(1)

Unija je h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (v nadaljnjem besedilu: Konvencija), kar zadeva institucije in javno upravo Unije pristopila s Sklepom Sveta (EU) 2023/1075 (1), glede zadev na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter azila in nevračanja, kolikor te zadeve spadajo v izključno pristojnost Unije, pa s Sklepom Sveta (EU) 2023/1076 (2). Konvencija je za Unijo začela veljati 1. oktobra 2023.

(2)

Na podlagi člena 66(1) Konvencije je Skupina strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (v nadaljnjem besedilu: GREVIO) zadolžena za spremljanje, kako pogodbenice Konvencije (v nadaljnjem besedilu: pogodbenice) izvajajo Konvencijo. V skladu s členom 68(11) Konvencije naj bi GREVIO sprejel poročilo in ugotovitve o ukrepih, ki so jih zadevne pogodbenice sprejele za izvajanje določb Konvencije.

(3)

Odbor pogodbenic (v nadaljnjem besedilu: odbor) ima možnost, da v skladu s členom 68(12) Konvencije na podlagi poročila in ugotovitev GREVIO sprejme priporočila, naslovljena na zadevno pogodbenico. Taka priporočila morajo razlikovati med ukrepi, ki bi jih morala pogodbenica sprejeti čim prej, pri čemer mora o tem v treh letih poročati odboru, ter ukrepi, ki so sicer pomembni, vendar nimajo enake stopnje nujnosti. Ob koncu tega triletnega obdobja mora zadevna pogodbenica odboru poročati o sprejetih ukrepih na desetih posebnih področjih Konvencije. Odbor na podlagi tega poročila in vseh dodatnih informacij sprejme ugotovitve o izvajanju teh priporočil, ki jih pripravi sekretariat odbora.

(4)

Na podlagi člena 68(3) Konvencije se postopki vrednotenja po postopku izhodiščnega vrednostenja GREVIO razdelijo na kroge (v nadaljnjem besedilu: krogi tematskega vrednotenja). Prvi krog tematskega vrednotenja ima naslov „Krepitev zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva“ in obravnava 20 členov Konvencije, in sicer člene 3, 7, 8, 11, 12, 14, 15, 16, 18, 20, 22, 25, 31, 48, 49, 50, 51, 52, 53 ter 56. Odbor je na 17. zasedanju 17. decembra 2024 sprejel sklep o priporočilih, ki naj jih odbor sprejme glede na poročila GREVIO, sprejeta v okviru prvega kroga tematskega vrednotenja iz dokumenta IC-CP(2024)10 rev.

(5)

Odbor naj bi na svojem 19. zasedanju 11. decembra 2025 sprejel naslednje osnutke priporočil (enega na podlagi kroga izhodiščnega vrednotenja in sedem na podlagi prvega kroga tematskega vrednotenja) in osnutke ugotovitev o izvajanju Konvencije s strani devetih pogodbenic (v nadaljnjem besedilu: osnutki priporočil in osnutki ugotovitev, skupaj pa: predvideni akti):

(6)

Unija ima izključno pristojnost za sprejemanje obveznosti iz Konvencije v zvezi s svojimi institucijami in javno upravo v okviru področja uporabe člena 336 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je v točki 305 mnenja 1/19 z dne 6. oktobra 2021 (3) potrdilo, da je velik del obveznosti iz Konvencije v zvezi s sprejetjem preventivnih in zaščitnih ukrepov v bistvu zavezujoč za Unijo v razmerju do osebja njene uprave ter v razmerju do javnosti, ki obiskuje prostore in stavbe njenih institucij, organov, uradov in agencij. Poleg tega je Sodišče v točki 307 istega mnenja navedlo, da se Unija ne bi smela omejiti na uvedbo minimalnih zahtev ali podpornih ukrepov, temveč bi morala sama zagotavljati, da se te obveznosti v celoti izpolnjujejo. Hkrati bi bilo treba obseg obveznosti Unije razlagati ob upoštevanju njene posebne narave in pristojnosti. Ker javna uprava Unije namreč nima pooblastil za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, bi bilo treba priporočila v zvezi z zadevami kazenskega pregona, kot so zadeve glede nujnih omejitvenih ukrepov, razlagati tako, da je treba zagotoviti varnost žrtve v okviru njenih pristojnosti javne uprave Unije, na primer z zavrnitvijo dostopa domnevnim storilcem do prostorov institucij.

