52005PC0048

Bruselj, 16.2.2005

KOM(2005) 48 končno

2005/0008 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o informiranju potnikov v zračnem prometu o identiteti letalskega prevoznika, ki opravlja let, in o sporočanju varnostnih informacij držav članic

(Besedilo velja za EGP)

(predložena s strani Komisije)

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1) Potreba po ukrepu za izboljšanje varnosti

Statistika kaže (glej spodnjo tabelo), da so postale letalske nesreče v Evropi izjemno redke. V letu 2003 je v letalskih nesrečah, ki so se zgodile na ozemlju EU, umrlo 5 ljudi. Primerjajmo to z na primer več kot 63,47 milijonov potnikov, ki so v istem obdobju potovali preko enega samega velikega letališča (London-Heathrow)[1].

[pic]

Smrtni primeri na letalih na ozemlju EU (civilno letalstvo)

Visoka stopnja varnosti je posledica stalnih prizadevanj ne le za ohranjanje varnosti operacij, temveč tudi za neprestano izboljševanje ravni varnosti. Kazalnik smrtnih primerov zaradi letalskih nesreč se še izboljšuje, ker se absolutno število smrtnih žrtev v letalskih nesrečah zmanjšuje, število potnikov pa narašča.

Nadzor nad varnostjo je urejen po vsem svetu v okviru Čikaške konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu iz leta 1944 in temelji na standardih, ki jih je razvila Mednarodna organizacija za civilni letalski promet, ustanovljena z navedeno Konvencijo. Prevoznike nadzira, zlasti glede njihovega izpolnjevanja varnostnih zahtev, njihova matična država, t.j. država, ki jim je izdala operativno dovoljenje in/ali država, v kateri je letalo registrirano. Ta sistem je v zadnjih petdesetih letih zagotovil ustrezne ravni varnosti. Vendar pa dosledna uporaba mednarodnih standardov in uveljavitev kriterijev kakovosti trenutno nista enako zagotovljena po vsem svetu.

Znotraj EU temeljijo varnostni postopki na strogo uveljavljeni zakonodaji Skupnosti[2] in zagotavljajo visoko raven zgoraj omenjene varnosti. Zlasti ustanovitev Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) v letu 2002 je postavila temelj enotni uporabi varnostnih zahtev s potrjevanjem sposobnosti za letenje, vključno s projektivnimi, proizvodnimi in vzdrževalnimi organizacijami, za vse zrakoplovne proizvode „na enem mestu“. Kot predvideva že Uredba (ES) št. 1592/2002[3], bo načrtovana razširitev pristojnosti EASA zagotovila, da bo za celoten obseg letalske operative kmalu odgovorna Agencija. Temu bo sledila stroga kontrola varnosti projektiranja, proizvodnje, vzdrževanja in delovanja zrakoplovnih proizvodov in elementov ter organizacij in oseb, udeleženih v teh dejavnostih, ustanovljenih v Skupnosti, ki so namenjene zaščiti potnikov, delavcev v zračnem prometu in državljanov, ki živijo v bližini letališč.

Zunaj EU so varnostne ravni odvisne od učinkovitosti nadzornih postopkov, ki se uporabljajo v tretjih državah. Za zagotovitev visoke stopnje letalske varnosti vseh zrakoplovov, ki letijo v Skupnost, iz nje ali v njej, sta Evropski parlament in Svet nedavno sprejela Direktivo 2004/36/ES o varnosti zrakoplovov tretjih držav, ki uporabljajo letališča Skupnosti[4], s predvidenim usklajenim sistemom inšpekcijskega nadzora tujih zrakoplovov, kadar uporabljajo evropska letališča. Poleg tega predvideva omenjena Direktiva izmenjavo informacij med državami članicami in možnost razširitve ukrepov ene države članice zoper zrakoplov ali prevoznika tretje države, ki ne izpolnjuje mednarodnih varnostnih standardov, na celotno Skupnost.

Ta usklajen sistem inšpekcijskega nadzora temelji na preizkušenih veljavnih postopkih v okviru tako imenovanega „programa SAFA“ (Safety Assessment of Foreign Aircraft - presoja varnosti tujih zrakoplovov), ki ga je razvijala Evropska konferenca civilnega letalstvu od leta 1996. Med tako imenovanim „preverjanjem na ploščadi“, se primerek izmed tujih zrakoplovov, ki so pristali na evropskih letališčih, pregleda glede izpolnjevanja mednarodnih varnostnih standardov, ki se uporabljajo po vsem svetu in so vsebovani v prilogah 1, 6 in 8 Čikaške konvencije. Vsako ugotovljeno neizpolnjevanje, tako imenovana „ugotovitev“, ima lahko za posledico zahtevo za takojšnje popravilo ali prepoved vzletanja zrakoplova, odvisno od resnosti kršitve varnosti zrakoplova.

