(1)

Unija si je zadala cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice.

(2)

Haaški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji (3) od držav članic zahteva, da preučijo možnosti, da se pregon v čezmejnih večstranskih zadevah omeji na eno samo državo članico, da bi povečali učinkovitost pregona ter hkrati zagotovili pravilno izvajanje sodne oblasti.

(3)

Program ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah (4) poziva k oblikovanju instrumenta, ki omogoča prenos kazenskega postopka v druge države članice.

(4)

Pravosodno sodelovanje med državami članicami je treba še naprej razvijati, da se poveča učinkovito in pravilno izvajanje sodne oblasti v kazenskih zadevah na skupnem območju svobode, varnosti in pravice ter zagotovi, da kaznivo dejanje preiskuje ali preganja za to najprimernejša država članica. Skupna pravila za države članice glede prenosa kazenskega postopka bi lahko zlasti pomagala preprečiti nepotrebne vzporedne kazenske postopke v različnih državah članicah glede istih dejstev in iste osebe, ki bi lahko privedli do kršitve načela ne bis in idem. Taka skupna pravila bi lahko prav tako zmanjšala število večkratnih kazenskih postopkov glede istih dejstev ali glede iste osebe, ki potekajo v različnih državah članicah. Namen takih skupnih pravil je tudi zagotoviti, da je mogoče izvesti prenos kazenskega postopka, če se predaja osebe zaradi kazenskega pregona na podlagi evropskega naloga za prijetje na podlagi Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ (5) odloži ali zavrne, ker na primer v drugi državi članici poteka vzporedni kazenski postopek za isto kaznivo dejanje, da se prepreči nekaznovanost kazensko preganjane osebe.

(5)

Skupna pravila o prenosu kazenskega postopka so bistvena tudi za učinkovit boj proti čezmejnemu kriminalu, kar je zlasti pomembno v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih storijo organizirane kriminalne združbe, kot so promet s prepovedanimi drogami, tihotapljenje migrantov, trgovina z ljudmi, nedovoljeni promet z orožjem, okoljska kriminaliteta, kibernetska kriminaliteta ali pranje denarja. Pregon organiziranih kriminalnih združb, ki delujejo v več državah članicah, je lahko za vanj vključene organe zelo težaven. Prenos kazenskega postopka je pomembno orodje, ki bi okrepilo boj proti organiziranim kriminalnim združbam, ki delujejo po vsej Uniji.

(6)

Za zagotovitev učinkovitega sodelovanja med organi prosilci in zaprošenimi organi v zvezi s prenosom kazenskega postopka bi bilo treba pravila o takem prenosu določiti s pravno zavezujočim aktom Unije, ki se neposredno uporablja.

(7)

Ta uredba bi se morala uporabljati za vsa zaprosila za prenos, ki se izdajo v okviru kazenskega postopka.

(8)

Cilj Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ (6) je preprečiti primere, ko zoper isto osebo na podlagi istih dejstev poteka vzporedni kazenski postopek v različnih državah članicah, kar lahko povzroči pravnomočno odločbo v postopku v dveh ali več državah članicah. Zato navedeni okvirni sklep vzpostavlja postopek za neposredno posvetovanje med pristojnimi organi zadevnih držav članic z namenom doseči soglasje o učinkoviti rešitvi, da bi se izognili škodljivim posledicam takih vzporednih postopkov in izgubi časa ter sredstev teh pristojnih organov. Kadar se ti pristojni organi po posvetovanju v skladu z navedenim okvirnim sklepom odločijo za koncentracijo postopka v eni državi članici s prenosom kazenskega postopka, bi bilo treba tak prenos izvesti v skladu s to uredbo.

(9)

Drugi pravni akti s področja kazenskih zadev, zlasti tisti, ki so povezani s posebnimi vrstami kaznivih dejanj, kot so Direktiva (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter okvirna sklepa Sveta 2002/475/PNZ (8) in 2008/841/PNZ (9), vsebujejo določbe o dejavnikih, ki jih je treba upoštevati, da bi se kazenski postopek izvedel v eni sami državi članici, v primeru, da lahko več kot ena država članica veljavno preganja kaznivo dejanje na podlagi istih dejstev. Kadar se pristojni organi zadevnih držav članic na podlagi sodelovanja v skladu s temi pravnimi akti odločijo, da se bo kazenski postopek izvedel v eni sami državi članici s prenosom kazenskega postopka, bi bilo treba tak prenos izvesti v skladu s to uredbo.

(10)

O uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah je bilo sprejetih več pravnih aktov Unije, zlasti okvirni sklepi Sveta 2005/214/PNZ (10), 2008/909/PNZ (11) in 2008/947/PNZ (12). Ta uredba dopolnjuje navedene okvirne sklepe in ne vpliva na njihovo uporabo.

(11)

Ta uredba ne vpliva na spontano izmenjavo informacij, ki jo urejajo drugi pravni akti Unije.

(12)

Ta uredba se ne uporablja za odločitve o predodelitvi, združitvi ali razdružitvi zadev, v zvezi s katerimi Evropsko javno tožilstvo izvaja svojo pristojnost v skladu z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939 (13).

(13)

Za namene te uredbe bi morale države članice imenovati svoje pristojne organe na način, ki spodbuja načelo neposrednega stika med temi organi.

(14)

Za namene te uredbe in zaradi omogočanja njene učinkovite uporabe po vsej Uniji, v primeru, da struktura notranjih pravnih sistemov držav članic s common law tradicijo njihovim sodiščem in tožilcem ne omogoča sprejetja dodatnih ukrepov k odločitvi glede sprejetja ali zavrnitve prenosa kazenskega postopka, bi moral imeti drug organ, ki je pristojen za sprejemanje ukrepov v kazenskih postopkih, možnost, da sprejme take dodatne ukrepe. Sodelovanje takega pristojnega organa nikakor ne bi smelo posegati v odločitev glede sprejetja ali zavrnitve prenosa kazenskega postopka, ki jo sprejme izključno sodnik, sodišče, preiskovalni sodnik ali državni tožilec in ki bi morala v vsakem primeru vključevati njegovo oceno razlogov za zavrnitev na podlagi te uredbe. Sodelovanje katerega koli drugega pristojnega organa je namenjeno izključno temu, da se olajša takšno pravosodno odločanje in omogoči učinkovita uporaba te uredbe.

(15)

Države članice bi morale imeti možnost, da za upravno pošiljanje in prejemanje zaprosil za prenos kazenskega postopka ter za drugo uradno korespondenco v zvezi s takimi zaprosili imenujejo enega ali več osrednjih organov, kadar je to potrebno zaradi strukture njihovih notranjih pravnih sistemov. Taki osrednji organi bi lahko zagotavljali tudi upravno podporo ter imeli usklajevalno in podporno vlogo, s čimer bi olajšali in spodbujali sprejemanje zaprosil za prenos kazenskega postopka.

(16)

Nekateri pravni akti Unije od držav članic že zahtevajo, da v primerih zavrnitve predaje osebe sprejmejo ukrepe, potrebne za vzpostavitev svoje pristojnosti za določena kazniva dejanja, kot so – na podlagi Direktive (EU) 2017/541 – kazniva dejanja, povezana s terorističnimi dejavnostmi ali – na podlagi Direktive 2014/62/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14) – ponarejanjem eura.