(7)

Predvideni akti se nanašajo na izvajanje določb Konvencije, ki se uporabljajo tudi za Unijo v zvezi z njenimi institucijami in javno upravo. Zato je primerno določiti stališče, ki se v imenu Unije zastopa v odboru glede zadev na področju institucij in javne uprave Unije, saj lahko predvideni akti odločilno vplivajo na vsebino prava Unije, ker bi lahko v prihodnosti vplivali na razlago ustreznih določb Konvencije.

(8)

Kar zadeva Združeno kraljestvo, osnutek priporočila vključuje navedbe, da je treba: zagotoviti ustrezne in trajnostne finančne vire za vse politike, namenjene boju proti nasilju nad ženskami, ter trajnostno financiranje ustreznih organizacij civilne družbe (člen 8 Konvencije); nacionalnim usklajevalnim organom zagotoviti potrebna pooblastila, pristojnosti in vire ter zagotoviti usklajevanje in izvajanje politik in ukrepov za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in boj proti njim ter zagotoviti njihovo neodvisno spremljanje in vrednotenje, podprto z ustreznimi podatki (člen 10 Konvencije); uskladiti sisteme zbiranja podatkov in zagotoviti sistematično zbiranje razčlenjenih podatkov o nasilju nad ženskami (člen 11 Konvencije); zagotoviti usposabljanje za ustrezne strokovnjake o tem, kako se ustrezno odzvati na nasilje nad ženskami (člen 15 Konvencije); odpraviti ovire pri dostopu do splošnih podpornih storitev (člen 20 Konvencije); zagotoviti dostop do strokovnih podpornih storitev in zavetišč za vse žrtve nasilja nad ženskami in nasilja v družini (člena 22 in 23 Konvencije); zmanjšati sekundarno viktimizacijo z zagotavljanjem, da se primeri obravnavajo učinkovito in brez odlašanja (člen 50 Konvencije), ter zagotoviti uporabo nujnih omejitvenih ukrepov (člen 52 Konvencije). Ker je navedeni osnutek priporočila v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(9)

Kar zadeva Andoro, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: razviti dolgoročno celovito strategijo za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami, ki jih zajema Konvencija, in boj proti njim; zagotoviti, da bodo organizacije za pravice žensk v celoti vključene v oblikovanje politik, in redno ocenjevati te politike na podlagi podrobnih kazalnikov (člen 7 Konvencije); izboljšati jasnost proračunov za dejavnosti preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boja proti njima, nadaljevati prizadevanja za povečanje teh proračunov, kjer je to potrebno, in zagotoviti, da se nevladnim organizacijam (NVO) za pravice žensk dodelijo zadostne subvencije in čas za izvajanje dejavnosti, ki so jim zaupane (člen 8 Konvencije); še naprej širiti zbiranje razčlenjenih podatkov o vseh oblikah nasilja, ki jih zajema Konvencija (člen 11 Konvencije); razširiti preventivne kampanje na vse oblike nasilja, ki jih zajema Konvencija, in redno ocenjevati njihov učinek (člen 12 Konvencije); zagotoviti zadostne človeške vire in ustrezne kvalifikacije strokovnjakov, ki delajo v okviru programa za storilce nasilja, oblikovati minimalne standarde in uvesti poseben program za storilce spolnega nasilja (člen 16 Konvencije); zagotoviti, da strokovne podporne storitve izpolnjujejo potrebe žrtev (člen 22 Konvencije); sprejeti ukrepe za zagotovitev, da vsi deležniki izvedejo oceno tveganja za vse oblike nasilja, ki jih zajema Konvencija, in to redno ponavljajo (člen 51 Konvencije); zagotoviti, da se lahko v primeru neposredne nevarnosti nemudoma izdajo nujni omejitveni ukrepi, in vzpostaviti jasen pravni okvir, ki bo zagotavljal ustrezno upravljanje nujnih omejitvenih ukrepov (člen 52 Konvencije), ter zagotoviti, da imajo lahko žrtve vseh oblik nasilja, ki jih zajema Konvencija, koristi od ukrepov za zagotovitev varnosti in da se kršitve kaznujejo (člen 53 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(10)

