Obvestilo o začetku postopka pregleda v zvezi s trgovinskimi ovirami v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 3286/94, ki jih predstavljajo uvedeni ukrepi in prakse Indije, ki negativno vplivajo na trgovino z vini in žganji

(2005/C 228/03)

Komisija je 20. julija 2005 prejela pritožbo v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 3286/94 (1) (v nadaljevanju „Uredba“).

1.   Pritožniki

Pritožbo sta skupaj vložila CEEV (Comité européen des enterprises vins) in CEPS (Confédération européenne des producteurs de spiritueux /The European Spirits Organisation).

CEPS je predstavniško telo za proizvajalce žganih pijač v EU. Njegovo članstvo sestavlja 38 nacionalnih združenj, ki zastopajo industrijo v 21 državah članicah EU. CEEV je predstavniško telo v EU za nacionalna trgovinska združenja držav članic ES, ki zastopa industrijo in/ali trgovino z vini, aromatiziranimi vini, penečimi vini, desertnimi vini in drugimi vinskimi proizvodi. Njegovo članstvo sestavlja 12 nacionalnih združenj in Švica.

CEEV in CEPS sta združenji, ki delujeta v imenu enega ali več podjetij Skupnosti v smislu členov 4(1) in 2(6) Uredbe.

2.   Proizvod

Proizvodi EU, na katere negativno vplivajo ukrepi Indije, so vina, vermuti, aromatizirana vina in žganja, uvrščena pod številke HS 2204, 2205, 2206 in 2208. Vključujejo mirna in peneča vina, vermute in druga alkoholizirana vina, kot sta portovec in sherry, ter žgane pijače, destilirane iz surovin kmetijskega izvora, kot so brandyji in vinska žganja, viskiji, gin, vodka, rum in likerji.

Vendar pa pregled, ki ga začenja Komisija, lahko zajame tudi druge proizvode, zlasti tiste, za katere zainteresirane stranke v spodaj navedenem roku (glej oddelek 8) navedejo, da jih je prizadela domnevna praksa.

3.   Predmet

Pritožba se osredotoča na tri ločene vidike pravnega režima Indije za uvožena vina in žganja:

(a)   Dodatna dajatev

V skladu z indijsko zakonodajo je 26 indijskih zveznih držav pristojnih za obračunavanje trošarine na alkoholne pijače. Trošarina se načeloma obračunava samo za proizvode, ki nastanejo v proizvodnem postopku v Indiji. Zato se trošarine načeloma ne obračunavajo na uvoz ustekleničenih vin in žganj. Obdavčena sta samo domača proizvodnja in uvoz blaga v razsutem stanju, ustekleničenega v Indiji (po stopnjah, ki se med 26 indijskimi zveznimi državami znatno razlikujejo).

V tem kontekstu je Indija 1. aprila 2001 z Obvestilom št. 37/2001 v skladu z oddelkom 3 Zakona o carinski tarifi uvedla dodatno dajatev na zvezni ravni na uvožena vina in žganja za nadomestitev trošarin, ki se plačujejo ali se morajo plačevati na državni ravni za domače proizvode. V skladu z oddelkom 3 Zakona o carinski tarifi mora biti dodatna dajatev na zvezni ravni „enakovredna“ trošarini, ki se obračunava za domače proizvode. Dodatna dajatev se obračunava na osnovi ad valorem po različnih stopnjah. V skladu s Carinskim obvestilom št. 32/2003 z dne 1. marca 2003 se trenutno za uvoženo vino uporabljajo tri stopnje dodatne dajatve v višini 75 %, 50 % in 20 % (odvisno od vrednosti uvoza) in za uvoženo žganje štiri stopnje v višini 150 %, 100 %, 50 % in 25 % (zopet odvisno od vrednosti uvoza).

(b)   Trošarine in druge davščine na državni ravni

Kot je bilo že razloženo, indijske države niso pristojne za obračunavanje trošarine na uvožena ustekleničena vina in žganja. Vendar pritožniki domnevajo, da nekaj držav kljub temu uporablja trošarine ali podobne davščine — pod različnimi imeni in po različnih stopnjah — za prodajo uvoženega vina in žganja. Po mnenju pritožnikov se poleg tega nekatere izmed teh davščin (trošarine in druge davščine) uporabljajo samo za uvožene proizvode ali se za njih uporabljajo po višjih stopnjah kot za domače proizvode.

(c)   Omejitve uvoza na državni ravni

Pritožniki trdijo, da sedem indijskih držav vodi politiko dejanske prepovedi uvoza vin in žganj.