(17)

Da se zagotovi, da je kazenski postopek mogoče prenesti v skladu s to uredbo, kadar je to v interesu učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti ter učinkovitega varstva temeljnih pravic osumljencev, obdolžencev in žrtev, kot je določeno v pravu Unije, bi ta uredba morala določiti pristojnost v posebnih primerih, da lahko zaprošena država izvaja pristojnost v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera se uporablja nacionalno pravo države prosilke. Zaprošena država bi morala biti pristojna za kazniva dejanja, glede katerih se zaprosi za prenos kazenskega postopka, kadar se šteje, da je ta država članica najprimernejša za pregon zadevnega kaznivega dejanja. Pravila o pristojnosti iz te uredbe državam članicam ne bi smela preprečevati, da sprejmejo nacionalne ukrepe za zagotovitev, da lahko izvajajo pristojnost v posebnih primerih, določenih v tej uredbi.

(18)

Poleg pristojnosti, ki jo že določa nacionalno pravo zaprošene države, bi bilo treba pristojnost vzpostaviti na podlagi določenih razlogov iz te uredbe, kadar se šteje, da je ta država članica najprimernejša za pregon. Zaprošena država bi morala imeti pristojnost v primerih, ko zaprošena država zavrne predajo osumljenca ali obdolženca, za katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje in ki se nahaja v zaprošeni državi ter je državljan te države ali ima v njej prebivališče, kadar taka zavrnitev temelji na določenih razlogih iz te uredbe. Pristojnost bi bilo treba na primer vzpostaviti, če se predaja zavrne na podlagi člena 4, točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, ki se uporablja v primerih, ko so bila kazniva dejanja storjena zunaj ozemlja odreditvene države članice, pravo izvršitvene države članice pa ne dovoljuje kazenskega pregona za ista kazniva dejanja, kadar so storjena zunaj njenega ozemlja. Navedeno pravilo bi se lahko uporabilo v primerih, ko kaznivo dejanje na ozemlju druge države članice ali tretje države storijo državljani drugih držav članic ali državljani tretjih držav, osumljenec ali obdolženec pa ima prebivališče v zaprošeni državi. To je zlasti pomembno v primeru hudih kaznivih dejanj, ki kršijo temeljne vrednote mednarodne skupnosti, kot so vojni zločini ali genocid, pri katerih se lahko pojavi tveganje nekaznovanosti zaradi zavrnitve evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 4, točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Zaprošena država bi morala biti pristojna tudi, če ima kaznivo dejanje posledice ali povzroči škodo predvsem v zaprošeni državi. Škodo bi bilo treba upoštevati, če je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države. Zaprošena država bi morala biti pristojna tudi, kadar v njej že poteka kazenski postopek zoper istega osumljenca ali obdolženca glede drugih dejstev, tako da bi se lahko o vseh elementih domnevnega kaznivega ravnanja take osebe sodilo pod eno samo pristojnostjo, ali kadar v njej poteka kazenski postopek zoper druge osebe glede istih, delno istih ali povezanih dejstev, kar bi bilo lahko posebej relevantno za koncentracijo preiskave in pregona hudodelske združbe v eni državi članici. V obeh primerih bi moral biti osumljenec ali obdolženec v kazenskem postopku, ki se prenese, državljan zaprošene države ali bi moral imeti v njej prebivališče.

(19)

Za izpolnitev namena te uredbe in preprečitev sporov o pristojnosti bi morala imeti država prosilka, kadar zaprosi za prenos kazenskega postopka, ob posebnem upoštevanju tistih držav članic, katerih pravni sistemi temeljijo na obveznem pregonu ali v katerih se obvezno preganjajo zgolj nekatera kazniva dejanja, možnost, da se odpove možnosti vodenja postopka za pregon zadevne osebe za kaznivo dejanje, glede katerega se zaprosi za prenos. Zato bi morala ta uredba omogočati, da se pristojni organi države prosilke v korist države članice, za katero je ugotovljeno, da je primernejša za pregon, odpovejo možnosti vodenja kazenskega postopka, ga začasno prekinejo ali odstopijo od vodenja kazenskega postopka, ki je bil začet pri njih, tudi če bi bili navedeni organi v skladu z nacionalnim pravom dolžni izvajati pregon. To ne bi smelo posegati v določbe o učinkih prenosa kazenskega postopka v državi prosilki iz te uredbe.

(20)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(21)

Ta uredba ne vpliva na procesne pravice, kot so določene v Listini ali drugih pravnih aktih Unije, kot so direktive 2010/64/EU (15), 2012/13/EU (16), 2013/48/EU (17), (EU) 2016/343 (18), (EU) 2016/800 (19) in (EU) 2016/1919 (20) Evropskega parlamenta in Sveta, v državah članicah, ki jih ti akti zavezujejo. Organ prosilec bi moral zlasti zagotoviti, da se pri zaprosilu za prenos kazenskega postopka na podlagi te uredbe spoštujejo te pravice, kot so določene v pravu Unije in nacionalnem pravu.

(22)

Države članice bi morale zagotoviti, da se pri uporabi te uredbe upoštevajo potrebe ranljivih oseb. V skladu s Priporočilom Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku (21), bi bilo treba kot ranljive osumljene ali obdolžene osebe razumeti vse osumljene ali obdolžene osebe, ki ne morejo razumeti kazenskega postopka ali v njem učinkovito sodelovati zaradi svoje starosti, duševnega ali telesnega stanja ali morebitne invalidnosti.

(23)

Podobno bi morale države članice zagotoviti, da se pri uporabi te uredbe upoštevajo procesne pravice osumljencev in obdolžencev, ki jim je bil odrejen pripor, pri čemer se po potrebi upošteva Priporočilo Komisije (EU) 2023/681 (22).

(24)

Organ prosilec bi moral imeti možnost, da zaprosi za prenos kazenskega postopka na lastno pobudo – ne glede na to, ali se je prej posvetoval z zaprošenim organom ali ne –, ali na predlog osumljenca ali obdolženca ali na predlog žrtve. Ta uredba ne bi smela nalagati nobene obveznosti, da se zaprosi za prenos kazenskega postopka ali da se kazenski postopek prenese. Organ prosilec bi moral pri odločanju, ali naj se izda zaprosilo za prenos kazenskega postopka, oceniti, ali bi tak prenos koristil cilju učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti, vključno s tem, ali je sorazmeren in ustrezen za namen zadevnega postopka. To oceno bi bilo treba opraviti za vsak primer posebej, da se ugotovi, katera država članica je najprimernejša za pregon zadevnega kaznivega dejanja.