Kar zadeva Belgijo, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: zagotoviti večjo doslednost politik in ukrepov v zvezi s preprečevanjem nasilja nad ženskami in bojem proti njemu med organi na različnih ravneh v državi (člen 7 Konvencije); zagotoviti, da so zbrani podatki razčlenjeni, ter uskladiti zbiranje podatkov (člen 11 Konvencije); zagotoviti praktično izvajanje zahteve za prenos znanja o načelih iz člena 14 Konvencije na vseh ravneh izobraževanja (člen 14 Konvencije); uvesti začetno usposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu za vse ustrezne strokovnjake ter sprejeti in razširjati standarde kakovosti za tečaje usposabljanja (člen 15 Konvencije); okrepiti podporo za okrevanje in ekonomsko neodvisnost žensk, ki so žrtve nasilja, z ustreznimi ukrepi in uvesti standardizirane poti obravnave v zdravstvenem sektorju, da se zagotovita identifikacija žrtev in njihova napotitev k ustreznim strokovnim podpornim službam (člen 20 Konvencije); zagotoviti dostop do zavetišč in vzpostaviti telefonsko številko za pomoč, ki bo služila kot enotna kontaktna točka (člen 22 Konvencije); zagotoviti učinkovito obravnavo primerov in razumevanje nasilja nad ženskami, pri katerem se upošteva vidik spola in je osredotočeno na žrtve; poskrbeti, da so vzpostavljeni učinkoviti zaščitni ukrepi za preprečevanje neustrezne uporabe mediacije, ter zagotoviti ustrezne in zadostne sankcije (člena 49 in 50 Konvencije); zagotoviti, da so nujni omejitveni ukrepi, ukrepi za zagotovitev varnosti in ukrepi prepovedi približevanja na voljo in dostopni vsem žrtvam (člena 52 in 53 Konvencije), ter ovrednotiti izvajanje obstoječih zaščitnih ukrepov in poskrbeti, da se vsi vzpostavljeni ukrepi v praksi izvajajo za žrtve vseh oblik nasilja, ki jih zajema Konvencija (člen 56 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(11)

Kar zadeva Francijo, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: pripraviti dolgoročno splošno strategijo za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami, ki jih zajema Konvencija, in boj proti njim, zagotoviti, da se organu, ki usklajuje politike za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu, dodelijo ustrezni viri, zagotoviti, da so združenja za pravice žensk v celoti vključena v oblikovanje politik, in redno ocenjevati te politike na podlagi vnaprej določenih kazalnikov (člen 7 Konvencije); nadaljevati prizadevanja za zagotovitev ustreznega financiranja politik za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in boj proti njim, izboljšati jasnost proračunov, dodeljenih tem politikam, in zagotoviti, da imajo organizacije za pravice žensk zadostne in stabilne finančne vire za opravljanje svojega dela (člen 8 Konvencije); zagotoviti razčlenitev podatkov in vzpostaviti zbiranje podatkov o številu žensk in deklet, ki poiščejo pomoč pri zdravstvenih službah (člen 11 Konvencije); izboljšati prizadevanja in oceniti učinek ukrepov na področju primarne preventive (člen 12 Konvencije); zagotoviti, da imajo učenci dostop do izobraževanja o zadevah iz člena 14 Konvencije (člen 14 Konvencije); zagotoviti, da so vsi strokovnjaki, ki so v stiku z žrtvami in storilci, deležni usposabljanja o vseh oblikah nasilja nad ženskami in da se tako usposabljanje oceni (člen 15 Konvencije); sprejeti in izvajati minimalne standarde za programe za storilce nasilja in oceniti njihov učinek (člen 16 Konvencije); zagotoviti, da so usklajevalni organi vzpostavljeni po vsej državi in da nove točke „vse na enem mestu“, vzpostavljene za zagotavljanje podpore ženskam, ki so žrtve, vključujejo vse zadevne organe (člen 18 Konvencije); zagotoviti, da imajo vse ženske, ki so žrtve nasilja, dostop do forenzičnih preiskav, in sprejeti nadaljnje ukrepe za preprečevanje nasilja nad invalidkami in boj proti njemu (člen 20 Konvencije); zagotoviti, da je strokovna podpora na voljo po vsej državi, tudi za ženske, ki so žrtve nasilja, in njihove otroke, ki prebivajo v zavetiščih, ter da take storitve ustrezajo digitalni razsežnosti nasilja nad ženskami (člen 22 Konvencije); žrtvam spolnega nasilja zagotoviti zdravstveno oskrbo, pomoč pri travmi, forenzične preiskave in psihološko pomoč (člen 25 Konvencije); okrepiti ukrepe, sprejete za spodbujanje žensk, žrtev vseh oblik nasilja, ki jih zajema Konvencija, k prijavljanju takšnega nasilja, zagotoviti ustrezne storitve za sprejem in podporo ter nadaljevati prizadevanja za zagotovitev ustreznega odziva pravosodja na vse oblike nasilja nad ženskami (člena 49 in 50 Konvencije); zagotoviti, da se ocene tveganja v vseh primerih nasilja nad ženskami izvajajo sistematično (člen 51 Konvencije); okrepiti uporabo ukrepov za zagotovitev varnosti in zagotoviti, da se kršitve kaznujejo (člen 53 Konvencije), ter omejiti sekundarno viktimizacijo, ki so ji ženske, ki so žrtve nasilja, lahko izpostavljene med postopkom (člen 56 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(12)