4.   Domneva o trgovinskih ovirah

Pritožniki menijo, da ukrepi in prakse, opisani v oddelku 3, predstavljajo trgovinske ovire v smislu člena 2(1) Uredbe.

(a)   Dodatna dajatev

Pritožniki trdijo, da se, prvič, dodatna dajatev na zvezni ravni mora šteti kot uvozna dajatev (ali druga dajatev in taksa), s čimer se kršijo obveznosti Indije po členu II GATT 1994 v povezavi s pripadajočim tarifnim programom. V tem kontekstu pritožnik razlaga, da sme Indija po tarifnih obveznostih STO obračunavati stopnje dajatev in taks za vina in žganja v višini največ 150 %. Za vsa uvožena vina in žganja se obračunava osnovna carinska dajatev v višini 150 % (za žganja) in 100 % (za vina). Dodatna dajatev na zvezni ravni se uporablja poleg teh stopenj. V kolikor je torej dodatno dajatev na zvezni ravni treba šteti za uvozno dajatev (ali drugo dajatev ali takso), skupna stopnja dajatve presega pogodbeno stopnjo dajatve v višini 150 % za vsa žganja in vsa vina (razen najdražjih (2)). Poleg tega pritožniki trdijo, da se dodatna dajatev na zvezni ravni ne more šteti kot „enakovredna notranjim davščinam“ v smislu člena II.2(a) in zato po tej določbi ne more biti upravičena.

Pritožniki dodatno trdijo, drugič, da so uvožena vina in žganja zaradi dodatne dajatve na zvezni ravni obravnavana očitno manj ugodno kot „enakovredni“ (ali „neposredno konkurenčni ali zamenljivi“) proizvodi nacionalnega porekla, kar predstavlja kršitev člena III.2 GATT 1994. V tem smislu pritožniki trdijo, da stopnja dodatne dajatve na zvezni ravni znatno presega stopnjo trošarine, ki se uporablja za prodaja domačih žganj v večini indijskih držav, čeprav se za uvožena žganja na splošno ne uporabljajo trošarine na državni ravni.

Po mnenju pritožnikov so uvožena vina in žganja previsoko obdavčena, če se po eni strani primerja stopnja dodatne dajatve na zvezni ravni z dodanimi drugimi posrednimi davščinami, ki se na državni ravni uporabljajo za prodajo uvoženih vin in žganj, in po drugi strani vsota trošarine in drugih posrednih davščin, ki se na državni ravni uporabljajo za domača vina in žganja.

(b)   Trošarine in druge davščine na državni ravni

Pritožniki trdijo, da nekatere države uporabljajo trošarine ali podobne davščine — pod različnimi imeni in po različnih stopnjah — za prodajo uvoženega vina in žganja, čeprav indijske države niso pristojne za obračunavanje trošarine za uvožena ustekleničena vina in žganja. Zato pritožniki trdijo, da najmanj trinajst indijskih držav uporablja bodisi trošarine bodisi druge davščine, ki se lahko štejejo za alternativne načine zbiranja prihodkov od uvoženih proizvodov, ker te države niso pristojne za obračunavanje trošarin. Po mnenju pritožnikov se poleg tega nekatere izmed teh davščin (trošarine in druge davščine) uporabljajo samo za uvožene proizvode ali se za njih uporabljajo po višjih stopnjah kot za domače proizvode, kar je v nasprotju s členom III.2 GATT 1994.

(c)   Omejitve uvoza na državni ravni

Pritožniki trdijo, da sedem indijskih držav vodi politiko dejanske prepovedi uvoza vin in žganj, kar je v nasprotju s členom III.4 ali XI.1 GATT 1994.

Glede na dejanske razpoložljive informacije in predložene dokaze je Komisija zadovoljna, da pritožba vsebuje dovolj prima facie dokazov o obstoju trgovinskih ovir v smislu člena 2(1) Uredbe.

5.   Domneva o škodljivih učinkih na trgovino

Po ocenah International Wine & Spirits Record (IWSR) je potrošnja zahodnih žganih pijač z zaščitnim znakom v Indiji leta 2004 znašala 87 milijonov zabojev po devet litrov, s čimer se Indija uvršča med največje trge žganih pijač na svetu. Ta ocena vključuje tudi približno 550 000 zabojev uvoženega žganja, preostali del (99,4 %) pa predstavlja doma proizvedeni „Indian Made Foreign Liquor“ (IMFL). Leta 2004 je EU v Indijo izvozila žganje v vrednosti približno 23 211 000 EUR.

V zadnjem desetletju je indijski vinski trg stalno naraščal, čeprav počasi. Leta 2004 je bil ocenjen na 667 000 zabojev po devet litrov, od katerih jih je bilo 96 000 ali 14 % uvoženih. Leta 2004 je EU v Indijo izvozila vino v vrednosti približno 4 167 000 EUR.