(25)

Pri ocenjevanju, ali je zaprosilo za prenos kazenskega postopka upravičeno, bi moral organ prosilec upoštevati več meril, pri tem pa jih prednostno razvrstiti in tehtati glede na dejstva in vsebino vsake posamezne zadeve. Vse relevantne dejavnike bi bilo treba upoštevati z vidika interesa pravičnosti. Kadar je bilo na primer kaznivo dejanje v celoti ali delno storjeno na ozemlju zaprošene države ali je na ozemlju zaprošene države nastala večina posledic kaznivega dejanja ali znaten del z njim povzročene škode in so te posledice ali ta škoda eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, bi moralo biti mogoče, da se ta država šteje za primernejšo za pregon, saj se dokazi, ki jih je treba zbrati, kot so pričanja prič in žrtev ali mnenja izvedencev, nahajajo v zaprošeni državi in bi jih bilo zato lažje zbrati, če bi se kazenski postopek prenesel. Poleg tega bi se pozneje v zaprošeni državi lažje začeli odškodninski postopki, če bi zadevni postopek za ugotavljanje kazenske odgovornosti potekal v isti državi članici. Podobno bi lahko, če se večina dokazov nahaja v zaprošeni državi, prenos kazenskega postopka olajšal zbiranje in nato dopustnost dokazov, zbranih v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države.

(26)

Kadar so eden ali več osumljencev ali obdolžencev državljani zaprošene države ali imajo v njej prebivališče, bi bil lahko prenos kazenskega postopka upravičen, zato da se osumljencu ali obdolžencu zagotovi pravica do navzočnosti na sojenju v skladu z Direktivo (EU) 2016/343. Podobno je lahko, kadar so ena ali več žrtev državljani zaprošene države ali imajo v njej prebivališče, prenos kazenskega postopka upravičen, zato da se žrtvam omogoči, da lažje sodelujejo v kazenskem postopku in da so med postopkom učinkovito zaslišane kot priče. V primerih, ko se predaja osumljenca ali obdolženca, za katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje, v zaprošeni državi zavrne iz razlogov iz te uredbe, je prenos lahko upravičen tudi, kadar se ta oseba nahaja v zaprošeni državi, čeprav ni njen državljan ali v njej nima prebivališča.

(27)

Organ prosilec mora na podlagi razpoložljivega gradiva oceniti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da osumljenec, obdolženec ali žrtev prebiva v zaprošeni državi. Kadar so na voljo le omejene informacije, bi se morala glede take ocene organ prosilec in zaprošeni organ posvetovati, da bi potrdila prebivališče osumljenca, obdolženca ali žrtve v zaprošeni državi. Za namene te ocene bi bile lahko pomembne različne objektivne okoliščine, ki bi lahko kazale na to, da je zadevna oseba vzpostavila ali namerava vzpostaviti običajno središče svojih interesov v določeni državi članici. Utemeljeni razlogi za domnevo, da oseba prebiva v zaprošeni državi, bi lahko obstajali predvsem, kadar ima oseba prijavljeno prebivališče v zaprošeni državi oziroma če ima tamkajšnjo osebno izkaznico ali dovoljenje za prebivanje oziroma je tam vpisana v uradni register prebivalcev. Kadar zadevna oseba v zaprošeni državi ni prijavljena, bi na prebivališče lahko kazalo dejstvo, da je ta oseba izrazila namero, da se bo v to državo članico preselila, ali da je po določenem stalnem obdobju prisotnosti s to državo članico navezala podobne vezi, kot če bi v njej pridobila uradno prebivališče. Da se ugotovi, ali v konkretni situaciji obstaja dovolj povezav med zadevno osebo in zaprošeno državo in s tem dovolj utemeljenih razlogov za domnevo, da oseba v tej državi članici prebiva, je treba upoštevati različne objektivne dejavnike, značilne za položaj te osebe, kamor sodijo zlasti dolžina, narava in okoliščine njene prisotnosti v zaprošeni državi ali njene družinske ali ekonomske vezi z zaprošeno državo članico. Pri ugotavljanju, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da zadevna oseba prebiva v zaprošeni državi, bi bili lahko relevantni registrirano vozilo, bančni račun, neprekinjeno bivanje osebe v zaprošeni državi ali drugi objektivni dejavniki. Kratek obisk, počitnice, tudi v lastni počitniški nastanitvi, ali podobno bivanje v zaprošeni državi brez druge pomembne povezave ne zadostujejo za ugotovitev prebivališča v navedeni državi članici.

(28)

Prenos kazenskega postopka bi bil lahko upravičen tudi, kadar zoper osumljenca ali obdolženca v zaprošeni državi poteka kazenski postopek glede istih, delno istih ali drugih dejstev ali kadar v zaprošeni državi poteka kazenski postopek zoper druge osebe glede istih, delno istih ali povezanih dejstev, na primer v primerih pregona čezmejnih hudodelskih združb, kadar bi bili lahko soobdolženci preganjani v različnih državah članicah. Poleg tega bi bil lahko prenos kazenskega postopka upravičen, če osumljenec ali obdolženec prestaja ali bo prestajal kazen odvzema prostosti v zaprošeni državi za drugo kaznivo dejanje, da se zagotovi pravica obsojenca, da je med prestajanjem kazni v zaprošeni državi navzoč na sojenju, glede katerega se zaprosi za prenos kazenskega postopka. Organi prosilci bi morali ustrezno preučiti, ali bi se s prenosom kazenskega postopka izboljšale možnosti za socialno rehabilitacijo zadevne osebe, če bi se kazen izvršila v zaprošeni državi. V ta namen bi se lahko upoštevalo povezanost osebe z zaprošeno državo, torej ali ta oseba zaprošeno državo šteje kot kraj družinskih, jezikovnih, kulturnih, socialnih, ekonomskih ali drugih vezi. Poleg tega pristojni organi pogosto sklenejo dogovore o koncentraciji postopkov v državi, za katero je bilo ugotovljeno, da je najprimernejša. Takšne dogovore bi bilo mogoče doseči na usklajevalnih sestankih Agencije Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), ustanovljene z Uredbo (EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta (23), na dvostranskih ali večstranskih srečanjih brez posredovanja Eurojusta ali po posvetovanjih na podlagi Okvirnega sklepa 2009/948/PNZ.

(29)

Organ prosilec bi moral pred razmislekom o prenosu kazenskega postopka zgolj zato, ker je večina dokazov v zaprošeni državi, upoštevati možnost, da pridobi dokaze iz drugih držav članic prek obstoječih instrumentov za vzajemno priznavanje sodnih odločb, kot je, za države članice, ki jih zavezuje, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU (24), ter prek medsebojne pravne pomoči.

(30)

Osumljenci, obdolženci ali žrtve bi morali imeti možnost predlagati, da se kazenski postopek v zvezi z njimi prenese v drugo državo članico. Osumljenci, obdolženci ali žrtve bi morali imeti možnost to predlagati pristojnim organom države prosilke ali zaprošene države, če menijo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih je prenos kazenskega postopka upravičen z vidika pravičnosti. V državi prosilki bi to lahko na primer predlagal osumljenec, obdolženec ali žrtev, ki ve, da v zaprošeni državi poteka kazenski postopek glede istih, delno istih ali drugih dejstev zoper istega osumljenca ali obdolženca ali glede istih, delno istih ali povezanih dejstev zoper druge osebe. V zaprošeni državi bi bil tak predlog mogoč, če ima na primer osumljenec, obdolženec ali žrtev v tej državi prebivališče ali je državljan te države ali če ve, da je bil začet postopek glede istih, delno istih ali drugih dejstev, ki zadevajo iste osumljence ali obdolžence. Tak predlog bi moral biti obravnavan in evidentiran, vendar organu prosilcu ali zaprošenemu organu ne bi smel nalagati nobene obveznosti, da zaprosi za prenos kazenskega postopka ali da ga prenese ali da se v ta namen posvetuje z organom druge države članice. Če kateri od teh organov na podlagi predloga za prenos kazenskega postopka, ki ga poda osumljenec, obdolženec ali žrtev oziroma odvetnik v imenu take osebe, izve za vzporedni kazenski postopek, se mora obvezno posvetovati z drugim organom v skladu z Okvirnim sklepom 2009/948/PNZ.