Če povzamemo, Direktiva „SAFA“ obvezuje države članice k vzpostavitvi mehanizma za zbiranje informacij, ki omogočajo ugotavljanje potencialno nevarnih prevoznikov, in k izvajanju preverjanja na ploščadi zaradi ugotavljanja ali zrakoplov, ki uporablja letališče Skupnosti, izpolnjuje mednarodne varnostne standarde. Zbrane informacije in poročila o izvršenih inšpekcijskih nadzorih so predmet izmenjave informacij med državami članicami, ki se lahko na tej podlagi odločijo za morebitne nadaljnje inšpekcijske nadzore ali pa ugotovijo, da so bile prejšnje nepravilnosti odpravljene. Poleg tega je direktiva uvedla postopek po katerem lahko Komisija le predlaga, da se ukrepi države članice zoper prevoznika razširijo na celotno Skupnost.

Dne 3. januarja 2004 je potniško letalo s 148 potniki na poti v Pariz strmoglavilo kmalu po vzletu iz egiptovskega letovišča v Sharm-el-Sheikhu, pri čemer so umrli vsi v letalu. Po nesreči se je izvedelo, da je bilo letalskemu prevozniku, ki je let opravljal, v času nesreče prepovedano leteti v Švico zaradi skrbi glede ravni njegove varnosti, dovoljeno pa leteti v nekatere države članice. Do danes vzrok za nesrečo še ni zanesljivo znan. Preiskava je v teku, zato so sklepanja o razlogih, ki so privedli do katastrofe, preuranjena.

Nesreča v Sharm-el-Sheikhu je nedvomno pokazala, da so potrebna pravila, strožja od obstoječih, ki bodo določila preverjanje na ploščadi kot obvezno in ki bodo obvezovala države članice k udeležbi v širši izmenjavi informacij in uporabi skupnih ukrepov, določenih na podlagi rezultatov teh preverjanj.

Cilj tega zakonodajnega predloga je v prvi vrsti izboljšati položaj potnikov v javnem prometu v odnosu do letalskih prevoznikov. V ta namen naj se potnikom podeli pravica do obveščenosti o identiteti letalskega prevoznika, ki bo opravil let(e), za katerega(e) so opravili rezervacijo, in hkrati okrepiti obveznost držav članic, da sporočajo podatke v zvezi z varnostjo. Pripomniti je treba, da je mogoče zrakoplovu iz tretjih držav prepovedati vzletanje ali letenje v Skupnost ali iz nje iz različnih razlogov, nenazadnje tudi tistih, navedenih v SAFA direktivi.

Komisija namerava v določenem času pripraviti predloge za izboljšanje sedanjega sistema varnostnega inšpekcijskega nadzora, ki temeljijo na Direktivi 2004/36/ES („SAFA“). Komisija trenutno raziskuje kako najbolj učinkovito uvesti spremembe z uporabo možnosti, danih z izvedbenimi ukrepi, ki vplivajo na vsebino postopkov, priloženih Direktivi „SAFA“.

Drugi, daljnosežnejši ukrepi, morda s spremembo Direktive, bi lahko bili uvedba opozorilnega sistema, ki bi zagotovil, da bi bili na pomembna varnostna vprašanja opozorjeni inšpektorji vseh držav članic in določitev podrobnih postopkov. Takšna poteza bi pripomogla k izboljšanju kakovosti in standardizaciji podatkov, omogočila bi boljše analize razpoložljivih informacij in lažje odkrivanje problemskih področij. Predlogi sprememb bi upoštevali tudi mednarodne pobude, kakršna je presoja varnosti operacij organizacije IATA (Operational Safety Audit (IOSA)), ki zagotavlja standardiziran kontrolni program na podlagi mednarodno priznanih standardov in strukturiran sistem izmenjave informacij v zvezi s presojo.

Pripomniti je treba, da bi zgornja merila zahtevala izboljšano skupno usposabljanje udeleženega osebja in uporabo izkušenj Skupnosti na področju izmenjave osebja iz različnih držav članic. S tem bi inšpektorji izboljšali znanje o najboljših praksah, kar bi nato ustvarilo potrebno zaupanje za delo v skladnem sistemu vse Skupnosti.