Pritožniki trdijo, da prakse, ki so predmet pritožbe, ovirajo pomemben dostop do indijskega trga, uvožena vina in žganja postavljajo v podrejen konkurenčni položaj v primerjavi z doma proizvedenim blagom ter preprečujejo naravno rast potrošnje uvoženih vin in žganj v Indijo.

V tem pogledu pritožniki poudarjajo, da je po ukinitvi količinskih omejitev na zvezni ravni na uvoz leta 2001 in njihovi zamenjavi z ukrepi, predstavljenimi v tej pritožbi, obseg uvoza žganja v obdobju od aprila do avgusta 2001 v primerjavi z enakim obdobjem v prejšnjem letu padel za približno 60–70 %, ker je blago, namenjeno turistični menjavi, postalo predmet davčne obremenitve in zaradi previsokih cen ni več moglo konkurirati na trgu. Pritožniki tudi poudarjajo, da se je obseg uvoženega vina in žganja znatno povečal, ko so bile naknadno dodeljene nekatere davčne olajšave za blago, namenjeno prodaji v hotelih in restavracijah določenih razredov. To kaže, da davčni ukrepi, ki so predmet te pritožbe, preprečujejo večji prodor vina in žganja iz EU na indijski domači trg.

Pritožniki se sklicujejo tudi na številke o tipičnem prodoru na trg, ki je bil dosežen z uvoženim žganjem v drugih državah v razvoju, ki so v veliki meri podobne Indiji, kar kaže, da so trgovinske ovire v Indiji, s katerimi se sooča industrija žganja v EU, posebno težavne.

Komisija meni, da pritožba vsebuje dovolj prima facie dokazov o škodljivih učinkih na trgovino v smislu člena 2(4) Uredbe.

6.   Interes skupnosti

Industrija žganja v EU, kot jo zastopa CEPS, izvozi vsako leto blago, ki po oceni presega vrednost 5 milijard EUR, v več kot 150 držav. Sektor za žganje neposredno zaposluje približno 50 000 ljudi, posredno pa nadaljnjih 250 000. Vrednost izvoza vina iz EU v tretje države je ocenjena na 4,5 milijard EUR, kar po količini ustreza 12,5 milijardam hektolitrov (hl).

Komisija meni, da je bistveno zagotoviti enake pogoje igre na trgih v tretjih državah za naše izvozne industrije, zlasti glede notranjih davščin. Tarifna zaščita se ne bi smela zamenjati z drugimi zaščitnimi ovirami, ki kršijo mednarodne obveznosti. To je zlasti pomembno v primeru alkoholnih pijač, saj ponavadi nosijo visoko davčno obremenitev s kombinacijo trošarin in davka na dodano vrednost.

Ob upoštevanju navedenega je v interesu Skupnosti, da se začne postopek pregleda.

7.   Postopek

Komisija je po posvetovanjih s Svetovalnim odborom, ustanovljenim z Uredbo, odločila, da obstajajo zadostni dokazi za utemeljitev začetka postopka pregleda za preučitev pravnih in dejanskih dejstev in da je le-ta v interesu Skupnosti, ter začela pregled v skladu s členom 8 Uredbe.

Zainteresirane stranke se lahko javijo Komisiji ter pisno izrazijo svoja stališča o posebnih vprašanjih, ki jih je navedel pritožnik, in pri tem predložijo podporne dokaze.

Poleg tega bo Komisija zaslišala stranke, ki bodo to pisno zahtevale, ko se javijo, pod pogojem, da jih rezultat postopka prvenstveno zadeva.

To obvestilo je izdano v skladu s členom 8(1)(a) Uredbe.

8.   Roki

Kakršne koli informacije o zadevi ali kakršne koli zahteve za zaslišanje je treba poslati Komisiji najpozneje v 30 dneh po datumu objave tega obvestila v pisni obliki na naslov:

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 3286/94 z dne 22. decembra 1994 o določitvi postopkov Skupnosti na področju skupne trgovinske politike za zagotovitev izvrševanja pravic Skupnosti po mednarodnih pravilih trgovanja, zlasti tistih, ki so dogovorjena v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL L 349, 31.12.1994, str. 71). Uredba, nazadnje spremenjena z Uredbo (ES št. 356/95 (UL L 41, 23.2.1995, str. 3)).

(2)  Tj. vina, uvožena po cenah cif nad 100 USD za zaboj (12 steklenic), za katere se uporablja najnižja stopnja (20 % ad valorem) dodatne dajatve.