(31)

Organ prosilec bi moral osumljenca ali obdolženca obvestiti o nameri za izdajo zaprosila za prenos kazenskega postopka takoj, ko je to mogoče, in mu dati možnost, da izrazi mnenje, vključno z vidiki, povezanimi z obnavljalno pravičnostjo, v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, da bi lahko organi pred izdajo zaprosila za prenos upoštevali njegove pravne interese. Pomembno je, da se take informacije zagotovijo pisno. Informacije bi moralo biti možno zagotoviti tudi ustno, pod pogojem, da se taka zagotovitev informacij evidentira po postopku za evidentiranje na podlagi nacionalnega prava. Informacije bi moralo biti možno zagotoviti z uporabo standardnih obrazcev. Kadar organ prosilec meni, da je to potrebno, na primer zaradi starosti zadevnega osumljenca ali obdolženca oziroma njegovega telesnega ali duševnega stanja, bi bilo treba možnost, da izrazi mnenje, dati zakonitemu zastopniku te osebe, kadar ga ima. Organ prosilec bi moral pri ocenjevanju pravnega interesa osumljenca ali obdolženca, da je obveščen o nameri za izdajo zaprosila za prenos, upoštevati potrebo po zagotavljanju zaupnosti preiskave ali tveganje poseganja v preiskavo zoper to osebo, na primer kadar je treba zaščititi pomemben javni interes, kot v primerih, ko bi lahko take informacije ogrozile tajne preiskave, ki potekajo, ali resno škodovale nacionalni varnosti države članice, v kateri je bil začet kazenski postopek. Kadar organ prosilec kljub razumnim prizadevanjem ne more najti osumljenca ali obdolženca oziroma stopiti v stik z njim, bi morala obveznost, da se osumljenec ali obdolženec obvesti, veljati od trenutka, ko je osumljenca ali obdolženca mogoče najti ali stopiti v stik z njim.

(32)

Pri uporabi te uredbe bi bilo treba upoštevati pravice žrtev, vključno s pravico do obveščenosti, iz Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (25). Ta uredba se ne bi smela razlagati tako, da državam članicam preprečuje, da bi žrtvam na podlagi nacionalnega prava priznale širše pravice od tistih, ki so določene v pravu Unije.

(33)

Organ prosilec bi moral pri odločanju o zaprosilu za prenos kazenskega postopka ustrezno upoštevati pravne interese žrtev, vključno z njihovo zaščito in vidiki, povezanimi z obnavljalno pravičnostjo, ter oceniti, ali bi lahko prenos kazenskega postopka škodil možnosti žrtev, da učinkovito uveljavljajo svoje pravice v zadevnem kazenskem postopku. Ta ocena bi lahko na primer vključevala razmislek o možnosti in ureditvah za žrtve, da pričajo na sojenju v zaprošeni državi, če to ni država članica, v kateri prebivajo. Poleg tega bi bilo treba razmisliti o možnosti žrtev, da pridobijo in predložijo dokaze, na primer od prič in izvedencev, za uveljavljanje odškodnine ali da bi izkoristile programe zaščite prič ali obnavljalne pravičnosti v zaprošeni državi. Prenos kazenskega postopka ne bi smel vplivati na pravice žrtev do odškodnine. Ta uredba ne vpliva na pravila o odškodnini in povrnitvi premoženja žrtvam v nacionalnih postopkih.

(34)

Če je treba zagotoviti, da se zaščita, ki je bila žrtvi zagotovljena v državi prosilki, nadaljuje v zaprošeni državi, bi morali pristojni organi države prosilke razmisliti o izdaji evropske odredbe o zaščiti v skladu z Uredbo (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (26) ali, za države članice, ki jih zavezuje, Direktivo 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta (27).

(35)

Ko se organ prosilec odloči, da bo izdal zaprosilo za prenos kazenskega postopka, bi moral o tem takoj, ko je to mogoče, obvestiti žrtve, ki prebivajo ali, v primeru pravnih oseb, ki imajo sedež v državi prosilki in ki prejemajo informacije o kazenskem postopku v skladu s členom 6(1) Direktive 2012/29/EU, kot je prenesen v nacionalno pravo, ali, v primeru pravnih oseb, ki prejemajo take informacije v skladu z nacionalnim pravom. Organ prosilec bi moral tem osebam zagotoviti možnost, da izrazijo svoje mnenje v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, da bi lahko organi pred izdajo zaprosila za prenos upoštevali njihove pravne interese. Pomembno je, da se take informacije zagotovijo pisno. Informacije bi moralo biti možno zagotoviti tudi ustno, pod pogojem, da se taka zagotovitev informacij evidentira po postopku za evidentiranje na podlagi nacionalnega prava. Informacije bi moralo biti možno zagotoviti z uporabo standardnih obrazcev ali, v primeru izjemno velikega števila žrtev, ki jih je treba obvestiti, z drugimi sredstvi splošnega obveščanja javnosti, na primer s posebnimi instrumenti za spletno objavo, ki so na voljo pravosodnim organom na podlagi nacionalnega prava. Kadar organ prosilec meni, da je to potrebno, na primer zaradi starosti zadevne žrtve oziroma njenega telesnega ali duševnega stanja, bi bilo treba možnost, da izrazi svoje mnenje, dati njenemu zakonitemu zastopniku, če ga ima. Organ prosilec bi moral pri ocenjevanju pravnega interesa žrtev, da so obveščene o nameri za izdajo zaprosila za prenos, upoštevati potrebo po zagotavljanju zaupnosti preiskave ali tveganje poseganja v preiskavo, denimo v primerih, ko bi lahko take informacije ogrozile tajne preiskave, ki potekajo, ali resno škodovale nacionalni varnosti države prosilke.

(36)

Standardne obrazce bi moralo biti možno uporabiti tudi v nekaterih primerih, določenih v tej uredbi, da bi si lahko organ prosilec in zaprošeni organ lažje pomagala pri obveščanju osumljenca, obdolženca ali žrtve in pridobivanju njihovega mnenja o nameri za izdajo zaprosila za prenos kazenskega postopka. Možnost uporabe takih standardnih obrazcev ne bi smela izključevati možnosti, da organ prosilec ali zaprošeni organ neposredno obvesti osumljence, obdolžence ali žrtve.

(37)

Za pravilno uporabo te uredbe je potrebna komunikacija med organom prosilcem in zaprošenim organom, ki bi jih bilo treba spodbujati k temu, da se bodisi neposredno bodisi po potrebi prek Eurojusta medsebojno posvetujeta, kadar je to primerno, da se olajša nemotena in učinkovita uporaba te uredbe.