Poleg teh tehničnih ukrepov bi bilo treba predvideti skupno ukrepanje zoper prevoznike, ocenjene kot nevarne, z objavljanjem prepovedi vzletanja posameznim zrakoplovom in z bolj določnimi skupnimi ukrepi zoper tretje države, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti nadzorovanja skladno s prvotnim predlogom Komisije iz leta 1997, ki je bil znatno omiljen.

2) Potreba po ukrepu za povečanje preglednosti

Da bi omogočili potnikom v zračnem prometu izbiro leta z boljšim poznavanjem letalskega prevoznika, ki bo let opravil, jim mora biti ob rezervaciji na voljo podatek, kateri prevoznik bo let opravil.

Po nesreči v Sharm-el-Sheikhu, je javnost menila, da bi morali biti potniki seznanjeni s točno identiteto podjetja, ki jih prevaža. Višja stopnja peglednosti bi vodila podjetja k večji zavezanosti glede varnosti.

Že danes potniki v večini primerov vedo kateri prevoznik bo opravil let, ki ga rezervirajo. Če, na eni strani, kupijo let kot posamičen proizvod, kupijo storitev določenega in identificiranega letalskega prevoznika. Obstajata dve podjetniški praksi, ki lahko včasih vodita do situacij, ko prevoznik, ki je prodal let pod svojo blagovno znamko, tega dejansko ne opravi. Ena izmed takšnih praks so skupni leti z izbranim partnerjem, kjer se dva letalska prevoznika sporazumeta o prodaji sedežev na določenem številu letov pod obema njunima imenoma, čeprav nekatere lete izvede eden, druge pa drugi prevoznik. Tako je mogoče kupiti vozovnico letalskega prevoznika x, dejansko pa let opravi letalski prevoznik y.

Če potnik rezervira let kot posamični proizvod preko računalniškega sistema rezervacij (CRS), je po Kodeksu poslovanja EU za takšen CRS[5] prikaz prevoznika, ki bo let opravil, že obvezen. Ta obveznost ne obstaja za neposredne rezervacije letalskih prevoznikov brez udeležbe CRS, na primer pri prodajah preko medmrežja. Vendar pa je večina evropskih letalskih prevoznikov, ki izvajajo skupne lete z izbranim partnerjem, podpisala Obveznost o letalskih potniških storitvah (APSC)[6] in se obvezala k prostovoljnemu posredovanju te informacije. Pokazalo se je, da se ta obveznost v veliki meri spoštuje.

Druga praksa, ki bi lahko prikrila letalskega prevoznika, ki opravlja let, je tako imenovani zakup letala s posadko vred, kjer letalski prevoznik najame letalo od drugega letalskega prevoznika vključno z njegovo posadko. Za CRS prikaz tega podatka ni obvezen. Vendar pa ta praksa ni tako razširjena kot skupni leti z izbranim partnerjem, vendar je prav tako zajeta v APSC.

Na drugi strani pa glede letov, kupljenih kot del potovalnega paketa, trenutno ne obstaja obveza o obveščanju potnika glede identitete letalskega prevoznika, ki bo let opravil. Vseeno precejšen del panoge že posreduje ta podatek prostovoljno, iz tržnih razlogov.

V bistvu je zahteva varstva potrošnikov, da imajo potniki pravico vedeti kdo bo priskrbel ključni element počitniškega paketa ali leta, ki ga kupujejo, razumljiva. Nihče ne bi na primer od potnikov pričakoval, da bodo želeli ostati nepoučeni o hotelu, v katerem bodo bivali. Predlagani ukrepi so skrbno usmerjeni k zagotovitvi varnosti potnikov, medtem ko na najmanjši ravni vzdržujejo možne ukrepe, ki bi lahko imeli negativne učinke na konkurenčnost turističnih agencij, še zlasti z ohranjanjem prilagodljivosti glede izbire prevoznika, ki bo let opravil. Medtem, ko bi bila razširjena ocena vpliva upravičena - če bi bili uporabljeni bolj obsežni ukrepi - narava predlaganih zahtev (zlasti nujnost potrebnih ukrepov za preprečevanje sprejetja različnih nacionalnih pravil) zahteva hitro sprejetje tega predloga.