Kar zadeva Italijo, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: zagotoviti, da italijanski nacionalni akcijski načrt o nasilju nad ženskami obravnava vse oblike nasilja nad ženskami in da je podprt s časovnim načrtom, finančnimi viri ter kazalniki za merjenje napredka, zagotoviti učinkovito posvetovanje s civilno družbo in bolje usklajevati izvajanje ustreznih politik (člen 7 Konvencije); zagotoviti trajnostno in dolgoročno financiranje vseh politik in ukrepov, namenjenih preprečevanju nasilja nad ženskami in boju proti njemu, hkrati pa zagotoviti ločene proračunske vrstice in postavke financiranja (člen 8 Konvencije); zagotoviti zbiranje in razčlenjevanje podatkov s strani vseh zadevnih deležnikov (člen 11 Konvencije); pregledati učne načrte in gradivo za odpravo negativnih stereotipov o ženskah in dekletih (člen 14 Konvencije); uvesti začetno usposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu o vseh oblikah nasilja nad ženskami za vse ustrezne strokovnjake (člen 15 Konvencije); zagotoviti razpoložljivost zavetišč in podpore prek telefonske številke za pomoč za vse žrtve (člen 22 Konvencije); zagotoviti pravočasne, ustrezne in učinkovite odzive na poročila v zvezi z vsemi oblikami nasilja nad ženskami (člena 49 in 50 Konvencije); zagotoviti sistematične ocene tveganja za žrtve vseh oblik nasilja nad ženskami, ki temeljijo na priročnikih in smernicah (člen 51 Konvencije) ter zagotoviti, da se nujni omejitveni ukrepi izdajo, kadar je to potrebno, in da se kršitve kaznujejo (člena 52 in 53 Konvencije); Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(13)