(38)

Organ prosilec bi moral imeti možnost, da se pred izdajo zaprosila za prenos kazenskega postopka po potrebi posvetuje z zaprošenim organom, zlasti da bi ugotovil, ali bi prenos kazenskega postopka koristil učinkovitemu in pravilnemu izvajanju sodne oblasti, vključno s tem, ali je sorazmeren in ustrezen za namen zadevnega postopka, ter ali je verjetno, da se bo zaprošeni organ skliceval na enega od razlogov za zavrnitev iz te uredbe.

(39)

Pri posredovanju zaprosila za prenos kazenskega postopka bi moral organ prosilec zagotoviti točne in jasne informacije o okoliščinah in pogojih, na katerih temelji zaprosilo, ter vsa druga dokazila, da bi lahko zaprošeni organ sprejel informirano odločitev o zaprosilu za prenos kazenskega postopka. Organ prosilec bi moral izpolnjeni obrazec zaprosila ter – da se zmanjšajo stroški in skrajša čas prevajanja – vsaj bistvene dele morebitnih pisnih dokazil ali informacij prevesti v uradni jezik zaprošene države ali kateri koli drug jezik, ki ga ta država sprejme v skladu s to uredbo. Bistveni deli zadevnih dokumentov so tisti odlomki, ki se zdijo potrebni za to, da zaprošeni organ lahko sprejme informirano odločitev o zaprosilu za prenos kazenskega postopka.

(40)

Dokler zaprošeni organ ne sprejme odločitve glede sprejetja ali zavrnitve prenosa kazenskega postopka, bi moral imeti organ prosilec možnost zaprosilo za prenos umakniti, na primer kadar izve za dodatne elemente, zaradi katerih se prenos ne zdi več upravičen. Informacije o umiku zaprosila za prenos kazenskega postopka bi bilo treba nemudoma zagotoviti zaprošenemu organu in jih sporočiti osumljencem ali obdolžencem in žrtvam, kot je ustrezno.

(41)

Zaprošeni organ bi moral brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa najpozneje v 60 dneh po prejemu zaprosila za prenos kazenskega postopka, organ prosilec obvestiti o svoji odločitvi, ali bo sprejel ali zavrnil prenos kazenskega postopka. Ta rok bi moralo biti mogoče v posebnih primerih, ko zaprošeni organ tega roka ne more spoštovati, na primer če meni, da so potrebne dodatne informacije, podaljšati le za največ 30 dni, da se preprečijo čezmerne zamude. Kadar zaprošeni organ sprejme prenos kazenskega postopka, bi moral to storiti z ustrezno obrazloženo odločitvijo. V primerih, ko zaprošeni organ zavrne prenos kazenskega postopka, bi moral organ prosilec obvestiti o razlogih za zavrnitev. V ta namen zadostuje, da zaprošeni organ zagotovi jedrnate informacije o zadevnem razlogu ali razlogih za zavrnitev.

(42)

Kadar zaprošeni organ sprejme prenos kazenskega postopka, bi moral organ prosilec zaprošenemu organu brez nepotrebnega odlašanja posredovati izvirnike ali overjene kopije vseh dokumentov iz spisa zadeve ali vsaj njihove relevantne dele, skupaj z njihovim prevodom. Ko se od vodenja nacionalnega postopka odstopi, bi moral organ prosilec vse preostale relevantne dele spisa zadeve v izvirniku ali overjeni kopiji, vključno z relevantnimi fizičnimi dokazi, kot so predmeti kaznivega dejanja ali vzorci krvi ali vzorci DNK, brez nepotrebnega odlašanja posredovati zaprošenemu organu. Izvirna dokumentacija bi se morala posredovati le na zahtevo zaprošenega organa, kadar je na primer treba dokument pregledati za forenzične namene. Če izvirniki iz spisa zadeve in fizični dokazi v zaprošeni državi niso več potrebni, bi jih bilo treba vrniti državi prosilki na njeno zahtevo, na primer če so taki izvirniki ali fizični dokazi potrebni za namene druge kazenske preiskave. Če država prosilka, kadar jo o tem vpraša zaprošena država, da vedeti, da ne namerava zahtevati vrnitve izvirnikov iz spisa zadeve ali fizičnih dokazov, ko ti niso več potrebni ali se postopek konča, bi morala imeti zaprošena država možnost, da se v skladu s svojim nacionalnim pravom odloči, kaj bo storila s preostalimi dokazi, vključno s tem, ali bo take dokaze ohranila ali uničila. Ko je zaprosilo za prenos kazenskega postopka sprejeto in da se omogoči učinkovit prenos, bi se morala organ prosilec in zaprošeni organ med seboj posvetovati, da bi določila dokumente ali njihove dele, ki jih je treba posredovati in po potrebi prevesti. Vendar je pomembno, da je odločitev, da se posredujejo le deli dokumentov, uravnotežena in sprejeta po skrbni preučitvi zadevnih dokumentov, da ne bi bila ogrožena pravičnost postopkov.

(43)

Prenos kazenskega postopka se ne bi smel zavrniti iz razlogov, ki niso določeni v tej uredbi. Da bi se prenos kazenskega postopka lahko sprejel, bi moral biti v zaprošeni državi mogoč pregon na podlagi dejstev, na katerih temelji kazenski postopek, ki se prenaša. Zaprošeni organ bi moral zavrniti prenos kazenskega postopka, če ravnanje, glede katerega se zaprosi za prenos, v zaprošeni državi ni kaznivo dejanje ali če zaprošena država ni pristojna za to kaznivo dejanje, razen če izvaja pristojnost na podlagi te uredbe. Zaprošeni organ bi moral prenos kazenskega postopka zavrniti tudi, če pogoji za pregon kaznivega dejanja v zaprošeni državi niso izpolnjeni. Do tega bi lahko na primer prišlo, če predlog žrtve, ki je potreben za pregon kaznivega dejanja v zaprošeni državi, ni bil vložen pravočasno ali če zaradi smrti ali neprištevnosti osumljenca ali obdolženca pregon na podlagi nacionalnega prava zaprošene države ni več mogoč. Poleg tega bi moral zaprošeni organ zavrniti prenos kazenskega postopka, če obstajajo druge ovire za pregon v zaprošeni državi. Zaprošeni organ bi moral imeti možnost zavrniti prenos kazenskega postopka, če osumljenec ali obdolženec uživa privilegij ali imuniteto v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države, na primer v zvezi z nekaterimi kategorijami oseb, kot so diplomati, ali posebej zaščitenimi odnosi, kot je varovanje zaupnosti sporazumevanja med odvetnikom in stranko, ali če meni, da tak prenos ni upravičen z vidika učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti, ker na primer ni izpolnjeno nobeno od meril za zaprosilo za prenos kazenskega postopka, ali če je obrazec zaprosila za prenos kazenskega postopka nepopoln ali očitno nepravilen in ga organ prosilec ni dopolnil ali popravil, zaradi česar zaprošeni organ nima potrebnih informacij za oceno zaprosila za prenos kazenskega postopka. Zaprošeni organ bi moral imeti tudi možnost, da zaprosilo zavrne, če ravnanje ni kaznivo dejanje v kraju, kjer je bilo storjeno, in zaprošena država nima izvirne pristojnosti za preiskavo in pregon takega kaznivega dejanja. Navedeni razlog za zavrnitev upošteva načelo teritorialnosti, kar pomeni, da bi morala zaprošena država imeti možnost, da zavrne prenos kazenskega postopka, kadar domnevno kaznivo dejanje, storjeno zunaj ozemlja države prosilke, ni kaznivo dejanje v kraju, kjer je bilo storjeno, nacionalno pravo zaprošene države pa ne dovoljuje pregona takih kaznivih dejanj, kadar so storjena zunaj njenega ozemlja. V tej uredbi „izvirna pristojnost“ pomeni pristojnost, ki je že določena v nacionalnem pravu in ne izhaja iz te uredbe.