Vendar pa lahko med izvedbo rezervacije ter izvedbo storitve preteče več časa in je zato mogoče zahtevati spremembe prvotnega dogovora. Možnost fleksibilnega odziva na razvoj trga je ključni faktor uspeha v turistični panogi. Poleg tega lahko tudi tehnični razlogi terjajo od dobaviteljev storitev, tako letalskih prevoznikov kakor tudi organizatorjev potovanj, da v zelo kratkem roku zamenjajo letalskega prevoznika, ki bo let opravil, če je na primer zaradi tehnične okvare letala uporaba letala drugega letalskega prevoznika neizogibna. Zato je treba uravnotežiti zahteve po preglednosti in fleksibilnosti. Preglednost zahteva, da se vsaka sprememba letalskega prevoznika, ki bo let opravil, nemudoma sporoči prizadetim potnikom; fleksibilnost pa zahteva, da letalski prevoznik in organizator potovanja lahko v kratkem roku zamenjata letalskega prevoznika, ki bo let opravil, ne da bi bila soočena s prekinitvijo njunega poslovanja.

Za zagotovitev možnosti, da pogodbeni prevozniki lahko ponudijo privlačne cene, npr. za počitnice v paketu, ki jih zagotavljajo organizatorji potovanj in ob upoštevanju dejstva, da se potovalni paketi pogosto rezervirajo dosti pred dejanskim potovanjem, je pomembno, da imajo pogodbeni prevozniki možnost spremembe izbire prevoznika ali prevoznikov, ki bodo opravili let, in jih nameravajo uporabiti, pod pogojem, da so potniki seznanjeni z vsako spremembo tega prevoznika ali prevoznikov.

Zato morajo imeti potniki pravico v vsakem primeru poznati identiteto letalskega prevoznika, ki opravlja njihove lete. V bodoče bo Komisija preverjala ali posredovanje teh informacij nudi potnikom zadostno zaščito.

Toda preglednost je osnovno načelo, ki velja tudi med državami članicami. Zaradi tega vključuje ta uredba splošno obvezo držav članic do medsebojne izmenjave informacij v zvezi z varnostjo letalskih prevoznikov, da se tako zagotovi učinkovito, usklajeno in enotno izvajanje odločitev glede varnosti v vsej Evropi.

2005/0008 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o informiranju potnikov v zračnem prometu o identiteti letalskega prevoznika, ki opravlja let, in o sporočanju varnostnih informacij držav članic

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 80(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[7],

ob upoštevanju mnenja Evropske ekonomsko-socialnega odbora[8],

ob upoštevanju Odbora regij[9],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[10],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Dejavnost Skupnosti na področju zračnega prometa mora biti, med drugimi cilji, usmerjena k zagotavljanju visoke ravni zaščite potnikov pred varnostnimi tveganji. Poleg tega je v celoti treba upoštevati tudi zahteve varstva potrošnikov na splošno.

(2) Da bi konkurenčni okvir v zračnem prometu prinesel čim večje koristi podjetjem in potnikom, je pomembno, da potrošniki prejmejo dovolj informacij, na podlagi katerih lahko izbirajo.

(3) Identiteta letalskega prevoznika, ki storitev dejansko opravi, je osnovna informacija. Vendar pa potrošniki, ko rezervirajo let, niso vedno seznanjeni z identiteto letalskega prevoznika, ki bo let dejansko opravil.

(4) Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih[11] določa obseg informacij, ki morajo biti dostopne potrošnikom, vendar pa ne vključuje identitete letalskega prevoznika, ki let opravlja.

(5) Uredba Sveta (EGS) št. 2299/89[12], spremenjena z Uredbo (ES) št. 323/1999, o kodeksu poslovanja računalniških sistemov rezervacij (CRS)[13] daje potrošnikom, ki rezervirajo let preko računalniškega sistema rezervacij, pravico do obveščenosti o identiteti letalskega prevoznika, ki bo let opravil. Vendar pa tudi v rednem zračnem prevozu obstajajo poslovne prakse kot sta zakup letala s posadko vred in skupni leti z izbranim partnerjem, če so rezervirani brez CRS, kjer letalski prevoznik, ki je prodal let pod svojim imenom, le-tega dejansko ne opravi in kjer trenutno ni zakonske pravice potnika do obveščenosti o identiteti letalskega prevoznika, ki bo let dejansko opravil.

(6) Medtem ko te prakse povečujejo fleksibilnost in omogočajo boljše opravljanje storitev za potnike, je določeno število sprememb v zadnjem trenutku zaradi tehničnih razlogov neizogibno in prispeva k varnosti v zračnem prometu. Ta fleksibilnost mora biti uravnotežena s preglednostjo za potrošnike.

(7) Izboljšanje sporočanja informacij držav članic v zvezi varnostjo letalskih prevoznikov je bistveno za izboljšanje splošne ravni varnosti zračnega prometa v Skupnosti.