Kar zadeva Nizozemsko, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: zagotoviti, da so politike in ukrepi, sprejeti v zvezi s preprečevanjem nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter bojem proti njima, usklajeni in da zajemajo vse oblike nasilja nad ženskami, ki so zajete v Konvenciji, dodeliti vlogo usklajevalnega organa popolnoma institucionaliziranim subjektom z jasnimi pooblastili, pristojnostmi in potrebnimi viri ter zagotoviti sodelovanje nevladnih organizacij pri oblikovanju politik (člen 7 Konvencije); uvesti ustrezno in trajnostno financiranje politik in ukrepov v zvezi z vsemi oblikami nasilja nad ženskami in nasilja v družini, uvesti ločene proračunske vrstice in postavke financiranja, ki temeljijo na načelu upoštevanja vidika spola pri pripravi proračuna, ter zagotoviti ustrezno in trajnostno financiranje organizacij za pravice žensk (člen 8 Konvencije); prilagoditi kategorije podatkov za zbiranje razčlenjenih podatkov (člen 11 Konvencije); sprejeti ukrepe za prenos znanja o vseh načelih iz člena 14 Konvencije (člen 14 Konvencije); okrepiti usposabljanje za vse strokovnjake, hkrati pa se opirati na strokovno znanje organizacij za pravice žensk (člen 15 Konvencije); zagotoviti dostop do zavetišč za vse žrtve, tudi za žrtve presečne diskriminacije (člen 22 Konvencije); sprejeti ukrepe za spodbujanje žensk, ki so žrtve nasilja, vključno s tistimi, ki jim grozi presečna diskriminacija, k prijavljanju takih dejanj (člena 49 in 50 Konvencije); zagotoviti, da se ocene tveganja v primerih nasilja v družini in drugih oblik nasilja nad ženskami izvedejo v okviru večagencijskega odziva (člen 51 Konvencije), ter zagotoviti, da lahko ustrezni organi v primeru neposredne nevarnosti nemudoma izdajo ukrepe prepovedi približevanja in nujne omejitvene ukrepe (člen 52 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(14)

Kar zadeva Portugalsko, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: zagotoviti ustrezne finančne vire za izvajanje nacionalnih strategij in akcijskih načrtov ter trajnostno financiranje organizacij za pravice žensk (člen 8 Konvencije); zagotoviti usposabljanje o nasilju nad ženskami za vse strokovnjake, ki prihajajo v stik z žrtvami (člen 15 Konvencije); zagotoviti, da je na voljo dovolj programov za storilce nasilja v družini in spolnega nasilja, ter sprejeti minimalne standarde za te programe in programe stalno vrednotiti (člen 16 Konvencije); razviti popolnoma delujoč večagencijski usklajeni odziv na vse oblike nasilja nad ženskami (člen 18 Konvencije); vzpostaviti telefonsko številko za pomoč ženskam, ki so žrtve različnih oblik nasilja, ter zagotoviti zavetišča za žrtve vseh oblik nasilja nad ženskami in razpoložljivost strokovnih podpornih storitev (člen 22 Konvencije); zagotoviti učinkovito preiskovanje primerov, okrepiti prizadevanja za pripravo primerov z odmikom od pretiranega zanašanja na izjave žrtev in zagotoviti, da so sankcije sorazmerne z resnostjo kaznivega dejanja, (člena 49 in 50 Konvencije), ter zagotoviti, da se nujni omejitveni ukrepi izdajo hitro in s takojšnjim učinkom, in okrepiti spremljanje ukrepov za zagotovitev varnosti (člena 52 in 53 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(15)

