Indijo.

3.4.2

Za programe, ki vključujejo človeške vire in mobilnost, se zdi, da ne zadoščajo za kakovostni premik, s katerim bi lahko „privabljali in nagrajevali najbolj nadarjene“, kot je navedeno v prvem ključnem cilju. Ni jasnih možnosti za status „evropskega raziskovalca“, ki bi moral biti središče takšnega ukrepa.

3.4.3

Zaradi kritičnih razmer, kot so te, je potrebna inovativna politika: potrebne so naložbe a) za razvoj univerzitetnega študija znanosti in tehnike (predpogoj za to pa je več znanstvenih vsebin v višjih letnikih srednje šole in spodbujanje študija znanosti na univerzitetni ravni), b) za zmanjšanje števila tistih, ki so diplomirali v takšnih strokah, pa niso dobili zaposlitve (neugodne razmere prevladujejo predvsem v novih državah članicah, v Italiji, na Portugalskem in v Avstriji), c) za zagotovitev večjega števila žensk med raziskovalci (zdaj jih je nekaj več kot tretjina, čeprav predstavljajo več kot 63 % diplomantov na področju znanosti in inženiringa) (15), in d) da se izboljša privlačnost poklicne poti na področju znanosti.

3.4.4

EESO meni, da je treba takšnim politikam, za katere so pristojne predvsem države članice, nameniti posebno pozornost v odprti metodi usklajevanja, ki bi se lahko koristno uporabila tudi za visokošolske in terciarne izobraževalne sisteme ter raziskovalne sisteme, da se ugotovijo najboljše prakse, primerne oblike medsebojnih pregledov („peer review“), usklajeni ukrepi držav članic in regij ter prednostne transnacionalne raziskovalne tematike.

3.4.5

Raziskovalci predstavljajo veliko nižji odstotek delovne sile kot v primeru konkurenčnih držav (0,54 % v EU — in 0,5 % v vseh novih državah članicah in državah v južni Evropi — v primerjavi z 0,9 % v ZDA in 1,01 % na Japonskem). Tudi starost na področju znanosti in tehnologije postaja skrb vzbujajoča (35 % v starostni skupini 45–64 let (nad 40 % v nekaterih državah članicah) v primerjavi z 31 % v starostni skupini 25–34 let) (16). Zaskrbljujoča je ocena, da trenutno 500 000 evropskih raziskovalcev dela v ZDA, za doseganje cilja iz Barcelone pa bo v naslednjih desetih letih potrebnih še dodatnih 500 000 do 700 000 (17) raziskovalcev.

3.4.6

EESO se strinja s stališčem odbora, da je potrebna večja neodvisnost in odgovornost raziskovalcev (ob spoštovanju etičnih načel) zaradi povečanja ugleda znanstvenih poklicev, povečanja interdisciplinarnosti in prostorske mobilnosti ter zaradi vključevanja sistema štipendij Marie Curie v nacionalne in regionalne programe in tudi njihove uporabe za spodbujanje mobilnosti med javnim in zasebnim sektorjem.

3.4.7

EESO podpira tudi prizadevanja Komisije za oblikovanje evropske listine za raziskovalce (18) kot prvi korak v pravo smer, vendar meni, da morajo biti države članice bolj usklajene in predane doseganju učinkovitejših ter bolj usklajenih sistemov usposabljanja, poklicnih poti, plačil (vključno s socialnim zavarovanjem, pokojninami in davčnimi režimi) in pobud socialnega zavarovanja (19).

3.4.8

Obravnavanje zanesljivosti in legitimnosti znanosti ter tehnologije v Evropi je vprašanje, ki mu EESO pripisuje velik pomen in je osnovni pogoj za legitimnost raziskovalca ter priznavanje njegovega dela; že zaradi tega je treba nujno opredeliti dejavno in usklajeno politiko med Komisijo in državami članicami ter ji dodeliti ustrezna sredstva in vire.

3.5.1

EESO opaža velika prizadevanja Komisije za izboljšanje postopka ocenjevanja, kot je navedeno v vrsti dokumentov, osredotočenih na delo ocenjevalcev. Vendar pa je resnična težava v logiki naknadne ocene: če je omejena na preverjanje formalne skladnosti s cilji, obstaja nevarnost, da se pozabi na pravi strateški cilj, tj. na oceno strukturnega vpliva okvirnih programov na gospodarstvo EU in raziskovanje v celoti, na izbrane prednostne naloge ter na posledično porazdelitev sredstev.

3.5.2

EESO poleg tega meni, da se je treba posvetiti uvedbi več kazalnikov, ki bi dejansko merili učinkovitost v smislu konkurenčnosti in razvoja. Ti kazalniki učinkovitosti raziskovanja bi morali omogočiti merjenje učinkovitosti financiranih dejavnosti glede na razvoj EU v celoti in usmerjanje prihodnjih dejavnosti k predvidenim prednostnim nalogam. EESO se vsekakor zaveda, da nikakršno samodejno ocenjevanje ne more nadomestiti natančne in podrobne ter posameznim razmeram prilagojene presoje ustreznih strokovnjakov.