(44)

Načelo ne bis in idem, kakor je določeno v členih od 54 do 58 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (28) in v členu 50 Listine ter kot ga razlaga Sodišče Evropske unije, je osnovno temeljno načelo kazenskega prava, v skladu s katerim se obdolžencu ne sme ponovno soditi ali ga ponovno kaznovati v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že pravnomočno oproščen ali obsojen. Zato bi moral zaprošeni organ zavrniti prenos kazenskega postopka, če bi bil njegov prevzem v nasprotju z navedenim načelom.

(45)

Zaprošeni organ bi moral pri odločanju, ali naj sprejme ali zavrne zaprosilo za prenos kazenskega postopka, oceniti, ali bi tak prenos koristil cilju učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti. To oceno bi bilo treba opraviti za vsak primer posebej, da se ugotovi, katera država članica je najprimernejša za pregon zadevnega kaznivega dejanja. Zaprošeni organ bi moral imeti pri tej oceni široko diskrecijsko pravico. Pri taki oceni bi se bilo treba omejiti na relevantne okoliščine zadeve, vključno s tem, ali na prvi pogled obstajajo znaki, da kaznivo dejanje ni bilo v celoti ali deloma storjeno na ozemlju zaprošene države, da večina posledic ali znaten del škode, ki so eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni nastala na ozemlju te države, ter da osumljenec ali obdolženec ni državljan te države oziroma v njej nima prebivališča. Osebne, materialne ali družinske okoliščine žrtve, priče ali drugega zadevnega posameznika same po sebi ne bi smele biti odločilne za oceno, ali bi prenos kazenskega postopka koristil cilju učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti.

(46)

Preden se zaprošeni organ odloči, da bo zavrnil zaprosilo za prenos kazenskega postopka na podlagi katerega koli razloga za zavrnitev, bi se moral po potrebi posvetovati z organom prosilcem, da bi pridobil vse potrebne dodatne informacije.

(47)

Kadar so pri uporabi te uredbe prizadete pravice osumljencev, obdolžencev in žrtev, bi jim morala zaprošena država v skladu s členom 47 Listine in postopki, ki se uporabljajo na podlagi nacionalnega prava, zagotoviti dostop do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o sprejetju prenosa kazenskega postopka. Preizkus odločitve o prenosu kazenskega postopka bi moral temeljiti izključno na merilih, določenih v razlogih za zavrnitev iz te uredbe. Pri oceni, ali bi bilo treba kazenski postopek prenesti, bi bilo treba upoštevati vse okoliščine, ki so relevantne za preučitev navedenih meril. Ta ocena bi lahko pogosto vključevala ne le iskanje ravnotežja med interesi ali pravicami posameznikov, katerih pravice bi lahko bile prizadete, temveč tudi upoštevanje posebnosti in praktičnih vidikov delovanja kazenskopravnega sistema. Tako pravno sredstvo ne bi smelo posegati v druga pravna sredstva na podlagi nacionalnega prava.

(48)

Zaprošeni organ bi moral imeti pri oceni, ali je prenos kazenskega postopka v interesu učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti in ali bi bilo treba zaprosilo za prenos zavrniti iz katerega od neobveznih razlogov za zavrnitev iz te uredbe, široko diskrecijsko pravico. Preučitev uveljavljanja take diskrecijske pravice bi morala biti omejena na preizkus, ali je zaprošeni organ pri sprejemanju odločitve o sprejetju zaprosila za prenos kazenskega postopka očitno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice.

(49)

Izid glede pravnega sredstva bi lahko bil, da se odločitev o sprejetju prenosa kazenskega postopka v celoti ali delno potrdi ali razveljavi. V primeru uspešnega pravnega sredstva bo kazenski postopek načeloma vrnjen v državo prosilko. Vendar bi lahko sodišče v skladu s svojim nacionalnim pravom v nekaterih primerih odločilo tudi, da se odločitev o sprejetju prenosa kazenskega postopka lahko potrdi, če so izpolnjeni nekateri pogoji ali dodatne formalnosti, na primer pogoj, da so izpolnjeni nekateri manjkajoči elementi obrazca zaprosila ali da se sprejmejo dodatni ukrepi za izvršitev prenosa, kot je nadaljnja zaščita prič.

(50)

Pravno sredstvo iz te uredbe sicer ne bi smelo vključevati preizkusa vsebine zadeve, na primer, ali dokazi zadostujejo za utemeljitev začetka ali nadaljevanja preiskave, ali so dejstva v zadevi ali subjektivni vidiki, kot je naklep ali huda malomarnost, dokazani po veljavnih standardih, ali preizkusa v zvezi z dokazno vrednostjo ali dokazno močjo že zbranih dokazov ali verodostojnostjo izjav.

(51)

Da se zagotovi učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, bi morala zaprošena država zagotoviti, da imajo osumljenci, obdolženci in žrtve pravico do dostopa do vseh dokumentov v zvezi s prenosom kazenskega postopka, ki so bili podlaga za odločitev o sprejetju prenosa na podlagi te uredbe in ki so potrebni za učinkovito izpodbijanje te odločitve. Pravico do dostopa do takih dokumentov bi bilo treba uveljavljati v skladu s postopki na podlagi nacionalnega prava zaprošene države in bi se jo lahko omejilo, kadar bi ogrožala zaupnost preiskave ali kako drugače posegala v preiskavo ali ogrožala varnost oseb. Vsako zavrnitev takega dostopa bi bilo treba pretehtati glede na pravice zadevnih oseb, pri čemer je treba upoštevati različne faze kazenskega postopka. Omejitve takega dostopa bi bilo treba razlagati ozko in v skladu s pravico do nepristranskega sodišča iz Listine.

(52)

Rok za vložitev učinkovitega pravnega sredstva s strani osumljenca, obdolženca ali žrtve ne bi smel biti daljši od 15 dni od datuma, ko zadevna oseba prejme obrazloženo odločitev o sprejetju prenosa kazenskega postopka. Primere, ko osumljenec, obdolženec ali žrtev ob prenosu kazenskega postopka ni identificiran in tej osebi zato takrat ni bilo mogoče sporočiti obrazložene odločitve, bi moralo urejati nacionalno pravo.