Kar zadeva Srbijo, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: zagotoviti učinkovito izvajanje in spremljanje njene ustrezne strategije ter dodeliti zadostne vire pristojnemu organu ali organom, odgovornim za usklajevanje, izvajanje, spremljanje in neodvisno vrednotenje politik in ukrepov, ki obravnavajo vse oblike nasilja nad ženskami (člen 7 Konvencije); zagotoviti ustrezne in trajnostne finančne vire za zakonodajo, politike in ukrepe, namenjene preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima, tudi za institucije in subjekte, ki so odgovorni za njihovo izvajanje, ter pri pripravi proračuna upoštevati vidik spola, da se omogoči učinkovito spremljanje javnofinančnih odhodkov in zagotovi trajnostno financiranje ženskih organizacij, ki žrtvam zagotavljajo strokovno podporo, z dolgoročnimi nepovratnimi sredstvi, ki se dodelijo s preglednimi postopki javnega naročanja (člen 8 Konvencije); zagotoviti, da so zbrani podatki razčlenjeni po ustreznih dejavnikih, in uskladiti zbiranje podatkov (člen 11 Konvencije); zagotoviti redne preventivne ukrepe za odpravo spolskih stereotipov in obravnavo spolske neenakosti kot temeljnega vzroka nasilja nad ženskami ter spodbujati kampanje ozaveščanja, ki obravnavajo vse oblike nasilja nad ženskami, vključno z njihovo digitalno razsežnostjo, in so usmerjene v družbo kot celoto (člen 12 Konvencije); zagotoviti sistematično začetno usposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu za vse ustrezne strokovnjake (člen 15 Konvencije); razširiti in zagotoviti ustrezne vire za programe za storilce nasilja v družini ter sprejeti skupne standarde (člen 16 Konvencije); izboljšati dostop žrtev do finančne podpore, nastanitve in zaposlitve ter zagotoviti brezplačne forenzične preiskave (člen 20 Konvencije); zagotoviti, da je v zavetiščih dovolj mest za vse žrtve, tudi za žrtve presečne diskriminacije (člen 22 Konvencije); zagotoviti dostopnost kriznih napotitvenih centrov za žrtve posilstva ali spolnega nasilja, pri čemer dostop ni pogojen s pripravljenostjo žrtve, da kaznivo dejanje prijavi (člen 25 Konvencije); spodbujati prijavljanje vseh oblik nasilja nad ženskami, okrepiti zbiranje dokazov in sprejeti ukrepe, da se zagotovi učinkovita obravnava primerov (člena 49 in 50 Konvencije); v oceno tveganja vključiti vse ustrezne institucije (člen 51 Konvencije); izboljšati spremljanje in skladnost z nujnimi in razširjenimi zaščitnimi ukrepi in zagotoviti postopkovno doslednost (člena 52 in 53 Konvencije) ter zagotoviti učinkovito izvajanje vseh ukrepov za zaščito žrtev in zaščititi pravico žrtev do ustrezne obveščenosti (člen 56 Konvencije). Ker so navedeni osnutki priporočil v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju.

(16)

Kar zadeva Poljsko, osnutki priporočil vključujejo navedbe, da je treba: pripraviti celovite in usklajene politike za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami, ki jih zajema Konvencija, in boj proti njim, okrepiti mehanizme medinstitucionalnega sodelovanja med organi, da se žrtvam zagotovi dostop do mehanizmov podpore in zaščite, ter izvesti neodvisne primerjalne analize obstoječih ukrepov in programov (člen 7 Konvencije); povečati finančne vire za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in boj proti njim, zagotoviti uvedbo namenskih proračunskih vrstic za ukrepe za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu, zagotoviti pravično in stabilno financiranje nevladnih organizacij ter zagotoviti njihovo sodelovanje pri izvajanju in spremljanju vseh ustreznih politik (člen 8 Konvencije); usklajevalnemu organu za Konvencijo dodeliti potrebne človeške in finančne vire (člen 10 Konvencije) ter zagotoviti zbiranje razčlenjenih podatkov in uskladiti zbiranje podatkov med ustreznimi službami (člen 11 Konvencije). Ker so navedeni osnutki ugotovitev v skladu s politikami in cilji Unije ter ne vzbujajo pomislekov v zvezi s pravom Unije, bi moralo biti stališče Unije, da ne nasprotuje njihovemu sprejetju –

(1)

priporočilo o izvajanju Istanbulske konvencije s strani Združenega kraljestva, iz dokumenta IC-CP(2025)22prov;

(2)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Andore, iz dokumenta IC-CP(2025)23prov;

(3)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Belgije, iz dokumenta IC-CP(2025)24revprov;

(4)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Francije, iz dokumenta IC-CP(2025)25prov;

(5)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Italije, iz dokumenta IC-CP(2025)26prov;

(6)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Nizozemske, iz dokumenta IC-CP(2025)27prov;

(7)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Portugalske, iz dokumenta IC-CP(2025)28prov;

(8)

priporočila o krepitvi zaupanja z zagotavljanjem podpore, zaščite in sodnega varstva na podlagi Istanbulske konvencije s strani Srbije, iz dokumenta IC-CP(2025)29prov ter

(9)

ugotovitve o izvajanju priporočil v zvezi s Poljsko, ki jih je sprejel odbor pogodbenic, iz dokumenta IC-CP(2025)30prov.