(8) Komisija bo analizirala uporabo te uredbe in po dovolj dolgem obdobju poročala o učinkovitosti njenih določb –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1 Vsebina

Ta uredba uvaja pravila, ki bodo zagotovila obveščenost potnikov v zračnem prometu o identiteti letalskega prevoznika, ki opravlja lete na njihovih potovanjih, in uvaja obveznost izmenjave varnostnih informacij med državami članicami.

Člen 2 Definicije

Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje definicije:

„letalski prevoznik“ pomeni podjetje za zračni prevoz z veljavnim operativnim dovoljenjem;

„prevozna pogodba“ pomeni pogodbo o storitvah v zračnem prevozu ali njihovi vključenosti;

„pogodbeni letalski prevoznik“ pomeni prevoznika, ki sklene pogodbo o prevozu s potnikom. Če pogodba vsebuje paket, je pogodbeni prevoznik organizator potovanja.

„letalski prevoznik, ki let opravlja“ pomeni letalskega prevoznika, ki opravlja ali namerava opraviti let na podlagi prevozne pogodbe s potnikom ali v imenu druge osebe, pravne ali fizične, ki ima prevozno pogodbo s tem potnikom;

„paket“ pomeni storitve, določene v točki 2 člena 2 Direktive 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih.

„rezervacija“ pomeni dejstvo, da ima potnik vozovnico ali drugo dokazilo o tem, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo prejel, jo potrdil in jo vpisal v evidenco.

Člen 3 Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja pri opravljanju storitev zračnega prometa, kadar se let začne z letališča na ozemlju države članice, kjer velja Pogodba, ali z letališča v tretji državi, če je let del potovanja, ki se je začelo v Skupnosti, in ima pogodbeni prevoznik poslovalnico v Skupnosti.

2. Ta uredba se uporablja ne glede na to ali je let reden ali ne in ne glede na to ali je let del paketa ali ne.

3. Ta uredba ne posega v pravice potnikov iz Direktive 90/314/EGS in Uredbe Sveta (EGS) št. 2299/89 o kodeksu poslovanja računalniških sistemov rezervacij.

Člen 4 Izmenjava informacij

1. Države članice objavi seznam vseh letalskih prevoznikov, izločenih iz zračnega prostora ali z omejenimi prometnimi pravicami iz varnostnih razlogov. Seznam je na razpolago vsem državam članicam in Komisiji. Komisija objavi zbirni seznam omenjenih letalskih prevoznikov.

2. Komisija sprejme ustrezne ukrepe za olajšanje izmenjave informacij, navedenih v odstavku 1.

Člen 5 Podatek o identiteti letalskega prevoznika, ki opravlja let

1. Pogodbeni prevoznik ob rezervaciji obvesti potnika o identiteti letalskega prevoznika ali prevoznikov, ki bodo opravili let.

2. Pogodbeni prevoznik nemudoma obvesti potnika o spremembi dejanskega prevoznika ali prevoznikov, ki bodo opravili let, če je do spremembe prišlo po opravljeni rezervaciji, ne glede na vzrok spremembe.

Člen 6 Informacije in revizija

Ne pozneje kot v petih letih od uveljavitve te uredbe Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o njenem izvrševanju. Poročilu se po potrebi priložijo predlogi za revizijo Uredbe.

Člen 7 Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati 20. dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[1] Vir: statistike o letalskih odškodninskih zahtevkih za leto 2003 in statistika EUROSTAT-a, objavljena v letu 2003, poglavje 3.5.14 „promet na izbranih večjih letališčih“; te statistike temeljijo na podatkih, usklajenih z informacijami Mednarodnega letališkega sveta, Mednarodne organizacije civilnega letalstva, Airports Magazine in lokalnih letaliških organov.

[2] Glej Uredbo Sveta (EGS) št. 3922/91 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva; Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1592/2002 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu; Direktivo Sveta 94/56/ES o določitvi temeljnih načel za vodenje preiskav nesreč in incidentov v civilnem letalstvu; Direktivo 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta o poročanju o dogodkih v civilnem letalstvu.

[3] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1592/2002 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu, člen 7.

[4] UL L 143, 30.4.2004, str. 76.

[5]Uredba Sveta (ES) št. 323/1999 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2299/89 o kodeksu poslovanja računalniških sistemov rezervacij (CRS).

[6]Prostovoljna obveza dejavnosti, podpisana dne 14. februarja 2002; spletna stran: http://europa.eu.int/comm/transport/air/rights/commitments_en.htm.

[7] UL C, , str.

[8] UL C, , str.

[9] UL C, , str.

[10] UL C, , str.

[11] UL L 158, 23.6.1990, str. 59.

[12] UL L 220, 29.7.1989, str. 1.

[13] UL L 40, 13.2.1999, str. 1.