(53)

Sprejetje prenosa kazenskega postopka s strani zaprošenega organa bi moralo imeti za posledico začasno prekinitev ali odstop od vodenja kazenskega postopka v državi prosilki, da se prepreči podvajanje ukrepov v državi prosilki in zaprošeni državi. To pa ne bi smelo posegati v potrebne preiskovalne ali druge postopkovne ukrepe, vključno s potrebnimi nujnimi ukrepi, ki bi jih morda morala sprejeti država prosilka po prejemu obvestila zaprošenega organa o sprejetju, kadar je to potrebno za učinkovito in pravilno izvajanje sodne oblasti. Pojem „preiskovalni ali drugi postopkovni ukrepi“ bi bilo treba razlagati široko, tako da poleg katerega koli ukrepa za zbiranje dokazov vključuje tudi vsa procesna dejanja, s katerimi se odredi pripor ali kateri koli drug začasni ukrep. Da bi zagotovili, da se kazenski postopek v državi prosilki, ko so sprejeti preiskovalni ali drugi postopkovni ukrepi dokončno izvedeni ali niso več potrebni, ne bi zavlekel, bi bilo treba kazenski postopek v državi prosilki začasno prekiniti ali odstopiti od njegovega vodenja. Če je bilo v zaprošeni državi uporabljeno pravno sredstvo z odložilnim učinkom, se kazenski postopek v državi prosilki ne bi smel začasno prekiniti ali se ne bi smelo odstopiti od njegovega vodenja do odločitve o pravnem sredstvu v zaprošeni državi.

(54)

V primerih, ko je pristojnost za kazenski postopek določena izključno na podlagi te uredbe in ko je bilo prejeto zaprosilo za prenos, odločitev o sprejetju ali zavrnitvi prenosa kazenskega postopka pa še ni bila sprejeta, bi morale imeti države članice možnost, da na podlagi nacionalnega prava določijo pravno podlago za začasno prijetje osumljenca ali obdolženca, ki biva v zaprošeni državi, ali za sprejetje drugih začasnih ukrepov s strani pristojnega organa te države. Tako začasno prijetje ali drugi začasni ukrepi bi se morali sprejeti le v skladu z nacionalnim pravom in le, kadar je to potrebno. Za tako začasno prijetje ali druge začasne ukrepe bi morala veljati enaka procesna jamstva, kot se uporabljajo za enake ukrepe na podlagi nacionalnega prava, vključno s sodnim nadzorom. Poleg tega bi bilo treba tako začasno prijetje ali druge začasne ukrepe sprejeti po ustrezni oceni na podlagi informacij, ki so na voljo zaprošenemu organu. Ta uredba pa ne bi smela biti pravna podlaga za prijetje oseb z namenom njihove fizične predaje v zaprošeno državo, da bi ta začela kazenski postopek proti taki osebi.

(55)

Pristojni organ zaprošene države bi moral organ prosilec pisno obvestiti o vseh odločbah, sprejetih ob koncu kazenskega postopka v zaprošeni državi. Okvirni sklep 2009/948/PNZ nalaga podobno obveznost, kadar je bil dosežen dogovor o koncentraciji postopkov v eni državi članici. Kadar se zaprošeni organ odloči, da bo odstopil od vodenja kazenskega postopka v zvezi z dejstvi, na katerih temelji zaprosilo za prenos, bi moral organ prosilec obvestiti o razlogih za tak odstop. Zaprošeni organ bi moral vsaj bistvene dele takih informacij in pravnomočne pisne odločbe, sprejete v zaprošeni državi, prevesti v uradni jezik države prosilke ali v kateri koli drug jezik, ki ga ta država sprejme v skladu s to uredbo. Bistveni deli informacij in odločbe so tisti odlomki, ki se zdijo potrebni, da se organ prosilec seznani z njihovo splošno vsebino.

(56)

Če se zaprošeni organ odloči odstopiti od vodenja kazenskega postopka v zvezi z dejstvi, na katerih temelji zaprosilo za prenos, bi organ prosilec moral imeti možnost nadaljevati ali ponovno začeti kazenski postopek, če to ne bi pomenilo kršitve načela ne bis in idem, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije, in sicer kadar odločba o odstopu od vodenja postopka ne preprečuje dokončno nadaljnjega pregona na podlagi nacionalnega prava zaprošene države in ni bila sprejeta po vsebinski presoji zadeve, tako da v navedeni državi ni preprečen nadaljnji kazenski postopek glede istih dejanj. Žrtve bi morale imeti možnost, da začnejo kazenski postopek ali predlagajo njegov ponovni začetek v državi prosilki v skladu z nacionalnim pravom te države, če to ne bi pomenilo kršitve načela ne bis in idem.

(57)

Ko se kazenski postopek v skladu s to uredbo prenese, bi moral zaprošeni organ uporabiti ustrezno nacionalno pravo in postopke. Nič v tej uredbi se ne bi smelo razlagati kot poseganje v prosti preudarek tožilstva, kot je določen v nacionalnem pravu.

(58)

Nobena določba te uredbe se ne bi smela razlagati, kot da vpliva na trajanje zastaralnega roka v zaprošeni državi, kot je določeno v nacionalnem pravu te države.

(59)

Da bi se zagotovil polni učinek prenosa kazenskega postopka, se dokazi, ki jih prenese organ prosilec, v zadevnem kazenskem postopku v zaprošeni državi ne bi smeli zavrniti zgolj zato, ker so bili ti dokazi zbrani v drugi državi članici. Pristojno sodišče v zaprošeni državi bi moralo obdržati prosti preudarek pri presoji takih dokazov v skladu z nacionalnim pravom, osumljenci in obdolženci pa bi morali obdržati svojo pravico do izpodbijanja dopustnosti takih dokazov v skladu s svojo pravico do obrambe na podlagi Listine. V skladu s temi načeli ter ob spoštovanju različnih pravnih sistemov in izročil držav članic, kot je določeno v členu 67(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), se nobena določba te uredbe ne bi smela razlagati kot prepoved sodiščem, da uporabljajo temeljna načela nacionalnega prava o pravičnosti postopka, kot se uporabljajo v nacionalnih sistemih, vključno s common law sistemi.

(60)

Zaprošena država bi morala za določitev kazni za zadevno kaznivo dejanje uporabiti nacionalno pravo. V primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno na ozemlju države prosilke, bi morali imeti zaprošeni organi možnost, da pri določanju kazni upoštevajo najvišjo zagroženo kazen po nacionalnem pravu države prosilke, kadar je to v korist obdolženca in v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države. To bi bilo treba upoštevati v primerih, ko bi se zaradi prenosa kazenskega postopka v zaprošeni državi uporabila višja kazen od najvišje zagrožene kazni za isto kaznivo dejanje v državi prosilki, da bi se zadevnim osumljencem ali obdolžencem zagotovila določena raven pravne varnosti in predvidljivost prava, ki se uporablja. Kadar pristojnost zaprošene države temelji izključno na tej uredbi, bi se morala vedno upoštevati najvišja zagrožena kazen po nacionalnem pravu države prosilke.

(61)

Vsaka država članica bi morala kriti svoje stroške prenosa kazenskega postopka, vključno s tistimi, ki so povezani z uveljavljanjem procesnih pravic, do katerih je osumljenec ali obdolženec upravičen v vsaki od zadevnih držav članic, v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom. Države članice ne bi smele imeti možnosti druga od druge zahtevati povračila stroškov, ki nastanejo pri uporabi te uredbe. Če pa državi prosilki nastanejo visoki ali izredni stroški v povezavi s prevodom dokumentov iz spisa zadeve, ki se posredujejo zaprošeni državi, bi moral zaprošeni organ obravnavati predlog organa prosilca za delitev stroškov. V takih primerih bi se morala organ prosilec in zaprošeni organ med seboj posvetovati, da bi dosegla dogovor o delitvi stroškov. Taka posvetovanja bi morala biti po možnosti opravljena pred izdajo zaprosila za prenos. Če dogovora ni mogoče doseči, preden se sprejme odločitev o sprejetju prenosa kazenskega postopka, bi moral imeti organ prosilec možnost, da umakne zaprosilo v skladu s to uredbo ali pa ga ohrani in krije tisti del stroškov, ki velja za izredno visokega.

(62)

Uporaba standardiziranega obrazca zaprosila, prevedenega v vse uradne jezike Unije, bi olajšala sodelovanje in izmenjavo informacij med organom prosilcem in zaprošenim organom, kar bi jima omogočilo hitrejše in učinkovitejše odločanje o zaprosilu za prenos kazenskega postopka. Uporaba takega obrazca zaprosila bi zmanjšala tudi stroške prevajanja in prispevala k večji kakovosti zaprosil.

(63)

Obrazec zaprosila bi moral vsebovati le tiste osebne podatke, ki so potrebni za lažje odločanje zaprošenega organa o zaprosilu za prenos kazenskega postopka. Obrazec zaprosila bi moral vsebovati navedbo kategorij osebnih podatkov, na primer, ali je zadevna oseba osumljenec, obdolženec ali žrtev, ter posebna polja za vsako od teh kategorij.

(64)

Da bi učinkovito obravnavali morebitno potrebo po izboljšavah obrazca zaprosila, ki se uporablja za zaprosilo za prenos kazenskega postopka, ali drugih obrazcev, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (29). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(65)

Da se zagotovi hitra, neposredna, interoperabilna, zanesljiva in varna izmenjava podatkov v zvezi z zadevami, bi morala komunikacija na podlagi te uredbe med organom prosilcem in zaprošenim organom ter ob sodelovanju osrednjih organov, kadar je država članica imenovala osrednji organ, in z Eurojustom praviloma potekati prek decentraliziranega sistema informacijske tehnologije v smislu Uredbe (EU) 2023/2844 Evropskega parlamenta in Sveta (30). Zlasti bi bilo treba decentralizirani sistem informacijske tehnologije praviloma uporabljati za izmenjavo obrazca zaprosila, vseh drugih relevantnih informacij in dokumentov ter vso drugo komunikacijo med organi na podlagi te uredbe. Kadar se uporablja ena ali več izjem iz Uredbe (EU) 2023/2844, zlasti kadar uporaba decentraliziranega sistema informacijske tehnologije ni mogoča ali ustrezna, bi bilo treba omogočiti uporabo drugih komunikacijskih sredstev, kot so določena v navedeni uredbi.

(66)

Države članice bi morale imeti možnost, da namesto nacionalnega sistema informacijske tehnologije uporabljajo programsko opremo, ki jo razvije Komisija (v nadaljnjem besedilu: referenčna izvedbena programska oprema). Referenčna izvedbena programska oprema bi morala temeljiti na modularni namestitvi, kar pomeni, da bi bila pakirana in dobavljena ločeno od komponent sistema e-CODEX, vzpostavljenega na podlagi Uredbe (EU) 2022/850 Evropskega parlamenta in Sveta (31), potrebnih za njeno povezavo z decentraliziranim sistemom informacijske tehnologije. Ta namestitev bi morala državam članicam omogočiti, da ponovno uporabijo ali izboljšajo svojo obstoječo nacionalno pravosodno komunikacijsko infrastrukturo za namene čezmejne uporabe.

(67)

Komisija bi morala biti odgovorna za oblikovanje, vzdrževanje in razvoj referenčne izvedbene programske opreme. Komisija bi morala zasnovati, razviti in vzdrževati referenčno izvedbeno programsko opremo tako, da upravljavcem omogoča zagotavljanje skladnosti z zahtevami in načeli varstva podatkov iz Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (32) in Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (33), zlasti z obveznostmi vgrajenega in privzetega varstva podatkov ter visoke ravni kibernetske varnosti. Referenčna izvedbena programska oprema bi morala vključevati tudi ustrezne tehnične ukrepe in omogočiti organizacijske ukrepe, potrebne za zagotovitev ustrezne ravni varnosti in interoperabilnosti, pri čemer je treba upoštevati, da se lahko izmenjujejo tudi posebne kategorije podatkov. Komisija v okviru izdelave, vzdrževanja in razvoja referenčne izvedbene programske opreme ne obdeluje osebnih podatkov.

(68)

Referenčna izvedbena programska oprema, ki jo razvije Komisija kot zaledni sistem, bi morala programsko zbirati statistične podatke, potrebne za spremljanje, take podatke pa bi bilo treba poslati Komisiji. Kadar se države članice odločijo za uporabo nacionalnega sistema informacijske tehnologije namesto referenčne izvedbene programske opreme, ki jo razvije Komisija, bi bil tak sistem lahko opremljen za programsko zbiranje navedenih podatkov, v tem primeru pa bi bilo treba te podatke poslati Komisiji. Konektor e-CODEX bi lahko bil opremljen tudi s funkcijo, ki omogoča pridobivanje ustreznih statističnih podatkov.

(69)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev decentraliziranega sistema informacijske tehnologije. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (34).

(70)

Ta uredba bi morala zagotoviti pravno podlago za izmenjavo osebnih podatkov med državami članicami za namene prenosa kazenskih postopkov v skladu s členom 8 in členom 10, točka (a), Direktive (EU) 2016/680. Vse druge vidike, povezane z osebnimi podatki, kot je obdobje hrambe osebnih podatkov, ki jih prejme organ prosilec, obdelava osebnih podatkov s strani organa prosilca in zaprošenega organa, pa bi moralo urejati nacionalno pravo držav članic, sprejeto na podlagi Direktive (EU) 2016/680. Organ prosilec in zaprošeni organ bi se morala šteti za upravljavca v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na podlagi navedene direktive. Osrednji organi bi lahko zagotavljali upravno podporo organu prosilcu in zaprošenemu organu ter bi jih bilo treba, kolikor obdelujejo osebne podatke v imenu teh upravljavcev, šteti za obdelovalce zadevnega upravljavca. Kar zadeva obdelavo osebnih podatkov s strani Eurojusta, bi se morala v okviru te uredbe uporabljati Uredba (EU) 2018/1725, in sicer brez poseganja v posebna pravila o varstvu podatkov iz Uredbe (EU) 2018/1727. Nobena določba te uredbe se ne bi smela razlagati kot nadaljnje širjenje pravic do dostopa na druge informacijske sisteme Unije na podlagi pravnih aktov Unije o vzpostavitvi teh sistemov.

(71)

Ker cilja te uredbe, in sicer prenosa kazenskih postopkov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(72)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 13. julija 2023 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(73)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(74)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 22. maja 2023 (35) –